Slika, ki vsebuje besede drevo, zunanje, staro, kamen Opis je samodejno ustvarjen Marko Smole Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke , III. nadaljevanje Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke , III. nastavak Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, III.nad / Stambena baština Ogranak Matice hrvatske u Cabru ISBN 978 - 953 - 7541 - 74 - 3 Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke III. nadaljevanje Stambena baština udolini gornje Kupe i Cabranke III. nastavak Marko Smole * Plešce, december/prosinac 2020 Nakladnik / Založnik: Ogranak Matice hrvatske u Cabru Za nakladnika / Za založnika: Ivan Janeš Autor knjige / Avtor knjige: Marko Smole Pregled slovenskog i engleskog dijela / Pregled slovenskega in angleškega besedila: Sonja Smole Možina Prijevod hrvatskog teksta / Prevod hrvaškega besedila: Slavko Malnar Strucno mišljenje o knjizi / Strokovno mnenje: Barbara Riman Fotografije: Marko Smole, Sonja Smole Možina, arhiv Palcave šiše, Igor Kastelic, arhiv Ivana Janeša Fotografija na naslovnoj stranici / Fotografija na naslovnici: Marko Smole Tiskanje omogucio / Tiskanje omogocil: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Tisak / Tisk: Grafex, Izlake, Slovenija Naklada : 110 CIP zapis dostupan u racunalnom katalogu Sveucilišne knjižnice Rijeka pod brojem: 141206088 ISBN 978-953-7541-74-3 Ogranak Matice hrvatske u Cabru * Vsebina Predgovor ............................................. 5 Uvod – Loška dolina ….………..…... 19 KOZARIŠCE...…...……...……......... 29 Hiša pri Mihovih ....……...……......... 31 Hiša pri Trudnovih ....…...……......... 34 Cešnjevceva bajta ....….....……......... 38 Janešceva bajta ....……...………....... 40 GORNJE POLJANE..….….………. 42 Hostovi ....……...……......................... 44 Matincnova hiša ....……....……......... 46 JURETOVA HIŠA V VIŠEVKU…………....….….………. 50 PODPLANINA …......………….…... 52 TROPETI IN ZASELKI NAD CABROM ...…………….................... 63 Dragarjeva ali Pintarjeva hiša ....……...……............ 65 KOVACIJA URH V CABRU ...…… 72 ZAKRAJC TURKOVSKI, PODGORA, POŽAR IN KALIC….………………..………….. 79 MIRTOVICI ……………………....... 87 Lukežov maln ....……...…….…......... 88 Miheuova hiša .....……...………........ 90 Mirtovici 11 ....……...……................. 95 SEDALCE .…………………….......... 97 RIBJEK…….……………………..... 102 GRINTOVEC...…………………..... 107 POŽARNICA ..………………......... 109 Kapelica Marije Pomocnice na Brezijah ....……………....…........ 111 VASI BRODMORAVIŠKEGA KRAJA - dodatek ............…………. 112 Male Drage in njihovi kamnarji ..... 112 Gornji Kuti ………….…………..… 119 Hiša Ožanic v Delacih …………..… 121 Gornji Šehovac ………………..…... 124 Šimatovo, Zavrh ………………..…. 128 O kovanih ograjah v dolini Kolpe .. 130 Portali iz doline Kolpe v Crikvenici ..……………...…….…... 131 O KAPELICAH V OKOLICI PLEŠC ...………………. 132 ZIDNI PRTI ...………………….…. 135 Zakljucek ....………….....……......... 139 Literatura ...….……………….…... 143 English abstract .............................. 146 Sadržaj hrvatskog teksta Predgovor ........................................... 12 Zakljucak …..……………..……..… 141 Rijec uz knjigu ….………..……..… 145 Vse knjige Stavbna dedišcina v dolini Cabranke in zgornje Kolpe lahko najdete tudi na: / Sve knjige Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke možete pronaci i na: https://www.dlib.si/ Etnološka zbirka Palcava šiša, Plešce za Marko Smole Ulica A. Muhvica 28, 51303 Plešce - HR smole.marko@gmail.com tel. +385 51 825 124 ali/ili +386 41 744 828 PREDGOVOR Minilo je kar nekaj let od zadnje izdaje pregleda stavbne dedišcine našega obmocja. Tokratno nadaljevanje bo krajše, a upam, da vseeno zanimivo za vse tiste, ki ste prebirali prve tri knjige. V vsakem nadaljevanju do sedaj smo odkrivali kaj novega ali opozarjali na že pozabljene delcke zgodovine in povezav naših krajev ter njihovih ljudi. Tudi tokrat ne bo drugace. Kljub temu pa na terenu še vedno ostaja množica starih zidov s svojimi nerazkritimi zgodbami, ki bi jih bilo zanimivo in smiselno raziskati. Slika 1: Z ekipo in domacini v Malih Dragah 2017. Porocilo o naši raziskovalni delavnici v letu 2017 smo združili s pregledom dejavnosti prvih desetih let Etnološke zbirka Palcava šiša, tu ga bomo ponovili le na kratko. Takrat smo z udeleženci delavnice preživeli kar tri dni v Brod Moravicah, nekoc izredno pomembnem trgu za naše kraje. Tam smo prehodili vasi in zaselke ob nekdanji tovorniški poti, po kateri je v naše kraje preko doline Kolpe, prej predvsem v casu slabih letin na Kranjskem, po prenehanju turških nevarnosti pa redno, prihajalo predvsem žito, koruza ter vino iz Obkolpja na Hrvaškem in Bele krajine za lokalne potrebe ali preprodajo na Kranjsko. Trgovanje je bilo odvisno od letin in od režima na prehodih med gospostvi in obema deloma monarhije. Pri trgovini preko ogrsko-avstrijske meje je morala imeti pomembno vlogo tudi sol, ki je bila v avstrijskem delu monopol. V dolini še sedaj opazimo, da je trgovanje in tovorjenje v nekaterih zgodovinskih obdobjih domacinom dajalo glavnino zaslužka. To je lepo vidno na primer v ohranjenih kamnitih portalih iz obdobja 1820-ih in 30-ih let. Prenova starejših hiš in vgradnja reprezentancnih arhitekturnih clenov, kar portali vsekakor so, je zakljucila desetletje ali nekaj vec zlatih casov relativno odprte meje med obmocjema avstrijskih in ogrskih dežel, ki so jo omogocale Ilirske province. Ob naših terenih smo z domacini spoznavali naravne in drugacne znacilnosti prostora ter nekdanje dejavnosti prebivalcev, ki so jim omogocale življenje v precej drugacnem okolju od današnjega – na mnogo bolj naseljenem in obdelanem prostoru. Slika 2: Pred hišo Martinovih v Malih Dragah, 2017. Z našim vodicem Emilom Crnkovicem, ljubiteljskim raziskovalcem in dobrim poznavalcem teh krajev – v tem letu je zakljuceval knjigo Tajne Kupe, smo si lahko ogledali marsikatero notranjost hiš in se pogovorili z njihovimi prebivalci. Dva dneva smo raziskovali stavbe v vaseh okoli Brod Moravic, obiskali Kute ter našli celo dom kamnarjev iz Malih Drag, ki so klesali portale v zgornjem delu doline od sredine 19. stoletja naprej. Tja so prihajali s stavbarji, ki so vzporedno z izgradnjo ceste do sredine 19. stoletja in nekaj cez pomikali svoja delovišca navzgor po dolini. Poleg ceste so tam sodelovali pri gradnji zahtevnejših zgradb – predvsem cerkva in redkih bogatih hiš, ena od najbolj ambicioznih v teh casih je bila tudi Palcava šiša. Slika 3: Z gospo Fano, Male Drage, 2017. Posebno zanimivo je bilo raziskovanje obmocja planjav nad Kolpo. To obmocje je bilo s svojim prebivalstvom mocno povezano s kranjskim prostorom preko globokega kanjona reke Kolpe. Preko reke so prehajali s cuni – colni ali kar preko jezov številnih mlinov. Za razliko od obmocja v zgornjem delu doline Kolpe je tu ohranjene precej stare, kvalitetne arhitekture, ki je vecinoma dobro vzdrževana, saj služi pocitnikarjem. Žal je drugace s kulturno krajino, ki je zaradi opušcanja kmetijske dejavnosti vse bolj zarašcena. Zato so zaselki na nekdanjih širokih travnikih in pašnikih vcasih že potonjeni v gozd. Spoznavali smo izdelovanje brinovca, sušenje sadja v tradicionalni sušilnici in še kaj. Naš glavni informator je bil domacin, skoraj stoletnik Anton Colnar, udeleženec bitke za Stalingrad in mož s številnimi spomini. Drugi del terenov smo posvetili nekdaj pomembnemu trgu Ložu in Loški dolini, kjer je že od zgodnjega srednjega veka potekalo trgovanje z žitom. Tu mimo je potekala tudi tako imenovana patriarhova pot iz Ljubljane do Trsta oz. Ogleja. Preko Loške doline so hodili tudi naši kmecki trgovci in tovorniki, saj je bila to najkrajša tovorniška pot za Ljubljano, kamor so morali tovoriti že za Frankopane in kasneje Zrinjske po urbarski dolžnosti. Slika 4: Obisk hrvaške citalnice v Kutih, 2017. Slika 5: Z informatorji v Kozarišcu, 2017. Dan smo posvetili vasi Kozarišce, urbanisticno v poznem srednjem veku zasnovanemu naselju pred gradom Snežnik. Natancneje smo pregledali nekaj kmeckih hiš ter dve kajži - ene iz 18. stoletja in druge iz konca 19. stoletja. Zanimive so bile predvsem ugotovitve o srednjeveški zasnovi prvotnih kmeckih hiš, ki so se v naslednjih stoletjih razvijale in dograjevale na enakih tlorisnih osnovah kot porvotne. Izkazalo se je, da arhitektura stanovanjskih stavb v srednjem veku in kasneje ni bila nic kaj drugacna niti na visoko ležecih Gornjih Poljanah. V osnovi so bile hiše zasnovane kot pritlicne dimnice s shrambnimi prostori v dveh etažah. Le redke stavbe so v kasnejših stoletjih odstopale od tega vzorca, eno od takih – Trudnovo, smo lahko natancneje pregledali. Slika 6: Ogled Cabra, 2018. Leta 2018 smo obiskovali naselja nad pred stoletji pomembno fužino – Cabrom. Kasnejše mešcansko življenje, ki se je v kraju kot središcu obmejnega obmocja koncalo že pred vec desetletji, nam je predstavil na sprehodu Zvonko Gašparac, upokojeni ucitelj. Sem se je vrnil po študiju ob kratkotrajnem ponovnem vzponu kraja po drugi vojni v 1960-ih letih. Od nekdanjega živahnega lokalnega središca je ostalo malo, saj so se ljudje vecinoma izselili. Redki so njegovi prebivalci, ki obvladajo stari cabarski govor, kar smo ugotavljali na terenskem obisku z jezikoslovkama ZRC SAZU. Ogledali smo si muzej v dvorcu, cerkev in pokopališce, a stare izdelke kovacev iz Cabra ogledovali v etnografski zbirki Mnckenih na Travi, ki smo jo pomagali urediti pred nekaj leti. Tu je ohranjenih najvec kovaških izdelkov iz preloma 19. v 20. stoletje. Slika 7: Na mlacvi ovsa v Trstju, 2018. V nadaljevanju smo pregledali predvsem najbližja naselja nad Cabrom, ki so bila agrarno in delavsko zaledje mestecu v cebru. Prvo od njih je bila Podplanina, naselje na južnem bregu nad dolino, sestavljeno iz petih zaselkov. Imeli smo priložnost raziskati dve hiši v njenem jedru in zgodbe njenih prebivalcev. Za obe stavbi se je izkazalo, da izvirata verjetno vsaj iz 18., pri eni kažejo osnove celo na stoletja prej. Z domacini smo ugotavljali lokacijo starih rudokopov nad vasjo, lokacije izginulih toplarjev, starih sušilnic za sadje in ostanke lesene arhitekture, ki žal pocasi zgineva v zarašcanju. Obmocje na južnem bregu doline je bilo najverjetneje poseljeno že v rimski dobi, ko je nad njim potekala pot iz Babnega polja proti dolini Kolpe. V urbarju je omenjeno v 16. stoletju, imelo je kar nekaj poljskih površin in bilo tudi kasneje pomembno kmetijsko zaledje gosposkemu Cabru. Na drugi strani doline smo obiskali Tropete, na poti iz Cabra proti Pargu in naprej cez Prezid na Kranjsko. Tu so bile hiše vecinoma novo postavljene v drugi polovici 19. stoletja, ko je bila mimo zgrajena glavna cesta. Ena od hiš - Pintarjeva je bila najvecja, nekdaj s trgovino in gostilno, in še vedno ostaja vodilna kmetija. V hiši nekaj višje smo poslušali zanimivo zgodbo o priselitvi neveste iz Pršletov, kjer je nevestin oce v Ameriki kupil materi in otrokom star, zapušcen mlin. Slika 8: Delavnica cvetja iz papirja, Palcav skedenj, 2018. Drugacno zgodbo kot Podplanina in Tropeti delijo manjši zaselki na hrvaški strani nižje nad dolino, preko katerih je pred stoletji potovala ruda v Cabar iz okolice Trstja in nato iz njega proti pristanišcu Bakar. Na širokem obmocju vzpetin in položnejših grebenov so zaselki kljub nekdaj skromnejši leseni arhitekturi in omejenim kmetijskim površinam vecinoma še živi. Ponekod so še vedno prepoznavne smeri starih tovorniških poti skozi naselja. Razpoznavne so tudi prvotne široke tlorisne osnove starih stavb, saj celotna okolica Cabra med vojno ni bila požgana kot vecina ostalih naselij nižje nad dolino. Leta 2019 smo raziskovali obmocje na obeh bregovih Kolpe v okolici vasi Turke, zaselke nad vasjo in okoli nje. To so naselja, ki jih na obeh straneh državne meje druži skupni govor z znacilnim naglasom ü (domacini govorijo npr. Türke, vüra = ura in podobno). Na slovenski strani so to Mirtovici, Bosljiva Loka in Grintovec ob Kolpi, na hrvaški pa poleg Turkov zaselki nad reko: Sedalce, Kalic, Požar, Podgora in višje nad Kolpo Zakrajc turkovski. Iz vseh teh krajev, tako na eni kot drugi strani meje, se je vecina prebivalcev odselila tako, da je marsikatera hiša zapušcena. Še posebej to velja za zaselke nad dolino, kjer so ostanke hiš in stoletja vzdrževane kulturne krajine že prekrili grmovje in robidovje. Te kraje je vec raziskoval preminuli ljubiteljski etnolog Bojan Pajnic. Slika 9: Delovno omizje, Podplanina, 2018. Posneli smo kar nekaj primerov stare stanovanjske arhitekture. Marsikatera hiša je vzdrževana kot pocitniška hiša,, ker pa v njej nismo našli nikogar, si nismo mogli ogledati njene notranjosti. Druge so nam domacini ljubeznivo odprli in razkazali. Najbolj zanimive so hiše, ki so tik pred tem, da se podrejo. Omogocajo namrec ogled konstrukcije s sledovi celotnega razvoja, marsikdaj celo z ostanki notranje opreme iz razlicnih obdobij. Ena od hiš v Podgori je z nizko umešcenimi okenci v lesenem zunanjem ostenju potrdila hipotezo o svojem izvoru in nizkem ognjišcu; Hrvati temu strokovno recejo »nizkem kulturnem horizontu« uskoških priseljencev iz 16. in 17. stoletja. Preseneceni smo bili nad podobnostjo preostale stare stanovanjske arhitekture z arhitekturo v vec kot 25 km oddaljenih Brod Moravicah. Vse to govori o casovnih razlikah in smereh naseljevanja krajev po dolini in njegovih prebivalcev, katerih stanovanjska kultura in arhitektura stavb se je bistveno razlikovala od tiste v osilniškem delu doline in tudi višje okoli Cabra. V Mirtovicih smo bili gostje starejšega para, povratnikov iz Nemcije, ki vzdržujeta domacijo iz zacetka 19. stoletja in kljub novi hiši v sosešcini v njej živita na tradicionalno ekološki nacin – od zemlje in živali. Slika 10: Pekovska delavnica, Palcava kuhinja, 2019. V Ribjeku smo obiskali še eno zanimivo, ambiciozno grajeno hišo ob stari tovorniški poti, ki je po izgradnji »nove« ceste po dolini do sredine 19. stoletja že pred koncem izgradnje hiše izgubila gospodarski pomen in promet. Kljub temu, da je bila hiša v celoti pozidana in celo pokrita, je vse od leta 1836 ostala z neometanimi, obokanimi kletnimi prostori. Zidana konstrukcija kaže mojstrsko znanje in primorski ali dinarski izvor takratnih stavbarjev. Zakljucek delavnice smo preživeli nad izvirom Kolpe in tam z Dragom Tomcem posneli nekaj narecnih zgodb iz v prejšnjih letih že obdelanega prostora. Vile, rojenice, šratli, duše umrlih ljudi in živali pod Dimovcem … S študentom arheologije smo locirali pot do potencialnega arheološkega najdišca nad sotocjem treh potokov, kjer se je ohranila zanimiva pripovedka o veliki crni kaci, ki je žrla ljudi, ce niso upoštevali izrecenih prepovedi, in »küpih«, pod katerimi naj bi bile pokopane njihove kosti … Leto 2020 so žal v vseh pogledih mocno zaznamovale težave in omejitve zaradi pandemije s Covid 19. Priprave je oteževalo pomladno zapiranje, poletje je prineslo kar nekaj nelagodja ob organizaciji, jesen pa ponovni razrast okužb in nova omejevanja v prehajanju obcin in državne meje. Imeli smo sreco vsaj v tednu delavnice. Potekala je vecji del v znamenju izdaje prve na slovenskem tiskane knjige v govorih pleške in osilniške okolice - uradno v govorih ob zgornji Kolpi in Cabranki. Govore smo na našo iniciativo uspeli vpisati v registra nesnovne dedišcine v obeh državah že leta 2015. Slika 11: Naša prijazna gostitelja v Sedalcah, 2018. Knjigo z naslovom »PILOK« je napisal pokojni Bojan Paljnic, domacin iz Plešc, ki je živel in delal v Ljubljani. V enainpetdesetih dramskih prigodah na vec kot štiristo straneh je zapisal zanimiv pregled nekdanjega življenja v malem zaselku pleško-osilniškega obmocja na eni ali drugi strani meje. Z delom, obicaji preko celotnega koledarskega leta, prigodami, z množico že skoraj pozabljenih besed, zgodbicami o šratlih, cuprncah, mracnikih, bejleh žjenah je s hudomušnostjo pripovedovalca lahko pogledal na domaco dolino z zdravo distanco. Knjiga je kljub mali nakladi na razpolago v vseh pomembnješih knjižnicah v Sloveniji in na Hrvaškem, a tudi preko digitalne knjižnice NUK-a. Slika 12: Skupina ljudskih pevk Povasenke iz Loškega Potoka na Palcavem skednju, 2018. Dva dni smo pomagali pri selitvi zbirke v Zakrajcu Turkovskem. Tam smo v sodelovanju z Rasimom Karalicem – snemalcem dokumentarnih filmov iz Delnic, ter obcino Delnice opravili pakiranje predmetov iz etnografske zbirke Bojana Pajnica v Rezucki hiši. Slika 13: Rasim Karalic ob predstavitvi osnov snemanja dokumentarnega filma, 2020. Zbirko je oblikoval vec desetletij v hiši ocetovih prednikov, ki je do danes ohranila crno kuhinjo, a z njegovo smrtjo izgubila skrbnika. Predmeti se zaradi vprašljive bodocnosti stavbe selijo v bodoci etnografski muzej Gorskega kotarja. To bo obenem ena od redkih možnosti, da se zbirka ohrani v celoti. Terene smo nadaljevali po dolini navzgor – na slovenski strani po vedno manj naseljenih zaselkih Bezgovice, Bezgarjev, Belice. Obiskali smo zbirko Romana Janeša – Pri Zajskih v Bezgovici, ki smo jo urejali pred leti in je postala pomemben prireditveni prostor obcine Osilnica. Slika 14: Pred Urhovo kovacijo, Cabar, 2020. Najvec casa smo tokrat namenili Cabru – nekdaj ambiciozni veliki kovaciji Urhovih pod izvirom Cabranke. V 1930- letih so predniki Branka Urha – zadnjega kovaca na cebranskem, tam zgradili novo kovacijo s tremi ognjišci in vsemi za sekirno kovaštvo in kovaštvo motik potrebnimi orodji na vodni pogon. Kovacijo, ki je še vedno kompletno opremljena in katere lastnik je še vedno dejaven kovac, bi želeli vkljuciti v turisticno ponudbo obmocja, ki je stoletja dalec naokoli slovelo po svojih kovacih in njihovih izdelkih. Bili smo preseneceni od kje vse so v arhivu Urhovih ohranjena narocila za sekire. Našli smo jih iz cele Jugoslavije, Francije, nekatera pa tudi iz Amerike - z natancnimi opisi in težami zahtevanih izdelkov. Upamo, da bomo na ta nacin izpopolnili ponudbo tradicionalnih dejavnosti v nekdaj mocno obrtniški dolini Cabranke. Pri realizaciji programov so preko projektov Palcave šiše financno pomagali Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Primorsko-goranska županija ter Grad Cabar, preko projektov Slovenskega etnološkega društva, ki je že vec let naš soorganizator, še Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Slika 15: Koncert narecne kantavtorske skupine „Na knap“ iz Cabra. Plešce, 2020. Na koncu naj se zahvalimo še vsem ostalim, ki ste pomagali pri realizaciji raziskovalnih delavnic, pred njimi in ob kasnejših ogledih. Ponovno najlepša hvala Slavku Malnarju iz Ravnic za pomoc pri urejanju hrvaškega besedila, Ogranku Matice hrvatske v Cabru ter prof. Ivanu Janešu iz Makovega Hriba za založniško in uredniško delo. Hvala dr. Barbari Riman za lepe besede k knjigi. Slika 16: Binklarji na Palcavem skednju, 2018. Zahvala tudi obema regionalnima muzejema iz Reke in Kocevja in njunima etnologinjama Ivani Šaric Žic in Živi Ogorelec, da si vsako leto vzameta cas za skupni teren. Hvala vsem, ki ste nas sprejemali na terenu ter nam podarili svoj cas in spomine. Hvala mojim domacim za potrpežljivost in pomoc pri delu, prireditvah in vzdrževanju Palcave šiše in njenih zgodb. Hvala Sonji za vso pomoc in sodelovanje. Hvala tudi Heleni Janežic in Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani za uvrstitev knjige v Digitalno knjižnico Slovenije (www.dlib.si), kjer bo skupaj s svojimi predhodnicami dostopna širokemu obcinstvu. Zaradi omejenih sredstev celotnega besedila knjižice ni bilo mogoce prevesti v hrvašcino, zato objavljamo knjigo v podobni obliki kot prejšnja leta. Vsem tistim, ki slovenšcine ne obvladate najbolje, se zato opravicujemo. Knjižica je natisnjena s pomocjo sredstev Urada vlade Republike Slovenje za Slovence v zamejstvu in po svetu iz projekta Palcave šiše za leto 2020, za kar se lepo zahvaljujemo. Marko Smole PREDGOVOR Prošlo je nekoliko godina od posljednjeg izdanja pregleda stambene baštine našega podrucja. Ovaj ce nastavak biti nešto kraci, ali nadam se da ce i dalje biti zanimljiv svima vama koji ste procitali prve tri knjige. U svakom dosadašnjem nastavku otkrivali smo nešto novo ili ukazivali na vec zaboravljene fragmente povijesti i povezanosti naših mjesta i njihovih ljudi. Ni ovaj put nece biti drukcije. Ipak, na terenu još uvijek ostaje mnoštvo starih zidina s njihovim neotkrivenim pricama koje bi bilo zanimljivo istražiti u slijedecim godinama. Izvještaj o našoj istraživackoj radionici u 2017. godini kombinirali smo s pregledom aktivnosti prvih deset godina Etnološke zbirke Palcava šiša, ovdje cemo ga ponoviti samo ukratko. Slika 17: Ispred kuce Ožanic u Delacima, 2017. U 2017. godini proveli smo tri dana sa sudionicima radionice u Brod Moravicama, nekada izuzetno važnom tržištu za naš kraj. Tamo smo obišli sela i zaseoke uz trase nekadašnjih puteva, duž kojih su dolinom Kupe, u pocetku uglavnom tijekom loših žetvi u Kranjskoj, a kasnije nakon prestanka turskih prijetnji i redovito, dopremane uglavnom žitarice, kukuruz i vino iz Pokuplja u Hrvatskoj ili iz Bele krajine za lokalne potrebe naših predaka ili za preprodaju Kranjskim trgovcima. Trgovina je ovisila o uroduratarski kultura ali i o režimu na prelazima izmedu vlastelinstava i dva dijela monarhije. U ovom okruženju na prvi je pogled ocito da su u nekim povijesnim razdobljima od tih trgovackih ruta ljudi dobivali glavninu svoje zarade. Kod tih poslova imala je sigurno važnu ulogu i sol, koja je bila u austrijskom djelu monopol. Sve to je vidljivo i iz mnoštva sacuvanih kamenih portala iz razdoblja 1820-ih i 1830-ih godina. Obnova starijih kuca i postavljanje reprezentativnih arhitektonskih elemenata na vidljive strane kuca, što portali zasigurno jesu, okoncali su desetak i više godina zlatnih vremena relativno otvorenih granica izmedu austrijskog i ugarskog dijela monarhije u vremenu Ilirskih provincija i u prolaznim godinama iza njih. U našem istraživanju saznali smo puno o prirodnim i geografskim karakteristikama podrucja te bivšim aktivnostima stanovnika, koje su im omogucivale život u znatno drugacije otvorenom kulturnom krajoliku od današnjeg. Slika 18: Puna dvorana prilikom predavanja o Palcavoj šiši i projekcije filma »Kolpa – Kupa - Koupa« u Brod Moravicama, 2017. S našim domacinom Emilom Crnkovicem, istraživacem i dobrim poznavateljem ovih mjesta - te je godine dovršavao knjigu Tajne Kupe, mogli smo razgledati brojne kuce i razgovarati s njihovim stanovnicima. Dva dana istraživali smo zgrade u selima oko Brod Moravica, posjetili Kute i cak pronašli dom klesara iz Malih Draga koji su klesali portale u gornjem dijelu doline od sredine 19. stoljeca nadalje. U dolinu su došli s graditeljima koji su, paralelno s izgradnjom ceste do sredine 19. stoljeca i nešto dulje, svoja radna mjesta premještali uzvodno dolinom. Osim ceste, tu su se gradile i druge zahtjevnije zgrade - posebno crkve i rijetke bogate kuce. Jedna od najambicioznijih u to doba bila je i Palcava šiša. Slika 19: Svaka kuca krije brojne price njenih žitelja; s gospodinom Tomom na njihovom tavanu u Malim Dragama uz pricu o slijepim putnicima na Titaniku, 2017. Posebno je bilo zanimljivo istraživanje podrucja ravnica iznad Kupe. To je podrucje sa svojim stanovništvom nekada bilo dobro povezano s kranjskim djelom kroz kanjon rijeke Kupe. Rijeku su prelazili camcima - cunima ili cak preko brana mnogih mlinova. Za razliku od podrucja u gornjem dijelu doline Kupe, ovdje je sacuvana prilicno stara kvalitetna vernakularna arhitektura, koja je uglavnom dobro održavana, jer poslužuje turistima. Nažalost, drukcije je s kulturnim krajolikom, koji je sve više zarastao zbog napuštanja poljoprivredne djelatnosti, pa su zaseoci na nekadašnjim livadama i pašnjacima obrasli šumom. Doznali smo o pecenju brinjevca, sušenju voca u tradicionalnoj sušionici i još mnogo toga. Naš glavni informator bio je stogodišnjak Anton Colnar, sudionik bitke za Staljingrad i covjek s mnogo uspomena. Slika 20: Kod Antona Colnara u Šehovcu, 2017. Drugi dio terenskog rada bio je posvecen nekada važnom trgovištu Lož i Loškoj dolini, gdje se trgovina žitom odvijala od ranog srednjeg vijeka jer je tu prolazio tako zvani patrijarhov put iz Ljubljane do Trsta i Aquileje. Preko Loške doline su odlazili i naši seljacki trgovci, jer je ovo bio najkraci trgovacki put za Ljubljanu, gdje su po urbarskoj dužnosti tovarili za Frankopane i Zrinske. Jedan radni dan smo proveli u selu Kozarišce pored dvorca Snežnik, seoskom naselju urbanisticki organiziranom u kasnom srednjem vijeku. Slika 21: U Kozarišcu, Loška dolina, 2017. Pobliže smo razgledali nekoliko seoskih kuca i dvije bajte - jednu iz 18. stoljeca, a drugu s kraja 19. stoljeca. Posebno su zanimljivi nalazi o srednjovjekovnoj osnovi izvornih seoskih kuca, koje su bile u narednim stoljecima razvijane i proširivane na istom tlocrtu kao i izvorne. Pokazalo se da se arhitektura seljackih stambenih zgrada u srednjem vijeku, te kasnije ni u cemu nije razlikovala ni u visokim Gornjim Poljanima. U osnovi su bile zgrade zasnovane kao prizemne dimnice s dvoetažnim spremištima. Samo je nekoliko zgrada u kasnijim stoljecima odstupilo od tog uzorka, od kojih smo jednu - Trudnovu, mogli detaljnije analizirati. Slika 22: Naš vodic po Cabru – gospodin Zvonko Gašparac u gradskoj knjižnici, 2018. 2018. godine posjetili smo naselja iznad nekadašnje željezare. S nekadašnjim nacinom života u Cabru, upoznao nas je u šetnji Zvonko Gašparac, umirovljeni ucitelj koji se je vratio u Cabar u vremenu kratkog ponovnog uspona mjesta 1960-ih. Malo je ostalo od nekadašnjeg gradanskog života lokalnog središta, jer su ljudi uglavnom emigrirali u vece gradove. Malo je stanovnika koji govore starim cabarskim dijalektom, što smo saznali tijekom terenskog posjeta s lingvistima ZRC SAZU. Posjetili smo muzej u dvorcuZrinski, crkvu i groblje, a stare proizvode cabarskih kovaca vidjeli smo u etnografskoj zbirci Mnckinih na Travi, koju smo pomogli urediti prije nekoliko godina. U njoj su sacuvani zanimljivi kovacki proizvodi na prijelazu iz 19. u 20. stoljece. Slika 23: U crkvi Sv. Antuna Padovanskog u Cabru, 2018. U nastavku smo posjetili najbliža naselja iznad Cabra, koja su bila agrarno i radnicko zalede Cabra. Prvo od njih bilo je Podplanina, naselje na južnim brijegovima iznad doline, koje se sastoji od pet zaselaka. Imali smo priliku istražiti dvije kuce u njezinoj jezgri. Utvrdeno je da obje zgrade potjecu vjerojatno barem iz 18., a jedna po temeljima sudeci i više stoljeca ranije. S mještanima smo utvrdili mjesto starih rudnika iznad sela, mjesta starih sušara za voce i ostatke drvene arhitekture koja se nažalost polako gubi u šumi i žbunju. Prostor na južnoj strani doline najvjerojatnije je bio naseljen još u rimsko doba, kada je iznad njega prolazio put od Babnog Polja do doline Kupe. U zemljišnim knjigama se naselje spominje vec u 16. stoljecu, imalo je dovoljno polja, pa je kasnije ostalo važno poljoprivredno zalede najprije za radnicki i kasnije za gradanski Cabar. S druge strane doline posjetili smo Tropete, na putu od Cabra prema Pargu. Ovdje su kuce uglavnom bile novopodignute u drugoj polovici 19. stoljeca, kada je tu prošla glavna cesta. Jedna od kuca - Pintarova bila je najveca, nekada je imala trgovinu i gostionicu, a i sada je vodece seljacko gospodarstvo. U kuci nekoliko stotinjak metara više slušali smo zanimljivu pricu o doseljenju nevjeste iz Pršleta, gdje je njen otac bio u Americi i u Pršletima kupio stari, napušteni mlin za majku i djecu. Slika 24: Naše vrijedne susjede Cvetka i Magda iz Osilnice na Palcavom skdnu, 2019. Godine 2019. istražili smo podrucje na obje obale Kupe u blizini sela Turke, te zaseoke iznad i oko sela. Rijec je o naseljima koja dijele zajednicki govor s obje strane državne granice s karakteristicnim naglaskom ü (mještani govore, na primjer Türke, vüra = sat i slicno). Na slovenskoj strani to su Mirtovici, Bosljiva Loka i Grintovec uz Kupu, a na hrvatskoj strani, pored Turka, zaseoci iznad rijeke: Sedalce, Kalic, Požar, Podgora i Zakrajc turkovski. Iz svih tih mjesta, s obje strane granice, vecina se stanovnika odselila, a mnoge su kuce ostale napuštene. To se posebno odnosi na zaseoke iznad doline, gdje su ostaci kuca i stoljetni krajobrazi vec prekriveni grmljem i kupinama. Pokojni amaterski etnolog Bojan Pajnic detaljnije je istražio ta mjesta. Snimili smo mnogo primjera stare stambene arhitekture. Mnoge kuce se održavaju jer su pretvorene u kuce za odmor, ali buduci da u njima nismo pronašli nikoga, nismo mogli vidjeti njihove unutrašnjosti. Druge su nam mještani s ljubavlju otvorili i pokazali. Najzanimljivije su kuce koje ce se uskoro srušiti. Omogucuju naime obilazak gradevine s vidljivim tragovima cjelokupnog razvoja, pa cak i s ostacima unutarnje opreme iz razlicitih razdoblja. Jedna kuca u Podgori potvrdila je hipotezu o svom porijeklu, niskom ognjištu s niskim prozorima na drvenom vanjskom zidu; Hrvati to u etnologiji nazivaju "niskim kulturnim horizontom" uskockih doseljenika iz 16. i 17. stoljeca. Iznenadila nas je slicnost preostale stare stambene arhitekture s arhitekturom u Brod Moravicama, udaljenim više od 25 km. Sve to govori o vremenskim razmacima naseljavanja mjesta u dolini i razlicitim rodnim krajevima došljaka, cija su se stambena arhitektura i nacin stanovanja znacajno razlikovali od onih u osilnickom dijelu doline ili oko Cabra. Slika 25: Povasenke iz Loškog Potoka u Palcavom štacunu, 2019. U Mirtovicima smo bili gosti starijeg para, povratnika iz Njemacke, koji održava domacinstvo nastalo pocetkom 19. stoljeca i, unatoc novoj kuci u susjedstvu, u staroj žive na tradicionalan ekološki nacin - od zemlje i životinja. Posjetili smo u Ribjeku još jednu zanimljivu, ambiciozno sagradenu kucu uz staru trasu trgovackog puta, koji je izgubio ekonomsku važnost i promet nakon izgradnje "nove" ceste u dolini još prije kraja izgradnje kuce. Iako je bila dovršena, pa cak i pokrivena, od 1836. godine ostala je s neožbukanim nadsvodenim podrumima. Zidana konstrukcija pokazuje majstorsko znanje te primorsko ili dinarsko podrijetlo graditelja toga doba. Slika 26: Na pohodu sa Stankom iz Zakrajca u Podgori, 2019. Kraj radionice proveli smo iznad izvora Kupe i tamo s Dragom Tomcem snimili nekoliko prica na dijalektu iz prostora koji smo vec obradivali prethodnih godina. Vile, rojenice, šratli, duše umrlih ljudi i životinja pod Dimovcem... Sa studentom arheologije locirali smo put do potencijalnog arheološkog nalazišta iznad ušca tri potoka, gdje je sacuvana zanimljiva prica o velikoj crnoj zmiji koja je proždirala ljude koji nisu poštivali zabrane. I hrpama zemlje ispod kojih su navodno zakopane njihove kosti … Nažalost, 2020. godinu snažno su obilježili problemi i ogranicenja zbog pandemije Covid 19. Imali smo srece barem u tjednu radionice koja se najvecim dijelom vezala na izdanje prve knjige tiskane na slovenskom jeziku u govorima okolice Plešc i Osilnice - službeno u govorima uz gornju Kupu i Cabranku ili Cabarskim govorima. Na našu inicijativu uspjeli smo ih 2015. godine unijeti u registar nematerijalne baštine u obje države. Knjigu pod nazivom "PILOK" napisao je pokojni Bojan Pajnic, mještanin Plešca koji je živio i radio u Ljubljani. U pedeset i jednom dramskom tekstu na više od cetiristo stranica napisao je zanimljiv pregled nekadašnjeg života u malom zaseoku pleško-osilnickog kraja s jedne ili s druge strane granice. S radom, obicajima tijekom kalendarske godine, dogadajima, s mnoštvom gotovo zaboravljenih rijeci, pricama o šratlima, cuprnicama, rojenicama i duhovitošcu pripovjedaca, koji je svoju rodnu dolinu mogao gledati sa zdrave udaljenosti. Unatoc maloj nakladi, knjiga je dostupna u svim vecim knjižnicama u Sloveniji i Hrvatskoj, ali i putem digitalne knjižnice NUK-a. Slika 27: Dogovori prije pripreme predmeta za selidbu etnografske zbirke u Zakrajcu, 2020. Dva dana pomagali smo seliti njegovu etnografsku zbirku iz Zakrajca Turkovskog. Tamo smo u suradnji s Rasimom Karalicem – snimateljem dokumentarnih filmova iz Delnica i opcinom Delnice, radili na preseljenju predmeta iz etnografske zbirke Bojana Pajnica u Rezuckoj hiši. Zbirku je desetljecima formirao u kuci ocevih predaka, koja je do danas sacuvala crnu kuhinju, ali je njegovom smrcu izgubila svog skrbnika. Zbog nejasne buducnosti zgrade, predmeti se premještaju u buduci etnografski muzej Gorskog kotara. Istodobno, ovo ce biti jedna od rijetkih mogucnosti ocuvanja zbirke u cijelosti. Terenski rad smo nastavili dolinom - sa slovenske strane kroz sve manje naseljene zaseoke Bezgovica, Bezgarjev, Belica. Posjetili smo i zbirku Romana Janeša – kod Zajskih u Bezgovici, koju smo uredili prije nekoliko godina i koja je postala važan prostor etnoloških priredbi u opcini Osilnica. Slika 28: Zlatko Pochobratsky uvijek nam je dragi gost literarnih veceri, 2020. Ovaj smo put vecinu vremena proveli u Cabru i okolici, Dan u nekada ambicioznoj velikoj kovacnici Urhovih pod izvorom Cabranke, gdje su 1930-ih preci Branka Urha - posljednjeg kovaca u cabarskom podrucju, izgradili novu kovacnicu s tri ognjišta i svim potrebnim alatima za sjekirno kovaštvo. U turisticku ponudu podrucja koje je bilo stoljecima poznato po svojim kovacima i njihovim proizvodima željeli bismo uvrstiti i tu kovacnicu koja je još uvijek u potpunosti opremljena i ciji je vlasnik i danas aktivni kovac. Iznenadili smo se odakle sve potjecu narudbe sjekira koje se cuvaju u arhivu Urhovih. Prakticno iz cijele Jugoslavije, Francuske, a neke i iz Amerike - s preciznim opisima i težinama narucenih proizvoda. Nadamo se da cemo na ovaj nacin upotpuniti ponudu ogleda tradicionalnih aktivnosti u nekad izuzetno zanatskoj dolini Cabranke. Ured Vlade Republike Slovenije za Slovence u inozemstvu, Primorsko- goranska županija i Grad Cabar financijski su pomogli u provedbi programa kroz projekte Palcave šiše, a Ministarstvo kulture Republike Slovenije kroz projekte Slovenskog etnološkog društva kao suorganizatora. Na kraju, željeli bismo se zahvaliti svima onima koji su pomogli u realizaciji istraživackih radionica, kod njihove pripreme ili tijekom kasnijih posjeta. Hvala rijeckom i kocevskom muzeju te njihovim etnologinjama Ivani Šaric Žic i Živi Ogorelec za zajednicke terene. Još jednom veliko hvala Slavku Malnaru iz Ravnica na pomoci u uredivanju hrvatskog teksta, ogranku Matice hrvatske u Cabru i prof. Ivan Janeš iz Makovog Hriba za izdavacki i urednicki rad. Hvala svima koji ste nas primili na terenu i poklonili nam svoje vrijeme i uspomene. Hvala mojoj obitelji na strpljenju i pomoci oko rada, dogadaja i održavanja Palcave šiše i njezinih prica. Hvala i Heleni Janežic te Nacionalnoj sveucilišnoj knjižnici u Ljubljani što su knjigu uvrstili u Digitalnu knjižnicu Slovenije (www.dlib.si). Zbog ogranicenih resursa cjelokupan tekst knjižice nije se mogao prevesti na hrvatski jezik, zato objavljujemo knjigu u slicnom formatu kao i prethodnih godina. Stoga se ispricavamo svima koji ne govore najbolje slovenski jezik. Knjižica je tiskana uz pomoc sredstava Ureda Vlade Republike Slovenije za Slovence u inozemstvu iz projekta Palcave šiše za 2020. godinu, na cemu smo im zahvalni. Marko Smole Slika 29: Pomembne trgovske poti v 18. stoletju. Po mnogih stoletjih so tudi v naših krajih postale pomembnejše nove smeri – preko Loškega Potoka in Dragarske doline v Cabar in naprej po starih trasah v Kvarner. Dolina Kolpe je zacasno izgubila veljavo iz obdobja, ko so notranjost Gorskega kotarja ogrožali Turki, skozi Gorski kotar je bila zgrajena cesta Karolina. Cesarsko mesto Reka je pocasi presegalo pomembnost Bakra (vir zemljevida: Zgodovina narodov Jugoslavije). Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke, III. nadaljevanje Slika 30: Zemljevid pomembnejših trgovskih poti skozi naše obmocje od sredine 16. do sredine 18. stoletja po trasah, ki so bile verjetno vsaj že iz rimskih casov (vir: Zgodovina narodov Jugoslavije). Zemljevid smo dopolnili z Brod Moravicami in skrajšali legendo, da je omejena le na vsebino knjige. UVOD – LOŠKA DOLINA V predhodnih knjigah smo obdelali že veliko obmocij, v zgodovini povezanih z našim okoljem, a še nismo povedali kaj vec o Loški dolini. Loška dolina ima kljub tektonskemu nastanku vse znacilnosti kraškega polja, ki leži približno 600 m nad morjem in je zaprto z vseh strani. Na vzhodni strani vanj pritekata Veliki in južneje ob gradu Snežnik skromnejši Mali Obrh. Veliki dobiva vodo iz Babnega polja in je za Trbuhovico drugi vodotok v porecju Ljubljanice, gonil je nekaj vecjih mlinov in žag v Vrhniki in Markovcu. Zaradi obilne vode je bil potok gonilo napredka doline vsaj v 18. in 19. stoletju, ko je zaradi izboljšanja in gradnje novih cest razžagan les iz Racne Gore in višje ležecih predelov pomenil domacim trgovcem, podjetnikom, gozdnim delavcem in številnim furmanom vir bogastva ali vsaj zanesljivega preživetja. Gozd je bil še pred drugo svetovno vojno tako posekan, da se na starih fotografijah vidijo gola pobocja na vseh straneh doline. Ta so služila vecinoma le še kot vaške gmajne, kjer so nabirali in sekali drva, pasli živino in le še redko pripravljali gradbeni les, saj je bilo koristnega lesa vedno manj. Kljub prodnatim poljem, ki so poleti lahko presuha, v deževjih pa jih ponekod prelije voda, so se v dolini, kljub vetrovnemu in hladnemu podnebju že pred tisocletji naseljevala živinorejska ljudstva. Najstarejše ostanke poselitev in naselij najdemo ob zahodnih robovih doline, kar morda kaže na problematicnost poti preko osrednjega dela doline zaradi številcnejših poplav. Najvecja v zadnjih stoletjih je bila zabeležena leta 1851, ko je bila voda v cerkvi v Pungertu visoka celo 2,8 metra. Slika 31: Potek rimskih poti. Morda manjka pot nad Cabranko in Kolpo preko Kocevske in pot Gerovo – Tarsatica. Loška dolina s tedanjo Ulako je na križišcu poti (Int.vir: Interreg Claustra). Slika 32: Potek rimskih zapor CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM na Babnem polju, 2. do 4. stoletje (Int. vir: Interreg Claustra). Poleg Siscie bi bilo potrebno dopisati še Tarsatico, saj se je pot verjetno razcepila v dve poti. Povedne so lokacije ostankov naselij izpred skoraj treh tisocletij, ki so si sledila ob trasi starih poti po zahodnem in južnem delu doline in naprej. Poti so prehajale iz cerkniškega polja ali Blok, južno naprej proti Kvarnerju in Pokolpju, a tudi cez Javornike proti Trstu. Ostanki nekdanjih naselij – gradišc, naseljenih vse od pozne bronaste dobe naprej, si sledijo od Križne gore, ki je bila stoletja pred Rimljani središce tega obmocja, preko Ulake, ki je vlogo pomebnega središca in proizvodnega centra prevzela v casu pred in po Rimljanih, preko Šmaraškega hriba, Vrha in naprej proti Babnem polju. Tudi tam obstaja kar nekaj arheoloških najdišc starih naselbin od bronaste dobe naprej – Grajske njive, Vražji vrtec… Slika 33: Primeri hišnih znamenj iz Loške doline, ki so zanimivo pricevanje nekdanjega življenja. Izvirnega pomena znakov ne poznamo vec (Vir slike: J. Kebe). Pot skozi Babno polje je bila v rimskih casih tako pomembna ali vsaj prehodna, da so jo v sredini 3. stoletja pregradili s približno 2,5 km dolgim zapornim zidom v sklopu utrdb, ki jih danes poznamo pod imenom Claustra Alpium Iuliarum. Sledile so si od Tarsatice – predhodnice sedanje Reke v Kvarnerju, preko Grobnika, Prezida, Blok, Ajdovskega zidu nad Vrhniko, Hrušice, vse do Posocja in preprecevale prehod barbarskim plemenom iz Vzhoda proti severni Italiji z Oglejem, a tudi regulirale promet. Limes na Babnem polju je v nemirnih casih od 3. do 5. stoletja oviral pot sovražnim vojskam ter obenem tudi nadziral in usmerjal prehod iz dveh poti, ki sta se tu spajali. Prva pot iz Kvarnerja je šla preko Grobniškega polja, po t.i. Frankopanski poti (prej rimski) zahodno od Risnjaka in verjetno preko sedanjega Gerova preko Vod in Sokolov proti Loški dolini, Cerknici in Emoni. In druge, ki je nad Kolpo in Cabranko prihajala iz rodovitnega pokolpja in Bele Krajine. Obe sta bili aktivni še v 16. stoletju in kasneje ter sta prikazani na zemljevidu na sliki 30. Zapisano je tudi, da je vratna vrzel v zapornem zidu na prehodu med Babnim Poljem in Prezidom obstajala do 17. stoletja. Žal je hrvaški del obmocja še vedno slabo raziskan, na voljo ni niti Lidar posnetka, zato ostankov starejših poselitev ob poti od Prezida preko Gerova za sedaj še ne poznamo dovolj. Slika 34: Starejše cerkve v Loški dolini so vecinoma primorskega tipa s preslico, podobno kot so bile tudi v Cabranski in Kolpski dolini. Sveta Ana pod Križno goro. Omenjeni trgovski poti sta vsaj delno vodili preko krajev, ki pripadajo današnjima obcinama Cabar in Osilnica, ali v neposredni bližini in smo o njunih sledovih v dolini že veckrat govorili. Da spomnimo – poznorimsko keramiko so našli na Pungertu, most v Crnem potoku nosi ime rimski most. Primerno obmocje za poselitev bi bila tudi Podplanina, morda Stari Kot. Morda ima iz rimskih casov poreklo tudi nekdanje cašcenje crne Matere Božje na Sveti Gori, ki je bilo odrinjeno v malo, za casa okupacije požgano cerkvico ob Volcji jami, ki je v ruševinah. Slika 35: Stari trg iz juga, levo od cerkve je gric z gradom. Slika 36: Stari trg je vsa stoletja obdržal cerkveno središce z monumentalno zgradbo cerkve, ogromnega župnišca in velike kaplanije. Tudi trgovino. V Ložu je domovala le civilna oblast – sodišce. Crna Marija naj bi bila po nekaterih domnevah naslednica crne Izide – matere zemlje, katere cašcenje so rimski mornarji v drugem stoletju zanesli iz Egipta po vsem sredozemlju. Oskrbovalna pot vojaških posadk na zapornem zidu na Babnem polju iz Tarsatice je morala potekati tam blizu. Do domnevno staroselskega svetišca ženske boginje, ki je bila za ravnotežje sveta pripravljena požreti celo svojega otroka (Smole 2016: str. 174), na vrhu nad prepadno steno, ki je sedaj znano po imenu Sveta Gora, je bilo le še nekaj malega hoda. Morda so vojaki ali njihovi spremljevalci iz Kvarnerja zaslutili, da bi bil to primeren kraj tudi za svetišce Izide. Morda je romanje Primorcev nasledilo nekdanje cašcenje starega kulta v nekdaj od Cerkve odrocnem svetišcu. Je bil samostan v Malem Lugu, o katerem ni ohranjenih skoraj nic informacij, namenjen izkoreninjenju starih cašcenj? Vendar so to hipoteze, za katerih potrditev bomo potrebovali še kak materialni dokaz. Slika 37, 38: Pravi kmecki dvorec manjših dimenzij, verjetno iz 18. stoletja, v Danah. Podobnega, veliko vecjega - Lekanovega, lahko najdemo v Lazah ob Planinskem polju. Oba z zamaknjenim vhodom in gankom pod nadstreškom na vhodni strani. Po Loški dolini je bila speljana rimska cesta, ki je držala iz Trsta prek Pivške kotline in Javornikov do Dan in od tod mimo Ulake in Nadleškega hriba ter Starega trga naprej na Bloško planoto, od koder se je usmerila proti Ljubljani. Nekje v Loški dolini je bil odcep z glavne ceste proti jugu na Babno Polico in dalje proti Babnemu polju. Na gornjem delu Babnega polja pri Prezidu sta se razcepili poti proti pokolpju in Kvarnerju in Tarsatici. Ce gledamo kasnejše smeri je morala iti tista proti pokolplju preko Starega kota, druga proti Tarsatici pa preko Kozjega Vrha. Slika 39: Marsikatera hiša in gospodarsko poslopje v Loški dolini ima še srednjeveške osnove. Tudi tole. Loška dolina je bila v poznem srednjem veku pod Oglejskim patriarhom, enako kot cabarski del. Patriarh je delil tukajšnje posesti in gradove svojim vazalom. V tem casu so verjetno nastale sedanje vasi s poznosrednjeveškimi obcestnimi urbanisticnimi zasnovami. Vsaka od domacij tlacanov je dobila na cesto pravokotno zemljišce. Taka delitev je fevdalcu omogocala enostaven pregled nad podložniki in njihovimi dejavnostmi. Ob cesti je stala stanovanjska stavba, v nadaljevanju shrambe in na koncu hlev. Urbanisticna zasnova teh vasi je sledila novim nacinom kmetovanja (kolobarjenje) in delitvi zemljišca, kot so se uveljavila v poznem srednjem veku. Nove vzorce so prinašali tudi novi priseljenci iz severnih posesti tukajšnjih plemicev. Za Poljane je še ostal spomin, da naj bi šlo za uporne nemške kmete. Slika 40, 41: Tudi novejše dodelave ganka hiše v Nadlesku (zgoraj) ne skrijejo starega kamnitega vhodnega podesta nad vrati v klet. Podoben tip hiše bi našli vsaj na starih slikah tudi v Prezidu (spodaj), tu s skromnejšim lesenim podestom (spletni arhiv SEM). Pomembno mesto v trgovanju sta imela Stari trg in kasneje Lož. Vsaj v zgodnjem srednjem veku je bil Lož pomemben žitni trg. Lož se ni imenoval le sedanji kraj, temvec celo obmocje. Vzrok za razvoj trgovine je bila tako imenovana patriarhova pot, ki je vodila po stari rimski trasi iz Ljubljane proti Trstu ter na tem mestu verjetno dobivala blago še iz pokolpja in Kvarnerja. Stari trg je bil starejši trg, mlajšemu Ložu je oglejski patriarh Bertran podelil te pravice leta 1341. Ko je bil Lož požgan, najprej od Habsburžanov in še nekaj desetletij za tem od Turkov, ki so veckrat pustošili po dolini, je cesar leta 1477 Ložu dodelil mestne pravice. Pretežno kmecki Lož je kljub tem privilegijem stoletja zaostajal za Starim trgom in niti sedaj, z vecino stavb iz 19. stoletja ne kaže prav trškega, kaj šele mestnega znacaja. Zanimiv je zapis iz 17. stoletja, da so bili Ložani neprijazni do kmeckih trgovcev in so se zato ti motali bolj po okolici kot v Ložu. Slika 42: Lesene stavbe so redke, a ima tudi tista, ki smo jo obdelali v Kozarišcu, podobne osnove kot ta na risbi SEM iz 1962. leta (spletni arhiv SEM). Slika 43: Novejša hiša enake arhitekture kot lesena, le kamnite gradnje. Z zamaknjenim vhodom, leta 1962 Iga vas (spletni arhiv SEM). V 16. stoletju se je na celotnem Kranjskem najbolj razvijala prav trgovina z žitom, živino in soljo. Žito, ki ga je bilo v splošnem dovolj za domaco porabo in ob dobrih letinah tudi za izvoz, je bilo ob slabih letinah potrebno uvažati iz Italije ali iz Ogrske, pod katero je spadala sosednja Hrvaška. Že od starih casov so tlacani zamenjevali žito tudi za sol, kajti trgovina s soljo na Hrvaškem ni bila regal (vladarju ali državi pridržana pravica do vira dohodkov), kot v drugih habsburških deželah (Babic 1959: str. 368). Najpomembnješi trg s soljo je bil v bližnji Cerknici, pot iz pokolpja, rodovitnega z žitom, in Kvarnerja s pomorskimi povezavami pa s potmi vzdolž doline Kolpe tudi pri roki. Že v tem casu lahko domnevamo povezave s kocevskimi trgovci, ki so prednjacili v kmecki trgovini in vsaj od 15. stoletja skupaj z gerovskimi in kostelskimi trgovci in tovorniki povezovali Pokolpje s Kvarnerjem. Slika 44: Skupina skednjev in kozolca v Podložu. Skednje podobnih razmerij so imeli tudi v Dragarski dolini in Gerovem; 1962 (spletni arhiv SEM). Slika 45: Ostrnice ali po naše uostrvi v Pudobu leta 1962 (spletni arhiv SEM). Gerovski podložniki so po urbarskih obvezah morali tovoriti za svoje gospodarje – Frankopane in kasneje Zrinjske vse do Ljubljane (Malnar 2018). Tovorili so tudi cabarsko kovano železo in izdelke v Bakar ter od tam verjetno nazaj poleg vina in italijanskega žita tudi sol, ki naj bi prihajala iz Barlette v bližini Barija. S takimi tovori so bili kmecki trgovci verjetno dobrodošli tudi na Kranjski strani, ceprav v nelegalni ali vsaj s strani cesarja omejevani trgovini. V Loški dolini so leta 1528, istega leta kot v Osilnici, Turki povzrocili veliko opustošenje, prišli naj bi od Babnega Polja. Turški martolozi iz Bosne so bili kljub trdnjavi in vojski v Karlovcu, ki je preprecila napredovanje vecjim vojskam, še dolgo nevarna nadloga tako za Loško dolino in Babno Polje kot Gerovo in Osilnico. Babno Polje so požgali, novo vas so morali podložniki postaviti na manj izpostavljenem mestu. Leta 1582 se omenja, da so v Gerovem postavili stolp oziroma tabor, kamor se lahko domacini zatecejo v primeru nevarnosti (Kebe 1996: str. 292). Slika 46: Bajta iz Podloža leta 1962, podobne bi našli tudi na nekdanjem kocevskem prostoru (spletni arhiv SEM). Slika 47: Malnarjev kozolec iz Podloža leta 1962 (spletni arhiv SEM). Še vedno stoji, a ima sedaj dvokapno streho. Podobne bi našli pred drugo vojno tudi v Trstju, Gerovem, Podplanini in Dragarski dolini. Naslednjo povezavo med Loško dolino in obmocjem, ki je postalo cabranska gospostvo je povzrocilo železarstvo v Cabru. V Koca vasi, kjer še stoji dvorec, je iz pisem baronice Ester Maksimiljane Coraduzzi, iz redkega ohranjenega plemiškega dopisovanja v slovenšcini iz 17. stoletja razvidno, da je k njej prihajal kovac iz Cabra. Baronica si je posojala denar od reškega trgovca Francisca Rigonija, kasneje mu ga je posojala sama. Ta je spravil na kant njo in tudi cabarsko železarno, ki jo je imel v zakupu od avstrijske gospodarske komore. Kot je k temu pisala baronica: »Jest sem pac pousod ena (u)boga srota.« Iz Trsta in Cabra jo je veckrat obiskal hišni duhovnik Krištof de Musis, ki je skrbel za Marezzijeva posestva v Ložu in drugod. Slika 48: Okovje iz dvorca Koca vas je morda skovano v Cabru v 18. ali zacetku 19. stol. Slika 49: Leseni strop v dvorcu po izdelavi ne odstopa bistveno od stropov bogatejših kmetov. Vecje so le dimenzije in stropne deske so bogateje profilirane. V baronicinem dopisovanju je ohranjeno tudi kovacevo kratko pismo iz Cabra iz leta 1689, ki ga zaradi zanimivosti ponavljam (Kebe 1996: str. 305): Imenitni Inu Visoki Rojeni Gnad(li)vi Gospe, Gospe Ester Max(imiljana) Koraduzi Lib(era) B(aronessa). vnih Gnad(live) roke naj se da. Podgrad. … Visoku Rojeni Gnadlivi P(a)troni! Bojko prejeli , Gnadliva P(a)trona, št. 1000 cvekov za … katere vagajo L(ibre) 10 12, jenu tude št. 200 vecjih, vagajo L(ibre) 4. Ako jim morem drugi parte šlužit, nej zašafajo z mano, ostanem. V Cabru, ta 2. Iuglia 1689. Nepodpisani kovac je moral veckrat delati pri baronici in je moral biti njen dobri znanec, saj se v drugem pismu nanj jezi, da ta kovacin ne pride nic blizu. Ta skromen zapis je verjetno tudi eden najstarejših slovenskih zapisov iz Cabra. Slika 50: Razglednica Nadleska iz zacetka 20. stoletja (int.vir). Ob cesti vecinoma stojijo znacilne pritlicne stavbe, postavljene pravokotno na cesto, s hišo na cestno stran, le redke so bile dvotraktne kot leva. Strehe s strmimi copi so pokrite s slamo, okenca so majhna, hiše vecinoma že zidane. Zanimivi so na cesto stegnjeni nadstreški lesenih hiš. Da so bili kovaci iz doline Cabranke tudi kasneje pomembni dobavitelji železnih izdelkov, pricajo še sedaj železni okovi vrat iz 18. ali 19. stoletja v Koca vasi, kljucavnice v Babnem Polju in še kak drug izdelek v dolini kot so sekire in motike. Vse to je prihajalo iz kovacnic v dolini Cabranke. Tudi nekatere priimke smo v cabarski del dobili verjetno s priseljenci iz Loške doline, kot ugotavlja Slavko Malnar. Še eno zanimivost bi lahko omenili, ki je bila znacilnost Loške doline: velik lastnik živine je bila tu cerkev, živino je dajala v rejo svojim župljanom, tudi Prezidancem. Kot ugotavlja Kebe, je imela vsaka cerkev v povprecju po 35 glav goveje živine in še vec ovac. Od krave je imel rejec mleko, gnoj in vprego, prireja je pripadala cerkvi. Krave so bile vecinske vprežne živali v dolini še dolgo casa, podobno kot v naseljih nad dolino Cabranke. Slika 51: Krave, vprežene v voz, so bile nekoc obicajne tako v Loški dolini kot v zaselkih nad Cabranko in Kolpo (spletni arhiv SEM). Iz Loške doline so v prvi polovici 19. stoletja, verjetno po izseku gozdov v bližini, prišli skupaj z vedno bolj urejenimi cestami tudi lesni podjetniki Žagarji. Slika 52: Magušarjeva hiša s portalom iz 1840-ih v Iga vasi je povezana z zgodbami o kontrabantu, bankrotu zaradi kart, gospodarjenjem na gradu Snežnik in z ženinom iz Trstja. Svoja lesna podjetja so s pridobljenim kapitalom širili v višje ležece kraje cabarskega gospostva – Prezid, Milanov vrh in na koncu Gerovo. Ta obmocja so nudila še dovolj lesne mase in zadostno število gozdnih delavcev za njeno izkorišcanje. S cestami in vse boljšimi povezavami, po katerih se je odvijal v drugi polovici 19. stoletja že zelo živahen promet, so prihajali tudi stavbni vzori, materiali in seveda graditelji. Ce se posprehajamo po Starem Trgu in Ložu lahko opazimo, da v obeh naseljih ni posebno starih portalov. Izjema sta le župnišce in cerkev. Tudi drugod po Loški dolini so stari kamniti portali na hišah pretežno iz konca 19. ali zacetka 20. stoletja, ko so bile ceste že tako dobre, da so izdelane portale vozili iz oddaljenih krajev, tudi po železnici. To pomeni, da je verjetno v bližini manjkalo tako kvalitetnega materiala kot kamnosekov. Slika 53: Po vzoru Magušarjeve je bila verjetno narejena hiša v Prezidu s portalom iz 1864. leta. Prav tako je bila furmanska gostilna s prenocišci. Sedaj se že podira. Za dolino so znacilne kamnite stanovanjske stavbe. Lesene lahko naštejemo na prste ene roke. To bi pomenilo, da so se ob obnovah starih hiš strogo držali zahtev oblasti na Kranjskem, ki je že v sredini 18. stoletja prepovedala leseno gradnjo po strnjenih naseljih. Veliko kamnitih hiš, ki so bile postavljene v dolini v zadnjem stoletju in pol, ko je taka gradnja nadomestila starejšo leseno, je ostalo brez ometa in še vedno lahko opazujemo njeno gradnjo s primesmi kosov opeke. Take stare fasade so postale znacilnost doline. Pri ambicioznejših stanovanjskih stavbah bi opozorili na to, da so nekatere služile kot vzor stavbam v Prezidu – npr. stavba Magušarjeve gostilne, kamor je bil priženjen Trstjan iz Ravnic, je bila verjetno vzor sedaj podirajoci se hiši v Prezidu. Morda sta imeli obe skupni vzor kje drugje? Slika 54: Skupina furmanov pred skladišci ob železniški postaji Rakek, pred drugo sv. vojno (Vir: J. Kebe, Loška dolina) Zanimivo je, da so se po starotrški arhitekturi zgledovali tudi trgovci v Plešcih, saj je bil Lož oz. Stari trg za njih pomembno tržno mesto. Palcava šiša je zgrajena morda celo po vzoru dvajset let starejše kaplanije nasproti cerkve v Starem trgu. Niso enaka zgolj razmerja in razporeditev oken in vratne odprtine na sprednji fasadi, temvec tudi podobnost vratnih portalov in urbanisticna postavitev v naselju – nasproti cerkve. V zacetku 20. stoletja temeljito predelana Šucava hiša je morda imela za vzor stavbo trgovca ob cesti skozi Stari trg. V prvem primeru je verjetno idejo o vzoru prinesel trgovec Ivan Cop, v drugem primeru morda stavbarji, ki so prej delali v Loški dolini. V obeh primerih sta bila lastnika hiš preko trgovskih poslov in poti desetletja dolgo mocno povezana s prostorom Loške doline. Preko Starega trga sta namrec velikokrat potovala do Rakeka, Ljubljane in naprej. Pri portalih in njihovi obliki je potrebno omeniti, da je Palcava šiša v Plešcih prva stavba v dolini, ki je dobila portal, izdelan po obliki portalov iz cerkniškega konca. Izdelali so ga klesarji iz Malih Drag pri Brod Moravicah. Verjetno so sledili želji narocnika, da naj bo oblikovan po vzoru portalov iz cerkniškega konca, kamor je ta hodil po trgovskih poteh. V Loški dolini, kjer kozolci toplarji niso pogosti, saj shranjujejo seno v velikih senikih v podaljšku stavbnih parcel, nekdaj tudi v kopah, zasledimo v Podložu tudi starejši kozolec. Ta je po obliki podoben nekdanjim kozolcem iz trstjanskega obmocja. Sloki toplar s štirikapno streho, kot smo ga opisali v predhodnem nadaljevanju knjige. Tu je bil krit s slamo, kot tudi vecina hiš. Slika 55, 56: Fotografija trške hiše iz Starega trga (zgoraj) in Šucave šiše iz Plešc. Preko Loške doline so naši furmani vec kot stoletje tovorili les iz cabarskih gozdov vse od Milanovega vrha na železnico v Rakek (iz Gerova pa na Reko). Nekaj jih je v tam tudi ostalo. Preko doline so hodili naši trgovci. Vse od izgradnje južne železnice do odprtja proge Karlovac - Reka, ki je bila zgrajena leta 1873, je bil Rakek najbližja železniška postaja. Tudi kasneje je bil izhodišce za odhode v avstrijski del monarhije. Preko Rakeka se je hodilo celo na delo v gozdove Slavonije, v Ameriko, kasneje v Francijo. Slika 57: Starejši kamniti portali na kmeckih hišah v Loški dolini so redki. Tale je iz Podloža iz 1830-ih let. Je enake oblike kot portali iz Cerkniškega konca, katerih oblika se je raznesla s trgovskimi povezavami vse do Plešc. Tako kot pri nas je tudi tu leta 1855 in kasneje nekajkrat kosila kolera, po prvi vojni pa še španska gripa. Preko doline so po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni prihajali izgnanci iz koncentracijskih taborišc iz cabarskega dela. V dolino so kasneje hodili pomagat in prosjacit za delo po kmetijah, da so si prislužili hrano za preživetje prve zime v požganih domovih. V dolino še vedno veliko cabranov vsak dan prihaja delat v kovinsko industrijo, tu se jih je kar nekaj tudi stalno naselilo. Vesel sem, da v zadnjih letih Ložani vedno bolj racunajo na povezave s turisticnimi delavci in turisticno razvojnimi projekti v Gorskem kotarju, kot je npr. preko projektov Interreg Wild life & Nature ali Carnivora Dinarica, Zavoda Rihtarjeva domacija in podobno, saj bi skupaj v naslednjih letih lahko oblikovali zanimivo kulturno in naravno cezmejno turisticno regijo. Vesel sem, da smo cabrani sodelovali celo pri prireditvah Plavajocega gradu. Dobro sodelujemo in upam, da se bo sodelovanje v naslednjih letih ob odkrivanju lokalnih naravnih in kulturnih turisticnih zanimivosti od Notranjske do Gorskega kotarja, Kocevske in naprej le še krepilo. Slika 58: Brez vsaj ene slike gradu Snežnik ne bo šlo. V njegovi najlepši luci, ob festivalu Plavajoci grad, ko ga obgrne množica umetniških doživetij željnih obiskovalcev in nastopajocih. KOZARIŠCE Leta 2017 smo poleg Brod moraviškega konca obiskali tudi Loško dolino, saj smo želeli primerjati oba skrajna dela, s katerimi so bili povezni kmecki trgovci iz naših krajev. Najbolj poznana stavba v dolini je vsekakor grad Snežnik, ki je na starejši stavbni osnovi eden od redkih ohranil šarm pocitniških in gospodarskih sedežev bogatih lastnikov iz konca 19. in zacetka 20. stoletja. Grad stoji ob vasi Kozarišce, po domace ob Kozaršcah. Kozarke in Kozarci so znani še po necem, po festivalu Plavajoci grad, ki v grajskem okolju, a tudi v sosednjih vaseh, poteka že kar nekaj let in se ga z veseljem vsako leto udeležujemo. Slika 59: Barocni oltar in stenske poslikave v cerkvi Sv. Benedikta v Kozarišcah, s soncnim znamenjem na stropu. Kot vecina ostalih vasi po dolini je tudi to naselje prvic omenjeno v 13. stoletju, cerkev Sv. Benedikta naj bi zgradili 1551. leta, ko naj bi bilo v vasi le sedem gospodarjev. Nekoc je imela zvonik na preslico in pred njo pokrito lopo. Ima še klopi iz gradu Snežnik, na delu sten poslikave iz konca 17. stoletja. Leta 1871 je bila obokana in je dobila zvonik. Kot smo kasneje slišali pri Mihovih, je bilo žegnanje za cajta vedno prvo nedeljo po Veliki noci, takrat je bil tudi ples. Za naselje je znacilna obcestna poznosrednjeveška urbanisticna zasnova, kjer se parcele širijo pravokotno na cesto oziroma ulice. Taka delitev ostala stoletja, kar govori o stalni naseljenosti hiš. Hiše so ostale vecinoma zasnovane na prvotni nacin. Slika 60: Kozarišce na Franciscejski katastrski mapi iz leta 1824. Stanovanjske zgradbe ob cesti so že vecinoma zidane, za njmi pa lesena gospodarska poslopja. Slika 61: Fotografija Kozarišca, obdanega z njivami in ostrnicami, zadaj Šmaraški hrib, kjer je bilo nekoc gradišce, levo od njega pa cerkvica Sv. Marjete, kjer so našli ostanke rimske zgradbe in grobov (vir: fototeka SEM). Slika 62: Kozarci med poplavo 1939. leta (vir: https://stareslike.cerknica.org). Slika 63: Nekdanja Blocanova hiša, fotografirana v 1960-ih, dvotraktna stavba z locenim hlevom v ozadju (vir: fototeka SEM). Nekdanje dimnice so v 19. stoletju zamenjale hiše s crno kuhinjo in cisto hišo s krušno pecjo. V predelani crni kuhinji pa se je kasneje naselila štedilniška kuhinja. Tudi novi red leta 1753 in 1754, ki je prepovedal gradnjo novih lesenih hiš, je povzrocil zgolj menjavo gradbenega materiala za stene. Hiše so bile še do zacetka 20. stoletja vecinoma pokrite s slamo, kasneje z betonskimi kvadratnimi plošcatimi strešniki - ternit, ki so jih izdelovali v Vrhniki. Stare stene iz tesanih gred so zamenjale kamnite, kamen pa so lomili verjetno na hribu nad Šmarato. Šele v zadnjih letih z odhajanjem ljudi ohišnice širijo še na sosednje zapušcene hiše. Šele združena parcela je omogocila obracanje hiš z vzdolžno fasado proti cesti. Slika 64: Stara hiša z gostilno pri Jagru, slikana v 1960-ih, enotraktna stavba. Na katastru je oznacena s št. 3 (vir fototeka SEM). Zanimala nas je predvsem stara stavbna dedišcina, od katere pa je ostalo le malo. Še v sredini 20. stoletja je ekipa etnografskega muzeja našla nekaj starejših stavb, ki so do sedaj izginile. Zato smo uporabili njihove fotografije, dostopne na spletu. Slika 65: Nekdanji vhod v Jagrovo hišo je imel skromen kamnit portal in letvana vrata (vir fototeka SEM). V Kozarišcu nismo našli starejših kamnitih portalov. Ce so, so iz zacetka 20. stoletja. Še manj je kovanega okrasja, npr. kovanih okenskih mrež na stavbah, tudi okovi vrat so novejši ali preprosti in neokrašeni. Slika 66: Še zadnja stran Jagrove hiše, kjer se vidi zadaj za vhodom dvoniviojski del s shrambami – keudrom v zemlji in kašco nad njim (vir fototeka SEM). V nadaljevanju se bomo posvetili nekaterim od hiš, ki imajo še stare osnove, predvsem pa so znacilne za okolje, v katerem so nastale. Ena od njih iz njega tudi nenavadno izstopa. Hiša pri Mihovih Najprej smo se ustavili na domaciji lokalne turisticne vodnice Janje Urbiha, s katero sodelujemo že vec let, pri Mihaveh. To je vecja kmetija, kjer smo se pogovarjali z ocetom Jožetom Ovscem, ki tu živi že celo življenje, od leta 1936. Kmetija ima pribl. 15 ha gozda in 9 ha druge zemlje in je z mlado generacijo še vedno aktivna, imajo 10 konj, 15 krav in celo 15 vrst kokoši... Oce nam je pripovedoval o življenju v Kozaršcah, kjer je približno 90 hiš in 400 ljudi. Nekoc so imeli trgovino pri Šumradovih, gostilna je bila Pr Jernajevci, v šolo so hodili v Iga vas. Edini ples je bil za žegnanje, drugace se je ob nedeljah plesalo po hišah. Slika 67: Desno hiša Mihaveh (streha z betonsko kritino ternit), levo za stebrom Jagrova (slamnata streha); fotografirano pred drugo vojno (arhiv J. Ovsec). V vasi so živeli vecinoma kmetje, ki so imeli polja in živino. Sejali so pšenico, jecmen, oves in proso. Ajdo redko, ker zori ravno v casu (sredina septembra, oktober), ko je bilo drugega dela. Problem so tudi pozne pozebe. Dobro je rodila koruza, krompir, pesa, belo korenje, koleraba - tu ji recejo kaura. Tudi zelje je dobro rodilo vse naokoli. Zemlja je dovolj rodovitna, obcasno so bile povodnji spomladi in jeseni, najvišje vode so skoraj zalile vas in prišle celo do njihovega zapecka v hiši. Vedno so imeli dosti živine: par volov za delo po njivah in gozdu, 6-8 krav, kakega telicka za prodat, 5 ovac, tudi prašice. Majhne prašicke se je obicajno prodalo za davke. Prasica jih je imela tudi 8, ce jih je bilo vec, je bilo že težje z zarodom. Kože so hodili prodajat v Zamost k Selankinim v dolini Cabranke, posebej kadar so klali na crno. Živino so napajali na potoku Malem Obrhu pod vasjo, vsak del vasi je imel svoje napajališce. Pasli so najvec v gmajni proti Vrhu, kjer so sedaj vaški gozdovi. Na poti skozi vas so še vedno postavljeni kamniti stebri ograj iz lesenih gred, s katerimi so kmetje varovali njive pred kravami, ki so jih gonili tam mimo. Hiša ima pravico do 4/110 deleža od agrarne skupnosti, ki ima pribl. 60 ha posesti, s katero skupno upravljajo. Slika 68: Pavecava hiša, soseda Mihavih v 1960-ih. Vidni so stari nivoji prvotne stavbe: levo pritlicje s hišo in vežo, desno dvonivojske shrambe, skrajno desno hlev in senik (arhiv J. Ovsec). Poleg kmetije so se ljudje ukvarjali tudi z gozdarstvom, bili so sekaci, v gozdu so tudi tesali grede, in furmanstvom. Deske so se furale iz gozdov nad Prezidom najvec za casa stare Jugoslavije. Furman je porabil en dan od Milanovega vrha nad Prezidom do Loške doline in nato drugi dan do Rakeka, kjer je bila železniška postaja. Slika 69: Pri Mihaveh, v razgovoru z Jožetom Ovscem, avgusta 2017. V vasi je bilo dosti sadja, ki pa so ga sušili v krušni peci, le na Vrhu je bila sušilnica. Iz njega so stiskali tudi mošt in kuhali šnopc. V Starem trgu je bila vedno žaga desno od ceste proti Pudobu, levo pa tudi že pred 2. vojno. Žaga je bila tudi v Pudobu, ob potoku poleg tega pa še 4-5 manjših: v Vrhniki štiri z mlini, ena v Markovcu pod dvorcem Koca vas. Mihovi so mleli najvec v Vrhniki pri Adolfovih, bil pa je mlin z žago tudi na Bajerju. Slika 70: Fotografija notranjosti sosednje - Pavecave hiše, ki je podrta. Kot s krušno pecjo in zapeckom, bogato profiliranim stropnim tramom in lesenim stropom, verjetno vsaj iz prve polovice 19. stoletja (arhiv J. Ovsec). Mihavo hišo – dobila je ime po Mihu Sterle iz zacetka 19. stoletja, naj bi zgradil ded Jožef, okoli leta 1850. Na temeljih stare dimnice je postavil za tedanje case moderno hišo s crno kuhinjo. Leta 1824 je bila njena predhodnica še lesena, kar je razvidno iz Franciscejskega katastra. Na sliki smo jo oznacili s številko 1. Hiša je tudi po pozidavi zadržala osnovno delitev predhodnice: kvadratna hiša s tremi manjšimi okni na cestno stran, vhodno vežo in crno kuhinjo za njo na nivoju zemlje ter drugim delom v nadaljevanju, ki je bil dvonivojski, kar je znacilnost tukajšnjih kmeckih hiš. Spodaj je bila obokana klet z dostopom od zunaj in znotraj. Nad njo je bila suha shramba za žita, kasneje koruzo in tudi ostalo kar je potrebovalo suho shranjevanje - dejansko kašca. V nijh so kmetje shranjevali tudi svoje vrednejše stvari. V nadaljevanju poslopja je bil hlev s senikom, zaradi ognja malo locen od hiše. V zacetku 20. stoletja je bila hiša nadgrajena, obnovil jo je sin Janez. Dobila je štedilniško kuhinjo, sobe v nadstropju in mostovž nad vhodom. Sedanja mlada generacija je hišo prilagodila svojim potrebam. Slika 71: Delitev prostorov v Pavecavi hiši je sledila vzorcu kot je bil uveljavljen pri poznosrednjeveških kmeckih hišah po srednji Evropi (fotografija iz 1960-ih). Slika 72: Primer srednjeveške dimnice iz južne Moravske (vir: Nekuda 1975). Osnova je popolnoma enaka kot pri Pavecavi hiši pred stoletjem ali nekaj vec. Kaj smo lahko razbrali iz arhitekture Pavecave hiše, ki je, izgleda, stalno pripadala vecji kmetiji? Njena predhodnica je bila verjetno lesena poznosrednjeveška dimnica. Po obnovi okoli leta 1850 je bila hiša, kljub locitvi crne kuhinje z ognjišcem pred ustjem peci in ciste hiše s krušno pecjo, še vedno zelo podobno organizirana. Primerjavo organizacije obeh stavb prikazujeta sliki 71 in 72. Šele konec 19. in zacetek 20. stoletja je prinesel bistvene spremembe, ko so se po stavbi pricele množiti sobe za spanje. Slika 73: Hišno znamenje Mihave hiše (vir J. Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem II). S prihodom crne kuhinje se je ognjišce izlocilo iz sedaj ciste hiše, kjer je bilo dotlej skupaj s pecjo, v hiši je ostala le cista krušna pec. Dejansko je stena proti vežnemu delu locila odprti ogenj od zaprtega v peci. Kuhalo pa se je še vedno na razširjenem podstavku pred ustjem peci, ki ga je na stropu omejeval velb proti podstrehi, preko katere se je vse do prihoda štedilnikov še dolgo valil dim. Pec z ognjišcem iz dimnice se torej ni bistveno spremenila, le obrnila se je za 90 stopinj in bila predeljena s steno. Nekoc glavni bivalni in delovni prostor - hiša ali kamra je postala cist prostor. Zaradi široke veže in velike crne kuhinje se je po prihodu štedilnikov življenje preselilo v štedilniško kuhinjo. Ta je bila sicer odrinjena na zadnjo stran hiše. Hiša je ostala v uporabi le še kot spalnica gospodarjev in redko uporabljen prostor za družabna srecanja - na primer ohceti, obletnice, nekoc hišne plese ali kaj podobnega. To je do neke mere logicno, saj je štedilnik porabil mnogo manj drv in imel boljši izkoristek, zato se je krušno pec kurilo le še obcasno za peko kruha, kar je bilo obicajno enkrat na teden, marsikje ob sobotah. Slika 74: Kozarišce okoli Mihavih na satelitski sliki iz leta 2015: 1- Mihava hiša (ob njej je sedaj podrta Pavecava hiša iz katere je tram na fotografiji in na kateri smo prikazali razvoj iz dimnice), 2 – Trudnova, 3 – Jagrova, 4 – Cešnjenceva (spletni vir: Atlas okolja). Pri kompoziciji poslopij vseh kmetij na ozki, v poznem srednjem veku zasnovani parceli, je vsa stoletja od srednjega veka ostajalo pomembno, da je gospodarsko poslopje z živino in senom loceno od stanovanjske stavbe. Kmet si ni mogel privošciti, da bi ob morebitnem požaru ostal brez obeh gospodarskih jeder. Zato je lesene konstrukcije in slamnate strehe v strnjenem naselju ob prenovah postopoma menjal s kamnitimi stenami. Delno zaradi predpisov, delno zaradi pomanjkanja kvalitetnega jelovega lesa, ki je bil nekoc uporabljen za gradnjo. S tem pa je v enotraktnih hišah žal izgubljal toplino glavnega bivanjskega prostora – hiše. Tudi zato je postala štedilniška kuhinja glavni bivalni prostor v hiši in taka ostala marsikje do danes. Hiša pri Trudnovih Le malo naprej od Mihaveh, na nasprotni strani ceste, stoji malo umaknjena Trudnova hiša. Tu sta bila naša informatorja brata Janez in Mario Žnidaršic, ki sta v njej preživela otroštvo. Slika 75, 76: Trudnova hiša s cestne strani, zadaj štala, ter spodaj z dvorišcne strani, kjer so še ohranjene originalne velikosti okenskih odprtin. Ce smo pri Pavecavih in Mihovih ugotavljali kontinuiteto iz srednjega veka, je tu osnova z zelo zgodnjimi predelavami zabrisana. Verjetno bi sledove lahko odkrili le v zunanjem tlorisu stavbe, ker je prostor omejen. Hiša je že na prvi pogled nenavadna, saj se za razliko od drugih - pritlicnih, pne v višino. Tudi po lastništvu je bila drugacna. Vse ostale so bile v lasti podložnikov snežniške grašcine, le Trudnova in Županova pa sta spadali k gospostvu starotrškega župnišca, Trudnova vse do leta 1848. Na gospodarstvu, ki je obsegalo ˝ kmetije je konec 18. stoletja gospodaril Jurij Truden, po tej družini se hiša tudi imenuje. Leta 1947 se je priženil Janez Žnidaršic iz sosednje Šmarate in od takrat imajo lastniki njegov priimek. Slika 77: Hišno znamenje Trudnovih (vir J. Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem II). Slika 78: Tlorisi vseh treh etaž Trudnova hiše, dimenzij 6,4x14 m. Zgoraj kleti, v sredini pritlicje z zunanjim kamnitim stopnišcem, spodaj podstreha z obokanimi prostori shramb in še enimi stopnicami navzgor (vir: Janez Žnidaršic). Iz Franciscejskega katastra Kozarišc na predhodnih straneh (oznacili smo jo s številko 2) lahko razberemo, da je bila že leta 1824 zidana iz kamna. Že takrat je morala imeti crno kuhinjo, katere velik obok za gašenje isker in dimljenje mesa lahko še vedno vidimo nad sedanjo kuhinjo. V kleti ima tri velike obokane prostore – keudre. En od njih, sprednji, je bil namenjen krompirju. Že ti oboki kažejo, da so jih delali mojstri, ki so obvladali zapletene oblike in konstrukcije ter velike razpone. Oboki so elipsastega prereza, delno križni, delno z dvignjenimi vmesnimi deli. Slika 79: Kletna prostora pri Trudnovih na dvorišcni strani, s križnim obokom in v sredini hiše z obokom elipsastega prereza na velikem razponu od ene do druge strani hiše in zapletenimi dvignjenimi deli oboka. V pritlicje hiše pridemo po kamnitem zunanjem dvoramnem stopnišcu s kamnito ograjo (to je edino v celotni vasi). Nad njim je bil nekoc zgrajen iz hiše iztegnjeni mostovž, ki pokriva vhod. Za vhodnim vrati vstopimo v dokaj široko vežo in za njo v prvotno crno kuhinjo. Na prednjo stran proti cesti je hiša kvadratnega tlorisa, na zadnjo stran nekaj manjša kamra, vse imajo novejše, ravno ometane strope. Posebna je kuhinja, ki je sicer prekrita z (domnevam iz konstrukcije z jeklenim nosilcem) kasnejšim stropom, originalno pa je bila verjetno odprta v zgornje nadstropje, kjer se še vedno nahaja visok velb za lovljenje isker in odvod dima na podstrešje. Lovil je dim, ne samo iz ognjišca v kuhinji, temvec tudi iz obeh peci v sobah. Njegova višina je zagotavljala dober odvod dima iz hiše, da se ta ni zadrževal na podstrešju s shrambami. Ko je bil narejen strop pod njim proti kuhinji - verjetno, ko je ta dobila štedilnik, je zaprt prostor nad njo postal prekajevalnica mesa. Slika 80: Zanimivo ozko stopnišce v pritlicju na mostic in obokano podstreho. Tu je bil nekoc tudi strm in ozek prehod v osrednji kletni prostor s hrano. Iz stopnišca vodijo zidano, ozko in odprto lomljeno stopnišce v zgornje nadstropje. Dejansko gre za podstrešje, saj se nahaja pod naklonom strehe. Tu nas caka presenecenje. Celoten podstrešni del je že v veži obokan, na obeh straneh se odpirata velika, zapleteno obokana prostora, ki zapolnjujeta volumen med strešno konstrukcijo. Ko vstopite, nimate obcutka, da ste na podstrehi, saj gre za res monumentalna prostora. Po mnenju lastnika sta morda služila shranjevanju desetine, ki jo je zbirala cerkev od vašcanov. Slika 81: Zgoraj podest na podstrešnem delu veže. V kotu desno ozke stopnice še etažo višje do razpleta dimnika. Spodaj pogled na drugo stran obokane veže, z vhodom v vecji obokani podstrešni prostor – domnevno kašco. Desno za steno je velb nad kuhinjo, z nekdanjo prekajevalnico mesa. Obokani polkrožni del je premeteno skrit v ostrešje, s cimer so prostori na podstrehi dobili nepricakovano višino in volumen. Oboki varujejo notranjost hiše in vrednosti, ki jih je lastnik hranil v njej pred ognjem, ki je bil v 19. stoletju v strnjenih vaseh z velikim številom lesenih hiš s slamnatimi strehami lahko usoden. Najvecja vrednostje je bila verjetno letina, ki so jo Trudnovi - kmetje pridelali zase in morda za prodajo, v drugem prostoru pa morda za vse kar je pripadalo Cerkvi. Nenavadno je le to, da je bilo vse potrebno znositi po stopnicah skoraj dve nadstropji visoko… Slika 82: Vecji reprezentancno lepo obokan prostor na podstrešju, na strani proti cesti. Ima vecja okna in bi lahko bil morda tudi soba. Slika 83: Zapleteno zasnovani oboki v manjšem prostoru na podstrešju, proti dvorišcu (vzhod), ki je zelo verjetno služil kašci. Podstreha bi bila lahko obokana v casu, ko so obokali cerkev, to je v zacetku 1870-ih, saj bi bili le stavbarji, ki so obvladali cerkvene oboke, sposobni izvesti tak podvig. Zahteven je tako po izvedbi visokih obokov, kot staticno. Mojster je moral presoditi in dobro vedeti ali bodo stene pritlicja sposobne nositi razriv visokih obokov nad njimi. In mojster se ni zmotil – tako oboki kot stene še vedno stojijo. To obdobje je za tako zahteven in v bistvu konzervativen pristop malce pozno, zato je vprašanje ali niso oboki celo starejši. Slika 84: Ozka vrhnja etaža podstrešja nad oboki. Streha je pokrita z bobrovci. Zanimiv je star horizontalni razvod dimnih cevi iz vecjega prostora na podstrehi, ki vodijo v edini dimnik. Izgleda, da je bil dimnik dodan na kupolo nad kuhinjo ob kaki kasnejši predelavi. Na podstrehi nad oboki se iz ocrnelih tramov še lepo vidi, da hiša tudi po gradnji obokov na podstrehi verjetno še ni imela dimnika. Že zelo zgodaj pa je imela namesto slame na strehi bobrovec, ki je moral biti takrat še zelo redka in dragocena kritina najpremožnejših. K hiši pripada še velik hlev in skedenj, ki se nahaja stran od hiše, vmes pa je vkopana še velika, vec kot 100 let stara štirna, ki je omogocala shranjevanje, za živino in ljudi še kako potrebne vode, tudi za case velikih poletnih suš, ko mali Obrh skoraj pesahne. Vodnjak naj bi Trudnovi dobili že leta 1875, leta 1912 je Anton Truden zgradil na dvorišcu še veliko štirno. Drugace je bilo potrebno gnati krave na potok, ki pa v dolocenih sušnih obdobjih ni imel kaj dosti vode. Slika 85: Na težko dostopnem podstrešju ni bilo možnosti za odlagališce rabljenih stvari. Našli smo le nekaj ostankov loncevine in pecnic, nekatere morda še iz 18. stoletja. Slika 86: Janez Žnidaršic nam kaže betonsko štirno, ki jo je zgradil njegov praded Anton Truden leta 1912 in vanjo tudi vpisal letnico z imenom, ki je še vidna v notranjosti. Cešjenceva bajta Kakih 100 m od Trudnove hiše smo obiskali še eno hišo, tokrat manjše kmetije, ki nam jo je odprla Nataša Mele, druga turisticna vodnica iz teh krajev. Slika 87: Z informatorji pred Cešjencevo štalo, ki so jo Natašini lepo obnovili. Hiša (na katastru smo jo oznacili s št. 4) je bila predelana 1904. leta, o cemer prica letnica na kamnitem portalu z ravno preklado. Na zunanjosti še opazimo na celni fasadi proti cesti dve manjši, zazidani okenski odprtini, prav tako na vhodni strani. Izgleda, da je po tlorisu ostala prakticno enaka svoji predhodnici iz 1824. leta, ko je bil risan katastrski nacrt. Tudi skedenj s hlevom je na istem mestu. Slika 88: Lepo obnovljen Cešjencev skedenj s štalo ob cesti; zadaj se vidi bajta, avgusta 2017. Hiša je bila manjša kajža, ki je po predelavi dobila dve enakovredni sobi na obeh straneh pritlicja. Vmes je bila postavljena štedilniška kuhinja, na podstrehi pa narejeni še dve sobi. Slika 89: Cešjenceva bajta s klesanim portalom iz 1904 in levo vidno zazidano (eno ali dve) manjšo okensko odprtino. Slika 90: Cešjenceva bajta s cestne strani fasade, v pritlicju sta bili nekoc dve majhni okni (sedaj zazidani). Zgornje okno je iz 1904. leta, spodnje vzidano po drugi vojni. Stari oce je bil pintar, delal je kadi. V gozdu je tesal tramove in hodil na delo v gozdove Slavonije, kjer so delali doge. Imeli so malo kmetijo, kravo, kakega telicka, nekaj ovac in pujska ter kokoši. V hlevu so redili tudi vole drugih kmetov. Vecina kmetov je imela za delo vole, le furmani konje. Pri Cešjencevih, ki so bili revnejši in so imeli malo zemlje in gozda, so vozili s kravo. Seno so kosili na lazih v gozdu. Nekoc je v hiši živelo 11 ljudi, potem pa v prvi polovici 20. stoletja v sobici na podstrehi tudi duhovnik iz družine, ki je kasneje delal nekje na Dolenjskem. Za njim je ostalo veliko tiskanih notnih zapisov orgelskih skladb. V hiši je še vedno ohranjena lepa stara krušna pec s pecnicami iz ribniškega konca. Hišo se bi še dalo obnoviti v star izgled in ji vrniti nekdanje manjše okenske odprtine, morda tudi cope na strehi, s cimer bi na enostaven nacin pridobila na pripovedni vrednosti in skladnejšem arhitekturnem videzu. Slika 91: Ohranjena lepa stara krušna pec v vežni kamri, na zadnji strani hiše. Še ena stavba, ki z modernizacijo ni bistveno menjala svoje velikosti, le materiali sten in namembnost prostorov se je spreminjala - v prid sobam za spanje. Ozke, v kot stisnjene stopnice v veži kažejo, da podstreha 1904. leta verjetno še ni bila namenjena za sobe. Takrat pa je dobila poleg starejše hiše na cestni strani novo vežno kamro na zadnji strani, ki je imela reprezentancna dvokrilna vrata in krušno pec, a oznake »bajta« do dandanes v vasi ni zgubila… Slika 92: Staro okovje vrat iz podstrehe. Kovaški izdelki v tukajšnjih stavbah so redki in skromni. Slika 93: Zbirka orgelskih skladb, ki so jih poslušali Kozarci pred drugo vojno. Od soseda Franca Hocevarja, ki je bil naš informator, smo slišali še zanimivo zgodbo o nekdanjem švercu živine v Italijo za casa kraljevine Jugoslavije. V Šmarati so živino spravili v štale, nato pa ponoci v Italijo. Za vsakega konja so morali placati granicarjem po 100 dinarjev podkupnine. Na vrhu Javornikov je bila karavla. Tu cez so potem hodili primorski partizani v Belo krajino. Slika 94: Tloris Cešjenceve bajte, pribl. dimenzij 4,3x11m. Slika 95: Volovski jarem pri Crešnjevcevih se ni dosti razlikoval od naših. Bil je le nekaj tanjši. Janešceva bajta Slika 96: Janešceva bajta na fotografiji iz 1946. leta (vir: stareslike.cerknica.org). Opis: https://stareslike.files.wordpress.com/2013/03/130306-janja-al-denzic.jpg Ko pridemo v Kozarišce in nadaljujemo v smeri proti gradu Snežnik, na zavoju nasproti križa zagledamo majhno leseno kajžo – Janešcevo bajto. Na katastru smo jo oznacili s številko 5. Kdaj je bila postavljena ne vemo natancno, njen prvi lastnik je bil Matija Janežic, rojen 1786. Slika 97: Zazidano ognjišce pred ustjem krušne peci v Janešcevi bajti. Nad njim je bil na stropu nekoc velb. Desno ob njem je odprtina za odlaganje soli, kresila ipd. Bajta je zanimiva, ker je ena od najstarejših ohranjenih hiš v Kozaršcah, posebej pa še zato, ker je izdelana iz lesenih, le na treh straneh obtesanih jelovih brun. Zunanja stran stene torej ni ravna, kot smo navajeni npr. v dolini Cabranke. zaradi neravne površine je bila cel cas neometana. Tudi znotraj je le pobeljena z apnom. Slika 98: Risba glavnega vhoda (levo) in vhoda v hišo iz veže z ognjišcem (desno). Pri Janešcevih je izvedena enako (vir: spletni arhiv SEM). Pritlicno stavbo sestavljata v bistvu dva prostora: hiša s krušno pecjo in predprostor z ognjišcno nišo pred ustjem krušne peci. To je bil prostor, v katerem se je kuhalo, hranilo drva, delalo in shranjevalo vse kar ni moglo v hišo ali na odprto podstreho. Slika 99: Lesen strop iz plohov, s preprosto, pod 45 stopinjami pobranimi robovi, enako je obdelan tudi stropnik. Na zadnji strani je ob peci in ognjišcu postavljena kamnita stena, ki je preprecevala nevarnost ognja. Ognjišce je bilo visoko kakih 70 cm, zidano iz opeke v lesen oklep, pod njim je bil pod obokom prostor za drva. Nad ognjišcem je bil velb, ki je sedaj porušen, pod njim grede za sušenje mesa. Hiša ni imela dimnika. Zanimiv je dostop v prostore, ki vodi po dveh zunanjih stopnicah v breg pod nadstrešek. Ta del je bil nekoc zaprt z lesenim polknom, ki so prišla prav pozimi. Slika 100: Pogled na Janešcevo bajto avgusta 2017, ko smo jo obiskali z delavnico Palcave šiše. Slika 101: Pogled od vhoda proti cesti po vhodnem hodniku pod napušcem. V hiši je še lepo ohranjen enostaven lesen strop z masivnim precnikom, ki ga nosi. Kajža pa ima še eno zanimivost. V glavnem prostoru je bila po postavitvi hiše izkopana klet – dejansko gre za poglobitev kakih 2 x 1,2 x 1 m globine, ki je pod pokrovom poda hiše nadomešcala klet za krompir, da ni zmrznil. Ker je krompir v teh krajih pridobil na veljavi šele okoli 1820-ih, bi lahko zakljucili, da je hiša res še iz 18. stoletja. Podobne naknadno vkopane kleti smo odkrivali že v Babnem polju, pa v okolici Lokev in še kje. Znacilne so torej za arhitekturo, ki v osnovi ni imela vlažnega prostora za shranjevanje tovrstnega pridelka, saj je bila postavljena še v casu, preden je krompir postal eden od najpomembnejših pridelkov v teh krajih. Lesene grede hiše so postavljene na pribl. 70 cm visok podzid, notranjost lesenih sten pa je pobeljena z apnom, ki je skrbelo za razkuževanje prostora. Slika 102: Leseno ostenje bajte z majhnimi kvadratnimi okni pribl. 45x45 cm, desno se vidi zunanji del stropnika, pogled iz vhodnega vogala dostopnega ganka. Slika 103: Tloris Janešceve bajte, pribl. 5,3x7m, posnetek avgust 2017. Gank in vhod sledita funkcioniranju hiš z zamaknjenim vhodom. O hiši je zanimiv sestavek napisala Janja Urbiha na stareslike.cerknica.org). Tam se zbira množica starih fotografij in zgodb iz cerkniškega konca in doline. Strani ureja Miloš Toni, ki je leta 2017 oblikoval tudi dve zanimivi spletni foto zgodbi iz vecera na skednju Palcave šiše. GORNJE POLJANE Gornje poljane smo obiskali leta 2017 kar dvakrat. Spomladi smo tu pri Juretu Kordišu z delovno skupino za ljubitelje etnologije pri Slovenskem etnološkem društvu (SED) uredili njegovo etnografsko zbirko na skednju. Poleti smo se oglasili z udeleženci delavnice na povratku iz Loške doline, da si jo ogledamo in obenem pregledamo in premerimo eno od zapušcenih hiš, ki se mi je že ob prvem ogledu izgledala najstarejša. Opis: C:\Users\Marko\Desktop\GORENJE POLJANE KOZARISCE 2017\IMG_0657.JPG Slika 104: Clani SED pri urejanju etnografske zbirke pri Hostovih, april 2017. Poljane, ki so svoja katastrska obcina, sestavljata dva pribl. 2 km oddaljena zaselka: Dolenje in Gorenje (ali Gornje) Poljane. V obeh zaselkih so leta 1866 živeli 103-je prebivalci v 13-ih družinah. Slika 105: Pogled na Gornje Poljane po drugi svetovni vojni, ko so bile strehe med vojno s strani okupatorja požganih hiš že obnovljene (Vir: J. Kordiš). Na Poljane naj bi leta 1438 grofje iz Vovberka na Koroškem naselili uporne kmete, ceprav so zacetki naselij verjetno mnogo starejši. Dolenje Poljane so nekaj vecji zaselek bližje Racni Gori, na Gorenjih Poljanah, pod cerkvijo Svetega Andreja, pa že stoletja gospodarijo tri do štiri kmetije: Mežnarjevi, Spodnji in Zgornji Maticnovi ter Hostovi. Maša na Poljanah je bila zgolj ob vecjih praznikih. K maši so ljudje hodili v Stari trg ali v Viševek, kjer je tudi pokopališce, v šolo pa so hodili na Dolenje Poljane. Slika 106: Pogled na Hostovo in Maticnovo hišo pred drugo svetovno vojno, zadaj se vidi zvonik cerkve Sv. Andreja (Vir: J. Kordiš). Slika 107: Žegnanje na binkoštni ponedeljek leta 1934, ljudje stojijo pri Hostovi hiši (Vir: J. Kordiš). Na Gornjih Poljanah, ki so jih nekoc obkrožali veliki travniki, sedaj zarašceni z gozdom, so imeli v sušnih obdobjih težave s pomanjkanjem vode. Vodo za napajanje so zbirali v lokvah – kotanjah, ki so jih obdelali z glino, da so držale vodo. Ob lokvi pod hišami so tudi prali perilo zato so ob njej še vedno ohranjeni trije perilni kamni. V casih velike suše je bilo potrebno vodo voziti v lesenih cisternah iz Vrhnike v dolini. Kasneje so si kmetje zgradili svoje štirne, v katerih so zbirali vodo s streh, podobne smo videli že v Kozarišcu. Na Gornjih Poljanah je živelo najvec ljudi leta 1901, ko je bilo tu 47 prebivalcev v štirih hišah. Toliko hiš premorejo tudi danes, le da tu ne živi nihce vec stalno. Gornje Poljane so najvišja vas na obmocju Loške doline, na nadmorski višini pribl. 1065 metrov. Prebivalci so se ukvarjali pretežno z živinorejo in delom v gozdu. Okoli vasi so bili veliki travniki na katerih se je pasla številna živina. Iz starih dokumentov lahko izvemo, da so dajali cerkvi desetino v pšenici in mešanem žitu. Podobno kot v ostalih vaseh po dolini, je vsaka od hiš imela svoje hišno znamenje. Gospodarji so ga vrezovali, vsekovali ali narisali na leseno ali železno orodje in celo na drevesa, ki so omejevala gozdne parcele. Ta obicaj se je ohranil do danes. Slika 108: Hišno znamenje od neznane kmetije iz Poljan (Vir: J.Kebe, Loška dolina…). Cerkev Svetega Andreja Cerkev Svetega Andreja, po pripovedovanju domacinov, stoji verjetno na temeljih starejših objektov, ki so bili del rimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum. Ta se je raztezal vse od anticne Tarsatice – sedaj Reka, do Julijskih alp. Tu naj bi bila vojaška postojanka, ki naj bi jo uporabljali Rimljani do 4. stoletja. Iz s prepadnimi stenami zavarovanega mesta, kjer stoji cerkev, je res odlicen razgled na celo dolino, prehod proti Babnemu Polju, Snežnik in Javornike, vse do Nanosa in morda celo do Hrušice, kjer je bila ena od pomembnejših postojank. V bližini nekje naj bi bilo tudi predzgodovinsko naselje. Slika 109: Barocna Sveta Trojica iz oltarja cerkve Sv. Andreja na Gornjih Poljanah. Cerkev svetega Andreja je imela v posesti velike travnike, ki so jih darovali razlicni plemici. Zanimiva so ledinska imena, npr. Brankovic, ki naj bi ga darovala Katarina Brankovic, zadnja žena grofa Urlika, ki je bila hcerka srbskega despota Jurija. Drugega je podaril nekdo od plemenitih Lambergov in se je do sredine 18. stoletja imenoval Lambergov laz. Slika 110: Notranjost z lesenim stropom in barocnimi oltarji domacih mojstrov. Že Valvazor je v 17. stoletju zapisal, da se poleti ob žegnanju za Binkoštni ponedeljek ob cerkvi zbere veliko ljudi. Te tradicije so se držali vse do pred nekaj leti. Cerkev ima zanimiv kasetiran leseni strop iz let okoli 1700, rebrasto obokan oltarni prostor in tri bogate oltarje iz domacih delavnic v cerkniški in loški dolini. Cerkev je imela do leta 1917 zvonove z letnico 1504. Z njimi je povezana legenda: ko je živina vlekla voz z zvonovi k cerkvi in je omagovala v strmem klancu po starem kolovozu do Poljan, je pomagal potiskati voz sam Sveti Andrej. Pri tem se je njegov cevelj udrl v skalo in nastala je t.i. Andrejeva stopinja. Stare zvonove je pobrala prva svetovna vojska, sedanja pa sta iz leta 1926. Slika 111: Odtis stopinje Sv. Andreja ob markirani planinski poti iz Viševka na Gornje Poljane. Žegnanje Kadar je bilo na Gorenjih Poljanah žegnanje, je bilo vedno živahno. Žlahta je obicajno prihajala na obisk enkrat na leto, vecinoma prav na ta dan. Takrat je Hostova teta cel rajhtar tašc scvrla in hruškovo vodo skuhala. Vsaka hiša je pripravila hrano in pijaco tudi za vašcane, ki so prišli k maši iz doline. Hostovi Hišno ime HOSTOVI prihaja iz priimka družine Hosta, ki je leta 1752 gospodarila na kmetiji. Že za leto 1636 je iz krstne knjige razvidno, da je na Poljanah gospodaril Urban Kordiš (Cordish), ki je posedoval 1/3 kmetije. Anton Kordiš, rojen 1785. leta je spadal pod snežniško gospostvo; Anton Kordiš, rojen 1876, je kmetijo zelo povecal. V družini zadnjega gospodarja, ki je bil oženjen z nevesto iz Blok, je bilo pet otrok. Njegov brat je bil nekajkrat na delu v Ameriki, kamor mu je sledila tudi žena, rojena v Prezidu. Tam sta imela osem otrok, trije so bili celo v ameriški vojski med drugo svetovno vojno. Slika 112: Skupina udeležencev urejanja etnografske zbirke pri Hostovih, ob njeni uradni otvoritvi aprila 2017. Oce sedanjega lastnika, Franc Kordiš, rojen 1912, je leta 1954 kupil hišo v Viševku, kamor se je družina preselila leta 1953 in kjer živi še danes. Slika 113: Pritlicni del etnografske zbirke pri Hostovih, kjer je razstavljeno rokodelsko in kmecko orodje. Že pred vojno so hodili domacini na delo v Slavonijo in Francijo, marsikdo je tam tudi ostal. Hiše na Poljanah so bile prvic požgane 3. avgusta 1942, ko so od tu odpeljali 42 glav živine, drugic pa leto pred koncem vojne. Po vojni so kmetje za silo obnovili hiše, a so se kmalu priceli izseljevati. Slika 114: V prostoru etnografske zbirke pri Hostovih v nadstropju je predstavljeno bivalno okolje, na stopnicah pa predmeti, s katerimi so ljudje delali okoli hiše ali odhajali prodajat pridelke v sosešcino. Hostovi so na Poljanah posedovali kmetijo s približno 30 ha zemlje, od te je bila dobra polovica travnikov ter nekaj njiv pod zaselkom. Pri vsaki od kmetij na Gornjih Poljanah so imeli po 12 glav živine. Hostovi so imeli tako pred drugo svetovno vojno osem krav in telet, štiri prašice, 15 glav drobnice in dva para volov, s katerimi so pozimi vlacili les iz gozda. Vecina lesa je šla v dolino na žage, iz dela lesa so stesali tramove. V gozdu prevladujeta bukev in smreka ter jelka, javor in brest, ki je zaradi bolezni že skoraj izginil. Živino so pasli najvec na vaški gmajni - Pašni, ki je sedaj vecinoma prerašcena z gozdom. Imeli so vaškega pastirja, ki je zjutraj pobral živino in jo zvecer prignal nazaj. O izrabi kmetijskih površin pripovedujejo tudi ledinska imena: Hostovo ržišce, Mala ograda, Velika ograda… Sejali in sadili so so pšenico, rž, krompir, repo, zelje, bob… Slika 115: V etnografski zbirki pri Hostovih si lahko ogledate tudi kar veliko zbirko kmetijskega orodja, ki je bilo v uporabi v Loški dolini. Elektrika je bila na Gorenje Poljane napeljana v letih 1952-1953. Po pripovedovanju je pri tem imel najvec zaslug Vinko Šumrada Radoš iz Podgore. Po vojni je bil direktor nekega podjetja in je dobicek, ki se je nabral, namesto da bi ga posredoval v centralo v Beograd, namenil za nakup materiala za elektricno omrežje. V vasi so imeli le enofazno napetost do pred nekaj leti, ko so obnovili celotno napeljavo in uredili trifazni tok. Ko so leta 1988 zaceli pri Hostovih popravljati hišo, so za cas, ko so z dvema elektricnima mešalcema mešali beton, morali pri Maticnovih izklopiti zamrzovalno skrinjo, da so lahko delali. Jure Kordiš, ki je lastnik Hostovega posestva živi v Viševku, tu pa se ukvarja s turizmom – oddaja prenocišca, ohranja lokalno kulinariko in vodi obiskovalce po okolici. Pred casom sem se ustavil tudi pri njem doma. Hiša je bila sicer mocno predelana v 1950-ih letih, a je v osnovi zadržala stare elemente, pritlicni del (nekdanje dimnice) ob cesti in nadstropni del z obokano kletjo in zanimivo, z dvema lepo obokanima prostoroma nad kletjo. V zbirki na Gornjih Poljanah je shranjen zanimiv predmet iz te hiše. To so železna vratca, ki so nekoc vodila iz veže hiše na Viševku v klet. Slika 116: Lepo okrašena železna kletna vratca iz Viševka v etnografski zbirki pri Hostovih. Padla so mi v oci takoj, ko smo priceli s sortiranjem predmetov in odlocil sem se, da morajo dobiti v zbirki posebno vidno mesto. Gre za mala vratca z letnico 1824 in inicialkami AM ter IHS nad letnico, na sredini pa še A A. Vratca niti niso posebej kovaški izdelek. Notranje okrasje je namrec zvito iz tanjših železnih trakov, zato meji na kleparski izdelek. Zanimivo pri predmetu je to, da v dolini na kmeckih stavbah nismo nikjer zasledili posebnega kovanega okrasja. Jure ima sicer nekaj kosov kovanega okovja, a se ne ve iz kakšnih stavb. Ta mala vrata so bila domnevno torej izreden oblikovni element v hiši svojega casa. Voditi so morala v prostore, ki so bili posebej pomembni za lastnika, da jih je dal okrasiti, nanja vpeti svoja imena in znamenje IHS, ki je bilo obicajno ob vhodih v bogatejše hiše in je blagoslavljalo tiste, ki so vstopali. Ce dobro pomislimo, prav klet je tudi v naši okolici postala prav v 1820-ih letih tisti prostor, ki je s svojo vsebino po obdobju slabih žitnih letin in lakote, dajal zanesljivo preživetje družini. V njej so hranili tudi pri nas v dolini šele takrat uveljavljeno poljšcino, krompir! Klet je torej postala prostor, ki je zaslužil mnogo vecjo pozornost kot v stoletjih pred tem kašca z žitom… Ce se je tu prej hranila pretežno krma za živali, je s krompirejm postala klet prostor za hrano cloveka. Matincnova hiša Slika 117: Matincnova hiša na Gornjih Poljanah. Slika 118: Gornje Poljane na Franciscejskem katastru. Nenavadno je, da so že vse hiše kamnite, morda so nekoc lesene pogorele. Matincnova je oznacena z 24. Vhod je bil s spodnje strani, enako kot sedaj. Pa se vrnimo k stavbni dedišcini Gornjih Poljan, kjer smo natancneje pregledali Matincnovo hišo, ki stoji najnižje nad njivami. Ima sicer še streho, a je odprta in je po stenah brez ometa najlepše viden njen razvoj. Hišo smo lahko tudi izmerili in prikazali njen tloris ter rekonstrukcijo. Slika 119: Gradbena in arhitekturna analiza hiše ni mogoca brez dokaj natancnih meritev stavbe. Zanimiva je zato, ker smo ugotovili, da gre zopet za tipicno arhitekturo poznega srednjega veka, kot smo jo že ugotavljali v Kozarišcu. Kljub novejšemu izgledu kamnitih sten brez ometa morajo biti te starejše od 1824. leta, kar je razvidno tako iz katastra kot tudi iz obokanja v kleteh. Slika 120: Gospodarski del hiše odkriva postopno gradnjo v vec stoletjih. Tudi zadnji del je po okenski odprtini in obokih v kleti star vec kot 200 let. Osnovna pritlicna pravokotna dimnicna hiša je bila v zacetku le v enem nivoju. Šele kasneje je dobila dvonadstropne prostore shramb – klet in kašco nad njo. Po risbi iz Franciscejskega katastra bi sklepali, da je bilo to že pred 1824. letom. Nekoc je bila predelana v hišo s crno kuhinjo in raztegnjena v dolžino. Mocno je bila podaljšana tudi klet, ki je najglobje v bregu, saj je bil od zacetka 19. stoletja tu shranjen krompir. V nekdanji kašci je dobila nekoc vežno kamro, ki je imela svojo krušno pec. To pomeni, da sta bili v hiši dve gospodinjstvi, ki sta si delili crno kuhinjo. Kasneje je ognjišce zamenjal štedilnik. Leta 1942 pa je bila požgana, po vojni obnovljena, a že dolgo nenaseljena. V zacetku 19. stoletja je Ľ kmetije, ki je pripadala k hiši pod snežniškim gospostvom, posestvoval Matija Ravšelj, ki se je leta 1793 priženil iz Iga vasi. Ženina družina se je pisala Truden. Andrej Ravšelj je bil leta 1824 kljucar cerkve Sv. Andreja. Posestvo je kljub Ľ obsegalo 32 ha, kar je bilo precej vec kot v dolini. Slika 121: Natancno kvadratna hiša z ostankom krušne peci, vidna je konstrukcija plitvega oboka kurišca s stranskimi deli, a že brez pecnic. Pri hiši je zanimivo tudi to, da je sodec po gradnji kamnitih sten, te dobil najprej stanovanjski del. Šele nato so pozidali shrambni del, ki pa je verjetno služil vsaj delno tudi za prebivanje, o cemer tolmaci ostanek krušne peci, ki ima še kamnito jedro. Slika 122: Ostanki druge krušne peci v kamri, ta ima še kamnnito konstrukcijo kurišca in je bila kopaste oblike. Hiša je imela klet, sestavljeno iz vec prostorov, ki so vsi obokani. Najbližji vhodu v hišo je križno obokan, skrajni polkrožno, enako pa tudi dolgi prostor za krompir ob bregu, v katerega lahko pridemo po ozkih stopnicah neposredno iz kuhinje. Slika 123: Prvi kletni prostor je reprezentancno križno obokan. Morda je služil tudi shrambi za mošt, saj ima okno. Slika 124: Kletni prostor na vogalu je po vojni služil kuhinji za svinje in je polkrožno obokan. Slika 125: Najbolj zanimiv je ozek kletni prostor vzdolž celotnega shrambnega dela. Polkrožno obokan, s prehodom do kuhinje na koncu in z odprtino za vsipavanje krompirja z zgornje strani hiše. Ob odprtini poteka rob, ki kaže, da je bila klet nekoc podaljšana. Na naslednji strani sta prikazana tlorisa in razvoj hiše, kot ga lahko domnevamo iz ohranjenih zidov. Malo smo se poigrali tudi z izgledom, kakršnega bi lahko imela stavba pred nekaj sto leti, preden je dobila poenoteno strešno konstrukcijo. Ker meritve nismo izvedli v celoti, so nekateri detajli hipoteticni. Pri zidavi iz relativno pravilnih apnencastih ali dolomitnih kamnov lahko spreten zidar dolocene predelave z izbiro usrezno debelih kamnov tudi dobro skrije. Pri hiši so zanimive malce nelogicne stopnje gradnje, ki smo jih prikazali z razlicnio smerjo šrafiranja zidanih sten. Težko bi verjeli, da je bila prvoten stanovanjski del hiše kamnit kot se razbira iz gradnje zidov. To je bila verjetno zacasna rešitev, ko so del hiše razdrli in kamenje porabili za dozidavo ter šele nekaj kasneje pozidali zgornji del nad kletmi v celoti. Zanimiva je tudi primerjava s fotogtrafijo podobne hiše iz Viševka, ki kaže trdovratno sledenje, morda tudi s strani gospostva zapovedanim vzorcem arhitekture. In ne pozabimo – tudi na Poljanah so bile nekoc, kljub bližini gozda, hiše pokrite s slamo in v srednjem veku razpostavljene po enakem urbanisticnem redu kot po dolini: levo in desno ob cesti iz doline, ki je šla drugace kot sedaj – mimo Matincnove hiše. Opis: https://www.etno-muzej.si/files/oc/teren_19/19_105.jpg Opis: https://www.etno-muzej.si/files/oc/teren_19/19_043.jpg Slika 126: Na fotografijah stare hiše pri Blaževih iz Viševka lahko pokažemo, kakšen naj bi bil nekdanji izgled Matincnove hiše. Hiša se ni bistveno razlikovala od prikazane, le nivo ob kleti je nižje (vir: fototeka SEM). Slika 127: Hipoteticni izgled Matincnove hiše pred poenotenjem strešne konstrukcije. Oznacene so faze gradnje kamnitih zidov, kot jih lahko razberemo na ohranjeni stavbi. Slika 128: Tlorisa Matincnove hiše, dimenzij 6,4x18,3 m; zgoraj klet in spodaj pritlicje. Razlicne smeri šrafure kažejo gradnjo v razlicnih obdobjih. Okenske odprtine so ponekod hipoteticne na osnovi predpostavk iz podobne arhitekture v dolini. JURETOVA HIŠAV VIŠEVKU Pri Gornjih Poljanah smo že omenili, da smo bili v gosteh pri Juretu Kordišu. Tam smo opisali zgodbo majhnih železnih vrat, ki so vodila v njihovo klet v hiši na Viševku. Ker pa Jejnca hiša ni kar tako, bomo na kratko opisali tudi njo. Slika 129: Viševek na Franciscejskem katastru. Skoraj vse hiše so bile leta 1824 že zidane (spletni vir: Mapire). Slika 130: Primerjava Franciscejskega katastra in letalskega posnetka pokaže, da se je pozidava v strnjenih, stalno zasedenih naseljih v zadnjih 200 letih le malo spremenila (spletni viri: Mapire in Atlas okolja). Juretova hiša ima št. 64 in gospodarsko poslopje 66. Viševek leži na rahlo izbocenem delu na ravnini Loške doline, zato tako ime. Prvic je omenjena v 13. stoletju. Vas je podobna kot druge, hiše so razporejene ob cesti, na najvišjem je postavljena cerkev Marijinega Vnebovzetja iz 17. stoletja. Ob zahodni strani vasi je nekoc rastel drevored velikih lip, ki so vas šcitile pred vetrovi. Sedaj so vecinoma posekane. Slika 131: Fotomontaža namestitve železnih vratic iz 1824. leta na mesto, kjer so stopnice iz stanovanjskega dela vodile v klet., navzgor pa v kašco. Vratca smo opisali v zapisu iz Gornjih Poljan. Juretova hiša je zidana že na Franciscejskem katastru, Oce jo je kupil 1954. leta. V Viševek so se preselili, ko so jim med vojno požgali hišo v Gornjih Poljanah. Tam so kasneje za silo obnovili hišo in nekaj casa še naprej kmetovali. Prej je bila to Jejnceva oziroma Zotlarjeva hiša. K hiši je pripadalo ˝ kmetije in je omenjena že konec 18. stoletja, ko je bila prodana. V 1960-ih so hišo temeljito obnovili, delno razširili na bivalni strani, ostal pa je star del z lepo obokanima nadstropnima prostoroma suhih shramb in kletmi pod njimi, verjetno že vsaj iz 18. stoletja. Tako tudi v na prvi pogled novih hišah ostajajo kvalitetni deli njihovih predhodnic iz treh in vec stoletij nazaj. Slika 132: Juretova hiša na Viševku, pogled z dvorišca. Levo od mostovža dvonivojski del s shrambami, desno stanovanjski del na nivoju zemlje. Obnovljena v 1960-ih. Slika 133: Pogled iz križno obokane kleti na vhodna vrata iz dvorišca. Nivo kleti je nekaj stopnic pod dvorišcem. Opis: https://www.etno-muzej.si/files/oc/teren_19/19_076.jpg Slika 134: Lepo obokan vecji prehodni prostor nad kletjo. Po obliki sodec so križni oboki iz obdobja pred 19. stoletjem. Ob njem desno je enako obokan še drug prostor. Slika 135: V Juretovi hiši je ohranjen tudi lep, mojstrsko zidan štedilnik iz 1950-ih let, kakršne vidimo le še redko. Ce arhitekturo hiše primerjate z Matincnovo hišo iz zgornjih Poljan boste našli veliko podobnosti, enako z Mihovo iz Kožaršc. Ker je Juretova nekaj širša, ima po dva prostora za suho shrambo in klet. Slika 136: Nekako takole je izgledala Jenjnceva hiša, preden so jo kupili. Fotografija je drugace iz Iga vasi v 1960-ih letih (Vir: fototeka SEM). PODPLANINA Podplanina je bila pred nastankom Cabra in z njim ppovezanim fužinarstvom pomembno staro, s kmetijami v vec zaselkih posejano naselje. Lahko jo primerjamo s Pungertom nekaj nižje nad dolino, ki prav tako zavzema južno pobocje na terasah nad Cabranko z njivskimi površinami na precej strmem in razdrapanem obmocju pod Travljanskim vrhom. Zato bi lahko njene izvore iskali morda že v rimskih casih, ko naj bi tu preko potekala pot iz Babnega polja in Starega kota cez Pungert, Crni potok in naprej proti dolini Kolpe. Podplanina se je nekoc nemško imenovala tudi Alben, kocevarsko Unterdauba ali slovensko Planina. Prvi pisni zapisi o njej iz leta 1574 govorijo o treh kmetijah, dve sta imeli celo in ena polovicno kmetijo. Po Simonicu je bilo 50-75% nemških priimkov, zabeležena sta Poye in Ossvald. V povezavi s cabarsko fužino pa naj bi se tudi na to obmocje priselili železarji iz Gorenjske in Idrije. Slika 137: Zaselek pri Kolarjih s starimi hišami iz 18. in 19. stoletja. Podplanina obsega posamezne hiše in zaselke. Hiše so Loka (na Loki) ob mostu preko Cabranke, kjer je nekoc stalo vec hiš, ob carini, na Baniji ob Cabru, Pri kovacnici, v Obrhu pod izvirom Cabranke in ob cesti pri Drobnicu. Zaselki so Pri Kolarjih (obsega 4 hiše), Zdolenjci (3 hiše) Pri kapelici (6 hiš) – tu je tudi jedro naselja, in najvišje Hrib (2 hiši). Slika 138: Pogled na Gašperjevo hišo na Obrhu, ko so bile tam še kovacija, žaga in mlin. Spodaj pogled iz drugega kota (Vir: arhiv I. Janeš). Slika 139: Podplanina – Planina na vojaški karti iz 1760-ih (internetni vir: Mapire). Podplanina je služila vsa stoletja kot kmetijsko in delavsko zaledje Cabra. Kmetje so v nekdaj cvetoce mestece nosili mlecne proizvode in poljedelske izdelke, prodajali živino ter hodili delat v obrtne in kasneje industrijske obrate. Podobno je bilo verjetno tudi že v casu fužine v Cabru, ki je stala pod Uobrhom. Na njenem mestu so kasneje Ghycyji postavili ribogojnico, sedanji lastnik Urh pa veckrat v zemlji še vedno najde ostanke starih železnih talin. Na severozahodnem delu nad Podplanino, naj bi po pripovedih kopali železovo rudo za cabarsko fužino. Pri Malenskih so še vidni ostanki velikega izkopa, iz katerega so oblikovali celo ravnico. Na Uobrhu je bil Uobrški mlin, kamor so nosili mlet tudi binklarji, kasneje še žaga, cez most na hrvaški strani pa kar tri kovacije zaporedoma, ena pa tudi nižje na slovenski strani. Zanimivo je, da so bile kmetije precej vecje od tistih iz drugega brega Cabranke, imeli so po pet do sedem krav po kmetiji. Za delovno živino pred drugo vojno so uporabljali vecinoma vole, medtem ko so na drugem bregu vozili in celo orali na manjših kmetijah pretežno s kravami. Slika 140: Pred hišo z gostilno na Baniji, pred prvo svetovno vojno (vir: arhiv I. Janeša) Cez Cabranko so jo povezovali štirje mostovi, najvišji v Obrhu je lesen. Za zanimivost lahko povemo, da je bil most na Loki eden od prvih železo-betonskih mostov na Kranjskem in Hrvaškem, ki se je po izgradnji pozimi leta 1913 podrl, saj naj bi bil po navedbah tedanjih casopisov betoniran v casu prenizkih temperatur… Na Baniji in Loki sta bili pred drugo svetovno vojno gostilni, v katere je rada zahajala cabarska gospoda, saj je bilo tu pred prvo svetovno vojno cenejše pivo kot na hrvaški strani. Na Loki so pred prvo svetovno vojno in malo po njej prirejali zabave za gospodo, kamor so se po pripovedovanju, po izgradnji nove ceste po dolini od Mandlov do Cabra, s kocijo vozili na zabave tudi Palcavi – Anton in Julija Cop iz Plešc. Slika 141: Pogled na skupino hiš na Loki pod Cabrom. Desno, na hrvaški strani, je bila prva lesena hiša kasneje hotel, ki so ga imeli Potukarjevi, Preko mosta (tistega, ki se je 1914. leta zrušil) pa desno hiša z gostilno. Kot drugje so tudi tu ljudje konec 19. stoletja zaceli odhajati v Ameriko in pozimi sezonsko na delo v hrvaške in ogrske gozdove. Zato je zanimiv spodnji zapis iz Slovenca, ki govori o transportu delavcev iz teh krajev po železnici v casu kolere. Slika 142: Slovenec, 19. oktober 1886, o prevozu delavcev v hrvaške in ogrske gozdove. Podplanina je bila sicer del obcine Trava, kjer je pred drugo svetovno vojno živelo precej kocevskih Nemcev, dejansko pa je bila zaradi oddaljenosti vedno povezana z usodo Cabra in njegovih ljudi. Leta 1936 je bila Podplanina z obcinami Trava in Draga celo pripojena Srezu Cabar. Med drugo svetovno vojno Podplanina, podobno kot zaselki okoli Cabra, ni bila požgana. V njej je delovala partizanska delavnica, eno od tu izdelanih puškinih kopit si še lahko ogledate razstavljeno na podstrehi Palcave šiše. Slika 143: Partizanska delavnica pletilj v eni od hiš v Podplanini (internetni vir). Podplanina je bila pretežno partizanska vas, pri Rajtarjavih je bila javka, tudi bolnišnica. Leta 1943 so v vasi Nemci ubili dva partizana, konec aprila 1945 pa so tu Nemci in cetniki ob umiku preko doline Cabranke utrpeli ob spopadu s partizani vec mrtvih. Od tu je bila doma tudi Katica Lipovec (1900-1977), ljudska pesnica, ki je v svojih pesmih zajela tudi NOB bližnje okolice (Marjana Pakiž: Slovensko pesništvo upora: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo, Muzej Kocevje, 1973). Slika 144: Partizani v osrednjem delu naselja leta 1945, levo kapelica iz 1930-ih (internetni vir, foto E. Šelhaus). Kadi se iz dimnika Miheckene hiše. Kot nam je pripovedoval Groharjev Zvonimir iz Zdujenceu, so bili prebivalci vecinoma kmetje. Imeli so cevljarja, kolarja, kakšno šiviljo, spodaj na Cabranki na Uabrhu so bili mlin na tri kamne in žaga, nižje ob Cabru kovacija pri Rajšlu. Ljudje so vecino stvari, ki so jih potrebovali doma naredili sami, celo okna so bila domac proizvod. Nekateri moški so bili pintarji, izdelovali so leseno posodje, cebre, kadi, pinte. S tem se je ukvarjal tudi Zvonimirjev stari oce. Delali so tudi skodle – šindre, s katerimi so bile nekdaj pokrite vse strehe. Pokrivali so dvojno, bile so dolge pribl. 80 cm, po 16 zvezanih v bunt. Šindre so pribijali s tankimi, pribl. 10 cm dolgimi žeblji šindraši. Zdržale so vsaj 30 let. Slika 145: Še zadnji star skdn v Zdujencih, pokrit s šindro. Slika 146: Zaselek Pri kapelici ali tudi Hišarji na Franciscejskem katastru iz 1824. leta. Bajtarjeva hiša je oznacena s številko 208 (pod njo je vrisan kozolec), Miheckena preko ceste nad njo z 207. V vasi so imeli krojaca - šnajderja, za teden dni je prišel k hiši, tu jedel in pokrpal ter zašil vse kar je bilo potrebno. Obrtniki so bili v Cabru, tam so bile tudi gostilne in trgovine. Slika 147: Ena od najstarejših hiš, še vedno pokrita s šindro, nad Kolarji. Obrnjena je z zatrepno fasado proti dolini. Moški so ogljarili in žgali apno v apnenicah nad zaselki. Pri hišah so imeli vole, po 5-7 krav, nekaj ovac za volno in jagencke ter prašice. Sadili so najvec krompir, koruzo, pšenico, oves, jecmen, zelje, kolerabo, belo in rumeno korenje, fižol… Na Planini, od križa na poti do Binkla na desno, so imeli laze za košnjo sena. Jeseni so hodili v polšji lov. Slika 148: Lesena hiša na spodnjem delu pod Groharji. Sestavljena iz štiristransko žaganih brun. Veliko ljudi je odhajalo delat v Ameriko, Francijo in Slavonijo, marsikdo je tam ostal, tudi po drugi vojni. Vodo so nosili na glavi v cebrih na svitku iz vec manjših izvirov, kjer so bila narejena korita, ali iz jarka. Živino so iz zaselka pri kapelici napajali na izviru na zacetku vasi iz ceste proti Cabru. Prehrana je bila kot v ostalih naseljih naokoli: mocnik, krompir, kislo zelje, polenta z mlekom ali ocvirki, porbiks – pretlacen fižol s ajmprenom iz cebule in cesna. Kuhali so štruklje iz vlecenega testa, ki so jih zacinili drobtinami na maslu ali ocvirki. Ajde niso vec sejali, ker je problematicna zaradi jesenske pozebe. Sušili so svinjsko meso in ga hranili v zaseki. Mleko in mlecne proizvode – putr, maslo in skuto so prodajali gospem v Cabar. Tudi živino so prodajali najvec v Cabar, kjer je bilo nekoc pet mesnic. Slika 149: Vogalni stiki so enostaven lastavicji rep, ki je dovoljeval kasnejše poletvanje in omet za zašcito konstrukcije pred dežjem. Slika 150: Ohranjena šešna jama za sadje iz osrednjega dela Podplanine med nasadom sliv. Okoli hiš je bilo nekoc veliko sadja, ki je bilo posajeno med njivami ali na robovih teras. Poleg skoraj vsake hiše je bila sušilnica - šešna jama, v kateri so sušili najvec tepke. Te so jedli doma pozimi in na pomlad. Sušili so tudi slive s peškami in jabolka, ki so jih obicajno prerezali na polovico. Slika 151: Bajtarjeva vrhhlevna hiša, z gankom na spodnji strani, na katerem je tudi stranišce. Obrnjena je precno na breg. Ljudje so hodili za Veliki šmarn vedno na Žalostni vrh, kjer je bilo veliko slavje in sejem. Tja so vozili tudi cel voz letnih hrušk stare sorte za prodajo. Tudi tu za Veliko noc pripravljajo nadevanje – imenujejo ga budl. Za Cvetno nedeljo je bil v Cabru velik sejem, kamor je prihajalo veliko Ribnicanov. Slika 152: V razgovoru z informatorji pri Groharjevih, avgust 2017. V šolo so hodili obicajno v Cabar in kasneje po 1960-em letu tudi na Travo. Sekire in motike so kupovali v kovaciji pri Urhu v Cabru, prej v Crnem potoku. V Podplanini, kjer trajno živi zgolj še nekaj ljudi, smo naleteli na zanimivo informatorko – Mileno Poje iz Ljubljane, ki pa je tu pri stari mami, ki je umrla leta 1965, preživela precej casa v osnovnošolskih letih. Z njo je hodila v Cabar v trgovino, k maši, v lekarno - lekarnar je bil za vecino glavni zdravilec, in tako doživljala sosedstvo še v casih vizionarskega razvoja po drugi svetovni vojni, ki pa žal ni dolgo trajal. Slika 153: Pogled na vhod Bajtarjeve hiše z zazidanimi starejšimi okni in spodaj na Z del hiše, ki se od 1843. leta ni spreminjal. Spodaj je vhod v klet. Njeni predniki so bili iz ene od vecjih hiš v osrednjem delu naselja – pri Bajtarjevih, ta je sedaj nenaseljena, z možem pa sta kupila drugo hišo v bližini - Miheckeno, kjer imata lepo urejeno pocitniško domovanje. Zato smo si lahko natancneje ogledali obe stavbi, obe starejši od dvesto let. V Bajtarjevi hiši, sedaj št. 7, so živeli Milenini predniki po mamini strani. Tudi tu so odhajali delat v Ameriko, Slavonijo in kasneje v Francijo. Slika 154: Na vzhodni fasadi so vidni stari okvirji oken v kleti in zazidanega okna v pritlicju, ki so izdelani iz lehnjaka. Njegovo nahajališce najdemo najbližje na izviru Cabranke. Lesene dele sten je po vojni zamenjala opeka. Zanimiva je zgodba dveh sester Janež, ki sta ostali lastnici hiše v drugi polovici 19. stoletja. Z eno se je oženil stari oce, ki je prišel nekje iz bajtarskega konca (okolica Trstja) in verjetno prinesel hišno ime. Po njeni smrti se je oženil z Milenino staro mamo, ki je bila iz sosešcine, zato je druga sestra prodala svoj del hiše tujcem. Imela sta šest otrok, fantje so umrli – eden v vojni, dva za jetiko, dve hceri sta se odselili v Ljubljano, na kmetiji pa je ostala teta Katra – Katica Lipovec, ki je z možem iz Goracev (spet bajtar) gospodarila do 1990-ih. Slika 155: Portal Bajtarjeve hiše z vklesano letnico gradnje 1843, oblike kot je bila obicajna za lesene portale drugih hiš v vasi. V hiši so se vedno ukvarjali le s kmetijo, gojili krompir, koruzo, pšenico, oves, repo, rumeno korenje. Lepo je uspeval tudi tobak. Hiša je imela na Z delu svojo sušilnico za sadje (vidni so še ostanki zidov), podobno kot vecina ostalih hiš, saj je bilo sadja obilo. V hlevu so imeli vole za delo na polju in v gozdu, tri krave, prašice, ovce za volno… Celotno obmocje med zaselki je bilo zaradi velikega števila živine pokošeno. Slika 156: Lepo izdelan in odlicno ohranjen strop s profiliranim stropnikom na delu hiše iz leta 1843. Spodaj detajl vrezanega okrasja s stropnika. K hiši je pripadal tudi velik, ozek kozolec toplar, s štirimi polji v dolžino. Ta je bil podrt pred nekaj desetletji. Bil je slokega tipa, podobne zasnove kot še ohranjeni v zaselku višje. Kozolec je bil pomemben, saj je dajal nadstrešek za shranjevanje in delo v deževnih dneh, ki jih tu ni malo. Podrt je tudi skedenj, ki je stal cez cesto poleg kozolca. Hišo sem opazil že pred leti, saj je ena od vecjih in edina, ki ima vgrajen kamnit portal, na katerem je vklesana letnica 1843. Izkazalo se je, da je bila takrat temeljito predelana in obnovljena. Vse ostale hiše v naselju so imele lesene portale. Letnice na novih portalih ob prenovi (obicajno mnogo starejših) hiš so bile povsem obicajen pomnik podjetnega lastnika, kar smo že nekajkrat ugotavljali. Prav dvolastništvo hiše pa ima zasluge, da se je v delu, ki je bil od neporocene sestre, zadeva ohranila skoraj v celoti, kot je bila obnovljena v 1843. letu. Del, ki je bil v uporabi, so po drugi svetovni vojni temeljito obnovili, lesene stene zamenjali z opecnimi, vgradili vecja okna, zadržali pa le še tlorisno zasnovo, ki jo je narekovalo mesto masivnega kamnitega podstavka sicer nove krušne peci. Slika 157: Omara iz konca 19. stoletja in vrata iz 1843. leta. Okrasje na steni pred 1. sv. vojno. Slika 158: Okovi vrat iz 1843. leta, njihova oblika je bolj nebarocna kot desetletje kasneje. Hiša je vrhhlevna in vrhkletna, spodnji kletni del je postavljen v breg in je kamnit, kamnite so tudi stene v pritlicju, ki so izpostavljene vlagi proti bregu. Slika 159: Še ena omara za obleko iz zacetka 20. stoletja. Slika 160: Galerija sorodnikov nad posteljo iz zacetka 20. stoletja. Zgornji bivanjski del je bil nekoc verjetno v celoti lesen, podstrešje je bilo namenjeno shrambi in morda senu. Leta 1843 so hišo podaljšali ob bregu za 5,5 m, a tudi razširili po celotni dolžini za 3 m. Njena prvotno skoraj kvadratna tlorisna osnova približno 7x8m je imela v kotu obokan del, nad katerim je morala prvotno stati pec z ognjišcem, na najbolj južnem (JV) vogalu hiše. Domnevamo lahko, da je šlo za enoprostorno zasnovane dimnice. Položaj mesta za ognjišce ob JV in J steni ustreza ognjišcnim stenam v uskoških hišah, ki so bile prav tako postavljene na soncno stran hiše. V ta vogal se je namrec najprej uprlo sonce in s tem pomagalo pri vleku dima v podstrešje ali ven iz dimnicnega prostora. Slika 161: Za naše hiše tipicen pogled iz veže (s stopnicami na podstreho v kotu) na štedilniško kuhinjo, ki je nadomestila crno kuhinjo in pri tem pridobila nekaj površine na racun veže. Spodaj oprema kuhinje. Zanimivo je to, da smo podobno zasnovo zasledili tudi v Bašlih, v hiši, kjer so nekaj casa živeli Urhovi. Ta je bila iz skoraj pravokotne zasnove razširjena v breg in predelana v 1850-ih letih. Podobna je tudi zasnova hiše na Hribu v Crnem Potoku, ki smo jo opisali v eni od prejšnjih knjig. Obe imata sicer obokano mesto za pec z ognjišcem v sredini zadnjega dela. V starejših delih hiše iz 1843 so vidni še kamniti okvirji kletnih oken na Z fasadi ter zazidana manjša okna s kamnitimi okvirji v nadstropju. V ohranjenem delu hiše iz 1843. leta so ostala še okna originalne velikosti in morda tudi izdelave. Vanje je steklo vloženo kar v utor, brez kitanja. Slika 162: Krušna pec na obnovljenem delu iz sredine 20. stoletja. Po obnovi je bivanjsko nadstropje dobilo kamnito steno na S strani, potegnjeno do širine prvotne osnove, južni del s kamrami pa je zadržal bolj tradicionalno in propustno lesene stene iz širokih brun, debeline pribl. 14 cm. Ta so bila že žagana, kar ni nenavadno, saj so bile ob Cabranki žage na vodni pogon že od 17. stoletja naprej. Na novejšem delu so bile jelove grede po vojni zamenjane z opecno pozidavo. Slika 163: Kamnit okvir kletnega okna iz lehnjaka na vzhodni fasadi kaže, da ni bilo apnenca za klesanje okvirjev in so tudi glavni portal morali pripeljati od dalec. Slika 164: Eden od lastnikov iz konca 19. stoletja. V delu iz 1843. leta je lepo ohranjen leseni strop s profilirano stropno gredo, originalna so tudi notranja vrata z okovjem, iz katerega oblike je razbrati, da je bilo izdelano pred 1850-imi leti, kot tudi kljucavnice. Verjetno je oboje izdelano v eni od kovacij v Cabru. Slika 165: V kleti je poleg enostavnejše – masivne iz 1843. leta ohranjena tudi prvotna, mnogo širša, polkrožno obokana baba. Ta je lahko držala tudi nekaj ton težko dimnicno pec z ognjišcem. Kletne strope opirajo debele jelove tesane grede, obok je le v najstarejšem delu pod mestom nekdanje dimnicne peci. Pod drugo krušno pecjo v novejšem prizidanem delu je masivna baba, ki nosi tudi dimnik. Ta je postavljen le v enem delu hiše, druga krušna pec iz starejšega dela se je morala dimiti neposredno na podstreho. Za razliko od hiš v okolici Plešc in Osilnice hiša nima kašce na podstrehi. Koruza in žita so hranili neposredno v lesenih skrinjah. Tam sta ohranjeni še dve, manjša mora biti stara nekaj stoletij, vecja pa je iz 19. stoletja. To pomeni, da tu vlaga ni tako visoka kot spodaj v dolini ali na Travi, kjer so bile lesene kašce na podstrehi, ki so dodatno kompenzirale vlago iz zraka ob velikih spremembah temperature pozimi, nekaj obicajnega. Kot pravijo domacini, je tudi v Cabru že dosti višja vlaga kot v Podlanini. Zato niso imeli problemov s hranjenjem pridelkov. Slika 166: Vecja in manjša skrinja na podstrehi. Manjša bi znala biti stara vec stoletij. Slika 167: Vitko ostrešje, ki je bilo nekoc prekrito s šindro; v sredini ima kapo s palicami za obešanje mesa za prekajevanje, katerega tako miši in druge živali niso mogle doseci. Slika 168: Tlorisa kleti in nadstropja Bajtarjeve hiše, dimenzij pribl. 13,8x10m. S šrafurami v kleti so prikazane domnevne faze razvoja. Nadstropje je delno rekonstruirano v stanje, kot je bilo pred obnovo polovice hiše po drugi svetovni vojni. V kleti je viden pravokotni del z velbom v vogalu, na katerem bi lahko stala težka dimnicna pec z ognjišcem. Ta kvadratni del je verjetno osnova bivanjskega prostora prvotne stavbe. Slika 169: Spomenica padlemu Mladenu Poje – Bajtarjevemu, ki visi v veži. Druga hiša, ki smo si jo lahko natancneje ogledali, je Miheckina, Podplanina 4. To je sedaj pocitniška hiša, ki je v pritlicju in podstrehi obnovljena, ostali so stari kletni zidovi. Gre za enostavnejšo tlorisno pravokotno zasnovo kleti, z masivno babo, malo zamaknjeno iz sredine hiše. Slika 170: Miheckina hiša je za razliko od Bajtarjeve obrnjena z zatrepno steno še v dolino. Levi dve okni kažeta mesto hiše, ki je obrnjena proti središcu naselja. Zanimivo je to, da je bila tudi ta zgrajena pred vec kot 200 leti. Lastniki so namrec ohranili nekdanji stropnik, na katerem je vrezana letnica 1804, kar je za sedaj najzgodnejša ohranjena letnica gradnje v dolini. Kljub temu, da je bila takrat še vecina stavb dimnicnih, podolgovata zasnova in zamaknjena baba lahko kažeta na notranjo delitev. S kamnitim zidom je bil obzidan shrambni del z vežno crno kuhinjo v sredini proti bregu. Bivanjski del je bil lesen, razdeljen na hišo (kvadrat) in relativno velik štiblc. Hiša seveda ob izgradnji še ni imela dimnika. Tudi po obnovi ohranila cope, ki so bili skrajšani. Imela je enostaven lesen vhodni portal z zahodne strani, gank pa z vzhodne. Zatrepna fasada gleda na jug, cista hiša pa na jugovzhod proti Cabru in dovozni poti iz ceste Cabar - Trava. Slika 171: Tudi skedenj nad Miheckino hišo, pod katerim je bila štala, je stal že 1824. leta. Slika 172: Nova krušna pec pri Miheckinih stoji na kamnitih temeljih iz 1804. leta. Slika 173: Koticek s starimi predmeti in spomini iz vasi, spodaj ostanek stropnika z vrezano letnico 1804. Miheckina hiša je bila verjetno leta 1804 že zgrajena kot hiša s crno kuhinjo, kar kaže smer babe. Velb za zajem dima je moral biti oprt med steno proti hiši in tramom na drugi strani. Ce bi lahko videli leseni del z nekdanjimi odprtinami, ki so sedaj zametane, bi to lahko trdili z gotovostjo. Slika 174: Tloris kleti in nadstropja Miheckene hiše dimenzij pribl. 9x11,2m. Nadstropje je prikaz rekonstruiranega stanja pred obnovo, kot se ga spominja Milena. Stropnik v hiši je imel vrezano letnico 1804. TROPETI, LOKNARJI IN ZASELKI NAD CABROM V poletju, ko smo obiskovali Podplanino, smo na kratko pregledali tudi naselja nad desnim bregom doline nad Cabrom. Slika 175: Stara pot iz Cabra do Parga je šla pod Tropeti in okoli Tropetarske stene po drugi strani kot sedanja. Slepa pot navzgor je tista do Križave drage. Vojaška karta iz 1760-ih. Ko odpeljemo iz Cabra navzgor proti Pargu, se najprej srecamo s Tropeti. Naselje je dobilo ime po kocevarskem priimku Trope, ki je omenjen konec 15. stoletja v Zamostu. K Tropetom spadajo že hiše za prvim zavojem. Zgrajene so bile v 1870-ih, ko so tu speljali novo cesto iz doline. Slika 176: Staro jedro Tropetov leži na platoju pod Tropetarsko steno. Vse tri zidane hiše iz 1860-ih še stojijo, prav tako leseni skednji na polju. Z rdeco crto je vrisana nova cesta iz 1870-ih. Staro jedro Tropetov je nekaj zavojev višje na platoju z njivami pod Tropetarsko steno. Tam so že precej pred novo cesto stale tri hiše, ki jih vidimo še dandanes. Šele potem so dodali ostale hiše ob cesti. Nekoc je šla pot iz Cabra bližje jarku in naprej pod Tropetarsko steno levo, proti Loknarjem in Vrhom. Bila je izredno strma in je sedaj marsikje zarašcena. Lahko pa jo sledimo še iz Loknarjev navzgor, kjer je ostal delno zarašcen kolovoz. Slika 177: Staro jedro Tropetov. Vse tri zidane hiše iz 1860-ih (št. 7, 9, 11) še stojijo, prav tako naslednjici dveh lesenih (15 in 8,10) ter skednji na polju levo (ostala sta dva od treh). V starem jedru Tropetov smo obiskali Križevo družino – Nakuancne po domace, ki živijo v delu nekdaj vecje hiše - prve, ko pridete do starega dela zaselka. Štalo imajo cez cesto. Oce Frane je rojen v Tropetih in je tu preživel vsa leta na kmetiji, delal je tudi v lesni tovarni v Cabru. Najprej nas je pritegnila zgodba njegove žene, ki se je priženila iz Pršletov, malega zaselka pod Sokoli. Njihova družina Frbežar je bila iz Okrivja. Stari ata je bil v Ameriki, kjer je z zasluženim denarjem tudi kupil hišo z mlinom v Pršletih, ob potocku Sokolici. Tam sta nekdaj stali dve hiši – Frbežarjeva in Pršletava in vsaka je imela svoj maln. Od njihovega je stari oce dobil le obzidje ter hišico, ki je bila brez oken, ko jo je šla po njegovem pismu pogledat stara mati. Imeli so njive na terasah, kjer so sadili krompir, oves, fižol. Ob mali hišici je bil zelnik, imeli so tudi dosti sadja – sliv in jabolk. Sadje so sušili in iz sliv kuhali rakijo. Pridelki so lepo rodili, dozorela je celo paprika in paradižnik. V šolo in trgovino so hodili v Trstje, saj je v Sokolih ni bilo. Prav tako v cerkev. Zaselek je zapušcen že 15 let. Od tam se je leta 1960 priženila v Tropete, kjer je bilo življenje lažje, saj so kmetijske površine dostopnejše. Nekoc so tu sadili celo tobak. V Tropetih so nam našteli hišna imena od zgoraj navzdol po cesti: Macafuravi, Kraužlavi, Žurgavi, Kapcarjevi, Nakuancne, Nakalužne (hiša je ujeta v zavoj ceste, na kaluži in je zapušcena), Nahrebcne. Slika 178: V razgovoru pri Nakuancneh v zgornjih Tropetih, pri hiši št. 10. Pri Nakuancneh so imeli staro mater iz Vlahov na Okrivju, njen brat je bil oženjen k Matuzlavim v Plešce. V hiši Nakuancneh so bili štirje otroci. Glavna dejavnost je bila kmetija, njive imajo takoj za hišo. Sadili so koruzo, fižol. Na njivah pod Pargom krompir. Gmajno so imeli proti Loknarjem in Križevi dragi. Imeli so tudi tale proti Loknarjem in Pargu. Pri hiši so imeli po 3-4 krave, po dva prašica, vedno so tudi vozili in delali s kravami. Konje je imel le Lazar, ki je nekoc vozil tudi deske na Rakek in pošto v Delnice. Edina oštarija je bila pri Dragarjevih, sedaj Pintarjevih, precej nižje. K Dragarjevim so ob nedeljah prihajali cabrani, tam so na vrtu pili in kegljali. Nasproti Dragarjeve hiše je bil kolar in kovac. Tudi stari ata Nakuancneh je bil v Ameriki, domov se vrnil leta 1936 po 12 letih dela v gozdu, ko je imel 53 let. Imel je tudi že papirje za v Francijo, a je umrl pri žaganju drv. Iz zgornjih Tropetov so ženske na glavi nosile mleko v Cabar, prodajali so tudi skuto. Stara cesta proti Cabru je šla med zelniki in dol do Urha. Slika 179: Ena od dveh najstarejših hiš v zgornjih Tropetih, hiša št. 11. Levo od vrat malo vežno okence, za pretok zraka skozi crno kuhinjo. Iz Tropetov so hodili do Križeve drage cez sedlo. Tam so bile nekoc štiri hiše: Erženova, dve Gabrave in Dragarjeva (ti so si naredili 1870-ih sedanjo Pintarjevo hišo). Cez Križevo drago je šla že pred drugo svetovno vojno urejena turisticna planinska pot iz Cabra, ki so jo uredili tamkajšnji planinci. Slika 180: Še druga hiša starih kamnitih osnov v zgornjih Tropetih, hiša št. 7, in tretja, skrita desno št. 9. Posneto leta 2007. Leta 1942 so Italijani požgali hiše v zgornjem delu Tropetov, vendar ljudi niso odgnali v internacijo. Leta 1944 so si Nakuancni, ki so imeli pogorelo leseno hišo zgradili najprej novi skedenj cez cesto in se naselili v njem za nekaj let, dokler niso popravili hiše. Spomnijo se tega stanovanja, saj je ugašala sveca na mizi, ker je pihalo skozi špranje med deskami v steni. Leta 1944 je bil bombardiran Cabar, takrat naj bi gorelo pol naselja. Ubilo je mamo in hci, ki sta šli reševat kravo. Frane (letnik 1936) je hodil v italijansko šolo, s katero pa so kmalu nehali. Kasneje je bila šola najveckrat zunaj, nad kapelico. Uciteljica je bila Vlatka Brove. Koncal je štiri razrede v Cabru. Potem je dobil delo v brigadi, hodil je delat na žago v Trstje, peš preko Loknarjev. Leta 1948 je delal v Slavoniji v gozdu, za Petruvu leta 1949 pa je zacel delati v zadrugi v Cabru, na žagi, kjer je žlajfau - obrezoval deske. Žaga je bila na vodni pogon, imela je dva gajterja. Pogon je bil jermenski, poganjala jo je vodna turbina. Tja so vozili žagat hlode tudi iz Trave in vseh vasi nad dolino. Zadruga je imela še kolarsko delavnico, mizarsko, sodarsko in kovacijo. Najprej so bile delavnice lesene, kasneje so jih pozidali. Leta 1982 so naredili nove hale. Menjale so se firme DIP Delnice, Cabranka in Goranprodukt. Po vojni se spomnijo plesov v Plešcih v zadružnem domu in v Osilnici. Hodili so tudi v Trstje. V 1950-ih so hodili na plese v Cabar pri zavarovalnici, fantje s kolesi pa so hodili na ples tudi v Osilnico. Dragarjeva ali Pintarjeva hiša Sedaj Pintarjava hiša je velika in lepo obnovljena stavba, v kateri deluje sirarna in družinsko kmecko gospodarstvo Pintar. Stoji ob starejši cesti iz Cabra, ki je v 1970-ih dobila obvoz. Slika 181: Spodnji del Tropetov sta leta 1860 sestavljali le dve hiši ob cesti nad Dragarjevo s prav tako lesenimi skednji. Od obeh ni vec sledov. Dragarjeva iz 1870-ih je vrisana s svincnikom poleg parcelne številke 388, prav tako je dorisana tista preko ceste. Slika 182: Dragarjeva – sedaj Pintarjeva hiša na Tropetih (levo) in hiša nasproti so bile zgrajene v 1870-ih. Med njima se še vidita strehi obeh starejših lesenih stavb višje. Iz fotografije Cabra iz 1880-ih, foto D. Žagar. Hiša je bila grajena okoli leta 1875, ko so tod mimo potegnili novo cesto iz Cabra proti Pargu. Nadomestila je strmo cesto, nad katero so se križali v slovenskem casopisu leta 1867 in za katero so zapisali, da so žene inženirjev, ki so prišli merit novo cesto, morali v Cabar prinesti kar v koših, ker se niso upale peljati po njej s kocijo. Zaradi strmine je bila stara cesta ob deževjih redno razrita in težko prehodna, pa še jarek je bil ob njej. Zato je bila nova cesta velika pridobitev za boljšo povezavo Cabra na že obnovljeno cesto, ki je šla iz Kranjske preko Prezida, Trstja in Gerova proti Delnicam. Iz istega obdobja kot Pintarjeva, je tudi hiša nasproti nje. Slika 183: V razgovoru z gospo Vlatko, avgusta 2018. Informatorka pri Pintarjevih je bila gospa Vlatka (letnik 1947), ki je tu rojena. Križevi, kot je bil prvi priimek pri hiši, so bili iz Križeve drage, po domace Dragarjevi. Pripovedujejo, da naj bi tja prišli iz Babnega Polja. Vsi njihovi potomci so pomrli za špansko gripo (žena Vladimirja in njene tri sestre). Zato je postal drugi lastnik Vladimir Klepac (1887-1970) iz Prezida, ki je sem prišel za zeta. Imel je dva otroka, na posestvu, ki je obsegalo kmetijo, trgovino in gostilno je ostala njegova hcerka Milena (1915-1985), ki se je po vojni porocila z Ljubomirom Pintarjem (1910-1986) iz Cabra, njegov oce je bil iz Crnega luga in je bil uradnik pri grašcaku Ghycy-ju. Imela sta šest otrok: tri hcerke in tri sinove. Stari ata Vladimir je pripovedoval, da sta bila skupaj z bratom med prvo svetovno vojno na ruski fronti. Oba sta bila ujeta, potem pa je bil celih 6 let ujetnik po Rusiji, vse do Kitajske meje. Domov je prišel peš. V hiši je bila do druge svetovne vojne trgovina in gostilna, kamor so radi prihajali cabrani. Pred hišo je bilo kegljišce in ob njem mize. Za polja ni veliko prostora, zato so bila omejena. Sadili so krompir, fižol, zelja je bila cela njiva. Malo so imeli tudi koruze. Kot se spomni Vlatka so vedno vozili s kravami, oral jim je clovek iz zgornjih Tropetov, ki je imel konje. Imeli so krave – na koncu 2, prej obicajno 4-5, še prej tudi 10-15, in 2-3 svinje. Laze so kosili v Križevi dragi. Vec je bilo okoli hiše sadja, ki je bilo glavni pridelek na Tropetih, predvsem tepke in stare vrste jablan. Vse je bilo mnogo bolj obdelano kot danes. Izkorišcen je bil vsak meter zemlje, njive pa so imeli tudi zgoraj pri Loknarjih in v Križevi dragi. Jurinavi so imeli toliko zemlje, da nihce ni hodil delat v Ameriko, Francijo ali Slavonijo. Dohodek sta dajali tudi trgovina in gostilna. Žal pa so se odselili nasledniki. Slika 184: Hiša Pintarjevih je dobila novo nadstropje z dvigom sprednjega dela strehe že pred drugo vojno. Prej je imela streho s copom in je bila pritlicna. Ocetova družina, ki je imela hišo v Cabru poleg sedanje bencinske postaje, je imela le kozo in kokoši, saj je bilo tam malo zemlje. Oce Ljubomir je bil v službi geodeta na obcini. Bil je partizan in vojni invalid, ker se je ponesrecil v Liki, kjer so v letih 1943- 45 postavljali mine. Med vojno je bila okoli Cabra potegnjena bodeca žica, šla je pod Pintarjevimi. Italijani so imeli v nekdanji ubožnici nekaj nižje svojo kuhinjo. Požgali so zgornje hiše in govorili, da bodo tudi Pintarjevo, a je niso. Slika 185: Velik kletni prostor, kjer je prvotno morala biti štala, je obokan z velikimi opecnatimi loki in plitvim obokom, casu gradnje primerno. Dragarjeva hiša, v kateri sedaj domuje družina Pintar – Anita in Branko z otroci, in je obenem sedež uspešnega in delovnega kmeckega gospodarstva, ki ga vodita, je bila zgrajena kot visoko pritlicna stavba z veliko podstreho. Streha, ki je bila v zacetku krita s skodlami, ima na starih fotografijah Cabra iz 1880-ih let še cope. Pred drugo vojno je bila na sprednji strani povišana, dobila je sedanjo malo nenavadno obliko, plocevinasto streho in izgubila cope. Slika 186: Plitvi obok pod vhodnim delom veže z ambicioznim razponom vec kot treh metrov je zanimiv z gradbenega stališca. V tlorisni osnovi je zgrajena s srednjo vežo, ki poteka preko celotne širine hiše od prvih vrat do zadnjih vrat na gank proti skednju in hlevu. Levo od prvih vrat je bil prostor s trgovino – štacun, in za njo shramba. Desno od vhoda se je šlo v velik prostor oštarije, za njo pa v štedilniško kuhinjo. Podoben razpored prostorov ima tudi nadstropje in klet, ki je v celoti obokana. Zidarji so uporabili plitve opecne oboke z redkimi vmesnimi loki. Pri teh je bil z opažem postavljen le lok, vmesna obocna polnila pa so dodajali postopoma, brez opaženja. Opeke se je polagalo z dveh ali štirih strani na malto malce nagnjene in v lokih, oprtih v stene, da so se že med vgradnjo držale same. Potrebno je bilo paziti na pravilno obliko in zaporedje dvigajocega se loka v vseh smereh. Gradbeno zanimiv je srednji prostor v kleti pod vhodnim delom zgornje veže, kjer je izveden res plitev obok na razponu skoraj 4-ih metrov. V hiši je ohranjenega še nekaj starega pohištva. Za hišo stoji velik skedenj, ki je v najboljših casih gostil kar 15 krav in vec prašicev. V njegovem delu je urejena moderna sušilnica in predelovalnica sadja. Slika 187: Velik skedenj in štala, ki stojita za hišo, sta bila zgrajena po 1880-ih. Zanimiva je gradnja v dveh enotah. Vodo so imeli od studencka na vrtu in izvira nad sadovnjakom. Poleg hiše je bilo korito, kamor je bila speljana voda. Pintarjevi s svojim gospodarstvom so ena od redkih družin, ki se v teh krajih še vedno resno in skrbno ukvarjajo s kmetijstvom na nacin, ki jim daje pomemben dohodek za življenje. Pri tem jim pomaga tudi Anitina družina v Cabru, kjer redijo krave, mleko pa predelujejo na Tropetih. Anita je tudi tista, ki daje vzgon podjetju in iz vsega sveta prinaša nove ideje za razvojne projekte. Znani so po zorjenem siru cinklu, svežem siru škripavcu, suhem sadju, sokovih, sirupih iz razlicnih zelišc, likerjih. Prejeli so že vec laskavih priznanj na sejmih po Sloveniji in Hrvaški. Upajmo, da se v razvoj kmetije cim bolj vkljuci tudi mlada generacija, ki rada sodeluje pri prireditvah in pomaga pri kmetiji. Tudi prireditve so zrastle na njihovem zelniku – dani hrušk in žetev ovsa. Le tako naprej. Slika 188: Starejša kredenca Pintarjevih bidermajerske oblike iz 1870-ih, morda tudi prej. Lep izdelek tedanjega casa in morda tudi lokalnega izdelovalca. Slika 189: Novejša kredenca kvalitetne secesijske oblike, ki je v naših krajih redkost. Verjetno delo mojstrov iz Cabra. Slika 190: Detajl iz zgornjih sob. Vaštiš iz zacetka 20. stoletja, verjetno delo domacih mizarjev iz Cabra, in poleg njega na omarici iz 1950-ih lepo ohranjen gramofon v lesenem ohišju na vzmet, iz nekdanje gostilne. LOKNARJI Slika 191: Loknarji na katastrski mapi iz 1860-ih. Vse hiše so bile še lesene in razporejene ob poti iz Cabra proti Vrhovcem pri Trstju. Vhode so imele obrnjene v središce naselja. Od zaselkov višje smo se ustavili le še pri Loknarjih – po domace Uoknarji, bolj natancno Pr Maleševeh. Naša informatorka je bila Zora Micic, rojena tu leta 1934. Po poklicu je bila uciteljica. Štiri leta šole je koncala v Cabru, od tega eno leto italijanske, zadnje leto pa so imeli šolo vecinoma na livadi nad Pintarjevimi. Nato je hodila v nižjo in višjo gimnazijo osem let v Delnicah. Študirala je v Zagrebu. Po koncu šole se je vrnila k Tropetom in je ves cas do pokoja ucila v osnovni šoli v Cabru. Moža je spoznala v Delnicah v gimnaziji, prišel je iz Like, mož Dragan je uciteljeval na gimnaziji v Cabru. Slika 192: Pri Maleševih v Loknarjih, 2018. Zora je bila edinka, ceprav je njena mati rodila 13 otrok, trikrat dvojcke, vecina jih je zaradi problemov z Rh pomrla že nekaj dni po rojstvu. Oce je delal v Franciji in Slavoniji. Doma je bila mama sama, imeli so 3-4 krave in 3-4 prašice na leto. Volne niso imele svoje, kupovali so jo in predli cez zimo za doma pletena oblacila. Njive so sejali z deteljo, ki so jo kosili 3-4 krat na leto. Vse se je nekoc nosilo na hrbtih. Pasli so malo, le do njiv in travnikov pod Pargom. Pred vojno je bilo pri Loknarjih 9 otrok. Hišna imena so naslednja, od spodaj navzgor: Pr Doucarjaveh, Eržinckave, Doucarjeve, Pr Križmanah, Pr Vrtneh, Brbunave, Pr Maleše. Slika 193: Središce Loknarjev s hišami levo od poti navzgor. Obe stavbi na sliki sta v osnovi še izpred 1860-ih. Lesene stene hiš so po vojni pozidali, vhodi so spremenili strani. V vasi so bili le kmetje. Njive so bile nad hišami. Sejali so oves, sadili krompir, koruzo, fižol. Zeljnik je bil blizu hiše, imeli so repe in kolerabe – karade. V Loknarjih obilno rodi sadje, pri Maleševeh so imeli svojo sušilnico nad hišo. Sušili so jabolka, hruške bolj malo, slive. Iz sliv so kuhali rakijo, ki je zaradi kvalitete še vedno zelo cenjena. Od Loknarjev so hodili peš do Cabra od zavoja navzdol po grebenu, pot je prišla ven desno od pokopališca in ni šla v Peklenski jarek, ki pritece vse od Trstja kot ponikovalnica. V stari hiši so imeli veliko zidano krušno pec, pred vojno so kruh vedno pekli doma. Najbolj se spomni ovsenega, ki je bil zaradi plev najslabši. Mleli so na mlinu pri izviru Cabranke. Po belo moko so hodili v Viševek v Loški dolini. Slika 194: Središce Loknarjev še s hišami desno od poti navzgor. Tudi obnovljena hiša stoji verjetno na starih temeljih. Pred vojno so veliko nabirali borovnice. Peš so hodili preko Trstja, Gerova in Lazca na tržnico v Sušak, kjer so jih prodali. Tam so za izkupicek kupili sol in jo prinašali nazaj. Slika 195: Še ena stara hiša iz spodnjega dela Loknarjev. Med drugo vojno so imeli Italijani nad cerkvijo žicno ograjo okoli Cabra. Tam je bil tudi vhod za prebivalce iz njihove strani. Loknarjev niso požgali, ceprav ljudje pomnijo, da so bile hiše že polite z nafto. Zora se še spomni, kako so kot otroci gledali gorece vasi po dolini: Vrhe, Makov hrib, Parg… Slika 196: Ena od hiš v Loknarjih ima na zadnji strani prislonjen kozolec. Dejansko vrhhlevna hiša združuje funkcijo stanovanjskega poslopja in skednja. Slika 197: V središcu Loknarjev ob poti stoji velik rezljan križani. Doživetje Loknarjev je najbolj zanimivo, ce gremo po poti, ki je preko tega zaselka vodila iz Cabra navzgor proti Trstju, ceprav je že pred prvo hišo potrebno zaviti s ceste desno. Tod se je tovorila navzdol železova ruda in nazaj železarski izdelki iz cabarske fužine. Strmi potek poti tovornikov, kot izgleda, ni prevec motil. Morda je eden od ostankov te poti tudi veliko razpelo v sredini zaselka. Slika 198: Zaselki nad dolino od Loknarjev do Potoka so redko posejani na manjših ravnicah med jarki. Naprej od Loknarjev so proti Klukastem vrhu navzdol po dolini zaselki z imeni Tometi - Tamete, Jazbine in Kukci - Kukce. Tam so hiše bolj raztresene in postavljene v manjših grucah. Še vedno je zanimivo narediti krog skozi njih, saj lahko iz Tropetov nadaljujemo po cesti naprej in pridemo ven na Potoku pri kapeli. Slika 199: Eno od redkih znamenj nad dolino. Lahko pa nadaljujemo tudi proti Klukastemu vrhu mimo zapušcene domacije po stari cesti, ki je vodila do Mandlov in se je morala zaradi Cabranke mocno dvigniti nad neprehodno recno sotesko pri Sapatju. Zaradi slabe geološke podlage je bila veckrat slabo prevozna. Cesta po dolini, ki je potrebovala zahtevno regulacijo Cabranke s slapovi in visoko obzidanim bregom proti vozišcu, je bila izdelana v letih od 1894 do 1896. Ta je koncno povezala Cabar z moderno cesto poleg smeri v Loško dolino in Reko (navzgor preko Parga), ki so jo zgradili v 1870-ih letih, tudi navzdol proti dolini Kolpe. Boljše povezave in njihova gradnja so Cabru omogocile skokovit razvoj v naslednjih letih. Posledice takratnega vzpona Cabra so vidne še sedaj: velike hiše iz tega obdobja v naselju so prerastle starejšo arhitekturo. Povezave z avtobusom od Rakeka in vse do Delnic so že pred prvo svetovno vojno pripeljale turiste. Rezultat vsega je bil vzpon njegovih trgovcev in posebno gradbenih podjetnikov. Tu so koncali svoje delo celo Cividiniji, stavbarji iz Furlanije, ki so gradili po dolini, kot se je ta odpirala vse od Broda in Fare navzgor. Najbogatejši od gradbenih podjetnikov so bili Križi, ki so si na pokopališcu postavili veliko in za kraj bogato grobnico. Celo vecjo od grašcakov Ghycy-jev. A tudi njim okupator med drugo svetovno vojno ni prizanesel. KOVACIJA URH V CABRU Leto 2020 je bilo za našo delavnico posebno, saj smo se ves cas priprav borili z vprašanjem, ali jo bo zaradi ukrepov za zajezitev epidemije Covid 19 na obeh straneh meje sploh možno izpeljati. In smo uspeli. Slika 200: Na vojaškem zemljevidu iz 1760-ih je oznacena kovacija – Eisenhamer na mestu, kjer sedaj stoji Urhova (spletni vir Mapire). Terene in prireditve smo sicer morali omejiti, a smo vseeno pomagali pri seljenju zbirke iz Zakrajca, obiskali vasi nad njim, zaselke od Bezgovice do Belice, izpeljali šest prireditev in obiskali tudi Urhove pod izvirom Cabranke. Z Brankom Urh, zadnjim cabranskim kovacem, sva se na to pripravljala že nekaj casa. Obiskali smo ga skupaj z etnologinjo kocevskega muzeja, Živo Ogorelec, katere clanek, objavljen v kocevskem listu, sem vzel za osnovo temu sestavku. Kovaška družina Urh naj bi po nekaterih domnevah prišla iz Gorenjske v casu Zrinjskega naseljevanja Cabra in okolice v 17. stoletju, ko so tu odprli v tedanjem casu turških vojn za hrvaško pomembno fužino. Po sklepanju nekaterih potomcev pa naj bi predniki prišli iz okolice Vrhnike pri Ložu. Preko Loške doline in Prezida naj bi se zaradi potreb po kovacih preselili v Crni Potok pri Dragi. Leta 1651 so grofje Zrinjski v Cabru postavili visoko pec za taljenje železove rude ter kovaške delavnice, ki so za pogon mehov in kladiv uporabljale vodno moc recice Osiunice. V bližnji in daljni okolici je bilo kar nekaj najdišc omenjene rude, v kateri so videli priložnost za dober zaslužek, obetali so si celo proizvodnjo orožja. Iz Kranjske, Nemcije in Ceške so privabili metalurge, kovace in ostalo prebivalstvo, ki je obdelovalo zemljo v okolici, redilo živali, pomagalo pri vsem, kar je potrebovala fužina ter, kar je bilo morda najbolj pomembno, sekalo gozd in kuhalo oglje za potrebe fužine in kovacij. Slika 201: Fotografija ribogojnice in stavbe ob njej iz 1880-ih, kjer stoji sedanja hiša. Urhova kovacija je bila postavljena na mesto ob spodnjem bazenu. Za napajanje zgornjih bazenov ribogojnice je bila postavljena na Cabranki pregrada, ki je kasneje dajala vodo kovaciji. Desno v bregu je nekoc stal plavž. Zacelo se je obsežno sekanje lesa v okolici cebra, po katerem je kraj dobil ime. Torej v kocevskih in loških gozdovih nad izvirom in bregovi Cabranke, tu sta se namrec srecevali obe gospostvi. Secnja in izkorišcanje rude sta sprožili dolgoletne spore med Kranjsko deželno vlado in lastniki cabarskega okraja — Zrinjskimi in njihovimi nasledniki, Ogrsko in Avstrijsko gospodarsko komoro. Vsi so si obetali od železarne velike koristi. Po zapisih idrijskega kronista Garibaldija so v Cabru ulivali celo topove in topovske krogle. Kranjski rudarji in kovaci so prihajali zaradi svojega znanja metalurgije, izdelave žebljev, podkev, sekir, opreme za kuhinjo, obrocev in drugega. Morda tudi zaradi pomanjkanja rude in posledicnega zatona železarstva v sosednjih Auerspergovih fužinah in manjših kmeckih obratih v tem casu. Slika 202: V Crnem potoku je bila na mestu Urhove kovacije leta 1824 že zgradba z vodnim pogonom (spletni vir Mapire). Železarska industrija v Cabru je doživela prvi zastoj že kmalu po smrti Zrinjskih, saj naj bi kasnejši upravniki in zakupniki železarno pretežno financno izžemali. Enega od njih smo že spoznali iz jadikovanja grofice iz Koce vasi, to je bil podjetnik Rigoni iz Reke. Že kmalu so se pojavili tudi pomisleki o kvaliteti in kolicini železove rude, iz katere izdelke so preko Bakra izvažali v južno Italijo. Leta 1711 je ob izredno deževnem letu prišlo do preloma oblakov nad Cabrom. Neurje z mocnimi padavinami je povzrocilo, da so hudourniki po izsekanih pobocjih vse obrate v dolini in celotno dolino Cabranke navzdol zasuli s peskom. Po zapisih v porocilu komisije, ki je pregledala škodo, naj bi bile peci zasute z nekaj metri peska. Fužina je zastala in minilo je desetletje, da so jo ponovno zagnali. Kljub negodovanju gorenjskih fužinarjev, med njimi Zoisov, ki so rovarili proti izdelkom iz te, s strani države privilegirane fužine, ki je nelojalno ovirala delo gorenjskih fužin. Nekako je delovala še do 1780-ih let. Rudo so vozili vedno od dlje, kopali naj bi jo okoli Trstja, pa v Dragarski dolini. Na Podplanini vam domacini še vedno lahko pokažejo ostanke izkopov. Slika 203: Urhova kovacija v Crnem Potoku je le še razvalina, avgust 2020. Konec 18. stoletja je proizvodnja železa dokoncno zamrla. Glavna vzroka sta bila pomanjkanja kvalitetne železove rude ter pojav konkurence iz Kranjske in drugod. Kljub temu se je rudarska in kovaška identiteta Cabranov ter okolice ohranila še dolgo casa, o njej od starejših ljudi slišimo tudi danes. O dobrih kovacih pricajo ohranjeni izdelki, ne samo kovacije Urh, temvec tudi drugih kovacev iz Cabra, Crnega potoka, Plešc in Zamosta. V Cabru so bili kovaci stisnjeni proti izviru Cabranke, kjer so bili najvecji padci in najmanj nevarnosti s preveliko vodo, ki je gnala njihova kolesa za pogon norcev in ostalih orodij, ki so omogocala vecjo in zahtevnejšo proizvodnjo. Najvec kovanega orodja, po vsej verjetnosti izdelanega v 19. stoletju, se je ohranilo v zbirki Marte Stainer na Travi, v hiši pri Mnckenih, zbirko smo uredili pred nekaj leti. Nekaj tudi v muzeju v Cabru. Slika 204: V zbirki pri Mnckenih na Travi boste našli lep pregled kovanega kmeckega orodja domacije iz okolice Cabra. Kovacija Urh je najprej delovala v Crnem Potoku pod Cabrom. Tam so imeli Urhi na najnižjem delu kratkega potoka veliko kovacijo, kasneje tudi žago. O tem smo pisali že pri Crnem potoku. V majhnem naselju se je ob kratkem, vodnatem potoku nagnetlo kar nekaj obrtnikov: trije mlinarji, suknjar in kovac. Slika 205: Hiša, kjer so živeli Urhi v Bašlih, je bila postavljena še pravokotno na breg. To jo uvršca med najstarejše. Njena osnova je bila izgleda enocelicna stavba z vhodom iz spodnje, zatrepne strani in lesenim nadstropjem. V breg je bila povecana okoli leta 1850 (pritlicje desno). Slika 206: Stara Urhova hiša v Bašlih. V kovaciji v Crnem potoku sta poleg oceta in vec drugih pomocnikov delala tudi sinova Jape in Franjo. Ko je kovacija postala premajhna za oba, se je Franjo odselil najprej v Bašle, kjer so nekaj casa živeli v stari hiši nasproti Crnega potoka, obnovljeni v sredini 19. stoletja, ki jo predstavljamo z nekaj slikami. Od tam je še vedno hodil delat v ocetovo kovacijo. Slika 207: Kovaci v Urhovi kovaciji v Crnem Potoku pred drugo vojno. Leta 1935 pa je Franjo odkupil zapušceno ribogojnico pod izvirom reke Cabranke. Listina je še ohranjena. Ta je bila last grašcaka Kalmana Ghyczya. Nekoc naj bi bila to celo prva sladkovodna ribogojnica na Hrvaškem. Kot je povedal, je zemljo kupil predvsem zaradi Cabranke, njene vodnatosti in padca, za katerega izkorišcanje je pridobil koncesijo od države. V njej je zapisano, da bo na njej zgradil jez in za pogon orodij vgradil vodno kolo. Vrednost te lokacije so ugotovili že v stari fužini, saj naj bi bila nad hišo v bregu nekoc talilna pec - plavž, katerega zidovi so delno še vidni. Pod njim ob Cabranki pa kovacija z vodnim pogonom, ki je v stari karti iz 18. stoletja oznacen kot Eisenhammer. Tudi Branko je ob kopanju okoli hiše našel vec ostankov staljenega železa iz žleba, po katerem je iztekalo iz peci, lahko vam jih pokaže. Tudi zemlja na delu pod hišo je po stoletjih še mocno crna od oglja. Slika 208: Stavba Urhove kovacije v Cabru je taka, kot je bila zgrajena 1936. leta. Na spodnjem koncu parcele je stala stara hiša, v katero so se preselili Urhi. Ta je vidna tudi na fotografiji iz 1880-ih in je sedaj prezidana. Ob spodnjem bazenu nekdanje ribogojnice je Franjo zgradil stavbo kovacije, nad ribogojnico pa postavil jez na Cabranki. Od tam je do kovacije speljal vodo po lesenem žlebu širine 1 m, da je gnala vodno kolo premera 2 m na podliv. Kolo je poganjalo tako norca – veliko kladivo za kovanje, kot tudi vodni meh za razpihovanje ognja na treh velikih kovaških ognjišcih, velik brusni kamen za brušenje sekir in orodja, draksler – stružnico in preko skupne osi in jermenov tudi še kak drug stroj. Sedaj goni le še malo hišno hidroelektrarno, saj je z elektriko vse lažje. Obe Urhovi kovaciji – v Cabru in Crnem potoku, sta si bili do neke mere konkurenca, saj so bile glavni proizvod obeh sekire. A so bili njuni izdelki tako kvalitetni in cenjeni, da sta delovali uspešno vse do druge polovice 20. stoletja. S kovaškimi izdelki sta pokrivali obmocje Loške doline, Loškega Potoka, Ribnice, podrocje Osilnice in Gerovega, dele Gorskega Kotarja in Kocevske, narocila pa so prihajala tudi od drugod. Slika 209: V notranjosti Urhove kovacije sta ohranjeni dve ognjišci in vse za kovanje potrebno orodje. Slika 210: Branko kot izucen kovac zna razložiti, kako iz železne palice (levo) postopoma izkuješ sekiro (desno). Poleg znamenitih sekir plenkac ali bradvil so Urhi izdelovali tudi dogarske sekire (špringerce) za tesanje in pangir za cepljenje, sekire za tesanje kolov (švarbe), sekire za cepljenje drv (klipak), sekire s cepinom (znane tudi pod imenom gasilske ali planinske sekire), kavlje za obracanje hlodov (kantajzle), gozdarske zagozde (kajle ali kuovence, za pomoc pri cepljenju drv), bete (leseni del so stružili, kovinskega skovali), razlicne cepilke za skodle (vagace), zimske in letne lupilnike (uvotke, za odstranjevanje skorje iz debel), razlicne motike, grablje, cepine, rezilnike (makle), razlicne dele pluga (na primer lejmež), babico in kladivo za klepanje kos, posebne grabljice za okopavanje na vrtu, svedre, verige za vleko hlodov (kuake ali šlekar), podkve in drugo. Podkovali so tudi konje in okovali vozove. Najvec dela so zahtevali spenjalniki za les (klamfe), ker so bili razmeroma majhni in so zahtevali veliko dela. Slika 211: Eno od številnih narocil: plenkaco za desnicarja, klececi položaj, 2,5 kg težko, iz kvalitetnega materiala. Narocnik piše, da je to že njegovo cetrto narocilo. Stranke v kovaciji v Cabru so lahko prelistale katalog kovaških izdelkov železnine D. Rakusch iz Celja in se dogovorile s kovacem za izdelavo katerega od njih. Katalog hrani Branko še danes. Je precej obsežen in vsebuje raznoliko paleto kovaških izdelkov ter polizdelkov. Tako na primer ponuja kar 27 razlicnih motik, med katerimi je tudi široka in ostro zaobljena sekira Gottscheer, pahljacasta Zagoriander, zvoncasta Bosnische in mnoge druge. Med njimi tudi v Cabranski dolini najveckrat uporabljena t.i. »Rakeška« motika. Vsaka zemlja je namrec zahtevala specificno motiko in cabarski kovaci so bili znani prav po tej. Obe kovaciji sta živeli v stiku z lokalnim prebivalstvom, v vsaki je delalo kakih pet delavcev. Za kovanje sta potrebovali velike kolicine oglja, ki sta ga najpogosteje kupovali od okoliških kmetov. Najboljši les za proizvodnjo kvalitetnega kovaškega oglja je veljal leskov, nato gabrov in bukov. Kovacija je porabila vsak mesec ali dva poln voz oglja. Slika 212: Nekoc so kovaci oznacevali izdelke z vkovanimi znamenji, med vojnama pa že z vkovanimi žigi: FR.URH x CABAR. Svoje izdelke so oznacili z napisom »FR URH CABAR« ali »JAKOV URH P. CABAR« - ta kovacija je bila dejansko v Crnem Potoku, ki pa je kljub slovenski strani gravitiral v Cabar. V casu druge svetovne vojne so na kovaške izdelke odtisnili zvezdo. Za oddajo izdelkov na pošto sta bili tako pri Urhih v Cabru kot tudi v Crnem Potoku zadolženi materi. Z vozicki, polnimi kovaških izdelkov, sta se vsak dan odpravili na pošto ter jih odposlali narocnikom. Iz pisem, ki jih hrani Branko Urh iz Cabra, je razvidno, da so narocniki vcasih svoja narocila naslovili na enega brata, napisali pa naslov drugega. Slika 213: Iz spiska vidimo, da je v kovaciji leta 1944 delalo pet kovacev in en kovaški pomocnik. Slika 214: Kovac Branko ponosno pokaže težka kovaška orodja svojih prednikov. V pismih so na kratko opisali kateri kovaški izdelek želijo, težo predmeta, vcasih pa celo podroben opis in skico z merami željenega izdelka. Ko so slovenski in hrvaški rojaki odšli na delo v slavonske, romunske ali francoske gozdove, so s sabo vzeli domace urhove sekire. Tamkajšnji domacini so bili navdušeni nad kvaliteto izdelkov in tako se je zgodilo, da sta Urhovi kovaciji dobivali narocila tudi od tam. Ta so tako prihajala ne samo iz bližnjih slovenskih ali hrvaških krajev, temvec tudi iz Slavonije, Vojvodine, Bosne, Romunije, Francije in celo Združenih držav Amerike. Slika 215: Obnovljeni norc, ob njem levo stoji prenosno kovaško ognjišce za teren. Za izdelavo vseh teh predmetov, ki zahtevajo težaško kovaško obdelavo so bila izrednega pomena težka kovaška orodja, ki jih je gnala voda. S prihodom elektrike so jih le delno zamenjala elektricna. Na eno od njih je Branko še posebej ponosen. To je tako imenovani federhamer, ki je bil narejen v 1950-ih letih v srednji šoli v Mežici kot zakljucno delo enega od razredov. Zamenjal je starega norca na vodni pogon, ki pa ga je v letošnjem letu Branko obnovil. Slika 216: Brušenje skovane sekire na velikem brusnem kamnu, ki ga je nekoc gnalo vodno kolo, je bilo posebno delo, ki je dalo sekiri koncni izgled in ostrino. Med drugo svetovno vojno sta kovaciji delovali nemoteno, kljub okupaciji in interniranju okoliških prebivalcev. Po koncu vojne sta obcutili pocasen, a vztrajen upad narocil. V gozdovih so vedno vec uporabljali žage, strojni izvlek vecjih hlodov in žage so izrinile tesace. Kljub temu so v 1950-ih letih narocila prihajala še od vsepovsod. Slika 217: Pismo iz Popovace iz leta 1955. Kovacija v Crnem Potoku naj bi po spominu nekaterih potomcev delovala še v 60. letih 20 stoletja, danes pa so od nje ostale le še ruševine. Cabarska kovacija je imela zadnjega kovaškega vajenca med leti 1963 in 1966. To je bil Josip Štimac ali Cane iz Kocevske Reke, ki še danes rad poprime za kovaško kladivo. Leta 1980 so morali kovacijo zaradi upada narocil zapreti, Franjev vnuk Branko Urh pa je bil primoran poiskati delo drugje. Slika 218: Stol Urhove babice iz njenih starih let, v katerem je pocivala po napornem delu, kaže na bližino nekdaj mešcanskega Cabra. Kot je zakljucila Živa Ogorelec - urhove sekire so povezovale vse tiste, ki so se ukvarjali z delom v gozdu pred prihodom motornih žag. Ne glede na to ali so bili gozdni delavci v kocevskem Rogu, v Dragarski dolini, Gorskem Kotarju, Slavoniji ali v francoskih gozdovih, vsi so poznali odlicne urhove sekire in so jih zelo cenili. Omenjeni kovaški izdelek je presegal meje jezikov in narodov, kovaška družina Urh pa je povezovala slovensko in hrvaško stran reke Cabranke. Podobno poznane so bile tudi motike, po katere so hodili ljudje vse od Bele krajine do Unca. Urhova kovacija je še vedno lepo ohranjena z vsem orodjem, ki je delovalo v njej. Njena osebna vrednost pa je v tem, da vam Branko, ki je v njej tudi delal od mladih dni, z veseljem pokaže vešcine svojih prednikov in svoje kovaško znanje, saj je še vedno sposoben izdelati marsikateri zahteven kovan predmet. Slika 219: V kovaciji boste našli številne zanimive kovaške izdelke. Foto I. Kastelic. Veseli bodo, ce jih obišcete, saj imajo poleg kovacije tudi lepo urejeno ribogojnico s prodajo rib, ki prednjaci s cisto izvirsko vodo, v kateri rastejo postrvi. Na kakšen nacin jih je najbolje pripraviti, pa vam povedo Urhovi. Pokažejo vam lahko izvir Cabranke in povedo kakšno o življenju v teh krajih nekoc in danes, saj sta z Brankom in njegovo ženo tu še dve mlajši generaciji naslednikov. ZAKRAJC TURKOVSKI, PODGORA, POŽAR IN KALIC O Zakrajcu turkovskem smo pisali že v prvi knjigi, ko smo opisovali Rezucko hišo Bojana Pajnica. V zadnjih letih smo to obmocje še veckrat obiskovali. Sem smo prihajali z udeleženci delavnice in etnologinjami iz Kocevja in Reke k Bojanu in njegovi zbirki, kasneje pa tudi v višje ležece zaselke, ki so mi bili do pred nekaj let popolna neznanka. Leta 2017 sem prvic prikolesaril do Podgore, tam srecal prijazne Petruve, nadaljeval pa še do Požarja in na koncu Kalica. Naselja so zaradi dolgega makadama skoraj pozabljena, a so nekoc lepo živela, kljub ne prav enostavnemu preživetju, ter bila s potmi mnogo bolj povezana z okoliškimi obmocji, kot se nam zdi sedaj. Tu gori, visoko nad Kolpo, je ohranjenih kar nekaj stare arhitekture, saj obmocje ni bilo požgano s strani okupatorja, opazen je tudi stoletni zastoj v gradnji po tem, ko je bila zgrajena cesta po dolini. Žal pa je v zadnjih desetletjih veliko hiš zapušcenih, še vec pa njiv in travnikov zarašcenih. Slika 220: Na katastrski karti iz 1860 je na Žrneku vrisana le lesena stavba mlina. Vse to je okolje, v katerem so nastajale pripovedi iz knjige Pilok, ki jo je napisal Bojan Pajnic in je bila letos kot prva knjiga v pleško-osilniških govorih, oziroma ob govorih ob Cabranki in zgornji Kolpi, natisnjena na slovenski strani. Pot navzgor lahko peš najlepše zacnete pri Žrneku. Tu je ob slapu nekoc stal Žrnecki maln, ki je mlel za zgornja naselja in Ribjek. Nad slapom, ki tece preko crnih skal škriljavca, voda izvira izpod sivih sten Dimovca ter pretece ozek pas zelene kamnine. Tu je v zgodbah živel šratl – škrat, tu so prišli na dan ostanki volovske oprave volov, ki so se izgubili v jami na nasprotni strani Dimovca. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je to tako imenovana trocanska voda. Ljudje so verjeli, da ima posebno moc. Ob slapu je paralelno s potockom stala hiša, v kateri je bil mlin. Ljudje so pravili, da je mlinar kar od štedilnika porinil vodni žleb nad mlinsko kolo, da je zacel mleti. Nekoc naj bi se utrgala skala in padla naravnost na hišo. Nad mlinom je bilo še nekaj hišk zgrajenih po 1860, ostanki se še vidijo v gozdu, kjer ob poti zasledimo tudi zarašcene obdelovalne površine. Slika 221: Spodnji Zakrajc na katastrski karti iz 1860 je imel tri lesene stanovanjske hiše, vsaka je imela gospodarsko poslopje preko poti. Hiše so imele vhod iz vzdolžne fasade. Slab kilometer višje ob poti je Donji - Spujdni Zakrajc. Tudi tu je bilo nekaj hiš, stoji le še ena, a so vidne ruševine še drugih. Eno je oznacil Bojan. To je hiša, iz katere je bil Pilok, vaški posebnež. Iz njega je Bojan razvil lik glavnega junaka svoje knjige z istoimenskim naslovom. Pilok, kot so ga posmehljivo klicali v dolini, je bil vaški posebnež, ki je hodil vse od Osilnice do Plešc in manjših zaselkov. Živel je v manjši hišici ob poti iz Žrneka. Po ogledu se je izkazalo, da je šlo za bajto skromnega vzdolžnega tlorisa. Morda v osnovi celo z ognjišcem v kotu male hiške, ali pa s krušno pecjo in ognjišcem pred njo v veži. Shrambni del je služil tako za drva kot za shrambo in kuhinjo skupaj. Pod bivalnim nadstropjem sta bili klet z lesenim stropom in listnik, v katerem je bilo pod sreho prostora morda za kakšno kozo, ki so jo imeli obicajno bajtarji. Nic drugacna ni bila kot druge bajte, ki smo jih spoznavali, le vrhkletna je bila. Slika 222: Tloris kleti in pritlicja bajte, v kateri je živel Pilok. Dimenzije 4x7m. Kuhali so verjetno na ustju krušne peci ali na nizkem ognjišcu v kotu hiše. Nekaj višje pridemo na cesto in po njej nadaljujemo do Srednjega Zakrajca. Poleg Bojanove Rezucke hiše in nekaj drugih je tu ostala še ena, ki jo je vredno omeniti. Vecja, dokaj ambiciozna in urejena hiša, preurejena v sredini 19. stoletja, ima ohranjeno hišo s krušno pecjo, a je zapušcena. Ker so kleti zaprte, nismo mogli ugotoviti njenega stavbnega razvoja in osnov. Ima še leseno ostenje stanovanjske etaže in lepa razmerja. Dvotraktna stavba s štedilniško kuhinjo, na drugi strani veže shramba in vežna kamra. Hiša je gledala proti sosednjim hišam v zaselku. Slika 223: Hiša na zacetku Srednjega Zakrajca in njena hiša. Le iz okovja vrat je razvidno, da je osnova še mocno iz prve polovice 19. ali celo iz 18. stoletja. Slika 224: Kuhinjska omarica s predali in srednjimi vrati, ki so jih zaklepala, kakršne so imeli v vseh hišah. Slika 225: Leseni stenski držali za zavese iz razlicnih hiš nad Turki. Nekaj zavojev po cesti višje je Zgornji Zakrajc. Hiše se raztezajo ob cesti, a tudi od zavoja levo. Nekaj hiš je dvolastniških, deljenih na dva dela, a nekdaj z istim vhodom. Osnove so izgleda podolgovate uskoške arhitekture. Precej višje po cesti ob Dimovcu in peskokopu, kjer so prebivalci vasi že od nekdaj tolkli kamenje za popravilo ceste - to je bil neke vrste davek, pridemo do Podgore. Zanimivo naselje s precej starejšimi stavbami, razloženimi v skupino, kjer se vidi, da so živeli povezano. Ena od njih ima skladen kamniti gank. Za vecino bi rekli, da so bile enodružinske. Slika 226: Sprednja stran hiše na Podgori, levi del zidan, desni del grajen iz štiristransko obtesanih brun. Slika 227: Stran hiše proti Požarju. Iz brun je razvidno, da je desni del z dvema oknoma locen od levega dela. Slika 228: Zadnja stena, izdelana enako kot v Mirtovicih: levo in desno lesena stena, v sredini zidan del kamnite stene ob ognjišcu. Tam je bilo kasneje predrto okno. Na križišcu proti Požarju stoji presenecenje. Relativno velika lesena hiša s stenami iz tesanih jelovih brun. Stoji na kamnitem podzidju kleti in hleva. Iz lesenega ostenja v zunanjosti lahko razberemo, da je bil verjetno osnovni tloris ožji in je bila hiša kasneje razširjena proti bregu. Osnova ima vidne prvotne majhne odprtine oken. Te so – presenecenje, bile postavljene precej nižje od sedanjih oken, ki so bila izžagana iz lesene stene v sredini 19. stoletja. Na strani proti cesti, ki prihaja iz Požarja, ima postavljen glavni prostor, na južni strani pa ognjišcno steno, kot smo jo videli tudi v Mirtovicih 11 ali v Fari. Ob njej se na zunanjosti vidi zakljucke gred, ki so omejevale odhajanje dima v bivalne dele in vodile dim skozi velb proti podstrehi in skoznjo ven iz stavbe. Slika 229: Na vzhodni steni hiše so lepo vidne odprtine manjših kvadratnih okenc levo in desno od sedanjega. Postavljena so bila precej nižje od novejših. Tam je bilo kasneje predrto okno. Iz majhnih in nizko postavljenih prvotnih okenc koncno lahko potrdimo, da je bilo v teh hišah prvotno res nizko ognjišce. Ker je življenje ob nizkem ognjišcu potekalo na nizkih stolckih, so morale biti tudi okenske odprtine nižje od kasnejših, ki so bile prilagojene stolom, klopem in mizam ter višje postavljenim kurišcem. S hišo smo torej lahko dokazali naše domneve o tako imenovanem nizkem kulturnem horizontu nekdanjih prebivalcev teh vasi, kar sem domneval že ob prvih analizah Rezucke hiše v Zakrajcu. Hiša je žal zaklenjena in lastniki trajno odsotni, zato smo jo opazovali lahko le od zunaj. Slika 230: Mala lesena kašca z vrezano letnico 1818 ob vratih. Spodaj spodnji del njene konstrukcije, grajena je iz žaganih plohov debeline 10 cm. V zaselku je ohranjenih še nekaj starejših hiš, ki so vzdrževane, in lepo ohranjena šešna jama za bljecke. In še ena posebnost: na steni lesene kašce, ki je že skoraj zarašcena, nam je domacin pokazal vrezano letnico 1818, kar je zavidljiva letnica za tako skromen objekt. Gre za pravo kašco, saj so v njej še predali za zrnje in police za shrambo drugih reci. Stala je loceno od hiše in bila postavljena ob listnik, s spodnje strani je morda imela zavetje drobnica. Slika 231: Še ena od starih dvotraktnih hiš v Podgori, zložena iz pribl. 10 cm debelih žaganih plohov. Slika 232: Šešna jama, ki je še v uporabi. Njena konstrukcija je podobna tisti pri Miheuovih v Mirtovicih. Slika 233: Skupina Podgorcev na delu v Slavoniji, ob porušenem hrastu premera vec kot 2 m, v 1920-ih letih. Slika 234: Zanimiva hiša malega kmeta v Požarju, postavljena mocno v breg. Vhod v stanovanjsko etažo je iz brega. Slika 235: Kuhinja s kozlom, zadaj se vidi staro ognjišce pred ustjem krušne peci. Od Podgore naprej do Požarja ni prav dalec. Iz ceste se lepo vidijo kamniti stebri na drugi strani Kolpe. Na zavoju, kjer se odcepi pot do spodnjega Požarja, ob cesti stoji križ, ki je usmerjen proti Loški steni – Firštovemu repu. Morda nakazuje njegov poseben pomen in daje zavetje pred silami slovanskega boga podzemlja, ki prihajajo od tam. V zgornjem Požarju smo odkrili zanimivo zapušceno hišo, ki je postavljena na visokih zidovih v bregu. Stara je kako stoletje in pol. Hiša manjšega kmeta z vežo s strmimi stopnicami na podstrešje, štedilniško kuhinjo s shrambo, lesenim shrambnim delom, hišo in kamro. Slika 236: Hiša s krušno pecjo v Požarju. Levo vrata v vežo, desno v kamro. V Spodnjem Požarju, ki leži nižje, ob nekdanji poti preko Staj, kjer so imeli turkovci štale in planino, za Turke (sedaj naj bi bila popolnoma zarašcena), stoji še ena zanimiva hiša. Zaprta, a s portalom z skromno vklesano letnico 1812 in kamnitimi podboji kleti in vrat na gank. Slika 237: Na prvi pogled nepomembna hiša v Spodnjem Požarju skriva kamnite detajle bogate stavbe. Oba podboja bi bolj pristajala grašcini kot kmecki stavbi. Kaj je dalo lastnikom samozavesti za vgradnjo tako ambicioznih kosov, morda ne bomo nikoli izvedeli. Morda obdobje ilegalne tovorniške poti ali udeležbe v kmecki trgovini ali tovorništvu konec 18. in zacetek 19. stoletja? Ali pa morda ostanek mitnice, ki je v bližini nadzirala kmecke trgovske karavane po manj legalnih poteh iz doline Kolpe? Slika 238: Vhodna fasada s portalom. Levi del, ki je pozidan z opeko, je bil nekoc lesen. Slika 239: Vhodni portal z letnico 1812 in znakom IHS. Slika 240: Fasada proti poti v dolino. Desno spodaj so vrata v klet s kamnitim portalom. Slika 241: Kamnit portal za vhod v klet. Lahko bi bil grajski... Slika 242: Še en detajl grajske gradnje, kamnit okvir vrat na gank. Le kakšna je zgodba te stavbe? Slika 243: Kalic na karti iz 1860-ih, lepo so vidni v središce obrnjeni vhodi verjetno najstarejših stavb v zaselku. Višje gori, ce nadaljujemo po cesti iz zgornjega Požarja, je še zaselek Kalic. Tudi tu so bile v sredini 19. stoletja še vse hiše lesene, kot v ostalih zaselkih naokoli. Postavljene so sicer paralelno, a v gruco, z glavnimi prostori v stavbah, ki so vsaj pri starejših obrnjeni drug proti drugemu, kot nekdaj tudi vhodi. Tu se vidi, da ni bila vec prioritetna tovorniška pot in nadzor nad njo, temvec povezanost skupnosti, ki je živela na tem visokem, nekoc zaradi pašnikov zelo odprtem in razglednem prostoru. Tudi vrata v klet in štalo najvecje hiše v zaselku so obrnjena stran od vhoda v stanovanjski del. Torej morajo biti prehodi tudi v notranjosti hiše. Obenem je dvorišce rešeno umazanih dejavnosti. Slika 244: Najbolj zanimiva stavba v središcu naselja Kalic. Ali je sploh imela gank? Ce gremo nekaj višje od zaselka na široke in še vedno pokošene travnike, se nam odpirajo lepi razgledi tako na plato nad Osilnico, na hribe na slovenski strani doline, kot na Skrad in vasi nad spodnjim koncem doline Kolpe. Bomo še lahko uživali na teh košenicah, ali jih bo po stoletjih prerastlo robidovje in grmovje? Slika 245: Vhodna vrata v klet in štalo na Kalicu. Slika 246: Pogled na hišo v središcu s spodnje strani. Slika 247: Detajl dvolastniške hiše s skupno stranišcno jamo na sredini ganka, s stranišci z ene in druge strani. Leseni del je porušen. MIRTOVICI Leta 2018 smo hodili po obmocju, ki ga je smiselno opisati skupaj. To je obmocje na obeh straneh reke Kolpe, ki je nekoc precej gravitiralo v Turke. Na Slovenski strani so to naselja Grintovec, Ložec, delno Bosljiva Loka (ta je sicer imela svojo cerkev in gostilno) in Mirtovici, na hrvaški strani pa Gašparci, Sedalce ter zaselki nad Turki navzgor po dolini: Kalic, Požar, Zakrajc, Žrnek in Ložac. Slika 248: Obmocje od Ribjeka do Gašparcev na vojaški karti Hrvaške iz 1770-ih. Ljudje so hodili v Turke na maše, plese, kar nekaj se jih je poženilo preko Kolpe. Na Turkih je bilo najvecje pokopališce, župnik od tam je kršceval otroke in porocal tudi cez mejo, tako kot višje osilniški. Preko Kolpe so jih povezovali most pri Mirtovicih in kasneje Grintovcu, prej pa marsikje cuni – colni. Ljudje so skupaj hodili v Ameriko in delo v hrvaške gozdove. Mlelo se je velikokrat v mlinih preko Kolpe na eni ali drugi strani. Ob nizki vodi so Kolpo gazili preko naravnih pragov, ki so jo precili pri Turkih, Bosljivi Loki. Z opisom bomo zaceli pri Mirtovicih, ki se nahajajo le malo pod Bosljivo Loko in jih od nje razmejuje mali potocek. Jedro naselja sestavlja skupina hiš ob cesti nad Mirtoviškim poljem, ki se razteza od tesni pod Bosljivo Loko do mostu cez Kolpo. Most je bil postavljen že davno nazaj, saj je vrisan že v Franciscejskem katastru iz 1824. leta. Bil je pomemben zato, ker je šla preko njega glavna in najbolj zanesljiva cesta od Broda na Kolpi v dolino Cabranke. Najprej je bil v celoti lesen, potem so mu 1887- ega postavili kamnite stebre, o cemer prica napisna plošca na mostu. Med obema vojnama so zgradili še betonski zgornji del. Ob mostu stoji samostojna Goršetova hiša, kjer je bila med vojnama in še desetletja kasneje kovacija. Hiša je stala tudi na hrvaški strani, tam je bila gostilna in trgovina Lencevih. Slika 249: Mirtovici na franciscejskem katastru iz leta 1824, Hiše so ob cesti na zavoju in nekaj nižje proti polju. Vecina jih je bila kasneje zgrajenih na novo. Ob Mirtoviškem potoku sta po Franciscejskem katastru delovala dva manjša mlina kvadratnega tlorisa: zgornji je stal na mestu sedanjega objekta male hidroelektrarne. Nekaj casa po drugi vojni je imel tudi žago, elektrarna pa je delovala že med vojno. Po vojni je še dolgo napajala vasi na obeh bregovih Kolpe. Drugi mlin pod njim bomo opisali v nadaljevanju. Pod njima je bil po 1824 ob mostu cez potok zgrajen še tretji mlin, ki je imel tudi stope. Od mlinov še vedno vodi steza navzgor do Borovca in starejši prebivalci se spomnijo, da so sem hodili mlet tudi Kocevarji. Del naselja z mlini se imenuje Pr malne. Med obema deloma naselja se dviguje Orlova stena, na kateri se proti vrhu nahaja jama Vilka lukna, v kateri naj bi se domacini skrivali pred Turki. Slika 250: Na Mirtoviškem potoku sta leta 1824 stala le dva manjša mlina. Spodnjega pri mosticku še ni bilo. O starejši zgodovini naselja vemo malo, saj je bilo verjetno cel cas funkcionalni del vecje Bosljive Loke, kjer sta tudi cerkev in pokopališce. To je zadnje naselje pred Sveto Ano, ki je bila meja Kocevskega gospostva proti Kostelskemu. V Mirtovicih je bilo 11 hiš: Jurgetovi, Lukežovi, Blaževi, Šuštarjavi, Kovacevi (kovacija Gorše, ki je urejena kot muzej), Tomaževi, Andrejckovi, Šercerjevi, Miheuovi, Pavlickavi – oce je bil šuštar, Douginavi – mama je bila šnajdarca, najvecja je bila Šercerjeva – imeli so konje in vole, oce je bil šuštar. Slika 251: Ostanki spodnjega mlina govorijo o pomembnosti, ki bi jo bilo smiselno raziskati. V Mirtovicih stoji še nekaj že na prvi pogled starih hiš. Ena od njih – Andrejckova, Mirtovici 9 na zavoju, kjer je bila nekoc gostilna, je tudi v registru kulturne dedišcine. Sosednja višje je postavljena pravokotno na cesto in bi bila v osnovi lahko še starejša. Lukežov maln Zaceli bomo pri edini od še ohranjenih mlinskih stavb, ki pa je že služila tudi stanovanju družine mlinarja in malega kmeta. Pri Lukežovih gospodari Anamarija Štimec, zanimiva gospa, ki je poleg profesure na Šubicevi gimnaziji v središcu Ljubljane, vse do penzije doma zadržala kozjerejo in z njo še vedno vzdržuje svojo majhno hiško - nekoc z mlinom ob Mirtoviškem potoku. Slika 252: Stavba Lukežovega malna z zadnje in sprednje strani. Na zgornji sliki se še vidi kanal za vodno kolo, ki je sedaj zasut. Kot smo omenili že v uvodu, je na tem mestu že vsaj leta 1824 stal mlin, tedaj še manjša stavba kvadratne osnove. Ker pa je bila višina vode, ki so jo mlini lahko izkorišcali, že stoletja dolocena s pogodbo z gospostvom (sedaj so to koncesije z državo) in je ni bilo mogoce enostavno spreminjati, se mlin tudi po obnovi verjetno ni kaj dosti premaknil. Zgornjo vodo mu je diktiral Jurgetov, spodnjo pa v sredini 19. stoletja postavljen Blažev mlin, zgrajen, ko so morda zaradi nove ceste zregulirali potok do Kolpe. Slika 253: Anamarija kaže tehtnico, s katero so tehtali moko, a tudi suho sadje, ki so ga sušili v sušilnici ob bregu. Slika 254: Tloris stavbe Lukežovega malna, dimenzij 5x12m. Stavba Lukežovega malna je postavljena ob samem potoku, tik poleg ceste proti Jurgetovim. Na njenem zgornjem koncu je bil prostor, v katerem je deloval mlinski mehanizem, ob hiši pa je potekal vodni kanal, v katerem je stalo vodno kolo na podliv, saj je tok potoka dovolj mocan, zato je zadošcal že manjši padec. Hiša ima lep vhodni portal, izdelan v betonu po vzoru kamnitih starejših portalov, skozi katerega vstopimo v vežo. Za vežo je manjša kuhinja, levo prostor z mlinskim mehanizmom, desno hiša s krušno pecjo, ki je morala biti nekoc edini bivalni prostor. Slika 255: Redko ohranjena kuverta za karte za prevoz v Ameriko. Slovenski in hrvaški napisi - pripravno za potnike iz naših krajev. V njej je ostalo le malo starih stvari. Anamarija rada pokaže medeninast možnar in partizanski pas, ki ima še sledove krvi ranjenega. Tu so se namrec med vojno ustavljali partizani na poti proti Borovcu in kocevski. Zanimiv je tudi ovitek, v katerem so naši Amerikanci hranili karte za odhod v Ameriko. Miheuova hiša Poleti 2019 smo se ustavili pri Miheuovih (tudi Mihejlovih). Ko se tam mimo vozim na kolesu, se veckrat pozdravim s starejšim parom, ki živi v njej in recemo kako prijazno besedo. Takrat pa smo si vzeli vec casa in prišli na dopoldanske oglede s študenti - udeleženci naše delavnice. Slika 256: Pred Miheuovo hišo v Mirtovicih, desno zadaj kašca v kljuc. V vrhhlevni hiši, ki naj bila vsaj iz 1809. leta, kot pravita njena lastnika, in na cestni strani kaže pritlicen izgled, gospodari zanimiv starejši par, okoli hiše pa se vedno smuka nekaj mack. Njihova stara mati Lenka (uradno Apolonija) je imela kar enajst otrok. V generaciji, v kateri je bil rojen Venceslav Štimec (letnik 1938), sedanji lastnik, jih je bilo devet. Brez oceta so ostali leta 1946, ko je imel 8 let. Slika 257: Venceslav in Božica v mlajših letih, pred njihovo lipo ob cesti. Njegova žena Božica je iz Sedalc preko Kolpe, od Gerinih. Tudi tam je bilo devet otrok. Z Mirtovicani so se skupaj kopali v Kolpi pri Bosljivi loki, hodili plesat k Turkom – plesi so bili pri Copu in pri Joškovih. To so bili še nedeljski plesi, ko je bilo treba biti doma do šeste ure! S kolesi so hodili delat v Gerovo, kjer je bila velika pohištvena delavnica. Oženila sta se 1965. leta in leto kasneje odšla v Nemcijo. On kot v Kocevju izucen mizar, ona kuharica. Tam sta delala 40 let, dobila hcerko, ki je ostala v Nemciji, in se leta 2003 vrnila domov, kjer je sama živela moževa mama. Vsa leta so ji prihajali pomagat ob spravilu sena, prašice klat in podobno. Slika 258: Venceslavova mama Julijana in oce Janez na poroki sredi 1920-ih. Med delom v tujini so doma pod staro Miheuovo hišo scasoma zgradili novo, a so staro pustili in jo še vedno uporabljajo. Po povratku sta zacela najprej gojiti kokoši, zacela sta z desetimi. Nato so prišli zajci, pa prašicki in purani. Tudi nekoc so pri hiši imeli živino, ki so jo pasli po bregovih vse do Svete Ane. Po nekaj letih sta zacela s kozjerejo in imata preko 20 koz, delno v hlevu, drugace se pasejo na travnikih pod hišo. Sta zanimiv par, ki je videl velika mesta, a ceni in razume možnost naravnega, ekonomsko vzdržnega kmetovanja v domaci vasi. Slika 259: Portal pri Miheuovih iz leta 1899, ko je hišo obnovil Vencetov stari oce Anton. Miheuov stari oce Anton Štimec je hauziral. Obicajno ga ni bilo od zacetka septembra do Božica, po Novem letu pa spet do Velike noci. Pripovedoval je o krajih celo do Dunaja, Budimpešte in Temišvara. Spomnijo se pripovedi, da je stara mama Marija (rojena v Gašparcih) morala peglat denar, ki ga je prinesel skritega kar v prtu. Dva brata Mihejlovih sta bila v prvi svetovni vojni v Galiciji, eden od njih je umrl, drugi je bil ranjen, a je preživel. V zahvalo za vrnitev je dal postaviti križ na spodnjem koncu zaselka, ki mu pravijo Mihejlov križ. Izdelal ga je kamnosek iz Štalcerjev. Slika 260: Takole se je živelo nekoc na vasi. Cevlje so morali otroci ponositi do konca. Slika 261: Pecnice krušne peci v hiši, z inicialkami JT 1898 pod vencem. Miheuovo hišo, katere prvi lastnik je bil Miha Cesnik, po njem je dobila hišno ime, je kupil oce starega oceta Ivan Štimec (rojen 1845), prišel je iz Gašparcev. Po poklicu je bil kovac. Porocen je bil s Heleno Štimec iz Bosljive loke – Rihtarjevo. Njegov oce Anton Štimec naj bi prišel iz Prekmurja. Slika 262: Še druga krušna pec v vežni kamri z lonci, verjetno starejša od prve. Portal na vhodnih vratih je sicer iz leta 1899, ko je hiša doživela vecjo obnovo. Narejen naj bi bil pri Štalcerjih, tam so tudi kasneje, vsaj še do druge vojne, izdelovali portale in nagrobnike, prej smo že omenili kamniti križ. Za tamkajšnje klesarje smo slišali tudi v Brod Moravicah, saj se je tja priženil eden od njih. Slika 263: Spominski koticek – ura šantarca in družinske fotografije. Slika 264: Tipicna veža iz konca 19. stoletja. Vrata z debelim lesenim riglom, na steni lovske trofeje in slike, stopnice na podstreho. Slika 265: Takole so se postavili domacini z ustreljenim medvedom. Leta 1922 je hišo Venceslavov oce Janez razširil na dvorišcno stran z lesenim delom, s cimer so pridobili vecji prostor za štedilniško kuhinjo. Morda so takrat tudi predelali strope v pritlicju in jih ometali. Hiša je vrhhlevna, zanimiva po široki tlorisni zasnovi, strehi z manjšim naklonom od ostalih in obicajnih v zgornjem delu doline, postavljena je v kljuc. Slika 266: Pogled na stavbo iz dvorišcne strani. Levo lesena kašca, pod njo svinjak. Slika 267: Dvorišce pod hišo še živi na nacin kot je živelo nekoc. Na spodnji fotografiji je zanimiv tlak iz plošcatih prodnikov pred kletjo. Razširjeni del z gankom na zadnji strani vodi proti leseni kašci, ki je postavljena nad svinjak. Tam je tudi stranišce. Skozi vhodna vrata iz ceste vstopimo v vežo, ki ima na desni strani dve sobi. Na levo je bila hiša, za njo pa verjetno manjša kamra. Na koncu veže je bila ognjišcna kuhinja z velbom. Ta je bil v obnovi leta 1922 podrt, kuhinja je bila razširjena v kamro in na gank. Prvotna hiša je morda imela gank preko celotne širine dvorišcne fasade in je bila po tem podobna hiši Kovacevih iz Srobotnika. Enako je tudi tu kašca s svinjakom postavljena v kljuc. Obe sta torej sledili enakemu vzorcu hiše na kljuc, le da je Miheuova dvotraktna. V hiši je ohranjena starinska krušna pec v hiši, postavljena verjetno še v prvi polovici 19. stoletja. Hiša gleda navzdol po dolini. Podstreha je bila prazna in namenjena za seno in koruzo. Tu bi opozoril na ne prevec strm naklon strehe, ki je manjši od 45 stopinj. 45 stopinjski je bil vsaj od sredine 19. stoletja obicajen višje po dolini, a od Zamosta naprej je bil naklon vecji. Slika 268: Lesena kašca in pod njo kamnit svinjak. Spodnji del hiše pod cesto je v vecini namenjen štali, sedaj za koze, manjši del kleti za hrano. K hiši spada tudi skedenj, ki stoji ob cesti. Slika 269: Kašca je tudi tu stavba v stavbi, grajena iz tesanih brun, spojenih na lastovicji rep. Slika 270: Podstreha s tramovi, crnimi od dima in skrinjami, ena od njih je furmanska. Širok izgled stavbe in nizek naklon strehe jo uvršca med podobne tistim iz druge strani – iz Sedalc. Tudi te so še najbolj podobne brodmoraviškim. Podobna je razporeditev kleti, kjer je vecji del namenjen hlevu in postavljen okoli stebra, tu masivne zidane babe. Klet je tudi tu pod glavno hišo in kamro, ki je sedaj kuhinja. Kmetija je bila ena od vecjih, nekoc so imeli par konjev, 5 krav, k njej je pripadalo ľ polja proti Kolpi. Skupaj imajo skoraj 42 ha zemlje z gozdom, kar govori o starosti in premožnosti posestva. Slika 271: Miheuova šešiuna jama nad cesto je spomeniško zašcitena in je še v uporabi. Je ena redkih ohranjenih na slovenski strani doline. Najvecji kmetje v bližini so bili Pauovi – Pavlovi iz Bosljive Loke, ki imajo 45 ha zemlje. Tudi njihovo domacijo smo že opisovali. Najvec so sadili koruzo, jecmen, pšenico. Imeli so veliko sadja, zato nad cesto stoji šešiuna jama, ki jo obcasno še uporabljajo. Sadje so razrezano na štiri dele razporedili na iz vrbovega šibja pletene lese, kurilo se je na ustju jame s spodnje strani. Na vrhu se je sadje pokrilo z razmaknjenimi deskami, vsake toliko casa je bilo potrebno sadje premešati. Slive s košcicami so se sušile tudi po 2-3 tedne. Po sušenju je sadje imelo malo okusa po dimu. Venceslav in Božica sta poleg ljubezni do dela na posestvu zanimiva tudi po ustvarjanju. Venceslav je kot mizar za novi dom naredil nekaj zanimivih in skrbno obdelanih umetnoobrtnih izdelkov. Od stola, okvirjev, omar, ograj, do precejšnjega števila lesenih rezljanih kipcev. Kar nekaj kipcev je razpostavljenih po novi hiši. Poskusil se je tudi v restavriranju starinskega stola, ki ga je našel v Nemciji. Božica se je v Nemciji ukvarjala z vezenjem, zbrala je lepo število porcelanastih figuric. Po povratku jima najvec casa jemlje skrb za njune živali in zemljo. Slika 272: Del Vencetovih lesenih kipcev in spodaj eno od razpel, ki krasijo novo hišo. Vence je izrezljal toliko razlicnih stvari, da bi si morda zaslužil razstavo v domaci obcini in predstavitev širšemu sosedstvu. Oba si bi zaslužila predstavitev tudi kot zanimiv primer tradicionalno ekološke kmetije. Mirtovici 11 Hiša stoji nad cesto in je zadnja proti Bosljivi Loki. Ceprav je že dolgo zaprta in nenaseljena, mi je padla v oci zaradi svoje položnejše strehe in znacilne ognjišcne stene na zahodni strani. Sedaj ima številko 11. Slika 273: Levo hiša št. 11 in desno Andrejckova hiša na vhodu v Mirtovice iz zgornje strani. Hiša me je pritegnila zaradi nekoc kamnite stene, ki je bila vzidana v sredino vzdolžne fasade in je bila z obeh strani opasana z lesenimi stenami. Stene so na severni streni starejše, iz tesanih gred, na južnem vogalu pa izdelane iz vertikalnih gred s polnili. Proti stropu se ob kamniti steni še vedno vidi zakljucke nekdanjega znižane pregrade, ki je omejevala dimu prehod v bivalni del prostora. Ta znižani del je bil nekakšna napa nad odprtim nizkim ognjišcem, ki se je nekoc nahajalo ob steni. Slika 274: Hiša ob cesti s sredinsko steno, ob kateri je v sredini nekdaj stalo odprto ognjišce. Levi leseni del je še iz tesanih brun, desni že iz žagane predalcne konstrukcije. Enako konstrukcijo smo našli v Podgori na hiši, ki je imela še nizko ognjišce. Ko so prišli štedilniki, kjer ogenj ni vec razsvetljeval prostora, so steno za ognjišcem enostavno predrli z oknom in na štedilnik in okoli njega pripeljali soncno svetlobo. Tudi streha je manj strma kot je obicaj v Bosljivi Loki. Vec o izvirni arhitekturi bi lahko povedali, ce bi lahko pregledali njeno klet. Slika 275: Levo in desno od novejšega okna se še lepo vidijo zakljucki tramov, ki so omejevali prehod dima v stanovanjska dela ognjišcnega prostora in verjetno nosili velb nad ognjišcem. V kletnem okencu je še ohranjen zanimiv preko diagonale vgrajen kovan železen križ, ki ga drugje ne najdemo. Slika 276: Kletno okence z za te kraje redkimi diagonalno križnimi gajtri. Vse to na hiši potrjuje mojo domnevo, da so bile pred izgradnjo ceste po dolini, za katere cas smo ugotavljali spremembo tukajšnje arhitekture že v prejšnjih knjigah (glej zapise o Pavlovi hiši v Bosljivi Loki), hiše vsaj v Bosljivi Loki in Mirtovicih razen redkih izjem (morda Cerkvina in Grajska) bistveno drugacne od kasneje zidanih, ki jih vidimo sedaj. Pred tem so bile hiše izrazito široke zasnove, kot jo bomo videli na drugi strani v Sedalcah. Zaradi središcne lege nizkega (!) ognjišca pa domnevam, da so služile vsaj razširjeni družini, ce ne zadružnemu gospodarstvu vec povezanih družin. Že sreda 19. stoletja je morda s kolero ali drugimi tegobami in paralelno z odpiranjem doline privedla družine do zmanjšanja števila gospodarjev na posestvu in do enodružinskega gospodarstva. Morda bodo te moje domneve potrdili tudi zgodovinarji. Slika 277: Pogled na starejši leseni del s stiki tesanih tramov na lastavicji rep. Kot smo ugotavljali pri Bosljivi Loki, je bila nova cesta speljana preko (!) starih hiš in so jih torej takrat podrli in zamenjali z novo arhitekturo. V tej so bile bivalne površine dvignjene v nadstropje. Zaradi kolere in možnosti odmika od okuženih popotnikov in tovornikov, ki ga je za razliko od širokega pritlicnega tlorisa prejšnjih stavb omogocala taka arhitektura, ali zaradi drugega razloga? Voda jih ob cesti pac ni ogrožala, da bi bila vzrok sprememb. Vse to pomeni lahko tudi to, da v tem delu doline ni bilo dimnic, kot smo jih ugotavljali od Plešc višje. A izgleda, da ni bilo niti ozkih uskoških hiš kot nižje ob Kolpi na hrvaški strani ali v Zakrajcu. SEDALCE Sedalce so ne prav majhen zaselek na prehodu iz Gašparcev proti Turkom, postavljen v breg nad nekdaj obdelanimi površinami. Stoletja nazaj je bila tesen in okljuka pod Sveto Ano, skozi katero je morala iti pot ob Kolpi, preveckrat spodjedena od njenih visokih voda, da je bila bolj sigurna trasa proti Turkom speljana višje, preko zaselka nad Kolpo. Ta cesta je vrisana tudi še v katastrskem zemljevidu iz 1860-ih. Po izgradnji moderne ceste nižje ob vodi, ki jo še vedno obcasno ogroža voda ali podirajoci se breg nad njo, je naselje izgubilo pomen in je ostalo odrinjeno od oci popotnika. Slika 278: Sedalce je nekdaj sestavljalo 18 hiš, vecina je imela velike tlorise, v 1860-ih so bile še vse lesene. Slika 279: Sedalce na vojaški karti Hrvaške (1783-84) je bilo na križišcu poti – tiste ob Kolpi ter precne iz Borovca preko Mirtovicev in navzdol proti Konaku, ki je vodila naprej ali mimo doline Belice proti Crnemu Lugu ali navzgor proti Gerovu. Ce pa se povzpemo od odcepa s tablo navzgor za Sedalce, bomo preseneceni. Pozdravi nas naselje s kar nekaj zanimivimi hišami, starejše s širokimi tlorisi, obokanimi kletnimi vhodi in kletmi in celo lesenimi zgornjimi deli izpred vec stoletij. Njihove strehe so dvokapne in položnejše od 45 stopinj, podobno kot smo ugotavljali za Mirtovice in domnevali za predhodnice hiš v Bosljivi Loki. Slika 280: Ob prihodu v Sedalce nas preseneti tudi tale nenavadno velik kozolec na stebrih. Bojan Pajnic, ki je raziskoval te kraje je naštel 18 hišnih imen: Uštarski, Kuanški, Grgovi, Uograjski, Hribarski, Žepanovi, Andrejokovi, Buažovi, Podputonški, Maticekovi, Uoršeni, Micikovi, Gireni (eno njihovo smo že spoznali v Mirtovicih), Cernuski, Vrbanokovi, Pildarjovi zgurni in zdouni, Drgajncovi. Slika 281: Preseneti nas arhitektura iz obdobja, ki v dolini ni vec vidno. Eno od hiš smo si lahko natancneje ogledali. To je hiša, ki je v lasti Mauharjevega Vinka in njegove žene, priženjene od Starinkinih iz Plešc, ki v okolici še vedno redita ovce in skrbita, da se okolica ne zaraste. Imeli smo priložnost pregledati hišo, a za meritve je zmanjkalo casa, zato jo predstavljamo predvsem s fotografijami. Mimo nje pelje stara cesta iz naselja v dolino Kolpe proti Gašparcem. Slika 282: Ena od obnovljenih hiš v Sedalcah, ki kljub razširitvi ganka ni izgubila starih kvalitet. V hiši sta živela dva brata, zato je tudi razlicno obnavljana na obeh straneh. Znacilen je skupni vhod, skupni kuhinjski del v sredini stavbe ter potem dvotraktna razdelitev levo in desno od veže v hiši. Slika 283: Hiša, ki je pritegnila našo pozornost. Veža je kratka, s stopnicami na podstreho, v njenem nadaljevanju pa relativno dolga kuhinja, za katero domnevamo, da je imela nekoc na tleh ne prav nizko ognjišce. O tem nihce vec nic ne ve, saj je v njej v pamtiveku stal štedilnik – kovinski kozel. V vogalih na strani proti veži so odprtine skozi katere sta se nalagali peci na obeh krilih stavbe. Ohranjena je le ena krušna pec. Za razliko od hiš npr. v cabranski dolini se tu tloris stavbe v pritlicni etaži ne deli na bivalni (kvadratni) in shrambni del. Slika 284: Zadnji del hiše z vhodi v kleti in štale. Stene so zidane, srednji dve okni nad locno obokanim kletnim vhodom sta kuhinjski. Skoraj preko celotne strani je nekoc potekal gank. Desno kamniti del s stranišcem. Slika 285: Vhod v hišo z lesenim portalom in vrati s soncnim znamenjem. Slika 286: Kratka veža s stopnicami na odprto podstreho in kuhinjo v nadaljevanju. Desno vrata za hišo, levo za vežno kamro. Slika 287: Kuhinja, nad katero je kupolast velb z odprtinami za odvod dima na podstreho. Postavljen je v okvir iz lesenih gred. Slika 288: Pod oknoma je v zadnjem delu prostora nekoc na polkrožnem velbu kleti stalo ognjišce višine 30-40 cm, ki je razdrto. Slika 289: Star štedilnik na kozla izpred druge svetovne vojne. Celotno nadstropje je bilo namenjeno stanovanju, shrambe so bile ali na podstrehi v skrinjah ali v kleteh spodaj. Te imajo vhod s spodnje strani hiše, ki je težje dostopna, morda so tja nekoc vodile stopnice iz ganka. Z zadnje strani je hiša namrec imela gank s stranišcem v zahodnem delu. Slika 290: Hiša s krušno pecjo, njene pecnice smo srecali že v Crnem potoku in v Srobotniku. Slika 291: Oblika stranice postelje v kamri nakazuje, da je šlo za zakonsko posteljo. Slika 292: Ogrevanju hišne kamre je služila stena proti krušni peci in vzidani lonci pecnic, ki so povecali njeno površino. Glavna bivalna prostora sta obrnjena proti eni in drugi cesti in ne proti dolini. Z zgornje srani je tudi vhod približno v sredini hiše. Vhodi v kleti pa so s spodnje strani. Kleti so v srednjem delu obokane, delno polkrožno in pod kuhinjo križno, kar lahko pomeni, da je obok verjetno nosil težje ognjišce. V ostalih delih so stropi iz jelovih gred. Hrasta tu ni v konstrukciji hiše, ceprav smo ga v Bosljivi Loki videli npr. v hiši pri Pavlovih. Slika 293: Kuhinjska polica s sklednikom v zgornjem delu. Spodaj okovje iz Zamosta ali Cabra. Slika 294: Detajl okrasitve omare za perilo iz konca 19. stoletja. Slika 295: Omara, verjetno izdelek domacega mizarja iz zacetka 20. stoletja. Slika 296: Detajl pecnic krušne peci v hiši. Slika 297: Kupola na podstrehi za zbiranje dima nad nekdanjim ognjišcem kuhinje, z odprtinami za odvod dima. Slika 298: Odprta podstreha, kjer so nekoc hranili seno in dimili meso. Slika 299: Pogled na zadnjo desno stran s prehodom na nekdanji gank. Desno zidani del s stranišcno jamo z veliko kamnito preklado. Slika 300: Svinjska štalica pod hišo ima leseno korito za hrano, ki se je polnilo z zunanje strani. Slika 301: Polkrožno obokan del pod kuhinjo in vežo je edini obokan del kleti. Vsi ostali imajo lesen strop. Pod kuhinjo je obok polkrožen, pod vežo križen. RIBJEK Leta 2019 smo se poleg Mirtovicev ustavili tudi v Ribjeku, Ta je na starih kartah zapisan kot Fischbach. Omenja se že v urbarju leta 1498. Zanimivo je, da je leta 1574 tu živelo od 25-50% Nemcev, podobno je bilo v Bosljivi Loki in Cacicu. Ko smo že pri tem, je bilo v Belici in Podplanini 25-50% Slovencev, v Crnem Potoku so živeli le Nemci, kot je po priimkih ugotavljal zgodovinar Simonic. Ribjek je imel leta 1890 79 prebivalcev. Slika 302: Ribjek na Franciscejskem katastru iz leta 1824. Za cerkev piše, da je Sv. Jožefa (sedaj Sv. Egidija). Ali gre za pomoto? Skozi vas tece Ribiški potok. Na eni strani je naselje, na drugi strani pa vzorno obnovljena cerkev Sv. Egidija iz 16. stoletja z zlatimi oltarji, ob njej je pokopališce. Taka razporeditev je bila nekoc obicajna tudi marsikje drugje, saj je bil s potokom ali cesto locen svet živih in mrtvih. Na zunanjosti cerkve so narisana soncna znamenja - svarice, ki naj bi stavbo varovale pred strelo in hudim. Vec o pomenu te cerkve in Firštovega repa nad njo sem pisal v knjigi iz leta 2016, v povezavi s svetim trikotnikom v dolini. Pod Firštovim repom se nahaja okamneli mož, nad Ribjekom pa njegova okamenela žena - baba z otrokom. Slika 303: Ribjek na vojaški karti iz 1760-ih. Vojaški kartografi poti ob Sušici navzgor niso pripisovali posebnega pomena. Je bila morda bolj aktualna le v obdobjih, ko je Kolpa razrušila pot mimo starih malnov? Bojan Pajnic je v Ribjeku naštel naslednja hišna imena: Nakrajni, Ferunkini, Barkeni, Ravenški ali Pr Tišlerje, Štamflovi, Podputni, Uovretovi ali Pr Puštarje, Mehejuovi, Uoplincarski, Grajski, Katrški, Vuleški, Marincetovi, Šešicki, Tratarski, Pr Šemete in Pr Mrharje. Leta 1824 so bile vse hiše že kamnite, dve ob cesti pa kažeta na dvolastništvo. Slika 304: Hiša št. 14 vzbudi pozornost radovednemu obiskovalcu s skrbno obdelanimi in prezentiranimi kamnitimi stenami. Na našem obisku smo nekaj bolje spoznali Grajske. To hišno ime je prisotno v vec vaseh (omenili smo ga že v Plešcih, Osilnici, Bosljivi Loki), saj je bilo dano tistim, ki so zbirali dajatve za grašcaka. Pogovarjali smo se z Marijo – Marico, rojeno Cop in njenim možem Petrom. Maricina rojstna hiša št. 9 ima na portalu letnico 1843. Prvi lastniki so bili Šercerji, od Petra Šercerja so inicialke PŠ poleg letnice. Imeli so srednje veliko kmetijo, priimek pa je bil tu že vsaj eno generacijo prej. Šercerji so zapadli v dolgove in morali Grajsko hišo s posestvom leta 1928 prodati Albertu Copu – Mehejuovemu Bertetu, ki je bil po rodu iz Sokolov. Takrat se je vrnil iz Amerike. Slika 305: Portal na hiši z letnico 1836 je enake oblike kot je bil tisti iz leta 1822 na Tamažavi hiši v Plešcih ali so podobni portali po dolini do sredine 19. stoletja vse do Podplanine. Obiskali pa nismo Grajsko hišo, temvec drugo hišo, ki je prav tako pripadala k nekdanjemu posestvu Šercerjevih. To je hiša s številko 14. Šele po pripovedovanju Marice smo izvedeli zakaj je ta ambiciozna in iz kamna lepo zidana hiša s kamnitim portalom in letnico 1836 ter inicialkami PŠ na njem ostala v kamnitem delu neometana. Hiša se nahaja na odcepu iz središca vasi, kjer je nekoc šla glavna cesta navzgor proti Padovem in Cacicu. Ne pozabimo, da je bila pri starih malnih nekoc težko prehodna tesen, ki se ji rece sapatje – spotje, enak toponim je tudi na delu ob Cabranki, kjer ni bilo poti. Kljub temu, da je cesta vrisana na vojaški karti iz 1760-ih, lahko domnevamo, da je bil odsek vso zgodovino problematicen in zato verjetno marsikatero obdobje neprehoden. Po Franciscejskem katastru je tu ob poti stala majhna kamnita hišica. Sedanjo hišo naj bi leta 1836 zastavil Šercer, po inicialkah sodec isti Peter Šercer kot Grajsko hišo. V njej naj bi imel gostilno ob frekventni tovorniški poti. Vendar ga je prehitela gradnja ceste po dolini. Takrat je ostala bodoca gostilna brez tovornikov in zato nikoli ni bila popolnoma dokoncana. Dobila je ostrešje in streho, kasneje so bili v njej najemniki. Zanimiva je po tem, da gre za v celoti iz kamna sezidan objekt z dvema etažama. Kamniti, skrbno izdelani so celo oboki nad okenskimi odprtinami, uporabljen pa je le apnenec ali dolomit iz obmocja nad dolino in nobenih pešcenjakov. Podobno smo opažali v starih kleteh Padova. Slika 306: Že takoj v vhodni veži sta želela lastnik in stavbar poudariti pomembnost vhoda v kletni prostor z monumentalno kamnito preklado in stranicami. Spodnja etaža je na nivoju okolice. V njo sta bila dva vhoda – srednji za stanovanjski in gospodarski del - spodaj so proti rahlemu bregu križno obokane kleti in shrambe. Prva od njih ima prav monumentalno kamnito preklado. V drug del so vodila široka vrata, podobno široka smo videli že pri Pintarjevih – na Kvaternikovi hiši v Mandlih, tudi na Padovem, v Crnem potoku ali v okolici Brod Moravic. Ta so verjetno omogocala, da je bilo možno v prostor pripeljati ne samo konje in živali, temvec tudi voz. To je bilo za gostilno ob poti pomembno. Slika 307: Kamniti križni oboki so zloženi iz skrbno izbranega kamenja in še vedno neometani, kar jim daje posebno pricevalnost. Slika 308: Za razliko od prvotno nacrtovanih odprtin so naknadno izvedene vedno stvar kompromisa, kar vidimo tudi iz te lesene preklade. Prehod proti vhodni veži je bil prebit kasneje, saj nima niti oboka, temvec le leseno preklado. Ta del pritlicja je brez obokov in je nekoc imel lesen strop z jelovimi gredami. V zadnjem delu proti sredni hiše se nahajata dva obokana dela, ki sta služila podstati visokega ognjišca v crni kuhinji in peci v hiši. Slika 309: Spoštovanje do graditeljev vzbujajo tudi takole skrbno obdelane preklade. Slika 310: Pomemben del, na katerega opozarjamo pri vsaki hiši, je podstavek za kurišce. Tu je levi obok polkrožen (pod ognjišcem), desni pa locnega prereza kot v peci (pod pecjo). V zgornjo etažo se je šlo po obzidanih stopnicah in prišlo v široko vežo. Levo je bila crna kuhinja, v vogalu proti spodnjemu delu doline pa velika hiša s krušno pecjo. Široka veža bi lahko služila prehrani in spanju tovornikov. Na drugi strani veže proti bregu je morala biti proti sprednji strani še vecja soba s kamnitimi stenami, katere zazidana prvotna okna še vedno vidimo na fasadi. Zgornji del je bil razen nekaj sten lesen. Zadaj je moral biti še manjši prostor z enim oknom brez kamnitega okvirja, morda namenjen shrambi ali kašci, ker je na severni strani hiše. Marica se še spomni pripovedovanja o mestu kuhinje, ki je bila z ognjišcem logicno postavljena nad polkrožnim obokom na zadnji strani hiše. Ognjišce je bilo, izgleda, ob zadnjem zidu, krušna pec pa nad plitvejšim obokom. Iz veže je moral biti izhod na gank in dvorišce. Slika 311: Redkokdaj lahko gledamo v drobovje starega zidovja. Na sliki zazidani del polkrožnega oboka pod ognjišcem. Slika 312: Tudi pri Marici in Petru najdemo koticek s starinami iz domace hiše. Hiša ima poleg kamnitega portala ohranjene kamnite okvire starih oken na severni strani, na zadnji strani pa še vežno okno z gajtri. Spodnja etaža je še vedno neometana, kar ji daje poseben šarm, saj je vidna skrbna gradnja izpred 170-ih let. Po skrbni obdelavi kamna lahko sklepamo, da so jo zidali poklicni stavbarji z veliko izkušnjami v obdelavi kamna. So bili to morda tisti, ki smo jih spoznali v Brod Moravicah? Slika 313: Tlorisa kleti in poskus rekonstrukcije nadstropja po spominih gospe Marice. Dimenzije pribl. 13,5x9,5m. Glede na to, da je bila hiša obnovljena in služi bivanju njenih lastnikov, jim lahko le cestitamo za skrbno ohranjene in vzdrževane najbolj zanimive in vredne arhitekturne elemente. Kljub starosti osnove sta si hišo znala preurediti njihovim sedanji potrebam. Nasproti ogledane hiše se nahajajo ruševine še druge stare hiše velikih dimenzij, s prav tako širokim vhodom v pritlicni del in polkrožnimi oboki. Žal je zarašcena in težko dostopna za pregled. Slika 314: Tudi razvaline hiše preko poti pricajo o kvalitetnem stavbarskem izdelku z dolgo polkrožno obokano štalo. Ta hiša je bila leta 1824 ena najvecjih v vasi in morda konkurenca Šercerjevim ambicijam. V Ribjeku smo natancneje pogledali še eno, manjšo zapušceno hišo Šišickeneh, kot so jim rekli. Nahaja se v sosešcini prejšnje. Zanimiva se nam je zdela zaradi nadstropne zasnove z nenavadnim nadstreškom. Stanovanjska etaža, ki je bila v sprednjem delu kamnita, zadnjem lesena, je bila postavljena nad polkrožno obokano kletjo in drugim prav tako polkrožno obokanim delom s hlevom. Na Franciscejskem katastru je še ne najdemo, ceprav je morala biti zgrajena kmalu po letu 1824. Dobila je polkrožne oboke v kleti v casu, ko so drugi po vasi imeli že križne, kar kaže na domace zidarje. V kleti smo našli zanimivost, ki je drugje še nismo opazili: na koncu polkrožno obokanega prostora je v pravokotni niši (ta je drugace obicajna v kleteh, v dnu vzidan loncen lonec, kakršen je bil obicajen za kuhanje v peci. Le cemu je služil? Tudi hlev je nenavaden, saj ima v oboku pravokotno luknjo v hišo. Kot da bi šlo za klet za mošt ali vino, ki rabi odzracevanje plinov. Slika 315: Šišickena hiša je nenavadna, saj je bila zgrajena iz kamna v ozko nadstropje z velikim nadstreškom, verjetno že v prvi polovici 19. stoletja. Celo hiša je imela kamnite stene. V hribu je kamna veliko. V hiši je živel cestar, kasneje pa so se preselili k Turkom. Oce naj bi bil od leta 1909-1919 v Ameriki in je po povratku kupil kmetijo v Ložcu. Slika 316: Skrivnosten loncen kuhinjski lonec, vzidan v nišo na koncu polkrožno obokanega kujdra v zadnjem delu hiše. Slika 317: Kljub temu, da hiše s cestne strani marsikdaj kažejo novo podobo, se na zadnjih straneh lahko najdejo skoraj dve stoletji stare posebnosti. Slika 318: Gajtra na oknu v prvem nadstropju hiše iz zgornje fotografije so iz prve polovice 19. stoletja. Verjetno je okno služilo za dovod zraka za ognjišce crne kuhinje in boljši pretok zraka – dima proti podstrešju. GRINTOVEC V Grintovcu na 270 mnm so bile leta 1824 le tri hiše na križišcu ob poti, ki je šla navzgor iz doline. Vse tri so bile že kamnite, a postavljene pravokotno na cesto po dolini ob poti navzgor proti Briški dolini. Bile so postavljene le na zgornji strani ob Volcjem potoku, ki se tu steka v Kolpo. Sedanje hiše so osi obrnile pravokotno na stare osnove in so bile zgrajene po tem, ko je postala glavna cesta ob Kolpi. Podobno kot v Bosljivi loki so tudi tu zasedle manjše tlorisne površine, kar morda pomeni, da so bile prvotne stavbe pritlicne. Slika 319: Grintovec na Franciscejskem katastru iz 1824. Sestavljale so ga le hiše na zgornji strani Volcjega potoka. Sedanji dve ob cesti sta obrnjeni pravokotno na prvotni. Po stari avstrijski vojaški specialki iz 1760-ih lahko vidimo, da je iz Grintovca šla pot navzgor iz doline proti Inlaufu, po drugi strani pa je še sedaj preko Kolpe postavljen viseci most proti Turkom. Nekaj nižje pod njim je bil preko Kolpe pri Turkih vsaj v 18. stoletju postavljen mlin. Za svoje delovanje je potreboval jez preko Kolpe, ki ga je že pred desetletji porušila velika voda. Ta jez je bil verjetno nekoc mesto prehoda reke ob ne previsokih vodostajih. Iz Grintovca je še vedno izhodišce planinske poti na Firtštov rep. Prvi zabeleženi prebivalec Grintovca leta 1496 je bil Mathe. Leta 1900 je v petih hišah živelo 37 ljudi, 24 žensk in 13 moških. Slika 320: Grintovec na vojaški karti iz 1760- ih. Izgleda, da se je cesta v naslednjih 50 letih prestavila pod hiše. Navzgor gre pot proti briški dolini. Hišna imena, ki jih je zabeležil Bojan Pajnic so: Tatani, Tazgorni, Matlovi, Cuopovi, Lojzetovi, Ajngelovi ali Mostucki in Klaricevi. Pod cesto je stala nekdaj še hiša Copovih. Oglasili smo se pr Tatanih, kjer nam je gospod Marjan razkazal svojo zbirko orodja, ki jo hrani na steni gospodarskega poslopja. Tam so vsem na ogled predmeti, ki so jih uporabljali nekoc v dolini. Lastnik pa rade volje pove kaj o njihovi uporabi in nekdanjem delu s tem orodjem. Slika 321: Zanimiva in zelo popolna zbirka kmeckega orodja in opreme na skednju pri Tatanih v Grintovcu, kjer vam lastnik lahko iz prve roke razloži uporabo vsakega od predmetov. Nekaj naprej je še zaselek Mostec, kjer so pri Malnarjevih nekoc imeli ringenšpil – vrtiljak. Možakar je z njim hodil po vseh sejmih po dolini, med drugim ga je obcasno hranil tudi pri Palcavih v prostoru, kjer je sedaj bife Pr lipe. V Plešcih ga je ob sejmih postavil pod Palcavo lipo, ki še zdaj stoji na ovinku. Pomagali so mu ga postavljati vaški fantje, ki so ga tudi poganjali. To nam je pripovedoval že umrli Matuzlav Pere pred petnajstimi leti. Z veseljem se je spominjal kako radi so mu pomagali, saj so se potem lahko tudi sami na njem vrteli brez placila. So morda še kje v dolini ohranjeni njegovi konjicki ali deli ringenšpila? Slika 322: Ce so bili predmeti del življenja v okolju, kjer se pocutiš doma, lahko o njih poveš mnogo zanimivega. Marjan in njegova zbirka pri Tatanih. POŽARNICA - Starinci Že dolgo se dogovarjamo, da nam kateri od starih prebivalcev Gornje Požarnice pove kaj o življenju v tem visoko ležecem zaselku nad dolino Cabranke, pa se nam srecanja vedno izmaknejo zaradi tega ali onega razloga. Zato tu le nekaj malega o Požarnici. O spodnjih delih smo nekaj povedali že v prvi knjigi. Naselje z enotnim imenom je razloženo v vec zaselkih od Plešc navzgor po pobocju, ki je bilo stoletja do izgradnje moderne ceste preko Zamosta in sedla pod Sveto Goro, najlažje prehodna pot iz doline do Malega Luga in naprej na cesto Loška dolina – Gerovo… Sestavljajo jo zaselki od spodaj navzgor ob cesti: Zdolanci, Menavci, Stareti, Johanci, Starinci in pod Sveto Goro ležeci Pintarji. Nekateri k Požarnici prištevajo tudi Sehur in Repnik, ki ležita na bregu proti Trstju. Slika 323: Pomembnost Starincev kaže tudi vojaški zemljevid iz 18. stoletja, so edini od zaselkov Požarnice, vpisani na poti iz doline. Vsak od zaselkov je imel nekaj hiš, ki so bile postavljene ob grebenih med jarki, tam kjer je bilo dovolj plodne zemlje za njive in travnike. Njive so bile v terasah, vmes pa dolge vrste sadnega drevja. Sliv, hrušk, ter velikih orehov in ogromnih cešnjevih dreves s hrustljavimi in sladkimi sadeži, ki se jih iz otroštva z veseljem spomnim. Slika 324: Starinci na katastrski karti iz 1864. leta. Hiši, ki ju obravnavamo, sta druga in cetrta stavba desno od ceste navzgor. Slika 325: Hiša Janezovih na Starincih, iz skicirke Estelle Andrieu, avgust 2016. Leta 2017 smo se z udeleženci delavnice iz Slovenije, Hrvaške, Francije in Anglije ustavili pri dveh stavbah na vrhu Starincev. Preko njih je vso zgodovino prehajala pot naprej do Volcje jame, kjer je sedlo, in se nadaljevala proti Malemu Lugu in Smrecju. Pri Starincih se rad spomnim Povlickavega Petreta, ki je znal plesti vse mogoce košare in koše. Ta mi je na prošnjo moje stare mame kot predšolskemu otroku spletel prav tak koš kot ga je imela sama, le precej manjši. Štiri leta mlajša sestra je dobila še manjšega. In z obema sva pomagala stari mami, ko smo hodili po listje v gozd ali po koruzo na polje. Ena od dveh hiš, na kateri bi rad opozoril – nekoc se je tu reklo pr Janezovih, ima še streho in je morala biti nekoc posebna, saj je vecja od ostalih po dimenzijah, a tudi po skrbni gradnji iz res velikih kosov kamenja. Tako zahtevno gradnjo si je lahko privošcil le premožnejši lastnik. Postavljena je pravokotno na cesto, kar morda tudi kaže na starost. Kot vsa Požarnica je bila tudi ta med vojno požgana in po vojni za silo pokrpana. Izmerili smo lahko le eno klet, ki je bila odprta. Ta klet pa ima prehod v stanovanjski del na strani, kjer ga ne bi pricakoval. Tam bi morala namrec stati kuhinja. To pomeni, da je bila stran vhoda nekoc prestavljena na drugo stran hiše. Slika 326: Tloris kleti hiše Janezovih na Starincih. Dimenzij 12,5x8,9m. Slika 327: Polkrožno obokana klet Janezovih s prehodom navzgor proti kuhinji. Druga stavba, hišno ime je bilo Ciretovi, je že v ruševinah in stoji za njo. Postavljena je le malo od ceste, a ima še ohranjene ostanke kamnitega zunanjega stopnišca s podestom pred vhodom v hišo. Po merjenju preostalih zidov se je izkazalo, da je bila osnova kasnejši širši hiši verjetno dvoprostorna stavba s kvadratno hišo in izredno široko in veliko vežo (z ognjišcem pred pecjo) za tak objekt. Oba prostora sta bila podkletena, pod hišo je bil lesen strop, pod vežo pa je bil polkrožen obok zavidljivega razpona 4,5 m. Žal se odprtin v kletnem delu ni dalo vec dolociti, ker so porušene. Lahko pa bi bila klet z lesenim stropom celo dostopna le iz gornjega prostora, kar morda ne bi bilo neobicajno za hiš na prehodni poti, kjer so se lahko potikali vsi mogoci ljudje. Po ostankih zelo pravilnega tlorisa 5x10 m in arhitekture sodec bi lahko šlo za stavbo, ki je bila namenjena kaki mitnici ali kontrolni postaji na prehodu, ki se mu tovorniki niso mogli enostavno izogniti. Slika 328: Tloris kleti predhodnice hiše Janezovih na Starincih. Dimenzij 5x10m. Hiša je edina v dolini, ki ima še vidne ostanke zunanjega kamnitega stopnišca z obokanim vhodom v klet. Biti je moralo pokrito s streho. Morda je šlo prvotno za enoprostorno dimnico? Druga možnost bi lahko govorila o podobnosti arhitekture s tisto iz brodmoraviškega konca. Ce je bil objekt v uradni funkciji, se lahko v njem kažejo tudi ti, bolj oddaljeni vplivi iz nekdanjega trgovskega središca. Kapelica Marije Pomocnice na Brezijah Ko smo že na vrhu Požarnice, je potrebno opozoriti še na eno pomembno stavbo, ki je prav tako v ruševinah od druge svetovne vojne, ko je bila požgana od Italijanov. Od Starincev gremo lahko na levo od hiš po poti nad nekdanjimi njivami do razcepa, naprej proti Pintarjem ali navzgor proti Sveti Gori. Ce pa gremo po glavni poti (cesti) naprej levo opazimo nenavadno skrivencena debla, ki so jim nekoc redno obrezovali veje za koze, desno ob cesti so vidni še ostanki živih mej proti pašnikom. Malo naprej pridemo do prevala, ki mu pravijo Volcja jama, markirana pot zavije levo navzgor proti Sveti Gori in po nekaj sto metrih pridemo v bližino našega objekta. Slika 329: Skromni ostanki ruševin požgane kapelice nad Voucjo jamo. 2019. To je mala cerkvica (uradno baje Marije Pomocnice), ki je ni na nobenem zemljevidu, niti katastrski karti, celo v cerkvenih knjigah je niso našli, kar je zelo nenavadno. Šlo je za majhen objekt nad Voucjo jamo, na katastrski karti je zapisan toponim »Na Brezije«. Kakih 100 m pod njim iz pobocja nad cesto iz Starincev mezi voda, nekdaj je morda mezela višje, a je bila z vlakami vlažno mesto s stoletji premaknjeno. Cerkvica in podrocje Volcje jame sta zanimiva zato, ker so se tu ljudem prikazovale vile, ki so jim napovedovale bodoce leto. Pri cerkvici so se ustavljali predvsem ljudje iz doline, kar bi lahko pomenilo, da je šlo za lokalno svetišce. Kljub temu, da je v ruševinah smo jo izmerili. Po obliki bi bila lahko podobna cerkvicam, ki smo jih videvali v okolici Brod Moravic. Slika 330: Tloris kapele na Brezijah, nad Voucjo jamo. Dimenzije 3,9x5,3m, višina stene pribl. 3m. Poleg nje stoji mejni kamen ali vsaj oznaka lastništva nekdanjega grašcaka Paravica z letnico 1823. Tudi ta dokazuje nekdanjo pomembnost kraja. Nekaj vec o tem si lahko preberete v moji knjigi iz leta 2016, v sestavku o svetem trikotniku in svetih mestih v dolini. Popravljen in prebarvan kipec Marije z detetom iz te kapelice je na ogled v kapeli pod turnom pleške cerkve. Slika 331: Kamen z oznako P(aravic?) in letnico 1820 stoji desno od kapelice. Znamenje, ki je na mestu, pomembnem za skupnost, demonstriralo prisotnost grašcinske oblasti in lastnine. VASI BRODMORAVIŠKEGA KRAJA - dodatek Kar nekaj o Brod Moravicah in vaseh, ki jih obkrožajo, smo že napisali v delu knjige, ki je izšel leta 2016. Leta 2017 pa smo obmocje obiskali še enkrat v sklopu naše delavnice. Za to se lahko zahvalimo gospodu Emilu Crnkovicu in udrugi Turanj z Draženom Brajdicem na celu ter vsem informatorjem in domacinom, ki so nas prijazno sprejeli, pogostili in prenocili. Tu ne bom še enkrat ponavljal osnovnih informacij, želel bi predvsem opozoriti na nekatere vsebine, ki jih bi bilo možno dodati k prvim opisom. Male Drage in njihovi kamnarji Obisk Malih Drag je zame vedno posebno doživetje, s tem so se strinjali tudi udeleženci naše delavnice leta 2017. Ce smo stavbe ob prvem obisku z g. Emilom ogledovali predvsem od zunaj, smo imeli tokrat priložnost pogledati tudi v njihovo notranjost in se podivanit (pomenit) z domacini. Slika 332: Vogalnik podrte hiše z letnico 1822, katerega vogal naj bi bil nekdaj izhodišcna geodetska tocka za Gorski kotar. Da Male Drage niso kar tako, prica tudi merilna tocka iz 1822 na kamnu, ki je bil nekoc vzidan v vogalu ene od hiš. Od tam naj bi delali geodetske izmere za cel Gorski kotar. Kamen še vedno lahko najdete v razvalinah poleg cerkve in šole. Cerkev Sv. Duha smo že omenili pred leti, v njej je v prezbiteriju z rebrastimi oboki iz 17. stoletja oltar s slikami, ki ga je izdelal Peter Rutar iz Osilnice leta 1894, pod tlakom pa stare grobnice, pokrite s kamnitimi plošcami. Slika 333: Cerkev Sv. Duha s prižnico in soncnim križem na steni. Tega pri nas vidimo redko. Vas ima približno 40 starih hiš in še kakih 10 novih. Iz pregleda hiš lahko povzamem nekaj skupnih znacilnosti. Hiše so bile v osnovi vse vrhkletne in vrhhlevne. Vecinoma so postavljene v breg, ena stran je bolj vkopana, tam je najveckrat vhod v stanovanjski del preko nekaj stopnic, pravokotno na vzdolžno fasado. Vhod je obicajno v sredini fasade. Tlorisi so relativno široki, kar govori o dvotraktni zasnovi. Slika 334: Obok pod nekdanjim ognjišcem v hiši iz 1832. leta, ki je bilo opušceno do konca 19. stoletja. Po vstopu v vežo stanovanjskega pritlicja je bil na zadnji strani veže prostor z dvignjenim ognjišcem. Mesto prostora z ognjišcema lahko še vedno razberemo tudi iz obokov kleti, saj je na tem zadnjem delu obok prakticno povsod polkrožen. To morda kaže na starost takega koncepta opiranja in vztrajanje na tradiciji. Spomin na tako ognjišce smo lahko zasledili le v Delacih, kjer nam je Danica Žižek iz hiše Ožanic še znala povedati o ognjišcu, ki je bilo približno 30-40 cm visoko in je stalo v sredini prostora kuhinje za polkrožnim velbom proti veži. Ta je zapiral pot dimu, da se ni širil proti hiši. Nad njim je bil drugi velb (kupola ali zgolj polkrožen zaslon) proti podstrehi. Podoben velb, tam brez ognjišca, smo pokazali v Sedalcih. Tudi v Malih Dragah so vse hiše že vsaj sto let opremljene s štedilniki, zato velba nismo videli nikjer, razen v bajti na dvorišcu pri Zdolenjskih. Slika 335: Zadaj polkrožni obok, ki je bil prvotno le pod ognjišcem, spredaj križni obok, kasnejše gradnje v 19. stoletju. Podstrehe so bile podobno kot drugod namenjene senu ter shranjevanju suhih pridelkov. Kašc na podstrehi ni, imajo le skrinje za hranjenje koruze in žita. Prostor kašce – špajze je bil v pritlicju, ob veži. Najbolj ambiciozne hiše npr. Ožaniceva v Delacih imajo ta prostor obokan, zavarovan pred ognjem. Vhod v kleti je najbolj obicajno vzdolžen, dva vhoda pravokotno na vhod v stanovanjski del. Ce je v kleti vec prostorov, je kak vhod tudi iz vzdolžne fasade, obicajno pod gankom (ce je bil ta na zadnji strani hiše, je bil preko njega najbližji dohod iz kuhinje) ali velbom pod vhodnim podestom kot pri Martinovih. Le redko so zaradi brega vhodi v kleti le iz vzdolžne fasade kot smo jih opazili npr. pri nas v Sedalcih. Slika 336: Velb nad ognjišcem (levo) v bajti pri Zdolenjskih je narejen iz pletenega šibja, ometanega z glino. Pod njim je palica za sušenje mesa. Sprednji del veže je odprt v ostrešje. Bajte so se le malo razlikovale. Strehe so bile nekdaj pokrite s šindro, a je naklon manjši od 45 stopinj. Strehe so pricele izgubljati šindro vecinoma šele v 1950-ih letih in kasneje, kar smo izvedeli pri Martinovih. Slika 337: Krušne peci v Malih Dragah so vecinoma skromne, brez glaziranih pecnic in prebeljene. S stoletji so hiše predelovali, ognjišcne kuhinje na koncu veže so zamenjale štedilniške kuhinje. V Malih Dragah smo videli, da so si v vecini hiš poleg kurišca krušne peci, na katerem vhodu so obcasno še vedno kuhali, ce ni bilo potrebno kuriti železnega štedilnika - kozla omislili še kotel za svinjsko kuhinjo. Ta je bil zaprt z vratci. Tako je gospodinja vso kuho za ljudi in živali lahko opravila v isti kuhinji. Hiša je imela vhodno vežo, hišo kot glavni bivanjski prostor s krušno pecjo, manjšo kamaro – kamro za njo, kuhno, na drugi strani veže še špajz in drugo kamaro. V tej je na primer pri Zdolenjskih spal njihov ded. Krušne peci so enostavnejše izvedbe in nikjer nismo zasledili starejših loncenih pecnic. Vecinoma so ometane in prebeljene tudi, ce gre za pec, zidano z lonci. Slika 338: Vecina hiš ima poleg kurišca za krušno pec v kuhinji še zaprt kotel za kuho živalim. Vecina predelav je bila rezultat zaslužka ljudi, ki so bili po vec let na delu v Ameriki, nekateri pa so denar za obnove zaslužili tudi s krošnjarjenjem ali urmoharstvom, ki je bilo pogosto tudi tu. Obiskali smo hišo g. Šporcica, iz katere sta dve ženski potovali za Ameriko v Titaniku kot slepi potnici in obe preživeli nesreco. Lesenih stropov s stropniki nismo videli v nobeni hiši. Vsi stropi so poletvani in ometani, kar je verjetno posledica obnov že pred drugo vojno. Marsikatera hiša je deljena na dva dela, torej dvolastniška. Vhod je ostal eden, verjetno je bila tudi veža in kuhinja dolgo casa skupna. Loceni so bili le prostori levo in desno od veže. Fizicna delitev s predelnimi stenami v takih hišah je vecinoma rezultat zadnjih desetletij. Nekatere hiše pa so se v obeh polovicah razvijale loceno, kot na primer Šteduharjeva – dvojna hiša. Nekatere dvodružinske hiše so živele zanimivo življenje. Pri Martinovih, kjer sta v hiši živeli dve družini, so povedali, da je ena družina imela 13 otrok, druga pa nobenega… Slika 339: Tako so verjetno izgledale prvotne kleti pred obokanjem; obok pod ognjišcem, ostalo lesen strop proti stanovanski etaži. Slika 340: Stara stiskalnica za mošt iz jabolk in hrušk. Slika 341: Sušilnica pri Zdolenjskih se nalaga z zgornje strani. Tudi tu je bilo, tako kot pri nas, veliko sušilnic za sadje, saj je bilo pomemben vir prehrane. Jabolka, hruške, slive so sušili na pletenih lesah iz vrbovih in leskovih šib. Povedali so nam zgodbo, da naj bi moral v casu Ilirskih provinc vsak fant, ki se je želel oženiti, posaditi deset hruškovih dreves. In še danes naj bi bile po pripovedovanju domacinov te crne hruške tukajšnja posebnost. Baje so odlicne za rakijo. Slika 342: Hiša bratov Šteduhar je bila nekoc enotna, razvoj dveh družin jo je na skupnih temeljih razvil v obeh polovicah drugace. Vse hiše z vec zemlje so imele obicajno tudi klet za mošt, ki ga je bilo nekoc veliko. Bil je pomembna pijaca, kljub relativni bližini Bele krajine s trto. Zato imajo v mnogih hišah stiskalnice ter terilnice za sadje z okroglim terilnim kamnom na dolgi palici in ukrivljenim lesenim žlebom v katerega so polagali sadje. V številnih hišah so nekoc imeli veliko živine, celo po 12-15 v hlevu pod hišo. Pri Zdolenjskih so imeli v hlevu tudi po 12 konjev furmanov iz okolice. Kosili so dalec naokoli po lazih. Njive so imeli na delu proti Kolpi. Slika 343: Notranja oprema v ogledanih hišah je vecinoma enostavnih oblik in izdelave, brez posebnih oblikovnih znacilnosti. Tale omara je enak redkih malce bolj zapleteno oblikovanih vsaj na vratih. Med dragocenejšimi lesovi prevladuje cešnjev les. V Male Drage nas je pripeljala še ena želja – izvedeti nekaj vec o tukajšnjih kamnarjih, klesarjih. Zakaj njih? Ker smo že pred leti ugotavljali, da so bili prav oni tisti, ki so po dolini Kolpe navzgor prinašali svoje klesarsko znanje in izdelke pretežno iz kamna tukajšnjega kamnoloma. Slika 344: Nagrobnik Josipa Majetica, enega od vsaj treh generacij kamnarjev iz Malih Drag. Kamnolom, kjer je bilo dovolj kvalitetnega sivega apnenca je lociran v sredini hriba Okrugljak (njegova višina je 885mnm). Slika 345: Nadstrešeh pri Majeticih, pod katerim so se klesali kamniti izdelki tudi za dolino zgornje Kolpe. V Drage naj bi že leta 1605 pred Turki iz okolice Gospica v Liki pribežala tudi družina Majetic. V družini Majetic, domaciji se rece pri Šimakovih, so bili klesarji vec zadnjih generacij. Zadnji je delal s kamenjem ded Andre, ki je umrl leta 1943. Domacini se spomnijo treh generacij klesarjev: Andre, Josip in Matija (njegov naj bi bil portal na njihovi hiši iz leta 1867), pred njim naj bi bil Šime (Šimun), od njega je verjetno prišlo hišno ime. Šimakovi so imeli srednjo veliko kmetijo 4-5 ha obdelovalne zemlje, vole, krave, ovce. Slika 346: Mojstrsko izklesani elementi vhoda v Majeticevo hišo (pr Šimakovih) iz leta 1867, z inicialkami MM (Matija Majetic). Šimakova hiša naj bi bila zgrajena že pred sredino 19. stoletja, kasneje je bila veckrat predelana in dozidana, kar se vidi iz notranjega portala v kleti, a na njej in okoli nje še vedno lahko vidimo veliko lepih klesanih detajlov, ki kažejo, da tu kovaceva kobila ni bila bosa. Za klesarja reprezentancen vhodni portal, narejen po najnovejši modi (pravokoten in ne vec elipsasto zakljucen), ki je pokazal njegovo razpoznavanje kvalitetnega kamna. Le dobro izbran in kvaliteten je prenesel take obremenitve. Okrasje je v izbocenem reliefu, ki zahteva posebno veliko dela, saj je potrebno odklesati vse odvecne dele in površino ponovno zravnati. Slika 347: Tudi v Malih Dragah najdemo številna okovja, skovana v dolini Cabranke. Na dvorišcu pri Majeticih. Kamnite stopnice do vhoda ter umetelno izklesana izredno dolga klop pred hišo, vse to je potencialnemu narocniku dokazovalo, da tu živi mojster, ki je vreden zahtevnega narocila. Velika štirna iz leta 1904, širok portal v kleti in še številni drugi kosi, ki ležijo po okolici. Kamnite so ograje, tlaki, posebno skrbno profilirani terilni kamni z odebeljenim delom za os. Kamnita so bila celo korita za kokoši, za napajanje cebel… Slika 348: Malo kamnito korito za napajanje cebel. Pod dvorišcem hiše je še ohranjen nadstrešek, pod katerem se je v slabem vremenu klesalo in nekaj osnovnega orodja. Zanimiv je prav monumentalno grajen svinjak poleg nadstreška, ki me spominja na rimske grobnice. Verjetno je bil postavljan postopno iz ostankov kamnitih blokov, ki so bili namenjeni drugam. Vzidane ima tudi dele korit za prašice, kakršna so bila vgrajena vse do Plešc (v svinjaku stare Tamažave šiše, še vedno pa enega lahko vidite pri Buažkovih na križišcu v Zamostu). Slika 349: Notranjost svinjaka; monumentalna kot bi prišli v staro grobnico s kamnitim stropom. Ko so klesarji iz kosa kamna izklesovali kamnite posode, se je na pol izklesani izdelek vcasih odlomil in je bilo dolgotrajno delo zaman. Zato so ostanek vgradili doma. Podobno je bilo z bloki, ki so ostajali ali bili poškodovani. Takrat so kamnarju prav prišli domaci projekti kot takle svinjak. Pokrit je z ogromno kamnito plošco, za katero si kar težko predstavljamo, kako je bila privlecena iz Okrugljaka. Verjetno pozimi s sankami. Morda je bila ta stavbica neke vrste ogledni objekt mojstra? Slika 350: Nekdanji glavni vhod v staro hišo poleg Šimakove, vsaj iz zacetka 19. stoletja, lahko še prej. Slika 351: Levo stopnice in podrt gank, desno vhod v obokano klet stare hiše poleg Šimakove. Drugo presenecenje v bližini je stavba poleg Šimakove, kjer imajo že dolga leta štalo in skedenj. Stavba je bila sicer pred desetletji obnovljena za kmetijske potrebe, zato ne moremo razbrati njene funkcionalne delitve v stanovanjskem nadstropju. V osnovi je šlo za stanovanjsko nadhlevno in nadkletno hišo. Ima zanimiv kamnit polkrožno oblikovan portal na vhodu v stanovanjsko nadstropje iz zatrepne strani, kamnito stopnišce na vhodni podest iz dvorišcne strani, nekaj drugih zanimivih obdelav odprtin. Slika 352: Kamnit steber in oboki v kleti stare hiše poleg Šimakove. V kleti - keudru nas je cakalo, po mojem mnenju, najvecje gradbeno presenecenje Malih Drag – velik kvadraten kletni prostor je obokan s kamenjem in celotna konstrukcija obokov stoji le na enem klesanem stebru v sredini. Iz tega se proti zunanjim stenam pne križ kamnitih lokov. V vsakem od kvadratnih polj križa je potem izdelan še dodaten križ, ki povezuje njegove vogale. Šele ta obocna polja so potem zapolnjena s kamenjem. Zanimiva konstrukcija, ki je v kamnu uporabila tehniko, ki bi bila mnogo lažje izvedljiva, ce bi uporabili opeko. A tu so bili doma kamnarji! Srednji steber v kleti in njegov kapitel sta podobne oblike, kot jih najdemo v cerkvah na Sveti Gori, v Plešcih in še kje, ki so dobile pevske kore v sredini ali drugi polovici 19. stoletja. Verjetno je tu potrebno iskati njihovo poreklo in mojstre, ki so jih izdelovali. Ce še enkrat opozorim na napisano v knjigi iz leta 2016: do Malih Drag smo prišli po sledeh pripovedi o gradnji Palcave šiše, saj se je pri Palcavih ohranil spomin, da naj bi vsi izklesani kamniti gradbeni elementi iz apnenca bili pripeljani iz okolice Brod Moravic. In izkazalo se je, da to ni bila zgolj zgodba… Slika 353: Skica tlorisa in obokanja kleti s kamnitim stebrom v sredini. Izmere niso bile preverjene, zato jih ne navajam. Slika 354: Eden od kletnih portalov ima inicialke JM (Josip Majetic), 1934. Ob njem je vidno lepo obdelano kamenje kletnega zidu. Gornji Kuti Le nekaj kilometrov od Brod Moravic je nad dolino Kolpe naselje Gornji Kuti. Slika 355: Osrednji del Gornjih Kutov, hiše so razporejene pravokotno na cesto. glavna proti Dolnjim Kutom, druga proti cerkvici Sv. Andreja in Delacom. O Kutih smo slišali že veliko od Karmen Delac Petkovic, ki je napisala knjigo o njihovi izjemni hrvaški citalnici, ter o književniku, slikarju in prevajalcu Ivanu Brajdicu, ki ga v Sloveniji bolje poznamo prav na njeno pobudo. Ivan Brajdic je kakovostno in umetniško polnovredno prevajal poezijo in proze slovenskih avtorjev v hrvaški jezik ter s porocanjem in kritiškim spremljanjem socasne slovenske literature pomembno prispeval k poznavanju sodobnega slovenskega literarnega ustvarjanja na Hrvaškem. Bil je tudi dopisni clan SAZU kot piše v slovenski bibliografiji. Obe knjigi je avtorica predstavila tudi pri nas na Plešcih. Slika 356: Hiše v Gornjih Kutih so podobne zasnove kot v Brod Moravicah. Dva vhoda v klet in štalo, glavni vhod iz vzdolžne fasade. Slika 357: Cerkvica Sv. Andreja na Lazici nad Gornjimi Kuti. V citalnici nas je sprejela gospa Elvira Štrk, ki je predstavila njeno 80 letno zgodovino in njeno vpetost v vaško življenje in dejavnosti tudi razseljenih domacinov. V vasi smo že prej opazili razvaline stare Jarnece hiše, ki si zasluži nekaj besed. Nanjo bi želel opozoriti tudi zato, ker je v tlorisni zasnovi stanovanjskega dela izredno podobna hiši poleg Šimakovih, katere obokano klet z enim stebrom smo opisovali v Malih Dragah. Pri Jarnecevi hiši enako kot drugod lahko v kleti opazimo polkrožni del nad katerim je nekoc verjetno stalo ognjišce. Na posnetku konzervatorskeg zavoda se ne vidi njegova oblika, tudi pec verjetno ni prvotna in je posledica predelav v 19. stoletju, saj ne stoji na babi. Šimakova ima babo, kar jo postavlja v mlajši položaj. Slika 358: Razvaline hiše Mance v Gornjih Kutih. V nadstropju je vidna glavna razdelitev bivanjskih prostorov v 19. stoletju: široka in velika vježa z ognjišcem, na ožjo stran vežna kamara in kašca, na drugo – širšo stran cista hiša s kamaro. Enako razporeditev smo ugotavljali tudi v Malih Dragah. Clanek o hiši je napisala Karmen Delac Petkovic: Kuca Mance (Jarneca hiša) najstarija kuca u Gornjim Kutima. Iz tega clanka smo si izposodili nekaj slik. Slika 359: Tloris kleti in nadstropja Jarnece hiše. spodaj še prerez (Vir. K. D. Petkovic, Kuca Mance) Hiša je po tlorisnih razmerjih in vertikalni razporeditvi prostorov drugacna kot jih poznamo v zgornjem delu doline Kolpe. S široko vežo z ognjišcnim delom morda kaže na podobnosti vsaj z nekaterimi starejšimi hišami (npr. Ciretova hiša na Požarnici s kamnitim gankom). Tu je hiša nad kletjo, veža s kuhinjskim delom pa nad štalo. Hiša Ožanic iz Delacev Do Delacev smo se iz Brod Moravic peljali preko Moravickih sel, kjer je ohranjena ena od najstarejših cerkva v Gorskem kotarju – cerkev Marije Snežne, zgrajena okoli leta 1600. V njej je ohranjen zlati oltar. Pod naseljem so pred leti našli ostanke iz bronaste dobe, zato domnevajo, da bi bilo lahko nekoc na gricu gradišce. Slika 360: Dve od hiš v Delacih, ki stojita pravokotno na cesto. Desna je Ožaniceva. Hišo Ožanic v Delacih sem že opisal v knjigi iz leta 2016, ko sem jo ogledoval zgolj od zunaj. Leta 2017 so jo ravno obnavljali – dejansko je bila pod nadzorom konzervatorskega zavoda izvedena popolna rekonstrukcija lesenega dela, kar ni ravno obicajni postopek obnove pri spomeniško zašcitenih spomenikih. Da to ni enostavno niti za profesionalne izvajalce takih del nekje iz Slovenije, smo lahko slišali od lastnice, ki je pripominjala nad delovanjem sicer skrbno izbranega in obdelanega lesa. Tu smo se srecali z gospo Danico Žižek, ki v hiši živi od otroštva in jo vzdržuje že cel cas. Poznala je vse detajle njenih zidov in nekdanjih konstrukcij, saj je pomagala ocetu pri njenem vzdrževanju, krpanju strehe iz šinder in ostalem. Razkazala nam je še notranjost hiše. Slika 361: Ožaniceva hiša s portalom iz 1826. leta v restavrirani izvedbi. Ožanici naj bi prišli sem iz okolice Cabra. Hišo naj bi leta 1826 zidali primorski zidarji, lehnjak iz katerega je velb nad ognjišcem naj bi vozili od Kolpe. Slika 362: Danica Žižek pred restavriranimi vrati v klet z letvami iz cešnjevega lesa. Hiša je postavljena v rahel breg, pravokotno na cesto. Iz ceste ima dvoja vrata v kletni del. Leva za keudr, kjer so hranili zelje in krompir ter mošt. Pri hiši imajo tudi kaman za prešanje sadja, saj so ga imeli veliko. Desna dvojna vrata vodijo v štalo. Ta se razteza po vsem ostalem delu kleti (skoraj ľ površine) in ima prehod na drugi strani hiše, zato se je vanjo lahko pripeljalo tudi voz. Imeli so dva vola, krave, prašice, purane, kokoši, goske. Celotna kletna etaža je križno obokana; zanimivo - tudi tu (podjetno) stoji en del na pravokotnem stebru. Tokrat je steber zidan iz skrbno obdelanih kamnov. Nenavadno, ker steber z oboki nosi tudi gornje predelne stene in obokane prostore kašce in vežne kamre. Postavlja se vprašanje, ce ni morda ta del še izpred 1826. leta. Slika 363: Velb v kletnem prostoru. Slika 364: Oboki v razširjenem prostoru cez ostale ľ kletne etaže, ki je služil štali s prehodom za voz. Vse skupaj stoji na zidanem stebru (za mešalcem). Stanovanjsko nadstropje smo že spoznali (glejte sliko 128 iz izdaje 2016). Preko dveh kamnitih stopnic skozi kamnit portal in vrata glavnega vhoda iz vzdolžne fasade pridemo v vežo z ognjišcno kuhinjo na zadnjem delu za velbom, iz kuhinje se gre na gank s stranišcem. Iz vježe vodijo na podstrešje, ki je v tem delu odprto, strme stopnice. Levo vježna kamara, za njo ob ognjišcu kašca, obe obokani s križnim obokom. Desno velika hiša, nekdaj s krušno pecjo, in za njo kamara. Slika 365: Lastnica kaže mesto polvisokega ognjišca v sredini zadnjega dela veže. Slika 366: Velb iz lehnjaka nad ognjišcem se razteza od loka proti sprednjemu delu veže do zadnje stene. Levo je vidna zazidana odprtina za dim. Nad ognjišcem, ki je vidno iz tlorisa na omenjeni sliki in je bilo po spominu lastnice visoko 30-40 cm se pne obok iz lehnjaka za lovljenje isker, v katerem je bila odprtina za odvod dima, ki je sedaj zazidana. Nad ognjišcem so bile lesene gauge, na katerih je visel kotel za kuho in si jih lahko zavrtel, da si odmaknil kotel od ognja. Podstreha je bila odprta, zgoraj so imeli skrinje za žito, koruzo, oves. Streha je bila pokrita s šindro, tako je tudi po obnovi. Slika 367: Polkrožno obokan prostor kašce, zaradi prenove so ometi odbiti. Slika 368: Oboki kašce so grajeni iz pravilno obdelanih kamnitih kvadrov. Slika 369: Križni oboki vježne kamare. Slika 370: Za sledenje opisov še enkrat tloris hiše Ožanic, iz knjige Gorski kotar, str.350. 1 – vježa, 2 – hiša, 3 – kamara, 4 – vježna kamara, 5 – kašca, 6 – ognjišce v crni kuhinji. Na sticišcu sten levega dela stoji v kleti zidan kamnit steber pravokotnega preseka, ki nosi obokanje celotnega zidanega dela Slika 371: Hiša po obnovi ostaja brez dimnika, štedilniška cev gre skozi velb nad nekdanjim ognjišcem in na podstreho. Spredaj lok, ki zapira vežo proti ognjišcni kuhinji. Slika 372: Kuhinjski velb na podstrehi. Hiša je brez dimnika, odprtina za dim je zaradi varnosti pokrita s plocevino. Slika 373: Krušno pec v kotu je že dolgo nazaj nadomestil štedilnik. Slika 374: Ob odhodu iz hiše Ožanic, portal iz 1826. leta. Gornji Šehovac Gornji Šehovac je malo naselje, oddaljeno od Brod Moravic približno sedem kilometrov. Nekoc je bilo v zaselku 6 hiš, sedaj so ostale tri, druge so v ruševinah. Tudi okolica, ki je bila vsa pokošena in posajena s sadnimi drevesi, je zarašcena. Slika 375: Pr Jurjeveh z Antonom Colnarjem, leta 2017. Tu smo se ustavili pr Jurjeveh zaradi Antona Colnerja – Toneta, enega od naših najstarejših informatorjev. Rojen je bil leta 1921, v šolo so hodili v Šematovo. Tam je bila tudi najbližja cerkev, trgovina, bili sta dve gostilni. V mojstrsko šolo je hodil v Ogulin. Po poklicu je tišlar, a kot je poudaril, ne obicajen temvec tako izucen, da je znal ne samo izdelovati ampak tudi konstruirati pohištvo. Delal je v lesni industriji v Vrbovskem. Slika 376: Anton Colnar z materjo in sestro konec 1920-ih V drugi svetovni vonji je bil eden od skoraj 4000 mladih fantov, ki jih je hrvaška ustaška oblast poslala v pomoc Nemcem pri osvajanju Stalingrada. Tam se je boril 6 mesecev, bil nato ruski ujetnik in je po dolgih mukah uspel priti peš domov, kjer se je oženil in imel družino. Slika 377: Vojašnica Neusiedel am See N.D. Kaserne, Avstrija, od koder so se hrvaški fantje odpravili na rusko fronto. Pri hiši so imeli 3-4 krave, 5-6 ovac – te živali so šle na pašo skupaj; purane, kokoši, goske. Vsaka ovca je imela na leto po dva jagencka. Ded Miha je imel dva para konj in naj bi z njimi, preden je bila zgrajena železnica, fural vse do Dunaja. Nato je zacel še s trgovino, a je bankrotiral in so dolžniki zasegli posest in hišo. Slika 378: Oce Miha Colnar na razglednici, ki jo je poslal ženi iz Amerike v 1930-ih letih. Tonetov oce Miha je šel zato v Ameriko, tam je bil trikrat: po dve, štiri in šest let do 1940-ih in je zaslužil toliko, da je lahko nazaj odkupil hišo in posest. Slika 379: Anton Colnar na delu v mizarski delavnici. Nekoc so bile vse površine okoli zaselka pokošene. Okoli hiš so rastla sadna drevesa, bilo je zelo veliko sadja: hrušk, jabolk, sliv, cešenj. Sadje so sušili v sušilnici in stiskali mošt. Imeli so terilnico s kamnitim kolesom in stiskalnico. Slika 380: Anton Colnar z družino. V njegovem otroštvu se je mati ukvarjala s kuhanjem brinovca. Brinje je rastlo na pašnikih – gmajni. Na istem grmu rodi na vsake 3-4 leta. Ko dozori, so naenkrat zrele vse jagode na grmu. Z materjo je obiral brinje dalec naokoli že kot otrok. Najprej je le cuval polne vrece, potem ji je pomagal pri obiranju, kasneje je obiral sam. Hodili so vse do Moravic in Drag, v radiju pribl. 10 km. Brinje so obirali v široko, iz viter pleteno košaro, ki si jo držal v eni roki in jo podstavil pod veje grma, po vejah pa udarjal z leseno plošcato palico v drugi roki. Nabrane brinjeve jagode so stresali v vrece po 20 kg, ki so jih na hrbtu odnesli domov. Tam so jagode presejali na rešetu in jih zmleli z rocnim lesenim mlinom (podobno kot jabolka) v kašo. To so kuhali v kotlu, iz katerega priteceta olje in voda. Slika 381: Tone prikazuje kako so s plošcato palico mlatili brinje z veje v pleteno košaro. Za locevanje se uporablja posebna posoda z izlivom vode od spodaj. Iz 25 litrov brinja je priteklo 2-3 dl olja. To so prodajali v Slovenijo. Ljudje so ga uporabljali kot zdravilo za mazanje ali za na cukr, dobro naj bi bilo za žolc. Iz vode so destilirali – palili brinjevo rakijo. Na leto so spalili po 50-60 litrov brinjevca. Bil je tako cenjen, da si za eno vaganico - 30 l, lahko kupil konja. Brinjevec je imel približno 23 gradi alkohola. Slika 382: Posebna posoda za locevanje brinove vode od olja. Voda se iztaka po zaviti cevki z dna posode. Slika 383: Rocni mlin za mletje brinjevih jagod. Tonetov izdelek. Nekoc so veliko lovili polhe, ki pa so jih imeli za sproti. Veliko so jih jedli. Najvec polhov je bilo v gozdovih okoli Velikih Drag. Iz polhov so delali polšjo mast. Ko peceš odrtega in ocišcenega polha, se odcedi njegova mašcoba. Ce so polhi tolsti, dobiš od petih polhov 2-3 žlice masti. To so prodajali za mazanje ran, opeklin, kot zelo cenjeno zdravilo. Slika 384: Za žaganje debelih plohov in gred za gradnjo hiš so uporabljali takole žago. Ko okolica še ni bila zarašcena, je bilo veliko divjih živali, lovili so jih tudi na raubšic. Veliko je bilo ptic, netopirjev, jerebic, celo divjih petelinov, vsega tega je sedaj mnogo manj. V okolici poleg bukve in gabra rastejo tudi hrast in javor, jesen se zadnja desetletja suši zaradi bolezni. Slika 385: Izdeloval je tudi jesenove smuci. Gospod Tone je leta 1986 doživel posebno dogodivšcino z medvedom. Ob sledenju divjadi z drugimi lovci mu je spodrsnilo po bregu in je pristal naravnost ob medvedu. Ta ga je s šapo udaril najprej po hrbtu, mu prelomil puško, drugic pa po glavi in mu odcesnil del kože s cela. Pomiril se je šele po tem, ko se je Tone naredil mrtvega… Kljub visokim letom je naš informator preživel tudi to izkušnjo. V sušilnici, ki je v bližini hiše, so posušili veliko sadja – jabolka, hruške, tepke. Sušilnico je Tone posodobil sam in ima vec les, eno nad drugo. Iz sadja so kuhali tudi rakijo. Slika 386: Sušilnica s štirimi predali. Sušilo se je na dimu. Gospod Tone je bil vesel našega obiska. Zime preživlja pri hcerki v Brod Moravicah, a toplejše dele leta najraje doma, kjer še vedno na roko pokosi vec kot pol hektara okoli hiše. Tudi sušilnica je še v uporabi. Radovednemu obiskovalcu je rad razkazal svoje gospodarstvo. Z veseljem se je pohvalil tudi s kitaro, ki jo je dobil od vnuka in nam celo zaigral in zapel. Toliko deklet kot je bilo takrat pri njem, ni imel že dolgo casa na obisku… Srecala sva se še nekajkrat, a ob pisanju tega prispevka decembra 2020 mi je Rasim Karalic, ki je z njim posnel dokumentarec »Covjek sa devet života«, sporocil vest o njegovi smrti. Šimatovo, Zavrh Iz Šehovca smo se odpeljali še do Zavrha. Cesta nas je vodila skozi Šimatovo, nekdaj vecjo vas s cerkvijo, nekoc še šolo, dvema gostilnama, trgovino in tudi sedaj s kar nekaj lepo obnovljenimi hišami, za katere še lepo skrbijo domacini, razseljeni po širnem svetu. Veliko je storil za vas domacin dr. Ivo Mance, ki je delal v Nemciji in je pomagal obnoviti vas in cerkev. Slika 387: Hiša na križišcu v Šimatovem, tu je nekoc bila tudi gostilna. Slika 388: Še ena lepo obnovljenih lesenih hiš v Šimatovem. Koncali smo v Zavrhu, naselju na planoti nad Kolpo, z malo cerkvico Svete Ane. Tu je ohranjena hiša z res lepim portalom neobarocnih potez iz leta 1833. Poleg portala ima na oknih še nekaj kovanih in bogato okrašenih mrež. Tu naj bi bila mitnica ali vsaj nadzorna tocka, kjer so kontrolirali prehode preko Kolpe. Po pripovedovanju domacinov naj bi kovani obroc na steni nekoc služil privezovanju nepridipravov kot neke vrste sramotilni steber. Slika 389: Hiša v Zavrhu, o kateri govorimo, in njen neobarocni portal z napisom na kapitelih: 18 MATHIAS – RACHKI 33,. Že na prvi pogled iz razmerja in fasad vidimo, da gre za podobno arhitekturo objekta, kot smo jo opazovali v drugih naseljih brodmoraviškega obmocja: vrhhlevna in vrhkletna stavba, vhod skozi vzdolžno fasado, zamaknjen iz sredine, levo v lesenem delu hiša s krušno pecjo, zadaj kamara z zidanimi zunanjimi stenami, desno od veže kašca in kamara, na koncu veže pa nekoc ognjišcna kuhinja s srednje visokim ognjišcem in izhodom na gank. Vhodi v kletni del so vzdolžni s stavbo. Vsaj iz zunanjosti izgleda, da se v zgodovini ni kaj dosti spreminjala. Da bi bila še dolgo vzdrževana in bi še dolgo pricala o nekdanji, že pozabljeni pomembnosti kraja. Slika 390: Hiša v Zavrhu ima na oknu poleg vhodnega portala lepo okrašena kovana gajtra, kar je izjema v vseh ogledanih vaseh. Slika 391: Še pogleda na hišo iz 1833. leta z zahodne in vzhodne strani, Zavrh. Na spodnji fasadi desno je rinka, na katero so privezovali nepridiprave. V Zavrhu stoji že zelo dolgo tudi cerkvica Sv. Ane. Stavba je lepo obnovljena s spoštovanjem zgodovinskega izrocila arhitekture, podobno kot vecina cerkva, cerkvic in kapelic na brodmoraviškem obmocju. Celo streho ima obnovljeno s skodlami. Vsekakor vse spoštovanje tistim, ki skrbijo za korektno obnovo zgodovinskih objektov v tem delu Gorskega kotarja. Škoda, da jih v ostalih delih GK ni vec. Za zgornji del doline se mi zdi cerkvica zanimiva, ker je takega tlorisa kot podrta kapelica na Voucji jami pod Sveto Goro, ki sem jo opisoval pred tem. Morda sta bili zidani celo po istih vzorih. Slika 392: Mala cerkvica Sv- Ane na Zavrhu, poodobna je bila morda cerkvica na Požarnici, ki smo jo opisovali prej (le brez okna in podaljška ob vhodu). O kovanih ograjah v dolini Kolpe V knjigi iz leta 2017 sem omenil tudi kovane ograje in detajle, ki se pojavljajo na hišah, obnovljenih z zaslužkom amerikancev ali hauzircev iz zacetka 20. stoletja po dolini. Slika 393: Vhod v hišo v Gornjih Dragah s portalom iz 1903, ko je bila morda skovana tudi ograja. Slika 394: Lita oznaka izdelovalca ograje M.Štimac, Brod n/K.. Spodaj detajl ograje iz industrijsko predizdelanih elementov. Omenil sem, da je bil kovac, ki jih je koval (lahko, da jih je bilo vec) iz Broda na Kolpi. V naselju Velike Drage smo našli eno od teh ograj, na kateri je še ohranjeno njegovo ime. Šlo je za kovaca M. Štimca, kar se vidi na ograji, verjetno iz leta 1903, ko je bil izdelan tudi portal ali nekaj kasneje. Pri tem bi opozoril, da so ograje in gajtra na vhodnih vratih hiš iz konca 19. stoletja in kasneje, za razliko od starejših do sredine stoletja, sestavljene vecinoma iz industrijsko predizdelanih elementov, ki jih je kovac kupoval v veletrgovini (podobno kot sedaj) in jih je zgolj prilagodil, spojil in montiral na vgradno mesto. Eden od dobaviteljev takih delov je bil na primer veletrgovec Rakusch iz Celja, ki je dobavljal železo trgovcem in kovacem iz zgornjega dela doline konec 19. stoletja in vsaj do prve svetovne vojne. Njegov obširen katalog na 400 straneh z ilustriranim prav vsakim izdelkom iz leta 1914 hranijo na kovaciji Urh v Cabru. Od tega podjetja so do leta 1892 kupovali železne polizdelke tudi trgovci družine Cop iz Plešc in cabarski trgovci. To so namrec celo objavili v Slovenskih rokodelskih novicah leta 1892, kjer govorijo o tem, da so menjali dobavitelja iz Celja za ljubljanske trgovce. Po tem letu so z njim izgleda vecinoma prekinili in jemali železo od veletrgovcev iz Ljubljane. Pri Copovih na primer od veletrgovca Krisperja. Od kod je dobival polizdelke kovac Štimac na Brodu, bo potrebno še raziskati. Kamniti portali v Bakru in Crikvenici, ki bi lahko bili prinešeni iz doline Kolpe V prejšnjih poglavjih iz Malih Drag o njihovih kamnarjih ter v uvodnem poglavju k knjigi iz leta 2016 sem prikazal precej fotografij portalov iz doline zgornje Kolpe. Ti so vgrajeni v hišah in v okolju, za katerega so bili namenjeni. Torej so del tega kulturnega prostora. Marsikateri portal je žal s podirajoco hišo iz doline izginil, a izgleda dobil mesto v drugem okolju, ki z njim ni bilo nikoli povezano. Tudi iz svojega otroštva se spomnim, da sem ob poti do Plešc opazoval kovane ograje in gajtra podirajocih se hiš, kapelic, križev na pokopališcih, ki so vcasih kar izginili. V splošnem se je reklo: »verjetno so jih vzeli cigani…«. A izgleda, da vedno ni bilo tako… Ob sprehodih po Crikvenici, kjer so si ljudje v zadnjih desetletjih urejali objekte za komercialno oddajo, se najde kateri od njih. Vsaj domnevam tako, saj so vgrajeni sekundarno. Ce se motim, naj bodo slike vzpodbuda k razmisleku o vplivih. Zdi se mi pomembno, da opozorim nanje, da bi jih domaci ljudje bolj cenili, dokler so na njihovem dvorišcu. In se zavedali, da je le tam njihovo pravo mesto. O KAPELICAH V OKOLICI PLEŠC Opis: KAPELICA2 017 Plešce, ki so postale sedež župnije leta 1807 imajo nekaj starih kapelic, ki pa doživljajo razlicno usodo. Ne bomo še razpravljali o njihovi zgodovini, temvec si bomo ogledali le njihove zgradbe. Ko govorimo o kapelicah, ki jih domacini nekako razumejo (-mo) za svoje, moramo omeniti tri zgradbe. Leta 2019 so dve ohranjeni obnavljali in v ta namen (malce nasilno), odbili vse omete, a s tem razkrili njihovo okostje in omogocili mojo diskusijo v nadaljevanju. Slika 395: Kapelica pri mostu na katasrtskem nacrtu iz 1860. V okolici do Zamosta ni bilo še nobene hiše. Prva po dolini je kapelica v Zamostu, pri mostu. Tu mimo so hodili ljudje iz spodnjega dela doline na Sveto Goro, priporocali so se lahko potniki, ki so preckali most ali nadaljevali v prepaden breg Parudnika navzgor po dolini Cabranke. Zanimiva je po svoji barocni obliki, križnem oboku in nišah ter kamnitem polkrožnem portalu. Nad vrati je imela nišo, ki je tudi po obnovi žal ponovno zazidana. Zgrajena je iz preperelega, verjetno dolomitnega kamna, ki pa ga ni v neposredni okolici in je moral biti pripeljan morda po cesti po dolini ali višje iz Jezire. Kapelica ima klesan raven kamnit okvir vrat s polkrožnim zakljuckom brez okrasja. Slika 396: Kapelica v Zamostu. Vidi se prvoten naluknjan omet in drugoten omet s poslikavo. Streha je strma. V medaljonu nad vrati je Sv. Rok s psom. 2009. Slika 397: Pogled v notranjost razkrije zanimivo oblikovanje malega, križno obokanega prostora s polji za poslikave. 2019. Opis: C:\Users\Marko\AppData\Local\Microsoft\Windows\Temporary Internet Files\Content.Word\20190823_163520.jpg Slika 398: Zazidana prvotna niša nad vrati kapelice, s polkrožnim zakljuckom. Slika 399: Po odbitju ometa se je pokazala dokaj površna gradnja in nad vrati zazidana prvotna niša (spodnja fotogtrafija). Pri nacrtovani obnovi žal niso spoštovali prvotnega naklona. Opis: 20190823_163404 Druga kapelica stoji na zgornjem pleškem polju, tik pred mestom, kjer se je cesta zacela vzpenjati na nevaren in podoren odsek nad Cabranko. Blagoslovljena naj bi bila 1895, a je šlo takrat le za obnovo, ki je bila verjetno posledica gradnje nove ceste. Vrisana je že na kartah iz leta 1860, po mojem mnenju bi bila lahko še precej starejša. Slika 400: Kapelica na pleškem gornjem polju na katastrskem nacrtu iz 1860. Arhitekturno je starejša, bolj cokata, skrbno in enovito grajena iz lokalnega pešcenjaka, ki ga najdemo tudi v Cabranki. Po volumnu je podobna kapelicam v Dragarski dolini, preko katere so prihajali k nam gradbeni vplivi v 18. stoletju. Originalno je imela odprtine ob straneh, ki so na žalost ostale zazidane ter nišo nad vhodom. Streha je bila precej bolj strma od obnovljene. Ima polkrožni obok. Po gradnji in materialu sodec je precej starejša od prve. Slika 401: Pleška kapelica na zgornjem polju, posneta leta 2005. Opis: C:\Users\Marko\AppData\Local\Microsoft\Windows\Temporary Internet Files\Content.Word\20190823_164338.jpg Slika 402: Kapelica po odbitju ometa in novo streho, ki kljub dobronamernim opozorilom ni upoštevala niti originalne arhitekture, niti naklona strehe, avgusta 2019. Kapelici v Zamostu in na pleškem polju sta bili gradbeno obnovljeni leta 2019. Žal le prva korektno do arhitekturne dedišcine naših prednikov, saj je ob pricetku obnove urgiral konzervatorski zavod. Druga bo morala kljub gradbeni »obnovi« še dolgo cakati strokovne arhitekturne obnove, ki bo izpraskala njeno pravo arhitekturno in zgodovinsko kvaliteto. Žal obnove na nacin kot v okolici Brod Moravic v tem delu Gorskega kotarja niso samoumevne. Slika 403: Rekonstrukcija izgleda originalne arhitekture pleške kapelice na zgornjem polju. Polkrožno zakljuceni odprtini v stranskih stenah, nad vrati niša s poslikavo, strma, verjetno dvokapna streha, pokrita s šindro. Slika 404: Pleška kapelica po »obnovi«, ki je negirala zgodovinsko arhitekturo, september 2019. Tretja kapelica je stala nad zavojem pri Mandlih, v bistvu so tam desetletja stale njene ruševine. Starejši domacini so mi kot otroku pripovedovali o Crni kapelci. Ko so jo gradili, naj bi po pripovedovanju vsako noc neka sila razdrla vse zgrajeno in jo s sajami prebarvala na crno. Koga je motila in zakaj, še nismo izvedeli. Sedaj je zavoj obnovljene ceste vkopan v breg, kjer je stala, in teh ostankov ni vec. Slika 405: »Crna« kapelica na zavoju v Mandlih. Ne vemo zakaj ni vrisana na katastrskem nacrtu iz 1860. Stala je nad zavojem, verjetno na parceli št. 1026. Obe zadnji kapelici stojita oz. sta stali nasproti Crnemu vrhu, kamor sta bili obrnjeni. Glede na pomen Crnega vrha v zgodbah naših prednikov, bi morda lahko domnevali, da sta mesti služili kultnemu cašcenju že pred postavitvijo kršcanskih kapelic. Posebno mesto je morda imela tista nad pleškim zgornjim poljem, ki ima že od zacetka tudi oltarno mizo, saj gleda proti Vericku - domnevnemu staroslovanskemu mestu prehoda v onostranstvo. ZIDNI PRTI Da ne bo pomote – zidni prti niso nikakršno novo naselje v naši dolini… Ker pa moje knjige stavbne dedišcin poskušajo prikazati tudi vsaj del kulture bivanja v obravnavanih stavbah, se je smiselno ustaviti tudi pri zidnih prtih, ki se jih spominjamo le še nekaj starejši. Slika 406: Vezen zidni prt z nemškim napisom: Die Zufriedenheit im Heim ist der Ehe Sonnenschein (Zadovoljstvo doma je sonce zakona). Dragarska dolina. Likovno oblikovanih starih elementov v notranjosti hiš je ostalo relativno malo, saj so jih stanovalci menjavali z modo ali odnesli na nove lokacije. Posebno mesto med dekoracijami sten nekdanjih stanovanj si vsekakor zaslužijo zidni prti, ki so bili še pred desetletji pogosta oprema kuhinj in njihovih sten. Slika 407: Vezen zidni prt z napisom: Ce za sreco ti je mar, le jeziti se nikar. Dragarska dolina. Kot otrok se spominjam nenavadnih, malce hudomušnih napisov na njih, ki vcasih niti niso imeli neposredne povezave z izvezeno sliko, na primer »Kuharica kuhaj fino, pa ceš dobit novaca za kino« in podobno. Pri tem niti ni bilo važno ali je bil izrek v slovenšcini ali hrvašcini, njegovo sporocilo so ljudje posvajali ne glede na jezik ali državno mejo. Slika 408: Vezen zidni prt za nad posteljo z napisom: Ko vse že sladko spanje spi, ljubezen zvesta še bedi. Dragarska dolina. Moda zidnih prtov naj bi se zacela v mešcanskem okolju konec 19. stoletja, ko so z njimi zašcitili izpostavljene stene v kuhinji, sobi in drugod. Prti so bili vecinoma izvezeni. Na podeželju so bili najbolj popularni med obema vojnama, verjetno tudi ob pomoci razlicnih rokodelskih tecajev in programov za ženske in mlada dekleta. Ti so bili posebej aktualni v casu gospodarske krize, ko je bila vsaka domaca proizvodnja dobrodošla za preživetje in zaposlitev prebivalstva. Slika 409: Vezen zidni prt brez napisa. Ljubljana. Za mizami in drugod na stenah smo zidne prte videvali še v 1960-ih in zacetku 1970- ih letih, ko so jih pocasi v kuhinji zamenjale najprej imitacije keramicnih plošcic na salonitu in kasneje prave stenske plošcice. Za divani in posteljami so se uveljavile lesene obloge iz ladijskega poda. Ljudje so zidne prte ali zidne krpe kot so jih ponekod imenovali, namešcali nad mizami v kuhinji, ce so bile te ob steni, ob štedilniku, na steni za divani za dnevni pocitek. Tudi divani v bivalni kuhinji so bili nekaj desetletij po drugi vojni obvezen del opreme. Slika 410: Vezen zidni prt z napisom: Gospodine moj mladi, ova kapljica nek vam život sladi. Ljubljana. Zidne prte so obešali tudi ob posteljah, da so zakrivali hladno steno ali jo obvarovali. Zidne prte ob divanih in posteljah so kmalu nadomestile t.i. tapiserije, industrijsko izdelani toplejši stenski tepihi z lovsko tematiko ali kako romanticno pokrajino. Slika 411: Vezen zidni prt z angelckom med cvetjem in napisom Po trudu pocitek. Dragarska dolina. Zidni prti so bili na belem bombažnem platnu vecinoma izvezeni, motivi so bili ali že prednatisnjeni v modrem ali preneseni iz podlog, ki so bile objavljane v ženskih casopisih. Obicajen je bil okrasni okvir, najveckrat so bile podloge v celoti predpripravljene, vcasih so ženske same kombinirale razlicne okvirje, slike in napise. Napisi so bili ali poucni ali malce hudomušni. Vez je bil vsaj pri nas vecinoma v modri barvi, redko v vec barvah. Velikokrat je bila dodana industrijsko izdelana obroba iz traku. Prednost zidnih prtov je bila, da si jih lahko vsake toliko casa opral. Tako so ponovno zažareli v svoji poštirkani cistoci in bili prica skrbnosti njihove gospodinje. Slika 412: Vezen zidni prt z napisom: Po trudu pocitek. Po delu užitek. Ljubljana. Slika 413: Vezen zidni prt z napisom: Mirna vest je najslajši pocitek. Ljubljana, Leta 2019 smo s pomocjo Binklaric in Travljank ter organizaciji Marte Steiner in Irene Klepac na našem skednju pripravili pregledno razstavo vezenih stenskih prtov, katerih fotografije objavljam. K njihovim smo dodali prte, ki jih imamo v naši zbirki in so prišli iz Ljubljane. Izdelani naj bi bili v 1920-ih in 30-ih letih. Slika 414: Dva vezena zidna prta z enakim okvirjem in napisoma: Delo ima grenke korenine, a sladek sad in Varcnost je najvecji dar, ki ga ceni gospodar. Ljubljana. Slika 415: Vezen zidni prt z napisom: Gospodinja tri vogle cuvati mora, cetrtemu bodi mož trdna opora. Ljubljana. Slika 416: Zidni prt za nad posteljo z napisom Lahko noc bi ti jaz vošcil, pa se dela beli dan. Dragarska dolina. Fotografirali smo prte z razstave, ki so bili obešeni na steno in so se delno prekrivali. Dodali smo še dva prta iz etnografske zbirke hiše Vesel v Prezidu ter fotografije iz sedaj razdrte zbirke Bojana Pajnica. Pri njihovih so bili zidni prti vecinoma tiskani, iz fotografij je lepo vidna uporaba prtov v prostoru. Slika 417: Vezen zidni prt z napisom Vsak mož rad ostaja doma, ce žena dobro kuhati zna. Dragarska dolina. Slika 418: Vezen zidni prt brez napisa. Ljubljana. Slika 419: Podobno kot zidni prt so steno v veži ali kuhinji poleg ogledala krasili še izvezeni žepki iz blaga za krtaco in glavnik. Dragarska dolina. Slika 420: Potiskan zidni prt z napisom: Kuhati nije šala, osobito kad je kuharica mala. Zbirka Rezucka hiša. Slika 421: Potiskan zidni prt z napisom: Ovo cvijece nek nam kucu krasi. Da se naša ljubav ne ugasi. Zbirka Rezucka hiša. Slika 422: Potiskan zidni prt z napisom: U školi i kuci uvijek se nešto nauci. Zbirka Rezucka hiša.. Slika 423: Zidni prti v kuhinji zbirke Rezucka hiša, Zakrajc Turkovski – nad štedilnikom in ob mizi. Slika 402: Zidni prt z napisom Ce za seco ti je mar, le jeziti se nikar. Slika 402: Zidni prt z napisom Ce za seco ti je mar, le jeziti se nikar. Slika 402: Zidni prt z napisom Ce za seco ti je mar, le jeziti se nikar. Slika 402: Zidni prt z napisom Ce za seco ti je mar, le jeziti se nikar. Slika 424: Vezen zidni prt z napisom: Koja žena muža cuva, dobar rucak njemu kuha. Zbirka v hiši Vesel, Prezid. Slika 425: Vezen zidni prt z napisom: Ne delaj si prevec skrbi, ker Bog vse najboljše uredi. Zbirka v hiši Vesel, Prezid. Slika 426: Še en od napisov na vezenem zidnem prtu. Zbirka v hiši Vesel, Prezid. ZAKLJUCEK V vsaki od dosedanjih knjig smo zapisali povzetek ugotovitev, ki sledijo iz obravnavane arhitekture in so pomembne za razumevanje stavbne dedišcine zgornjega dela doline reke Kolpe in Cabranke ter bližnje okolice. Tudi tokrat bo tako. Srednjeveške zasnove naselij Iz primerov stavb v Loški dolini, ki so bile naslednice poznosrednjeveške kolonizacije in urbanisticne zasnove tamkajšnjih vasi lahko ugotavljamo, da je verjetno edino primerljivo vecje naselje iz tega casa pri nas Gerovo. Postavljeno je na ravnini, hiše in parcele pravokotno na glavno pot. Ta je ob zasnovi naselja potekala iz smeri Gerovskega kraja (smer proti Kvarnerju) ali Hriba (iz Pokolpja) proti Vodam in naprej Kranjski. Proti Malemu Lugu se je obrnila šele kasneje, ko je od tam odteklo jezero, na katerega je spomin ostal v ustnem izrocilu. Kdaj je jezero odteklo, lahko le domnevamo, morda ob velikem potresu petindvajsetega januarja leta 1348. To je bil najhujši zabeleženi potres v Srednji Evropi, ki je terjal dvajset tisoc, po nekaterih podatkih celo štirideset tisoc žrtev. V tem potresu, ki je Kranjsko, Koroško in Štajersko izredno prizadel, je bilo, po Valvasorjevem porocanju sodec, porušenih šestindvajset mest in štirideset gradov in cerkva (Klobcar 2015, str.101). Ostanke stare arhitekture z dvonivojskim shrambnim delom smo pred leti videli pri Županovih, kjer so v novi hiši ohranili staro obokano klet. Šlo je za tipicne srednjeveške lesene dimnice z glavnim prostorom ob cesti in prislonjenim dvonivojskim shrambnim delom, kot smo ga prikazali v opisu hiš v Kozarišcu. V Gerovem so bile stavbe lesene, le klet je bila zidana. V nadaljevanju so dobivale locene štale s skednji. Gerovo, kjer hiše zaradi težavnejših kmetijskih površin in visoke lege naselja niso bilo tako stalno zasedene kot v vaseh Loške doline, je v kasnejših stoletjih doživelo združevanje prvotnih parcel in obracanje zidanih hiš, ki so nadomešcale lesene, z vzdolžno fasado proti cesti. Spremembe so bile posebej izrazite v casu po 1860-ih, ko je na katastrskem planu še vecina hiš lesenih. Na prvi fotografiji Gerova iz 1880-ih je razvidno, da so se gospodarska poslopja za prvotnimi hišami že prelevila v nove stanovanjske hiše. Naselje je torej doživelo spremembo iz kmeckega v vedno bolj delavsko naselje (delo v gozdu, furmani, delo na žagah in podobno). Prezid je kljub postavitvi ob cesto zasnovan drugace, saj je, kot ugotavlja Kebe, njegove zasnove iskati šele v 17. stoletju, ko so Zrinjski potrebovali vecje naselje na meji svojega posestva. Razmejitev Babnega polja na ostankih tedaj baje še delno stojecega rimskega zapornega zidu, je bila primerna. Stavbne osnove v dolini zgornje Kolpe nad Sveto Ano Iz pregledanih stavb in starih katastrskih nacrtov tako v Brod Moravicah in njihovi okolici, kot v Sedalcah, Mirtovicih, Bosljivi Loki ali Ribjeku ugotavljamo, da so bile v tem delu doline pred izgradnjo ceste hiše dolge in široke, pritlicne, ker so postavljene na ravnih prostorih, zato njihove naslednice niso zadržale starih kleti. Imele so široke in velike tlorise, podobne kot v Sedalcih. Ce so bile dimnice, so bile drugacne kot v okolici Plešc in npr. Križevi Dragi. So res imele le ognjišce? Ali so bile prvotno namenjene zadružnemu gospodarstvu dveh ali vec družin pod eno streho? Tiste, ki so bile vrhkletne, je treba mesto ognjišca iskati nad polkrožnim obokom kot v Brod Moravicah, Sedalcah. Tam so kasneje postopoma obokali še ostalo klet, a so oboki obicajno drugacne oblike. Le klet za živila ima vcasih še polkrožni obok, ker je bil poleg tistega pod ognjišcem obicajno najstarejši. Bile so verjetno dvotraktne kot tiste v Sedalcah. Šlo je verjetno za hiše s srednje visokimi ognjišci kot npr. v Delacih. Morda so te že v zacetku imele tudi krušne peci v cisti sobi, kot kasneje generacija hiš s crno kuhinjo višje v dolini Cabranke? Ali morda vec ognjišc? Zasnova je namrec zelo velika za le eno ognjišce. Podobne osnove bi bile lahko tudi ogledana Bajtarjeva hiša v Podplanini ali hiša na Hribu v Crnem Potoku, ki smo jo obravnavali nekaj nadaljevanj prej. Morda sta obe dobili razširitev ob kaki od kasnejših obnov. Morda gre za starejše osnove iz kolonizacije obmocja po 14. stoletju ali pa za vplive priseljencev, ki so prihajali iz spodnjega dela nad dolino Kolpe. Arhitektura z nizkim ognjišcem Na posameznih hišah ugotavljamo, da so imele poleg lesenega bivanjskega dela iz tesanih brun kamnito ognjišcno zunanjo steno v sredini stavbe, obrnjeno proti jugu ali bolj osonceni strani, od sonca dodatno segreta stena je omogocala boljši vlek dima na podstrešje in ven iz stavbe. Nekoc smo jih že oznacili kot uskoško arhitekturo. Iz hiše v Podgori smo ugotovili, da so te hiše imele v sredini stavbe ob steni nizko ognjišce, kar se lepo vidi iz ohranjenih nizko postavljenih izrezov okenskih odprtin na lesenih stenah hiše. Iz lesenega dela domnevamo, da se je stavba v 19. stoletju iz enotraktne razvila v dvotraktno. Podobno smo domnevali tudi za Rezucko hišo v prvi od naših knjig. Kamnarji iz Malih Drag Že leta 2017 smo omenili domnevo, da so veliko portalov in kamnarskih del izvedli kamnarji iz Malih Drag. Tokrat smo jih natancneje opisali in zapisali tudi mesto njihovega kamnoloma v sredini Okrugljaka. Zapisali smo tri generacije družine Majetic, ki je obvladovala kamnarska dela v drugi polovici 19. stoletja do druge svetovne vojne. Kdo je izdelal portale konec 1820-ih in v 1830-ih letih, pa ni jasno. Morda je kasnejši upad teh izdelkov v arhitekturi poleg slabih gospodarskih možnosti tudi rezultat zamrtja ene skupine in še nedelovanja druge skupine kamnarjev. Stavbna dedišcina in njeno ohranjanje V Brod Moravicah in okolici smo videli, da ljudje vecinoma poskušajo ohraniti stavbno dedišcino svojih prednikov. Zgledno so obnovljeni sakralni spomeniki, a tudi množica stanovanjske arhitekture. Le želimo si lahko, da bi tudi v zgornjem delu doline in cabarskem obmocju prebivalci spoznali vrednost in posebnost stavbne dedišcine, ki so jo podedovali, in vložili vec zavzetosti v njeno skrbnejšo obnovo. Prav pametne obnove, ki bodo izpraskale najbolj kvalitetno stanje arhitekture lahko dajo okolju najvec. Pri tem bi vsekakor moral z nasveti in vecjo prisotnostjo na terenu obnove zgodovinsko zanimivih stavb strokovno usmerjati tudi konzervatorski zavod iz Reke. Tudi v Podplanini smo našli precej zanimive arhitekture, ki je spomeniška služba na slovenski strani še ni ustrezno obdelala. Pri njenem evidentiranju se bi z veseljem prikljucili tudi udeleženci etnoloških delavnic Palcave šiše. Bomo uspeli obdržati stavbno dedišcino, ki je stoletja gradila ta prostor, ali pa smo generacija, ki bo dokoncno zbrisala sledi stoletij in ostala brez tal pod nogami? ZAKLJUCAK U svakoj od dosadašnjih knjiga napisali smo sažetak važnih cinjenica za razumijevanje graditeljske baštine gornjeg dijela doline Kupe i Cabranke te okolice. Tako ce biti i ovaj put. Srednjevjekovne osnove naselja Iz primjera zgrada u Loškoj dolini, koje su slijedile nakon zgrada kasne srednje- vjekovne kolonizacije i urbanizma tamošnjih sela, možemo zakljuciti da je vjerojatno jedino usporedivo vece naselje iz tog doba u našem kraju Gerovo. Postavljeno je na ravnini, kuce i parcele pravookutno na glavni put. U vrijeme kada je naselje gradeno, kretao je put iz smjera Gerovskog kraja (smjer prema Kvarneru) ili Hriba (od Pokuplja) prema Vodama i dalje do Kranjske. Okrenuo se je prema Malom Lugu tek kasnije, kada je odatle poteklo jezero, na koje je sjecanje ostalo u usmenoj predaji. Kada je jezero nestalo, možemo samo nagadati, možda prilikom velikog potresa 25. sijecnja 1348. To je bio najgori zabilježeni potres u srednjoj Europi, u kojem je stradalo dvadeset tisuca, prema nekim podacima cak cetrdeset tisuca žrtava. Prema Valvasoru, u ovom potresu, koji je teško pogodio Kranjsku, Korušku i Štajersku, uništeno je dvadeset šest gradova i cetrdeset dvoraca i crkava (Klobcar 2015, str.101). Ostaci stare arhitekture s dvoetažnom ostavom videni su prije nekoliko godina kod Županovih, gdje je u novoj kuci sacuvan stari polukružno nadsvodeni podrum. To su bile tipicne srednjevjekovne dimnicne kuce s glavnim prostorom uz cestu i dvoetažnim dijelom s podrumom i smocnicom iznad njega, kako je prikazano u opisu kuca u Kozarišcu. Drvene kuce u Gerovu (samo podrum je bio izgleda zidan) dobile su kasnije odvojene staje za životinje i sijeno. Gerovo, gdje kuce, zbog loših poljoprivrednih površina i velike nadmorske visine naselja, nisu bile tako stalno zauzete kao u selima Loške doline, u kasnijim stoljecima spojile su se izvorne parcele i kuce okretale svoje uzdužne fasade prema cesti. To se je dogadalo kad su zidane kuce gradene na temeljima drvenih. Promjene su bile posebno izražene u razdoblju nakon 1860-ih, u to vrijeme je vecina kuca na katastarskom planu još bila od drva. Na prvoj fotografiji Gerova iz 1880-ih vidi se da su gospodarske zgrade iza kuca vec postale nove kuce. Naselje je tako doživjelo promjenu iz seljackog u sve više radnicko naselje (radi potrebe za radnicima u šumi, na pilanama, kirijaštvu i slicno). Unatoc položaju uz cestu, Prezid je drugaciji, jer se, kako napominje Kebe, njegove osnove može tražiti tek u 17. stoljecu, kada je Zrinjskima trebalo vece naselje na granici njihova imanja. Prikladno je bilo razgranicenje Babnog polja na ostacima tada navodno još uvijek djelomicno stojeceg rimskog zida Claustre. Arhitekturne osnove u dolini gornje Kupe iznad Svete Ane Iz pregledanih zgrada u Brod Moravicama i okolici te starih katastarskih planova iz 1824. godine u Sedalcama, Mirtovicima, Boslijivoj Loki, Ribjeku, nalazimo da su u ovom dijelu doline prije gradnje ceste kuce bile duge i široke, vecinom prizemne jer su postavljene na ravnim prostorima, a njihove nasljednice, postavljene okomito, nisu ocuvale stare podrume. Imale su široke i velike tlocrte, slicne onima u Sedalcima. Jesu li zaista imale samo ognjište? Jesu li prvotno bili namijenjeni zadružnom gospodarstvu dvije ili više obitelji pod jednim krovom? Ako su bile dimnice, njihova arhitektura je drugacija od one u okolici Plešci ili npr. u Križevoj Dragi. Po ostacima možemo definirati mjesto ognjišta iznad polukružnog svoda kao što smo uocili u Brod Moravicama ili Sedalcima. Kasnije je bio obicno postepeno nadsvoden ostatak podruma, ali lukovi su obicno križnog oblika. Jedino podrum za hranu ponekad ima polukružni svod, jer je bio najstariji uz onaj ispod kamina. Vjerojatno su bile zgrade dvotraktne poput onih u Sedalcima. To su vjerojatno bile kuce sa srednje visokim ognjištima kao u Delacima. Možda su vec u pocetku imali krušne peci u cistoj sobi, poput kasnije generacije kuca s crnom kuhinjom više u dolini Cabranke? Ili možda više ognjišta pod jednim krovom? Osnova je naime vrlo široka i duga za jedno ognjište. Slicne osnove mogle su se vidjeti i u Bajtarovi kuci u Podplanini ili kuci na Hribu u Crnom Potoku, o cemu smo pisali u ranijim djelovima knjige. Možda su oboje dobile rašireni dio u kasnijoj obnovi. To su možda starije osnove iz kolonizacije podrucja nakon 14. stoljeca ili utjecaji doseljenika koji su dolazili iz donjeg dijela iznad doline Kupe. Arhitektura s niskim ognjištem U nekim kucama nalazimo da su uz drveni stambeni dio izraden od tesanih greda imali i kameni zid usred zgrade, okrenut prema jugu ili prema suncanijoj strani. Jednom smo ih vec opisali kao uskocku arhitekturu. Iz kuce u Podgori otkrili smo da su ove kuce imale nisko ognjište usred zgrade uz zid, što se dobro vidi iz sacuvanih nisko postavljenih izreza prozorskih otvora na drvenim zidovima hiše. Iz drvenog dijela pretpostavljamo da se je zgrada u 19. stoljecu razvila iz jednotraktne u dvotraktnu, što smo pretpostavili i za Rezucku kucu u prvoj našoj knjizi. Klesari iz Malih Draga Vec 2017. godine spomenuli smo pretpostavku da su mnoge portale i klesarske radove u dolini Kupe izvodili klesari iz Malih Draga. Ovaj put smo ih detaljnije opisali i zabilježili mjesto njihovog kamenoloma usred Okrugljaka. Zabilježili smo tri generacije obitelji Majetic, koji su kontrolirali obradu kamena od druge polovice 19. stoljeca do Drugog svjetskog rata. Medutim, tko je izradivao portale krajem 1820-ih i 1830-ih, nije još jasno. Možda je kasnije pomanjkanje prisutnosti ovih elemenata u arhitekturi, osim loših ekonomskih prilika, i rezultat propadanja neke skupine klesara prije pojavljivanja druge skupine. Ili se možda krije još koja ranija generacija Majetica? Stambeno nasljede i njegovo ocuvanje U Brod Moravicama i okolici vidjeli smo da ljudi uglavnom pokušavaju sacuvati graditeljsku baštinu svojih predaka. Uzorno se obnavljaju sakralni spomenici, kao i mnoštvo stambene arhitekture. Možemo samo poželjeti da i u gornjem dijelu doline i na podrucju Cabra ljudi upoznaju vrijednost i jedinstvenost lokalne graditeljske baštine koju su naslijedili te posvete više pozornosti u njezinu pažljiviju obnovu. Pametne obnove mogu prezentirati najkvalitetnije stanje arhitekture koje okolišu može dati i najviše. U svakom slucaju, konzervatorski zavod iz Rijeke takoder bi trebao više pružati strucne smjernice sa savjetima i vecom prisutnošcu na polju obnove povijesno zanimljivih zgrada i to ne samo onih koje su zvanicni spomenici kulture. I u Podplanini smo pronašli nekoliko važnih arhitektura koje spomenicka služba na slovenskoj strani još nije dovoljno obradila. Sudionici Palcave šiše rado bi se pridružili tim istraživanjima. Hocemo li uspjeti sacuvati graditeljsku baštinu koja se je na ovim prostorima gradila stoljecima ili smo generacija koja ce izbrisati tragove stoljeca i ostati bez tla pod nogama? LITERATURA Krajevni leksikon Slovenije, II. Del. 1971. DZS, Ljubljana, 705 str. CRNKOVIC, Emil. 2012. Tragom goranskih (po)kucaraca, Udruga za ocuvanje brodmoraviških starina »Turanj«, Brod Moravice, 199 str. CRNKOVIC, Emil. 2012. Tajne Kupe, Brod Moravice, Udruga za ocuvanje moravickih starin "Turanj", 400 str. DELAC PETKOVIC, Karmen. 2002. Kuca Mance (Jarneca hiša) najstarija kuca u Gornjim Kutima, Dometi 1-4/2002, Ogledi. GRAFENAUER, Bogo; ĐURĐEV, Vladimir; TADIC Jorjo. 1959. Zgodovina narodov Jugoslavije 2. DZS, Ljubljana, 1210 str. KEBE, Janez. 1996. Loška dolina z Babnim poljem, Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina. 614 str. KEBE, Janez. 2002. Loška dolina z Babnim poljem II.del, Družbena in župnijska zgodovina. Ljubljana: Družina. 662 str. KLOBCAR, Marija. 2015. Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero. Studia mitologica Slavica XVIII. Ljubljana: ZRC SAZU. str.81-109 KUSETIC, Jure; KOS, Peter; BREZNIK, Andreja; STOKIN, Marko. 2014. Claustra Alpium Iuliarum: med raziskovanjem in upravljanjem. Ljubljana: Inštitut Ivan Michler, zavod za zgodovino prostora, 187 str. MAKAROVIC, M., ur.. 2002. Dva bregova, eno srce, Življenske pripovedi iz doline Kolpe in Cabranke, Pokrajinski muzej Kocevje, Kocevje, 468 str. MALNAR, Slavko. 1997. Prezimena u cabarskom kraju kroz stoljeca, 1498.- 1997., Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Cabar, 289 str. MALNAR, Slavko. 2010. Prezimena u cabarskom kraju kroz stoljeca, 1498.- 1997., Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Cabar, 289 str. MALNAR, Slavko. 2013. Življenje v preteklosti / Život u prošlosti, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Ravnice, 250 str. MALNAR, Slavko. 2016. Povijest cabarskog kraja, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Cabru, Ravnice, 488 str. NEKUDA, V. 1975, Pfaffenschlag. Zaniklá stredoveká ves u Slavonic, Brno. PAJNIC, Bojan. Neobjavljeni zapiski in zbrani material iz krajev Mirtovici, Ribjek, Grintovec, Zakrajc turkovski, Podgora, Požar in Kalic, do leta 2016. RAJŠP, V., FICKO, M.. 1995. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 1, ZRC SAZU. SMOLE, Marko. 2013. Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke = Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke. Plešce [i. e.] Cabar: Matica hrvatska, Ogranak Cabar, 178 str. SMOLE, Marko. 2014. Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke = Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke: I. nadaljevanje = I. nastavak. Plešce: Matica hrvatska, Ogranak Cabar, 139 str. SMOLE, Marko. 2016. Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke kot element raziskave kulturnih povezav. V: 13. vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo. Zbornik posvetovanja: Srednjeevropsko povezovanje etnologov in kulturnih antropologov kot izziv današnjemu casu. SED. Ljubljana. str. 100 – 116. SMOLE, Marko. 2016. Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke: II. nadaljevanje = Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke: II. nastavak. Plešce: Matica hrvatska, Ogranak Cabar, 224 str. SMOLE, Marko, 2012: Tradicionalne obrti v dolini zgornje Kolpe in Cabranke ter okolici/ Tradicionalni obrti u dolini gornje Kupe i Cabranke te okolini, Plešce: Matica hrvatska, Ogranak Cabar, 36 str. SMOLE, Marko. 2017. Deset let Etnološke zbirke Palcava šiša, Plešce = Deset godina Etnološke zbirke Palcava šiša, Plešce. Plešce: Matica hrvatska, Ogranak Cabar, 59 str. Vse zgornje knjige o stavbni dedišcini v dolini zgornje Kolpe in Cabranke lahko najdete tudi na Digitalni knjižnici: https://www.dlib.si/, december 2020 internetni vir za vojaške karte iz 18. stoletja in katastrske nacrte: http://mapire.eu, december 2020 internetni vir za stare slike iz cerkniškega konca in Loške doline: https://stareslike.cerknica.org/, december 2020 internetni arhiv fotografij Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana. Teren Loška dolina 1962: https://www.etno- muzej.si/sl/digitalne-zbirke/loska-dolina, december 2020 Rijec uz knjigu Pred nama je cetvrta knjige o stambenoj baštini u dolini gornje Kupe i Cabranke (2013; 2014; 2016; 2020). To je longitudinalni projekt Marka Smolea, kojemu je kao motivatoru i pokretacu mnogih uspješnih projekata pošlo za rukom popisati uglavnom zaboravljenu stambenu baštinu kako bi podaci onjoj ostali dostupni iducim naraštajima. Knjiga predstavlja zbirku elemenata stambene kulture, ali i tradicijske kulture koja se veže uz samo stanovanje. Kao takvu ju je moguce promatrati iz dvije perspektive. Prva perspektiva je rezultat radionica koje su se izvodile u razdoblju od 2017. do 2020. godine. Na radionicama su sudjelovali strucnjaci, znanstvenici, studenti, ali i zaljubljenici u povijest i etnologiju i s hrvatske i slovenske strane, cime je ovaj projekt dobio dodatnu vrijednosti u smislu prekogranicnog povezivanja. Usto, popisane su zgrade koje u prve tri knjige nisu bile evidentirane i analizirane. Na taj se nacin pridonijelo ocuvanju zgrada od kojih su neke u vrlo lošem stanju i vjerojatno teško obnovljive. Ukoliko knjigu promatramo kao rezultat radionica, možemo zakljuciti da se u njoj nalaze faktografski popisi i opisi kuca i drugih elemenata stambene baštine, koji se nalaze na promatranom geografskom prostoru. Knjiga je vrijedna zbog cinjenice da istražuje zanemareni položaj tradicijske stambene baštine u znanosti uopce. Tradicijska stambena baština, odnosno, tradicijska arhitektura skupini je pojam za umijece gradnje gradevina koje su podignute izvan gradskih sredina. U povijesti arhitekture i povijesti umjetnosti to je gotovo zanemareno ili tek rubno obradeno podrucje, kojim se u vecoj mjeri bavi etnologija. U etnologiji se proucava graditeljsko oblikovanje, povezanost gradevina s tipom tradicijskoga privredivanja, obilježja unutarnjeg uredenja te tipicno ponašanje ljudi u stambenoj i izgradenoj sredini. Knjiga je važna zbog popularizacije i revitalizacije istraživanja tradicijske stambene baštine uopce i to ne samo u dolini gornje Kupe i Cabranke, vec i šire. Drugi vidik kroz koji se knjiga može promatrati je povijesno svjedocanstvo o posebnim vezama koje su se stoljecima razvijale na promatranom geografskom prostoru. Tu se progovara o suživotu stanovnika s obje strane rijeke Kupe i rijeke Cabranke. Kroz opis elemenata stambene tradicijske baštine zapravo se govori o prošlosti i sadašnjosti doline. Knjiga ne govori samo o zgradama, zapravo progovara o zajednickoj tradicijskoj i kulturnoj baštini, o procesima koji su slicni s ove i one stranice današnje granice. Knjiga na odredeni nacin i upozoravana nedjeljivost i važnost doline kao mikroprostora kojim vladaju odredene zajednicke zakonitosti, a ciji stanovnici se uce kako izbjeci birokratske zavrzlame suvremenih politickih zbivanja. Kroz opise stambenih elemenata koji se nalaze uknjizi, autor zapravo tka pripovijest o suživotu nekadašnjih i današnjih stanovnika suprotnih obala, ali i upozorava buduce naraštaje na bogatstvo u dolini gornje Kupe i Cabranke, koje je relativno lakorazoriti, a teško ponovo spojiti. Knjiga otvara vrata relativno nepoznatoj temi, a koja nakon pobližeg upoznavanja ostavlja bez daha. Citajuci knjigu i proucavajuci likovne priloge javlja se nada da mnoge od ovdje predstavljenih, pa i zaboravljenih kuca nece ostati zabilježene samo u ovoj knjizi. Nadamo se da ce ova knjiga, skupa s njezine tri prethodnice, doci u ruke i onima koji mogu uciniti više za ocuvanje kulturne baštine u dolini gornje Kupe i Cabranke. dr. Barbara Riman Rijeka Abstract Upper Kolpa and Cabranka river valley area was during history always well connected, although there were borders present for more than last 400 years - between land properties, parts of the monarchy and between Slovenia and Croatia. People lived along the same transportation routes, on not so rich agricultural land. They had to sustain good cross-border cooperation to survive. This is evident also in the field of traditional house and village architecture, especially because the land was colonised or settled with new peasants frm 14th till 16th century, when it has mostly belonged to the same land lord from Kocevje. The same direction of colonization from neighbour Dukedum Crain region were present also under croatian Zrinski land lord family in the 17th century, when iron works in Cabar were established. Ironworks were active until 1780. On the lower part of Kolpa valley, the Kostel land lord on the left bank and the Brod land lord on the right side of the river, bordered the upper areas. After Turk invasions in 15th century and later, this area were recollonized also with Uskok people who brought their culture from the Dinaric cultural environment. Colonisation of some people from the Croatian seaside area is evident also in some houses remainings. In the first book, published in year 2013, basic information about living culture in houses of the area in the 19th century mainly up to the 2nd WW timeframe, and also after was given. We described examples of the most interesting old architecture from villages on both sides of the valley. In the second book, published in 2014, we continued our review with description of lower part of the upper Kolpa valley and additional old houses, built according to diferent paterns and living philosophy. Houses in Cabar area were recognised as developed on traditional 18th century large alpine smoke- houses – “dimnice” type, which were in the first half of 19th century firstly refurbished into houses with black kitchen and after into house with white kitchen. Only houses from the upper part, connected with iron works, were developed on the simple, one room log house patern. On the other side, houses lower in the valley from Kostel area have had a lower fire place placed in the middle of the much more narrow house, which was at the end of 19th century or even decades later only replaced with an iron stove. In our third sequal of the book we are discussing influence of the modern roads, built in the 18th and 19th century on the development of the area. We are presenting buildings on the old caravan trading path from middle Croatia and Bela krajina region through one of the oldest trading centers in Gorski kotar – Brod Moravice up to the upper part of the Kolpa valley, investigating building tradition influences and stone masoners works. We are comparing different house types along path with tradition in the areas from where people were coming to the valley. An interesting comparison can be done also from the architecture research, provided during workshop in Dolenjska region, settled with German people in 14th century, where similar types of fire places and houses can be found as in some houses in central Gorski kotar, but also similar type of houses with stable in the basement are present as in Kolpa valley up to Plešce area. Some coastal building traditions were recognised in houses above Kuželj area but also a strong influence of cross border peasant trade activities in the urbanistic plan of the village Kuželj on Slovenia side, perhapse older then from the 18th century. We described a large house from Skrad, built as a guest house on the Luiziana road, in the begining of 19th century. A story of the house and of the enterpreuner family, shared a destiny with environment during two centuries and more. In the last chapter of the third sequal our oldest cultural heritage is described. It is related to mythological stories in the space of upper Kolpa and Cabranka valley, which are presenting a strong influence of old Slavic culture group in area around Osilnica and Plešce. Many toponymic names related with their paganic understanding of year cycle and possesion of sacred spaces remained in the valley. Also some older cultural rooths are discussed, related to perhaps even older sacred places in the area, such as Kolpa source or Sveta Gora area – with female godness sacred spaces, related also to fertility cults. Catolic sacralisation of the space, which brought an interesting cross-patern of church locations and their patronims into the valley is also presented. In this sequal we added few more research results. The introduction shows the connections between the Cabar part and Loška dolina in recent centuries and the changes in transport routes that dictated these connections from roman times to 19th century. The findings on the late medieval urban design of the village in the Loka Valley and the continuity of the architecture of the houses there are important. The only village with similar bases in our environment is Gerovo, which has lost its peasant character over the centuries and has become more and more a workers' settlement since the middle of the 19th century, with the increasing use of wood from the surrounding forests and the consequent increase in population. In the book, we described the villages on both sides of the valley above Cabar. Podplanina already had several farms in 16th century, later iron ore was mined above it, but on the Croatian side there were smaller hamlets, as the arable land is much more limited. In one of the chapters we described the Urh smithy. The family worked in Crni Potok and later also in Cabar. In the 20th century, they were known for their axes and hoes far and wide in Dolenjska, Notranjska, Croatia, they also received orders allover Jugoslavia, from France and USA. Some chapters are connected to the architecture from villages Sedalce, Mirtovici and Ribjek, where we could approve hypothesis that this area was differently colonised than upper part of the Kolpa and Cabranka valley. The wide floor plans of these houses speak of houses with fireplace, but it is difficult to understand that there could be only one in such a large volume. At the house in Podgora, we managed to confirm from the lower layed small original windows that the buildings of Uskok architecture had a low fireplace, placed next to the fireplace wall. This one was located in the middle of the longitudinal facade of the house and was facing south, the sun warmed the wall and help to circulate the smoke to the attic and out of the house. In the last chapters of the book, we mentioned one of the already forgotten decorative elements in houses - wall hangings, which were popular in time between world wars and until 1960-ies. We pointed out and discussed also the possibilities and sideways of restoring old architecture in the valley, both church and profane. Research will continue in the coming years, because there is still enough architecture in the field that can tell us more interesting stories. All four parts of the building heritage books Stavbna dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Cabranke = Building heritage in the upper Kolpa and Cabranka valley, can be viewed or downloaded from the internet site of Digitalna knjižnica Slovenije - Digital library of Slovenia: https://www.dlib.si/