Dr. Franjo Žgeč: Sodobne zahteve vzgoje in narodne prosvete. (Iz pokrajinske skupščine Pov. UJU — Ljubljana.) Ne prihajam med vas kakor hladen vetrič vročega poletnega dne, ki obveva potno čelo trudni žanjici in izmučene* mu oraču na rujavi, razpaljeni zemlji. Tudi ne prihajam kakor težek oblak, poln pohlevne rose, ki naj oškropi polje in travnike, ki naj napoji razpokano zemljico ter omoči žejne ustnice upeha= nemu popotniku. Za vse to je pri nas še prezgodaj, za vse to smo še premalo razviti. V na= šem vzgojstvu vlada globoka zima, le* deni okovi tradicijonelnih metod ovi* rajo in onemogočujejo vsako novo živ« ljenje. Naše poljane, ki naj bi enkrat tudi same rodile, so pokrite z debelimi plastmi snega, ki so jih nanesli vetrovi od bogvekod slučajno k nam. Če se zamislimo nekoliko v naše vzgojstvo in si ogledamo nekoliko na« tančneje in kritično njegovo sliko, nas obide neprijetno čustvo. Samo tujo na« vlako najdemo, a našega je bore malo zraven. Imeli smo bogatega soseda, od katerega smo slepo sprejemali in si iz* posojali vse, kar smo ptrebovali in kar nam je brez naših potreb sam ponujal. Bili smo v tem sprejemanju naivni otro* ci in nismo opazili, da nam jemljejo ti darovi našo samobitnost, da nam mori* jo že v kali naše ustvarjajoče sile ter nas delajo kulturno in politično odvis« ne od soseda. Brez globljega razumeva« nja smo posnemali tuje vzore, ki so bili pač prikladni tujim narodom in tujim razmeram, ki pa so bili za nas prava Prokrustova postelja. To dedščino smo še v celoti ohra« nili in še vedno obrezujemo naše sinove po tujih vzorcih, ki pa so jih naši so« sedje, ki so nam jih dali, sami že davno zavrgli ter si ustvarili boljše in času pri« mernejše. — Taka je pač usoda vseh posnemovalcev. — Po tujih zastarelih vzorcih, ki so prišli že davno iz mode, oblikujemo s silo naše sinove, mesto da bi jim dali možnost razvoja in razmaha po lastnih silah in po nadarjenosti, ka« kor jim jih je dala narava in naša zem* lj. Ta okostenela vzgoja ne računa ne z značajem in duševnostjo našega na* roda in našega človeka, ne z njegovimi potrebami, cilji in ideali, ne končno z današnjo dobo in z zahtevami življenja. Sola učilnica, kakor so nam jo dali naši  sosedje in kulturno bolj razviti narodi, je še vedno neomajan ideal, ki se ga upa dotakniti le malokdo izmed naših šolnikov in pedagogov. Zato je moj namen danes, napove* dati vsemu, kar je v vzgojstvu nespo* sobnega za življenje, kar je okostene« lega in kar samo ovira zdrav razvoj, ne« izprosen boj v imenu novega življenja, nove pomladi, ki mora končno zaveti tudi po naših poljanah. Moj namen je, da bi prinesel s svojimi besedami tisti topel pomladni veter, ki uniči lepoto zimske idile iz prijetnosti zimskega spanja, ki razgrize ledene okove jn raz« trga snežene odeje. Neprijeten gost je to, ki ne dela nikakih kompromisov z zimo temveč jo preganja korak za ko« rakom, dokler niso odstranjene vse ovi* re in zapreke novega življenja. Zaveda se, da je na njegovi strani elementarna sila porajajoče se pomladi in probuja* joče se prirode, s tem pa tudi zmaga. Rad bi bil vsaj prvi dih pomladne* ga vetriča, ki mora dati možnost raz= maha pod železno odejo današnjega ofi cijelnega in neoficijelnega vzgojstva, ki pa so življenja sposobne in tako potreb ne našemu narodii in človeštvu. Te osvobojene sile bodo delovale na to, da se končno vendar še prilagodi vzgoja vsesplošnemu razvoju ter ga poskuša dohiteti. Naša vzgoja pa se mora prila* goditi povsem našim razmeram, dušev* nosti našega naroda, našega človeka, tU stih plasti. ki jih hočemo vzgajati. Opo« zoriti in pokazati to nujnost, je naloga današnje razprave. Zdi se mi, da je z zastopniki posa* meznih učiteljskih društev zbrana da« nes tukaj elita učiteljstva in da je ravno tukaj mesto, kjer se mora govoriiti naj* prej o sličnih problemih. Kdor pozna malo delovanje učiteljstva v Nemčiji in njih moč na vzgojnem poprišču, njih pravo naprednost in njih smisel za na* rod, ta bo razumel, zakaj se obračam s temi problemi na učiteljstvo in zlasti na osnovnošolsko učiteljstvo, zakaj se obračam na vas, na izbrano elito! Jaz govorim danes neposredno vzgojiteljem in voditeljem naroda, k vsakemu izs med vas posebej in ne brezglavi slepi masi. Jaz govorim voditeljskim nara* vam, samostojnim in svobodnim lju= dem, ki jim je merilo za njih delovanje edinole narod oziroma tiste plasti na* roda, ki so jim izročene v varstvo in vzgojo. Zato so tudi moje besede in moje zahteve lahko visoke in odkrite, saj izvirajo edinole iz potreb tistega nas roda, ki ga vi vzgajate. Ne govorim pa tistim, kojih duše so slabotne in plahe, ki so se navadili na zimo v naši domo« vini in ki se bojijo pomladi. Jaz govo« rim vsem tistim, ki hrepenijo po pom= ladi in ki hočejo novega življenja za naš narod in za človeštvo. Ker pa se zavedam popolnoma nuj* nosti svojih zahtev in njih upravičnosti, naj ne sprejme nikdo mojih besedi za prazno mladeniško utopijo, kajti te zah« teve izvirajo iz današnjega gospodar« skega, socialnega, političnega in vsega kulturnega življenja. Naslanjam pa se v svojih zahtevah na moderne pedago* ške struje, zlasti na zastopnike odločne šolske reforme v Nemčiji in na zastop* nike delovne šole v Rusiji na eni strani, na drugi pa na potrebe najširših plasti našega naroda. Ne skeptikov in malo« dušnežev, temveč velikih idealistov po* trebuje naša doba, ki še verujejo v bo* dočnost in ki bi bili močni dovolj, da popeljejo naš narod s smelo roko mu mo vseh prepadov iz današnje krize. Takim idealistom in voditeljskim nara* vam govorim tedaj danes, ki znajo ho* teti, verovati in delati, tem veljajo moje besede in upam da ste to vi vsi. S tem pa prestopam k predavanju samemu. Zgodovina pedagogike nas uči, da je imela vsaka velika zgodovinska do* ba, ki se je bistveno razlikovala od dru= gih, tudi svojo individualno vzgojo, ki je bila najtesneje spojena s socialno strukturo, z gospodarskim, političnim in vsem kulturnim življenjem takratne dobe. Tako vidimo, da je vzgoja v Ho* mejjevi dobi, v dobi Odiseje in Ilijade povsem drugačna kakor vzgoja v poz« nejši helenski dobi na primer v Sparti, ko ni imela družba več patriarhalnega značaja, temveč je bila podeljena v sta« nove z natančno določenimi pravicami in dolžnostmi. Ko so stanovi prišli po* lagoma v razrede, ko se je celotno na* ziranje o državi, o družbi, o verstvu in o posamezniku v temeljih spremenilo se je morala naravno zopet spremeniti tudi vzgoja. Ni se več opirala kakor v helenski dobi na potrebe in koristi dr* žave temveč na interese posameznika, ki je sedaj v helenistični dobi pridobival na veljavi. Telesna vzgoja je stopila povsem v ozadje, v ospredje so stopile filozofija, retorika in gramatika (to je veda o jeziku i literaturi). Otrok se je cenil više. — S krščanstvom so zavla* dale povsem nove ideje, izvršil se jc preokret v celotnem mišljenju in nazi« ranju. Vsi ljudje so postali pred bogom enaki, vsak človek ima neumrjočo dušo in njegov cilj je doseči nebeško kralje* stvo. Vzgoja ni imela za cilj vzgajati dobrih državljanov' ali pripravljati sa* mo za to zemsko življenje, temveč je hotela človeka oblikovati tako, da do* seže večni blagor na onem svetu. Tudi srednji vek s svojim misticizmom in s svojo skolastiko si je ustvaril svojo sa« molastno samostansko vzgojo, doba hu« manizma je mogočno vplivala na vzgo« jo ter postavila nove cilje in nova pota. Doba prosvetljenstva je obrnila zopet vso pozornost na intelekt in na indivi* duum itd. Z vsako veliko idejo, ki je pretresla svet, z vsako znatno spremembo v poli« tičnem in gospodarskem življenju, v na* činu pridobivanja življenjskih potreb« ščin.v načinu izrabljanja prirodnih sil in v načinu proizvajanja se Ije nujno spreminjala tudi vzgoja, so se spremi« njali njeni cilji, njene naloge in njene poti. In še nekaj opazimo. Vsak narod je vzgoji dal vedno svoje lastne črte in vsak je vzgajal več ali manj svojo deco v skladu z lastno duševnostjo in last* nim značajem. Tako je pač nemška vzgoja precej drugačna kakor franco* ska, italijanska ali ruska. Le naše ofici= jelno šolstvo je posnemalo vedno nem* ške vzore in ni niti poskušalo, da bi se prilagodilo povsem duševnosti in zna? čaju našega naroda in tistih plasti, ki jim je bilo namenjeno. Ce hočemo tedaj razumeti naloge vzgoje v današnji pozno kapitalistični dobi, moramo poznati predvsem njeno strukturo in njen značaj na eni strani, na drugi pa specijelne potrebe našega naroda, njegovo duševnost in njegov značaj. Šele tako bomo razumeli, kam da naj krene vzgoja in katere smernice naj zavzema. Oglejmo si tedaj najprej nekoliko značaj naše dobe! Vse politično, soci= alno, gospodarsko in sploh kulturno življenje se nahaja v krizi, ki ne pretre* sa samo zapadne Evrope, ki sega v vse dele sveta. Stare sto= in tisočletne zgrad* be se rušijo, na njih mestu nastajajo nove zasilne tvorbe. Meščanska in pro« letarska družina razpadata, novi razred neposedujočih — proletariat stopa v ospredje. Vedno glasnejša postaja zah* teva po socializaciji proizvajalnih sred* stev, po organizaciji proizvajanja. V gospodarskem in kulturnem življenju vlada stagnacija. Od enega konca Evro* pe do drugega rožlja orožje, vedno gro* zijo novi izbruhi podobni svetovni voj= ni. Vse ozračje je nekam nemirno na= peto, polno pričakovanja nečesar nove* ga. Na vseh potih kulturnega življenja je za današnjo dobo značilno nestrpno, mrzlično spreminjanje in iskanje; nik< jer ni nič stalnega, nič trdnega. Tako kažejo vsi znaki, da je naša doba le pre« hodna, da so njeni spremljevalci razpat danje, nastajanje in spreminjanje. Iz te dobe razpadanja, nastajanja in spreminjanja moramo tedaj poiskati smernice za vzgojo človeka, ki naj re« šuje vse^ naloge, kakor mu jih prinaša razvoj. Če hočemo zagrabiti v velikem naloge vzgoje, tedaj nastane pač kot prvo vprašanje problem, kako pomagati pri razrešitvi te svetovne krize. Za razrešitev te krize je potrebno ogromno nove energije, ki je ne pre* more niti vladajoči kapitalistični raz« red, niti njegova pomočnica — intelis genca. Kolikor energije sta ta dva ime= la, sta jo že zastavila — in vendar je kriza vedno večja. Zato je razvidno, da moramo poiskati novega dotoka ustvar* jajočih sil in energije in da jo lahko iščemo le pri vrelcu, to je pri narodu. Iskati jo moramo pri tistih plasteh, ki niso imele doslej dane možnosti, da bi se razmahnile in razvile svoje ustvars jajoče sile, ki so zamirale v kali, neiz= rabljene in nepoznane. In res prihaja problem vzgoje naj* širših plasti z veliko jakostjo v ospredje ravno v tej prehodni dobi. Nekateri narodi in posamezni sintetiki vseh na< rodov mu pripisujejo naravnost odlo* čilno vlogo za razrešitev krize in za na* daljnji razvoj človeštva. Evo izmed naj* važnejših vprašanj današnje dobe na* staja problem, kako izobraziti tiste pla* sti,^ ki so bile vedno deležne le osnov« nošolske izobrazbe, kako jih dvigniti kulturno ter jih usposobiti za samopo* moč iz socialnega in gospodarskega po* ložaja, v katerega jih je obsodil kapita* listični družabni, ter s tem poskušati razrešiti socialni problem. Končno tre« ba najti načiri, kako jih pripraviti za razrešitev nalog, ki nam jih prinaša go* spodarski, socialni in politični razvoj. Drugi narodi se že davno zavedajo važnosti teh problemov, reformirajo šolstvo in vso vzgojo, stavijo in orga* nizirajo ljudske visoke šole za kmečko prebivalstvo in za delavstvo, skrbijo za zaščito dece in mladine za mladinsko vodstvo itd. itd. Pri nas še doslej nikdo ni posvečal tem problemom večje po* zornosti in šele s svetovno vojno in v povojni dobi so se nekaterim posa« meznikom začele odpirati oči, ko so vi* deli da brez širokih mas kmečkega pre* bivalstva in industrijskega delavstva ni niti misiliti na ureditev naših razmer. V političnem življenju, v našem gospo« darstvu vsepovsodi je bujno potrebno njih sodelovanje. Za to sodelovanje pa je treba gotove kulturne stopnje, zrelo* sti in samostojnosti. Tako nas tudi brez globljega razmišljanja že naše razmere same silijo, da vzgajamo in izobražu« jemo tako kmečko prebivalstvo kakor industrijsko delavstvo. Vse to pa še vedno vidijo le posamezniki, večina na« še inteligence nima za to smisla. In še ti posamezniki ne poznajo ciljev in ne poti, po katerih bi naj hodili pri svojem delu. Za to ie potrebna v tei smeri temeljita preorijentacija. Vsa naša pozon nost se mora obrniti ravno na temeljito izobrazbo našega kmečkega prebivals stva in industrijskega delavstva, ki sta najizrazitejša zastopnika najširših pla= sti našega naroda. Odgovor na vprašanje, kako poma= gati pri razrešitvi vsesplošne svetovne krize bi bil tedaj: da izobrazimo kmeč> ko prebivalstvo in industrijsko delav; stvo ter razvijemo vse njune ustvarja; joče sile in energije, ki še spe neizrab: Ijene ter jih ptipravimo za razrešitev te krize. S tem pa nastane takoj vpra= šanje, kako razrešiti ustvarjajoče ener= gije ter jih pripraviti za razrešitev so* dobnih nalog in kak naj bo posameznik, da bo sposoben za te velike naloge. Ali lahko pedagogika hodi še naprej po sta= rih tirih, ali pa mora zavzeti pri svojem delovanju povsem nove smeri? Kak naj bo tedaj človek v današnji dobi spreminjanja, razpadanja in nasta= janja novih tvorb? Ker stopa vsak hip pred nove nalo= ge, ki jih do takrat še ni srečal in ki bi jih vendar moral rešiti, je nujno po= tvebno, da je samostojen v mišljenju in razsojanju, ker le tako bo lahko kos tem nalogam. V njem moramo razviti vse duševne in telesne sile ter ga oblU kovati tako, da bo lahko na svojem področju tudi ustvarjal. Rekli smo, da se vse staro in trhlo ruši, in da je člo= vek primoran, na mesto razpadlega in razpadajočega staviti nove tvorbe, znati mora tedaj ustvarjati. Oblikovati samostojnega človeka, ki zna sam hitro misliti in razsojati, ki zna povsodi ustvarjati kamor stopi, da= našnja vzgoja ne more. Ona se je peča= la v glavnem z vprašanjem, kako pre= dati kulturno dedščino v najpopolnejši obliki doraščajočim rodovom ter jih usposobiti, da bodo podedovano kultu* ro razvijali v isti smeri naprej. Hotela jih je napraviti za vredne dediče starih tradicij in ideologij, kulturnih vrednot in zrnatih dobrin, ki bi smatrali že vna= prej vse za.sveto in nedotakljivo, kar so častili njih dedi. To pa danes nikakor več ne zado= stuje kakor nam je pokazala analiza stopnje sodobnega razvoja in strukture sodobnega življenja. Če pa si ogledamo perspektive v bodočnost, vsaj v naj* bližnjo prihodnost, potem današnja pe* dagogika že docela odpove. Najmočnej* ša gonilna sila v razvoju sta danes teh% nika in industrija. Stroj je spremenil stari način proizvajanja ter zdrobil fev* dalni družabni red. Stroj je osredotočil in potenciral življenje v velikih mestih. Z nikdar trudnimi rokami je nakopičil y skladiščih industrijskih izdelkov ter izval boj za odjemalce in za svetovni trg. Rodile so se periodične krize v pro^ izvajanju, rodil se je imperializem v doslej nepoznanih oblikah in rodila se je svetovna vojna. Stroj in kapital sta na eni strani kopičila malemu številu posameznikov bajna bogastva na drugi strani pa razlastila velike množice ter jih suvala v najhujšo bedo. Do zadnjih konsekvenc sta pokazala absurdnost neomejene svobode individua, ki rriu je sočlovek le objekt izkoriščanja. Danes silita človeštvo, da napravi konec abso* Iutizmu kapitala in stroja in da začne sam urejevati njune zakone ter jih pos stavi v svojo službo. Tako se pripravlja danes človck, da postane mesto sužnja — gospodar stro« ju, mesto igračice razvoja njegov vodi* telj, ki si bo ustvarjal sam svojo usodo cer jo zavestno vodil. Največ kar more dati vzgoja človeku v tej dobi na pot v novo bodočnost, je zopet to, — da ga navadi samostojno misliti in razsojati, da ga usposobi za telesno in duševno delo za samostojno udejstvovanje in sas mostojno ustvarjanje tev ima pri vzgoji tudi dovolj volje, da premaga vse ovire in dospe do cilja. S tem pa je rešena le še polovica naloge. Krivice in izkušnje v današnjem družabnem redu nas učijo, da so še to= likšne zmožnosti le negativne sile, če se ne podredijo celoti in ne služijo člove« štvu in družbi. Zato je tudi naloga vzgoje, da pripravi posameznika do te* ga, da podreja lastne interese interesom celokupnosti ter se zaveda dolžnosti naz pram bližnjemu in napram družbi. V ta namen mora gojiti v njem socialni čut ter vzbujati in razvijati vest, ki se ne bo dala premotiti ne zakonom kapi* talističnega družabnega reda ne vlada* joči meščanski morali, ki je najtesneje spojena z družabnim ustrojem, ne raz« nim cerkvam in konfesijam. Če hočemo človeka moralno in etično dvigniti, mot ramo razviti njegovo vest, ki bo vodila končno vendav že od kateronomnih do autonomnih dejanj. S probujeno vestjo se bo zbudila spet tudi Ijubezen do bližz njega, ki jo mora vzgoja prav posebej negovati, kajti ona je edina solidna pod* laga novi družbi in trden temelj nove« mu življenju, ki klije počasi pod sipi« nami današnje krize. Nadaljevanje v torkovi, kongresni Stevilki.