Vojna. MATERINA ŽEPNA RUTA. Tu med ostanki sem iz davnih dni zagledal tebe, ruta žepna bela ... Poljub nate, spomin grenak, kladak — saj, ruta, tebe mati je imela! Kadar po duši meni. je vihar besnel — nič skritega ni materi ostalo; o, koliko tedaj je solz, točenih zame, mehkobo tvojo, ruta, žgalo! In če je radosti naval vzkipel iz duše v glas, iz grla v spev in smeh, tedaj si, ruta, solze ti popila, ki materi igrale so v očeh. Kar v svetu izven doma je hrumelo bolesti, slasti, toge in skrbi, vse materi je do srca prispelo, in vate, ruta, govorile so oči. A najbolj takrat, kadar mojo je bodočnost snovala mati v ti,hi, blaženi minuti — vsak vzdih, nasmeček, strah, ponos in up zaupala je tebi, srečni beli ruti. A danes? ... Danes!... Solze bi že vse, edina mamica, iztekle duši tvoji! Zato je prav, da matere več ni — ti, ruta, služi zdaj bolesti moji1! G. IZ STRELSKEGA JARKA. Kakšen blagoslov je šola za ljudstvo in kako se hvaležni učenci svojih učiteljev celo v strelskih jarkih spominjajo, naj priča vsebina dopisnice, ki jo je poslal narednik 97. p. p. Anton S t r 1 e, odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo I. vrste, svojemu bivšemu učitelju Ferdu W i g e 1 e t u v Starem trgu pri Ložu, sedanjemu nadučitelju v Loškem potoku. Glasi se tako: »Čestiti gospod nadučitelj! Bagovolite prejeti od svojega nekdanjega učenca, sedanjega boritelja na se- vernem bojišču, najvdanejše pozdrave! Velikokrat se spomnim celo tu v strelskem jarku na svojega dobrega učit. in njegove nauke, ki so mi' ostali in ostanejo v vednem spominu, ker le Vam, čestiti gospod, se imam zahvaliti za to, kar sem! Dogodkov in doživljajev je tukaj mnogo, ki so seveda jako vsakdanjii, toda za svet vseeno novi. V slučaju, da bi Vam bilo kako tako vojno poročilo dobrodošlo, Vam jako rad postrežem. Z odličnimi vojnimi pozdravi ostajam Vaš vdani S t r 1 e A n t o n, narednik. Strelski jarek 20. aprila 1915. — Vojna pošta 73. USODA UClTELJEV V VOJNI. Čeških učiteljev s Ceške in z Morave je padlo v vojni doslej 175, ranjenih je 556. — Nemških učiteljev s Ceške je padlo že 156, ranjenih je 378. — Iz Nižje Avstrije je usmrčenih 68 učiteljev, ranjenih je 277, ujetih 48, o 37 se nič ne ve, kaj je z njimi. — Od saških učiteljev je padlo 442. —Od virtenberških učiteljev je v vojni 1700, padlo jih je 290, ranjenih 591. — Badenskih učiteljev je pod orožjem 1800. — Berlinskih učiteljev (brez premestij) je v boju 1344, od teh je padlo 77, ranjenih je 155. — Iz okrajnega šolskega okoliša brnskega je v vojni 200 učiteljev. — Vsa ta števila se seveda vsak dan, vsako uro, vsako minuto večajo. ANONIMNI DENUNCIANTI. O anonimnih denunciantih je bilo govora v ogr&ko-hrvatski poslanski zbornici. Grof Tisza je energično odklonil početje tudi takih Ijudi, epidemijo je imenoval besnost denunciantstva. »Information« pravii: Vojna da naravno zla, ki so neizogibna. Ampak zlo »špicelstva«, ki hoče biti patriotično, naj nam bo prihranjeno. Zakaj to je, da govorimo z Goethejem, res »tuja kaplja v krvi«. GROF TISZA IN VOLILNA PRAVICA. V ogrsko-hrvatski zbornici je opozicija predlagala, da naj se podeli vojakom na bojišču volilna pravica. Če morajo vo jaki žrtvovati za državo življenje, naj imajo vsaj pravico in možnost soditi o politiki in sestavi te države. Tako je mislila opozicija. Tega mnenja pa ni bil grof Tisza. Dejal je, da ni po njegovem nazoru volilna pravica nikaka nagrada za vojake, ter da bi bila po njegovem mnenju uvedba volilne pravice prava narodna nesreča. — Večina javnega mnenja je proti nazorom grofa Tisze. OTROCI VOJNE »Pravo Lidu« piše: Devet mesecev je minilo od začetka vojne, in prvi vojni otroci že prihajajo na svet. Kdo so ti otroci? Kake krvi so in kakega izvora? Kdo ve! »Mati je vedno prava, oče neprav,« pravi že starorimsko pravo. Morda so to otroci zadnjega objema ob slovesu zakon- cev. Morda so otrcci mimogredočega Ijubimkovanja z vojaki, nastanjenimi na pohodu; rnorda otroci vdov po živih ali mrtvih vajakih, ki jim je hipoma zavrela kri in so pozabile svojo zakonsko zvestobo, da se potem za trenutek radosti kesajo vse življenje; morda otroci strežnic, ki prenašajo z vojaki vred njihove bridkosti in težave na bojnem polju in v lazaretih, kjer se razvija med moškimi in ženskami naravno razmerje tovarištva in ljubezni. Ali pa so morda ti otroci posledica najžalostnejšega ljubimkovanja: otroci' sovražnih vojakov, ki — prihajajoč v vasi in mesta — kriče po vodi, kruhu in ženskah. In popadajo vse troje z enako divjo lakoto, ne vprašujoč, čigavo je in kakšno. Kaj naj bo s takimi vojnimi otroki? Malokateri otročič bo sprejet z veseljem, kakor v normalnih časih sprejemajo novorojenčke. Večinoma spremljajo take otroke pri njihovem vstopu v svet stud, strah, bolest in groza. Oteževali bodo le usodo svojih mater. Bodo pa tudi trd oreh za javnost, ker sprožajo novo pravno vprašanje, ki se z njran doslej še ni bavil nihče. Čigavi so? Čigava dolžnost je skrbeti zanje? Madžarski pravniki se že bavijo s tem novim vprašanjem, in ne manjka tudi predlogov, da bi bilo dovoljeno otroke sovražnih vojakov zamoriti že v materinem telesu. Ne verjamemo, da bi bilo dosti mater, ki bi privolile v to, zakaj rusinski, poljski, romunski in slovaški kraetje, koder je hodila ruska vojska, imajo v odpravljenju telesnega ploda naravnejše in bolj človeške nazore, kot pa velikomestne dame, ki hodijo iskat »pomoči« k zakotnemu zdravniku ali babici z isto lahkoto, kakor si hodijo izdirat zob. Saj je vendar tudi človek, ki se giblje pod materinim srcem, pa naj je bil oče tudi Čerkez, Gruzin, Kirgiz ali kakor se že imenujejo ti narodi ruskega vzhoda, sai vendar tudi njena, materina kri kroži v novem človeku, ki ima priti na svet. Pomešala so se plemena v državah, ki se vojujejo. Vendar pa ne gre samo za nasilja, zagrešena po sovražnih vojakih. Madžarski vojaki so raztreseni po slovanskih in nemških zemljah, nemški po madžarskih in slovanskih, slovanski po nemških in madžarskih. Nemško vojaštvo je na Francoskem in Angleškem, na Francoskem in Angleškem mrgoli Indijcev, Avstralcev, Kanadcev, afriških zamorcev. Vzhod se je pomešal z Rusijo, Egipt se je pomešal, Turčija, Balkan — nepregledno. In povsod zmaguje zdravi nagon, povsod premaguje plemensko sovraštvo ljubezen oba spola, povsod se rode novi ljudje. Zgodovina ne pomni takega mešanja plemen, tako splošnega, kakor dandanes. Kak bo ta novi človek, ki pa bo iznova množil in iznova plodil irn se dal pomešavati? Kako bo to novo pokoljenje? Slabše ali boljše? Nihče ne ve. Toda ljudje pa bodo. In to je odločilno. Devet mesecev vojne je minilo, in oni prihajajo. Ljudje! Ni mogoče torej drugega, nego da jih sprejmemo, zakaj naši bratje so! SPOZNAVAN.JE NARODOV. »Information« pripoveduje, da pribežniki iz Galicije na Ceško odkrito pripovedujejo, kako so z nezaupljivostjo, da, skoro z bojaznijo odhajali na Češko, ker so bili slabo poučeni o Čehih. »Mislili smo« — tako pripovedujejo — »da pridemo med kake panslaviste ali celo rusofile.«. Ali ta bojazen se je razpršila takoj, čim so poljskr pribežniki Čehe — spoznali. Sedaj vlada najpresrčneje, pravo bratsko razmerje med poljskimi pribežniki in domačim češkim prebivalstvom. — Z ozirom na ta pojav na Češkem izvaja »Information« tako-le: »Ta zgled nudi uvaževanja vrednega pouka tudi tja preko za vse druge narode naše državne skupnosti. Staro prokletstvo Avstrije je, da se nje mnogi narodi premalo poznajo med seboj in da se namenoma izogibljejo vsemu, kar bi jih moglo zbližati drugega drugemu in kar bi omogočilo, da bi se tudi osebno spoznavali med seboj!« ZA ALPSKE DEŽELE. Štajerski poslanec vitez Pantz je interveniral pri vojnem ministru zaradi ponovnih črnovojniških pregledovanj v alpskih deželah. Povedal mu je, da je bil že pri prvih pregledovanjih v alpskih deželah potrjen jako velik kontingent črnovojnikov, tako da bi moglo ponovno pregledovanje v teh deželah odpasti. Vojni rninister je poslušal Pantzova izvajanja z velikim zanimanjem ter je pohvalil brezprimerno požrtvovalnost alpskih dežel. Obljubil je, da se bo postopalo pri pregledovanjih z največjo obzirnostjo. ZA ČRNOVOJNIKE — LJUDSKO-ŠOLSKE UČITELJE. Domobransko ministrstvo je odredilo, da se ljudsko-šolskih učiteljev letnikov 1895., 1896. in 1891., ki so bili pri pregledovanju spoznani za sposobne, načeloma ne bo oproščalo od črnovojniške, oziroma vojaške službe.