Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
211.
Na Črnem Morju. Bosfor. Galata.
Potniki, kateri ostajajo v Varni, izstopijo na kolodvoru, ostale pa čez 15 ur odpelje vlak k pristanišču, da se za parobrod vkrcajo. Da dobro porabim te ure, ogledal sem se malo po kolodvoru, kjer sem zaslišal strašen krik   bolgarskih  fijakarjev, ki  so ponujali svoje
sfc
----    51    —
-------    52-------
vozove. To so veliki, krepki ljudje, glave imajo omotane z robci, in opasani so z rudečim pasom.   Niso   mi ugajali njihovi  vozovi,   rajše sem   šel   nazaj v kupe, kakor da bi sedel v tako blatno kočijo.
Vlak nas je potegnil do Črnega Morja. Na prvi pogled sem uvidel, da je dosta temnejše od Jadranskega ali vendar še modro. Bilo je na njem malo vetra z neznatnimi valovi. Tu se je že mnogo potnikov pri vkr-cavanju ali izkrcavanju ponesrečilo, ali nam se pri tako neznatnem vetru ne more zgoditi nobena nesreča. Treba je namreč vedeti, da Varna nima luke, temveč nevarno redo, na katerej čaka parobrod potnikov. Smeli bolgarski mornarji so nas natlačili v barkačo, kakor sardele v sod. Ko je barkača odrinila, začeli smo poskakovati, da si je morje bilo dosta mirno. Kaj to more biti? Mornarji vozijo obrnjeni proti kraju, toraj ne vidijo, kako in kje se pomikajo k parobrodu, okoli katerega pleše dosta malih ladjic. Od škripanja vesel nismo slišali praska, ko nam je nasprotna ladjica zlomila drog od zastave, ali silno smo se potresli in udarili drug drugemu ob čelo.   Sreča,   da   smo  bili že prav blizu paro-
broda.
Kakošna  je   notranja Varna,   ne   morem povedati,
samo to vem z zgodovine, da je nekje tu poginil 1444. 1. ogerski kralj Vladimir Poljski. Niti hrabrost hrvatska, utelešena v banu Talovcu, niti veščina vojniška Sibinja-nina Janka ni mogla oteti krščanske vojne. Vem nadalje tudi to, da so se tu bili 1854. 1. utaborili Francozi in Angleži, preden so udarili na Krim, da rešijo Turčina. Kristjani proti kristjanom za mohamedanca ! Ali hočeš večje sramote? Ali omeniti moram tudi da so oni isti imjstjani skupaj z ostalimi brati morali z berolinskim mirom povrniti Varno Bolgarskej, katero je Ruska oslobodila. Zemljepis mi kaže, da Varna stoji blizu jezera Devna, in na ustju reke Paravada v Črno Morje; da ima velikih vojarn, skladišč, bolnišnico, pa jeden škver za trgovske brodove, in 15.000 do 20.000 duš, Bolgarov in Grkov. Kar mi oko s parobroda gleda, to so utrdbe, podpirajoče od morja mesto. Dosta lep vidik.
Novi brod je Lloydov parobrod s službenim jezikom italijanskim. Ko je bil brod nakrcan, dali so nam znamenje, da je obed gotov za vse potnike skupaj. Naš parobrod, kateremu je kapitan Dalmatinec, dosta je višji od podonavskih, ali je zato toliko ožji. Pogledimo sedaj mizo, na katerej se nam smeje obed. Vse se sveti od finega porcelana in stekla. Po sredi mize se vrste lonci s cvetjem, in ploščeki z olivami, jagodami, datelji, suhimi smokvami, lešniki in mandelji; vse to je za konfekt. A v kuhinji čaka še šest jedij, ribe, meso z najizbranejšo južno zelenjavo, s špargljem, karvijolom, artičokami, katera se najelegantnejše raznašajo, kedar gostje posedejo za mizo. Kaj pa potem, kedar se gostje malo založe. Parobrod se ziblje huje in huje. Gostje začno vstajati, najpreje ženske, potem možaki, motnih očij, bledega lica in modrih ustnic. Nekateri hite v ka-
bine, drugi lezejo na kasar pustivši lukulsko obilje strežnikom, kateri se hudomušno smejajo. Moj Božidar je tudi jo pjbrisal v kabino. Kaj pa so delali ti siromaki v kabinah? To si lahko misliš, dragi čitatelj ali čitateljka. Jaz sem se pošteno najedel in zalogo žalil s feslavcem, petem sem stopil na kasar. Oj, žive žalosti! Tu drži žena možu pod nosom kisa, tam odpenja mož ženi modrec in jej otira čelo z mokrim robcem. Drugi hodijo po kasaru, prav za prav se opotekajo.
Ob šestih zjutraj smo krenili v glasoviti, po vsem svetu znani Bosfor. Bosfor je dovršena divota, niti največji zavidnik ne bi mu *inel kaj očitati. Poznati „Ami-cis" ga je točuo popisal, kakor nobeden drug. S spo-štovaujem in čudom potrjujem vsako besedo, ki jo je zapisal. Podati hočem samo občni vidik, na kateri je on, črtajoč točno pojedinosti, nekam pozabil. Ploveš kot po sredi silne reke mej Azijo in Evropo, držeč pa se vendar malo bližje evropske strani. Spremljata te dve uri vožnje neprestano dva venca gričev, kateri so po vrhu tako rekoč odsekani. Ti griči so vsi zeleni, a okoli Bujukdera in Terapije bujno šumoviti. Na rebrih so stanovniki postavili mnogo pisanih hišic. V zatonih gledajo že večje hiše izmej zelenja, in cel venec palač bogatašev in evropskih poslanikov v vsakovrstnem slogu. Kedar si pred kakim rebrom, meniš, da ne bode nič več, a obrni se, pa se ti od strani nasmeje mramorna palača kakega paše, ali samega sultana, večinoma v maverskem slogu z vitkim stebrovjem pod lahkimi obtoki, tako bela, kakor da si jih z mlekom polil. V tem se izkazuje zlasti palača Kandilli, katera dostojno odpira pot na Sladke Azijske Vode. Dodaj temu veličajne jadrenice, navadne mestne parobrodiče, nališpane čolne, polne pisanih žensk in drugih ljudi j, pa hočeš z menoj vzdihniti: „Res je to rajsko preddvorje!"
Ta morski pot je širok 550 do 2000 "f. Peljali smo se mimo dveh kastelov Rumili Kavak in Anadoli Kavak, katera branita vhod v Carjigrad. Videli smo dva velika zaliva, bujukderski na evropskej in beikoski na azijakej strani. Videli smo dve mesti v Evropi, Bujuk-dere in Terapijo, obe polni palači, letnikov, kioskov, sKrivajočih se v bujnem rastlinju. Tu bivajo po letu poslaniki evropskih vlad, a po vrhu v Terapiji grški in armenski bankirji. Videli smo dve trdnjavi, Rumili His-sar in Anadoli Hissar, kjer je Bosfor širok samo 550 *"/, in kjer se more zapreti pot v Carjigrad z lancem, ki se potegne z Evrope v Azijo. Tu je svoje dni Darij, ko je šel nad Skite, naredil most. Vidimo dalje 8 vasij na evropskej strani, a šest naazijskej. Vidimo 4 bele mramorne palače, Čeragan in Dolmabagdže v Evropi, a Kandili in Bejlerbej v Aziji. Skratka: vidimo silo božjo hiš in divnih bosforskih vrtov.
To nepopisno slast uživaš dve celi uri, in ne znaš, ali stojiš na deski, ali se ziblješ na perotih, zato niti ne opaziš, da si že pred Galato,   kjer se  bodeš izkrcal.
—-    53    -------
Sedaj je treba pobrati prtljago, a ne veš, komu bi jo izročil, kajti razni fakini strašno kriče okrog tebe in se ti ponujajo na službo. Sreča, da prihajajo tudi dra-gomani pojedinih gostilnic perskih, kateri ti na velikej karti kažejo ime dotične gostilnice.
„Pest?"
„Ha, to je naša gostilnica," omenil sem Božidaru. ^Ali ne dajte še torbe iz rok, nikakor ne/
»Gospoda, le zanesita se na tega dragomana", šepne mi poleg stoječ mornar, Dalmatinec. „Sami pošteni ljudje!"
„Nič se ne bojte!" ogovori naju peštanski drago-man, ki je bil ujel na uho naše šepetanje. „Jaz sem Bačvanin, le z menoj!"
„Hvala Bogu!" vzdihuil sem globoko. „Prve besede, ki jih slišim v Carjerogradu, hrvatske so."
Sedaj se nisem   prav   nič   bal,   šel   sem za drago-
manom v Pero.
(Dalje prihodnjič.)