28
Iz   DAVNK   PROŠLOSTJ.
»Kaj čul sem, oče, govoriti«, De mlajši potnikov skrbno, »Li res duhovi v jami zlobni Človeka v kruto smrt zvedo?«
»»Vsak rob mi znan, grez znana vsaka, Rudarim let nad trideset, Nevarnost zrl sem marsikako, Zlodejca ne vso vrsto let.
Mladost ti lice Še obseva, Zato pogum naj ti žari! Grenak je kruh rudarjev, vedi, A tudi tega up sladi!
Prični srčno in zvesto vstrajaj! Čuj, glas na delo nas budi, In ko po dolu se razlega, Z dna trop podzemnikov beži.
Vsak rob mi znan, grez znana vsaka, Rudarim let nad trideset, Nevarnost zrl sem marsikako, , A stan rudarski mi je svet!««
Stopila varno sta v lupino, Zakrije ju podzemska noč; Ozre se oče v resno prošlost, Vesel je sin bodočnost zroč!
Vladimir.
Iz davne prošlosti.
[Starinoslovne črtice o novejših izkopinali. Poroča J. Pesnik.)
avno uredništvo! Večkrat prebiram prazgodovinske spise o naši mili domovini, pa obide me tudi večkrat nevolja, da se pisatelji ne ozirajo na čisto resnico. Pisatelji prejšnjih časov so to in ono pisali, kar so si večinoma do-mišljevali. V novejšem času pa preiskujejo nekdanjo zgodovino z izkopavanjem. Tu se pokaže, kaj in kako je bilo nekdaj. Jaz sam sem doslej veliko iskal, hribe in gozde prehodil, našel na tisoče prazgodovinskih stanovanj in odkopal grobove nekdanjih rodov, kateri so bivali po naših krajih. Človek, kateri hoče tako iskati iz veselja do dela, ne gleda, ako tudi tedne in mesece brezplačno lazi po hribih in trpi lakoto, žejo, mraz in vročino; veseli se le, da odkrije kaj novega. Tak človek pa si tudi pridobi izkušnje, da more na vseh krajih, kjer je bilo kako prazgodovinsko stanovanje, s prstom pokazati, kdo je nekdaj bival tukaj. Preiskovanje nam
je razkrilo v mnogih krajih prazgodovinsko zidovje, pokazala so se mesta, v mestih hiše, vodnjaki, kopališča: da se pa sklepati, iz katerega časa je zidovje, kateri rodovi so jo gradili. Koliko se nauči starinoslovec na mestu, kjer se izkopuje! V osmih letih, odkar delam v tej stroki, izuril sem se praktično tako, da morem na vsakem kraju in skoro na prvi pogled povedati, kdo je nekdaj bival na tem kraju, če tudi so ga sedaj prerasli gozdi.
Prazgodovinski rodovi po slovenskih deželah so bivali na visokih hribih in gričih, na strmih pečinah; te so za-gradili z močnim nasipom, da so bili zavarovani pred sovražniki in pred divjo zverino. Kajpada v tistih časih ni imela vsa dežela jednega kralja, marveč vsako tako gradišče je imelo svojega glavarja. Živeli so redno, največ od divjačine in rib: radi so namreč bivali blizu rek in
v
velikih voda. Ženske so znale presti in tkati,  taki  ostanki  se  nahajajo  na
„DOM IN SVETI' 1892, štev. 1.                                      29
mestih, kjer so stanovali, in v grobeh; dobivajo se tudi lepi trnki, večinoma bronasti, za ribji lov; dobiva se poleg puščic, sulic, sekir in nožev domače orodje. Puščice so navadno lepe, bronaste in še votle, zakaj streljali so v sovražnike z zastrupljenimi puščicami in jih tako končali, čeprav so jih ranili le malo. Take puščice sem večkrat našel pri posodah v grobeh, tudi pri kosteh. Nekoč sem našel v Laknici pri Mokronogu v kosti desne noge zapičeno tako puščico; iz vestno je tista ostrupila in umorila človeka.
Kdor hoče spoznati, kateri rod je bival na kakem kraju, vedeti mora v obče, na kakšnem prostoru je bival oni prazgodovinski rod. Da prav ločimo prazgodovinske rodove, pomagajo nam največ čepinje od loncev in drugih lončenih posod. Vsak prazgodovinski rod je imel drugačne posode, drugačnega dela. Pred Rimljani n. pr. je vsa lončena posoda delana z roko, pri Rimljanih pa so jo izdelovali na vreteno. Nekateri mislijo, da so pri nas po Slovenskem nekdaj stala močna mesta. A oni si ne mislijo prav zidovja pred Rimljani. Res se čita o mestu Emoni, Metulu, močni trdnjavi Terpi: toda te trdnjave so bili le visoki nasipi, visoko naneseno kamenje, da ni mogel čeznje priti sovražnik; narejene so bile okoli strmih hribov in gričev. Notri pa so bile (po Dolenjskem) le lesene hiše ali pa (po Notranjskem) iz kamenja zložene. Navadno so v zemljo izkopali luknje, okrog in okrog jih obložili s kamenjem in na vrh so postavili lesene strehe. Kjer so stale prazgodovinske hiše po gradiščih, skoro povsod se dobro poznajo take luknje, zlasti kjer jih niso poškodovale nezgode. Jako zanimivo je videti tako stanovanje: na nekaterih krajih so bile luknje okrogle, torej so bile tudi  hiše
okrogle; posebno po Notranjskem je vse polno jednakih stanovanj, dasi jih tudi po Dolenjskem ni malo. Toda na Notranjskem so po bivališčih večinoma rimske čepinje in starine, kar je znamenje,, da so bili tukajšnji prebivalci že pred Kristusom podvrženi Rimljanom. Na Dolenjskem pa se nahajajo na takih gradiščih samo prazgodovinski ostanki, le malokje dobiš kaj rimskega. Ta razloček je važen za starinoslovca. Ako preiskuješ od St. Petra proti Primorskemu, srečaš skoro same rimske starine ; pri Cirknici in Ložu pa se dobi že več prazgodovinskih stvarij. Le jedino v gradišču in pokopališču pri. Sv. Mihaelu pod Nanosom fare hrenoviške nahajajo se starine in grobi dolenjskim jednaki. Nasipi okrog gradišč so jednaki na Dolenjskem in Notranjskem; le tu pa tam se dobe drugačni, ker so namreč napravljeni pozneje, nekako v četrtem stoletju po Kristusu. Tako gradišče je pri Dolenjem Zemonu v trnovski fari na Notranjskem, na Sloki Gori pri Turjaku, Vrhu Trebnjem in Narpeljnu pri Krškem. Poslednja gradišča so na takih hribih, da se je moglo priti do vrha le na jedni strani; na tisti pa je bil nasip od 5 do 10 m visok. V vseh prazgodovinskih bivališčih so imeli dve poti v gradišče in torej dvoje vrat; pri vratih je nasip dvakrat višji nego drugodi. Koliko so ljudje trpeli, da so si naredili take strašne nasipe in zagradili stanovanja!
V nekaterih krajih so napeljali od daleč velikega, težkega kamenja in z neizmerno težavo spravili vse na strme gore. Kdor vidi taka dela, mora ja občudovati. Nekateri nasipi so tako velikanski, da je moralo več tisoč ljudij več let nositi skupaj kamenje. Iz pred-krščanskih časov se ne nahaja po Notranjskem nobeden zid iz apna;   še le
30
Iz  DAVNE  PROŠLOSTI.
Rimljani so začeli po svoji šegi tudi po naših krajih zidati mesta. Zidovje rimljansko je tako izvrstno, da se današnje delo ne more meriti s tedajnim lepim in močnim delom. Ko prideš na tako zidovje, vidiš takoj, da so Rimljani (kakor še današnji dan Italijani) pravi mojstri v zidanju. Ko so videli podvrženi rodovi, kako zidajo Rimljani hiše, začeli so tudi sami napravljati apno in zidati hiše, toda njih delo je jako slabo, njih zid je razpadel kar sam po sebi. Zato se lahko takoj loči, kar so zidali Rimljani in kar so zidali podvrženi rodovi. Komurkoli pokažem lahko na vsakem takem kraju, kdo je zidal to ali ono zidovje.
Jako znamenito je dandanes vprašanje o starem mestu Neviodunum, ki je bilo na krškem polju. Kdo je bil začetnik tega mesta, kdo je prvi stanoval v njem? Nekateri trde, daje bilo najprej keltsko mesto. A to je popolnoma neresnično, marveč Rimljani so si je ustanovili. Ti so prišli nekoliko let pred Kristusom pod Oktavijanom Avgustom v naše kraje in si jih prisvojili. Napravili so lepo cesto od Emone do Siska, kolikor je bilo mogoče na ravninah. Se v sedanjem času vidiš, kaki umetelniki so bili v tej reči Rimljani, zakaj lepa cesta se še po več krajih dobro pozna, posebno po gozdih. Ko so prišli s cesto do Save, do onega mesta, kjer stoji vas Drnovo, t. j. 6 Mm od Krškega (Sava je takrat tekla mimo Drnovega), tedaj so Rimljani brez-dvomno sklenili, da se bodo od todi naprej proti Sisku vozili po Savi. Zaradi tega so začeli zidati hišice, in sčasoma je nastalo mestece z imenom Neviodunum. Gotovo so v prvih časih vozili do tukaj blago po cesti, od todi naprej pa do Siska po ladijah in čolnih. Torej je bila tukaj ladijestaja,  Pred Rimljani
pa ni na tem mestu stanoval nobeden rod. Jaz razkopavam v Drnovem že osem let; vse, kar sem našel, je samo rimsko, niti najmanjši košček ni od poprej. Mesto je bilo ustanovljeno ob času Kristusovega rojstva in zidano iz kamena in iz prelepe rimske opeke. Neki pisatelj piše, da so bile hiše lesene, kar ni res: vse hiše so bile izvrstno zidane, slikane in pokrite z lepo opeko. Opeka za pokrivanje je bila taka, kakor je dandanašnja, samo da je bila pisana, ne gladka. Tlak po hišah jo bil iz lepega mozaika, ali tudi samo zidan in z rdečo barvo pobarvan; ta tlak je jako lep. Imeli so v mestu več kopelj za kopanje; odkopal sem jih že v več krajih. Rimljani so nad vse cenili ko-pelji, zato so imeli kopališča v sobah, pod katerimi so bili oboki, da so pod njimi kurili. Tako so imeli v sobah gorko vodo. V sobe je bila voda napeljana od zunaj; mnogokrat je tudi sama tekla v sobo. V Drnovem sem odkril veliko takih kopališč, mnogo pa tudi drugodi po Kranjskem. Kogar bi veselilo videti jih, vsak dan mu jih morem odkopati in pokazati.
Mestece Neviodunum je imelo 600 metrov dolžine, nikjer čez 200 metrov širine. Glavna cesta od Emone do Siska je šla skozi mesto, pozna se še lahko, kod je vodila Bila je vseskozi blizu Save, da so vozili blago po cesti ali po Savi, kakor jim je bilo drago. Cesto na Crucium sem našel jaz: gre naravnost čez njive, na obeh straneh pa je vse polno grobov. Tudi cesta proti Gorjancem se pozna še dobro: šla je med Zupečo Vasjo in Cerkljami do Krke, čez katero je bil most. Stari možje še pomnijo most. Sploh je ob vseh cestah mnogo grobov. Pri vasi, ki se zove Strojanski Vrh, imeli so vinograde,  zakaj   tudi   tam  sem  našel

Z pelj vasi den Izvi: skin in \ reje teki Cev cev< dan« Izvii trov od :
od : p v
ha j a kan; moj. so 1 strai trdn po i teki II dnu nav< zem ska sem
„DOM IN SVET5' 1892, štev. 1.                                   31
nekatera rimska poslopja in par grobov, ravno tako sem tudi kopališča našel pri vasi Brvi, kjer se še dandanes vidijo vsa zarušena.
Znamenit je vodovod, ki je bil napeljan v mesto iz skalnatih pečin izpod vasi Izvira. Tu izvira tako močen studenec, da goni lahko mlinsko kolo. Izvirek je bil zavarovan z močnim rimskim zidom iz lepo obdelanega kamena in velike opeke. Kamenene plošče, narejene za strugo, po kateri je voda tekla v lončene cevi, vidijo se še dobro. Cevi so bile dokaj debele, votlina v ceveh je čez 17 cm; odkopljem jih lahko danes, kjer hočem. Od Nevioduna do Izvira je 11.200 stopinj ali do 7600 metrov. Vodovod je bil narejen čez Krko: od mesta do Krke je 6300 stopinj in od Krke do Izvira 4900 stopinj. Kjer je prišel vodovod v mesto, tam se nahaja močno zidan vodnjak, podoben kanalu : narejen je tako trdno, da se ni mogla izgubiti ne kaplja vode. Na dnu so bile kot miza velike opeke, pa tudi strani shrambe z obokom vred so jako trdne. Iz te shrambe so bile narejene po mestu male lončene cevi, da je voda tekla po znamenitih krajih.
Hiše so bile jako-gosto, druga pri drugi zidane. Poznajo se še dobro, ker navadno je tlak pri hišah še ves v zemlji. Zunaj mesta so bila gospodarska poslopja in rokodelske hiše. Našel sem dve kovačiji in štiri lončarije; dve sta bili še celi v zemlji zasuti; jednaki sta sedanjim. Našel sem več nego osem vodnjakov: dva izmed teh sem dal iztrebiti, bila sta okrogla kot so sedanji naši, s kamenom obzidana, po sedem metrov globoka, sicer pa ozka, ker je  votline samo   1 m in 5 cm.   V
vodnjakih nisem našel drugega, kakor živalske in tudi človeške kosti. Mesto je bilo utrjeno z močnim zidovjem in sicer samo proti vzhodu, vsaj jaz sem je samo na tej strani našel; na severni strani je bila Sava, na južni in zapadni strani pa ni sledu zidovja. Razvijalo se je najbolj ob času cesarja Konstantina in njegovih sinov, zakaj iz tega časa se dobi največ denarja. Prvo mesto je bilo zidano bolj proti vzhodu, potem se je širilo proti zahodu. Četrt ure od mesta naprej se je raztezalo na obeh krajih štirih cest pokopališče; tu sem našel grobe iz časa Kristusovega, t. j. iz začetka 1. stoletja blizu do konca 4. stoletja. Najlepše lončene posode se nahajajo v grobeh 1. stoletja, tudi prav lepe igle pri ženskah, in pri moških čudno lepe zapone za pasove. Ko so Rimljani v prvem stoletju sezidali mesto, pripeljali so seboj z Laškega lončene posode; te so lepega dela, n. pr. lepo pisane skledice, okrašeni okrožniki, katerih se je precej našlo v grobeh. Vsaka skle-dica, vsak okrožnik ima na dnu pečat narejen s črkami v znamenje tiste tvor-nice, iz katere izvira. Tvarino, iz katere so te posode, imenujejo starinarji terra sigillata. Grobi iz 1. stoletja nimajo posebne oblike, ampak meter globoko se nahajajo meter dolge jame, v katerih se dobe svetilke z raznovrstnimi podobami malikov, zverin, rib in drugih rečij. Po jami so raztreseni pepel in sežgani ostanki kostij, na kraju jame pa stoje skledice, okrožniki in drugi predmeti, katere je mrlič rabil v življenju. Izmed poslednjih moramo posebej omenjati mnoge igle, ker se dobe največje in najlepše iz tega časa. (Dalje.)
126                                                   Iz   DAVNE   PROŠLOSTI.
Iz davne prošlosti.
(Starinoslovne črtice o novejših izlcopinah. Poroča J. Pečnik.)
(Dalje.)
L'obi iz 2. stoletja so narejeni iz velikih kamenitih plošč in pa iz opeke; grobne votline imajo jeden meter širjave in toliko tudi dolžine. Prirejena je bila v njih kamenita polica, da so nanjo stavili posodo z ostanki sežganih koščic mrličevih (brez pepela); poleg te stoje še druge lončene posode, v katere so mu dali priljubljene jedi in pijače, da bi tudi na onem svetu lahko jedel in pil. Večkrat se res lepo vidi, ako se odpre tak grob iz kamenitih plošč : v lepem votlem grobu stoji cela vrsta lepih barvanih posod; nekatere so podobne piskrom, druga je kakor skledica in zdelica, tretja je lep vrč z ročem, dalje so lepe male steklenice, in skoro povsodi je lična svetilka. Našli so se na svetilkah tudi napisi (pečati), kakor: AGILIS, CRESCE, FORTIS; posebno mnogokrat se bero po Kranjskem: LEONETIUS, MVRI, SEXTI, OCTAVI, VERI. One izkopane steklenice so imenovali poprej »steklenice za solze«, a v poslednjih časih so izpre-videli, da so bile za mazilo, s katerim so se mazali v življenju; zato jih imenujejo »balzamarije« in kemična preiskava vsebine je isto dokazala. Da je bilo res tako mazilo v njih, vidi se še prav lahko pri vsaki steklenici. Med sežganimi koščicami najdemo večkrat tudi jedno ali dve ožgani igli in pa denar, katerega so Rimljani dali mrtvecu za vožnjo čez reko Stiks (Styx): čez to reko se je bilo namreč treba po njih mislih prepeljati na spodnji svet. Pepel od sežganih trupel je navadno stresen za kamenito ploščo zunaj groba.
V 2. stoletju so delali Rimljani posode že v tukajšnjih lončarijah: take posode so veliki vrči in piskri, med njimi so nekateri prav lepo pisani, posebno velike in težke so debele sklede. Na nekaterih vrčih je tudi napisano ime mrličevo, katerega ostanki so v -njem. Našel sem n. pr. te-le napise: MIHI CLARA, CLAVDIAM, FILIUM CLAVDIUM, na drugem : MAXIMIANI, na tretjem: IOVINIANUM itd. Dal sem, mislim 1. 1886., v ljubljanski muzej izkopan grob, ki se odlikuje po posebni lepoti in je iz 2. stoletja. V istem stoletju so delali tudi najlepše vrče za pokopavanje, in sicer na poseben način: zgoraj so ozki, a čez sredo zelo široki ter imajo na strani voglato luknjo, da so dajali skozi njo vanje koščice sežganih mrličev. Ne vem, imajo-li v kakem drugem muzeju takih posod; na Kranjskem sem jih našel okoli 30.
Proti koncu 3. stoletja so začeli zidati grobe za cele družine. Izkopali so globoko jamo, obzidali jo z močnim zidom, lepo obelili, oslikali stene, naredili lep tlak, in ga večkrat tudi barvali. Postavili so na straneh lepe slikane omarice, sezidali lepo polico in včasih tudi stopnice. Tukaj so postavili posode s sežganimi koščicami. Taki družinski grobovi imajo vrata in so obokani, kakor kapelice. Povsodi je na strani vzidano malo koritce, kamor so clevali pepel mrličev. Do sto takih jako zanimivih grobov smo našli doslej. Skoro ob vseh tedanjih cestah so bili, posebno pa ob cesti držeči v Crucium (Ostrog-Groblje pri Št. Jarneju); najlepšega izmed teh grobov sem našel dne 8. maja 1884. na
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 3.                                127
levi strani ceste, katera je držala od Neviodima proti Trebnjemu (Praetorium Latobicorumi. C. kr. centralna komisija na Dunaju ga je dala narisati, ker je tako dobro ohranjen, da se le malo kje drugocli dobi kaj sličnega. Vendar pri nas smo dobili tudi mnogo grobov, ki so znotraj prav lepo okrašeni z naslikanimi rožami.
Menda ni nikjer zapisano, da bi bil cesar Konstantin prepovedal sežigati mrliče; da se pa to sklepati iz izkopin. V četrtem stoletju je prenehalo sežiganje mrličev in začeli so jih cele pokopavati. Vendar so mrliče polagali le redko v rakve ; kadar se je to zgodilo, ohranili so se v pesku vsaj ostanki lesa; navadno so polagali mrliče kar v pesek in jih pokrili seženj visoko. To krščansko šego so pač sprejeli le po sili na povelje cesarjevo, zakaj k pokojnikom niso dajali denarja s podobo Konštantinovo, ampak rajši denar pogana Licinija. Bogatejši moški imajo navadno pri glavi na desni strani lonček in lepo steklenico, pri rami lepo fibulo, s katero so si zapenjali obleko, pri pasu je pašna zapona, podobna današnjim zaponam, in pri rokah, le redko pri nogah, denar; včasih se dobi tudi rdeče ali črno barvan pisker in druge lepotije, s katerimi so si krasili pasove. Orožja se ne dobi nikjer, k večjemu kak nož. Rakve so zbijali z velikanskimi žeblji, primerjali bi jih skoro lahko našim zobem na brani. Stare ženice so ravno tako globoko pokopane, kakor moški, mlade ženske pa bolj plitvo. Dekleta, umrla od 12. do 18. leta, so včasih jako ozaljšana: pri glavi stoji že lep barvan piskerc, v ušesih imajo bronaste, jako čudne uhane (dobil sem pa tudi že zlatih), okoli vratu je nabranih polno lepih koraki, roke krasijo lepe zapestnice, in sicer jih  nosi   levica   navadno
več od desnice (našel sem jedenkrat na levi celo do šest zapestnic, na desni le dve). Dobe se navadno bronaste, včasih steklene in prav lično izdelane, srebrne so redke. Steklene koralde so lepo zelene, višnjeve ali rmene kot zlato. To so bila ženska krasila; prstani iz one dobe so bronasti in redki. Večina mrličev je bila revna in ni dobila ničesar v grob; njih kosti počivajo v samem pesku in so ravno zato posebno dobro ohranjene. Takih sem izkopal blizu 500. Najbolj čudno je, da v četrtem stoletju niso nosile ženske fibul, ampak moški; tudi se razlikujejo fibule iz četrtega stoletja od prejšnjih.
Grobov smo izkopali gotovo že nad 5000. Skoda, da so ravno najlepša grobišča razdrta od kmetov. Kjer je zadel poljedelec s plugom ob kamen, začel je kopati in razdirati in tako iztrebil iz njive kamenje in pridobil tudi gradiva za lastna stanovanja, Zakaj v rodovitni krški dolini je malo kamenja; zato so hiše in cerkve v bližini, tudi Turnska grajščina, sezidane iz kamenja nekdanjega Nevioduna.
Dasi so mnogi grobovi od kmetov uničeni, vendar se iz ostalih lahko sklepa o narodnosti tedanjih prebivalcev. Nekateri pisatelji pravijo, da je bila tukaj keltska naselbina. Seznanil sem se dobro tudi s keltskimi starinami iz hallstadt-ske dobe, zato pa lahko rečem: V Neviodunu ni bilo Keltov. Vse, kar se najde, je rimsko, in na napisih se bero samo rimska imena.
v
Ze v 3. stoletju je imelo to mesto tudi zvezno cesto s Celejo (Celjem) na Štajerskem; gotovo je šla ta cesta čez sedanje Krško na kranjski strani Save. Leta 1886. sem namreč našel razbite miljske kamne v zemlji na njivi kmeta Načeta, ki je nasproti Reichenburgu, kakih 11 kilometrov od Nevioduna. Ti
128
Iz  DAVNE  PROŠLOSTI.
kameni so imeli napise od cesarja Ma-ksencija (235—238 po Kr.). Ta cesar je dal gotovo zidati to cesto kot zvezo med Celejo in Neviodunom, zakaj napis na jednem kamnu pravi: »XXX milj od Celeje«.
Najbolj je mesto cvetlo ob času cesarja Konstantina in njegovih sinov. Bilo je važna ladijestaja za trgovino s Siskom. Iz tega časa se je našlo že več rimskih malikov in mnogo novcev. Kovani so ti novci v Sisku, kjer so imeli Rimljani posebno kovačnico za denar, pod raznimi cesarji od Oktavi-jana Avgusta sem; iz prejšnjih časov dobi se jih prav malo. Največ jih je bronastih in bakrenih, mnogo srebrnih; zlatih sam nisem našel, pač pa sta mi znana dva zlata novca, že poprej tukaj najdena.
Ker se iz Časa cesarja Teodozija najde le redko kak denar, od poznejših cesarjev pa nobeden več, sme se sklepati, da je bilo mesto že pred prihodom Hunov ¦—• kakih 60 let poprej — popolnoma razdejano.
Okolo leta 400. so sovražniki požgali in razdejali Neviodunum. Nekaj čez jedno uro hoda od tam, na drugi strani Krke, je nekoliko vzvišena ravan, ki obsega kakih osem oral zemlje. Ta ravan je prav nasproti Krški Vasi, proti Krki se spušča precej strmo. Tu so si sezidali zbegani prebivalci novo, močnejšo trdnjavo iz kamenja neviodun-skega. Dasi so kmetje že porabili veliko tega kamenja za stavbe, vidi se vendar še prav natanko, kje je bil zid. Da bi se lože obranili sovražnikov, sezidali so na obzidju tudi več stolpov. Sezidali pa so to trdnjavo še le potem, ko je bil Neviodunum razdejan; to se vidi iz
tega, da je mnogo lepih kamenov z napisi kar za zid trdnjave porabljenih; ljudje niso imeli časa za izbiranje in so porabili vse samo za utrdbo, kar so si v naglici navozili iz razdejanih prejšnjih stanovališč. Tudi v zidu grajščine Mokrice sem našel štiri take popisane plošče (jedna ima napisani besedi: »Mu-nicipium — Neviodunum«). Mnogo teh kamenov je bilo postavljenih v čast rimskim bogovom, toda strah pred sovražnikom je prisilil prebivalce, da so porabili tudi te za obrambo.
Drugo velikansko zidovje je pri vasi Malencah, kakih osem minut od trdnjave. Bile so to velike rimske kopeli, obdane s štirivoglatim obzidjem. Pod sobami, kjer so se kopali, bile so votline, da so v njih kurili. Tukaj se dobe tako močne in lepe rimske opeke, kakor le malo kje po Kranjskem. Za prevajanje toplote so služile štirivoglate lončene cevi z luknjo v sredi jedne strani. Strehe so bile krite s pisano opeko. Na pokopališču pri cerkvi sv. Martina so kmetje pri pokopavanju večkrat zadeli na oboke ter menili, da so spodaj kleti. V teh zidovih vidimo samo kamenje, niti sledu ni človeških, ostankov; bilo je to gradišče gotovo trdnjava. Ljudje niso v njem dolgo bivali, ker je bilo najbrže 1. 450. razdejano od Hunov. Nahaja se pač tudi nekaj grobov tu, a ti so iz poznejših časov.
Rimska cesta od Nevioduna do Siska
v
je bila narejena izvrstno. Sla je čez njive mimo vasi Brege, ob vzhodni strani Mrtvic, čez Vihre, Skopice, Krško Vas,
v
čez Krko, pod Čatežem ob Krki in Savi, potem po njivah mimo Podgračan, Ribnice, po mokriških njivah pod Obrežem na Hrvaško.                              (Konec.)
,,DOM IN SVET!' 1892, štev. 5.
223
Iz davne prošlosti.
(Starinoslovne črtice o novejših izTcojpinah. Poroča »7. Pečnik.)
(Konec.)
esta proti Gorjancem je šla mimo Zasap nad Zupečo in Račjo Vasjo Čez Krko. Tu se nahaja malo zidovje; le med zadnjima vasema je rimski zid, nekaj hiš, a pri Brvi velike obokane rimske kopeli, večinoma vse zasute; tudi pri Strojanskem Vrhu je stalo nekaj hiš, našlo se nekaj grobov, in bili so tam pač tudi rimski vinogradi. Ob tej cesti nazaj proti Neviodunu je bil izpod Izvira napeljan rimski vodovod, o katerem smo že govorili. Ob tej priliki omenjam neko znamenitost. Rimljani so napravili vodovod čez neko nižavo, potem so pa precej ob hribu navzgor položili cevi. Zato seveda voda ni hotela po njih teči, a pomagali so si. Z močnim zidom so zazidali skalnato votlino in napravili zbirališče za vodo, tako, da ni mogla voda nikamor drugam, kakor v cevi. Tako je zaradi pritiska tekla nekoliko tudi navzgor.
Tretja cesta, ki je vodila od Nevio-duna v Crucium, gre čez drnovske in goriške njive, pri vasi Veliki Podlog skozi gozd Krakovo, čez Krko pri Ce-zelem in čez Ostrog. Tukaj je več ka-menitih rimskih grobov iz prvega in drugega stoletja, celo iz časa cesarja Konstantina. Kakih deset minut od tu je stalo mesto Crucium, prav tam, kjer je sedaj vas Groblje. Vse starine kažejo, da so ustanovili to mesto Rimljani v drugem stoletju. Zidovje je iz lepe opeke. Tu je kmet. katerega klet ima na južni strani še rimski, lepo pobarvan zid. Bil jo Crucium le za četrtino tolik, kakor Neviodunum; imel je tudi toplice, in tla v hišah   so   iz  mozaika.
Ostanki so vsi rimski in sicer iz 2., 3. in 4. stoletja ; iz poznejših časov — niti od cesarja Teodozija — se ne dobi ničesar. Gotovo je bilo tudi to mestece takrat razdejano, kakor Neviodunum. Prebivalci so zbežali na Gorjance in se utrdili na skalnatem vrhu. Tukaj, 880 m nad morjem, bili so varni pred Huni, kadar so se njih krvoločne čete podile po ravninah. Dve velikanski, lepo zidani in pobarvani sobi se še dobro poznata ; jedna je 18 stopinj dolga in 15 široka. Vendar je bilo prebivalcem tesno tu gori. Pokopališča niso imeli, zato so pokopavali v skale, celo pod hišnim tlakom smo našli pokopanih mrličev, kar se ne vidi nikjer drugje. Vode pa niso imeli; ubogi ljudje so morali hoditi po njo dobro uro daleč doli v jarek.
Četrta cesta od Nevioduna proti Trebnjemu iPraetorium Latobicorum) gre po njivah od Drnovega čez Veliko Vas, skozi gozd proti Zalokam, mimo Kržic čez Gmajno, po pašnikih nad Colniščem čez gozde in travnike, pod Hudenjami čez vodo, pod Dobručko in Tomazjo Vasjo, dalje pod Belo Cerkvijo ob Krki navzgor. Ob tej cesti so grobi blizu Velike Vasi, nekaj lepo poslikanih ko-pelij je bilo na veliko vaških njivah, na levi strani ceste so bile lončarnice in opekarnice. Pred 200 leti je stal tam znamenit miljski kamen, postavljen od Marka Avrelija. L. 1886. sem našel ta kamen vzidan v Turnski grajščini. Z dovoljenjem grajščakovim sem ga vzel ven. Tehta 52 stotov, ima 12 vrst napisa in je visok čez dva metra; sedaj je v muzeju. Pri vasi Zaloke sem našel 1. 1885. rimsko pokopališče iz 1. stoletja.
224
Iz   DAVNE   PROŠLOSTI.
Ti grobi niso zidani, ampak izkopana je čez meter globoka jama, in na njenem dnu posut pepel pokojnikov; zraven so stale posodice iz najlepše rdeče zemlje — terra sigillata, ozaljšane s prav lepimi rožicami in zaznamovane na dnu s pečatom in črkami; dobe se tudi lične steklenice, velike fibule in zapone pri pasovih. V jednem grobu" sem našel tudi rimsko amforo, to je vrč, dolg 1 m, z dvema držajema, spodaj pa šilast, da so ga zasadili v zemljo  ali   pesek.
Nekaj zanimivega se mi je prigodilo, ko sem iskal te grobe. Z dovoljenjem kmetovim sem dal kopati na travniku. Kmalu se je nabralo več radovednih ljudij. Jedva pol metra pod zemljo se prikaže navpik zapičen meč; ker nisva dobila z delavcem ničesar drugega, vzameva meč in odideva. A ljudje, ki me prej niso poznali, mislili so, da iščem zakladov, ali da so to čarovnije, češ, ta človek kar pride, luknjo izkoplje in meč na dan potegne. Kopali smo tam še več tednov. Neko noč je bil pa tak vihar, da je hotel kar hiše podreti. Ko drugi dan pridem zopel kopat, kričala je kmetica nad menoj in mi branila, češ »mrličem ne daste mirii, zato so nocoj celo noč tulili okrog hiše: za noben denar ne dam kopati«. Težko sem jo čez nekaj dnij pregovoril, da je pustila zopet kopati. Zidovja ni tam nič; morala je biti tam ob rimski cesti samo lesena vas.
Od Zaloke je šla rimska cesta mimo Gmajne proti Colnišču. Tu je morala čez vodico, in namestu mosta so položili vanjo velik kamen, na katerem se še malo pozna nekdanji napis. To cesto je varovala rimska posadka napadov bojevitih hribovcev; ostanek utrdbe je veliko zidovje pod vasjo Stražo. Cesta je šla še dalje proti Sisku. Posamezna stanovanja in precej   redki
grobi   jo   spremljajo   do   prevoza   čez
Savo.
Doslej sem govoril največ o rimskih starinah. Bivali so že pred njimi tukaj tudi drugi rodovi. Navadno jih imenujejo Kelte. Bilo je to veliko in mogočno ljudstvo, zakaj na Kranjskem in po sosednjih deželah vidimo njih ostanke. Kralja in urejene države niso imeli. Vsak kraj se je branil in vladal sam. Zidati niso znali, ampak stavili so si hiše iz lesa. Zaradi varnosti so stanovali na hribih in nanesli okoli hiš veliko kamenja ali zemlje. Poljedelci niso bili, samo lovsko orožje zasleduje starinoslovec v njih zapuščini. Vendar niso bili brez omike: poleg ribarskih trnkov nahajamo tudi vretenca za prejo. Predli so najbrže volno, ker so redili ovce; konj jim je bil imenitna domača žival, ker mnogokrat vidimo moža in konja skupaj pokopana. Bili so vsi pogani, a ni mogoče dognati, katere ma-like so častili.
Pisalo se je, da so bili na teh krajih Slovani že od nekdaj, že za rimskega gospodstva. A marsikaj nasprotuje temu mnenju. Preseljevanje narodov, doba, v kateri so se vršile najosodnejše pre-membe, v kateri je izvil severni na-padnik žezlo svetovnega gospodstva iz rok doslej carujočemu Rimu, bilo je tudi za našo sedanjo domovino viharna doba. Kruti boji so se bili takrat na tej zemlji, in le oni si je bil svest življenja, ki si je našel zavetišča pod visokim, nepremagljivim zidom. Taka zidovja so na Gorjancih v skalovju, na Sv. Gori nad Savo, v Gradcu na Štajerskem, pri Sv. Štefanu nad Vranjem. Vse pa, kar se dobi v teh utrdbah, je rimsko, ne slovansko. Slovani so prišli v naše kraje — tako pišejo navadno -— še-le v 6. stoletju. — Nedvomno pa je stanovalo tukaj že poprej več rodov.
„DOM IN SVETJ' 1892, štev. 5.                                 225
Iz časa mostiščarjev (Pfahlbauer) sem dobil na gradišču Mladovini pri Guntah (Krško) več stanovanj, v njih črepine iz istega časa, kladiva iz jelenovih rogov in meč, čisto jednak, kakor so jih našli na ljubljanskem barju. Razven tega sem dobil še prazgodovinski novec, ki ima na jedni strani čudno glavo, na drugi pa žival, kakoršnih sedaj več nimamo. Grobovi pa se doslej niso našli. Bili so ti rodovi tam do konca četrtega stoletja; še-le za cesarja Konstantina so rabili rimske novce.
Tudi pri Malnicah ob izlivu Krke so bila taka prazgodovinska stanovanja, in v njih nahajamo stare keltske ostanke. Posode so jako lične, a narejene vse z roko. Trupla so samo sežigali, v jami so potrosili pepel po tleh, nanj pa postavili posode in kako reč iz ostaline pokojnikove. Tukaj sem našel tudi gomilo, štiri metre visoko in več metrov široko. Pri kopanju se je odkrila dober meter debela plast samega pepela, pomešanega z ožganim železjem in črepi-nami lepih posod. Izvestno je tu pokopana velika množica vojakov, zakaj dobe se le ostanki moških oseb, prav nič ženskega lepotičja. Tu sem, k iztoku Krke, pripeljali so se drugi rodovi po Savi, spopadli se z domačini, in ubite tovariše je potem vsaka stranka pokopala v takih ogromnih grobih. Pri Malnicah so se našle tri take gomile, pri Borštu dve.
Znamenito prazgodovinsko stanovanje je Stari Grad nad Sv. Križem pri Kostanjevici. Bil je v srednjem veku res gradič zgoraj, in nihče ni mislil, da bi bil starejši. Preiskal sem ga pred dvema letoma. Na hribu, s katerega se očesu odpira krasen razgled po planjavi, je močna trdnjava, sedaj že razvalina, okoli nje dvojen nasip in globok jarek, tako, da je še dandanes  nemogoče priti  od
,,DOM IN SVET", 1892, štev. 5.
vshodne strani gori. Ta utrdba je stala gotovo že tisoč let pred Kristusom, in stanovali so v njej Kelti, pozneje Galci v latenski dobi. Nahajajo se pa ostanki tudi iz rimskega gospodstva, in reči smem, da je bil Stari Grad naseljen v vseh dobah. V vinogradu blizu tam so našli velikega, 18 stotov težkega leva iz rimske dobe. Sedaj je v ljublj. muzeju.
Znamenito pokopališče je bilo tudi pri Sajevcu na ravnini poleg Krke. Nekdaj so rasli tam hrasti, sedaj ima Krška grajščina tam travnike. Štirinajst gomil so tu nanosih prastari prebivalci. Posestniki so pa hoteli tla poravnati, razkopali in odvozih so mnogo gomil in pokončali tako mnogo zanimivih starin. Čudno pa je, da so stanovali ljudje na drugi strani Krke nad Slinovcami in nosili mrliče čez četrt ure daleč onstran Krke sežigat in pokopavat.
Kjer stoji sedaj Kostanjevica, ni bilo prazgodovinskih stanovanj, nahaja se tam le kaj malega iz rimskih časov.
Vrh Gorjancev, jedno uro nad Me-hovim, stala je keltska naselbina z nasipom. Zgoraj na pašnikih je tudi več grobov, a mrliči v njih so pokopani nesežgani.   Ti grobovi  so   prav  revni.
V  peščenih gorskih tleh sem dobil še kosti mrličev, a nič lepotičja, le pri jednem mrliču pisker.
Četrt ure od Rake ob cesti proti Rovišču je veliko keltsko stanovanje, ki meri 1500 stopinj v obodu. Kmetje, ki imajo tam njive, našli so posamezne grobove, jeden je našel bronasto čelado, katero so pa vaški otroci razbili pri igri.
Kelti v svojih visokih, močnih trdnjavah so se čutili proti Rimljanom precej samostojne in se večkrat  uprli.
V  drugem stoletju so jih Rimljani prisilili, da so zapustili utrdbe in prišli v dolino,   kjer  so jih  lože   strahovali.
15
226                                                Fran Cegnar.
Privaditi so so morali rimskim šegam tako, da se grobom iz drugega in tretjega stoletja težko pozna, ali so v njih pokopani Rimljani, ali rimski pod-vrženci.
Veliko grobišče je bilo pri vasi Ro-višče, od koder je dobil dvorni muzej mnogo lepih keltskih igel in zapestnic. Grobišča so jako pogosta, posebno na višinah; najznamenitejša so: pri Osredku, v gozdu Boštanjske grajščine, na Habanjci, Orlini, Cerovem Bregu in v hosti Dobravi, katero je pa razkopano in skoro uničeno, ker so kopali v njem
{Spisal dr.
P^ arijivo je gojil Cegnar tudi pripovedno stroko lepo-^^^^^02 slovja, dasi tudi tukaj bolj Wfi^fHx?kot prelagatelj,   kakor   kot
^kSzBM"   izvirni stvaritelj. Malo znano
«           ' je   v   tem   obziru   njegovo
prvo delo:
Zgodbe in povesti, polne lepih naukov za otroke pa tudi za odrašene ljudi. Spisal Ti In J a i z. Poslovenil po šestindvajsetim natisu Franc Cegnar. V Ljubljani 1849. 8.  172.
Poleg pripovestij obsega knjiga tudi nekoliko nasvetov, kako je treba snovati šole na kmetih, kako varovati zdravje itd.
Na to je posnel po »Triester Zeitg.« 1. 1854. (Zwei Sultans -Wittwen) povest »Kiošica« (v »Glasn. Slov.« 1. 1859.) in po Mihalu Grabowskem : »K o 1 i-ščina in stepe«. Koliščina ali koli-jevvšHzna se je zvala   poslednja vstaja
sipo. V velikem keltskem grobišču pri Zasapu pri Cerkljah ob Krki v ravnini sem odkopal kakih petdeset grobov, v katerih sem našel cela trupla pokopana, ne sežgana. Našel sem še vse kosti in zraven dobro ohranjene starine. Grobišče z lepim razgledom je na gori Ljubno na Štajerskem, jedno uro od Krškega. Obod mu meri več, ko štiri tisoč korakov, in zavarovano je z visokim nasipom. Najlepše izkopine od todi hrani graški muzej in dvorni muzej na Dunaju.
K. Glaser.) nec.)
ukrajinska leta 1768. Povest živo riše maloruskc stepe in zgodovinske spori sinko. Povest je ponatisnil leta 1884. J. Krajec v Novem Mestu.
Najobširnejša in najbolj znana je pa Babica. Obrazi iz življenja na kmetih. Spisala po češki Božena Nemcova. Poslovenil France Cegnar. V Celovcu 1862. 16. 300. Natisnil J. Leon. (Cvetje I. seštka, III. zv.) — II. natis »Narodne Biblioteke« XIII.-XVI. snopič. Novo Mesto 1884. 16. 414. J. Krajec.
V marsičem so si iednake razmere češke in slovenske, posebno glede na življenje na kmetih; radi tega je dobro došel Slovencem prevod tega v prostem zlogu spisanega češkega izvirnika. Delo je bilo torej za Cegnarja ložje; dozdeva se nam, da slovenska »Babica« ni tako dovršena, kakor so prevodi Schillerjevih del, ker se je v teh izraže-vala Cegnarjeva pesniška individualnost;
Fran  C e ar n a r.