S kanglico strahu sam zase nosim svetlobo med ljudi
Trinajstega marca je praznoval prvo ponovitev sedemdesetletnice rojstva pesnik France Lokar, naš rojak doma iz Svetinovega mlina v Polju pri Višnji go-ri. Letnica res ni več čisto okrogla, toda kar krivično razmerje med Lokarjevim obsežnim in dovolj bogatim pesniškim delom ter dejstvom, da je ne le širši slo-venski, ampak tudi ožji, pokrajinski kulturni javnosti skorajda neznan, ne le ' opravičuje, ampak kar kliče vsaj po skromnem članku.
Po končanem študiju teologije v Ljubljani je kot duhovnik služboval v Krki na Dolenjskem, Starem trgu pri Ložu in Gor. Logatcu; zdaj je župnik na Lipoglavu. Leia 1974 gaje predsednik republike odlikoval z redom zaslug ta. bratstvo in enotnost s srebrnim vencem.
Pesmi in krajki prozo je začel objavl-jati že v gimnazijskih letih (1936), prvo pesniško zbirko pa je izdal šele leto dni pred svojo petdesetletnico (1966). Za njen izid ima zasluge tudi prigovarjanje prijatelja Matevža Haceta, med narod-noosvobodilnim uporom političnega komisarja 14. divizije. V naslednjih dveh desetletjih je irflo še devet Lokar-jevih pesniških zbirk: Tiha srečanja (1967), Okno na vrt (1969), Ko pelin cveti (1970), Rdeče insivo (1975), Do-lina brez imena (1976), Kmet (1978), Razdejana gnezda (1980), Ura abecede (1982) in Kar dan v sebi skriva (1986). Zbirke so opremljene z deli oz. ilustraci-jami znanih slovenskih umetnikov: Lojzeta Perka, Jožeta Horvata-Jakija, Franceta Slane, Jožeta Tisnikarja, Va-lentina Scagnettija in Stanislave S. Pu-dobske. Ker je zadnjih 7 zbirk izdal v samozaložbi, je France Lokar gotovo eden najplodovitejših slovenskih samo-založnikov, kar f>a ima tudi senčno stran: tudi zaradi tega, ne le zaradi veči-noma skromnejše kakovosti pesmi sa-mih, je vseskozi ostal na obrobju kul-
turnega trga in ni bil izpostavljen večji kritiški pozornosti. Da avtor ne skrbi kaj posebno za uspešnejšo obdelavo bralnega kroga, kaže ne le dejstvo, da v Splošnoizobraževalni knjižnici Grosu-plje, ki je sicer sorazmerno bogato za-ložena s sodobnim slovenskim lepos-lovjem, ni niti ene njegove zbirke, paC pa to, da celo Ijubljanskemu NUK man-jkata dve zbirki. Ko pa sva ga z Mihae-lom obiskala, je vsakemu podaril štiri svoje različne zbirke!
Osrednja tema Lokarjeve lirike je doživljanje nasprotja med »ognjem po teminah krvi« ter »obteženostjo z zlatim bremenom«, torej intimna razpetcst med prvinskimi ljubezenskimi vzgibi in zavestno predanostjo duhovni svetlobi. Izpovedovanje razvoja te razdvojenosti vcxli pesnika po notranji poti v bivanj-sko tesnobo, čustveno grenkost, občutja samotnosti in vsakdanjiSko izpraznje-nost, po zunanji poti pa k tankočutne-mu doživljanju narave, k medčloveške-mu sočutju, elementarnejšim sprostit-vam v skoraj že minulih oblikah slovenskega kmetstva, moralni in druž-beni kritičnosti ter v človeško dozorefi samoposmeh. Ker »vklenjena žerjavi-ca« peče tudi še kot »nezadoščenost pe-pela«, se pesniku svetloba tihega upanja kdaj razkrije tudi kot resnica tihega umiranja.
Lokarjev pesniški votek v slovenski književnosti seveda ni popolnoma nov, tudi izrazno ali motivno sempatja zaz-veni kaj gestrinovskega, župančičev-skega, kocbekovskega, balantičevske-ga, zajčevskega, šalamunovskega, vča-sih se opazi kaka obrabljenost, gosto-besedost ali celo banalnost, toda v večini pesmi je prisotna sled diha člo-veške pristnosti, v kakih dveh ducatih pesmi pa tudi dovolj visoka in polna umetniška prepričljivost.
Jakob Müller