narodna in univerzitetna knjižnica
399430057,4

MLADIKA 4
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXII.
KAZALO
Nove preizkušnje...............45
Martina Legiša:
O človeku, ki je učil ljubiti . . 46
Mogoče ne veste, da........... 47
Pod črto.......................48
Pogovor s fotografom Vlastjo Simončičem ... 50 Lojze Breznik:
Dnevnik 1941-1943 (19) .	.	53
Antena.........................54
Jelka Cvelbar:
Nepotrebne dileme. ... 59 Tomaž Simčič:
Zanimiv zgodovinski simpozij v Ljubljani...............60
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Prilogi: RAST 43-88, pripravlja uredniški odbor mladih.
Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 13-16)
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 telefon 040/768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 3.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 22.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 10.000 din. Druge države 29.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 39.000 lir.
Tisk in fotostavek: »graphart«, Trst, ulica Rossetti 14 tel. 040/772151
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
ZAKAJ NISEM VOLIL JANEZA STANOVNIKA V PREDSEDSTVO SRS
Janeza Stanovnika nisem volil v predsedstvo Socialistične republike Slovenije zato, ker bi na tistem mestu, katero s svojo reprezentančnostjo nekako simbolizira narodno ime, rad videl sedeti človeka, ki je karakter, po slovensko značaj.
Janez Stanovnik je šel v partizane kot krščanski socialist (Edvard Kocbek se je bil njegovega pristopa h Krščansko socialističnemu klubu ZARJA posebno razveselil, češ da so tako krščanski socialisti, ki so bili v glavnem kulturniki, dobili tudi sposobnega politika). Toda v dolenjski partizanski republiki je Stanovnik kaj kmalu zavrgel svoje krščanstvo, pustil Kocbeka in se oportunistično preselil v Partijo. Partija ga je za to nagradila, najprej z mestom tajnika Edvarda Kardelja, potem pa z vrsto odgovornih mest v tujini: zvestoba brez madeža!
Tega ne pišem iz kakšnega odpora do Janeza Stanovnika, ki mi utegne biti s svojimi izjemnimi brki in izjemnim temperamentom celo simpatičen, priznavam mu politično sposobnost in, če smem verjeti TV, tudi precejšnjo mero slovenske zavesti.
Samo za to gre, da na Slovenskem ne bomo pripisovali kakšnega veličinskega profila ljudem, ki ga dejansko nimajo.
Janez Stanovnik se je odpovedal svojemu krščanstvu v času, ko so bili krščanski socialisti, ki se svojemu nazoru niso hoteli odpovedati, ne samo osumljeni in odrinjeni, ampak mnogi tudi likvidirani. To se je zgodilo celo kakšnemu partizanskemu komandantu, ki je hotel ostati kristjan. Naj omenim samo en primer iz Dobrniča pri Trebnjem. Da ne bom niti govoril o tem, kaj je UDBA počenjala s krščanskimi socialisti, ki so hoteli ostati zvesti svojemu krščanstvu, v prvih povojnih letih...
Namesto takšne zvestobe je Janez Stanovnik izbral kariero. Zame pa je zve-
stoba iznad vsakršne kariere, in sicer zvestoba ne samo narodu, če si Slovenec, ampak veri, če si kristjan.
Zato Janeza Stanovnika nisem volil.
B. Ž.
POZDRAV
Buenos Aires, 20. marca 1988.
Članice in člani društva ZEDINJENA SLOVENIJA, ki je proslavila 40-letnico svojega obstoja, pošiljajo s svojega 41. rednega občnega zbora vam in preko vas vašim bralcem, demokratičnim Slovencem v svobodnem svetu, iskrene pozdrave.
Želimo vam veliko uspehov pri vašem delu in prizadevanju za utrditev slovenstva. Naj vsemogočni blagoslavlja vaše delo.
Prav lepo pozdravljamo.
ZEDINJENA SLOVENIJA Emil Cof	Lojze Rezelj
Tajnik	Predsednik
SLIKA NA PLATNICI:
Tako je cvetelo naše otroštvo (foto Vlastja).
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marijan Kravos, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužlna, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Peter Rustja, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal (likovna oprema) in Ivan Žerjal. Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
Nove preizkušnje
Pred upravnimi volitvami v Italiji
Brez prave volje in zagona so se začele priprave na nove volitve, na katerih bomo najbrž zabeležili še manj ideološke napetosti kot v preteklosti, pač pa več polemike, ki jo spremlja vsak boj za oblast, pa čeprav bomo obnavljali samo upravne organe. V javnosti že davno ni več tistega pričakovanja, ki spremlja dogodke, od katerih si smemo pričakovati sprememb. To nezanimanje je opaziti tudi pri slovenskih volilcih. Na pasivnost javnega mnenja so vse politične stranke pripravljene in glavna naloga volilne kampanije je prav v tem, da v volilcih spet zbudi zavest idejne in politične pripadnosti, ki je v zadnjih desetih in več letih močno izgubila na privlačnosti. Volitve zavest za kratek čas obnovijo in volilci povečini volijo tako, kot prvič. Samo majhen del na volitvah resnično izbira, novost pa volitve predstavljajo za mlade vo-lilce, za tiste, ki prvič izražajo svojo politično in socialno izbiro.
Priliv teh novih volilcev pa že dolgo ni več tak, da bi lahko odločilno vplival na volitve. Spremembe so skoro neznatne, izkoristijo pa jih skoraj vedno samo socialisti, ki takoj vpijejo, kako veliko zmago so dosegli in si s tem dajejo zagona, da lahko več zahtevajo zase v vsedržavni vladi. Komunisti so še naprej v defenzivi in nič ne kaže, da bi lahko kdo preokrenil težnje k počasnemu upadanju.
Krščanski demokraciji nihče ne more ogroziti položaja najmočnejše stranke v državi in deželi, male stranke pa se krčevito borijo za ohranitev in preživetje: igrajo gotovo nekakšno posredovalno vlogo med KD in socialisti, ki so se znali okoristiti s politično konjunkturo, ki jih je postavila na vrh oblasti ob bok s KD. Delitev oblasti in skrajni boj za vsak položaj in vsako ugledno mesto in stolček je socialiste nagradil, da si pomalem izboljšujejo položaj v težnji, da bi spodrinili komuniste z drugega mesta za KD.
Kot spremljevalci našega, slovenskega političnega dogajanja, pa moramo seveda spregovoriti predvsem o političnem položaju tudi s slovenskih vidikov v skrbi za slovensko skupnost, zlasti še za tisti del te skupnosti, ki ima za svojo stranko Slovensko skupnost z veliko začetnico. Priznati moramo, da smo bili zadnje čase priča nekoliko zaskrbljujočemu malodušju, ki je zajelo vse slovenske kroge ne glede na politično pripadnost. To je nekakšna vdanost v položaj, ki je bolj malo obetaven spričo naše majhnosti, razcepljenosti, demografskega upadanja in neperspektivnosti ter skoro neznatni moralni pomoči iz domovine. To vdanost povzroča po drugi strani tudi zavest, ki jo potrjujejo javne izjave, da nobena politična sila v Italiji ni pripravljena umazati si rok s priznanjem zaščitnega zakona, od katerega si marsikdo preveč obeta. To so simptomi utrujenosti naše tradicionalne politike.
Slovenski socialisti, so bili ogorčeni zaradi nedoslednosti svojega osrednjega in krajevnega vodstva stranke in so najprej hoteli kar razpustiti svojo komisijo, potem pa so presenetljivo naglo preboleli krizo. Ustavili so se po dokaj površno opravljenem izpraševanju vesti.
Komunisti se lahko ponašajo samo s predložitvijo predloga zaščitnega zakona, vendar pa jih blokira večina, ki jim gotovo ne bo dala, da si bodo ustvarili posebne adute. Toliko bolj zato mora to malodušje premagati Slovenska skupnost, ki ima že v svojem samem obstoju razloge, da ne popusti in da najde tiste rezervne sile, s katerimi bo prebrodila vse težave in premagala vse negotovosti za potrditev svoje vloge na manjšinskem področju kot pečat prisotnosti manjšine. Te vloge sicer nihče ne osporava, čeprav je jasno, da bi ji nekateri hoteli odvzeti ugled, ki si ga je pridobila v teh desetletjih in jo preprosto izbrisati s politične pozornice.
dalje na naslednji strani ■
O človeku, ki je učil ljubiti Martina Legiša
Z nervoznimi koraki se je približala pisalni mizi. Vnovič je sedla na stol in odprla debelo knjigo z rdečimi platnicami. Kje je že obtičala? Saj, saj, menda na strani 54, kjer je tista peklenska shema o kroženju zračnih tokov. Kdaj jo bo sploh razumela! Odvraten ji je bil pogled na zemeljsko poloblo z vodoravnimi in navpičnimi čačkami. Odvratna je bila knjiga in odvratno je bilo vse, kar je zadevalo to snov.
V hipu je vstala in prislonila razburjeno čelo k šipi, da je začutila pomirjajoči val svežine. Oči pa so begale od zimske pokrajine do svežnja fotokopij, izpod katerega je štrlel rob belega lista. Ne, ne in ne, je trmasto vztrajala. Že včeraj sem rekla, da ne. Rob belega lista pa je postajal večji, postal je nepopisan list. In zdaj je natanko vedela, da bo tudi tokrat razum klonil pred tisto silo, ki ji ni dopuščala miru, ki ji je kratila čas in svobodo.
»Spet ena tvojih žalostnih štorij o starcih,« bo pripomnila Ester. »Zakaj ne pišeš raje kaj vesele-
ga, kaj svežega, manj morečega? Tako pa greniš življenje sebi in drugim.«
Veš, Ester, moj namen ni greniti in če vidiš v mojih straneh samo zagrenjenost, me ne moreš razumeti. Moj namen tudi ni poustvarjati folkloro, Desete brate in Tantadruje, čeprav se ne zavedamo, da živijo ob nas in da ne pripadajo le neki idilični preteklosti. Moj namen je drugačen, a razlagala ti ga ne bom. Če hočeš, ga odkrij sama. Potem boš morda razumela, zakaj so prav žalostne zgodbe o starcih sila, ki se preliva v črke in da te sile ne moreš usmerjati, ker je močnejša od tebe. Občasna in minljiva pride in gre in enkrat ponikne za vselej.
Zato ni mogla izbirati prostora in časa, ljudi in usod. Vse to je bilo dano, je živelo ob njej, se je staralo pred njenimi očmi in umiralo. Ona pa je rasla, vedno bolj čutila svojo mladost, neizživete energije in otroško razigranost. Včasih jo je zaradi teh neskladij celo oplazil občutek krivde, ker se ji je zdela nepravična želja, da bi se izkri-
Nove preizkušnje
Slovenska skupnost je s svojo doslednostjo trn v peti marsikomu, saj predstavlja glasno vest za marsikoga, ki si je v politiki koval sebične strankarske koristi, namesto da bi skrbel za celotno skupnost. Če bi izginila Slovenska skupnost, bi si vse druge stranke oddahnile! Zakaj? Ne zato, ker bi bili lakomni za slovenske glasove, ker jih ni toliko da bi se kdo lahko z njimi močneje okoristil. Tudi ne zato, ker bi SSk predstavljala v kakršnemkoli organu posebno številčno moč. Pač pa bi bili vsi veseli, da bi SSk izginila, ker bi s tem zmanjkal neposredni slovenski sogovornik, »neudobna« priča političnih dogovorov, ki bi jih ob odsotnosti Slovenske skupnosti sklepali brez problemov v okviru običajnih mešetarjenj med strankami. S to zavestjo mora Slovenska skupnost na volitve, v boj za vsak slovenski glas, da bo lahko krepke-
je branila interese vseh Slovencev v Italiji. SSk si tudi zasluži vse zaupanje slovenskih volilcev, čeprav še tako malo zaupajo v politiko.
SSk ni stranka, v kateri bi si politični delavci kovali visoke kariere in osvajali položaje v državi. To so ljudje, ki so zavestno izbrali pot, po kateri bodo kot manjšinci, in torej že zaradi tega na slabšem, skrbeli za rojake, da bi zaživeli lepše, do-stojnejše in mirnejše življenje. To so od prvega deželnega nastopa Slovenske skupnosti razumeli tudi številni slovenski volilci, razkropljeni po vsej deželi, ki so naši stranki zaupali svoj glas zato, da bi s tem potrdili sami sebe in svoje desetletja zatrto slovenstvo. Z nobenim glasom, oddanim drugim strankam, bi ta slovenska prisotnost ne bila izpričana. Že v tem predstavlja prisotnost Slovenske skupnosti zgodovinski dogodek, dejstvo, ki mora živeti naprej tudi s potrjeno prisotnostjo slovenskega zastopnika v deželnem svetu.
čala, prevpila mrtvilo okrog sebe, napolnila prostor z življenjem. In življenje je lepo, nepopisno lepo, le osvoboditi se je treba utesnjujočih spominov. Osvobajanje pomeni pozabo. Pozabiti pa je najtežje...
»Vode, dajte mi vode!« je zaklicalo iz preteklosti. Zadrgetala je, ko jo je Tilka prosila, naj prestopi tistih nekaj stopnic. S strahom je pritisnila na kljuko. Vrata so se odprla in vanjo se je iz kota ob steni usmerilo dvoje mrtvih oči. Kozarec se je dotaknil razpokanih ustnic, a te so se stisnile v obrambo.
»Kako, nisi žejen?« se je začudila.
»Ne!« je rekel z odločnim glasom.
»Pa saj si klical.«
»Ne, nisem klical, nikogar nisem klical.«
Po licu ji je zdrknilo nekaj vlažnega in bolečega. Skoraj ni mogla verjeti, da je legla še dodatna senca na um, ki so ga že v mladosti zaznamovale posledice meningitisa. Gledala je, kako se je izsušila krpanovska postava, kako je postal brezizrazen pogled, ker ni več ločil svetlobe od teme, kako je bil ta človek drugačen od tistega, ki ji je nekdaj odkrival življenje. Da, služil je življenju. Življenje pa se je do njega izkazalo krivičen sodnik, ki dobro kaznuje in hudo plačuje. S trpljenjem mu je povrnilo usluge in te usluge so bile največje, kar jih premore človek. Bile so ljubezen. Ljubezen do samotnih peščenih stez, belih kra-ških zidov, zapuščenih vrzel, mogočnih hrastov in drobnih travnih bilk. A to je bilo prej, veliko prej, ko je še nosila pšenične lase spletene v kito, povezano s pikapoloničastim trakom...
»Ma-ti-ja, greva k ptičjemu ko-ri-tu?« so skakljale rumene žabe v rdečih škorenjčkih.
»In kaj poreče mama?« se je popraskal za ušesom.
»Saj ne bo vedela, saj ji ne bova povedala,« se je ozrla nazaj, kot bi se hotela prepričati, da ju nihče ne vidi. »Daaaj,« ga je pogledala proseče in po kratkem dodala: »Samo glej, da ji ne boš ti kaj rekel.«
»Jaaaz?« je glasno zategnil.
»Pssst,« je dvignila kazalec na usta, »da naju kdo ne sliši.«
In že so se njegovi orjaški koraki spuščali po strmini v dolino.
»Čakaj, čakaj,« je capljajoče drobila za njim.
»Kaj pa se tako mečkaš-aš-aš?« ji je odgovarjal njegov odmev.
Ko ga je dohitela, je slonel na skali, ki so jo poraščali lišaji. Pogled je upiral v bližnje vejevje.
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—- da je na seznamu dohodkovnih prijav, ki je izobešen v palači Madama v Rimu, najbogatejši senator (več kot dve in poi milijardi dohodkov) Guido Rossi, izvoljen na listi Komunistične partije Italije...
—	da ima slovenska Cerkev trenutno sedem stalnih diakonov, med katerimi je tudi bivši partijec...
—	da je knjiga Vinka Ošlaka o Medžugorju, ki jo je avtor napisal v esperantu, izšla v samizda-tu v litvanščini...
—	da ima celjska Mohorjeva družba v načrtu — ob stoletnici pisateljevega rojstva — izdajo Bernanosovega romana Pod satanovim soncem...
—	da je v rimski kongregaciji, ki jo vodi kardinal Ratzinger, v preiskavi okoli sto Marijinih prikazovanj na raznih koncih sveta...
—	da po Zagrebu že nekaj mesecev krožijo govorice o samomorilski sekti »Črna vrtnica«, katere člani, črno oblečeni najstniki, naj bi bili častilci satana...
—	da je bila na Veliki petek v ljubljanski Unionski dvorani premiera filma »Na sredi mojih dni« s tematiko iz Medžugorja, da je v njem odlično odigrala svojo vlogo igralka Milena Zupančič, da je podjetje Vesna film ta film prodalo že v 36 držav in že pripravilo 70 kopij za predvajanje v Združenih državah...
—	da stanovanja raznih imenitnih revolucionarjev po Ljubljani krasijo dragocena likovna in etnografska dela, ki so jih dobili takoj po vojni in za katera so napisali reverz, da jih prejemajo v začasno uporabo, a mnogih reverzov ni več, niti v kopiji...
—	da je na Opčinah prišlo do ustanovitve slovenskega mladinskega krožka MAGNET s približno tridesetimi člani...
—	da je danes na svetu okoli šeststo visokošolskih zavodov, ki so nazorsko usmerjeni po katoliškem pogledu na svet...
—	da so nekateri slovenski zdomski klubi v zahodni Evropi tako dobro organizirani, da vanje radi zahajajo tudi Srbi in da je zato v njih marsikdaj pogovorni jezik srbohrvaščina...
»Glej,« ji je pokazal s prstom.
Skremžila je obrazek v izraz nerazumevanja.
»Tam, tam,« je še bolj iztegnil roko v prejšnjo smer.
»Gnezdooo,« je zavpila in se zavrtela od veselja.
»In tisto, kar visi s hrasta?« se je ozrla proti drevesu, ki ga je opletalo srobotje.
»Čuk, a ne vidiš, da je topol?« jo je poučil.
»Ja, ampak tisto, kar visi?«
»Zorze se je obesil.«
»In kdo je Zorze?«
Umolknil je. Zdaj res ni mogel zadovoljiti njene neizčrpne radovednosti.
»Mamo bova vprašala,« mu je priskočila na pomoč.
»Ne, ne, mama ne ve.«
»Kdo pa ve?«
»Janez.«
»In če tudi Janez ne ve?«
»Janez ve, gotovo ve.«
Pod nogami je zašumelo listje. Začela sta se vzpenjati po paštnastih krajcih zemlje. Kako čuden je bil ta kraj, skoraj začaran v pravljico! Ko-reninaste stopnice, ki jih je v stoletjih izdolbla človeška noga. Od časa izglodani črvivi čoki. Viso-korastoči razvejani hrasti kot bi jih upodobil slikar naivec. Divja narava, praproti in lišaji. In nad vsem tem zimsko nebo s pomladno jasnino. Svet, ustvarjen za vile, čarovnice, palčke in škrate. In
za njiju, za starca z otroškim srcem in za otroka z življenjem v očeh.
»Ooooo,« je onemela, »koliko listja! Saj ptički sploh ne morejo piti.«
»Odstraniva ga!« jo je potolažil in z rogovilasto vejo začel grebsti po okrogli jamici, ki sta jo oblikovala skupaj zrasla hrasta. Ptičje korito je bilo skoraj iztrebljeno, ko se je med odstranjeno gnilobo zalesketalo nekaj okroglega.
»Moje,« je pograbila kovinasti novec.
»Če je tvoje, ne boš več prišla z mano!« ji je očital užaljen.
Morala se je vdati in prepustiti najdeni zaklad. To je bil eden tistih nepozabnih trenutkov, ko je potegnil iz žepa črno denarnico, jo izpraznil in začel preštevati: »Sto, dvesto, tristo, petsto, štiristo, osemsto, sedemsto, devetsto, tavžent... Ravno prav, za almožno bo,« je ugotavljal in spravljal svoje bogastvo. Ona pa je medtem že pozabila na žalitev, našobljene ustnice so se spet razvezale v klepetavost in v očeh se je razživela nekdanja nagajivost.
»Matija, slišiš?« ga je vprašala poltiho.
»Slišim, slišim, srna bo ali zajec. Za mano hodi!« ji je še ukazal in se preril skozi leskovo goščo. Na ozki ravnici je nekoliko postal, iztegnil vrat in prisluhnil, odkod prihaja šumenje.
»Tja!« se je obrnil proti vrzeli in odstranil ra-klo, ki jima je branila na pot. Po razritem kolovozu, ki so ga le na sredi poraščali šopi suhe raz-
»Bi si radi dopisovali s Kristusovim potomcem?«
Tako se glasi naslov članka v »Delu«, glasilu tržaških slovenskih komunistov (15.4.1988), ki bralce seznanja z nekim prispevkom v reviji »Es-sere secondo natura«. Velikonočna številka te revije, ki se v glavnem u-kvarja z alternativno medicino, alternativnim naravoslovjem itd., se je namreč domislila, da bi se šla tudi »alternativno« kristologijo. V ta namen je navezala stike s »strokovnjaki«. In tako lahko naivni kristjani zvemo, da Jezus v resnici ni umrl na križu (zato seveda niti od mrtvih ni vstal), ampak da je živel v Kašmiru v sedanji Indiji do starosti 120 let. S križa so ga njegovi prijatelji sneli še živega, ga pozdravili in mu pomagali
zbežati v Sirijo, nato preko Irana do Kašmira. Tu se je Jezus poročil z neko Marjan, imel otroke, enemu njegovih živečih potomcev pa je ime Sa-hibzbada Basharat Saleem. Ni tu prostor, da bi razpravljali o znanstveni vzdržnosti takih in podobnih hipotez, saj se jih je v zgodovini nabralo za več knjižnic. Bolj kot vsemu drugemu se človek čudi omejenosti (če uporabljamo mil izraz) Jezusovih prijateljev (apostolov in učencev), ki so Jezusa najprej pospremili na varno, potem pa v imenu njegovega vstajenja od mrtvih množično umirali mu-čeniške smrti. Medtem pa je Jezus mirno redil in vzgajal otroke v Kašmiru... Kaj pa če je resnica drugačna? Kaj pa če je kamen spotike znana Pavlova ugotovitev, da »če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo praz-
no in tudi vaša vera prazna... in smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15, 13-19)? In da se znova pojavlja neusahljiva želja, da bi le enkrat dokazali, kako smo kristjani naposled le »pomilovanja vredni«? A to le mimogrede. O usodi raznih »demitologizacij« evangelijev pa človek veliko koristnega zve iz znane Messorijeve knjige Ipotesisu Gesti (slovenski prevod Kdo je Jezus).
Agrarna reforma leta 1988?
»Slovenski kmet, tvoje upornosti in pokončnosti, zrasle iz zavezanosti zemlji, jeziku, kulturi, materialni in duhovni dediščini preteklih rodov s tega konca sveta, ni zlomila nobena oblast — ne z nasiljem, ne z ideolo-ško-političnim zapostavljanjem.« Ta-
kuštrane trave, sta se bližala Boščanovim Rubin-cam, kjer je od daleč še nerazpoznavna ženska postava grabila listje.
»Ni srna,« je žalostno ugotovila.
»Ja, ja, prav Milka mora biti,« je skoraj preslišal njene besede. Zdaj sta jo že razločno videla, kako se je sklanjala nad žbrinco in s hitrimi kretnjami tlačila vanjo steljo. Tudi ona ju je opazila, se zravnala in zaklicala:
»Ej, kod pa vidva pohajata?«
»Kjer...«
»Kjer se je obesil Zorze,« ga je prehitela, da ne bi izdal njune skrivnosti.
»Jejžuš, kakšno smrt mu pritikata!« se je zgrozila in zmajala z ruto, zavezano na tilniku. Ker pa je blagrovala njuno otroško zaverovanost, jima ni hotela povedati resnice in je le dodala: »A Zorze je šel vseeno v nebesa.«
»Zakaj?« sta jo pogledala začudeno.
»Ker je pel svojo pesem.«
Ni jima bilo treba dolgo prositi in že se je oprla na grablje, se useknila v robec in začela s prijetnim altom:
»Vseh lesena vseh lesi,
sveta vera nas uči:
ne križaj ga
ne martraj ga,
ker On je usmiljen’ga srca.
Te prosim lepo, kadar umrje telo,
MLADIKA
v vsako
slovensko družino
bodi Jezus tako usmiljen, da me vzameš v nebo.«
»Matija, tudi midva se jo morava naučiti, da bova šla v nebesa!« se je razveselila.
»Morata! Zdaj pa pojdita domov, da vaju ne bodo iskali.«
Še dolgo se je ozirala za otrokom in starcem, dokler nista izginila za ovinkom, kjer je sameval šipkov grm z zadnjo temno rdečo jagodo, ki se je kljub zimi obdržala na peclju...
Odložila je kemični svinčnik in pogledala skozi šipo. Čeprav se je zunaj že stemnilo, je jasno razločila stožčaste obrise cipres, ki so se dvigale nad pokopališčem. Tam leži tudi on, je pomislila, pod enim izmed tolikih nagrobnih kamnov, kjer piše alfa in omega, rojstvo in smrt. In od rojstva do smrti življenje, njegovo življenje, ki je bilo na videz tako neznatno, v njej pa je zapustilo neizbrisne odtise. Zdaj ve, kaj je veselje in kaj je trpljenje. Ve, kakšna je smrt. In kdor se mora premikati med temi skrajnostmi, ceni, kar je med njimi, čeprav ni najlepše in najboljše. Ceni, ker je življenje.
ko se glasi začetek proglasa, s katerim 17 podpisnikov (somišljenikov je seveda veliko več) predlaga ustanovitev Zveze slovenske kmečke mladine (ZSKM) in Slovenske kmečke zveze (SKZ) v SR Sloveniji. V nadaljevanju predlagatelji pravijo, da mora kmet končno postati gospodar lastne usode. Odstraniti je treba ideološke dogme, ki onemogočajo celovit razvoj podeželja, pripraviti pa pot agrarni reformi, ki bi povrnila enakopravnost zasebnemu kmetijstvu, odpravila zemljiški maksimum, izboljšala socialno-ekonomski položaj kmeta, prenovila zadružništvo na njegovih klasičnih osnovah in tako oblikovala novo nacionalno agrarno politiko, ki bi mladim omogočila človeka vredno življenje v vasi. To je v gro-
bih obrisih vsebina proglasa, ki bi ga lahko označili kot klic po osvoboditvi izpod spon marksističnega pristopa do kmetijske politike. Sicer pa, če nas spomin ne vara, je bila »dokončna« agrarna reforma izvedena že leta 1945 in je »s svojimi posledicami objektivno prekašala dosežke agrarnih reform v buržoaznih družbah« (Zgodovina ZKJ, LJ. 1986, str. 297). Kako je z »objektivnimi« posledicami, ni znano, pač pa slovenski kmet kar dobro pozna »subjektivne« posledice povojne kmetijske politike. Zato bo treba najbrž iz zaprašenih zgodovinskih učbenikov ponovno potegniti na dan pojem »agrarne reforme«, treba bo »reformirati reformo«. Toda, ali bo oblast znala prisluhniti izzivu časa ali bo obveljala ugotovitev iz proglasa:
»Oblast, ki nima ušes, da bi slišala, tudi glave, da bi vladala, nima«?
Ponosna je
V tržaškem baru. Pogovor med gospodinjo in gostom v italijanščini: »NASVIDENJE je v slovenščini, DOVIDŽENJA v hrvaščini...«
»Kaj vi znate slovensko in hrvaško?«
»Ne, ne, samo kakšno besedico. Nikoli mi ni bilo do tega, da bi znala. In tudi mi ni do tega...«
Gospodinja hiti z opravičevanjem, kot da jo je gost zalotil pri kakem hudem prekršku. Zaklinja se, da je prav res ne zanima, da bi znala slovensko ali hrvaško. Ponosna je nad svojim neznanjem.
»FOTO VLASTJA«
Pogovor s fotografom Vlastjo Simončičem
Iz kratke vesti v/ Anteni o velikem uspehu slovenskega fotografa, ki mu je bila v Sloveniji 20 let prepovedana javna kulturna izpoved, se je rodilo sodelovanje, ki bo obogatilo Mladiko s fotografskim kotičkom »Prelepa si, zemlja slovenska«. Umetniški fotograf Vlastja je deset povojnih let v edinem slovenskem ilustriranem tedniku Tovariš urejal stalne slikovne strani iz domačega življenja. S svojim pestrim slikovnim pripovedovanjem je navduševal bralce, ki jim je politika vsiljevala vsebine vzhodne kulture.
Kdo je ta človek, ki že 40 let s fotografskim aparatom v roki beleži zgodovino svojega naroda? Takole nam odgovarja:
Prvi zrak je v moja pljučka prišel z bregov bistre Soče. Od takrat je minilo 77 let. Pota moje usode je začrtala usoda Soče, kateri sem, s poezijo Simona Gregorčiča v roki, napisal:
Krasna si, hči planin,
rodil ob bregu sem se tvojem,
»Narava mi je odkrila mnoge skrivnosti!«
Boris Novak,
VOJAKI ZGODOVINE
(dramska kronika 1918-1948)
(odlomek, »Maske«, 1987/88, št. 8/9,
str. 186)
VIDA: Kaj je pa tebi zapustil?
TONE: Titovo sliko.
VIDA: Titovo sliko?! Samo Titovo sliko?!
TONE: Da. Rekel mi je, naj po njegovi smrti odprem Titovo sliko, češ da je vanjo spravil nekaj zame.
VIDA: Poglej. Hitro poglej!
Tone sname s stene Titovo sliko in odpre okvir.
TONE: Hudiča! Pod Titovo sliko je še ena slika!
VIDA: Še ena slika?! Čigava?!
TONE: Ne boš verjela. Hitlerjeva.
VIDA: Hitlerjeva?! Nemogoče!
TONE: Pod Hitlerjem pa je še ena slika.
VIDA: Čigava?
TONE: Pomisli — Peter Drugi Karad-jordjevic.
VIDA: Ta strahopetec? Le zakaj?
TONE: Hej, saj to se nadaljuje! Pod Petrom Drugim se skriva še ena slika.
VIDA: Kdo je pa zdaj?! Nikoli nisem razumela očetovega humorja.
TONE: Knez Pavle.
VIDA: Tudi Pavle? Ta patentirana baraba? Ne razumem, zakaj je oče čuval vse te slike.
TONE: A to še ni konec. Pod regentom je še ena slika.
VIDA: Čigava, čigava?!
TONE: Kralj Aleksander.
VIDA: Ne razumem, kratko malo ne razumem...
TONE: Pod tem tiranom pa leži...
VIDA: Kdo?! Kaj vse to pomeni?
TONE: Peter Prvi, ustanovitelj Kraljevine SHS.
VIDA: (si oddahne): No, pa smo končno prišli do dna.
TONE: Ne še. Pod Petrom Prvim se skriva še ena slika.
VIDA: Neverjetno. Kdo je pa zdaj?!
TONE: Čakaj malo! Slika je čisto raztrgana. Moram sestaviti koščke, da vidim, kaj piše... Poslušaj tole: Karel der Erste, der Kaiser und König der österreichisch-ungarischen Monarchie. Z očetovo roko pa je pripisano: »Der letzte Kaiser, Gott sei Dank!«
VIDA: Hahahaha! Oče še po smrti zbija šale.
TONE: Trikrat lahko ugibaš, kdo je zdaj na vrsti.
VIDA: (s smehom): Gotovo Franc Jožef.
TONE: Da. Stari, brkati Franc Jožef!
VIDA: Le kaj hoče povedati z vsemi temi slikami?
TONE: Na dnu okvirja je očetovo pismo.
VIDA: In kaj piše?
TONE: Piše: »Sin moj, zdaj vidiš, komu vse je tvoj oče kot vojak moral priseči zvestobo.«
tebi pesmi svoje pojem, tvoj sem in ostal bom sin!
Moj oče je bil zaveden Slovenec. Služboval je kot železničar v Trstu, kjer sem hodil v slovensko Ciril-Metodovo šolo. Ker pa je bil oče zaradi »jugoslovanske ideje« na cesarski policiji zaznamovan kot »politično sumljiv«, so ga premeščali po raznih postajah Primorske in Istre. Za očetom je morala tudi družina in do leta 1918 smo se devetkrat selili. Tako je bilo že moje otroštvo nemirno in tako je ostalo do danes, ko so mi lasje že osiveli.
Leta 1915 je Italija z obljubami, da bo dobila veliko novega ozemlja, stopila v vojno proti cesarstvu Avstro-Ogrske. Oče je moral v vojsko, mati pa s tremi otroki v Trst, kjer sem nadaljeval šolanje. Po italijanski zasedbi Trsta so slovenske železničarske družine z vlaki pregnali preko meje z novo državo, »Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Blizu Ljubljane smo obtičali v vagonih na slepem tiru, ker ni nikjer bilo stanovanj. V vagonih smo ostali leto dni in pol in takrat sem spoznal, kaj sta lakota in mraz. V šoli so me klicali »vagonar«. Tudi pozneje sem spoznal, da begunci iz primorskih krajev nismo bili preveč dobrodošli. Gimnazijo in realko sem končal v Ljubljani in v Beogradu, kamor je bil oče premeščen. Zelo sem bil razočaran, ker nisem bil sprejet na slikarsko akademijo. Iz obupa sem se zatekel v vojaško službo in leta 1932 končal akademijo. Služboval sem v Ljubljani.
Leta 1937 sem spoznal junaka Primorske Danila Zelena in z mnogimi skritimi ukrepi koristil njegovi ilegalni organizaciji, ter sodeloval z drugimi člani njenega vodstva. Moj predlog je bil, da organizacija dobi ime »TIGR«.
Takoj po okupaciji so me fašisti in nacisti povsod iskali, saj sem že jeseni 1940 prejel opozorilna obvestila, da bom ob glavo. Marca 1942 so me italijanski
»Moj mir je delo!«
Po prihodu iz ječe! (Avtoportret z ogljem)
vojaki aretirali na Dolenjskem, kjer sem deloval kot aktivist OF. Pri poskusu bega sem dobil tak udarec po glavi, da so me nezavestnega odpeljali v bolniški zapor v Ljubljani. Ker so mi noge ohromele in me je presenečala epilepsija, so me prenesli na nevrološko kliniko, kjer sem 1943 ponovno shodil. Tam sem vodil zelo pomembne ilegalne akcije po navodilih OF, vendar tudi spoznal mnoge stalinske ukrepe, s katerimi se bo ukvarjala generacija bodočnosti.
Februarja 1944 sem iz bolnišnice ušel in se javil tržaški ilegali. Komaj je minil mesec dni, me je zamajala vest o strahotnem zločinu v ulici Rossetti, kjer so bili pobiti trije moji prijatelji iz TIGR-a. Nobeden med njimi ni bil komunist. Razmere v Trstu so postale tako zamotane, da jim nisem bil kos. Umaknil sem se v Milan.
Našel sem zvezo z italijanskim osvobodilnim gibanjem CLN, ki je sprejelo moje izkušnje. Deloval sem od jeseni 1944 daleč na severu v partizanski republiki v območju jezera Lago Maggiore. Koncem aprila 1945 je svetovna morija omagala In prišel je čas obračuna. Vstaja v severni Italiji je bila silovita. Na kurirski poti so me ujeli fašisti in si privoščili zabavo s počasnim ubijanjem. Prvo so mi izbili zobe, brce v trebuh pa so bruhnile kri. Bili so razkačeni, ker sem vse s primorsko trmo prenašal brez glasu. Prignali so me pred zid za ustrelitev, usoda pa je hotela drugače: doživel bom še hujše, kot je smrt! Ne-
»Z mladimi sem mlad«
nadni prodor garibaldinske motorizirane kolone je dogajanje zasukal in pokosil vse moje rablje. Pobrali so me nezavestnega tam pod zidom. Zbudil sem se naslednje jutro v moje drugo življenje. Bilo je 28. aprila 1945.
Naslednji dan sem v Milanu s kaj čudnimi občutki opazoval za noge obešenega Mussolinija in 14 njegovih pajdašev, 30. aprila pa je svet zvedel, da se je Hitler sam pokončal.
Po končani vojni sem deloval v Milanu v jugoslovanskem odboru za repatriacijo. Tisoči so prihajali po pomoč, tuje gorje pa sem čutil kot svoje. Vsi trpeči se spominjajo, kdo je bil »Mirko«.
Čez pol leta so tudi mene poslali domov, vendar preko Beograda, kjer sem oddal diplomatsko pošto. Ob tej priložnosti mi je bilo sporočeno, da mi je določena služba v vojnem ministrstvu, kar pa sem na začudenje prisotnih odklonil. Od takrat nisem nikjer dobil zaposlitve. Ko sem se vrnil v Ljubljano, mi ni ostalo drugega, kot da sem se javil v prostovoljno delovno brigado, kjer sem vsaj dobil en obrok pri brigadnem kotlu. Streho mi je dala zloglasna ljubljanska »cukrar-na«, kjer sem nekaj let stanoval v shrambi za živila. Poskusil sem izpolniti moje sanje o slikarski izobrazbi na ljubljanski akademiji kot izredni študent, vendar je vpliv »temnih sil« dosegel, da so me čez pol leta uradno odstranili. To je bilo jasno opozorilo, da moj osemletni boj proti nasilju še ni končan.
Čisto po naključju sem prelisičil blokado in se kot fotoreporter zaposlil pri ilustriranem tedniku Tovariš ter svoje reportaže podpisoval s psevdonimom »Foto Vlastja«. Mnogi še danes ne vedo, kako se pišem.
Kadar sem hodil na reportaže po Primorski, so me vznemirjala pričevanja, kakšen lov je bil tam po osvoboditvi na nekdanje tigrovce. Slutnja mi ni dala miru in vse pogosteje me je spraševala: »Kdaj boš pa ti na vrsti?«... In zgodilo se je 6. decembra 1949, ko so zvečer vdrli v uredništvu v mojo delavnico in me odvedli v zapor ter zaklenili v podzemno samico
brez okna! Obdolžili so me izdaje domovine, najhujšega zločina, ki ga poznata moja čast in moje rodo-Ijubje! Pol leta nisem videl sonca in brez moči sem pol leta prestajal hujše gorje, kot je smrt! Ker sem človek, me je o tem sram pripovedovati.
Ko so mi po tej tragediji psihiatri zakrpali razklano duševnost, sem se poslovil od časnikarstva, kjer so razmere in odnosi do moje osebe postali nevzdržni. Posvetil sem se medicinski fotografiji in filmu ter jima dal v 25 letih moj nedosežni delež.
V tem času sem bil tudi uspešen v mednarodni areni fotografske kulture ter dosegel diplomo mednarodnega mojstra.
Ves svoj prosti čas že 40 let posvečam vzgoji mlade generacije in ob njej ostajam mlad. Pedagoške izkušnje doma nimajo cene, zato pa tembolj v tujini.
Fotografija je moja svoboda in z njo sem odkril že mnoge skrivnosti narave, ki je moja učiteljica. Fotografija je moja resnica, ki pravi: »Kdor fotografira — dvojno doživlja!«
In za konec:
POGLED NAZAJ
Po cesti mojega življenja hodim, ki veter zle usode jo pometa.
Hitijo nad menoj spoznanj oblaki, hitijo kakor jaz v neznano, in mračni so.
Prav tak je tudi moj obraz, ko štejem svoja siva leta.
Ta veter terja me naprej, čeprav brez mojega namena, in vabi me s seboj na ples.
Korak se trmasto zapleta, utrujena so moja že ramena!
Jalova je pot obupa!
Zato s ponosom kar naprej, brez tožbe in brez hrupa!
okoli leta 247. To svetnico praznuje Cerkev 9. februarja, ob nji časti 24. decembra še sv. matrono Apolonijo. Številni so svetniki z imenom Apollonius: 14. februarja časti Cerkev sv. Apolonija iz Ternija, 8. marca sv. Apolonija, mučenca v Antinoe, 19. marca sv. Apolonija škofa, 10. maja sv. Apolonija, mučenca v Aleksandriji, 18. aprila rimskega mučenca sv. Apolonija, 5. junija egiptovskega mučenca sv. Apolonija, 7. junija sv. Apolonija, škofa v Brescii, 10. julija sv. Apolonija, škofa v Iconiu, 23. avgusta sv. mučenca Apolonija (TAGLIAVINI l,40).
Žensko ime se je udomačilo pri nas v aferetični obliki Polona in iz njega izhajata metronimična ali patronimična priimka Polončič (ZSSP Dolenjska, LJ, MB) in Polonec (ZSSP Ptuj), morda še kateri. Srednjeveško gradivo ne izpričuje rabe imena in priimka.
Med imeni zaselkov se na to ime morda navezuje Po-lonkar v Žireh (ATLAS, 124/A2).
Augustinus
Augustinus je manjšalna oblika imena Augustus; ime se je začelo širiti v 5. stol. po zaslugi Aurelia Augustina iz Tagasta v Numidiji, škofa v Iponi, cerkvenega doktorja in odličnega pisatelja (354-430), ki ga Cerkev praznuje 28. avgusta. Poleg njega časti Cerkev 7. maja sv. Avguština, mučenca v Nikomediji, 19. maja blaženega Agostina imenovanega Novello, 26. in 28. maja sv. Avguština nadškofa v Canterburyju in angleškega apostola (TAGLIAVINI l,288).
Ime je nekajkrat izpričano ob prehodu med 15. in 16. stol.: 1494 Augustin Pritz{- Bric), kmet (KOS II,209), 1523 Augustin, kmet v Števerjanu (KOS 11,169), Augustin, župan in kmet v Repnu (KOS 11,217), Augustin Grebinger, upravnik (KOS 11,192), Augustin Zepavvauicz v Ozeljanu (KOS 11,172).
Ime se pojavlja v nespremenjeni obliki, čeprav v različnih zapisih, kot priimek: Agustin (ZSSP MS), Augustin (ZSSP od MS do Tolmina), Auguštln (ZSSP Dolenjska in Štajerska, KOŠTlAL,563 Koroška), Avguštin (ZSSP NM, LJ), Avguštin (ZSSP Dolenjska, Gorenjska, LJ, MB), Au-goštin (ZSSP Litija). Redek je izpeljani priimek Avguštinek (ZSSP LJ). Posebno po vzhodni Sloveniji srečujemo pa-tronimični priimek Augustinčič, Auguštinčič, Avgustinčič, Avguštinčič (ZSSP Litija, Šmarje, MB, NM, LJ). Z razširjeno pridevniško osnovo imamo Augustinovič in Avguštinovih (ZSSP MB). Z nemško pripono -er imamo Augoštiner, Avguštiner (ZSSP MB).
Aferetično hipokoristično ime se glasi Guštin in je postalo priimek po vsi Sloveniji (ZSSP), v zapisu Guštin se pojavlja v osrednji Sloveniji (ZSSP MB, LJ, Sežana; KO-ŠTlAL,563 tudi Dolenjska) in pri nas (SPZM Staranzano; Nabrežina, Repen, Zgonik, TŠ). Z moškim imenskim for-mantom -ina je nastal priimek Guština (ZSSP LJ), sicer srečujemo patronimični priimek Gustinčič (ZSSP MB, LJ, Primorska; KOŠTlAL,563 tudi Notranjska), Guštinčič (ZSSP Postojna), Gustincich (SPZM GO; TS) in Gustinčič (Dolina, TS).
Pod fašizmom so priimek Augustincich na Tržaškem poitalijančili v Augusti (PIZZAGALLI 118).
Dve naselji nosita ime po priimku: Avguštine pri Krškem in Guštini pri Vrtovinu; en sam zaselek ponavlja osebno ime ali priimek Avguštin pri Ravnah (ATLAS,36/B3), s svetniškim pridevkom še zaselek Sv. Avguštin v Halozah (ATLAS 96/B3, a odsoten v imenskem kazalu).
Baltasar
Cerkev praznuje 6. januarja sv. Tri Kralje, tretjega med njimi imenujeta latinska Vulgata in grški prevod sedemdesetih Baltasar. S tem imenom oba prevoda označujeta dve različni biblijski osebnosti, ki nosita v hebrejskem besedilu Biblije imeni Beltsha’zar in Belsha’zar. Obe imeni sta asiro-babilonski: prvi se glasi Balat-shar-usur »varuj kraljevo življenje«, drugi Bel-shar-usur»Bel naj varuje kralja«. Cerkev časti 25. aprila blaženega Baltasarja, frančiškana v Mondoviju, in 25. julija še blaženega Baldasarja Alvare-za iz Jezusove družbe (TAGLIAVINI l,8).
V poznem srednjem veku je osebno ime izpričano med Slovenci: 1461 Baldessare Mireg, tržaški meščan (SSMM 672/1), 1498 Balthasar (Balthesar) Solutsch (Selutsch), kmet v Trnju (KOS 11,232,243), Walthesar Rebek iz Gojač (KOS 11,191). Nekatere priimkovne oblike to ime ponavljajo: Baltazar (ZSSP MB), Baltizar (ZSSP MS), Baltesar (ZSSP KR), Boltezar in Boltežar (ZSSP LJ), Boljtežar (KO-STlAL,563 Gorenjska), Boltižar (ZSSP Dolnja Lendava); ob teh oblikah, ki ohranjajo zaradi cerkvene rabe / pred f, se je uveljavila ljudska oblika s prehodom / -> u in hkratnim narečnim prehodom začetnega d -> v: Vavtižar (BREZNIK 260, odsoten v ZSSP); ta priimkovna oblika se je nadalje na Koroškem in Gorenjskem po hiperkorekturi spremenila v Lavtižar (BREZNIK 260, Koroška in Gorenjska; ZSSP Gorenjska), Lautižar (ZSSP Radovljica), Lautizar in Lauti-zer (TS).
Trizložno ime se je obrusilo v apokopiran hipokoristik Volt (ZSSP CE), ki se je nadalje razširil s formanti -a, -e, -ek, -in, -er. Balta (ZSSP Črnomelj, LJ), Bolta (ZSSP Kamnik, LJ, NM, MB, PT), Volta (BREZNIK 260), morda tudi Pauta (ZSSP II. Bistrica); 1498 Wallte, kmet v Vremah (KOS II,225), Bolte (ZSSP Gorenjska, Dolenjska, CE), Boljte (KO-ŠTlAL,563 Gorenjska), Valte in Volte (ZSSP Gornji Grad); Boltek (ZSSP Šmarje, MB); Boltin (BREZNIK 260, Št. Lambert pri Zagorju); Boltes (ZSSP NM), Boltež (ZSSP LJ). Pa-tronimiki na-/c, izpeljani iz prejšnjih, so redki: Baltic (ZSSP Litija, MB), Pautič (ZSSP Dravograd).
Pri redkem priimku Voltar (ZSSP GO), hiperkorigirano Lavtar, kar so pod fašizmom na Tržaškem poit. v Lautieri (PIZZAGALLI 252), moramo iz previdnosti dopuščati tudi in predvsem izvir iz nemškega imena Walter.
BREZNIK 260 naniza med priimki, izvedenimi iz tega hagionima, tudi oblike Bolcar (odsotna v ZSSP), Bavčar (ZSSP severna Slovenija od GO do MS), Vavčar (Martuljek; odsotna v ZSSP). Ne dodajam številnih variant s slov. Zahoda, ker se mi zdi primer sporen; vsekakor so možnosti križanja z drugimi osnovami visoke: ko bi te priimke sprejeli v to poglavje, bi jim lahko dodali še mnogo in bi nas veselje gotovo peljalo predaleč v nevarne vode.
Baptista
Ime je stalni pridevek sv. Janeza Krstnika, sanctus Jo-hannes Baptista, da svetnika ločimo od Janeza Apostola; v grščini se pridevek glasi baptistes, izglagolski samostalnik iz bapto, baptizo »potapljam«, krst so namreč od začetka naprej za več stoletij podeljevali s potopitvijo v vodo. Cerkev časti sv. Janeza Krstnika 24. junija, a tudi 24. februarja in 29. avgusta, poleg njega časti sv. Janeza Krstnika de la Salle v Rouenu 7. aprila in 15. maja ter sv.
Svetniki v slovenskem imenoslovju
13
Janeza Krstnika De Rossi, duhovnika v Rimu, 23. maja (TA-GLIAVINI 1,203).
ime se je iz romanskega Zahoda razširilo po slovenskem prostoru v nespremenjeni priimkovni obliki Batista (ZSSP Gorenjska, Primorska, MB; TS), morda tudi Batti-sta v Gabrovcu v zgoniški občini. Še pogostnejši je hibridni patronimik Batistič (ZSSP Primorska, Notranjska, Gorenjska, Šmarje, MB), Battistig (SPZM Špeter, Como di Ro-sazzo, Tavagnacco), Battistich in v poit. obliki Battisti (SPZM Tržič), morda spada sem tudi Battisnich (SPZM Neme). Pod fašizmom so priimek Battistig na Tržaškem poitalijančili v Battisti (PIZZAGALLI 184) in v ti poitalijančeni obliki ga najdemo tudi na Goriškem (ZSSP GO). Nadalje srečamo furlansko priimkovno obliko Batistuta (ZSSP Postojna, Tolmin) in s fonetično adaptacijo Batištuta (ZSSP CE, GO). Morda kaže izvajati patronimični priimek Batič (ZSSP Gorenjska, Laško, Štajerska, NM, Kočevje, Primorska; SPZM Doberdob), Batič (ZSSP GO; TS), Batich (TS), Battig Batti (SPZM Tržič) iz italijanskega hipokoristika Batta k temu svetniškemu imenu rajši kot iz hrv. bato »brat« (SPZM 8) ali vsaj dopuščati možnost križanja obeh osnov. PIZZAGALLI 184 izpričuje za ta priimek pisane poitalijančene oblike: Batič postane Batticelli, Batti in Battisti; Batich postane Batti; Battic postane Battisti; Battich pa Batti-ni; Battig končno Batti.
V krajevnem imenoslovju je to svetniško ime izpričano le v imenu zaselka Batistovec pod Vremščico (ATLAS 180/B2).
Barbara
Barbarus in Barbara sta bila v starem Rimu neredka »cognomina«. Sprva je bilo ime etnični vzdevek po grškem pridevniku bárbaros »jecljavec« in je v Grčiji označeval tujce, ki so govorili Grkom nerazumljiv jezik. S tem izrazom so Grki imenovali vse negrške narode, Rimljanom pomeni izraz isto kot »tujec«. Kristijanski pisci so začeli uporabljati izraz s pomenom »nekristijan«. Grki so poznali tudi osebni imeni Bárbaros in Barbára. Svetnica, ki jo Cerkev praznuje 4. decembra, naj bi po nekaterih virih bila Grkinja iz Ni-komedije, po drugih naj bi bila iz egiptovskega Eliopolisa. Ob začetku 3. stoletja naj bi jo bil za cesarja Maksimina obglavil lastni oče, ki gaje v istem trenutku strela upepelila. Zato je sv. Barbara postala zaščitnica proti strelam in so jo po odkritju streliva priznali za zavetnico artiljerjev. Cerkev časti 17. maja še sveto Barbaro, devico in mučenico v Cagliariju, in 1. septembra blaženo Barbaro, bavarsko kneginjo (TAGLIAVINI 1,417).
Ime je izpričano v Trstu v letih 1308, 1311 (SSMM).
Žensko svetniško ime se najočitneje spremeni v me-tronimični priimek na -ič: Barbarič (ZSSP v Prekmurju, MB, Litiji in Sežani), v TS Barbarich, oz. še Barbarič (ZSSP Murska Sobota) in Barborič (ZSSP Dolenjska, LJ). Verjetno smemo iz njega, če že ne celo iz moške imenske oblike Barbarus, izvajati hipokoristične moške imenske oblike, ohranjene v priimkih Barbre (ZSSP MB), Barbej (ZSSP Laško, Gornji Grad), Barbek (ZŠSP MB), morda tudi Bar-ber (ZSSP Murska Sobota), Barbasch (ZSSP MB), predvsem pa patronimični ali metronimični priimek na -ič, ki je izpeljan iz hipokoristične imenske oblike: Barbič (ZSSP Dolenjska, Štajerska, LJ, Kamnik, Tolmin).
Če puščam ob strani nekaj dvomljivih priimkovnih oblik, naj še omenim rezijanski priimek Barbarino, prisoten tudi
v Sloveniji (ZSSP KR, Radovljica, Sežana), ki utegne biti slovenskega izvira.
Ime Sv. Barbara je lastno dvema slovenskima naseljema: prvo je pri Škofji Loki (ATLAS 105/B3), drugo je v Miljski občini (ATLAS 194/A1): dejansko je St. Barbara italijansko ime naselja, ki se po slovensko glasi Korošci. Nadalje je ime lastno še sedmim zaselkom in domačijam na Štajerskem, Koroškem in Dolenjskem (ATLAS 43/A3, 92/A1, 144/A2, 151/B1, 156/A1). Pri Sv. Barbari pri Prevaljah na Koroškem izvira Barbarski graben (SVI l,47) ali Barbarski potok (ATLAS 36/B3), pri Sv. Barbari na Pohorju (ATLAS 38/A3) izvira potok Barbara, desni pritok Mislinje. Dva zaselka nosita ime Barbara (ATLAS 149/A1,152/B1). Pri Šentjerneju na Dolenjskem je še zaselek Barbič, ki ponavlja ena-koglasni priimek.
Na koncu naj omenim narečno ime sveta Barbula, ki sem ga slišal v Oblici (LISI št. 148).
Bartholomaeus
Cerkveno latinsko ime Bartholomaeus se preko grškega Bartholomâios naveže na aramaisko ime Bartaimay, točneje bar Talmay»Talmajev sin«. Apostola tega imena imenujejo tako trije med sinoptičnimi evangeliji, medtem ko ga Janezov evangelij imenuje Nathanaék. verjetno je to njegovo pravo ime, medtem ko so drugi viri rabili le njegov patronimik. Aramajsko ime Talmay je težko razlagati in ob njem so nastale številne hipoteze. Poleg apostola, ki ga Cerkev praznuje 24. avgusta, časti še 20. maja častitljivega Bartolomeja Holzhauserja, 1. avgusta sv. Bartolomeja, škofa v Vicenzi, 4. avgusta sv. Bartolomeja, mučenca v Ni-komediji, in 11. novembra sv. Bartolomeja opata v samostanu v Grottaferrati (TAGLIAVINI l,284).
Iz svetniškega imena se je razvila slovenska imenska oblika Jernej (RAMOVŠ, Konzonantizem, LJ 1924, str. 75), ki v srednjeveških zapisih konkurira z obliko Arnej: 1313 Arneyde Gabroviça (MARSICH), 1405 duorum filiorum Antonii de Arney (CAP CERE lll,c.34r.); mnogo pogostnejše so oblike s predjotacijo: 1311 Gregorio filio Gerni de Ga-bronich (z g so tržaški pisci v poznem srednjem veku radi zapisovali slov.;, torej zapis je treba brati Jernioz. Jernej', Gabronich pa je pisna napaka za *Gabrouich', očitno je to isti človek, ki smo ga že brali v dokumentu iz 1.1313); 1357 alarnegi(= Jarnej; CAPQD,c.7r., 16r.). 1367GiarneiScer-bina (= Jarnej Škrbina; MARSICH), 1370 Lorenzo de Jernej (MARSICH), 1399 filii Antonii de laney (CAP CERE
II,	c.39r.; mesto je težko čitljivo, morda je kratica zar abra-dirana, morda jo je pisec pozabil napisati, vsekakor moramo brati Jarnej), 1405 larney brentarii (CAP CERE
III,	c.33v,), 1425 Jarnej de Sexana, 1447 Jarney de Bergot ( = iz Brgoda), 1476 Antonio del fu Jarnei de Xinoxeça cit-tadino e abitante in Trieste, 1477 ...Jernej...Sinosseça, 1500 ser Antonio de Jernei (MARSICH), 1575 Jernei Stenta (TAMARO), 1595 Jernei Spiler (ZENATTO).
Iz te — najstarejše — slovenske oblike svetniškega imena so se razvile številne priimkovne oblike začenši z onimi, ki samo ime ponavljajo, ne da bi mu ničesar dodale: Jernej (ZSSP Dravograd, MB, Tolmin), s formantom -(e)c izvedeni patronimik Jerneje (ZSSP Kamnik, CE, LJ, PT), Jernejec (ZSSP LJ), Arneitz (ZSSP MBJ, Arnejc (ZSSP KR, Laško, CE, LJ), Ernejc (ZSŠP Litija, Šmarje); iz prejšnjih izvedeni patronimik na -ič: Jernečič (ZSSP Logatec), Jernejčič (ZŠSP Logatec, Laško, LJ, NM), Arnečič (ZSSP PT,
Slovenj Gradec, LJ), Arnejčič (ZSSP PT, Slovenj Gradec, MB); s forrnantom -šek: Jernajšek (ZSSP MB), Jernejšek (ZSSP PT, Šmarje, CE, MB, Konjice), Arnejšek in Ernešek (ZSSP MB); s formantom -c(e)l(jj: Arnecl in Ernecl (ZSSP MB). Pri slednjih dveh priimkovnih oblikah smo menda že v območju imen, izvedenih iz krajšane imenske oblike, ki izhaja iz osnove Jern (ZSSP Dravograd, MB) oz. rajši iz imenske oblike s formantom -e: Jerne (ZSSP Krško), Arne (ZSSP Dravograd), morda spada sem še priimkovna oblika Erni (ZSSP CE).
Na Slov. Vzhodu in Severu pa moramo računati še s kopico priimkovnih oblik, ki so izvedene iz osnove Arne-/Ernes formantom -(e)žArneš (ZSSP KR, MB, Kamnik), Arnež (ZSSP Gorenjska), Arniš (ZSSP Gornji Grad), menda tudi Arnjaš (ZSSP Brežice), Arnuš (ZSSP vsa Slovenija po malem), Arnuž (ZSSP PT, MB), Arnoš (ZSSP PT, MB), Arnož (ZSSP MB) in na priimkovne oblike, ki so izvedene iz teh z novimi formanti; Arnič (ZSSP MS, LJ, Gornji Grad); Arnik (ZSSP Dravograd, Konjice), Arnšek (ZSSP Gorenjska in Štajerska), Arnežnik (ZSSP Slovenj Gradec), Arnu-ga (ZSSP PT, MB), Erniša (ZSSP MS).
Iz pridevniške osnove, razširjene s formantom -ov/-ev, imamo še patronimična priimka Jarnevič (ZSSP Črnomelj, MS) in Jarnovič (ZSSP Krško, CE, LJ, MB), ki imata lahko izvir s hrvatskega Juga.
Končno je videti endemičen na Zahodu patronimični priimek Jernetič, ki ga izpričuje poit. oblika lernetti v Tržiču (SPZM).
BEZLAJ (Eseji o slovenskem jeziku, LJ 1967, str.34) je razložil, kako so imenske oblike Jernej, Jernač, Jernejčič nastale pri stikih med južnimi Slovani in romansko cerkvijo, ter opozoril na dva poznejša vpliva, ki sta razširila nove imenske oblike za isto svetniško ime: nemškemu posredovanju dolgujemo imenski tip Paternuž ipd., ki ga izpričujejo številni priimki: Paternuš (BREZNIK 260; ZSSP Črnomelj, LJ), Patrnoš, Paterneš, Paternež (ZSSP Slovenj Gradec), Pakrnuš (ZSSP Dravograd), z opustitvijo končnega soglasnika Paternu (ZSSP Črnomelj, LJ), odtod še hiper-korigirana oblika Peternel (ZSSP vsa Slovenija), Paternelj (ZSSP severna Slovenija), Peterneli (1765, 1811 CONICA 22,19; ZSSP MB), 1601 cristian peterne v Matajurju (MIS-SIO; tu moram popravljati zgrešeno razlago v SPZM), poit. Peternelu v Benečiji (Rodbinska imena v Beneški Sloveniji, KGMD 1956); med hiperkorigiranimi oblikami morda lahko navajamo tudi Paternich (SPZM Cervignano) in Peter-nich (SPZM Gradišča) in še katero, ki jo srečamo v ZSSP. BEZLAJ opozarja še na skrajšano obliko Pernuš (ZSSP Gorenjska, MB).
Najmlajši je romanski vpliv z imenskim tipom Bartol. Pri zapisih s konca 15. stol. beremo na slov. Zahodu celo, to je latinsko ali komaj poitalijančeno imensko obliko, a sočasno ali že prej srečamo krajše imenske oblike romanskega porekla in celo nove oblike, ki so nastale v skladu s slovenskimi imenotvornimi procesi: 1494 Bartholomio VI-sentin, kmet v Tržiču (KOS 11,213), zapis Bartholonno VI-sentin, kmet v Doberdobu, v istem urbarju je pripisati ali pisni napaki ali napačnemu tolmačenju zapisa. Zelo zgodaj se pojavlja nekoliko skrajšana oblika s končnim -e: 1316-1320 beremo kar osemkrat a domino Bartolome/Ber-tolome de/quondam Bregogne (CAP Q,c.9r., 11v., 12v., 23v., 27r., 49r., 52v., 61 v.), 1494 Barthoime Skarp, kmet vTrnovici (KOS 11,213), pri čemer opažamo kolebanje med a in e v prvem zlogu. Isto kolebanje opažamo pri krajši imenski obliki Bartol, Bartl, *Bertol, zapisano v latinskih kodeksih z latinsko končnico, v nemških urbarjih pa raz-
lično: 1344 Lucia uxor Bartoli sclavi de Sando Vito (SSMM 673,c.6r., 12v.), 1403 Magdalene uxoris Bertoli de Wougi-grat (CAP CERE lll,c.22r.), in še v zelo številnih zapisih iz 14. in 15. stol. Bort(h)olus, Bortulus (CAP...), 1402 Bartho-luss, mitničar v Planini (KOS 11,132), 1494 Bartholuss, kmet v Mirnu (KOS II,208), 1498 Bartll Gabrowacz, kmet v Bistrici (KOS II,237), Bartholo kmet v Št. Danijelu blizu Zaloga pri Postojni (KOS II,230). Slednja oblika je morda priimek, saj beremo v istem urbarju tudi Laure Barthole, kmet v Št. Danjelu blizu Zaloga pri Postojni, vendar je priimek izpričan že ok. 1370 Marin Bartolus v Slivju pri Markovšči-ni (KOS 11,113). Eden omenjenih virov in nekaj drugih nam izpričuje sorodno imensko obliko s sklepnim -e: 1494 Barthole, Franczelov zet, Barthole France/, kmet na Proseku (KOS 11,219). Redkejša je pisna zamenjava začetnega B-z V-\ 1365 Vartholi (CAP CERE lll,c.39v.).
Ko sledimo razvoju tega imenskega tipa po slovenskem prostoru, moramo spet računati na križanje z nemškimi vplivi in pojavi, ki so značilni za posamezna območja in narečja, tako da bomo včasih težko razločevali izrazitih slovenskih priimkovnih oblik od tujih, ki jih je slovenski prostor le včasih ohranil v tuji obliki, večkrat pa jih je umno ali nerodno prilagodil v izreki in pisavi: Bartol (ZŠSP vsa Slovenija po malem), Bartolj (ZSSP Dolenjska, LJ, II. Bistrica), Bartel (ZSSP LJ, NM), Bartelj (ZSSP Dolenjska, Radovljica, LJ), Bartl (ZSSP Laško, MB, LJ), morda Bartole (ZSŠP Postojna; tu je možno križanje z istrskim italijanskim priimkom), Bedele (ZSSP Slovenj Gradec), PartI (ZSSP MS, Dravograd, MB, LJ), Partelj (ZSSP CE), 1599 Bodel pri Sv. Lenartu (MISSIO), in iz njih izvedeni patronimični priimki Bartolič, Partlič in Partljič (ZSSP MB).
Pri oblikah Bartelme, Bartolme, ki jih ZSSP navaja v Kočevju, imamo bržkone opravek z nemškimi priimki.
Enako kolebanje in negotovost moramo podčrtati pri vrsti priimkovnih oblik, ki izhajajo iz krajše apokopirane imenske oblike Bad: čim bolj se oddaljimo od prvotne, ugotovljene imenske oblike, tem večja je možnost križanja z drugimi osnovami. Zato s previdnostjo dodajam še Bad (ZSSP Ljutomer, Slovenj Gradec), Badh (ZSSP Dravograd, CE, Slovenj Gradec), Part (ZSSP Dravograd, Gornji Grad), Padh (ZSSP Dravograd, LJ). Nato osnovo so pristopili ime-notvorni formanti, ki jih že poznamo: Barta (ZSSP KR, LJ, MB); Pade (ZSSP KR, Dravograd, LJ), Parthe (ZSSP NM, Kočevje); Bartič (ZSSP LJ); Bartko (ZSSP LJ); Bartman (ZSSP Radovljica). Koroško-gorenjska izhodiščna oblika Patrnuš nam navrže še priimkovni obliki Pate (ZSSP LJ, NM, Kočevje), Pate (ZSŠP Krško, Laško), morda še Bate (ZSSP Brežice, Radovljica).
Nemškemu tipu odgovarja hišno ime v Kanalski dolini Padete, Partlč (CONICA 67,68).
Romanskemu tipo odgovarjajo tudi hišna imena na skrajnem Zahodu: Bortol, Bortul v Terski dolini (ROTTO-LO 1772, str. 110, 134, 136 in Primus Liber Mortuorum Lu-severae), BertuI na Ravanci v Reziji.
V toponomastiki srečujemo Bartolosattel na meji med Italijo in Avstrijo med Žabnicami in Bistrico (ATLAS 25/A2: ali ima to sedlo tudi slovensko ime?), Bertole, zaselek pri Brežicah (ATLAS 155/A1); ljudska imenska oblika je prisotna v toponimih Sv. Jernej (ATLAS 13/A3: ob nemški imenski obliki Sankt Bartlma nas preseneča zapis slov. imenske oblike z malo začetnico Sv.jernej: zakaj?): nedaleč odtod je na zemljevidu kapelica Sv. Jernej na Koban-skem. Drugi zaselki Sv. Jernej so še pri Trebnjem, pri Brežicah in pri Postojni (ATLAS 150/A3, 155/B1 in 163/A2), vrh Sv. Jernej med dolinama Aborne in Kozice (v ATLASU
iz neznanih razlogov je ime reducirano v Kozca; 99/A3) in še naselje Šentjernej, ob njem še Šentjernejsko polje (ATLAS 172/B1). V KLS 1,126 (toda ne v ATLASU) najdemo še ime zaselka Sv. Jernej v Barlzonih (KP).
Dovolj? Ne. Vzemimo v roke SVI l,39 in berimo geslo Arnaškipotok (ATLAS ga ne pozna): k temu imenu dodaja BEZLAJ še toponime Arnače (ATLAS 90/A1 pri Žalcu) poleg Arniče (kaj misli Bezlaj s tem »poleg«? Je to alternativno Ime za Arnače? ATLAS toponima Arniče ne pozna), Arnovo Selo (ATLAS 155/B1 pri Krškem). Za vsa ta imena dopušča Bezlaj dve razlagi: ali iz nemškega antroponima Anrholt ali preko hipokoristika Arni, Arne iz hagionima Bart-holomaeus, češ da je ta hipokoristik za naše svetniško ime »na Štajerskem običajen«: ne samo na Štajerskem, kakor smo videli, ampak prav toliko tudi na slov. Zahodu. Obenem Bezlaj poudarja, da se »germanski antroponim Arnold... pojavlja pogosto na Koroškem v Podjuni in v predgorjih Karavank«.
Kolebanje in križanje osnov je na dlani In navajam še krajevna Imena: Arničev vrh (ATLAS 87/A1 pri Gornjem Gradu), naselje Arnež (ATLAS 15/A2, nem. Arnfels na avstrijskem Štajerskem), istoimenski zaselek (ATLAS 85/A2 ob Kokri), Arnežnik (ATLAS 63/B2 pri Ravnah), Arniče (ATLAS 152/A1 pri Mokronogu, ki mu v KLS II,602 in 617 odgovarjata kar dva istoimenska zaselka — Arniče (na Arni-cah) — v občini Trebnje, prvi spada h Gorénjl Jesenici, drugi k Puščavi), Arnšek (ATLAS 90/B1 pri Žalcu): v vseh teh primerih nas dvom ne zapušča, vendar lahko privilegiramo Bartolomeja. Nemško ime se je ohranilo v skoraj nespremenjeni obliki v zaselkih Arnovt (ATLAS 61/B3 v Savinjskih Alpah) in Arnold (ATLAS 10/B3 pri Svetem Mestu na Koroškem) ter v nemškem imenu ziljskega Podkloštra: Arnoldstein (ATLAS 26/B2).
Spričo teh redkih obrobnih gotovosti sem pustil vnemar ime sv. Arnolda spovednika, muzika na dvoru Karla Velikega, ki ga Cerkev praznuje 18. julija, ob njem časti še blaženega Arnolda iz Villersa 30. junija. Germansko Ime Arn-wald (starovisokonemški arnu, aro »orel« se v njem druži z wald iz glagola waltan, waldan »poveljevati« s pomenom »kdor poveljuje kot orel, kdor ima orlovsko oblast«) se je po Evropi rajši širilo v obliki Arnualdus, Arnaldus (TAGLIAVINI II,234). Če puščamo vnemar dve gotovi prisotnosti tega svetniškega imena na Koroškem in eno samo tostran državne meje med Avstrijo in SRS, in ob njih ugotovimo, da so bile sprejete razmeroma pozno, potem bomo pri vseh ostalih dajali pri razlagi prednost staremu Bartolomeju s hipokorlstično osnovo Arne-, Arni- oz. v sestavi kar Arn-.
Bassus
Ime izhaja iz poznega latinskega pridevnika bassus »debel, nevisok«, ki je morda oskijskega izvira kakor tudi rimska cognomina Bassus, Bassa, Bassius, Bassia\ ni mogoče ugotoviti vokalne kvantitete toničnega zloga (A. Ernout -A. Meillet, Dictionaire Etymologique de la langue latine, Paris 1959). Cerkev praznuje 14. februarja svete Basa, Antonia in Protolika, mučenike v Aleksandriji, 11. maja sv. Basa, mučenika v Rimu pod Dioklecijanom, 20. novembra svete Basa, Dioniza, Agapita in 40 drugih, mučenike v He-rakleji, in 5. decembra sv. Basa škofa, mučenika pod De-cijem in Valerijanom (MARTYROLOGIUM ROMANUM). Svetega Basa so častili v Benetkah (CSV 116), v Kopru in
Strunjanu: tu je bil benediktinski priorat sv. Basa na mestu, kjer je pozneje stala vila Tartini in danes stoji gostinsko poslopje.
Čeprav ni moč ugotoviti kvantitete etimološkega toničnega vokala, izvaja RAMOVŠ (Konzonantizem 85) krajevno ime Šempas (Kol. sveti shen pas 231) Iz svetniškega imena sanctus Bassus. Krajevno Ime Šempas v novogoriški občini je edino v vsem slovenskem prostoru, ki ga lahko pripisujemo temu svetniku. Šempasko polje (ali V gmajni), ki ga omenja KLS l,227, spada pač kot pridevnik k istemu toponimu.
Iskati sledove za tem svetniškim imenom je skoraj nemogoče, ker bi se osnova nujno križala z nekaterimi drugimi (začenši z osnovo Bas-, Baš- k svetniškemu imenu Sebastianus).
Pri doslej orisani sliki nekaj moti: češčenje svetega Basa naj bi k Slovencem prišlo z beneško-romanskega juga. V tem primeru bi v slovenskih Imenskih oblikah pričakovali, da se ohrani začetni B- svetniškega imena. Sprememba tega začetnega B- v P-, ki jo očituje krajevno ime, priča, da prihaja svetniško ime samo, to pomeni kar češčenje tega svetnika, z nemškega Severa. Zakaj p se pojavlja »za germanski b v začetku besede in v geminaclji ter v skupini -mb-, ker v teh slučajih je b v bavarščini prešel v p...« (KONZONANTIZEM 198). Če je torej v slovenščini Šempas, to pomeni, da je ime priromalo k nam z Bavarske, kjer se je že glasilo Pas. Kolomonov žegen, ki ga Ramovš navaja, je koroški rokopis in v njem je ta P- še najbolj razumljiv. Dejansko je ime tega svetnika zelo pogostno po vsem slovenskem prostoru, če izključimo skrajni Zahod in Vzhod, v zagovorih zoper kačji pik: kar sedemnajstkrat ga srečamo v besedilih, ki jih je zbral MODERNDORFER (str. 288-297).Ves slovenski Sever ima P- in to tudi v redkih primerih, ko je ime nekoliko izmaličeno (Struge: Šempavz; Tolminska: Šenpav, Krn: sbet Ampas) in to za celih petnajstkrat. Le dvakrat srečamo na slovenskem Jugu imensko obliko z B-: (Ribnica: Irmbas-, Ponikva: Šenberjevs). Primer iz hrvatskega Roča pri Buzetu Sv. Šempas nas ne moti, saj so buzeški godci hodili gost daleč po vsem slovenskem prostoru, obvladali so slovensko plesno glasbo in so lahko mirno prinesli domov iz katerega koli drugega kraja zagovor zoper kačji pik s to Imensko obliko. Zanimivejše je ugotoviti, da sta obe Imenski obliki z B- izmaličeni: čeprav podatki kažejo na časovno in krajevno diferenciran prodor sv. Basa na slovenski prostor (najprej z romanskega Zahoda v južno Slovenijo, pozneje z nemškega Severa v severno Slovenijo do Goriške), imamo pač vezni člen, ki zapolnjuje vrzel.
Benedictus
Latinsko krščansko ime Benedictus, ki pomeni klasikom »hvaljen«, dobi nov pomen »kdor išče božjo zaščito«, »posvečen s posebnim obredom«. Cerkev praznuje 21. marca sv. Benedikta iz Norcie, ustanovitelja opatije v Monte-cassinu in benediktinskega reda, ki je umrl ok. I. 547, in časti še 12. januarja angleškega opata sv. Benedikta, 11. marca milanskega škofa sv. Benedikta, 23. marca meniha sv. Benedikta, 4. aprila sv. Benedikta iz S. Filelfa, 16. aprila sv. Benedikta-Josipa Labreja, 8. maja sv. Benedikta II. papeža, 7. julija blaženega papeža Benedikta XI. in
12.	novembra poljskega mučenika sv. Benedikta (TAGLIAVINI 1,86).
LOJZE BREZNIK:
DNEVNIK
(19)
(1941-1943)
15.	marec 1943
Bila je spet doba satanovega trnja v glavi: melanholija, žalost, otožnost, skrupuloznost. Zvečer so me živci pekli, bili so vroči, skoraj so zavreli. Tolažil me je stavek sv. Terezije Velike: Stavi vse na kocko za Boga, življenje in čast. Včeraj ponoči sem šel ven in ko sem se vrnil, sem se pokrižal z blagoslovljeno vodo in zdelo se mi je, da je nekaj skočilo in zatacalo pod nogami. Legel sem in mirno zaspal. Prej pa nisem mogel spati. Bile so neke navidezne sladkosti, mislil sem na Kristusa v Evharestiji, pa sem bil zbit in utrujen.
Dopoldne v stolnici je bilo že boljše. Vendar pa nisem pridige nič doživel. Slišal sem, pa kakor da nič ne razumem. Jezil sem se na pridigarja, zakaj za ljudstvo tako težko pridiga. V resnici pa je bila pridiga tako preprosta in prisrčna (govoril je dr. Arnejc o papežu za
4.	obletnico), da so še pri mizi opoldne o tem govorili in je Žakelj dejal, da temu pristoji tako pridigovanje.
Popoldne na Karitas sem bil zbit in nisem mogel nič. Vendar sem že čutil neki mir. Zvečer sem se prebudil in začutil okolico. Stari spomini na dom, na ljudi (razmerje duhovnika in vernikov) so se vrnili, optimizem se je vračal. Govoril sem si: mir za vsako ceno! Mirno, tiho, vztrajno, zavestno delo — zakrament sedanjega trenutka. Noli foras ire, redi in te ipsum{5). Kaj si? Človek — telo, ta skrivnostni labirint, in duša, v še večjo tajno zavita. Gospodari v tem domu, nad vsako kretnjo, nad vsako mislijo in vzgibom. Ne blodi okoli. In tudi drugi so telo in duša...
18.	marec 1943
Zdi se mi, da sem kakor tisti slepec, ki ga je Jezus ozdravil, pa je najprej videl ljudi podobne drevesom (namreč deblom). Te dni sem v svetu zagledal človeka
—	prej mi je bil samo pojem. Človeka z dušo in telesom, z rokami, nogami, obrazom, kretnjami. Človek
—	koliko jih je, koliko jih je bilo in jih bo! In eden izmed njih je Sin človekov, ki je rešil uganko človeka: odrešil ga je greha in mu pokazal na križ, na katerem je prej sam umrl.
27.	april 1943
Veliko noč preživljam v Škocjanu, sredi hruma in nemira, v senci pušk in bomb. Prave slike o teh počitnicah nimam. Ne znam več vrednotiti. Tisto, kar je za druge nekaj, zame ni nič, kar pa jaz cenim, za tisto se
5) Nikar ne hodi ven, vrni se vase!
drugi ne menijo. Živci mi nagajajo. Mislil sem, da se bom odpočil, pa se ne morem zdržati od knjig in branja in vina, ki me po njem boli glava. Ko sem bil v Ljubljani, sem hrepenel po deželi, da bi spet videl ljudi, kakršni so v resnici, da bi videl preprostega človeka. Sedaj sem tu in vidim in gledam. Spoznanje: da preprost človek precej razume in ni tako omejen, kakor si v Ljubljani domišljamo (seveda da sebe povišujemo). Ne morem si pa predstaviti sebe v tej okolici. Zdi se mi, da bom tu zagledal svoj pravi obraz, brez hinavščine in zakrinkavanja. Vedno se mi vsiljuje mišljenje, da sem nekaj posebnega, višjega, da je tudi moja vera višja, da je moje krščanstvo drugačno kot pri vernikih tukaj, da se jaz s svojo višjo vero lahko ponašam, oni pa se svoje lahko sramujejo. Če bi o kakšnem preprostežu rekli, da je globoko pobožen, bi to nič ne cenil, če bi pa to rekli o inteligentu, bi mu bil morebiti nevoščljiv, kakor se mi v semenišču to večkrat primeri. Gledam na zunanjost, namesto da bi videl v vsakem človeka. Gledam na obleko in obraz, ne pomislim pa na dušo. Dvigam se previsoko nad bližnjega in to se kaznuje s tem, da se ne čutim več fanta-moža, enega izmed teh ljudi, ampak nekakšno mehkobno spiritualistično bitje. Zato tudi stvari ne znam prav opazovati, ker ne gledam v predmet, ampak iščem nekje v megli okoli njega in takoj alegoriziram. Dve leti sem se tako nenaravno razvijal v neke meglene višine in mislil, da imam monopol nad vse, kar je nadnaravno. V resnici pa sem vse dobil iz knjig, ki so jih napisali drugi... Sedaj me včasih zazebe ob misli, da sem samo to, kar me je tukaj hic et nune in nič več, da sem eden izmed premnogih, na milijarde jih je bilo in jih še bo, da sem preprosto človeče. Vse tisto, kar v sebi kuham in premišljam, se mi zdi strašno lepo in visoko, ko pa to izrazim, vidim, da je zelo vsakdanje.
Seveda živim v nekakšni suhoti in zato ni prave jasnosti. Polno imam skušnjav glede poklica. Poklic sem zavil v neko resignacijo, melanholijo in modrijanstvo, kar pa uvidim, da ni katoliško. Biti moram preprost, ljubezniv, vesel, nič zagrenjenosti, nič domišljavosti, da sem nekaj posebnega, da me morajo vsi občudovati, češ da ta človek je šel v bogoslovje. To pa seveda zahteva žrtve, predvsem odpovedi tistemu notranjemu samolaskanju in samoljubju ter odkritega priznanja, da sem navaden človek med navadnimi ljudmi. Tega priznanja pa se bojim.
Umrl
je
Miro
Gradnik
Kot žrtev nesreče pred rojstno domačijo v Medani, kjer ima spominsko sobo tudi stric pesnik Alojz Gradnik, je 16. aprila umrl Gradimir (Miro) Gradnik. Ni še dopolnil 60. leta. Z delom in podjetnostjo si je ustvaril mednarodni sloves kot neštetokrat nagrajeni pridelovalec kvalitetnih vin. Posvečal pa se je tudi javnemu delu na krminskem narodnostno ogroženem področju. Do ustanovitve Slovenske skupnosti na Goriškem leta 1975 je bil član italijanske socialnodemokratske stranke s pomembnimi zadolžitvami v domači občini, a tudi na višji strankarski ravni. Leta 1975 se je z velikim ognjem vključil v slovensko stranko. Nazadnje je bil njen pokrajinski predsednik za Goriško in deželni podtajnik. Na pogrebu v Medani se je zbralo 3.000 ljudi.
PRIMER PEPI MARKETZ
27. februarja je župnijski upravitelj v Št. Jakobu v Rožu na Koroškem Pe-pi Marketz pokopal krajevnega socialističnega podžupana Wolfganga Gitsch-talerja. Med mašo je v pridigi omenil, da mož ni bil posebno cerkven in da v bolezni ni poklical k sebi duhovnika. Kritične besede so v nemškem tisku na Koroškem sprožile pravo gonjo proti župniku. Obarvala se je z argumenti, ki so žal tako »značilni« za Koroško...
OBČNI ZBOR ZSKP
V Gorici je bil 11. aprila občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete. Za predsednika je bil potrjen dr. Damjan Paulin. Zveza se že pripravlja na 30-letnico, ki bo januarja 1989.
KNJIGA MSGR. CRACINE
Beneški duhovnik msgr. dr. Angel Cracina, ki zadnja leta živi v Čedadu, je izdal v italijanščini novo knjigo, in sicer o socializacijski vlogi liturgije in še posebej maše.
UMRL FILOZOF JANŽEKOVIČ
9. marca je zaradi kapi umrl v Ljubljani 87-letni duhovnik, filozof in bogoslovni profesor dr. Janez Janžekovič. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval od leta 1938 do 1975, delaven pa je bil do konca. Temeljne študije je zbral v Izbranih spisih, znani knjigi pa sta tudi Smisel življenja in Filozofski slovar. Pred leti je nastopil v Dragi. Zavzemal se je za dialog, utemeljeval narodnostne vrednote, raziskoval spoznavoslov-je, marksizem, francoske mislece, etična vprašanja in drugo.
CERKEV IN USTAVA
Komisija Pravičnost in mir pri slovenski pokrajinski škofovski konferenci je 11. marca objavila izdajo o ustavnih spremembah v Jugoslaviji. Dne 3. aprila jo je podprla s svojo izjavo tudi sama pokrajinska škofovska konferenca, ki je poudarila nujno obrambo slovenske suverenosti, pravic, ki izhajajo iz dostojanstva človekove osebe, kot tudi nujnost pospeševanja demokracije, svobode, pluralizma, omike in dostojanstva.
RAZSTAVE V PETERLINOVI
DVORANI
V Peterlinovi dvorani sta v preteklih mesecih razstavljala tržaška slikarja Demetrij Cej (14.3. - 31.3.) in Boris Zu-Ijan (11.4.-23.4.). Oba umetnika sta med obiskovalci vzbudila veliko zanimanja in pozornosti.
NOVI PREDSEDNIK SKA
V Buenos Airesu je bil 30. aprila občni zbor Slovenske kulturne akcije. Dosedanji predsednik Lado Lenček, CM se je umaknil, ker se bo preselil na Koroško in tam bliže domovini posvetil svoje moči širjenju misijonske misli, saj so v Argentini tudi Katoliški misijoni, ki jih je ta zaslužni duhovnik urejal, prenehali izhajati in se umaknili novi misijonski reviji v Sloveniji.
Novi predsednik je dosedanji tajnik profesor Andrej Rot, esejist in pesnik mlajšega rodu. Novi tajnik je Tone Brulc.
Prvi kulturni večer nove, 35. sezone Slovenske kulturne akcije so izjemoma priredili 13. februarja v Bariločah, kjer so predstavili novo knjigo tamkajšnjega planinskega pisatelja dr. Vojka Arka Cerro Shaihueque, ki jo je opremila Bara Remec.
NAGRADA IZ ČERNETOVEGA
SKLADA
Na rednem večeru DSI so v ponedeljek, 18. aprila, podelili letošnjo nagrado iz Černetovega sklada tržaškemu kulturnemu delavcu, uredniku Primorskega biografskega leksikona in našemu dolgoletnemu sodelavcu prof. Martinu Jevnikarju za njegovo življenjsko delo na področju slovenske tiskane besede. Na večeru so o nagrajencu spregovorili član odbora Sklada dr. Zorko Harej ter profesorici Nadja Pahor Verri in Lojzka Bratuž.
Dr. Zorko Harej izroča nagrado Černetovega sklada prof. Martinu Jevnikarju
Prof. Martin Jevnikar se zahvaljuje za priznanje
SOLIDARNOST S KOROŠCI
Tudi slovenski izseljenci so izpričali solidarnost koroškim rojakom, ki se upirajo protislovenski šolski reformi. V Argentini je bila 11. marca manjša manifestacija mladih Slovencev pred avstrijskim veleposlaništvom, zastopstvo pa je izročilo spomenico veleposlaniku.
Na veleposlanika v Ottavvi pa so se obrnili slovenski zastopniki v Kanadi.
STU LEDI
Tržaška folklorna skupina Stu ledi je z lepim sporedom v Kulturnem domu
5.	marca proslavila svojo 15-letnico. Njena ženska skupina je izdala novo kaseto. Duši skupine Nadji Kriščak pa je bila podeljena Maroltova plaketa.
NOVI PREDSEDNIK SLOVENSKE
MATICE
V	Ljubljani je bil 10. marca izvoljen za novega predsednika Slovenske matice dr. Primož Simoniti. 51-letni klasični filolog in prevajalec je nasledil zgodovinarja dr. Boga Grafenauerja.
KULTURNI DNEVI SLOVENCEV
V	AVSTRIJI
Od 17. do 19. marca so bili v Cankarjevem domu v Ljubljani Kulturni dnevi Slovencev v Avstriji. Poleg dramskega, pevskega in likovnega sporeda je bil poudarek na 50-letnici Hitlerjeve priključitve Avstrije Nemčiji in na problematiki dvojezičnega šolstva.
NAGRAJENA OBČINA
DEVIN-NABREŽINA
Ob evropskem letu okolja je Svet evropskih občin in dežel podelil devin-sko-nabrežinski občini, ki jo vodi župan Bojan Brezigar, prvo nagrado v njeni kategoriji, in sicer za izvedbo Rilkeje-ve pešpoti od Sesljana do Devina.
CERKEV IN SLOVENSKA
KULTURA
Sredi marca je Slovenska matica priredila v Ljubljani dvodnevni interdisciplinarni kolokvij o Cerkvi in slovenski kulturi od konca 18. do konca 19. stoletja.
UMRL SVETOVNI POPOTNIK
V zahodnonemškem kraju Murnau na Bavarskem je 16. marca umrl ameriški Slovenec in mnogostranski javni delavec dr. Andrej Kobal. Rodil se je v Cerknem leta 1899, v ZDA pa je bil časnikar, univerzitetni profesor, član državne obveščevalne službe in še marsikaj drugega, o čemer je napisal spomine Svetovni popotnik pripoveduje v dveh zvezkih, ki ju je izdala Goriška Mohorjeva družba. Pri njej je potem izdal še knjigo Slovenec v službi FBI.
PRIZNANJE DR. INZKU
Dvorni svetnik, vodja manjšinsko-šolskega oddelka pri deželnem šolskem svetu v Celovcu dr. Valentin In-zko je praznoval 65 let. Ob koncu šolskega leta bo stopil v pokoj. V Sloveniji so mu podelili visoko priznanje za zasluge na šolskem področju in za sodelovanje med Slovenijo in Koroško.
PRIMORSKA IN KOROŠKA POJE
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je 6. In 13. marca priredila koncerta revije Koroška poje v Celovcu in Beljaku. Posvečena sta bila 80-letnici prosvetne centrale na Koroškem in 35-let-nici same KKZ. Velikovec pa je za slovensko pesem še vedno prepovedan!
Revija Primorska poje pa se je začela 18. marca in je zajela na številnih koncertih nad 120 zborov. Dne 19. marca je bil prvič koncert tudi v Terski dolini.
ŽAGARJEVA NAGRADA
PROF. PAVLETIČU
Dne 25. marca je prejel Žagarjevo nagrado za telesnovzgojno, kulturno in narodno delo na Tržaškem prof. Bojan Pavletič.
Akademik Ivan Vidau (rojen na Opčinah) pa je prejel nagrado za znanstveno in organizacijsko delo.
KAVČIČEVI SPOMINI
Časopis za kritiko znanosti je izdal v Ljubljani dnevnik in spomine Staneta Kavčiča v dveh zvezkih. Kmalu je že prišlo do ponatisa. Kavčičevi zapisi segajo od dneva po prisilnem umiku iz politike leta 1972 do smrti lani.
Študentje ekonomske fakultete v Ljubljani so 6. aprila priredili javno tribuno z naslovom »Kakor domine padajo tabuji na Slovenskem... Stane Kavčič in njegov čas.« Med 600 udeleženci je bilo nekaj nekdanjih Kavčičevih ministrov.
IZ DELOVANJA DSI V MARCU
IN APRILU
Društvo slovenskih izobražencev je na višku letošnje sezone pripravilo naslednja srečanja: v ponedeljek, 7. marca, je prof. Tomaž Simčič predaval o Gosarjevem krščanskem družbenem nauku; 14. marca je dr. Tone Stres predaval na temo »O čem cerkev ne sme molčati«; naslednji ponedeljek, 21. marca, je bila na vrsti okrogla miza, katere so se udeležili predstavniki italijanske manjšine v Istri in osvetlili probleme, s katerimi se kot skupnost ukvarjajo; 28. marca je podal velikonočno misel tržaški škof Lorenzo Bellomi; prva dva ponedeljka po Veliki noči sta bila posvečena nagradi Vstajenje in nagradi iz Černetovega sklada, o katerih poročamo posebej.
Dr. Alojzij Starc v DSI
PRAZNIK SLOVENSKE KULTURE
NA LAŠKEM
Ob prazniku dneva slovenske kulture na Laškem v petek, 11. marca, v prostorih rajonskega sveta v Selcah (Ronke). Praznik je organizirala slovenska komisija pri javnem večnamenskem centru v Ronkah. Pri prireditvi je sodelovalo tudi društvo Jadro, ki je predstavilo štiri pesmi domače pesnice Nivee Samar (na sliki skupaj s prof.
R.	Frandoličem, ki je pesmi bral v slovenskem jeziku, in s prof. D. Fabrisom, ki jih je bral v italijanskem jeziku). Pesnico in pesmi je prvič predstavil in komentiral D. Devetak iz Ronk (slika spodaj).
# ARHEOLOG ŠAŠEL
Marca je umrl dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, arheolog dr. Jaro Šašel. 64-Ietni znanstvenik je bil strokovnjak za rimsko dobo v Alpah in na Balkanu. Urejal je epi-grafsko gradivo in bil med uredniki Arheološkega vestnika.
PETER RUSTJA
PODPREDSEDNIK MENS-a
Na občnem zboru Mladine evropskih narodnostnih skupnosti (bivše mladinske sekcije FUENS-a) v Briksnu na Južnem Tirolskem je bil v tednu pred veliko nočjo izvoljen za podpredsednika predstavnik Mladinske sekcije Slovenske skupnosti iz Trsta Peter Rust-ja. Kakih 80 udeležencev je na seminarju zastopalo 17 manjšin.
4.000	SPOMENIKOV NOB
Pristojni svet pri SZDL v Ljubljani je ugotovil, daje v Sloveniji 4.000 spomenikov narodno-osvobodilne vojne. Akcija postavljanja velikih obeležij je končana.
# BISEROMAŠNIK GULIČ
V Portorožu je 10. aprila umrl starosta primorskih duhovnikov, bisero-mašnik Alojz Gulič. 85-letni duhovnik je bil dolgo let župnik v hrvaški Istri, nato v Vremah in Podgorju.
OBISK ZSMS
Vodstvo Zveze socialistične mladine Slovenije je pod vodstvom predsednika Toneta Anderliča obiskalo 9. aprila deželno vodstvo Mladinske sekcije Slovenske skupnosti v Trstu in Gorici.
109 USTRELJENIH
Na proslavi 10. aprila je bila ponovno poudarjena zahteva, da je treba ukiniti strelišče na Opčinah in zgradbo z neposredno okolico spremeniti v spominski park miru. Tam je bilo v letih 1941, 1944 in 1945 ustreljenih 109 obsojencev in talcev, začenši z junaki drugega tržaškega procesa.
DOMUS SLOVENICA
Gospodarska zbornica Slovenije in nekatere druge ustanove ter podjetja so
11.	aprila odprli na Dunaju razstavišče za prikaz slovenskih umetniških in gospodarskih dosežkov Domus Slove-nica.
KIDRIČEVE NAGRADE
Sklad, ki podeljuje v Ljubljani Kidričeve nagrade, je sklenil, da bo odslej enakopravno upošteval tudi zamejstvo. Letos je iz sklada prejel nagrado tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec za delo Tito, Stalin in Zahod.
ARGENTINSKI PEVCI
V	župni cerkvi sv. Družine v Mostah v Ljubljani je 2. februarja nastopil mladi slovenski basist iz Argentine Janez Vasle, ki je tudi glasbeni časnikar. Na orgle ga je spremljal Hubert Bergant.
V	isti cerkvi je 20. aprila nastopil še mladi baritonist iz Mendoze v Argentini Marko Bajuk, ki ima zdaj angažma v Ljubljani. Spremljala ga je organistka s. Cecilija Kobal.
V	velikonočnem času sta bila zasebno v Sloveniji tudi pevca Bernarda Fink in njen brat Marko Fink iz Argentine.
Pevska kultura med mladimi Slovenci v Argentini je na zavidljivi ravni.
DARILO BOŽIDARJA JAKCA
Slikar Božidar Jakac, ki bo julija dopolnil 89 let, je podaril opus 828 del občini Novo mesto. Zbirka bo razstavljena v tamkajšnjem Jakčevem domu.
ALOJZ MILIČ NAGRAJEN
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je marca podelilo tri svoja priznanja. Med nagrajenimi igralci je tudi član ansambla Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta Alojz Milič.
PESEM MLADIH
V	nedeljo, 27. marca, je bila v tržaškem Kulturnem domu tradicionalna revija Pesem mladih, ki jo vsako leto prireja ZCPZ na Tržaškem. Letošnje revije se je udeležilo enajst zborov. Pri skupni pesmi je sodeloval ansambel »Synthesis 4«. Uvodne misli je izrekla Majda Legiša.
Otroški zbor Vigred - Sempolaj na Pesmi mladih
NOVA ZGODOVINA TRSTA
Pri založbi Laterza v Bariju je izšla nova zgodovina Trsta, ki jo je napisal tržaški univ. prof. Elio Apih. Gospodarstvo Trsta je obširno obdelal prof. Glulio Sapelli, kulturo pa prof. Elvio Guagnini. Vsi trije obravnavajo tudi slovensko prisotnost.
NOVOMAŠN1K V ARGENTINI
V	Miramaru v Argentini so 6. januarja posvetili novomašnika Viktorja Jakoba Demšarja. Po očetu je Slovenec, in za Slovence je imel tudi ponovitev nove maše.
ALFONZ JARC
V	Argentini je izšla v samozaložbi brošura o dragatuškem župnem upravitelju Alfonzu Jarcu, ki je bil umorjen enkrat po maju 1945. Besedilo je napisala njegova že rajna sestra.
SLOVENSKI NOSILEC BAKLE
Kot poroča slovenski tisk iz Kanade, je bil med nosilci olimpijske bakle na zimskih olimpijskih igrah v Calgary-ju Slovenec Lojze Koželj. Pred vojno je bil akademski prvak v Sloveniji. Zdaj je z ženo plavalski trener v Montrealu, njegovi sinovi pa so odlični plavalci.
DOKTORJI ZNANOSTI
Lani je doseglo znanstveni doktorat v Jugoslaviji 998 kandidatov. Od tega je bilo 27 tujih državljanov, ni pa znano, koliko jugoslovanskih državljanov je ta akademski naslov doseglo v tujini.
V	Sloveniji so lani proglasili sto doktorjev znanosti.
UMRL DUHOVNIK MIKULA
V	Sydneyu v Avstraliji je po daljši bolezni umrl 8. aprila izseljenski duhovnik dr. Janko Mikula. Rodil se je leta 1904 v Ločah na'Koroškem in bil posvečen leta 1932 v Celovcu. Leta 1952 je odšel v Avstralijo, pred tem pa je bil vrsto let župnik na Hodišah. Ostal je tesno povezan s Koroško, ki ji je spesnil znano, ponarodelo Pož, Podjuna, Žila.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
Mladinska organizacija SKK, ki redno prireja svoja sobotna srečanja, nas je marca letos presenetila s premiero igre S. Pregla in L. Susič »Geniji v kratkih hlačah«. V igri nastopa preko dvajset mladih igralcev. Doslej so igro z velikim uspehom ponovili že v Prosvetnem domu na Opčinah in v Modesto-vem domu v Celovcu.
Pariški kardinal Lustiger pozdravlja Slovence v Paris - Berçy
Pariz, kje je tvoj zaklad?
»Slovenci so najbolj zapadni slovanski narod. Prebivajo v severni Jugoslaviji, na Koroškem v Avstriji, v tržaški, goriški in videmski pokrajini v Italiji. Skozi 1.200 let je krščanstvo oblikovalo in ohranjalo kulturo slovenskega naroda, ki seje v svoji zgodovini moral neprestano boriti za svojo identiteto, za svoj obstanek in svobodo. Za časa Napoleona so Slovenci prišli v tesen stik s Francozi in to povezanost še danes izpričujejo številni slovenski izseljenci v Franciji.«
Tako so Slovence predstavili v nedeljo, 14. februarja, v najmodernejši športni palači Berçyju v Parizu, kjer se je zbralo čez 10.000 veroučne mladine s svojimi družinami in učitelji.
Srečanje je bilo pod geslom: »PARIZ, KJE JE TVOJ ZAKLAD?
Od enajstih dopoldne do petih zvečer je trajalo srečanje in nihče se ni dolgočasil. Pariški kardinal Lustiger, ki je bil cel dan v Berçyju, je na začetku pozdravil desettisočo množico, poudaril, da so za starše otroci največji zaklad, in obenem prebral papeževo pismo, kjer sveti Oče poziva vse odrasle, naj v veselju posredujejo mladim zaklad, ki so ga sami prejeli: krstno vero.
Vrstilo se je mogočno petje ruskega cerkvenega zbora, nastopi raznih pevskih in plesnih skupin, igre, godba pariške žandarmerije, gasilci, ki so s svojimi atletskimi nastopi naravnost očarali publiko in tako še bolj poudarili svoje geslo: Rešiti ali propasti. Prišel je tudi častitljivi Abbé Pierre, ki skrbi za najbolj revne in ki je mladim povedal: »Dà, človek je lahko srečen, toda nikdar ni srečen brez drugih«. Z znano
pevko Mireille Mathieu se je deset tisoč grl pridružilo njeni popevki: Tisoč golobčkov za mir. Tudi ni manjkalo dobrih domislic in klovvnov.
Veličastna je bila scenična igra, ki je trajala skoraj dve uri in ki je predstavila glavne mejnike Marijinega življenja, kakor ga je doživljalo v svoji dolgi zgodovini pariško velemesto in njeno prebivalstvo.
Z godbo so nastopili tudi Nemci, s plesi Portugalci, s pesmijo pa poljski otroci.
Slovenci smo bili na srečanju v lepem številu častno zastopani in smo aktivno sodelovali. Mladinski ansambel »Samorastniki«, vsi v slovenskih narodnih nošah in obdani od ostalih slovenskih narodnih noš, je dovršeno zaigral in zapel dve slovenski narodni pesmi. Pa tudi 4-metrski prapor naše pariške župnije, ki ga'je posebej za to slovesnost pripravila naša akademska pariška slikarka ga. Marjanca Savinšek in ki ga je nosil g. Janez Ložar, obdan od svojih otrok (vsi v narodnih nošah), je vzbujal pozornost v morju drugih praporov. Za »Samorastnike«, ki so se seveda za ta dan skrbno pripravili, je bil to krstni nastop, saj so nastopili pred desettisočglavo množico v eni največjih evropskih športnih dvoran (kar je zgodovinsko tudi za Slovence sploh!).
Srečanje se je zaključilo z mašo, kjer je somaševalo čez 150 duhovnikov (med njimi dva slovenska); oltarna miza je bila razporejena v obliki križa na osrednjem igrišču. V svoji homiliji je' kardinal Lustiger poudaril: »Zaklad Pariza smo mi vsi in milijoni ljudi, ki živijo okrog nas. Zaklad smo eni in drugi, eni za druge.«	pnč
UMRL USTANOVITELJ
SLOVENSKIH KOROŠKIH
SKAVTOV SALEZIJANEC
JANEZ ROVAN
V	bolnišnici v Celovcu je 22. aprila umrl salezijanski duhovnik Janez Rovan. Star je bil 77 let. Doma je bil iz Cerknice, skoraj ves povojni čas pa je deloval na Koroškem po župnijah, več let pa v Mohorjevem fantovskem dijaškem domu. Kot vzgojitelj se je posvečal mladini. Že v begunskih taboriščih je organiziral skavtske skupine, leta 1959 pa je ustanovil Slovenske koroške skavte v Celovcu. 28. aprila je bilo slovo od g. Rovana v Škocjanu, naslednjega dne pa pogreb v Cerknici, ki sta ga vodila ljubljanski pomožni škof dr. Lenič in salezijanski inšpektor Košir.
ANDREJ KOŠIČ NAGRAJEN
Slikar Andrej Košič iz Gorice je prejel Evropski pokal na razstavi ob 30-letnici Evropske skupnosti v Rimu.
100-LETNICA ROJSTVA
ŽUPNIKA SEDEJA
V	Števerjanu so se 10. aprila spomnili stoletnice rojstva župnika Cirila Sedeja, ki je delal v Števerjanu v letih 1920-1968. V cerkvenem atriju so nečaku nadškofa Frančiška Borgie Sedeja odkrili spominsko ploščo. Marjan Ter-pin pa je sestavil spominsko brošuro.
RAZSTAVA EDIJA ŽERJALA V TK
Konec aprila je v Tržaški knjigarni odprl svojo osebno razstavo član našega uredništva slikar Edi Žerjal. Posebno pozornost so vzbudile njegove najnovejše grafike na temo »Letni časi«.
25.	LITERARNA NAGRADA
»VSTAJENJE« ZA LETO 1987
Komisija literarne nagrade »VSTAJENJE« je pregledala 19 knjig, ki sojih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski ustvarjalci. Po temeljiti presoji se je soglasno odločila, da podeli literarno nagrado »VSTAJENJE« za leto 1987 Francu Sodji iz Kanade za knjigo Pisma mrtvemu bratu, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu.
Denar za nagrado je podelila Hranilnica in posojilnica na Opčinah.
Podelitev nagrade je bila v ponedeljek, 11. aprila, na večeru Društva slovenskih izobražencev. O nagrajenem delu je spregovoril pisatelj Alojz Rebula, poglavje iz knjige pa je prebrala Ma-tejka Maver.
UMRL PROF. PAVEL KUNAVER
V	Ljubljani je v 99. letu umrl nestor slovenskih jamarjev, planincev in astronomov prof. Pavel Kunaver. Bil je predvsem pedagog. Veliko je pisal. Spomini so v knjigi Brezna in vrhovi. Pred vojno je bil chief-scout Dravske skavtske župe, po vojni pa se je pridružil tabornikom. Znan je bil pod imenom Sivi Volk.
POSLOVALNICA TKB
Tržaška kreditna banka je 15. aprila odprla novo agencijo v Rojanu. To je že tretja poslovalnica po osrednjem sedežu in agenciji pri Domju. Slovenski denarni zavodi pa imajo še vedno izredne težave za odpiranje novih »okenc«.
#	ZGODOVINAR
FRANC ZVVITTER
V	83. letu je umrl slovenski zgodovinar, član akademije dr. Franc Zvvitter. Po rodu je bil Korošec, čeprav rojen na Dolenjskem. Leta 1938 je postal profesor zgodovine novega veka na univerzi v Ljubljani. Veliko se je ukvarjal s slovenskim narodnim vprašanjem, s Koroško in s francosko upravo Ilirskih provinc.
#	IVANA VELIKONJA
ROJ. JEGLIČ
Dne 20. marca je umrla v Clevelandu 91-letna vdova po pisatelju Narteju Velikonji, načakinja škofa Jegliča Ivana Velikonja roj. Jeglič. Imela je 13 otrok. Moža soji leta 1945 ustrelili. Vedno je skrbela tudi za skupnost, predvsem pri katoliški dobrodelnosti.
INTERNATIONAL
SLOVENIAN CLUB
To je zamisel Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine. Samostojno društvo naj bi povezovalo uspešne izseljence, ki bi radi posvetili del svojih intelektualnih ali gospodarskih sposobnosti rojstnemu kraju.
SV. HEMA
Na Koroškem, a tudi v Sloveniji se množijo priprave na papežev obisk v Krki na Koroškem, kjer bo ob jubileju Sv. Heme v soboto, 25. junija, že tradicionalno romanje treh sosednjih škofij iz Avstrije, Jugoslavije in Italije. Janez Pavel Drugi bo imel med obiskom v Avstriji sv. mašo v nemščini, slovenščini, italijanščini in furianščini ob 16.00 na prostem nedaleč od cerkve v Krki.
25. aprila je tja poromalo že 650 tržaških Slovencev na 13 avtobusih.
ŠOLSKI MUZEJ
V	nekdanjem uršulinskem samostanu v Ljubljani, kjer je bila zadnja leta šola za medicinske sestre, je Slovenski šolski muzej odprl svojo stalno zbirko, ki je posvečena šolstvu na slovenskih tleh do leta 1848.
ODER 57
Žarko Petan in Tone Partljič sta za Knjižnico Mestnega gledališča ljubljanskega uredila knjigo s pričevanji o ukinjeni skupini Oder 57. Najznačilnejša dela članov skupine so bila Smoletova Antigona, Kozakova Afera in Ro-žančeva Topla greda.
FAŠISTI BREZ KRINKE
V	Ljubljani so 20. aprila predstavili novo delo zgodovinarja prof. dr. Toneta Ferenca Fašisti brez krinke. Gre za zbornik 109 dokumentov italijanskih zasedbenih sil v Sloveniji s spremno študijo o italijanskem okupacijskem sistemu.
MAJCNOVE DRAME
Pri Mladinski knjigi je v zbirki Kondor izšla knjiga s tremi dramami Stanka Majcna: Kasija, Prekop in Revolucija. Uredil jo je in opremil s spremno besedo Goran Schmidt.
ZBOR HRAST
Ob 20-letnici moškega pevskega zbora in društva Hrast v Doberdobu je bil 22. aprila koncert v domači cerkvi. Dirigiral je mladi Hilarij Lavrenčič. Zbor je praznoval svoj jubilej z gostovanjem na Dunaju.
PASTORALNI OBČNI ZBOR
V	Ljubljani je bil 23. aprila I. pastoralni zbor ljubljanske nadškofije. To je bil temeljit pregled stanja Cerkve in vernikov, ki mu bodo sledile podobne pobude še v Kopru in Mariboru. Sledila naj bi slovenska sinoda.
PISATELJI OB MEJI
Tretje srečanje pisateljev ob meji, ki se je končalo 24. aprila v Portorožu, je ponovno potrdilo veljavnost zamisli, ki povezuje lepo mednarodno družbo. Tokrat je nagrado Portorož za novelo prejel hrvaški pisatelj Milan Rakovac, medtem ko nagrade za esej niso podelili.
GLOBOJNER
Gozdna zadruga na Padričah, ki deluje že 90 let, je 24. aprila na Drašci odprla naravni park Globojner.
Nepotrebne dileme
Pomlad je čas šolskih izletov.
Prepletajo se cilji, zadehtijo v svojih barvah tudi kraji: Umbrija, Toskana, Slovenija, Avstrija... Dva dni, mogoče tri, samo en dan... In koliko sestankov po šolah; izmenjav mnenj, primerjanja izkušenj in cele gore spominov in namigov. Med njimi tudi napis, ki ga lahko prebereš v mestni kavarni: naša najdragocenejša reč je delo, zato ga vsakdo izmed nas hrani nekaj za jutri.
Ob tem so mi najprej prišli na misel tisti, ki še posebej uveljavljajo dragocenost dela in ga zato jemljejo po kapljicah ter puščajo velike količine te dragocene tvarine za prihodnje dni. V mislih sem zagledala pre-nekatero popravljanje cest in kopanje jarkov, odnašanje smeti in čiščenje mestnih ulic. Pa urade in pošte.
Nato sem se vprašala, kaj žene nekatere druge, da ves čas nekaj delajo in ne najdejo miru niti takrat, ko bi si ga morali dati. Na misel so mi prišli še tretji, ki sicer dajejo vse od sebe, ko delajo, znajo pa tudi ohra-
ANTENA
RIŽARNA
Na državni praznik osvoboditve, 25. aprila, je bila v tržaški Rižarni spominska svečanost. Slovenski govornik je bil pokrajinski odbornik za kulturo dr. Zorko Harej. Slovenske so bile deloma tudi molitve In pa petje.
NSKS V SOSVET
Narodni svet koroških Slovencev je sklenil, da vstopi v sosvet za manjšinska vprašanja, čeprav ohranja temeljne kritike do »sedmojulijske zakonodaje«, V sosvet je imenoval predsednika NSKS dr. Grilca, predsednika Krščanske kulturne zveze dr. Zerzerja, podpredsednika Koroške enotne liste dr. Apovnika in ravnatelja slovenske gimnazije dr. Vospernika.
VIOLINIST ŠIŠKOVIČ
Tržaški violinist Črtomir Šiškovič je pri Radiu televiziji Beograd posnel prvo samostojno stereo ploščo. Pri klavirju ga spremlja Igor Laško.
niti svoje ravnotežje s tem, da si privoščijo tudi počitek. Zdi se namreč, da je vse preveč takih ljudi, ki ne znajo ločevati svojega dela od drugih dejavnosti; kakor je vse več tudi tistih, ki ne znajo drugih dejavnosti ločiti od svojih dolžnosti. Zato taka disperziv-nost, poraba tolikšnega časa za zadeve, ki bi ga potrebovale neprimerno manj.
Že svoje otroke namreč učiš, najprej stori svojo dolžnost, potem boš imel čas tudi za drugo. Vendar če sodim po nekaterih sestankih, ki se jih moram udeleževati, je že nekaj generacij pozabilo na ta rek. Na njih se namreč govori o vsem vsevprek. Včasih se sprašuješ, če je voditelj srečanja nezmožen vodenja, ali so vsi navzoči brez slehernega občutka za diskusijo. En glas gre čez drugega, novi diskutanti se brez reda vrivajo v začetni pogovor in nič čudnega, če zavije debata na stranska pota. Argumenti, ki bi jih zlahka izčrpali v uri časa, neoprijemljivo lebdijo v zraku še po drugi uri sestankovanja. Delo je torej dragoceno, in ker je tudi sestanek delo, skušajmo to dragocenost zadržati čim dlje. To je moto naših srečanj.
Nemogoče razprave o določanju cene šolskega izleta si sledijo v nedogled v različnih variantah; končno je na diskusiji kosilo, ki se pri osnovnošolskih otrocih razvije v pravo dilemo eksistencialne sorte.
Kaj pa moj, ko pa je le pohano meso in ocvrti krompirček? In nerešeni problem zelenjave? Res je zdrava, pa kaj, ko je nočejo jesti. Najbolje bi se odrezali s »pizzo«. In takojšnja replika: »Ne moremo, saj je izlet po Sloveniji, tam še »pašta« odpade.« In že smo tam, kaj bodo naši revčki jedli, da ne obcagajo? Sestavlja se jedilnik najbolj primernih jedi. Odloča se celo o tem, koliko bo kdo pil, ko ti misli že uhajajo k nekemu davnemu spominu, o lastnem šolskem izletu. Ne o nekem, pač o zadnjem.
Vsi smo bili prepričani, da bo naš zadnji izlet nekaj nepozabnega. Nekaj za dva dni in nekam bolj daleč. Vendar vsem demokratičnim poskusom navkljub nam to ni uspelo. Naš
izvoljeni predstavnik, ki ga je profesor kemije z upravičeno daljnovidnostjo neprestano nazival z »onore-vole«, je naše želje posredoval razredniku.
Vendar je bila v tedanji šolski diktaturi, ki te je iz ravnateljstva vrgla že v trenutku, ko si šel kot enotna delegacija prosit za prostor, v katerem bi se enkrat na mesec dijaki lahko zbrali h kratki diskusiji, vsaka demokracija odveč. Tako ni žel uspeha niti naš predlog o šolskem izletu v notranjost Italije.
Imeli pa smo en dan na razpolago in prostrani Kras pred sabo. Tako smo peš odšli na repensko gmajno, kjer naj bi za vse pekli meso na žaru. Naš razrednik, ki je sicer pokazal nekaj neslutene topline v brcanju žoge, je odločno zavrnil vsakršno hrano, ki smo jo pripravili in si tako zapravil še tisto malo simpatije, ki bi bila mogla vznikniti ob nogometu...
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta XIV. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1988. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu ocl obeh prirediteljev.
Staramo se, sem pomislila, ko sem se zopet povrnila v sedanjost, med ocvrti krompir, pohanje in druge dolgoveznosti...
Pomenljivo sem dvignila roko, ko je bilo treba odločati za ali proti dunajskemu zrezku. Pri takih, za našo šolo usodnih odločitvah, res ni smel manjkati glas izvoljenega predstavnika.
Zanimiv zgodovinski simpozij v Ljubljani
Cerkev in slovenska kultura od konca 18. do konca 19. stoletja je bil
naslov kolokvija, ki ga je v Ljubljani organizirala Slovenska matica dne 16. in 17. marca 1988. To sta bila dva bogata študijska dneva, med katerima se je za govorniškim pultom zvrstilo kar 16 predavateljev, raziskovalcev, duhovnikov, profesorjev zgodovine, filozofije In jezikoslovja. Po uvodni besedi predsednika Slovenske matice Boga Grafenauerja je o splošnem položaju slovenske duhovščine in Cerkve v 19. stoletju prvi spregovoril France Kralj, profesor zgodovine v vipavskem malem semenišču. Pomemben delež, ki ga je imela duhovščina pri oblikovanju slovenske nacionalne zavesti, je prišel do izraza v referatu Vasilija Melika, docenta na zgodovinskem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete. Spregovorila sta nato Metod Benedik in Marjan Smolik, oba profesorja na ljubljanski teologiji, prvi o duhovnih vplivih in spremembah v Cerkvi na Slovenskem v 19. stoletju, drugi pa o oblikovanju in vzgoji slovenskih duhovnikov v istem obdobju. Največjo pozornost so pri tem tako referenta kot razpravljalci posvetili pojavu janzeni-zma in njegovemu vplivu na oblikovanje slovenskega katolicizma. V popoldanskem delu je najprej salezijanski duhovnik Bogdan Kobal govoril o slovenski Cerkvi v razponu med domom in svetom, pri čemer je poudaril predvsem njeno misijonsko razsežnost z izjemno osebnostjo škofa Baraga. Sledila je obravnava dveh specifičnih vidikov: zgodovinar France M. Dolinar je s svojim posegom ovrednotil lik škofa VVolfa tudi z ozirom na njegove zasluge v prid slovenske inteligence, Miloš Rybar z Akademije znanosti in umetnosti pa je prikazal nastanek in razvoj Družbe sv. Mohorja s posebnim poudarkom na njenem ustanovitelju, škofu Slomšku. O Cerkvi in slovenskem šolstvu je govoril nato Andrej Vovko, prvi dan kolokvija pa je sklenil Jože Gregorič, duhovnik v pokoju, z referatom o prispevku duhovnikov k slovenski kulturi. Predstavil je celo galerijo znanih, a tudi manj znanih duhovnikov, ki so v 19. stoletju doprinesli svoj pomemben delež na najrazličnejših področjih kulture, književnosti, znanosti, obrti, poljedelstva itd. Nekateri med njimi so bili v svoji stroki pravi pionirji.
Naslednji dan, 17. marca, je profesorica Martina Orožen v uvodnem predavanju posegla na področje jezikoslovja ter orisala pomen nekaterih duhovnikov, ki so se znanstveno s tem u-
kvarjali. Naslednji referent, Štefan Barbarič, je obdelal deloma še sporno temo, namreč literarno nazorske dileme slovenskih katoličanov v 19. stoletju, posebno z ozirom na poglede Antona Mahniča in njegovega kroga. S svojega zornega kota je to temo nadaljeval profesor teološke fakultete Janez Juhant, ko je obravnaval vpliv neoshola-stike na Slovenskem, predvsem na Mahniča in Ušeničnika. Poudaril je misel, da se je po njegovem neotomizem na Slovenskem razvil v nekakšni plato-nistični varianti. Sledil je poseg filozofa Iva Urbančiča, ki je pomenil v nekem smislu premik v večjo aktualizacijo problematike. Bistvena teza njegovega referata je bila, da slovenske neoshola-stike ne moremo imeti za filozofijo v čistem pomenu, ampak za ideologijo, ker gre pravzaprav le za razlago že osvojene resnice. Stane Granda z Akademije znanosti in umetnosti ter Peter Vodopivec, docent na zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete, sta pogovor povedla nazaj v okvir zgodovinske o-bravnave. Orisala sta vsak s svojega stališča odnos Cerkve, predvsem slovenske duhovščine do tehničnega napredka in gospodarske problematike na naših tleh.
Iz referatov in bogate diskusije, ki je referatom sledila, je mogoče potegniti naslednje zaključke:
1)	Slovenska duhovščina je v 19. stoletju s svojim odločilnim doprinosom slovenski narod pripeljala na višjo stopnjo razvoja, pomagala oblikovati njegovo narodno zavest ter v težavnih političnih in gospodarskih okoliščinah stala ob strani slovenskemu malemu človeku, posebno kmetu. Na vseh področjih slovenskega kulturnega, političnega, socialnega in gospodarskega življenja je prispevek duhovnikov nezanemarljiv, pogosto kar pionirski. Pomembna vloga duhovščine v slovenski zgodovini 19. stoletja in njena zvestoba slovenstvu ostajata kljub morebitnim tudi ne povsem pozitivnim posledicam za nadaljnji slovenski družbenopolitični razvoj temeljno dejstvo, ki ga mora zgodovina priznati in upoštevati. V tem smislu tudi ne more biti dvoma, da slovenski narod in njegova kultura izhajata takorekoč neposredno iz krščanskega humusa, oz. konkretneje iz kulturnega okvira, ki ga je izoblikoval katolicizem s svojimi vrednotami.
2)	Prav gotovo je bilo po zadnji vojni prikazovanje teh dejstev v javnih občilih, predvsem pa po šolah, pomanjkljivo, če že ne tendenciozno in izkrivljeno. Zato je prav, da dobita tudi lik slovenskega duhovnika In vloga Cerkve v
slovenski zgodovini ponovno tisto mesto, ki jima po pravici pripada. Pri tem pa ne gre za to, da bi iskali in proglašali take ali drugačne »zasluge«. Res je sicer, kakor je poudaril neki diskutant, da bi duhovščina pravzaprav svojega prispevka k oblikovanju slovenske kulture lahko tudi ne dala in se omejila na izvrševanje svojega verskega poslanstva. A ne glede na to, da je ta hipoteza zgolj teoretska, ni mogoče prezreti dejstva, da je bil duhovnik v določenih družbenih razmerah, predvsem zaradi poznega uveljavljanja zrelega slovenskega meščanstva na naših tleh, pravzaprav edini možni nosilec slovenske nacionalne zavesti. Še celo generacija mladoslovencev, ki velja za liberalno, si kakega globljega prodora med slovenske množice brez podpore duhovnikov niti misliti ni mogla. Dolga leta je bil študij teologije za večino nadarjenih slovenskih fantov edina možnost višješolskega izobraževanja. Pretirano apologetsko poudarjanje vloge duhovščine razkriva zato ne dovolj izostren čut za zgodovinske razmere, ki so bile v 19. stoletju bistveno drugačne od onih v prvi polovici 20. Iz podobnih razlogov je nesmiselno razpravljanje o tem, kakšen je bil odnos duhovnikov do ljudstva in obratno. Vsaj za 19. stoletje smemo trditi, daje bila duhovščina (večinoma s škofi vred) z ljudstvom takorekoč eno. Duhovniki so bili na vasi nesporni narodni voditelji, ki jih je ljudstvo v resnici imelo za svoje, zato je tudi razumljivo, daje bilo katoliško družbeno politično gibanje konec 19. in v začetku 20. stoletja množično gibanje in je značaj množičnosti ohranilo takorekoč do druge svetovne vojne.
3)	Če je kolokvij o Cerkvi in slovenski kulturi na eni strani izpostavljen nevarnosti pretirano apologetskega pristopa do vrednotenja duhovnikove vloge v preteklosti, je pa po drugi strani načel tudi vprašanje upravičenosti, oz. dopustnosti kritike in aktualizacije obravnavanega problema. Gre predvsem za kulturni in estetski nazor Antona Mahniča ter za posledice t.i. katoliške ideologije za nadaljnji slovenski politični razvoj. Slika, ki smo si jo že kot dijaki ustvarili ob proučevanju zgodovine slovenskega slovstva, je dokaj jasna: od Prešerna do Cankarja so bili vsi (ali skoraj vsi) slovenski besedni ustvarjalci, ki so nekaj pomenili, v večjem ali manjšem konfliktu z duhovniki (čeprav ne nujno s Cerkvijo in še manj z vero). Nobenega dvoma sicer ni, da je bilo med slovensko duhovščino v tem obdobju res precej nerazumevanja za sodobne kulturne in umetniške tokove. Vendar pa je po vojni (pa tudi pred njo v libe-
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV
ANKETA CUKa
Kako bi danes ravnal Edvard Kardelj?
Tako se je nedavno v nekem svojem članku v DELU vprašal znani slovenski politik Franc Šetinc. Namreč, kako bi se znašel v današnji obupni jugoslovanski situaciji človek, ki so mu kot gobe po dežju rasle teorije o »socialističnem razvoju«.
ČUKu se je to vprašanje zdelo vredno ankete. In tako se je malo sprehodil tostran in onstran meje in zastavil to vprašanje temu in onemu članu slovenskega občestva.
Naj navedemo nekaj značilnejših odgovorov.
Vprašanje: Kaj mislite, da bi v današnji jugoslovanski situaciji, ki jo zaznamujeta globoka politična in gospodarska kriza, ukrenil Edvard Kardelj?
Odgovori:
1)	Svoji ženi bi rekel: Pepca, vzemi vse skupaj v svoje roke ti! (Bivši partizan).
2)	Napisal bi RAZKROJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA. (Slovenski literat).
3)	V Medžugorje bi poromal. (Bivši domobranec).
4)	Prepričljivo bi dokazal, da gre za krizo rasti in za kvalitetni skok v samoupravljanju. (Urednik Primorskega dnevnika).
5)	Ustrelil bi se. (Ekonomist).
6)	V novoustanovljenem tipu klasične šole bi se vpisal v prvi razred latinščine. (Upokojenec).
7)	V Ameriki bi ukazal nakupiti nekaj vagonov najmodernejših prisluškovalnih naprav. (Udbovec).
8)	Še bolj prepričano bi verjel v možnost ustvarjalnega sožitja med krščanstvom in samoupravnim socializmom. (Slovenski škof).
9)	Priredil bi mednarodni simpozij na temo: VSAK JE SVOJEGA SOCIALIZMA KOVAČ. (Sociolog).
10)	Pustil bi vse skupaj, vzel košarico in šel gobe nabirat. (Kmet).
11)	Spet bi zaživel svoj izvorni poklic: pridružil bi se stavkam učiteljev! (Šolnik).
12)	Na Čebinah bi naročil spravno mašo. (Cerkovnik).
13)	V Centralni komite ZKS bi poklical mater Terezijo iz Kalkute za tolažbo in pomoč. (Frančiškan).
14)	Apeliral bi na tankovske enote v JA. (Miličnik).
15)	Obril bi si še tisti ficek brkov, ki jih je imel. (Frizer).
16)	V Centralni komite bi kooptiral slovenske škofe. (Bivši kominformist).
17)	Za slovensko narodno himno bi predlagal ENKRAT JE LUŠTNO BLO. (Muzik).
IZ PISEM BRALCEV
Tako koeksistenčnega pisma, kot je naslednje, ČUK še ni dobil. Kar poslušajte!
»Jej, kako bi bil vesel, če bi bilo res, kar se šušlja po slovenskem Trstu, da je namreč ena od naših bank sponsorizi-rala TRIESTINO! Kaj ni znano, da je italijanskega športa v Trstu ena sama prisrčna odprtost do Slovencev? Celo to sem slišal, da hoče TRIESTINA uvesti v svojih prostorih slovenske napise! Ej, če ni to fratellanzai Zato bi jaz takšno sponsoriza-cijo iz srca pozdravil! Šport najlažje gradi bratstvo med narodi, ne? In zakaj ne bi Slovenci, ki smo bogatejši, pomagali revnejšim, Italijanom? Tako, da levica ne bi znala, kaj daje desnica? In desnica, kaj daje levica! To se pravi, da bi dajali obe, ne da bi vedeli ena za drugo, TRIESTINA pa bi zlezla iz spodnjih serij navzgor, po dolgih letih spet nazaj v A, s slovensko pomočjo? Ne bi bila to samarijanska pomoč revežu, ki je onemogel na poti, čeprav od nogometnih brc? Zato: živele spon-sorizacije!«
Binček Fringuelli (Ščinkovec)
ralnem tisku) prevladala težnja k določenemu precenjevanju in pretiravanju tega pojava (recimo Mahničevega domnevnega nasilja nad Gregorčičem, senzacionalni Jegličev požig celotne naklade Cankarjeve »Erotike«, ki pa jo je ljubljanski škof pokupil po knjigarnah itd.). Predvsem pa podobne ogorčene obsodbe katoliške »strahovlade« v slovenski kulturi premalo upoštevajo družbene razmere, v katerih se je vsa debata odvijala. Povprečni slovenski človek bi se tako leta 1830 ob poslušanju Prešernove Nove pisarije gotovo opredelil za učitelja In ne za učenca in tako najbrž tudi kasneje v podobnih sporih in razhajanjih. Vidimo torej, da ne gre v prvi vrsti za obsojanje ali opravičevanje, ampak preprosto za ugotavljanje določenih razmer, v katerih bi bilo prav-
zaprav čudno, da bi se stvari razvijale drugače, kot so se. Presojanje preteklosti skozi očala sedanjosti pa pogosto otežkoča razumevanje zgodovinskega razvoja ter utegne voditi v hude nesporazume. Tako je recimo vzporednica med Mahnič-Ušeničnikovim enačenjem resnice s katoliško resnico na eni strani in ždanovsko kulturno politiko v realsoclalizmu na drugi, ki je prišla na dan v razpravi, ne samo prisiljena, ampak tudi neresnična. Mahničevi in Uše-nlčnikovi pogledi na umetnost in kulturo morda res zaslužijo oznako Integra-lizma, zaradi nasprotovanja le-tem pa menda nihče ni bil deportiran. To pa ni ravno postransko vprašanje.
4)	Nedvomno je bil kolokvij, ki ga je organizirala Slovenska matica, pomemben prispevek k preučevanju in
razčiščevanju enega izmed osrednjih poglavij slovenske narodnopolitične zgodovine 19. stoletja in dokaz oživljenega zanimanja slovenskih zgodovinarjev za teme, ki so bile do nedavnega zanemarjene. Seveda pa sam kolokvij ni mogel vse tematike izčrpati. Akademik dr. Cevc je recimo opozoril na potrebo dodatnega referata o slovenski Cerkvi in likovni umetnosti. Pa tudi osvetlitev posameznih krajevnih posebnosti (zahodne slovenske pokrajine so na kolokviju ostale nekako v senci) bi v perspektivi še celovitejšega pristopa predstavljala koristno in neobhodno dopolnilo nekaterim že razvitim vprašanjem.
Slovenska matica ima v načrtu, da bo zbornik predavanj in pomembnejših koreferatov izdala v knjižni obliki.
Tomaž Simčič
LISTNICA UPRAVE
PODPORNE NAROČNINE:
Višje vsote za naročnino za našo revijo so nakazali:
Jože Jamnik, Ljubljana, 30.000 Lir Tone Zrnec, Kanada, 45 dolarjev Stojan Kertel, ZDA, 50 dolarjev Ivica Švab, Milje, 30.000 Lir Bogomila Švab, Trst, 30.000 Lir Franc Husu, Bari, 50.000 Lir Dario Zlobec, Trst, 50.000 Lir Frančiška Hladnik, Gorica, 30.000 Lir Marilka Čotar Koršič, Gorica, 30.000 Lir Mirjam Obljubek Prašnik, Gorica,
30.000	Lir
Cveto Ukmar, Trst, 50.000 Lir Mario Zahar, Zabrežec, 32.000 Lir Igor Franko, Gorica, 30.000 Lir Zofija Martini, Prebeneg, 30.000 Lir.
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD
MLADIKE:
Po 3.000 Lir so prispevali: Ivanka Mihelič, Ana Flego Sluga, Ciril Terpin, Jože Markuža, Marko Udovič.
Alojz Povhe iz Švice je daroval 11.000 Lir, Angela Živic Krebelj iz Mavhinj 22.000 Lir, Drago Štoka z Opčin 28.000 Lir.
Martin Jevnikar ob podelitvi nagrade iz Sklada Dušana Černeta daruje 500.000 Lir za Mladiko.
DAROVA V SPOMIN:
Nada Roberts iz ZDA je darovala v spomin na brata Dušana 41 dolarjev za tiskovni sklad Mladike;
družina Bertolini iz Mosse je darovala
10.000	Lir v spomin na Jožeka.
VSEM SE PRISRČNO ZAHVALJUJEMO!
»Zakaj pa imaš okrog prsta navit sukanec?«
»Žena mi gaje navila, da ne bi pozabil oddati pisma.«
»Pa si ga oddal?«
»Ne, ker mi ga je žena pozabila dati.«
—o—
Učitelj sprašuje učenca:
»Na mizo prilete štiri muhe. Eno ubiješ. Koliko jih ostane na mizi?«
»Ena ubita.«
—o—
Dva krompirja hodita po cesti. Enega povozi avto. Pa mu pravi drugi: »Daj, pojdiva naprej, piré!«
—o—
Ves iz sebe od jeze je neki gospod stopil v pisarno za namestitve in zahteval ravnateljico. »Prosim, da pridete k meni na kosilo.«
»Toda gospod,« je hotela govoriti ravnateljica, a klient jo je prekinil:
»Tako boste sami videli, kakšno kuharico ste mi zadnjič poslali.«
—o—
Neki raziskovalec pripoveduje:
»Nekoč sem se na lovu na leve znašel v groznem položaju, izgubil sem puško in žival je stala meni nasproti. Ves obupan sem ga gledal naravnost v oči.«
»In potem?«
»Lev se me ni niti dotaknil.«
»Čudno,« so rekli vsi.
»Res, mislim, daje bilo odvisno od tega, ker sem bil čisto na vrhu drevesa.«
»Servus, Štefan, posodi mi tristo lir za tramvaj, da grem domov.«
»Žai mi je, a nimam drobiža, samo tri tisočake imam.«
»Nič ne de, se bom pa peljal s taksijem.«
—o—
V uradu.
»Vi pa res pretiravate,« vpije direktor na svojo tajnico, »kupil sem vam krzneni plašč, ogrlico, avto... in zdaj zahtevate da vam kupim še pisalni stroj!«
IZLOŽBA OSLARIJ
Iz opoldanskih poročil tržaškega radia dne 6. aprila, glede »zelene akcije« — urejevanje parkov In nasadov — v tržaškem mestu:
»... Ta pobuda je imela velik zadah«
Pomlad je, dišite, cvetke...
»Kako, zaročena si s pekom, pa hodiš na sprehod z mesarjem?«
»Eh, žal ne živiš samo od kruha.«
—o—
Mož stopi v hišo In zaloti svojo ženo v objemu moškega:
»Kaj,« vpije, »ti v objemu drugega moškega?«
»Ne, zagotavljam ti, da je vedno isti.«
—o—
Med prijatelji.
»Kako pa je s tvojim novim direktorjem?«
»V redu. Imel je tri ure dolg govor, da nam je razložil svoj značaj.«
»In kaj vam je rekel?«
»Da je človek redkih besed.«
—o—
»Pazi na mineštro, dragec,« pravi žena možu. »Ven moram samo za pet minut. Zapomni si, da moraš pomešati vsake pol ure in po dveh urah ugasni kuhalnik!«
/Z UREDNIŠTVA
Zaradi obilice gradiva smo morali nekaj že postavljenih člankov odložiti na prihodnjo številko. Bralcem in sodelavcem se opravičujemo.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
■	Serijsko pohištvo
■	Pohištvo po meri
■	Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 040/54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 040/571326
POSEBNI POPUSTI!	OBIŠČITE NAS!