Anton Umek Okiški. L »Narod ves čuti z menoj veliko tvojo izgubo, Ve, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal: Ti si bil mu vodnfk k prosveti in pravi svobodi, Ljubil si ga od srca, njemu se ves darovalj Torej ohranil ime bo tvoje v blagem spominu, Dokler jezik glasil bo na Slovenskem se tvoj.« V verni ljubezni je deloval Umek na slovstvenem polji tudi naslednje leto, poln nade o dobri prihodnosti svojega naroda. Po Večernicah družbe sv. Mohora 1. 1871 pride v zvezku XXIV str. 87—99 na svetlo spis njegov: nDevica Orleanska", kjer v tehtnem vvodu piše na pr.: »Junaštvo so od nekdaj jako cenili vsi narodje na zemlji, nekterim je bilo enacega pomena kakor krepost ali čednost, njemu so dajali najvišo slavo ia poganje so celo bogovom prištevali svo.je junake... Junaštva torej je treba, pa ne le vojaku v ognji, ampak tudi gospodinji v mirnej hiši in celo puščavniku, ločenemu od vsega posvetnega hruma. Pravo junaštvo pa bode slovelo na vse veke. Na zemlji res da marsikaj ostane zakrito.. Človeštvo sicer zapisuje, kar se kaj bolj imenitnega godi po svetu, v veliko knjigo, pravi se jej vesoljna zgodovina; veliko nahajaš v njej junaškega, pa še mnogo več nejunaškega. Toda koliko vtone v morji pozabljivosti, in kaj je vsa svetna zgodovina v knjigah proti temu, kar shranja večni mojster v bukvah svoje vsevednosti! Popolnoma zgodovine toraj se bomo učili še le na unem svetu, odkrila se nam bo v prečudnej neizmernej širjavi. Hvale vredno pa je, da si ljudje prizadevajo, od rodii do rodu v spominu ohranjati svoja dela, in Bog sam pomaga, da žive izgledi junaštva, kajti izgledov je treba, da te podpira njihova moč po kamnitej poti smertne dežele. Najvišji izgled junaštva je Kristus sam. Ali koliko je preubogo človeško pero v stanu popisati o njem, ki ni le človek, marveč Božji sin. Molimo ga, njemu gre večna čast in slava. Pa hvalimo ga tudi za to, ker je od nekdaj pošiljal in še zmerom pošilja ljudem junaških moči. Videvši izglede lastnih bratov in sester misli človek: Ta in ta je junak, zakaj ne bi bil tudi jaz? Serčnost velja! Tako se izpolnuje resnična beseda: Beseda miče, djanje vleče. čim više junaštvo, tem veča moč, ki nas naganja k posnemanju. Tudi izgledi na obzorji človeške zgodovine so kakor najsvitlejše zvezde v temnej noči. Kogar hoče Bog že na tem svetu posebno slaviti, postavi ga na visok oder, da razsvetljuje dragim temne poti življenja, kakor solnce sterme tokave po zemlji. Take luči na obzorji človeške zgodovine nas mogočno povzdigajo k Najvišemu, ker zgovorno pričajo, koliko tudi slaba umerljiva stvar premore 24* v službi vsemogočnega vladarja. Kakor pa pregovor pravi, da nihče ni prerok v lastnej deželi, tako se pogosto tndi godi, da najverliši ljudje ne dosegajo zaslužene časti in veljave o svojem času, pri svojih verstnikih. Zavidnost, krive misli in razne druge okolnosti teptajo v blato, kar bi se moralo lesketati v solnčaej bliščobi.. Toda nenehoma čuje oko večne pravice, prej ali slej se gotovo odkrije pravi obraz vsaktere dogodbe in marsikaj, kar je preganjala nekdanjost, povzdiguje sedanjost in bode slavila prihodnost. To med drugira posebno velja o zgodovini device Orleanske itd." — Str. 107 — 122 pa se nahaja podučen spis: Pogled na skrivnosti v stvarstvu, kjer v pogovorih — Vediga pa Koprivar — prosto razlaga Umek, iz česa je zemlja, iz česa so vse stvari in reči na njej. — V Besedniku 1. 1871 je dal natisniti najprej 1. 3. 4 z znamnjem — m — sostavek: Sreča na zemlji nestanovitna, kjer po resnični dogodbi iz svojega življenja kaže, kar poterjuje tudi starodavni pregovor: Srečen je, kdor je zadovoljen. — Sprejel je bil vanj iz starejih rokopisov pesmico, češ, morda še nenatisnjena, ki pa je natisnjena bila že v Mladiki. Zato se znosi pisatelj nad vrednikom, Besednikom in vsim slovenskim narodom, kolikega milovanja je vreden, ker se more kaj takega pripetiti. Nato zaverne Umek tako neslano pa hudovoljno sumničenje ter očitanje vsemu narodu modro pa resno v 1. 4: Slovenski narod pa Besednik, ter pravi naposled: nStara resnica je že, da pisateljera in posebno pesnikom ni z rožicami pot postlana; ovir, težav in nasprotovanja iniajo le v preobilni meri; ali kdor ima poklic in voljo, ne straši se ničesa, tudi ne prvakov (Mladike, Slov. Naroda itd.). — Zatorej kedar in kar pišete, pišite v pravi dotiki in obliki, pa ne delajte konj — iz mušic!" — V 1. 7 se nahaja še njegova pesmica poslovenjena nPomlad". L. 9 napoveduje, kedaj in kako se ima postaviti spominek ranjkemu Janežiču, in 1. 12 popisuje, kako se je omenjena svečanost veršila, kar prinese 1. 14 žalostnico: nTužni glas se razlega spet po dragi nam domovini, ki globoko pretresa srce vsakemu rodoljubu: Anton Umek, učitelj slovenščine Da Celovski gimnaziji, 33 let star in vrednik nBesednika", je utnrl po dolgem bolehovanji 15. t. m. v Trušnjah blizo Velikovca. Truplo ranjkega se je 16. t. m. pripeljalo na Celovsko pokopališče in se v pondelek zjutraj blizo Janežičevega groba slovesno shranilo v zemljo. Skazala mu je poslednjo čast vsa gimnazijalna mladina, skazali profesorji in mnogi drugi njegovi prijatelji. Naj v miru počiva! Ž njim je zgubil rBesednik" svojega odgojitelja in vrednika, so zgubili učenci ljubeznjivega učitelja, Slovenci vrlega pesnika in sploh marljivega delavca na slovstvenem polju. Anton Umek, ki se je za obema Antonoma — Janežičem in Tomšičem — prezgodaj preselil v večnost, naj ž njima vred vsem Slovencem veduo ostane v hvaležnem spominul" Bolehav se je umaknil bil s svojo družinico iz mesta na deželo, v Trušnje (Mittertrixen) na grad, ki ga je v najemu imel sorodnik gospe njegove, in od ondod je 8. majnika 1871 dvema bratoma pisal zadnje pismo, v kterem pripoveduje, kako si je tedaj, ko je moral jčst hoditi v kerčmo, pokvaril bil želodec, da se mu je potem uperla sploh jed in pijača, pa se ga lotila spet lakota, da je vsled tega oslabel, ter pravi naposled: flMoja hčerka je zdrava in se lepo redi; za njo in za mamko je tudi dobro, da siuo iia deželi. Ali najbolj važno je to za Bpapa", ker če ne bo kmalo zdrav, bo to napačno." — Besednik 1. 15 ima žalostnico, ktero je po Prešernovi v spominj Matija Čopa koj aV spomin Antona Umeka" zložil dijak gimnazije ljubljanske, žalibože prerano umerli blagi pesnik France Cimperman (r. 1852, u. 1873, gl. Slovenec 1874 št. 68). V istem listu Besednikovem se bere nČrtica o Antonu Umeku", spisal Iv. Libijanskij; v naslednjem 16. pa nPoziv", ki so ga po želji od več strani razodetej podpisali nCelovški rodoljubi" v nabiro doneskov, da se kakor A. Janežiču postavi tudi A. Uiueku na njegovem grobu dostojen spominek. Poziv kaže, kako dobro so Uineka pozrtali in kolikanj so čislali izverstne njegove zasluge za povzdigo domačega slovstva in narodne omike. MUmeka je prešinil Janežičev blagodejni duh, pravijo ondi rodoljubi; stopivši v njegove stopinje je živel nam Slovencem. Duševno zmožen, kakor je bil, obdarjen, kakor jih je le malo, bi bil blagi pokojnik lehko povsod našel sijajno prihodnost; a njegovo srce je gorelo le za blagor uboge slovenske domovine; slovenskerau narodu je daroval vse odlične svoje zmožnosti, njemu je bilo posvečeno vse njegovo delovanje. Od prve mladosti do zadnjega trenutka je kakor pridna bučelica neprestano in neutrudljivo nabiral in nanašal, da bi slovenski narod preskrboval s krepko, zdravo dušno hrano, ki bistri um in blaži srce. Bi le mogli kdaj pozabiti Antona Umeka, pesnika tako prijetnega, pisatelja tako vzornega, domoljuba tako značajnega? itd." — Poziv ta Besednikov, kteremu na čelu je bil vrli Andrej Einspieler, našel je odziv Peričnikov (str. 144), in med darovatelji čitati so poleg načelnika na pr. prof. Robida, prof. dr. Stanonik, Anton baron Zois (20 gld.), Ludovik vitez Gutmansthal-Benvenuti (20 gld.), dr. Bleiweis, Fid. Terpinc itd. itd. — Ko sem z grajščakom Boštanjskim in Dvorskim bil nekdaj pri grajščaku F. Terpincu, in me je Gutmansthal ovadil, da porabim dokaj popirja, daroval mi ga je koj pisemnega mnogo, pisal je ranjki o neki priliki sam, in ko mu 1. 1863 pošlje v spominj Abuna Solimana, daruje mu ga v hvalo spet, češ, raj napiše nanj veliko lepega, s pridjano 3. listopada na Fužinah lastnoročno spisano pesmico: Mila tvoja struna Razgrinja Večnemu Altar, Poje čast Abuna, Za verne je prav rajski dar.' In — kakor da bi se velečastitemu gospodu bilo zdelo, da je povedal še premalo, spravi se stari Fidel še enkrat na Pegaza, ter zapoje: Stvarnik in Umek. Umek se pišeš, Um velik teb' dam; Umnost pa išeš Z' umom si sam. Nabiral je potem za spominek njegov Besednik 1. 1872 in 1873 kedar v 1. 6 pove odbor, da se postaviti ima o godu njegovem in se je 28. julija res tudi slovesno blagoslovil. Na dokaj priprostem kamnitem spomeniku bere se ob treh straneh sledeče: »Kraj, kjer mladost, veselje, Anton Umek Kerščanskemu pesniku mir ne mine; OkiŠki. in Kjer več težav ni, solz, ne Učitelj sloveuščine na c. marljivemu pisatelju bolečine, k, Celovškej gimnaziji. v Na uni strani groba se * 12. junija 1838. hvaležni spomin odkrije.« f 15, juijja 1871. postavili rodoljubi. Ker je pa iz skromne vsotice nabrane za spomenik nekaj bilo se prihranilo, darovali so po Einspielerjevem zgledu in nasvetu še nekteri čestitelji ia prijatelji ranjkega A. Umeka v ta namen, da se je 100 gld. poklonilo hčerki njegovi, kakor se je po lastni vstanovitvi storilo bilo že prej tudi sinku in hčerki Janežičevi, kar z vsestransko zahvalo naznanja odbor v 1. št. Besednikovi 1. 1874. Prej omenjena, v 1. 15. Besednikovem natisnjena žalostnica pa se glasi: V SPOMIN ANTONA UMEEA. 28. julija 1871. Blaga sijati pomlad nam komaj je vendar začela, Padlo visoko drevo v cvetji je svojem na tla. Malo doživel si dnij, rojak, pa doživel si mnogo, Bridkih grenkostij dokaj, malo veselja si vžil. Trudil si noč se in dan, ne za-se, za narod slovenski, Bilo najblažje srce tebi za dragi je dom. Vedno gojil si željo, da povzdignil svoj rod bi v resnici, Ti si pokazal mu pot, ki ga do slave pelja. Jasen ostal ti je duh, strašili te nijso oblaci, Ki zakrivajo up, plašil nij tebe vibar. Ako izvrstnih kaj mož rodila nam Slava je mati, Eden gotovo si ti biser v nje kroai svetal. Z materjo meni rosi po tebi okd, ker globoko Eanjeno moje srce čuti izgubo težko. Komaj sem sladko te smel prijatelja svojega zvati, Ločiš od mene se vže, krije prezgodnji te grob. Segla še nijsva v roko si, ker nij pripustila osoda; Da bi tvoj videl obraz, želje izpolnil nij čas. 0 bridkostij bridkost, ko edinega loči od zveste Duše prijatelja grob, samemu smrt je život. Z lučijo sveta bi ti mi bil svetil v temoti življenja, Ti bi dajal bil pogum, ko bi na poti slabel. Teža peroti duha mi tare, da kvišku ne more Dvigniti se iz prahu, moja upada srčnost. Ti bi s tolažbo sladko, z mogočno in blago besedo V prsih mrjoči bil up v novo življenje budil, Solza moja na grob naj pade ti, blagi prijatelj, Tožbe utihne naj glas, srce pokojno naj bo. Karod ves čuti z menoj velika tvojo izgubo, Ve, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal: Ti si bil mu vodnik k prosveti in pravi svobodi, Ljubil si ga od srca, njemu se ves daroval; Torej obranil ime bo tvoje v blagem spominu, Dokler jezik glasil b6 na Slovenskem se tvoj. France Cimperman.