VELANA ME JE NAVDUŠILA
Ob občinskem prazniku so nas obiskali predstavniki nekaterih delovnih organizacij iz Bileče. Ob njihovem povratku domov se je z enim od njih pogovarjal naš dopisnik iz te pobratene občine Ivo Gajič
Nova poznanstva so vedno dobrodošla, posebno še, če se sklepajo z ljudmi, kakršen je Rajko Rogan, direktor TOZD Preproge v Bilečanki. Preden koga obiščeš, si kar nehote ustvaris predstavo o njem in moram reči, da sem se o Rajku krepko uštel. Pričakoval sem starejšega moža (naibrž zato, ker je direktor), Rajko pa je še zelo mlad. §e bolj pa sem bil presenečen, ko me je nagovo-ril v čisti slovenščini.
»Ne, ne. Nisem se naučil slovenščine v teh treh dneh, ko sem bil na obisku v vaši obči-ni,« se je smehljal moji zme-denosti.
»Zelo veliko časa sem pora-bil zanjo in še danes imam te-žave. V Ljubljani sem študiral tekstilno tehnologijo. Pravijo, da je študentsko zivljenje naj-lepše obdobje v človekovem življenju. Zato se tudi jaz vedno znova rad vračam v Ljubljano. Dve leti sem živel v akademskem kolegiju, dve leti pa v študentskem naselju. Pred šestimi leti je bilo to in od takrat sem prav vsako leto vsaj enkrat pri vas. Če že ne pri-vatno, se udeležim simpozija tekstilnih tehnologov. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko so me izbrali v delegacijo, ki se je udeležila proslave v počastitev vašega občinskeea praznika.«
Tega, da je dobil za svoje diplomsko delo Prešernovo nagrado, ni povedal, toda ko sem to zvedel od žene, je le spregovopl tudi o tem.
»V štirih letih sem dokončal študij in za svoje delo Vpliv diizocianatov na lastnosti vol-nenih vlaken sem bil nagrajen. To je bila zame res velika čast. Ko sem dokončal študij, sem bil zares na velikem razpotju, saj bi se lahko mirno vpisal na tretjo stopnjo. Pa sem bil doma bolj potreben, zato sem :se odločil, da se vrnem v Bile-čo.«
Ko mi je kot pravi gostitelj ponudil sir in kajmak, dve nercegovski specialiteti, je na-daljeval:
»Zame kot tekstilca je bil najbolj zanimiv obisk v Vela-ni, še posebno, ker sem bil tam kot študent. Kar nisem mogel verjeti, kako zelo so napredo-vali, saj se jih spominjam še iz
let, ko so imeli svoje prostore v Cukrarni. Velana je danes s svojo tehnologijo, organiza-cijo in asortimanom primer tekstilnega kolektiva pri nas. Prav prek vas bi se jim zahvalil za vsa prizadevanja, ki so jih vložili kot gostitelji naše dele-gacije. Navdušil me je tudi Sa-turnus s svojim novim obra-tom.
Tudi naša občina ima bo-gato revolucionarno tradicijo m prav gotovo ni naključje, da
se je pobratila prav z vašo ob-čino. Res je, bili smo na Bledu, v Bohinju, na Voglu, videli smo bisere slovenske zemlje, pa so me vseeno bolj navdušili Janče, Pueled in Urh, še po-sebno slednji. Rad poslušam udeležence NOB o dogodkih iz teh junaških dni naše ne tako davne preteklosti in to, kar se je dogajalo na Urhu, mora ostati v spominu vsem. Tega ne smemo pozabiti! Na-sprotno! Če se človek opeče, potem se bo ogibal ognja vsaj toliko časa, dokler ga bo rana pekla. Zato je danes naš kon-cept ljudske obrambe in obu-janja revolucionarnih tradicij toliko pomembnejši. Nepo-sredno v zvezi s tem bi pouda-ril svoje izredno presenečenje, ki sem ga doživel, ko sem pri-šel v vojašnico Polje. V njej sem bil že prej, k^so tam stale v glavnem samo barake. Danes je to ena izmed najbolj sodob-nih vojašnic, da, morda celo sodobnejša, kot je naša bile-ška.« (To kar težko verjamem, saj že pet mesecev preživljam v njej in se o njej izražam samo v superlativih.)
»Tako dobro smo bili spre-jeti, da se resnično sprašujem,
kako se vam bomo oddolžili v naši Bileči.
Sicer pa bi morali pobra-tenje občin razumeti kot po-sebno prednost za razšintev sodelovanja na vseh področjih — od gospodarskega in kul-turnega ao sodelovanja v družbenopolitičnem življen-ju. Vse to bi morali izkoristiti kot eno posebnih možnosti, ki nudi več kot možnost normal-nega sodelovanja — ne glede na to, kaj lahko mala Bileča nudi veliki Ljubljani.
Morda pa je ravno v tem prednost. Še posebno, ker lmamo po naključju tudi iste panoge proizvodnje — tek-stilno, prehrambeno in kovin-sko. Ne mislimo sicer, da bi morali    rezultate   videti   že
danes, toda če bomo nadalje-vali s takim tempom, potem lahko že jutri rečemo, aa smo zares veliko napravili na tem področju medsebojnega sode-lovanja. Že v jeseni, ko bo ob-činski praznik občine Bileča, se bomo dogovorili še o kon-kretnejšem sodelovanju, ki ga dve občini s tako bogato revo-lucionarno tradicijo vsekakor morata imeti.«
Z Rajkom se bova še srečala. Nekaj časa še tu v Bileči, ka-sneje tudi v Ljubljani. S tako prijetnim človekom se pogo-varjati je res pravo zado-voljstvo in takšni so v glavnem vsi Bilečani. Marljivi, delavni, gostoljubni. Majhna je Bileča, toda samo po številu prebival-cev, po ljudeh pa je velika.
IG