BARTLEBY
G. W. F. Hegel
ZNANOST LOGIKE I.
Alenka Zupančič
ETIKA REALNEGA
Jacques Lacan
SPISI
G. W. F Hegel
ZNANOST LOGIKE II.
Zdravko Kobe
AUTOMATON TRANSCENDENTALE 1.
Jacqueline Rose
ŽENSKOST IN NJENO NELAGODJE
Zbornik
CLAUDEL Z LAGANOM
Jacques Lacan
SEMINAR XI - ŠTIRJE TEMELJNI
KONCEPTI PSIHOANALIZE
Spinoza
DVE RAZPRAVI
Alain Badiou
ETIKA
Slavoj Žižek
KUGA FANTAZEM
Zbornik
PISAVA IN TRANSCENDENTALNO
Jacques Derrida
O GRAMATOLOGIJI
G. W. E Hegel
FENOMENOLOGIJA DUHA
G. W. E Hegel
UM V ZGODOVINI
Jacques Derrida
O DUHU
Alain Badiou
SVETI PAVEL
David Hume
DIALOGI O NARAVNI RELIGHI
Slavoj Žižek
KRHKI ABSOLUT
Sigmund Freud
OČRT PSIHOANALIZE
Immanuel Kant / Sigmund Freud
KRITIKA ČISTEGA UMA 1/4 /
INHIBICIJA, SIMPTOM IN TESNOBA
BARTLEBY
»Raje bi, da ne.«
BARTLEBY
»Raje bi, da ne.«
Ljubljana 2004
BARTLEBY
»Raje bi, da ne.«
Zbirka ANALECTA
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo
Uredniški odbor: Miran Božovič, Mladen Dolar, Rado Riha,
Alenka Zupančič (predsednica), Slavoj Žižek
Uredil: Mladen Dolar
Oblikovanje: AOOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Prvi natis
Naklada 700 izvodov
Ljubljana 2004
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
130.2
BARTLEBY : raje bi, da ne / [uredil Mladen Dolar]. - 1. natis.
Ljubljana : Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2004. - (Zbirka
Analecta)
ISBN 961-6376-21-7
1. Dolar. Mladen
217290496
KAZALO
Herman Melville, Bartleby, pisar...................................................7
Gilles Deleuze, Bartleby ali formula...........................................55
Giorgio Agamben, Bartleby ali o kontingenci............................. 85
Jacques Derrida, Odgovor brez odgovora.................................. 123
Antonio Negri, Michael Hardt, Bartlebyjevo zavračanje.......... 129
Mladen Dolar, Pisar Bartleby in njegova pravica..................... 133
Samo Kutoš, Bartleby, Negri, Agamben: želje in možnosti....... 167
Alenka Zupančič, Bartleby: In beseda je mesto postala........... 213
Povzetki...................................................................................... 221
Abstracts..................................................................................... 224
Herman Melville
BARTLEBY, PISAR
ZGODBA Z WALL-STREETA'
Starejši človek sem. Zaradi narave svojih opravkov sem se v
zadnjih tridesetih letih več kot običajno družil s skupino ljudi, ki
se zdi zanimiva in nekako samosvoja, o kateri pa, kolikor vem,
vendarle še ni bilo napisanega ničesar - v mislih imam sodne
prepisovalce ali pisarje. Mnogo sem jih poznal, tako poklicno kot
zasebno, in če bi hotel, bi lahko pripovedoval najrazličnejše zgod-
be, ob katerih bi se dobrodušni gospodje morda nasmehnili, roman-
tične duše pa zajokale. A se odrekam življenjskim zgodbam vseh
drugih pisarjev zavoljo nekaj odlomkov iz življenja Bardebyja,
ki je bil najbolj nenavaden pisar, ki sem ga kdaj videl ali slišal o
njem. Medtem ko lahko pri drugih sodnih prepisovalcih opišem
1. Melville je zgodbo »Bartleby, the Scrivener« objavil leta 1853 \ Putnam's
Monthly Magazine v dveh nadaljevanjih v novemberski in decemberski
številki. Zgodbo je napisal poleti 1853 in je najbrž njegova prva kratka
zgodba sploh - dotlej je objavil sedem romanov, med njimi najslavnejšega
in najobsežnejšega, Moby Dick, 1851. Putnam's je začel izhajati v začetku
leta 1853 in je hitro postal ena najuglednejših ameriških hterarnih revij.
Zgodbo je Melville leta 1856 vključil v svojo zbirko zgodb The Piazza
Tales. Podnaslov, »A Story of Wall-Street«, je bil v knjižni izdaji opuščen. -
Wall Street je bil že tedaj finančno središče New Yorka, umeščenost zgodbe
prav na Wall Street pa je pomembna iz dveh razlogov: najprej zato, ker
zgodbo postavlja v središče pravnih, lastniških in finančnih vezi ameriške
družbe - od tod številne inteфretacije, ki v njej vidijo parabolo o naravi
kapitalizma; in dalje zato, ker je prisotnost zidov in sten ena vodilnih metafor
zgodbe (cf. Bartlebyjeve dead wall reveries).
7
HERMAN MELVILLE
celotno Življenje, pri Bartlebyju ne morem storiti ničesar podob-
nega. Verjamem, da za celoten in ustrezen življenjepis tega moža
ni gradiva. Za književnost je to nepopravljiva izguba. Bartleby je
bil eden tistih ljudi, pri katerih se ne moreš zanesti na nič, razen
na podatke iz prve roke, teh pa je v njegovem primeru le malo.
Kar so pri Bartlebyju videle moje osuple oči, to je edino, kar vem
o njem, razen nekega nejasnega poročila, ki se bo pojavilo v nada-
ljevanju.
Preden predstavim pisarja, kot sem ga videl prvič, je prav, da
nekaj povem o sebi, svojih uslužbencih, svojem delu, prostorih in
okolju nasploh; kajti takle opis je nepogrešljiv za ustrezno razu-
mevanje glavnega Ика, ki bo predstavljen.
Predvsem: sem človek, ki ga že od mladosti navdaja globoko
prepričanje, daje najlažja pot v življenju tudi najboljša. In čeprav
moj poklic sodi med pregovorno energične in nervozne, včasih
kar med burne, me tako nikoli ni doletelo nič, kar bi lahko načelo
moj mir. Sem eden tistih nečastihlepnih pravnikov, ki nikoli ne
nagovorijo porote niti kakorkoli ne izzovejo javnega aplavza,
temveč v mirni tišini udobne odmaknjenosti udobno opravljajo
svoje delo med obveznicami in hipotekami in dokaznimi listinami^
bogatašev. Vsi, ki me poznajo, me imajo za nadvse varnega člo-
veka. Pokojni John Jacob Astor,^ človek, ki je premogel le malo
pesniškega navdušenja, je brez oklevanja dejal, daje moja najmoč-
nejša stran previdnost, naslednja pa metodičnost. Tega ne govorim
iz nečimrnosti, ampak navajam le dejstvo, da mi pokojni John
Jacob Astor v mojem pokhcu ni nalagal prav malo opravkov; nje-
2.	Title-deeds - dokument, ki dokazuje lastništvo ali upravičenost do določene
lastnine.
3.	John Jacob Astor ( 1763-1848), ameriški trgovec in filantrop nemškega rodu,
kije obogatel s trgovanjem s krznom in nato z nepremičninami na Manhatt-
nu, tako daje umrl kot tedaj najbogatejši Američan.
8
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
govo ime, priznam, rad ponavljam, saj zveni zaokroženo in polno,
in odmeva kot zlatnik. Prostodušno bom dodal, da me dobro mne-
nje pokojnega Johna Jacoba Astorja ni pustilo ravnodušnega.
Malo pred časom, ko se tale zgodba začne, so se moji opravki
močno pomnožili. Zaupali so mi staro dobro službo pomočnika
kanclerja,'^ ki v New Yorku zdaj ne obstaja več. Služba ni bila rav-
no težavna, zato pa prav dobro plačana. Le redko se razjezim; še
veliko redkeje se predajam nevarnemu ogorčenju nad grehi in
krivicami; ampak zdajle mi morate dovoliti, da sem malce grob in
povem, da se mi zdi nenadna in nasilna ukinitev službe pomočnika
4. Master in Chancery - pomočnik kanclerja. Izraza »kancler« ne gre zamenje-
vati z predsednikom vlade v Nemčiji. Gre za institut, ki seje razvil v angle-
škem pravu. Od normanske osvojitve 1066 dalje so se namreč po vsem
kraljestvu vzpostavila sodišča, ki so uporabljala pravo, enotno za vso Angli-
jo (od tod izraz common law). Velika hiba sistema common law je bila
izredno stroga postopkovna formalnost, kije onemogočala spremembe in ni
zagotavljala materialne, »vsebinske« pravičnosti. Zato so se že od 14. stoletja
dalje začeli podložniki obračati sprva neposredno na kralja oziroma natanč-
neje na »kanclerja« (chancellor), da nepravične sodbe vendarle popravi
ali spremeni. Iz tega se je polagoma razvil vzporedni sistem sodišč, ki so
sodila na podlagi pravičnosti ali primernosti (equity, od tod equity courts
ali chancery - »kanclersko sodišče«), V Angliji sta sistema common law
in equity courts skozi stoletja bolj ali manj uspešno iskala način sožitja,
razlike so se z razvojem tako zabrisale, daje danes delitev bolj teoretična,
čeprav načeloma še vedno obstaja. Angleške kolonije v Ameriki so to dvo-
delnost sicer prevzele, vendar so sodišča chancery obstajala le na ravni
posameznih držav, nikoli pa na zvezni ravni. Delitev med common law in
equity courts je imela zaradi večje prožnosti ameriškega common law v
ZDA precej manjši pomen kot v Angliji, zato so sodišča chancery zvečine
odpravili (v New Yorku leta 1846), čeprav so se v nekaterih zveznih državah
ohranila do današnjega dne. -Master in Chancery']s bil prvotno pomočnik
kanclerja (temu institutu še najbolj ustreza današnji c/er^oziroma strokovni
sodelavec na slovenskih sodiščih); z naraščanjem števila zadev je pomočnik
dobil tudi nekatere pristojnosti (npr. sprejemanje pričevanj na zapisnik,
računanje odškodnin in obresti itd.) in pravico, da ima sam pomočnike.
9
HERMAN MELVILLE
kanclerja v novi ustavi prenagljena; saj sem računal na doživljenj-
ske koristi, dobil pa sem jih le za nekaj kratkih let. Ampak o tem
le mimogrede.
Moja pisarna je bila v nadstropju hiše št. - na Wall-Streetu. Na
enem koncu je gledala na belo steno notranjosti prostornega svet-
lobnega jaška, ki je predirala zgradbo od vrha do tal. Ta razgled bi
lahko imeli prej za dolgočasnega kot kaj drugega, manjkalo mu je
to, čemur slikarji pejsažev pravijo »življenje«. Zato paje pogled
z drugega konca pisarne ponujal vsaj nasprotje, če že ne kaj dru-
gega. V tej smeri se je z mojega okna nudil neoviran pogled na
veličastno opečnato steno, počrnelo od starosti in večne sence; za
to steno nisi potreboval daljnogleda, da bi opazil njene skrite čare,
razen če si bil kratkoviden, saj je bila potisnjena tri metre od oken-
skih šip. Zaradi velike višine stavb, ki so nas obdajale, in zato, ker
je bila moja pisarna v drugem nadstropju, je razmik med to in
mojo steno precej spominjal na ogromno kvadratno cisterno.
Tik predenje službo nastopil Bartleby, sem imel zaposlena dva
prepisovalca pa še obetavnega fanta kot službenega kurirja. Prvi
je bil Puran, drugi Kleščar, tretji Ingver.^ To se nemara ne sliši kot
imena, ki jih človek najde v imeniku. V resnici je šlo za vzdevke,
ki so jih moji trije uslužbenci nadeli drug drugemu, ker so menili,
da izražajo njihovo osebnost ali značaj. Puran je bil majhen, debel
5. Turkey, Nippers, Ginger Nut. Pomembno je, da vsi trije vzdevki napotujejo
na hrano (Nippers na rakove klešče; na koncu zgodbe tudi Cutlets, Kotlet,
ki v zaporu skrbi za hrano), saj je prehranjevalna metaforika ena od osi
zgodbe. Vzdevki spominjajo na Dickensa in na njegova poimenovanja oseb,
in zveza ni naključna. Harper's New Monthly Magazine, na katerega je bil
Melville naročen in v katerem je objavil več zgodb, je od aprila 1852 do
oktobra 1853 v nadaljevanjih objavljal Dickensovo Pusto hišo {Bleak
House), roman, ki gaje Melville bral v času pisanja »Bartlebyja« in s katerim
ta zgodba kaže številne tematske povezave (okolje pravniških pisarn, figura
skrivnostnega pisarja Nema pri Dickensu itd.).
10
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Anglež približno moje starosti, se pravi blizu šestdesetih. Zjutraj,
bi lahko rekli, je imel njegov obraz blago cvetoč nadih, po dvanaj-
sti - takrat je obedoval - pa je zažarel kot žerjavica za Božič in
žarel - a rahlo pojemajoče - do kakih šestih popoldne, nakar več
nisem videval imetnika obraza, ki je dosegal svoj zenit skupaj s
soncem, potem pa z njim zahajal in naslednjega dne spet vzšel, se
dvigal in spuščal, enako redno in z nezmanjšanim sijajem. V svo-
jem življenju sem naletel na mnoga naključja, med katerimi ni
najmanj pomenljivo dejstvo, da se je v trenutku, ko je Puranov
rdeči in sijoči obraz najbolj žarel, prav takrat, v tem kritičnem
trenutku, začelo tisto obdobje dneva, ko so se mi njegove poslovne
sposobnosti zazdele resno motene za ves preostanek dneva. Pa ne
da bi bil popolnoma nedejaven ali sovražno razpoložen do dela;
daleč od tega. Težava je bila v tem, da je bil nagnjen k preveliki
energičnosti. Obdajala gaje čudna, vneta, razburjena, vihrava raz-
tresenost. Ko je pomakal pero v črnilnik, je bil nepreviden. Vse
packe so padle na moje dokumente po poldnevu. In ne le, daje bil
popoldne raztresen in žalostno nagnjen k packanju, tu in tam je
šel še dlje in postal precej hrupen. Tudi takrat se je njegov obraz
vnel v velikih plamenih, kot da bi na antracit naložili zemeljsko
smolo. S stolom je povzročal neprijeten ropot; raztresel je škado s
peskom za pivnanje; koje popravljal peresa, jih je nepotrpežljivo
razbil na kosce in jih v nenadni ihti zalučal po tleh; vstal je in se
naslonil čez mizo ter kar najbolj nedostojno razmetaval dokumente
okrog sebe; pri takem priletnem možu je bilo to zelo žalostno
opazovati. Ker paje bil kljub temu v mnogih pogledih moj najdra-
gocenejši sodelavec in ker je bil vse do poldneva tudi najhitrejši
in najbolj zanesljiv - ogromno je naredil s stilom, ki mu ni bilo
lahko najti enakega -, zaradi tega sem bil pripravljen spregledati
njegova čudaštva, čeprav sem mu jih tu in tam poočital. To pa
sem počel zelo obzirno; kljub temu, da je bil dopoldne najbolj
11
HERMAN MELVILLE
vljuden, Še več, najbolj blag in spoštljiv od vseh, paje bil popoldne,
če je bil izzvan, naglih besed, pravzaprav kar nesramen. Ker sem
cenil njegovo jutranje delo, se mu nisem hotel odreči; ker pa je
bila njegova vnema po poldnevu zame mučna in ker sem mirolju-
ben in s svojimi opomini pri njem nisem hotel izzvati neprimerno
ostrih odgovorov, sem mu nekega sobotnega opoldneva (ob sobo-
tah je bilo vedno še slabše) sklenil nadvse prijazno namigniti, da
bi lahko zdaj, ko prihaja v leta, morda skrajšal svoj delavnik;
skratka, po dvanajsti mu ni več treba prihajati v pisarno, ampak
gre lahko po obedu domov in počiva do sredine popoldneva. A
ne, vztrajal je pri popoldanskih opravilih. V obraz je postal ne-
vzdržno razvnet, ko mi je gostobesedno zatrjeval - pri čemer je z
dolgim ravnilom mahal proti drugi strani sobe -, da če je njegovo
delo zjutraj koristno, kako nepogrešljivo je šele popoldne.
»S spoštovanjem, gospod,« je ob tej priložnosti dejal Puran,
»štejem se za vašo desno roko. Zjutraj postrojim in razvrstim svoje
čete, popoldne pa se postavim na čelo in pogumno napadem
sovražnika, takole!« - in besno je zamahnil z ravnilom.
»Kaj pa packe. Puran?« sem namignil.
»Že res - ampak s spoštovanjem, gospod, poglejte moje lase!
Staram se. Prav gotovo, gospod, sivolascu v tako živahnem popol-
dnevu ne morete resno očitati packe ali dveh. Starost - četudi popa-
cka papir - je častitljiva. S spoštovanjem, gospod, oba se starava.«
Temu namigu na zavezništvo sem se le stežka uprl. Kakorkoli,
spoznal sem, da ne bo odšel. Tako sem se odločil, da mu dovolim
ostati, pri čemer sem uredil tako, da je imel popoldne opravka z
manj pomembnimi dokumenti.
Kleščar, drugi na seznamu, je bil brkat, bledikav mladenič kakih
petindvajsetih let in nekam piratskega videza. Vedno sem ga imel
za žrtev dveh zlih sil - častihlepja in slabe prebave. Častihlepje se
je kazalo v določeni nestфnosti do dejstva, daje zgolj prepisovalec,
12
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
V nerazložljivem oviranju strogo poslovnih zadev, kakršna je na
primer sestavljanje izvirnikov pravnih dokumentov. Slabo prebavo
je naznanjala občasna živčna razdraženost in spačena preobčutlji-
vost; zaradi katere je slišno škrtal z zobmi ob napakah, ki jih je
naredil pri prepisovanju; nepotrebne kletvice, ki jih je sredi dela
bolj sikal kot izgovarjal; zlasti pa nenehno nezadovoljstvo z višino
mize, pri kateri je delal. Čeprav je bil Kleščar mehanično zelo
spreten, si mize ni mogel nikoli prav prilagoditi. Podnjo je podstav-
Ijal trske, različne kline, kose lepenke; nazadnje jo je mislil celo
do pike natančno prilagoditi s pomočjo zloženih pivnikov. A ni
zadoščal noben izum. Če si je zaradi razbremenitve hrbta postavil
pokrov mize ostro navzgor proti bradi in na njem pisal kot človek,
ki za svojo mizo uporablja strmo streho holandske hiše - takrat je
razglasil, da mu zaradi tega zastaja kri v rokah. Če si je spustil
mizo do pasu in se pri pisanju sklanjal nadnjo, je dobil hude bole-
čine v hrbtu. Skratka, v resnici je šlo za to, da Kleščar ni vedel,
kaj bi rad. In če bi sploh kaj rad, bi se rad znebil kar pisarjeve
mize. Svoje bolestno častihlepje je med drugim kazal tako, daje
navdušeno sprejemal obiske nekih možakov čudnega videza v
ponošenih plaščih, ki jih je imenoval stranke. V resnici sem se
zavedal, daje občasno ne le prišel navzkriž z lokalnim politikom,
temveč je imel priložnostne opravke tudi na sodiščih, pa tudi v
Grobnici® so ga poznali. Utemeljeno domnevam, da je bil neki
posameznik, ki seje zglasil pri njem v moji pisarni in velikodušno
zatrjeval, daje njegova stranka, nihče drug kot izterjevalec, dom-
nevna listina o lastniški pravici pa račun. Ob vseh svojih napakah
in sitnostih, ki mi jih je povzročal, paje bil Kleščar, prav tako kot
6. The Tombs, Grobnica - naziv za mestno ječo v New Yorku. Zgrajena je
bila v 1830-ih letih v impresivnem egipčanskem stilu, ki je bil tedaj v
Ameriki velika moda. Egipčanske podobe igrajo v Melvillovi prozi
precejšnjo vlogo in so vselej obeležene z mrakobnostjo.
13
HERMAN MELVILLE
njegov rojak Puran, zelo koristen; pisal je lepo in naglo, in, kadar
je bil pri volji, mu ni manjkalo uglajenosti v obnašanju. Poleg
tega seje tudi oblačil uglajeno, s čimer je moji pisarni mimogrede
dajal ugled. Pri Puranu pa sem se moral kar precej potruditi, da
mi ni delal sramote. Njegova oblačila so pogosto delovala zama-
ščeno in so dišala pojavnih kuhinjah. Poleti je nosil zelo ohlapne
in dolge hlače. Njegovi plašči so bili odvratni; njegovega klobuka
se ne bi hotel dotakniti. Čeprav me klobuk ni motil, saj gaje zaradi
prirojene vljudnosti in obzirnosti podrejenega Angleža vedno odlo-
žil takoj, koje vstopil v sobo, paje bil njegov plašč povsem nekaj
drugega. O plaščih sem se z njim pogovoril, a brez učinka. Resnica
je bila najbrž ta, da si mož s tako nizkimi dohodki ni mogel privo-
ščiti tako sijajnega obraza in še sijajnega plašča obenem. Kot je
nekoč pripomnil Kleščar, je šel Puranov denar večinoma za rdeče
črnilo.'' Nekega zimskega dne sem Puranu podaril svoj plašč zelo
dostojnega videza, kar najbolj topel in udoben podložen siv plašč,
ki seje zapenjal od kolen do vratu. Mislil sem, da bo Puran uslugo
cenil in ob popoldnevih postal manj nagel in neposlušen. A ni.
Zares verjamem, daje zapenjanje tako debelega in odeji podobnega
plašča nanj učinkovalo pogubno, po istem načelu kot konjem ško-
duje preobilica ovsa. Pravzaprav je imel Puran do svojega plašča
tak odnos kot nemiren, trmoglav konj do ovsa. Postal je nesramen.
Bil je človek, ki mu je blaginja škodovala.
Čeprav sem si o Puranovih popustljivih navadah mislil svoje,
sem bil pri ravnanju z Kleščarjem dodobra prepričan, da je bil
kljub svojim siceršnjim napakam vsaj vzdržen glede pijače. A se
je pravzaprav zdelo, da gaje z vinom oskrbela že narava, ki gaje
ob rojstvu tako temeljito prepojila z razdražljivostjo, kakršno prina-
ša žganje, da so bili vsi drugi napoji odveč. Ko razmišljam, kako
7. Red ink - evfemizem za rdeče vino.
14
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
je Kleščar včasih sredi tihe pisarne neučakano vstal s stola in,
sklonjen nad svojo mizo, široko razprl roke, zgrabil celotno mizo,
jo premikal in jo s srditimi, škripajočimi gibi suval po tleh, kot da
bi mu miza z neko sprevrženo lastno voljo hotela groziti in ga
jeziti, se mi zdi, sta bila pri Kleščarju odveč tako žganje kot voda.
Srečo sem imel, da je bilo zaradi posebnega vzroka - slabe
prebave - razdražljivost in z njo živčnost pri Kleščarju opaziti
večinoma dopoldne, medtem koje bil popoldne razmeroma umir-
jen. In ker je Puran izbruhnil šele okrog dvanajstih, se mi z njunimi
muhami nikoli ni bilo treba ukvarjati naenkrat. Njuni napadi so
blažili drug drugega kot varovala. Koje prijelo Ščipalca, je bil Puran
miren, in obratno. V danih okoliščinah je bil to dober naravni režim.
Ingver, tretji na seznamu, je bil fant kakih dvanajstih let. Njegov
oče je bil voznik, stremel je k temu, da svojega sina še pred smrtjo
vidi na sodniji namesto na vozu. Tako gaje poslal v mojo pisarno
kot pravniškega vajenca, kurirja, čistilca in pometača za dolar na
teden. Imel je svojo mizico, a je ni veliko uporabljal. Ko sem
pogledal v predal, sem našel bogato zbirko lupin različnih oreškov.
Za tega bistrega mladeniča je bila celotna žlahtna pravna znanost
v resnici vsebovana v orehovi lupini. Dokaj pomembna Ingverjeva
zadolžitev, ki se je je tudi loteval z največjim navdušenjem, je
bilo prinašanje jabolk in tortic Puranu in Kleščarju. Ker je prepiso-
vanje pravnih listin že pregovorno suhoparen, tog posel, sta si
moja pisarja navdušeno in pogosto močila usta z jabolki, ki so jih
ponujali na številnih stojnicah poleg carinskega in poštnega urada.
Ingverja sta zelo pogosto pošiljala tudi po tiste posebne tortice -
majhne, ploščate, okrogle in zelo ostrega okusa -, po katerih sta
ga tudi poimenovala. Ob hladnih jutrih, ko je bilo dela vse prej
kot malo, je Puran goltal cele kupe teh tortic, kot bi bile navadni
vaflji - v resnici jih prodajajo po šest ali osem za peni -, pri čemer
se je škripanje njegovega peresa stapljalo z drobljenjem hrustljavih
15
HERMAN MELVILLE
delcev v njegovih ustih. Od vseh Puranovih vročičnih popoldan-
skih spodrsljajev in vihravih zaletavosti je bila najhujša tista, ko
je med ustnicami ovlažil ingverjevo tortico in jo pritisnil na poro-
štveno pismo kot pečat. Takrat je za las manjkalo, pa bi ga odpustil.
A meje omečil z vzhodnjaškim poklonom in stavkom, »S spošto-
vanjem, gospod, kaj ni velikodušno, da sem pisarniško opremo
prispeval iz lastnega žepa?«
Moje osnovno delo - pisal sem listine za izvršitev prenosa pre-
moženja in preverjal, kdo ima lastninsko pravico, ter sestavljal
vsakovrstne zaupne dokumente - pa se je bistveno povečalo, ko
sem postal glavni zapisnikar. Za pisarje je bilo zdaj ogromno dela.
Ne le, da sem moral priganjati uradnike, ki sem jih že imel, temveč
sem potreboval dodatno pomoč. Ko sem dal oglas, je na pragu
moje pisarne nekega jutra obstal nepremičen mladenič. Vrata sem
imel odprta, saj je bilo poleti. Še zdaj vidim tisto postavo - brez-
barvno urejeno, žalostno ugledno, nepopravljivo zapuščeno! Bil
je Bartleby.
Ko sva si izmenjala nekaj besed o usposobljenosti, sem ga najel,
vesel, da imam v svojem zboru prepisovalcev tako resnobnega
moža; mislil sem, da bo dobrodejno vplival na nebrzdan Puranov
in strasten Kleščarjev značaj.
Že prej bi moral povedati, daje moj prostor s steklenimi dvokril-
nimi vrati razdeljen na dva dela, od katerih so enega zasedali moji
pisarji, drugega pa jaz. Ta vrata sem odpiral in zapiral glede na
razpoloženje. Bartlebyja sem se odločil postaviti k vratom, a na
mojo stran, da bi mi bil ta tihi mož zlahka dosegljiv, če bi bilo
treba opraviti kako malenkost. Njegovo mizo sem postavil tik ob
majhno stransko okno v tem delu sobe, k oknu, kije svojčas ponu-
jalo prečni razgled na umazana dvorišča in opeko, ki pa zaradi
stavb, ki so jih potem postavili, sploh ni več ponujalo razgleda,
čeprav je dajalo nekaj svetlobe. Meter od šipe je stala stena, in
16
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
svetloba je prihajala z velike višine vmes med dvema zelo visokima
stavbama, kot iz majcene odprtine v kupoli. Da bi bilo vse še bolj
zadovoljivo urejeno, sem nabavil visoko zeleno zložljivo pregrado,
ki je lahko Bartlebyja v celoti skrila pred mojim pogledom, čeprav
gaje moj glas še vedno dosegel. Tako sem nekako združil zaseb-
nost in družabnost.
Sprva je Bartleby napisal ogromno. Kot da bi dolgo hlepel po
nečem, kar bi lahko prepisovanje očitno požiral moje listine. Ni
si jemal odmora za premislek. Delal je podnevi in ponoči, prepi-
soval ob soncu in ob sveči. Njegova zavzetost bi me nadvse vese-
lila, če bi bil pri delu veder. A je pisal tiho, bledo, mehanično.
Seveda je nepogrešljiv del pisarjevega posla preverjanje natanč-
nosti njegovega prepisa, besedo za besedo. Kadar je v pisarni več
pisarjev, pri tem pregledu pomagajo drug drugemu, tako da eden
bere kopijo, drugi pa drži izvirnik. Stvar je nadvse pusta, utrud-
ljiva in ubijajoča. Zlahka si predstavljam, da je za nekatere
vročekrvne značaje® naravnost neznosna. Ne morem na primer
verjeti, da bi iskrivi pesnik Byron z veseljem sedel k Bartlebyju
in pregledal pravno listino na kakih petsto straneh, gosto popisanih
z vijugasto pisavo.
Tu in tam, kadar se je mudilo, sem imel navado sam pomagati
pri primerjavi kakega krajšega dokumenta, pri čemer sem poklical
Sanguine temperaments, dobesedno 'za sangvinike'. Omemba sangvinikov
in značajev (tu in tam tudi v nadaljevanju) ni naključna: Melville je dobro
poznal angleškega humanista Roberta Burtona in njegovo Anatomy of
Melancholy (1621) in se je nasploh v svojem delu večkrat poigraval s teorijo
štirih značajev, izhajajočo iz antike in razširjeno v srednjem veku in
renesansi. Interpreti so opozorili, da se ta klasifikacija značajev začuda
dobro ujema z Melvillovo razporeditvijo vlog v tej zgodbi, pri čemer bi bil
Puran sangvinik, Kleščar kolerik, pripovedovalec flegmatik in Bartleby,
seveda, melanholik - prav on naj bi bil postavljen kot primerek nove in
sodobne 'anatomije melanholije'.
17
HERMAN MELVILLE
Purana ali Kleščarja. Eden od razlogov, da sem Bartlebyja tako
priročno postavil za pregrado, je bil ta, da bi ga lahko uporabil ob
takšnih malo pomembnih priložnostih. Mislim, daje bilo tretjega
dne njegove službe pri meni, in še predenje bilo sploh treba pregle-
dati njegovo pisanje, ko sem se v veliki naglici, da bi dokončal
neko manjšo zadevo, s katero sem se ukvarjal, na hitro obrnil na
Bartlebyja. V svoji naglici in običajnem pričakovanju takojšnje
uslužnosti sem sedel in sklanjal glavo nad izvirnikom na svoji
mizi in nekoliko živčno iztegnil roko s prepisom vstran, tako da
bi ga Bartleby lahko zgrabil takoj, ko pride iz svojega zatočišča,
in se brez odlašanja lotil dela.
Prav v taki drži sem sedel, ko sem ga pokUcal in hitro povedal,
kaj želim od njega - namreč, naj z mano pregleda kratek dokument.
Predstavljajte si moje presenečenje, še več, zaprepadenost, koje
Bartleby, ne da bi se premaknil iz svoje zasebnosti, z nenavadno
mirnim, trdnim glasom odgovoril: »Raje bi, da ne.«^
Nekaj časa sem obsedel v popolni tišini in urejal svoje zmedene
misli. Takoj se mije zazdelo, da so me izdala ušesa ali pa da meje
Bardeby razumel popolnoma narobe. Ponovil sem prošnjo tako
jasno, kot sem mogel. A skoraj prav tako jasno je prišel prejšnji
odgovor, »Raje bi, da ne.«
9. I would prefer not to. Sloviti Bartlebyjev stavek je v zgodbi uporabljen v
treh različicah (/ would prefer not to, I prefer not to in enkrat / prefer not).
Odločili smo se za bolj dobeseden in manj eleganten prevod, ki bolje ohranja
naravo izvirnika, trdilni začetek in nikalno nadaljevanje. Drugi dve različici,
na kateri v nadaljevanju opozarjamo v opombah, prevajamo z 'raje ne bi'
in 'raje ne'. Poleg tega je treba opozoriti, da slovenski prevod v nasprotju
z izvirnikom ne vsebuje ne glagola ne osebnega zaimka. V angleščini je
Bartlebyjev stavek sicer povsem korekten, vendar bi se jezikovno bolj
priporočljiva forma glasila I had rather not (ali / would rather not, manj
formalno in najpogosteje/'i/ rather not). Tako tudi slovenska razhčica 'raje
bi, da ne' ohranja daljšo strukturo od bolj običajne 'raje ne bi'.
18
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
»Raje bi, da ne,« sem ponovil, močno razburjen vstal in se napotil
prek sobe. »Kaj pa mislite? Vas nosi luna? Hočem, da mi pomagate
primerjati tale list - vzemite,« in potisnil sem ga proti njemu.
»Raje bi, da ne,« je rekel.
Nepremično sem ga gledal. Obraz je imel hladnokrven; sivo
oko megleno mirno. Prešinila ga ni niti trohica razburjenja. Ko bi
bile v njegovem obnašanju vsaj nelagodnost, jeza, nepotфežljivost
ali predrznost; drugače povedano, ko bi bilo na njem kaj običajno
človeškega, bi ga nedvomno silovito pognal iz pisarne. Tako pa
bi lahko namesto njega postavil pred vrata svoj mavčni doprsni
kip Cicerona. Nekaj časa sem stal in strmel vanj, koje nadaljeval
s pisanjem, potem pa sem znova sedel k mizi. Tole je nadvse čudno,
sem pomislil. Kaj lahko človek stori? A me je posel priganjal. Za
zdaj sem sklenil na vse skupaj pozabiti in se s tem ukvarjati
pozneje. Tako sem iz druge sobe poklical Kleščarja in listina je
bila hitro pregledana.
Čez nekaj dni je Bartleby zaključil štiri obsežne dokumente,
štiri prepise tedenskega pričevanja pred menoj na kanclerskem
sodišču. Nujno smo jih morali pregledati. Šlo je za pomembno
tožbo in zaukazana je bila velika natančnost. Ko sem vse pripravil,
sem iz sosednje sobe poklical Purana, Kleščarja in Ingverja, z
namenom, da izročim štiri prepise svojim štirim uradnikom, med-
tem ko sam berem izvirnik. Tako so Puran, Kleščar in Ingver sedli
v vrsto z dokumenti v rokah, ko sem poklical Bartlebyja, naj se
pridruži tej zanimivi skupini.
»Bartleby! Hitro, čakam.«
Zaslišal sem počasno drsanje nog njegovega stola po golih tleh;
in kmalu se je pojavil na vhodu v svojo celico.
»Kaj želite?« je mirno rekel.
»Prepisi, prepisi,« sem rekel v naglici. »Pregledali jih bomo.
Izvolite« - in pomolil sem mu četrti izvod.
19
HERMAN MELVILLE
»Raje bi, da ne,« je rekel in počasi izginil za pregrado.
Za nekaj hipov sem se spremenil v solni steber,'" stoječ na čelu
sedeče kolone uslužbencev. Ko sem prišel k sebi, sem stopil proti
pregradi in zahteval razlog za tako nezaslišano vedenje.
»Zakaj odklanjate?«
»Raje bi, da ne.«
Pri vsakem drugem človeku bi me nemudoma popadel strašen
bes, opustil bi vse nadaljnje besede in bi ga nečastno odslovil. Na
Bardebyju paje bilo nekaj, kar meje ne le čudno razorožilo, temveč
tudi čudežno ganilo in zbegalo. Začel sem ga prepričevati.
»Pregledovali bomo vaše lastne prepise. S tem vam prihranimo
delo, saj bo en sam pregled zadoščal za vse štiri listine. To je
splošna praksa. Vsak prepisovalec mora pomagati pri pregledova-
nju svojega prepisa. Mar ne? Ne boste ničesar rekli? Odgovorite!«
»Raje bi, da ne,« je ponovil kot z glasom piščali. Zdelo se mi
je, daje medtem, ko sem mu govoril, pazljivo obrnil vsako mojo
izjavo; popolnoma razumel pomen; ni mogel ugovarjati neubranlji-
vemu sklepu; a so ga hkrati prevzeh neki višji pomisleki, da je
odgovoril, kakor je odgovoril.
»Torej ste se odločili, da ne boste ugodili moji zahtevi - zahtevi,
ki je v skladu s splošno prakso in zdravo pametjo?«
Na hitro mije dal vedeti, daje mojapresoja glede tega pravilna.
Da: njegova odločitev je bila dokončna.
Neredko se zgodi, daje človek, ki ga prestrašijo na prej neznan
in silovito nerazumen način, omajan v svoji najbolj trdni veri.
Nekako se mu začne dozdevati, da sta vsa pravica in razum, kakor-
koli že odlična, na drugi strani. Če so navzoče nepristranske osebe,
se tako obrne k njim, da ga podprejo pri omajanih prepričanjih.
10. 1 Mz 19, 26. Lotova žena se je spremenila v solnat steber, ko se je kljub
prepovedi ozrla nazaj na razdejanje Sodome in Gomore.
20
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
»Puran,« sem rekel, »kaj vi mislite o tem? Mar nimam prav?«
»S spoštovanjem, gospod,« je s kar najbolj brezbarvnim glasom
rekel Puran, »mislim, da imate.«
»Kleščar,« sem rekel, »kaj vi mislite o tem?«
»Mislim, da bi ga morali vreči iz pisarne.«
(Pozorni bralec bo na tem mestu opazil, da je zaradi zgodnje
ure Puranov odgovor podan na vljuden in miren način, medtem
ko se je Kleščar odzval zlovoljno. Ali, če ponovim, kar sem že
rekel, Kleščarjeva slaba volja je bila vključena, Puranova pa izklju-
čena.)
»Ingver,« sem rekel, voljan, da si pridobim tudi najmanj po-
membni glas, »kaj misliš o tem?«
»Mislim, gospod, daje malce usekan,je z nasmehom odvrnil
Ingver.
»Slišite, kaj pravijo,« sem rekel in se obrnil k zastoru, »torej
dajte, izpolnite svojo dolžnost.«
A ni blagovolil odgovoriti. Za hip sem razmišljal, boleče za-
prepaden. A meje posel znova priganjal. Spet sem sklenil, da se
bom s to dilemo ukvarjal kdaj pozneje. Z nekoliko težav smo se
lotili pregledovanja listin brez Bartlebyja, čeprav je Puran na vsa-
ko stran ali dve spoštljivo izustil mnenje, daje ta postopek pre-
cej neobičajen; medtem je Kleščar, živčno trzajoč na svojem stolu
od prebavnih motenj, skozi stisnjene zobe občasno zasikal klet-
vico na račun trmastega bedaka za pregrado. In kar se tiče Kle-
ščarja, je bilo to prvič in zadnjič, daje brezplačno opravljal naloge
drugih.
11./ think, sir, he's a little luny. - To je edini Ingverjev stavek v zgodbi. Luny
(danes se običajno piše loony) je pogovorna skrajšava za lunatic; najbrž
gre tu za eno prvih knjižnih uporab te besede.
21
HERMAN MELVILLE
Medtem pa je Bartleby sedel v svoji celici, gluh za vse, razen
za svoje posebne tamkajšnje opravke.
Minilo je nekaj dni in pisar je znova dobil obsežno nalogo.
Zaradi nenavadnega obnašanja v zadnjih dneh sem ga natančno
opazoval. Opazil sem, da ne gre nikoli na kosilo; pravzaprav ni
nikoli nikamor odšel. Do tedaj ga osebno še nikoli nisem videl
drugje kot v pisarni. Bil je stalni stražar v kotu. Okrog enajstih
dopoldne pa sem opazil, daje Ingver stopil k odprtini v Barüeby-
jevi pregradi, kot da bi ga tja potihoma zvabila gesta, ki je s svojega
stola nisem videl. Fantje nato odšel iz pisarne, žvenkljajoč z nekaj
kovanci, in se znova pojavil s prgiščem tortic, ki jih je odložil v
zatočišče, za kar je prejel dve tortici.
Torej živi od ingverjevih tortic, sem pomislil; nikoli ne kosi v
pravem pomenu besede, torej mora biti vegetarijanec; ampak ne,
niti zelenjave ne jé, ničesar drugega ne jé kot ingverjeve tortice.
Nato so mi misli ušle v predstave o verjetnih učinkih izključnega
prehranjevanja z ingverjevimi torticami na človeško konsdtucijo.
Ingverjeve tortice se tako imenujejo zato, ker vsebujejo ingver
kot eno značilnih sestavin, ki jim daje tudi okus. In kaj je ingver?
Pekoča, ostra stvar. Je bil Barüeby pekoč in oster? Niti najmanj.
Torej ingver na Bartlebyja ni imel nobenega učinka. Verjetno je
raje videl, da ga nima.
Resnega človeka nič ne vznejevolji bolj kot pasivni odpor
Če človek, ki se mu takole upirajo, ni ravno okrutnega značaja, in
12. Leta 1849, štiri leta pred objavo »Bartlebyja«, je Henry David Thoreau
objavil sloviti tekst »Resistance to Civil Government«, »Odpor proti civilni
vladi«. Tekst je kasneje zaslovel pod naslovom »Civil Disobedience«,
»Civilna nepokorščina« - Thoreau je najbrž kar iznajditelj te sintagme,
njegov tekst pa je imel močan vphv na pohtično teorijo in na kasnejša
politična gibanja (denimo na Gandhija). V tekstu Thoreau sicer nikjer ne
uporabi izraza 'passive resistance', pasivni odpor, vendar je kmalu tudi ta
22
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Če je tisti, ki se upira, v svoji pasivnosti popolnoma neškodljiv,
potem si bo prvi, kadar je dobre volje, velikodušno prizadeval z
domišljijo razložiti, kar se mu zdi nemogoče rešiti s presojo. Kljub
temu sem Bartlebyja in njegovo ravnanje večinoma spoštoval.
Ubogi mož! sem razmišljal, saj ne misli ničesar slabega; jasno je,
da noče biti predrzen; že njegova pojava dovolj zgovorno kaže,
da so njegove muhe neprostovoljne. Od njega imam korist. Lahko
se dobro razumeva. Če ga odpustim, je prav mogoče, da se bo
znašel pri manj potфežljivem delodajalcu, kjer bodo z njim grobo
ravnali in ga morda pahnili v lakoto. Da. Tu si lahko poceni kupim
odlično samozadovoljstvo. Če bi se spoprijateljil z Bartlebyjem;
če bi mu lahko ugodil v čudni svojeglavosti, bi me stalo le malo
ali nič, medtem pa se mi bo v duši nalagalo nekaj, kar se bo nazad-
nje izkazalo kot slasten zalogaj za mojo vest. A takšno razpoloženje
ni trajalo. Bartlebyjeva pasivnost mije šla včasih na živce. Čutil
sem nenavadno potrebo, da se z njim soočim znova, da pri njem
izzovem nekaj jeznih strelic, podobnih mojim. Pa bi lahko prav
tako poskušal zanetiti ogenj z drgnjenjem prstnih členkov ob kos
mila. Nekega popoldneva pa me je prevzel zli nagon, in prišlo je
do naslednjega prizora:
»Bartleby,« sem rekel, »ko bodo te listine prepisane, jih bova
skupaj primerjala.«
»Raje bi, da ne.«
»Kako? Pa saj ne mislite vztrajati pri tej trmasti muhi?«
Brez odgovora.
Odsunil sem dvokrilna vrata v bližini in razburjeno zaklical
Puranu in Kleščarju -
izraz obveljal za geslo, ki povzema Thoreaujevo držo. Čeprav ni dokazov,
da bi se Thoreau in Melville kdaj osebno srečala, sta bila vendarle tesno
povezana preko številnih prijateljev. Mnogi 1п1ефге11 so opozarjali na zvezo
pričujoče zgodbe s Thoreaujevim pamfletom.
23
HERMAN MELVILLE
»Že drugič pravi, da ne bo pregledal listin. Kaj mislite o tem.
Puran?«
Naj povem, da je bilo popoldne. Puran je sedel in žarel kot
bakreni kotel, s plešaste glave se mu je kadilo, roke so mu trzale
med popackanimi listi.
»Kaj mislim?« je zarjovel Puran; »Mislim, da bom kar stopil
za pregrado in mu eno prisolil!«
Koje Puran to izrekel, je vstal in dvignil roke v boksarski polo-
žaj. Že je odhitel, da bi uresničil obljubo, ko sem ga zadržal, v
strahu pred posledicami neprevidnega spodbujanja Puranove boje-
vitosd po obedu.
»Sedite, Puran,« sem rekel, »in poslušajte, kaj ima povedati
Kleščar. Kaj mislite o tem, Kleščar? Ne bi bilo pošteno, če bi
Bardebyja nemudoma odpustil?«
»Oprostite, o tem morate odločiti vi, gospod. Njegovo vedenje
se mi zdi dokaj nenavadno in v resnici nepošteno, kar zadeva naju
s Puranom. Morda pa gre le za hipno muhavost.«
»Ah,« sem vzkliknil, »ste si pa neverjetno premislili - zdaj
govorite o njem zelo vljudno.«
»Pivo je krivo,« je zakričal Puran; »vljuden je zaradi piva - s
Kleščarjem sva danes skupaj kosila. Vidite, kako vljuden semjaz,
gospod. Naj grem in mu eno prisolim?«
»Mislite Bardebyja? Ne, ne danes, Puran,« sem odvrnil; »pro-
sim, spravite pesti.«
Zaprl sem vrata in se znova napotil k Bardebyju. Začutil sem
dodatno spodbudo, ki me je vabila v pogubo. Vroče sem si želel,
da bi se mi spet nekdo upiral. Spomnil sem se, da ne gre Barüeby
nikoli iz pisarne.
»Bartleby,« sem rekel, »Ingverja ni; stopite no do pošte, boste?
(do tja je bilo le tri minute hoda), in poglejte, če je prišlo kaj zame.«
24
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
»Raje bi, da ne.«
»Mar nočete?«
»Raje ne bi.«'^
Opotekel sem se k mizi in obsedel v globokem razmišljanju.
Moja slepa trdovratnost seje vrnila. Je sploh obstajalo še kaj, pri
čemer ne bi mogel računati na nečastno zavrnitev tega pustega
bedneža? - svojega uradnika? Je obstajala še kaka povsem logična
stvar, kije ne bo zagotovo zavrnil?
»Bartleby!«
Brez odgovora.
»Bartleby!« tokrat glasneje.
Brez odgovora.
»Bartleby!« sem zarjovel.
Kot pravi duh, ki se ravna po zakonih čarobnega zaklinjanja,
se je ob tretjem klicu pojavil na vhodu v svojo celico.
»Pojdite v sosednjo sobo in recite Kleščarju, naj pride k meni.«
»Raje ne bi,«"^ je rekel spoštljivo in počasi ter mirno izginil.
»Odlično, Bartleby,« sem tiho rekel s spokojno strogim in hlad-
nokrvnim glasom, kije napovedoval skorajšnjo uporabo strašnega
povračilnega ukrepa. V tistem trenutku sem že skoraj nameraval
nekaj takega. A se mi je navsezadnje, ker seje že bližal čas obeda,
zazdelo najbolje, da si posadim klobuk na glavo in za ta dan odidem
domov, saj me je mučila velika zmedenost in miselna izčrpanost.
Naj priznam? Vse skupaj seje končalo tako, daje v moji pisarni
kmalu postalo dejstvo, da ima v njej mizo bledi mladi pisar po
imenu Bartleby, ki je zame prepisoval za povprečno plačilo štirih
centov na list (sto besed), ki paje bil za stalno oproščen pregledo-
13. / prefer not.
14.1 prefer not to.
25
HERMAN MELVILLE
Vanja svojega dela, kar je postalo naloga Purana in Kleščarja, brez
dvoma kot poklon njuni nadpovprečni ostroumnosti; poleg tega
omenjenega Bardebyja nismo nikoli poslali niti po najbolj vsak-
danjih opravkih; in četudi bi ga to prosili, je bilo samo po sebi
umevno, da tega raje ne bi storil - drugače povedano, da bo to
naravnost zavrnil.
Ko so dnevi minevali, sem se z Barüebyjem dodobra sprijaznil.
Zaradi svoje trdnosti, prostosti od vsake razsipnosti, svoje neskonč-
ne pridnosti (razen kadar se je odločil stoje predajati sanjarjenju
za svojo pregrado), svoje velike nepremičnosti, svojega vedenja,
ki se ni spremenilo v nobenih okoliščinah, je postal dragocena
pridobitev. Ena od najpomembnejših stvari pa je bila, da je bi!
vedno tam - zjutraj je prišel prvi, bil je tam cel dan, zvečer je
ostajal zadnji. Njegovi poštenosti sem trdno zaupal. Moje najdrago-
cenejše listine so se mi v njegovih rokah zdele povsem varne.
Včasih pa se za vse na svetu nisem mogel izogniti nenadnim krče-
vitim sporom z njim. Čedalje teže je bilo namreč ves čas imeti v
mislih vse tiste nenavadne čudaškosti, privilegije in nezaslišane
izjeme, ki so bile del tihega dogovora, po katerem je Bardeby
ostajal v moji pisarni. Tu in tam sem v vnemi, da bi opravil kako
nujno nalogo, neprevidno poklical Bardebyja, na kratko in na hitro,
naj na primer postavi prst na pentljo rdečega traku, s katerim sem
nameraval povezati nekaj listin. Seveda je izza pregrade vedno
prišel običajni odgovor, »Raje ne bi«;'' in povejte mi, kako se
lahko človeško bitje običajne omahljive narave vzdrži tфkega
vzklika ob takšni sprevrženosti - takšni nespameti. Vendar paje
vsaka naslednja zavrnitev, ki sem jo prejel, le zmanjševala verjet-
nost ponovne tovrstne neprevidnosti.
Na tem mestu moram povedati, daje skladno z navado večine
pravnikov, ki so zasedali pisarne v gosto naseljenih pravnih stav-
15.1 prefer not to.
26
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
bah, za moja vrata obstajalo več ključev. Enega je imela ženska,
ki je stanovala na podstrešju in ki je vsak teden ribala tla ter vsak
dan pometala in brisala prah v mojih prostorih.'® Drugega je za
vsak primer imel Puran. Tretjega sem včasih nosil v žepu. Za četr-
tega nisem vedel, kje je.
Nekega nedeljskega jutra sem se odpravil v cerkev Svete
trojice,''' da bi slišal slavnega pridigarja, ker pa sem prišel precej
zgodaj, sem pomislil, da bi na kratko stopil do pisarne. Na srečo
sem imel s sabo ključ; ko pa sem ga potisnil v ključavnico, sem
odkril, da se mu z notranje strani nekaj upira. Precej presenečen
sem nekaj zaklical, ko se je na mojo veliko osuplost od znotraj
obrnil ključ in pred mano se je med priprtimi vrati pojavil suhi
obraz Bartlebyjeve pojave, v sami srajci, sicer pa v nenavadno
razcapani domači obleki, in rekel, da mu je žal, da pa je ravno
zelo zaposlen - in da me zaenkrat raje ne bi sprejel. Na kratko je
dodal, da se morda lahko dvakrat ali trikrat sprehodim po ulici,
potem pa bo verjetno končal svoje opravke.
Popolnoma neslutena prisotnost Bartlebyja, ki v nedeljo zjutraj
prebiva v moji pravni pisarni s svojo mrtvaško uglajeno nonšalan-
co, poleg tega pa je še zbran in miren, je name učinkovala tako
nenavadno, da sem se nemudoma odplazil od lastnih vrat in storil,
kot mi je naročil. A me je kljub temu grizel nemočen odpor do
mirne predrznosti tega nenavadnega pisarja. Pravzaprav meje prav
njegova čudežna milina ne le razorožila, ampak tako rekoč sko-
pila.'® Menim namreč, daje človek nekako skopljen, če tiho dopu-
16.	Ta kratko omenjena čistilka je edina ženska v vsej zgodbi, če izvzamemo
omembo Mrs. Cutlets na koncu, ki pa jo je Melville za knjižno izdajo opustil.
17.	Trinity Church je bila zgrajena 1847 v neogotskem stilu na vogalu Wall
Streeta in Broadwaya.
18.... his wonderful mildness ... unmanned me, as it were. Direktna omemba
kastracije je bila izhodišče za nekatera psihoanalitična branja.
27
HERMAN MELVILLE
šča, da mu ukazuje njegov podrejeni uradnik in ga pošilja iz lasmih
prostorov. Poleg tega me je mučila bojazen o tem, kaj bi lahko
Bardeby v nedeljo zjutraj počel v moji pisarni v sami srajci in
nasploh ves razgaljen. Se je dogajalo kaj slabega? Ne, o tem ni
bilo govora. Niti za hip se ni dalo pomisliti, da bi bil Bartleby
nemoralen. A kaj bi lahko tam počel? - prepisoval? Tudi ne; čuda-
ški, kot je bil, je bil Bartleby izredno spodoben človek. Zadnji od
vseh bi sedel k mizi v stanju, ki kakorkoli spominja na goloto. Poleg
tega je bila nedelja; in nekaj na Bartlebyju je preprečevalo dom-
nevo, da bi s kakimi posvetnimi opravki kršil, kar se ta dan spodobi.
Kljub temu so bile moje misli še naprej nemirne; in poln vzne-
mirjene radovednosti sem se končno vrnil k vratom. Neovirano
sem vtaknil ključ v ključavnico, odprl in vstopil. Bartlebyja ni
bilo videti. Mrzlično sem pogledoval okrog, poškilil za njegovo
pregrado, a je bilo povsem jasno, da je odšel. Ko sem prostor
pregledal natančneje, se mije zazdelo, daje Bartleby moral že nekaj
časa jesti, se oblačiti in spati v moji pisarni, in to brez krožnika,
ogledala ali postelje. Na blazino razmajane stare zofe v enem kotu
seje medlo odtisnila koščena, skrčena postava. Pod njegovo mizo
sem našel zvito odejo; pod praznim ognjiščem škadico paste za
čevlje in krtačo; na stolu pločevinast umivalnik z milom in scefrano
brisačo; v časopisu nekaj drobtin ingverjevih tortic in košček sira.
Da, sem pomislil, dovolj očitno je, da si je Bartleby tukaj urejal
domovanje, tako da je vso pisarno zadržal za samsko bivališče.
Takoj nato pa meje prešinila misel: kakšna bedna zapuščenost in
osamljenost se razkrivata tukaj! Njegova revščina je velika; a
njegova samota, kako strašno! Le pomislite. Ob nedeljah je Wall-
Street zapuščen kot Petra;'' in vsaka noč po vsakem dnevu pomeni
19. Petra je antično utrjeno mesto v današnji Jordaniji med Rdečim morjem in
Mrtvim morjem. Njeno odkritje leta 1812 je bilo senzacija in izjemno
pomemben arheološki dogodek.
28
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
praznino. Tudi ta zgradba, ki ob delavnikih vrvi od dela in življenja,
zvečer odmeva od same praznote inje vso nedeljo zapuščena. In
tukaj si Bartleby uredi domovanje; samotni opazovalec samote,
ki jo je videl polno ljudi - nekakšen nedolžni in preobraženi Marij,
ki žaluje nad ruševinami Kartagine!^°
Prvič v življenju meje preplavil občutek nepremagljive boleče
melanholije. Pred tem nisem nikoli doživel česa drugega od žalosti,
ki ni bila prav neprijetna. Zdaj pa me je vez skupne človečnosti
neubranljivo potegnila v otožnost. Bratska melanholija! Kajti tako
jaz kot Bartleby sva bila Adamova sinova. Spomnil sem se svetlih
odtenkov svile in sijočih obrazov, ki sem jih danes videl, kako so
se v gala oblekah labodje pozibavali po Mississippiju Broadwaya;
in primerjal sem jih z bledikavim prepisovalcem in pomislil, ah,
sreča ljubi svetlobo, tako da se nam svet zdi vesel, beda pa se
skriva v samoti, tako da mislimo, daje sploh ni. Te žalostne pred-
stave - nedvomno prikazni bolnih in nespametnih možganov - so
vodile k drugim, podrobnejšim mislim o Bartlebyjevih čudaštvih.
Obletavale so me slutnje nenavadnih odkritij. Prikazala se mi je
pisarjeva bleda postava, položena na mrtvaški prt med brezbrižni-
mi tujci.
Nenadoma meje pritegnila Bartlebyjeva zaprta miza s ključem,
ki sem ga zagledal v ključavnici.
20. Gaj Marij (Gaius Marius, pribl. 157-86 pr. n. št.), plebejski rimski general
in konzul, ki je bil po zmagovitih pohodih v Afriki in Galiji poražen doma
v oblastnih bojih s patriciji inje pobegnil nazaj v Afriko. Ko mu je rimski
namestnik v Afriki prepovedal stopiti na afriška tla, je Marij slu naročil:
»'Povej mu, da si videl Gaja Marija sedeti na razvalinah Kartagine!' Tako
je svoj padec bistro primeril z usodo Kartagine za poučen zgled.« (Plutarh,
Življenja velikih Rimljanov, DZS, Ljubljana 1981, str. 139.) Na podlagi te
slovite anekdote je ameriški slikar John Vanderlyn leta 1807 naslikal znano
sliko »Gaj Marij sredi ruševin Kartagine«, ki jo je imel Melville tu najbrž
v mislih.
29
HERMAN MELVILLE
Nič slabega ne mislim, nobene brezsrčne radovednosti ne name-
ravam potešiti, sem pomislil; poleg tega je miza moja, tako kot
tudi njena vsebina, zato si bom drznil pogledati vanjo. Vse je bilo
metodično razvrščeno, dokumenti gladko poravnani. Predalčki so
bili globoki, in ko sem odstranil svežnje dokumentov, sem zatipal
v skrivališče. Kmalu sem nekaj otipal in izvlekel. Bila je stara
pisana ruta, težka in zavozlana. Odvezal sem jo in videl, da v njej
hrani denar.
Zdaj sem se spomnil vseh tihih skrivnosti, ki sem jih pri njem
opazil. Spomnil sem se, da ni nikoli govoril, razen če so ga kaj
vprašali; da ga, čeprav je imel med odmori dovolj časa, nikoli
nisem videl brati - ne, niti časopisa; da je včasih dolgo stal in z
majhnega okna za pregrado gledal mrtvo opečno steno; skoraj
prepričan sem bil, da ni nikoli zašel v menzo ali restavracijo; med-
tem ko je njegov bledi obraz izdajal, da nikoli ne pije piva kot
Puran niti čaja ali kave kot drugi; da ni, kot mi je bilo znano,
nikoli nikamor odšel, nid na sprehod, razen seveda tokrat; da ni
hotel povedad, kdo je ali od kod prihaja ali če ima kje na svetu kaj
sorodnikov; da se ni, čeprav je bil tako suh in bled, nikoh pritoževal
zaradi slabega zdravja. Predvsem pa sem se spomnil nekakšne
nezavedne bledikave - kako naj rečem? - na primer, bledikave
vzvišenosti ah, bolje, stroge zadržanosti, ki ga je obdajala in ki
me je navdala s krotko popustljivostjo do njegovih čudaštev, v
kateri sem se ga bal prositi, naj naredi najmanjšo naključno stvar,
čeprav sem morda po njegovi dolgi nepremičnosti vedel, da stoji
za svojo pregrado v eni svojih sanjarij ob mrtvi steni.
Ko sem razmišljal o vsem tem in to povezal z nedavno odkritim
dejstvom, daje iz moje pisarne naredil stalno prebivališče in domo-
vanje, ne da bi ob tem pozabil na njegovo morbidno otožnost; ko
sem o vsem tem razmišljal, meje začel prevzemati občutek pre-
udarnosti. Najprej sem čutil čisto melanholijo in najiskrenejše
30
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
pomilovanje; ko paje Bartlebyjeva zapuščenost v moji domišljiji
naraščala, seje melanholija strnila v strah, pomilovanje v odpor.
Kako resnično je, in kako grozljivo, da misel ali pogled na bedo
do neke mere v nas zbudi najboljša čustva; da pa v nekaterih poseb-
nih primerih preko te mere ne več. Moti se, kdor trdi, da je to
vedno posledica vrojene sebičnosti človeškega srca. Prej izhaja iz
določene nezmožnosti, da bi odpravili presežno in organsko zlo.
Za občutljivega človeka je sočutje neredko bolečina. In ko navse-
zadnje opazimo, da takšno sočutje ne more voditi k uspešni pomo-
či, zdrava pamet sili dušo, da se ga znebi. To, kar sem videl tega
jutra, meje prepričalo, daje pisar žrtev prirojene in neozdravljive
motnje. Lahko bi dal miloščino njegovemu telesu, a telo ni bilo
tisto, kar ga je bolelo; tфela je njegova duša, njegove duše pa
nisem mogel doseči.
Tega jutra mi ni uspelo priti v cerkev Svete trojice. To, kar sem
videl, me je nekako zaenkrat odvrnilo od obiska cerkva. Hodil
sem proti domu in razmišljal, kaj naj storim z Bartlebyjem. Končno
sem se odločil; - naslednje jutro mu bom mirno zastavil nekaj
vprašanj o njegovi zgodovini itd., in če ne bo hotel odkrito in
iskreno odgovoriti (in menil sem, da tega raje ne bi), mu bom dal
dvajsetdolarski bankovec poleg vsega, kar mu dolgujem, ter mu
povedal, da njegovih uslug ne potrebujem več; če pa mu lahko
pomagam kako drugače, bom to z veseljem storil; zlasti če se želi
vrniti v rojstni kraj, kjerkoli že to je, bom prostovoljno pokril
stroške. Še več, če bo po vrnitvi domov kadarkoh potreboval kako
pomoč, bom na njegovo pismo zagotovo odgovoril.
Prišlo je naslednje jutro.
»Bartleby,« sem mu blago zaklical čez pregrado.
Brez odgovora.
»Bartleby,« sem rekel s še blažjim glasom, »pridite, ne bom vas
prosil ničesar, česar raje ne bi storili - samo govoril bi rad z vami.«
31
HERMAN MELVILLE
Ob tem se je neslišno prikazal.
»Bi mi povedali, Bartleby, kje ste se rodili?«
»Raje bi, da ne.«
»Bi mi povedali karkoli o sebi?«
»Raje bi, da ne.«
»Ampak kaj vam lahko utemeljeno brani govoriti z mano? Prija-
teljsko sem vam naklonjen.«
Ko sem govoril, me ni pogledal, temveč je držal pogled na
mojem doprsnem kipu Cicerona, kije v mojem trenutnem položaju
stal neposredno za mano, kakih šest palcev nad mojo glavo.
»Kakšen je vaš odgovor, Bardeby?« sem rekel, ko sem dovolj
dolgo čakal na odgovor, medtem paje njegov obraz ostal negiben,
razen komaj zaznavnega trzanja stanjšanih belih ustnic.
»Trenutno vam raje ne bi odgovoril,« je rekel in se umaknil v
svojo celico.
Priznam, da sem pokazal precejšnjo šibkost, vendar me je
njegovo vedenje ob tej priložnosti razdražilo. Ne le, da je v njem
prežala nekakšna hladna zaničljivost, temveč se mi je njegova
sprevrženost zazdela nehvaležna ob nedvomnem dobrem ravnanju
in popuščanju, ki ga je bil pri meni deležen.
Znova sem sedel in premleval, kaj naj storim. Čeprav sem bil,
ko sem stopil v pisarno, nadvse ogorčen nad njegovim vedenjem
in trdno odločen, da ga odpusdm, sem nepričakovano začudi, kako
mi na srce trka nekakšno vraževerje in me odvrača od tega, da bi
izpolnil svoj namen, in me obtožuje zlobe, če bi si drznil reči žal
besedo temu najbolj zapuščenemu človeku. Ko sem zaupno povle-
kel svoj stol za njegovo pregrado, sem sedel in rekel: »Bardeby,
pozabiva torej na vašo preteklost; a naj vas kot prijatelja prosim,
da me kar najbolj ubogate pri opravkih v tej pisarni. Recite, da mi
boste jutri ali pozneje pomagali pregledati lisdne: skratka, recite,
32
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
da se boste čez dan ali dva začeli obnašati nekoliko razumneje: -
recite, Bartleby.«
»Trenutno bi raje, da ne bi postal nekoliko razumnejši,« se je
glasil njegov mrliško mirni odgovor.
Prav takrat so se odprla dvokrilna vrata in približal seje Kleščar.
Zdelo se je, da tфi zaradi nenavadno slabega spanca, ki ga je
povzročila še težavnejša prebava kot sicer. Slišal je zadnje Bartle-
byjeve besede.
»Raje ne, kaj?« je zaškrtal Kleščar - »Na vašem mestu bi mu
že dal raje ne, gospod,« seje obrnil name - »Bi mu že dal raje ne,
bi mu že dal izbiro, muli trmasti! Le česa, gospod, zdaj raje ne bil«
Bartleby ni niti s prstom mignil.
»Gospod Kleščar,« sem rekel, »zaenkrat bi raje videl, da odidete.«
Zadnje čase sem se nekako navadil neprostovoljno uporabljati
frazo »raje bi« ob vseh priložnostih, ki niso bile ravno primerne.
In zdrznil sem se, ko sem pomislil, da je stik s pisarjem duševno
že resno vplival name. In le kakšne večje in globlje motnje lahko
še povzroči? Tudi ta zla slutnja je pripomogla k temu, da sem se
odločil za hitri postopek.
Koje Kleščar ves zagrenjen in nejevoljen odhajal, seje pohlev-
no in spoštljivo približal Puran.
»S spoštovanjem, gospod,« je rekel, »včeraj sem razmišljal o
našem Bartlebyju in mislim, da bi ga, če bi le raje vsak dan spil
četrtinko dobrega piva, to precej popravilo in ga pripravilo do
tega, da bi pomagal pri pregledu listin.«
»Torej ste tudi vi pobrali to besedo,« sem rekel z rahlim vzne-
mirjenjem.
»S spoštovanjem, gospod, katero besedo,« je vprašal Puran in
se spoštljivo zrinil v skrčeni prostor za pregrado, zaradi česar sem
zadel ob pisarja. »Kaj sem pobral, gospod?«
33
HERMAN MELVILLE
»Raje bi, da me pusdte pri miru,« je rekel Bardeby, kot bi ga
vdor v njegovo zasebnost užalil.
»Prav to. Puran,« sem rekel - »prav to.«
»Oh, raje bil Oh, da, čudna beseda. Sam je nikoli ne uporab-
ljam. Toda gospod, kot sem rekel, če bi on raje - «
»Puran,« sem ga prekinil, »bi se, prosim, umaknili?«
»Oh, gospod, zagotovo, če bi raje videli tako.«
Ko je odprl krilna vrata, da bi se umaknil, je Kleščar pri svoji
mizi ujel moj pogled in vprašal, ah bi raje, da neko listino prepiše
na bel ali moder papir. Pri tem besede raje sploh ni pomenljivo
poudaril. Jasno je bilo, da se mu je neprostovoljno zakotalila z
jezika. Pomislil sem, da se moram resnično znebiti blazneža, kije
meni in uradnikom do neke mere zavrtel jezik, če že ne glave.
Vendar se mi ni zdelo preudarno, da bi ga nemudoma odpusdl.
Naslednjega dne sem opazil, da Bartleby ne počne nič drugega
kot stoji ob oknu in nepremično sanjari. Ko sem ga vprašal, zakaj
ne piše, je rekel, da se je odločil, da ne bo več pisal.
»Zakaj, kako? Kaj še?« sem vzkliknil, »nič več pisal?«
»Nič več.«
»In kaj je temu razlog?«
»Kaj ga ne vidite sami?« je ravnodušno odgovoril.
Nepremično sem ga gledal in opazil, da ima oči brezizrazne in
steklene. Takoj se mi je posvetilo, da si je z vnemo brez primere,
s katero je prvih nekaj tednov službe pisal ob svojem temačnem
oknu, morda začasno pokvaril vid.
Ganilo meje. Namenil sem mu nekaj besed sočutja. Namignil
sem, daje začasna vzdržnost od pisanja modra odločitev, in vztra-
jal, naj priložnost izkoristi za koristno rekreacijo na svežem zraku.
Vendar tega ni storil. Nekaj dni pozneje, ko drugih uradnikov ni
bilo, meni pa seje zelo mudilo poslati nekaj pisem, sem pomislil,
da bo Bartleby, ki ni imel na svetu česa početi, zagotovo manj neoma-
34
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
jen kot ponavadi, tako da bo ta pisma odnesel na pošto. Aje gladko
odklonil. Tako sem kljub velikim neprijetnostim to storil sam.
Minilo je še nekaj dni. Nisem mogel ugotoviti, ali seje Bartle-
byju vid izboljšal ali ne. Kakor je bilo videti, se mi je zdelo, da se
je. Ko pa sem ga vprašal o tem, mi ni blagovolil odgovoriti. Kakor-
koli, prepisovati ni hotel. Ko sem močno pritisnil nanj, mi je le
sporočil, da seje prepisovanju za vedno odrekel.
»Kaj!« sem vzkliknil; »če se vam vid popolnoma popravi -
postane boljši kot kdajkoli prej - mar ne bi prepisovali niti tedaj?«
»Odrekel sem se prepisovanju,« je odvrnil in oddrsal proč.
Ostal je, kar je bil, kos pohištva v pisarni. Ne - če je bilo to
sploh mogoče, je še bolj spominjal na kos pohištva kot prej. Kaj
mi je sploh preostalo? V pisarni ni počel ničesar: zakaj bi sploh
ostal? Pravzaprav je postal mlinski kamen, ne le neuporaben kot
ogrlica, ampak bridko breme. Pa vendar se mi je smilil. Če se
izrazim skromno, je v meni zbujal nelagodje. Če bi mi povedal le
za enega sorodnika ali prijatelja, bi mu nemudoma pisal in prosil,
naj ubogi pari najde ustrezen dom. A videti je bil sam, popolnoma
sam v vesolju. Razbitina ladje sredi Atlantika. Končno pa so potre-
be, povezane s poslom, zatrle vse druge pomisleke. Kar najbolj
vljudno sem povedal Bartlebyju, da mora v šestih dneh brezpo-
gojno zapustiti pisarno. Posvaril sem ga, naj si v tem času poišče
kako drugo bivališče. Ponudil sem se, da mu pri tem pomagam,
če bo pri selitvi le storil prvi korak. »In ko nazadnje odidete, Bart-
leby,« sem dodal, »bom poskrbel, da ne boste brez vsega. Šest dni
od tega trenutka, pomnite.«
Ko se je to obdobje izteklo, sem poškilil za pregrado, in glej !
Bartleby je bil tam.
Zapel sem si plašč, se vzravnal, počasi stopil proti njemu, se
mu dotaknil rame in rekel: »Napočil je čas; oditi morate od tod;
žal mi je, tukaj je denar, vendar morate proč.«
35
HERMAN MELVILLE
»Raje bi, da ne,« je odvrnil, še vedno s hrbtom proti meni.
»Morate.«
Molčal je.
Imel sem brezmejno zaupanje v splošno odkritosrčnost tega
moža. Pogosto mije vračal penije in šilinge, ki sem jih v raztrese-
nosti puščal na tleh, saj pri takšnih nepomembnih zadevah nisem
preveč natančen. Kar je sledilo, ne morem imeti za kaj nepričako-
vanega.
»Bartleby,« sem rekel, »dolžan sem vam dvanajst dolarjev; tukaj
je dvaintrideset; preostalih dvajset je vaših. - Boste vzeli?« in
pomolil sem mu bankovce.
A se ni zganil.
»Potem jih bom pustil tukaj,« sem jih vtaknil pod obtežilnik
na mizi. Potem sem vzel klobuk in palico, se na pod k vratom
mirno obrnil in dodal - »Ko boste pospravili stvari iz pisarne,
Bardeby, boste seveda zaklenili vrata - kajti za danes so odšli že
vsi razen vas - in prosim vas, da vtaknete ključ pod predpražnik,
tako da ga bom zjutraj lahko vzel. Ne bova se več videla, torej
zbogom. Če vam v novem bivališču lahko kaj pomagam, mi vseka-
kor pišite. Zbogom, Bardeby, in vso srečo.«
A ni odvrnil niti besede; kot zadnji steber porušenega templja
je nemo in osamljeno stal sredi sicer zapuščene sobe.^'
Ko sem zamišljeno hodil prod domu, je nad mojim sočutjem
prevladala samovšečnost. Nisem si mogel kaj, da se ne bi postavljal
s tem, kako mojstrsko sem se znebil Bartlebyja. Mojstrsko, pravim,
in tako se gotovo zdi vsakemu nepristranskemu opazovalcu. Lepo-
ta mojega ravnanja je očitno ležala v njegovi popolni mirnosti.
21. Ko je zgodba prvič revijalno izšla v dveh nadaljevanjih, je bil tukaj konec
prvega nadaljevanja.
36
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Nobenega vulgarnega zastraševanja ni bilo, nobenega postavljanja,
nobenega koleričnega tiranstva ali korakanja gor in dol po sobi,
med katerim bi padali vihravi ukazi, naj Bartleby pobere svoja
bedna šila in kopita. Ničesar takšnega. Ne da bi Bartlebyju glasno
ukazal, naj odide - kot bi morda storil manj plemeniti duh -, sem
predpostavil,^^ da mora oditi, in na tej predpostavki zgradil vse,
kar sem imel povedati. Bolj ko sem razmišljal o svojem ravnanju,
bolj sem bil prevzet. Kljub temu meje naslednje jutro, ko sem se
prebudil, mučilo nekaj dvomov - s spancem je moja samovšečnost
nekako izhlapela. Ena najspokojnejših in najmodrejših ur v življe-
nju človeka nastopi takoj po tem, ko se zjutraj zbudi. Moj postopek
se mi je zdel enako bistroumen kot poprej - a le teoretično. Kako
pa se bo izkazal v praksi - tukaj je bila čer. Resnično je bila prelepa
misel, da sem predpostavil Bartlebyjev odhod; vendar pa je bila
ta predpostavka edino moja, prav nič pa Bartlebyjeva. Bistvo ni
bilo v tem, da sem predpostavil, da bo odšel, ampak v tem, ali bi
tako raje storil sam. Bolj je bil človek izbir kot predpostavk.
Po zajtrku sem odšel v mesto in pretresal verjetnosti za in proti.
Za trenutek sem pomislil, da bo stvar klavrno propadla in da bom
Bartlebyja kot ponavadi zagledal v pisarni s kostmi in kožo;
naslednjega trenutka seje zdelo gotovo, da bom njegov stol zagle-
dal prazen. In tako sem nenehno omahoval. Na vogalu Broadwaya
in Canal-Street sem zagledal skupino precej razburjenih ljudi, ki
so obstali v resnem pogovoru.
»Stavim, da ne bo,« je rekel neki glas, ko sem šel mimo.
»Da ne bo odšel?-zmenjeno!« sem rekel, »kar pokažite denar.«
22. To assume, assumption - predpostaviti, domnevati, vzeti za gotovo;
predpostavka, domneva. Dobrega slovenskega ustreznika ni. Beseda je v
glagolski in samostalniški obliki v tem odstavku uporabljena šestkrat, temu
pa ustreza odstavek malo naprej v nadaljevanju, ko bo uporabljena petkrat,
s končnim zasukom (gl. sp.).
37
HERMAN MELVILLE
Nagonsko sem segel z roko v žep, da bi vzel svojega, ko sem
se spomnil, da so bile ta dan volitve. Besede, ki sem jih slišal,
niso imele zveze z Barüebyjem, temveč z uspehom ali neuspehom
nekega županskega kandidata. Zaverovan v svoje misli, kakor sem
bil, sem si predstavljal, da ves Broadway deli moje vznemirjenje
in z menoj razpravlja o istem vprašanju. Šel sem naprej, v veliki
hvaležnosti, daje nemir na ulici prikril mojo trenutno raztresenost.
Kot sem nameraval, sem se na vratih pisarne pojavil prej kot
ponavadi. Za hip sem obstal in poslušal. Vse je bilo mirno. Prav
gotovo je odšel. Prijel sem za kljuko. Vrata so bila zaklenjena.
Da, moje ravnanje je obrodilo sadove; prav gotovo je izginil. Pa
vendar seje v to vmešalo nekaj melanholije: skoraj žal mije bilo
svojega bleščečega uspeha. Pod predpražnikom sem brskal za klju-
čem, ki bi mi ga moral tam pustiti Bartleby, ko sem s kolenom
nehote zadel ob podboj, daje zazvenelo kot trkanje, in v odgovor
je od znotraj prišel glas - »Ne še, zaseden sem.«
Bilje Bartleby.
Počutil sem se kot bi treščilo vame. Za hip sem obstal kot mož
s pipo v ustih, ki gaje pred davnimi časi v Virginiji nekega popol-
noma jasnega popoldneva ubila poletna strela; ubit je bil ob lastnem
odprtem oknu in se nanj naslanjal vse sanjavo popoldne, dokler
se ga ni nekdo dotaknil inje padel.
»Ni šel!« sem nazadnje zamrmral. A sem se znova uklonil tisti
čudežni moči, ki jo je imel nad mano skrivnostni pisar in ki se ji
kljub vsemu trudu nisem mogel popolnoma iztrgati, počasi sem
odšel po stopnicah in ven na ulico, in medtem ko sem hodil okoli
zgradbe, razmišljal, kaj naj v tej svoji nezaslišani osuplosti še ukre-
nem. Nisem ga mogel fizično vreči ven; nisem ga mogel odgnati
z besnim zmerjanjem; misel, da bi poklical policijo, je bila nepri-
jetna; pa vendar, da bi mu dopustil uživati mrtvaško zmagoslavje
nad mano - tudi na to nisem mogel pomisliti. Kaj bi lahko storil?
38
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Ali, Če ne bi mogel storiti ničesar, je sploh še kaj, kar bi lahko pri
vsej stvari predpostavili Da, tako kot sem prej vnaprej predpostav-
ljal, da bo Bartleby odšel, bi zdaj lahko vnazaj predpostavil, daje
v resnici odšel. Pri upravičenem izvajanju te predpostavke lahko
v pisarno vstopim v veliki naglici in se pretvarjam, da Bartlebyja
sploh ne vidim, grem naravnost proti njemu, kot daje zrak. Takšno
ravnanje bi bilo na svojevrsten način videti kot zadetek v živo.
Komajda verjetno je bilo, da bi lahko Bartleby prenesel takšno
uporabo doktrine predpostavljanja.^^ Vendar sem po vnovičnem
premisleku precej podvomil v uspeh tega načrta. Sklenil sem, da
se bom z njim znova pogovoril o vsem skupaj.
»Bardeby,« sem rekel, ko sem vstopil v pisarno z zadržano
strogim izrazom, »izredno sem nezadovoljen. Prizadet sem, Bart-
leby. O vas sem imel boljše mnenje. Imel sem vas za tako uglaje-
nega, da bi v vsaki kočljivi dilemi zadoščal le majhen namig -
skratka, predpostavka. A sem se očitno zmotil. Hej,« sem dodal
in se spontano zdrznil, »saj se niste denarja niti dotaknili.« Pokazal
sem nanj, prav tja, kjer sem ga prejšnjega večera pustil.
Ničesar ni odgovoril.
»Boste torej odšli ali ne?« sem vprašal v nenadni jezi in stopil
čisto k njemu.
»Raje bi, da ne bi odšel,« je odvrnil in blago poudaril besedo ne.
»Kakšno pravico pod soncem pa imate, da ostanete? Plačujete
morda najemnino? Mi morda plačujete davke? Ali paje ta stavba
vaša?«
Ničesar ni odgovoril.
23. The doctrine of assumptions. Assumption lahko pomeni tudi vnebovzetje,
doctrine of assumption pa bi v teološkem kontekstu pomenilo "doktrina o
Marijinem vnebovzetju'. Nekaj interpretov je tu videlo Melvillovo ironično
uporabo te doktrine.
39
HERMAN MELVILLE
»Ste torej pripravljeni nadaljevati s pisanjem? Se vam je vid
izboljšal? Bi mi lahko danes prepisali kratko lisdno? Ali poma-
gali pregledad nekaj vrsdc? Ali stopili do pošte? Skratka, boste
sploh storili kaj, da upravičite svojo nepripravljenost na odhod iz
pisarne?«
Tiho se je umaknil v svojo celico.
Zdaj sem bil tako poln živčne jeze, da se mi je zdelo edino
preudarno, da se zaenkrat vzdržim nadaljnjega napadanja. Z Barüe-
byjem sva bila sama. Spomnil sem se tragedije nesrečnega Adamsa
in še bolj nesrečnega Colta v samotni pisarni slednjega;^"* in kako
je ubogega Colta, ki gaje Adams tako grozovito razkačil, da sije
neprevidno dopusdl divje razburjenje, nevedoma pognalo v usodno
dejanje - dejanje, ki ga zagotovo nihče ni mogel obžalovati bolj
kot ta, ki gaje izvršil. Pogosto sem med tuhtanjem o vsem skupaj
pomislil, da bi se spor, če bi do njega prišlo na ulici ali v zasebnem
stanovanju, končal drugače, kot se je. Okoliščine so bile take, da
sta bila sama v zapuščeni pisarni, zgoraj v stavbi, kjer ni bilo
človečnih in domačih vezi - nedvomno v goli pisarni prašnega in
izžetega videza - prav gotovo je to močno pripomoglo k razdraž-
Ijivemu obupu nesrečnega Colta."
24.	Aluzija na razvpit zločin, koje leta 1841 v New Yorku John C. Colt umoril
svojega upnika Samuela Adamsa v njegovi pisarni (Melvillova navedba
glede pisarne je napačna). Colt je bil zaprt v Grobnici in obsojen na smrt,
tik pred usmrtitvijo pa se je sam zabodel.
25.	Melvillov opis tega primera je osupljivo netočen. Sodnik na procesu proti
Coltu leta 1842 je prizorišče zločina opisal z direktno nasprotnimi besedami,
namreč kot »najbolj obiskovano hišo v najbolj naseljenem mestu v državi:
čas zločina poldne, in samo nihajna vrata so ločila kraj zločina od učilnice,
polne šolarjev«. Zločin in proces sta bila deležna zelo velike medijske
pozornosti, vendar je bil Melville v tistem času daleč od New Yorka na
ladji na Pacifiku, na Galapagih in na otočju Marquises, o zadevi paje najbrž
slišal nekaj let pozneje iz druge roke.
40
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Ko pa je ta prvinska jeza^® vstala v meni in me spravljala v
skušnjavo glede Bartlebyja, sem se z njo spoprijel in jo potolkel.
Kako? Pač, preprosto sem se spomnil božanske prepovedi: »Novo
zapoved vam dam, da ljubite drug drugega.«^'' Da, prav to meje
rešilo. Poleg višjih nagibov Ijubezen^^ pogosto deluje kot brezmej-
no modro in preudarno načelo - močno ščiti tistega, ki ga ima.
Ljudje so ubijali iz ljubosumja in jeze in sovraštva in sebičnosti in
duhovnega napuha; nikoli pa nisem slišal, da bi nekdo kruto ubijal
iz same ljube ljubezni. Torej lahko čisto koristoljubje, če ne more-
mo najti boljšega motiva, zlasti pri ljudeh naglega značaja, vsa
bitja spodbudi k ljubezni in človekoljubju. Vsekakor sem si v daue-
rn primeru trudil zadušiti svoje ogorčene občutke do pisarja z
dobrohotnim razumevanjem njegovega vedenja. Uboga para, ubo-
ga para! sem razmišljal, saj nima nobenih zlih namenov; in poleg
tega je doživel težke čase, zato gaje treba obravnavati popustljivo.
Prav tako sem si prizadeval, da bi se nemudoma zaposHl, hkrati
pa potolažil svoj obup. Poskusil sem si predstavljati, da bo enkrat
dopoldne, ko mu bo to pač ustrezalo, Bartleby prostovoljno stopil
iz svoje celice in se odločno napotil proti vratom. A ni. Bilo je že
pol enih; Puranu je začel žareti obraz, prevračal je črnilnik in na
splošno postal hrupen; Kleščar seje umaknil v tišino in prijaznost;
Ingver je žvečil svoje opoldansko jabolko; Bartleby paje še naprej
stal ob oknu, pogreznjen v eno najglobljih sanjarij ob mrtvi steni.
Naj to dopuščam? Bi moral to sprejeti? Tega popoldneva sem odšel
iz pisarne, ne da bi mu rekel še kako besedo.
26.	The old Adam of resentment. Dobesedno »stari Adam jeze (zlovolje, sovraž-
nosti, maščevalnosti)«; nadaljnja biblična referenca.
27.	Jn 13, 34.
28.	Charity. Tradicionalni angleški prevod agape, caritas, kar se sicer v Novi
zavezi prevaja kot ljubezen. Gre seveda za krščansko ljubezen v nasprotju
s posvetno, charity pa ima predvsem konotacijo usmiljenja in dobrodelnosti.
Novejši angleški prevodi Svetega pisma uporabljajo love.
41
HERMAN MELVILLE
Minilo je nekaj dni, v katerih sem v prostem času malce preh-
staval »Edwardsa o Volji« in »Priesdeyja o Nujnosd«.^' V danih
okoliščinah sta mi ti dve knjigi dajali zdravilen občutek. Polagoma
sem se predajal prepričanju, da so bile moje težave glede pisarja
že od nekdaj določene in da mi je Bartlebyja poslala vsevedna
Previdnost iz nekega skrivnostnega razloga, ki ga kot navadni
smrtnik nisem mogel doumed. Da, Bartleby, kar ostanite za svojo
pregrado, sem pomislil; nič več vas ne bom preganjal; prav tako
nenevarni in dhi ste kot dsd stari stoli; skratka, nikoli se mi ne zdi,
da imam toliko zasebnosti, kot takrat, ko vem, da ste tukaj. Končno
vidim in čutim; prodiram v predesdnirani smisel svojega življenja.
Zadovoljen sem. Drugi imajo morda pomembnejše vloge; toda moja
naloga na tem svetu, Bartleby, je v tem, da vam priskrbim pisamo-
sobo za tako dolgo, kot se vam zdi primerno ostad.
Verjamem, da bi to modro in blaženo razpoloženje trajalo, če
se ne bi pojavile nepovabljene in neusmiljene pripombe, ki so mi
jih vsiljevali poslovni prijatelji ob obisku pisarne. A se pogosto
dogaja, da nenehno trenje nestrpnih razumov nazadnje izčфa naj-
boljše sklepe bolj prizanesljivih. Ko sem o tem razmislil, pa seveda
ni bilo nič nenavadnega, da so ljudje, ki vstopajo v mojo pisarno,
osupli nad nenavadno podobo nerazumljivega Bartlebyja, tako
da se težko uprejo kaki zlohotni opazki na njegov račun. Včasih
je kak odvetnik, ki je sodeloval z mano, prišel v pisarno in tam
našel edino pisarja, hotel od njega dobiti kake natančne podatke o
29. Jonathan Edwards (1703-1758). ameriški teolog in pridigar, avtor slovitega
neokalvinističnega dela A Careful and Strict Inquiry into the Prevailing
Notions of the Freedom of the M// (1754). Joseph Pnestley (1733-1804),
angleški znanstvenik in teolog, je prišel v zgodovino predvsem kot eden
najpomembnejših kemikov svojega časa in kot neposredni predhodnik
Lavoisiera; je pa tudi avtor The Doctrine of Philosophical Necessity Illu-
strated (1777). Oba navedena avtorja zanikata obstoj svobodne volje.
42
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
tem, kje sem, Bartleby paje, ne da bi se oziral na njegovo prazno
govorjenje, še naprej nepremično stal sredi sobe. Tako ni odvetnik,
ko gaje nekaj časa opazoval v tem položaju, odšel nič pametnejši,
kot je prišel.
Tudi kadar je bila na vrsti kakšna arbitraža inje soba vrvela od
pravnikov in prič in opravkov, je kak močno zaposlen pravnik
videl Bartlebyja popolnoma brez dela in ga prosil, naj skoči do
njegove pisarne in mu prinese nekaj listin. To je Bartleby mirno
zavrnil in ostal prav tako nepremičen kot prej. Nato je pravnik
debelo pogledal in se obrnil name. In kaj bi lahko rekel? Naposled
sem izvedel, da po celem krogu mojih poslovnih znancev krožijo
ugibanja o čudnem bitju, ki ga imam v pisarni. Zaradi tega sem
postal zelo zaskrbljen. In ko se mije utrnilo, da se bo nemara izkazal
za trdoživega in še naprej zasedal mojo pisarno in zavračal mojo
avtoriteto; in begal moje obiskovalce; in ogrožal moj poklicni slo-
ves; in prostore navdajal s splošno potrtostjo; se držal pri življenju
do zadnjega s svojimi prihranki (saj nedvomno ni porabil več kot
pet centov na dan), in me na koncu morda preživel in zahteval
pravico do posesti moje pisarne na podlagi nepretrganega prebi-
vanja v njej: vse te temne slutnje so se vse bolj zgrinjale nad mano,
moji prijatelji pa so nenehno vsiljevali svoje neizprosne pripombe
na njegov račun; v meni se je zgodila velika sprememba. Sklenil
sem zbrati vse moči in se za vselej znebiti te neznosne more.
Preden pa sem razmislil o kakem zapletenem načrtu, primernem
za ta namen, sem Bartlebyju preprosto omenil, da bi se spodobilo,
če za vedno odide. Z mirnim in resnim glasom sem mu svojo zami-
sel predložil v pazljiv in zrel premislek. Ko pa si je vzel tri dni za
premislek, me je obvestil, da je njegova prvotna odločitev ostala
nespremenjena, skratka, da bi še vedno raje prebival pri meni.
Kaj naj storim? sem si rekel in si do vrha zapel plašč. Kaj naj
storim? Kaj naj bi storil? Kaj mi veli vest, da¿>/ moral storiti s tem
43
HERMAN MELVILLE
Človekom ali, bolje, duhom. Znebiti se ga moram; in tudi odšel
bo. A kako? Saj ga ne moreš vreči, ubogega, bledega, pasivnega
smrtnika - saj ne moreš tako nebogljenega bitja vreči skozi vrata?
Saj se ne moreš osramotiti s takšno krutostjo? Ne, tega ne bom,
tega ne morem storiti. Raje bi ga pustil tu živeti in umreti, potem
pa zazidal njegove ostanke v steno. Kaj lahko torej storiš? Pri
vsem dobrikanju ostaja neomajen. Podkupnine ti pušča pod obte-
žilnikom na tvoji lastni mizi; skratka, dokaj jasno je, da raje vztraja
pri tebi.
Torej je treba narediti nekaj ostrega, nekaj nenavadnega. Kaj !
Pa menda ne boš pustil, da ga zgrabi stražnik, in prepustil njegove
nedolžne bledice navadni ječi? In na kakšni podlagi sploh lahko
kaj takega izvedeš? Je mar klatež? Kaj - klatež, potepuh, ki se
noče odstraniti? Torej ga prav zato, ker ni klatež, hočeš prišteti
med klateže. To je preveč nesmiselno. Nobenih opaznih sredstev
za preživljanje: pa ga imam. A se spet motim: saj se nedvomno
preživlja, in to je edini neizpodbitni dokaz o posesti sredstev za
preživetje, ki ga lahko predloži vsak človek. Torej ni drugega.
Ker me noče zapustiti on, ga moram zapustiti jaz. Zamenjal bom
pisarno; preselil se bom drugam; in pošteno ga bom posvaril, da
bom, če ga najdem v novih prostorih, z njim ravnal kot z vsakim,
ki vdira v tuje prostore.
Tako sem ga naslednjega dne nagovoril takole: »Zdi se mi, da
je tale pisarna predaleč od mestne hiše; zrak škoduje zdravju. Skrat-
ka, naslednji teden nameravam svojo pisarno preseliti in vaših
uslug ne bom več potreboval. To vam povem že zdaj, zato da si
boste lahko našli kako drugo službo.«
Ničesar ni odgovoril in nič več ni bilo rečeno.
Na določeni dan sem najel vozove in ljudi, se napotil v pisarno
in ker sem imel le malo pohištva, so vse odpeljali že v nekaj urah.
Pisar je vseskozi stal za pregrado, za katero sem naročil, naj jo
44
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
odstranijo nazadnje. Umaicnili sojo, in ko sojo zložili kot ogromno
polo, je ostal kot negibni prebivalec gole sobe. Za hip sem postal
na vhodu in ga opazoval, medtem ko se je v meni oglasilo nekaj
očitajočega.
Znova sem vstopil, z roko v žepu - in - in srcem na jeziku.
»Zbogom, Bartleby; odhajam - zbogom, in bog vas blagoslovi;
pa tole vzemite,« sem mu sdsnil nekaj v roko. A je padlo na tla, in
potem - kako čudno se sliši - sem se odtrgal od tistega, ki sem se
ga tako želel znebiti.
Ko sem se naselil v novih prostorih, sem imel vrata dan ali dva
zaklenjena in se zdrznil ob vsakem koraku na hodniku. Ko sem se
po vsaki odsotnosd vračal v sobe, sem za hip obstal na pragu in
pozorno prisluhnil, preden sem vtaknil ključ v ključavnico. Vendar
so bili d strahovi brezpredmetni. Bartlebyja nikoli ni bilo blizu.
Mislil sem, daje vse v redu, ko meje obiskal neznanec vznemir-
jenega videza in spraševal, ali sem pred kratkim zasedal prostore
na Wall-Streetu št. - .
Poln slutenj sem odgovoril, da sem.
»Potem, gospod,« je rekel neznanec, za katerega seje izkazalo,
daje pravnik, »ste odgovorni za moža, ki ste ga tam pusdli. Odkla-
nja vsako prepisovanje; ničesar noče storid; pravi, da raje ne bi;
in noče zapusdd prostorov.«
»Zelo mi je žal, gospod,« sem rekel z navidezno mirnostjo,
čeprav sem se v sebi tresel, »ampak človek, na katerega namigujete,
nima nobene zveze z mano^" - ni moj sorodnik ali pripravnik, da
bi me lahko imeli za odgovornega.«
30. Cf. Mr 14, 68-71. Odmev biblične scene, ko Peter zataji Jezusa. »On pa se
je začel zaklinjali in prisegati: 'Ne poznam tega človeka, o katerem
govorite.'« Tudi pravnik, tako kot Peter, trikrat zataji Bartlebyja (na tem
mestu in v nadaljevanju).
45
HERMAN MELVILLE
»Za božjo voljo, kdo paje?«
»Prav gotovo vam ne morem povedati. Ničesar ne vem o njem.
Nekoč sem ga zaposlil kot prepisovalca; a že nekaj časa ni ničesar
naredil zame.«
»Torej bom poskrbel zanj - na svidenje, gospod.«
Minilo je več dni in ničesar več nisem slišal; in čeprav sem
večkrat začutil usmiljen nagib, da bi se oglasil tam in obiskal ubo-
gega Bartlebyja, meje zadržal nekakšen odpor do kdo ve česa.
Z njim je že vsega konec, sem končno pomislil, ko naslednji
teden nisem prejel nobenih novic. Ko pa sem naslednjega dne
prišel v svojo sobo, meje na vratih čakalo več ljudi v stanju velike
živčne razburjenosti.
»To je on - že prihaja,« je zaklical prvi, ki sem ga prepoznal
kot pravnika, ki seje pri meni oglasil že prej.
»Odpeljati ga morate, gospod, nemudoma,« je zaklical zajeten
človek, ki je stopil proti meni in za katerega sem vedel, da je
lastnik stavbe na Wall-Streetu št. - . »Tile gospodje, moji najem-
niki, tega ne morejo več prenašati; gospod B -» pokazal je na
pravnika, »ga je spravil iz sobe, zdaj pa še naprej straši po vsej
stavbi, podnevi sedi na stopniščni ograji, ponoči pa spi v vhodni
veži. Vsi so zaskrbljeni; stranke zapuščajo pisarno; nekateri se
bojijo nasilja; nekaj morate storiti, in to brez oklevanja.«
Prestrašen ob tem plazu sem se umaknil, in prav rad bi se zakle-
nil v svoje nove prostore. Zaman sem vztrajal, da Bartleby nima
zveze z mano - nič bolj kot s kom drugim. Zaman: - bil sem
zadnji človek, za katerega seje vedelo, daje imel opravka z njim,
in pozvali so me na strašno odgovornost. Ker sem se bal, da bodo
o tem pisali v časopisih (kot mi je mračno zapretil eden od prisot-
nih), sem razmislil o problemu in končno rekel, da se bom, če mi
pravnik omogoči zaupni pogovor s pisarjem v svoji pisarni, tega
46
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
popoldneva kar najbolj potrudil, da jih rešim nadloge, nad katero
so se pritoževali.
Ko sem se po stopnicah vzpenjal v svoje staro zatočišče, je na
stopniščni ograji na podestu dho sedel Bardeby.
»Kaj pa počnete tukaj, Bartleby?« sem rekel.
»Sedim na ograji,« je mirno odvrnil.
Napodi sem ga v pisarno pravnika, ki naju je nato pustil sama.
»Bartleby,« sem rekel, »se zavedate, da mi povzročate veliko
nadlog, ker zasedate vhodno vežo po tem, ko so vas odslovili iz
pisarne?«
Brez odgovora.
»Zgodid se mora eno ali drugo: bodisi morate nekaj ukrenid
sami bodisi morajo drugi nekaj ukrenid proti vam. Kakšne vrste
službo bi torej radi? Bi radi še naprej prepisovali za koga dragega?«
»Ne; raje bi, da ne bi ničesar spreminjal.«
»Bi bili radi knjigovodja v manufakturi?«
»To bi me preveč omejevalo. Ne, ne bi bil rad knjigovodja,
vendar pa nisem izbirčen.«^'
»Preveč omejevalo,« sem zaklical, »ko pa se ves čas sami ome-
jujete!«
»Knjigovodja raje ne bi bil,« je ponovil, kot da bi hotel takoj
opraviti z zadevo.
»Kakšen bi se vam zdel poklic natakarja? Pri tem se oči ne
naprezajo.«
»To mi sploh ne bi bilo všeč; ampak kot sem rekel, nisem izbir-
čen.«
Njegova neobičajna zgovornost me je spodbudila. Znova sem
napadel.
31.1 am not particular. Particular lahko dobesedno pomeni tudi 'poseben,
posamezen, partikularen, oseben, individualen'.
47
HERMAN MELVILLE
»No, bi potem morda potovali po državi in pobirali račune za
trgovce? To bi vam izboljšalo zdravje.«
»Ne, raje bi delal kaj drugega.«
»Kako bi vam torej ustrezalo, če bi šli v Evropo in kakega
mladega gospoda zabavali s svojo konverzacijo - kaj mislite?«
»Niti najmanj. Ne zdi se mi, daje v tem kaj dokončnega. Rad
sem na enem mestu. A nisem izbirčen.«
»Torej boste na mestu,« sem zakričal, ker me je minilo vse
potrpljenje, in prvič v najinem tфkem poznanstvu sem dobil napad
jeze. »Če do večera ne odidete iz te stavbe, bom moral - v resnici
moram - moram - moram - stavbo zapustiti jaz!« sem precej
absurdno zaključil, saj nisem vedel, s kakšno grožnjo bi ga v nje-
govi nepremičnosti lahko sploh prisilil, da me uboga. Obupan nad
vsemi nadaljnjimi poskusi sem naglo odhajal, ko se mije utrnila
poslednja misel - misel, ki že kdaj prej ni bila docela tuja.
»Bartleby,« sem rekel z najbolj prijaznim glasom, ki sem ga v
tako razburljivi situaciji zmogel, »bi šli zdajle z mano domov -
ne v pisarno, temveč v stanovanje - in ostali tam, dokler se v miru
ne dogovoriva o kaki primerni rešitvi? Pridite, poj diva kar takoj.«
»Ne: trenutno raje ne bi ničesar spreminjal.«
Ničesar nisem odgovoril; z nenadnim in hitrim pobegom sem
se učinkovito izognil vsem, zdrvel iz stavbe, stekel po Wall-Streetu
proti Broadwayu in skočil na prvi omnibus, tako da sem bil kmalu
na varnem pred zasledovalci. Takoj ko sem se umiril, sem jasno
uvidel, da sem storil vse, kar sem sploh lahko, tako glede zahtev
lastnika in najemnikov kot glede lastnih želja in občutka dolžnosti,
da bi pomagal Bartlebyju in ga zaščitil pred surovim preganjanjem.
Zdaj sem si prizadeval, da bi bil popolnoma brezskrben in umirjen,
in moja vest mi je pri tem dala prav, čeprav mi seveda ni uspelo
tako, kot bi si želel. Tako sem se bal, da bi me znova preganjal
48
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
razkačeni lastnik in njegovi ogorčeni najemniki, da sem predal
posle Kleščarju in se nekaj dni s kočijo vozil po gornjem delu
mesta in predmestju, prečkal reko do Jersey Cityja in Hobokena
ter na kratko obiskal Manhattanville in Astorio.^^ Pravzaprav sem
za ta čas skorajda živel v svoji kočiji.
Ko sem znova stopil v pisarno, je, glej no glej, na mizi ležalo
sporočilo lastnika. Odprl sem ga s tresočimi rokami. V njem me
je obveščal, da je tajnik poklical policijo, tako da so Bardebyja
odpeljali v Grobnico kot klateža. Ker sem o njem vedel več kot
kdorkoli drug, je poleg tega želel, naj se tam zglasim in podam
ustrezno izjavo o dejstvih. Ta vest je name delovala protislovno.
Sprva sem bil besen, nazadnje pa sem se skoraj strinjal. Lastnikova
energična in nagla naravnanost gaje vodila k postopku, za katerega
se jaz verjetno ne bi odločil; pa vendar se je v tako svojevrstnih
razmerah kot zadnje sredstvo zdel edini mogoči načrt.
Kot sem pozneje izvedel, se ubogi pisar, ko so mu povedali, da
ga morajo odvesti v ječo, ni niti najmanj upiral, temveč je v svoji
bledi pasivnosti tiho privohl.
Pridružilo seje nekaj sočutnih in radovednih opazovalcev; in
z enim od stražnikov, ki je držal Bardebyja pod komolcem, na
čelu, je tiha procesija odkorakala skozi ves hrup in vročino in
radost bučnih glavnih ulic ob poldnevu.
Istega dne, ko sem prejel obvestilo, sem šel v Grobnico ali,
natančneje povedano, v Hišo Pravice. Ko sem poiskal pravega
uradnika, sem navedel namen svojega obiska, in obvestili so me,
da je individuum, ki ga iščem, res pri njih. Nato sem uradniku
32. Jersey City in Hoboken sta bili tedaj predmestni naselji v New Jerseyju na
dragi strani Hudson River, Astoria (imenovana po Johnu Jacobu Astorju,
gl. zg.) na dragi strani East River na Long Island, ManhaUanville paje bil
redko naseljeni severni konec Manhattna.
49
HERMAN MELVILLE
zatrdil, daje Bartleby popolnoma pošten mož, ki si zasluži veliko
sočutja, čeprav je nerazložljivo čudaški. Povedal sem vse, kar sem
vedel, in sklenil s predlogom, naj bodo v priporu z njim karseda
prizanesljivi, dokler ne bo mogoče storiti česa manj krutega -
čeprav sem v resnici komajda vedel, česa. Če ne bo nobene druge
možnosti, pa ga morajo vsekakor sprejeti v ubožnico. Nato sem
prosil za pogovor.
Ker ga ni bremenila nobena nečastna obtožba in ker se je
obnašal dokaj spokojno in nenevarno, so mu pustili, da prosto
hodi po zaporu in zlasti po notranjem travnatem dvorišču. Tako
sem ga našel, kako čisto sam stoji na najbolj tihem dvorišču, z
obrazom, obrnjenim k visoki steni, medtem ko se mi je zdelo, da
ga iz ozkih rež v jetniških oknih z vseh strani opazujejo oči moril-
cev in tatov.
»Bartleby!«
»Vem, da ste vi,« je rekel, ne da bi se ozrl, - »in ničesar vam
nočem reči.«
»Nisem jaz tisti, ki vas je spravil sem, Bartleby,« sem rekel,
močno prizadet zaradi izraženega suma. »Sploh pa za vas tale
kraj ne bi smel biti tako slab. To, da ste tukaj, ne pomeni nič sramot-
nega. In glejte, sploh ni tako klavrno, kot bi si kdo mislil. Glejte,
tam je nebo, in tukaj je trava.«
»Vem, kje sem,« je odvrnil, a ni rekel ničesar več, zato sem odšel.
Ko sem se znova znašel na hodniku, me je ogovoril zajeten
plečat mož v predpasniku; s prstom pokazal čez ramo in rekel -
»Je to vaš prijatelj?«
»Da.«
»Bi se rad izstradal? Če je tako, naj živi od zaporniške hrane,
pa bo.«
»Kdo pa ste?« sem vprašal, saj nisem vedel, kako ravnati z
osebo, ki na takem kraju govori tako neuradno.
50
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
»Za hrano skrbim. Gospodje, ki imajo tukaj prijatelje, me
najamejo, da jim priskrbim kaj dobrega za pod zob.«
»Mar res?« sem rekel in se obrnil k čuvaju.
Rekel je, da je tako.
»No,« sem rekel in stisnil nekaj kovancev v roke prehranjevalen
(kajti tako so mu rekli). »Hočem, da se posebej posvetite mojemu
tukajšnjemu prijatelju; naj dobi najboljši obed, ki ga lahko
priskrbite. Pa tudi ravnati morate z njim kar najbolj vljudno.«
»Me lahko predstavite?« je rekel prehranjevalec in me gledal z
izrazom, ki je očitno sporočal, da komaj čaka, da pokaže svoje
prehranjevalske sposobnosti.
Ker sem mislil, da bo to koristilo pisarju, sem privolil; prehra-
njevalca sem povprašal po imenu in se skupaj z njim napotil k
Bartlebyju.
»Bardeby, to je gospod Kodet;" videli boste, da vam bo zelo
pomagal.«
»Z veselem, gospod, z veselem,« je rekel prehranjevalec in se
globoko priklonil za predpasnikom. »Upam, gospod, da vam bo
tukaj všeč - veliko prostora - dobra stanovanja, gospod - upam,
da boste nekaj časa ostali pri nas - potrudil se bom, da vam bo
prijetno. Kaj bi radi danes za večerjo?«^''
»Danes raje ne bi obedoval,« je rekel Bartleby in se obrnil proč.
»Ne bi mi dobro delo; nisem vajen obedovati.« Koje to izrekel, se
je počasi pomaknil k drugi strani ograde in se postavil proti mrtvi
steni.
33.	Cutlets. Vsa imena oseb so povezana s hrano, razen Bartlebyja, pripovednik
pa ostane brezimen.
34.	V revijalni izdaji na tem mestu stoji: »Bi nama z gospo Kotlet naklonih to
čast, gospod, in se nama pridružih pri obedu v zasebni sobi gospe Kotlet?«
Ta stavek je Melville v knjižni izdaji izpustil.
51
HERMAN MELVILLE
»Kaj pa je to?« je rekel prehranjevalec in se obrnil name z
osuplim pogledom. »Je pa čuden, ne?«
»Mislim, da je malce premaknjen,« sem žalostno rekel.
»Premaknjen? Premaknjen, kaj res? No, odkrito vam povem,
da se mi je tale vaš prijatelj zdel gosposki ponarejevalec; vedno
so bledi in uglajeni, ti ponarejevalci. Nič se mi ne smilijo - ne
morem pomagati, gospod. Ste poznali Monroeja Edwardsa?«^^ je
ganljivo dodal, in obmolknil. Potem mi je sočutno položil roko na
ramo in vzdihnil, »v Sing-Singu je umrl od jetike. Torej niste
poznali Monroeja?«
»Ne, nikoli se nisem seznanil s kakim ponarejevalcem. Vendar
ne morem več ostati. Poskrbite za mojega prijatelja tam doli. Ne
boste na zgubi. Se se bom oglasil.«
Nekaj dni pozneje sem znova dobil dovoljenje za vstop v Grob-
nico in hodil po hodnikih, iščoč Bartlebyja, vendar ga nisem našel.
»Še nedavno sem ga videl priti iz celice,« je rekel čuvaj, »morda
je šel pohajkovat po dvorišču.«
Torej sem šel v tisto smer.
»Iščete molčečneža?« je rekel drug čuvaj, kije šel mimo. »Tamle
leži - spi na dvorišču. Ni še dvajset minut, odkar sem ga videl leči.«
Na dvorišču je bilo popolnoma tiho. Navadni zaporniki tja niso
mogli. Neverjetno debele stene, ki so ga obdajale, niso prepuščale
nobenega zvoka. Egipčanski značaj gradnje je pritiskal name s
svojo mrakobo. Pod nogami paje rasla mehka jetniška trava. Bilo
je kot v središču večnih piramid, kjer je na čudno magičen način
vzklilo travno seme, ki so ga skozi razpoko odvrgle ptice.
35. Monroe Edwards (1803? - 1847), razvpiti ponarejevalec nadvse uglajenih
manir Njegove prevare so leta 1841 zamajale bančni sistem. Istega leta je
bil obsojen in zaprt v Grobnici, preden so ga prestaviU v Sing Sing, zloglasno
ječo severno od New Yorka. kjer je umrl.
52
BARTLEBY, PISAR ZGODBA Z WALL-STREETA
Na dnu stene sem zagledal izmučenega Bartlebyja, čudno zgrb-
ljenega, s pokrčenimi koleni, ležečega na boku in z glavo, ki seje
dodkala mrzlih kamnov. A se ni nič premaknilo. Zastal sem; potem
sem stopil k njemu, se sklonil nadenj in videl, da ima motne oči
odprte; sicer se je zdelo, kot da trdno spi. Nekaj me je gnalo, da
sem se ga dotaknil. Podpal sem mu roko, ko mi je ščemeče zago-
mazelo po roki in nato po hrbtu vse do podplatov.
Vame je strmel okrogli obraz prehranjevalca. »Njegov obed je
pripravljen. A tudi danes ne bo obedoval? Ali pa živi brez obe-
dov?«
»Živi brez obedov,« sem rekel in mu zadsnil oči.
»Aha! - Spi, a ne?«
»S kralji in svetovalci,«^® sem zamrmral.
Ni vided, da bi bilo prav potrebno nadaljevati to zgodbo. Do-
mišljija bo zlahka oskrbela skromno pripoved o pogrebu ubogega
Bardebyja. Še preden se poslovim od bralca, pa naj povem, da
lahko, če je ta nepomembna pripoved v njem zbudila dovolj zani-
manja in radovednosti glede tega, kdo je bil Barüeby in kako je
živel, preden ga je z njim seznanil pripovedovalec, odvrnem le,
da enaka radovednost muči tudi mene, a je nikakor ne morem
potešiti. Vendar pa sam ne vem prav, ali lahko izdam neko govo-
rico, ki mi je prišla na uho nekaj mesecev po pisarjevi smrti. Na
čem je temeljila, nisem mogel nikoli ugotoviti; zato tudi ne morem
36. Job 3, 14. »Zakaj nisem umrl v materinem naročju, prišel iz materinega
telesa in izdihnil? Zakaj so me sprejela kolena, zakaj prsi, da sem sesal?
Kajti zdaj bi ležal in miroval, spal in počival s kralji in svetovalci zemlje,
ki so si obnavljali porušena mesta, ali z veljaki, ki so imeh zlato in si
polnih hiše s srebrom...« Job 3, 11-15. Counsellor v ameriški rabi ni le
svetovalec, ampak pomeni predvsem 'pravnega svetovalca', odvetnika.
53
HERMAN MELVILLE
reči, kako resnična je. A ker je to nejasno poročilo zame vsebovalo
neko nenavadno spodbudo, čeprav žalostno, se lahko enako izkaže
pri nekaterih drugih; tako da ga bom na kratko omenil. Novica je
bila naslednja: daje bil Bartleby nižji uradnik v Uradu za mrtva
pisma^^ v Washingtonu, od koder so ga nenadoma odstranili zaradi
spremembe v upravi. Ko pomislim na to govorico, ne morem do-
volj natančno izraziti čustev, ki me preplavijo. Mrtva pisma! mar
po zvenu ne spominja na mrliče? Predstavljajte si človeka, po
naravi in zlem naključju nagnjenega k bledemu brezupu; je sploh
kaka služba primernejša, da to spodbudi, kot pa nenehno
ukvarjanje s temi mrtvimi pismi in njihovo razvrščanje za sežig?
Kajti vsako leto jih sežgejo za cel voz. Včasih bledi uradnik iz
zloženega papirja vzame prstan: prst, ki mu je bil namenjen, morda
trohni v grobu; bankovec, usmiljeno poslan v takojšnjo pomoč:
tisti, ki naj bi mu pomagal, več ne jé niti ne strada; odpuščanje za
tiste, ki so umrli v obupu; up za tiste, ki so umrli brez upa; dobre
novice za tiste, ki so umrli, ker jih je zadušila neprekinjena nesreča.
Po opravkih življenja ta pisma hitijo k smrti.'®
O, Bartleby! O, človeštvo!^'
Prevedla Polona Glavan.
37.	The Dead Letter Ojfice - poštni oddelek za pisma, ki jih iz takega ali
drugačnega razloga ni mogoče dostaviti in jih je nazadnje treba uničiti.
Literarni zgodovinarji so našh vrsto časopisnih zgodb, ki so bile objavljene
v različnih ameriških časopisih in revijah v času nastanka »Bartlebyja« in
ki so pripovedovale različne anekdote o teh 'mrtvih pismih' in o uradu, ki
se z njimi ukvarja. To je bil najbrž vir Melvillove inspiracije za ta zaključek.
Letter v angleščini pomeni tako 'pismo' kot 'črko'.
38.	On errands of life, these letters speed to death. - Nemara odmev besed sv.
Pavla, Rim 7, 10: »Nekoč sem živel brez postave. Ko paje prišla zapoved,
je greh oživel in jaz sem umrl; izkazalo seje, daje zapoved, ki naj bi mi
bila v življenje, bila v smrt.«
39.	Ah Bartleby! Ah humanity! - Humanity pomeni tako človeštvo kot
človečnost.
54
Gilles Deleuze
BARTLEBY ALI FORMULA'
Bartleby ni pisateljeva metafora in ne simbol česarkoli. Je zelo
komičen tekst in komično je vedno dobesedno. Je kot kakšna no-
vela Kleista, Dostojevskega, Kafke ali Becketta, s katerimi je pod-
talno in presdžno povezan. Povedad želi samo to, kar dobesedno
govori. Govori in ponavlja RAJE BI, DA NE, I would prefer not
to. To je formula njegove slave in vsak zaljubljeni bralec jo ponav-
lja. Suh in bledičen človek je izrekel formulo, ki bega ves svet.
Toda v čem je dobesednost te formule?
Najprej opazimo določen manierizem, nekakšno slovesnost:
prefer je le redko uporabljen v tem smislu, in niti Bardebyjev šef,
advokat, niti pisarja ga običajno ne uporabljajo (»... čudna beseda.
Sam je nikoh ne uporabljam ...«). Običajna oblika bi bila prej /
had rather not. Predvsem pa čudnost formule sega preko same
besede: res je slovnično pravilna, skladenjsko pravilna, toda njen
nenaden konec NOT TO, ki pušča nedokončano tisto, kar je formu-
la začela, ji podeljuje radikalen značaj, neke vrste funkcijo limite.
Ponavljanje in vztrajnostjo kot celoto naredita še bolj nenavadno.
Če jo zašepetate z nežnim, potrpežljivim, brezbarvnim glasom, se
dotika neodpustljivega, ker ustvari neartikuliran blok, enkraten
1. [Tekst »Bartleby ou la formule« je prvotno izšel kot spremna beseda k
francoskemu prevodu zgodb Hermana Melvilla, Bartleby, Les Iles enchan-
tées, Le Campanile, Flammarion, Pariz 1989. Deleuze gaje nato v nekoliko
spremenjeni obliki vključil v svoj zbornik krajših tekstov Critique et
clinique. Minuit, Pariz 1993.]
55
GILLES DELEUZE
dih. Glede tega je enako močna in ima enako vlogo kot kaka
neslovnična formula.
Lingvisti so analizirali to, čemur pravijo »neslovničnost«. Veli-
ko močnih primerov je pri ameriškem pesniku Cummingsu: na
primer He danced his did, kot če bi rekli »plesal je svoj odples«
namesto »odplesal je svoj ples«. Nicolas Ruwet razlaga, da si lahko
zamislimo cel niz običajnih slovničnih spremenljivk, katerih limita
bi bila ta neslovnična formula: he danced his did bi bila limita
običajnih izrazov he did his dance, he danced his dance, he danced
what he did..}To ne bi bila več zloženka [mot-valise], kot jo
najdemo pri Lewisu Carrollu, ampak zloženka-konstrukcija [con-
struction-valise], konstrukcija-dih, limita ali napetost. Mogoče bi
bilo bolje vzeti francoski primer iz praktične situacije: nekdo, ki
drži v roki šop žebljev, da bi nekaj pritrdil na steno, vzklikne:
J'EN Al UN DE PAS ASSEZ (imam enega premalo). To je neslov-
nična oblika, ki velja kot limita v celem nizu pravilnih formul:
»J'en ai un de trop, Je n'en ai pas assez, Il m'en manque un.«
(Enega imam preveč. Nimam jih dovolj. Eden mi manjka). Ali ne
bi bila Bartlebyjeva formula take vrste, Bartlebyjev stereotip in
hkrati visoko poetičen Melvillov izraz, limita niza kot »raje bi to,
raje ne bi storil tega, tega pa raje ne bi«...? Kljub pravilni konstruk-
ciji zveni kot anomalija.
RAJE BI, DA NE. Formula ima različice. Včasih opusti
pogojnik in postane bolj suhoparna: RAJE NE BI:' I prefer not
to. Včasih, v teh zadnjih primerih, se zdi, da izgubi skrivnostnost
in najde tak ali drugačen nedoločnik, ki jo dopolni in ki se navezuje
na to: »Raje vam ne bi odgovoril«, »Raje bi, da ne bi postal
2.	Nicolas Ruwet, »Parallélismes et déviations en poésie«, \Langue, discours,
société. Éd. du Seuil, Pariz 1975, str. 334-344 (o »zloženkah-konstrukcijah«).
3.	[Cf. opombo 9 k prevodu »Bartlebyja« v pričujoči številki Problemov.]
56
BARTLEBY ALI FORMULA
nekoliko razumnejši«, »Raje ne bi bil knjigovodja«, »Raje bi delal
kaj drugega«... Toda tudi v teh primerih čutimo gluho prisotnost
nenavadne formule, ki še naprej preganja Bartlebyjev jezik. Sam
dodaja: »Nisem poseben primer«, »nič posebnega nisem«, / am
not particular, zato da opozori, da bi bilo vse, kar bi mu lahko
predlagali, zanj le še ena posebnost, ki bi padla pod veliko nedo-
ločno formulo RAJE BI, DA NE, ki obstaja enkrat za vselej in
vsakič.
Formula ima deset poglavitnih priložnosd in pri vsaki se lahko
pojavi večkrat, ponovljena ali različna. Bardeby je prepisovalec v
advokatski pisarni: neprestano prepisuje, »dho, bledo, mehanič-
no«. Ob prvi priložnosd mu advokat reče, naj primerja in ponovno
prebere rokopis dveh pisarjev: RAJE BI, DA NE. Druga priložnost
je, ko mu advokat reče, naj pride ponovno prebrad svoj lastni
rokopis. Tretja, ko ga advokat povabi, naj z njim na samem ponov-
no prebere. Četrtič, ko ga advokat pošlje po nakupih. Petič, ko ga
prosi, naj gre v sosednjo sobo. Šestič, ko hoče advokat nekega ne-
deljskega jutra vstopid v svojo pisarno in opazi, da v njej spi Bart-
leby. Sedmič, ko se advokat omeji na postavljanje vprašanj. Osmič,
ko Bardeby neha prepisovad, se odpove sploh vsakemu prepiso-
vanju in ga advokat odpusd. Devedč, ko ga advokat že drugič
poskusi odpustid. Desedč, koje Bartleby že vržen iz pisarne, ko
sedi na stopniščni ograji in mu prestrašeni advokat predlaga druge
priložnostne zaposlitve (knjigovodja v manufakturi, natakar, potu-
joči pobiralec računov, spremljevalec mladeniča iz dobre druži-
ne...). Formula brsd in se razcveta. Ob vsaki uporabi zavlada okrog
Bardebyja začudenje, kot če bi zaslišali Neizrekljivo ali Neubran-
ljivo. In Bardeby molči, kot bi bil vse povedal in tako izčфal vso
4. [V slovenskem prevodu se ta stavek glasi: »Nisem izbirčen.« CL opombo
31 k prevodu v pričujoči številki Problemov.]
57
GILLES DELEUZE
govorico. Vsakič se nam zdi, da norost narašča: ne »izrecno«^ Bart-
lebyjeva norost, ampak norost okrog njega in zlasti norost advo-
kata, ki se poda v čudne predloge in še bolj čudno vedenje.
Nobenega dvoma ni: formula uničuje, pustoši in ničesar ne
pušča za seboj. Najprej opazimo njeno nalezljivost. Bartleby »oku-
ži jezik« drugih. Nenavadne besede, I would prefer, se vrinejo v
jezik pisarjev in advokata samega (»Torej ste tudi vi pobrali to
besedo!«). Toda okužba ni bistvena, bistven je vpliv na Bartlebyja:
kakor hitro je rekel RAJE BI, DA NE (primerjal), tudi prepisovati
ne more več. Vendar ne bo nikoli rekel, da raje ne bi (prepisoval):
preprosto se je odrekel (»give up«) tej stopnji. In prav gotovo
tega ne opazi takoj, ker še naprej prepisuje vse do šeste priložnosti.
Ko pa to opazi, je kot samoumevno, kot zapoznel rezultat, ki je
bil vsebovan že v prvem izreku formule: »Kaj [razloga] ne vidite
sami?« odgovori advokatu. Formula-blok ne le prepreči to, česar
Bartleby raje ne bi delal, ampak tudi onemogoči tisto, kar je že
delal, kar naj bi bil še vedno rad delal.
Opazili smo že, da oblika I prefer not to ni niti trditev niti
zanikanje. Bartleby »ne odklanja, pa tudi ne sprejme; stopi korak
naprej in se pri tem potegne nazaj, nekoliko se izpostavi v rahlem
umiku govora«.® Advokatu bi odleglo, če Bartleby ne bi hotel,
toda Bartleby ne odkloni, samo odbije tisto neljubo (ponovno pre-
biranje, nakupe...). Prav tako Bartleby ne sprejema, ne navede
ničesar, kar bi raje delal kot prepisoval, temveč postavi samo
nemožnost prepisovanja. Skratka, formula, ki zaporedoma odkla-
nja vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga
sploh ni več treba odklanjati. Formula je uničujoča zato, ker enako
5.	[Particulièrement - Deleuze se poigrava z besedo particular, ki jo izpo-
stavi v prejšnjem odstavku.]
6.	Philippe Jaworski, Melville, le désert et l'empire, Presses de l'École
normale, 1982, str. 19.
58
BARTLEBY ALI FORMULA
neusmiljeno izloči tako tisto, kar bi mu bilo ljubše, kot tudi sleherno
neljubo. Uniči izraz, na katerega se nanaša in ki ga odklanja, pa
tudi drugi izraz, za katerega se je zdelo, da ga ohranja, a ki v
resnici postane nemogoč. Pravzaprav ju naredi nerazločljiva:
izdolbe področje nerazločljivosd, nedoločnosd, ki neprestano raste
med neljubimi dejavnostmi in med najljubšo dejavnostjo. Vsaka
posebnost, vsaka referenca odpade. Formula izniči »prepisovanje«,
edino referenco, glede na katero bi nekaj lahko bilo ali ne bilo
ljubše. Raje ne bi nič kot nekaj: to ni volja po niču, ampak rast
niča volje. Bartleby si je pridobil pravico do preživetja, se pravi
do tega, da nepremično in pokonci stoji pred slepo steno. Cista
potrpežljiva pasivnost, kot bi rekel Blanchot. Bid kot bit in nič
več. Silijo ga, naj reče da ali ne. Toda če bi rekel ne (primerjanju,
nakupovanju...), če bi rekel da (prepisovanju), bi bil hitro pre-
magan, imeli bi ga za odvečnega, ne bi preživel. Preživi lahko le,
če se vrti v suspenzu, ki vse drži na distanci. Njegov način pre-
živetja je, da bi raje, da primerja, s tem pa tudi to, dan/čraje ne
prepisuje. Enoje moral odkloniti, da bi drugo napravil nemogoče.
Formula je dvočasna in neprestano obnavlja samo sebe tako, da
gre ponovno skozi enaka stanja. Zato ima advokat vsakič vrtoglav
občutek, da se vse znova začenja iz nič.
Sprva bi rekh, da je formula kot slab prevod iz tujega jezika.
Toda koji bolje prisluhnemo, njen sijaj zanika to hipotezo. Mogoče
ona sama v jeziku izkoplje nekakšen tuj jezik. Glede neslovničnosti
pri Cummingsu so predlagali, da bi jih obravnavali kot posledico
narečja, ki je drugačno od standardne angleščine in iz katerega
lahko izluščimo ustvarjalna pravila. Isto velja za Bardebyja: pravilo
bi lahko bilo v tej logiki negativne preference, v negativizmu on-
stran vsake negacije. Toda če je res, da leposlovne umetnine vedno
tvorijo neke vrste tuj jezik znotraj jezika, v katerem so napisane,
kateri nori veter, katera psihotična sapa takole zaveje skozi jezik?
59
GILLES DELEUZE
Za psihozo je značilno, da postavi nek postopek, v katerem je
običajni, standardni jezik obravnavan tako, da »podaja« nek nez-
nan prvotni jezik, ki bi bil morda projekcija božjega jezika in ki bi
odnesel vso govorico. Postopki take vrste se v Franciji pojavljajo
pri Rousselu in pri Brissetu, v Ameriki pri Wolfsonu.'' Ali ni prav
to shizofrenično poslanstvo ameriške književnosti, da takole z od-
kloni, s stranpotmi, z zmanjševanjem ali povečanjem (glede na
standardno skladnjo) razpušča angleščino? Ali hoče vpeljati malo
psihoze v angleško nevrozo? Hoče izumiti novo univerzalnost?
Po potrebi bodo v angleščino povabili še druge jezike zato, da bo
ta božanski jezik neviht in groma še bolje zvenel. Melville si izmisli
tuj jezik, ki se odvija pod angleščino in ki jo odnaša: to je OUT-
LANDISH ali deteritorializirani jezik, jezik Kita. Od tod izvira
zanimivost študij o Moby Dicku, ki se naslanjajo na Številke in
Črke ter njihov kriptični pomen, da bi iz njih izpeljale vsaj ogrodje
nečloveškega ali nadčloveškega prvotnega jezika.® Zdi se, da si
sledijo tri operacije: določena obdelava jezika; rezultat te obdelave,
ki si prizadeva znotraj jezika zgraditi nek izvirni jezik; in učinek,
ki potegne za seboj vso govorico, jo prežene, jo potisne do njene
lastne meje zato, da tam odkrije Zunanjost, tišino ali glasbo. Tako
je velika knjiga vedno hrbtna stran neke druge knjige, ki se piše
zgolj v duši, s tišino in s krvjo. To ni samo Moby Dick, to je tudi
Pierre,'^ kjer Isabelle najeda jezik z nerazumljivim mrmranjem, ki
7.	Michel Foucault je naredil komparativno študijo teh treh postopkov: uvod
v BrissetovoLö Grammaire logique, Éd. Tchou. Pariz 1970. [»Sept propos
sur le septième ange«, 1970, ponatisnjeno v Dits et écrits II, Galhmard,
Pariz 1994, str. 13-25. Sam Deleuze je istega leta napisal »Schizologie«,
uvod v francoski prevod Louisa Wolfsona, Le schizo et les langues,
Gallimard, Pariz 1970.]
8.	Cf. Viola Sachs, Le contre-Bible de Melville, Mouton.
9.	[Pierre, or the Ambiguities je roman, ki gaje Melville izdal leta 1852 in ki
je naletel na uničujoče kritike in zavračanje bralske publike, predvsem zaradi
60
BARTLEBY ALI FORMULA
je kot nepretrgan bas, ki vso govorico uglasi z akordi in zvoki
njene kitare. Pa Billy Bud,^^ angelske ali Adamove narave, ki trpi
zaradi jecljanja, ki pači jezik, a hkrad tudi vzpostavi glasbeni in
nebeški Onstran vse govorice. Tako kot pri Kafki, kjer »žalostno
cviljenje« zabriše zvok besed, medtem ko sestra že pripravlja
violino, ki odgovarja Gregorju.
Tudi Bardeby je angelska, Adamova narava, aje njegov primer
videti drugačen, ker nima na razpolago splošnega Postopka, pa
četudi zgolj jecljanja, da bi z njim obdelal jezik. Zadošča mu kratka,
na videz pravilna Formula, ki ni kaj več kot lokaliziran dk, ki se
pojavi ob določenih prilikah. In vendar sta rezultat in učinek ista:
izdolbsti v jezik neke vrste tuj jezik in vso govorico soočiti s tišino,
jo zvrniti v tišino. Bartleby naznanja dolg molk, v katerega bo
vstopil Melville; molk, ki ga bo tu in tam zmotila samo glasba
pesnitev'' in iz katerega bo prišel le še za Billyja Budda}^ Tudi
samemu Bardebyju ni preostalo drugega, kot da obmolkne in se
umakne za svojo špansko steno vsakič, koje izgovoril formulo -
vse do končnega molka v ječi. Po formuli ni več kaj reči: velja
toliko kot postopek, presega svoj videz partikularnosti.
Advokat sam razvije teorijo razlogov, zaradi katerih Bardeby-
jeva formula uničuje govorico. Vsaka govorica, nam predlaga,
ima reference oziroma predpostavke (assumptions). Ne gre ravno
za to, kar govorica označuje, ampak za tisto, kar ji omogoča ozna-
kočljive teme incesta. To je bilo zadnje delo, ki gaje Melville napisal pred
»Bartlebyjem«. Moby Dick, njegov največji roman, je izšel 1851 in prav
tako ni naletel na uspeh.]
10.	[Billy Budd, Sailor, Melvillov zadnji tekst, napisan v letih 1887-1891 in ob
smrti ne povsem dokončan, prvič izdan leta 1924. Slov. prevod Billy Budd,
mornar, Mihelač, Ljubljana 1993.]
11.	Melville je po letu 1856 izdal samo nekaj pesniških zbirk in pesnitev.
12.0 Bartlebyju in Melvillovem molku cf. Armand Farrachi, La part du silence.
Éd. Barrault. Pariz 1984, str. 40-45.
61
GILLES DELEUZE
čevanje. Ena beseda vedno predpostavlja druge besede, ki jo lahko
nadomestijo, jo dopolnijo ali pa z njo tvorijo alternative: pod tem
pogojem se govorica razporedi tako, da označuje stvari, stanja
stvari in dejanja, izhajajoč iz množice objektivnih, eksplicitnih
konvencij. Mogoče pa so še druge, implicitne in subjektivne kon-
vencije, neka druga vrsta referenc ali predpostavk? Ko govorim,
ne označujem samo stvari in dejanj, ampak že delam dejanja, ki
zagotavljajo odnos s sogovornikom glede položaja vsakega od
naju: poveljujem, sprašujem, obljubljam, prosim, izražam »govor-
na dejanja« (speech-acts). Govorna dejanja so avto-referenčna
(ukažem s tem, ko rečem »ukazujem vam...«), medtem ko se kon-
stativni stavki nanašajo na druge stvari in na druge besede. Bartleby
spodnaša natanko ta dvojni sistem referenc.
Formula I PREFER NOT TO izključuje vsako alternativo in
pogoltne tisto, kar naj bi ohranjala, kot tudi oddalji vse drugo;
implicira, da Bartleby neha prepisovati, se pravi ponavljati besede;
tako izdolbe področje nedoločnosti, zaradi katere se besede ne
razlikujejo več, v govorici ustvari praznino.
Vzame pa tudi moč govornim dejanjem, s katerimi gospodar
lahko poveljuje, dobrohoten prijatelj postavlja vprašanja, mož
besede obljublja. Če bi Bartleby odklonil, bi ga še lahko spoznali
kot upornika ali puntarja in bi imel kot tak neko družbeno vlogo.
Toda formula deaktivira vsako govorno dejanje, istočasno pa iz
Bartlebyja naredi izobčenca, ki mu ni mogoče več prisoditi nobe-
nega družbenega položaja. Tega se advokat z grozo zave: vsa nje-
gova upanja, da bi Bartlebyja spravil k pameti, se porušijo zato,
ker temeljijo nalogikipredpostavk, po kateri gospodar »pričakuje«,
da se ga uboga, dobrohoten prijatelj pa, da se ga posluša. Bartleby
pa si je izmislil novo logiko, logiko preference, ki je dovolj, da
minira predpostavke govorice. Kot je opozoril Mathieu Lindon,
formula »razveže« besede in stvari, besede in dejanja, pa tudi
62
BARTLEBY ALI FORMULA
dejanja in besede: govorico odreže od sleherne reference - v skladu
z Bartlebyjevim absolutnim poslanstvom, biti človek brez referenc,
tak, ki se pojavi in izgine, brez reference do samega sebe ali do
druge stvari." Zato formula kljub temu, daje videti pravilna, deluje
kot resnična neslovničnost.
Bardeby je Samec, kot tisti, o katerem je Kafka rekel: »Samo
toliko tal ima, kolikor jih potrebujejo njegove noge, in toliko opore,
kolikor lahko pokrijeta njegovi roki« - tisti, ki se pozimi uleže v
sneg in umre od mraza kot otrok, tisti, ki ni nikoli počel drugega
kot se sprehajal, kar paje lahko storil kjerkoli, ne da bi se premak-
nil.''' Bartleby je človek brez referenc, brez lastnine, brez posestev,
brez kvalitet, brez posebnosti: preveč je gladek, da bi mu lahko
obesili katerokoli posebnost. Brez preteklosti prihodnosti, je trenu-
ten. I PREFER NOT TO je Bardebyjeva kemična ali alkimistična
formula, na hrbtni strani pa lahko kot njen nujen dodatek pre-
beremo, I AM NOT PARTICULAR, nisem poseben. Celotno XIX.
stoletje preči to iskanje človeka brez imena, morilca kralja in očeta,
Odiseja modemih časov (»Jaz sem Nihče«): uničen in mehaniziran
človek velikih metropol, od katerega pa mogoče pričakujemo, da
bo iz njega izšel Človek prihodnosti ali novega sveta. Z enako
mesijansko vlogo ga opazimo zdaj na strani Proletarca, zdaj na
strani Američana. Tudi Musilov roman bo nadaljeval to iskanje in
si bo izmislil novo logiko, v kateri je Mož brez posebnosti hkrati
njen mislec in njen proizvod.'^ Mislimo, da od Melvilla do Musila
13.	Mathieu Lindon, »Bartleby«, Delta 6, maj 1978, str. 22. [Gre za posebno,
Bartlebyju posvečeno številko francoske revije Delta, ki jo izdaja Univerza
Paula Valéryja v Montpellierju.]
14.	Ta veliki Kafkov tekst {Dnevnik, Éd. Grasset, str 8-14) je kot druga verzija
Bartlebyja.
15.	Blanchot je dokazal, da Musilov junak ni le brez posebnosti, ampak tudi
»brez lastnosti«, saj nima substance prav nič več kot kvahtet (Le livre à
63
GILLES DELEUZE
vodi zanesljiva izpeljava, čeprav je ne gre iskad pri Bartlebyju,
ampak raje pri Pierre ali dvoumnosti. Krvoskrunski par Ulrich-
Agata je kot ponovitev para Pierre-Isabelle, in v obeh primerih
tiha, neznana ali pozabljena sestra ni substitut za mater, ampak,
nasprotno, ukinitev spolne razlike kot posebnosd - v korist dvo-
spolnega odnosa, po katerem tako Pierre kot Ulrich sta oziroma
postaneta ženski. Ali je mogoče, da je v Bardebyjevem primeru
odnos do advokata ravno tako skrivnosten in tudi sam zaznamuje
možnost nekega postajanja, možnost novega človeka? Ali bo
Bardeby lahko osvojil kraj svojih sprehodov?
Mogoče je Bardeby res norec, blaznež, psihodk (»prirojena in
neozdravljiva motnja« v duši). Toda, kako naj to vemo, če ne upo-
števamo anomalij advokata, ki se nenehno vede zelo čudno? Advo-
kat je ravnokar doživel pomembno poklicno promocijo. Spomnimo
se, da tudi predsednik Schreber sprosd svoj delirij šele po pro-
mociji, kot da bi mu le-ta dala pogum za tveganje. Toda kaj bo
tvegal advokat? Zaposluje že dva prepisovalca, ki sta, tako nekako
kot Kaflcova trgovca, obrnjena dvojnika, eden normalen zjutraj in
pijan popoldne, drugi pa dopoldne vedno s prebavnimi motnjami,
popoldne pa skoraj normalen. Ker torej potrebuje dodatnega
prepisovalca, po kratkem pogovoru najame Bardebyja, brez vsa-
kršne reference, ker se mu zdi, da njegova bledost priča o vztraj-
nosti, ki bi lahko nadomestila nerednost drugih dveh. Toda že
prvi dan postavi Bartlebyja v precej čudno razporeditev {arrange-
ment): bival bo v sami advokatovi pisarni, pri zadnjih vratih, ki
ga ločujejo od pisarne pisarjev, med oknom, ki gleda na bližnji
zid, in travnato zeleno špansko steno, kot da bi bilo važno, da
venir, Gallimard, Pariz 1959, str. 203). Dejstvo, da se tema Moža brez poseb-
nosti, Odiseja modernih časov, pojavi na začetku XIX. stoletja, vidimo v
Franciji ob zelo nenavadni knjigi Chateaubriandovega prijatelja Ballanchea.
Essais de palingénésie sociale, zlasti »La ville des expiations« (1827).
64
BARTLEBY ALI FORMULA
Bartleby lahko sliši, njega pa ni mogoče videti. Ali je bil to advo-
katov navdih ali posledica dogovora med njunim kratkim pogovo-
rom, tega ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo je, da v tej razporeditvi
nevidni Bartleby opravlja veliko »mehaničnega« dela. Toda kakor
hitro advokat zahteva, da zapusti špansko steno, Bartleby izreče
svojo formulo. In ob tej prvi priliki, tako kot v vseh naslednjih, je
advokat nemočen, zmeden, začuden, šokiran, brez odgovora, brez
obrambe. Bartleby preneha prepisovati in ostane neustrašen na
svojem mestu. Vemo, v kakšne skrajnosti je prisiljen advokat, da
bi se znebil Bartlebyja: gre domov, odloči se, da zamenja pisarno,
zbeži za nekaj dni in se skriva, da bi pobegnil pred pritožbami
novega najemnika advokatske pisarne. Kako nenavaden beg, med
katerim blodeči advokat živi v kočiji... Vse, od začetne razpo-
reditve do tega neustavljivega kajnovskega bega, je skrajno čudno
in advokat se vede kot norec. V njegovi duši se izmenjujeta želja,
da bi ubijal, in želja, da bi Bartlebyju izpovedal ljubezen. Kaj se
je zgodilo? Je to norost v dvoje, tudi tu odnos dvojnika, skoraj
priznan homoseksualen odnos (»da, BarÜeby ... samo takrat se
počutim res jaz, kadar vem, da si tu ... prispel sem do vnaprej
usojene poti svojega življenja ...«)?
Lahko si zamislimo, daje bila zaposlitev Bartlebyja neke vrste
pogodba, kot da bi se advokat po promociji odločil iz tega človeka
brez pravih referenc narediti zaupnika, ki bi mu dolgoval vse. Iz
njega hoče narediti svojega človeka. Pogodba je taka: Bartleby
bo prepisoval blizu svojega gospodarja, ki ga bo slišal, ne pa tudi
videl, kot nočni ptič, ki ne prenaša, da ga ljudje vidijo. Torej ni
dvoma: s tem ko hoče advokat (nehote) potegniti Bartlebyja izza
španske stene, da bi popravljal kopije z drugimi, prekrši pogodbo!
Zato Bardeby istočasno, ko »bi raje, da ne bi« popravljal, že tudi
ne more več prepisovati. BarÜeby se bo sicer izpostavil pogledu -
celo bolj, kot to zahtevajo od njega, pokonci in nepremično bo
65
GILLES DELEUZE
Stal V pisarni -, vendar ne bo več prepisoval. Advokat to le bežno
sluti, saj domneva, daje Bardeby nehal prepisovati zato, ker ima
težave z vidom. In res, ko je vsem na očeh, Bartleby sam ne vidi
več, celo sploh ne gleda več. Dobil je nekaj, kar mu je bilo na
določen način prirojeno, legendarno invalidnost, je enook in eno-
rok in zaradi tega je avtohton, tisti, ki izvira iz mesta in ostane na
mestu, medtem ko advokat nujno izpolnjuje funkcijo izdajalca, ki
je obsojen, da beži. Za advokatovimi protesti se skriva mračna
krivda, vsakič ko se sklicuje na človekoljubje, usmiljenje, prija-
teljstvo. Pravzaprav je advokat preklical razporeditev, ki jo je bil
sam osnoval; Bardeby pa iz ruševin potegne neko izrazno potezo,
RAJE BI, DA NE, ki se bo razraščala, okužila druge, pregnala
advokata, vendar tudi govorico, povečala bo področje nedoločnosd
ali nerazločljivosti, kjer se besede ne razlikujejo več med seboj,
ravno tako ne liki: bežeči advokat in nepremični, okameneli Bart-
leby. Advokat se začne kladd naokoli, medtem ko Bardeby ostane
pri miru, toda zato, ker ostane pri miru in se ne premakne, bodo z
Bartlebyjem ravnali kot s klatežem.
Ali med advokatom in Bartlebyjem obstaja razmerje identifika-
cije? Kakšno paje to razmerje in v katero smer gre? Najbolj pogo-
sto se zdi, da identifikacija vplete tri elemente, ki se sicer lahko
izmenjujejo in permutirajo: obliko, podobo ali predstavo, portret,
model; subjekta, ki je vsaj virtualen; in napore subjekta, da bi
dobil obliko, se polastil podobe, se ji prilagodil in jo prilagodil
sebi. To je zapleten postopek, ki gre skozi vse dogodivščine podob-
nosti in ki vedno tvega, da bo padel v nevrozo ali pa se sprevrgel
v narcizem. Pravijo, da je to »mimetično rivalstvo«. Na splošno
mobilizira očetovsko funkcijo: podoba je par excellence podoba
očeta, in subjekt je sin, čeprav se določila izmenjujejo. 'Vzgojni
roman', lahko bi rekli tudi roman reference, nudi številne take
primere.
66
bartleby ali formula
Seveda se mnogi Melvillovi romani začenjajo s podobami ali
s portreti, in zdi se, da pripovedujejo zgodbo o vzgoji pod očetov-
sko funkcijo: idkoRedburn [1849]. Pierre ali dvoumnostise začne
s podobo očeta, z njegovim kipom in sliko. CdoMoby D/cä: najprej
nakopiči podatke, da bi dal kitu neko obliko in narisal njegovo
podobo, vse tja do temačne slike v gostilni. »Bartleby« ne uide
temu pravilu in oba pisarja sta kot podobi iz papirja, simetrično
obrnjeni, advokat pa tako dobro opravlja očetovsko funkcijo, da
komaj verjamemo, da smo v New Yorku. Vse se začne kot v angle-
škem romanu, v Londonu in pri Dickensu. Toda vsakič se zgodi
nekaj čudnega, kar zmede podobo, jo prizadene z bistveno nego-
tovostjo, obliki prepreči, da bi »se prijela«, pa tudi subjekta po-
kvari, prepusti ga toku in ukine sleherno očetovsko funkcijo. Šele
tukaj začnejo stvari postajati zanimive. Očetov kip nadomesd nje-
gov veliko bolj dvoumen portret, nato še drug portret, ki je portret
kogarkoli ali nikogar. Reference se izgubijo in oblikovanje človeka
zamenja nov neznan element, skrivnost nečloveškega brez-
obličnega življenja, Squid}^ Vse seje začelo na angleški način,
nadaljuje pa se po ameriško, sledeč bežiščnici, ki seji ni mogoče
upreti. Ahab lahko upravičeno reče, da beži od vsepovsod. Očetov-
ska funkcija se zgublja v korist dvoumnih, temačnejših sil. Subjekt
izgublja svojo teksturo in posipa patchwork, ki se neskončno raz-
rašča: ameriški patchwork postane zakon Melvillovega dela, ki
nima centra, prednje in zadnje strani. Zdi se, kot bi izrazne poteze
pobegnile obliki, kot abstraktne črte neznane pisave, kot gube, ki
se krivijo z Ahabovega čela na BCita, kot gibljivi trakovi v »strašnih
zavojih«, ki se vijejo preko trdne vrvi in ki vedno lahko potegnejo
16. [Squid je naslov 59. poglavja v romanu Moby Dick. Squid sicer običajno
pomeni 'ligenj, kalamar', v romanu pa gre za srečanje z gromozansko sipo,
brezoblično živo maso z lovkami, ki sicer nastopa kot mitična žival kito-
lovcev in ki naj bi služila za hrano belemu kitu.]
67
GILLES DELEUZE
mornarja v morje, subjekta v smrt.''' V Pierre ali dvoumnostiyzne-
mirljivi nasmešek neznanega mladeniča na sliki, ki je tako podobna
očetovi sliki, deluje kot izrazna poteza, id se emancipira in že
samo s tem uspe podred sleherno podobnost, obenem pa zamaje
samega subjekta. I PREFER NOT TO je tudi izrazna poteza, ki
okuži vse in pobegne lingvistični formi, vzame očetu njegovo
zgledno besedo, sinu pa možnost, da reproducira oziroma prepisuje.
To je sicer še vedno proces identifikacije, toda zdaj je postal
psihotičen, namesto da bi sledil avanturam nevroze. Iz nevroze
starega sveta uide nekoliko shizofrenije. Razločimo lahko tri raz-
lične značilnosti. Prvič, neformalno izrazno potezo, ki se zoper-
stavlja podobi ali izraženi formi. Drugič, ni več subjekta, ki bi se
dvignil do podobe, najsi bi pri tem uspel ali ne. Prej bi rekli, da se
med obema členoma ustvari področje nerazlikovanja, nerazločlji-
vosti, dvoumnosti - kot da bi dosegla točko, ki neposredno pred-
hodi njunemu vzajemnemu razlikovanju: to ni podobnost, ampak
drsenje, skrajno sosedstvo; absolutna neposredna bližina; ne na-
ravna povezanost, ampak proti-naravna povezava. To je področje
»skrajnega severa«, »arktike«. To ni več stvar Mimesis, ampak
postajanja: Ahab ne oponaša kita, postane Moby Dick, preide v
tako sosednje področje, da se ne more več razlikovati od Moby
Dicka, in s tem, ko udarja po kitu, udarja po samem sebi. Moby
Dick je »najbližja stena«,'® s katero se izenači. Redburn se odpove
podobi očeta in rajši preide na dvoumne poteze skrivnostnega
17.	Régis Durand je opozoril na vlogo razrvanih linij na kitolovcu kot nasprot-
ja formaliziranih \r\'v. Melville, signes et métaphores. Éd. L'Âge d'homme,
Lausanne 1980, str. 103-107. Durandova knjiga (1980) in Jaworski (1986)
sta najgloblji anahzi Melvilla, ki sta izšh v novejšem času.
18.	[Slovite Ahabove besede iz Moby Dicka: »Kako naj jetnik doseže zunanjost,
razen da prebije steno? Zame je beli kit ta stena, čisto ob meni. (To me, the
white whale is that wall, shoved near to me.)« Moby Dick; or, The Whale,
izd. Harold Beaver. Penguin, Harmondsworth itd. 1972, str. 262.]
68
BARTLEBY ALI FORMULA
brata. Pierre ne oponaša svojega očeta, ampak doseže sosednje
področje, kjer se ne more več razlikovati od svoje polsestre Isabelle
in postane ženska. Medtem ko se nevroza otepa v mrežah incesta
z materjo zato, da bi se bolje identificirala z očetom, psihoza sprosti
incest s sestro kot postajanje, kot svobodno identifikacijo moškega
in ženske: enako Kleist uporablja atipične, skoraj živalske izrazne
poteze, jecljanje, škripanje z zobmi, spačenke, ki jih je njegov
strastni pogovor s sestro poln. Tretjič pa psihoza nadaljuje svoje
sanje, da bi ustoličila funkcijo univerzalnega bratstva, ki ne po-
teka več preko očeta; ki se zgradi na ruševinah očetovske funkcije
in ki celo predvideva popolno uničenje vsake očetove podobe in
nadaljuje neodvisno pot povezave ali sosedstva, ki iz ženske naredi
sestro, iz drugega moškega pa brata, tako kot je strašna »opičja
vrv« povezovala mladoporočenca Ishmaela in Queequega. To so
tri značilnosti ameriškega sna, ki sestavljajo novo idendfikacijo,
novi svet: Poteza, Področje in Funkcija.
Pravkar smo pomešali tako različna junaka, kot sta Ahab in
BarÜeby. Ali si nista vendar v vsem nasprotna? Melvillovska psi-
hiatrija stalno opozarja na dva pola: na monomane in na hipo-
hondre, na demone in na angele, rablje in žrtve, na Hitre in na
Počasne, na Udarne in na Udarjene, na Nekaznljive (onstran vsake
kazni) in na Neodgovorne (tostran vsakršne odgovornosü). Kaj
stori Ahab, ko sprosU svoje nore in goreče poteze? On je üsü, ki
prekine pogodbo. Izda zakon lovcev na kite, po katerem se lovi
vsakega zdravega kita, na katerega naletimo, brez izbiranja. On pa
izbere, še naprej se enači z Moby Dickom, požene se v svojo neraz-
ločljivo postajanje in spravi svojo posadko v smrtno nevarnost.
In prav to strašno preferenco mu ladijski častnik Starbuck zagre-
njeno očita in celo pomisli, da bi izdajalskega kapitana ubil. Izbi-
ranje je prometejski gxt\\par excellence}'^ Tak je primer Kleistove
19. Georges Dumézil (uvod k Charachidzé, Prométhée ou le Caucase, Flam-
69
GILLES DELEUZE
Pentezileje, Ahab-ženske, kije za svojega sovražnika, kot svojega
nerazločljivega dvojnika, izbrala Ahila, navkljub zakonu Ama-
zonk, ki prepoveduje »preferirati« sovražnika. Svećenica in Ama-
zonke v tem vidijo izdajo, ki se v norosd kaže kot identifikacija z
ljudožerstvom. Sam Melville v svojem zadnjem romanu, Billy
Budd, uporabi drugega monomaničnega demona, orožarskega
mojstra Claggarta. Podrejena Claggartova funkcija nas ne sme
preslepiti: natanko tako kot Ahab tudi on ni primer psihološke
krutosti, temveč metafizične perverznosti, ki je v tem, da izbira
plen, da z nekakšno ljubeznijo preferira izbrano žrtev, namesto da
bi uveljavljal zakon flote, ki mu zapoveduje, da za vse uporablja
enako disciplino. Tako nam da misliti pripovedovalec, ko spomni
na staro in skrivnostno teorijo, ki jo je razložil že Sade: zakon,
zakoni vladajo neki drugotni čutni naravi, medtem ko so prirojeno
pokvarjena bitja deležna strašne, nadčutne in prvobitne, izvirne,
oceanske Narave, ki skoznje sledi svojemu lastnemu neracional-
nemu cilju. Niču, Niču, ki ne pozna zakona.^" Ahab bo prodrl skozi
steno, čeprav ni nič zadaj in bo iz niča naredil predmet svoje volje:
»Zame je beli kit ta stena, čisto ob meni. Včasih mislim, da ni
ničesar za njo. A to je dovolj.« Tako mračna bitja, kot so globoko-
morske ribe, pravi Melville, lahko odkrije in diagnosticira le oko
preroka, ne pa psihologa, pri tem pa ne more preprečiti njihovega
norega podviga, »skrivnostne krivičnosti«...
Torej zdaj lahko razvrstimo Melvillove junake. Na eni strani
monomani ali ti demoni, ki postavijo neko monstruozno preferenco
marión, Pariz 1986): »Grški mit o Prometeju je ostal skozi stoletja pred-
met refleksije in sklicevanja. Bog, ki pri borbi za dinastijo ne sodeluje s
svojimi brati proti bratrancu Zevsu, ampak popolnoma sam izzove in osmeši
samega Zevsa..., taantikristms prizadene in v nas prebudi mračna in občut-
ljiva področja.«
20. O konceptu dveh Narav pri Sadu (papeževa teorija v Novi Justini), cf. Klos-
sowski, Sade, mon prochain. Ed. du Seuil, Pariz 1967, str. 137 ff.
70
BARTLEBY ALI FORMULA
in ki jih Žene volja niča: Ahab, Claggart, Babo... Na drugi strani
pa angeli ali hipohondrični svetniki, ki so skoraj bedasti, nedolžna
in čista bitja, z neko prirojeno slabostjo, pa tudi nenavadno lepoto,
po naravi okameneli in ki imajo raje ... sploh ne volje, prej nič
volje kot pa voljo po niču (hipohondrični »negadvizem«). Preživijo
lahko samo, če postanejo kamen, če zanikajo voljo in se v tej sus-
penziji posvetijo.^' To so Cereño,^^ Billy Budd in predvsem
Bartleby. In čeprav si pripadniki teh dveh dpov v vsem naspro-
tujejo, eni so rojeni izdajalci, drugi po svojem bistvu izdani, eni
pošastni očetje, ki žrejo svoje otroke, in drugi zapuščeni sinovi
brez očeta, vendarle strašijo isti svet in se menjavajo tako kot se v
Melvillovem (pa tudi Kleistovem) pisanju izmenjujejo stacionarni
in otrpli procesi z noro hitrimi postopki: stil, s svojim zaporedjem
katatonij in naglice... Eni in drugi, obe vrsti junakov, Ahab in Bart-
leby pripadata tej prvobitni Naravi, v njej živita in sta njen se-
stavni del. Vse ju zoperstavlja, pa vendar gre morda za isto kre-
aturo - prvotno, izvorno, trmoglavo, vzeto z dveh plati, ki jo zdaj
določa predznak »plus«, zdaj »minus«: Ahab in Bartleby, kot pri
Kleistu grozljiva Pentezileja in sladka mala Katica, onstran in
tostran vesd, tista, ki izbere, in tista, ki ne izbere, tista, ki tuli kot
volkulja, in tista, ki raje ne bi govorila.^'
21.	Cf. koncept svetosti pri Schopenhauerju kot dejanje, s katerim se zanika
Volja skozi odpoved sleherni posebnosti. Pierre Leyris v drugem uvodu k
Billyju Buddu (Gallimard) opomni na globoko Melvillovo zanimanje za
Schopenhauerja. Nietzsche je v Parsifalu videl tip Schopenhauerjevega
svetnika, nekakšnega Bartlebyja. Toda Nietzsche meni, da je človek še
vedno raje demon kot svetnik: »Človek bo še vedno raje hotel nič, kot pa
da ne bi nič hotel ...« {H genealogiji morale, III, § 28 [Cf. slov. prevod
Slovenska matica, Ljubljana 1988, str 345].)
22.	[»Benito Cereño« spada med Melvillove zgodbe iz 1853-1856 inje bila
skupaj z »Bartlebyjem« objavljena v zbirki The Piazza Tales leta 1856.]
23.	Cf. Kleist, pismo H. J. von Colhnu. december 1808 (Correspondance. Galli-
71
GILLES DELEUZE
Končno pa pri Mellvilu obstaja še tretji tip junaica, tistega, iti
je na strani zakona, čuvar božjih in človeških zakonov druge nara-
ve: to je prerok. Edinole kapitanu Delanu manjka preroško oko,
zato pa imajo Ishmael v Moby Dicku, kapitan Vere v Billyju Buddu
in advokat v »Bardebyju« vsi po vrsd moč, da »Vidijo«: sposobni
so, kolikor se le da, doumed in razumed bitja prve Narave, velike
monomanične demone oziroma nedolžne svetnike, včasih pa celo
oboje. Vendar so tudi oni zelo dvoumni. Sposobni so sicer razumed
prvo Naravo, ki jih fascinira, vendar niso zaradi tega nič manj
predstavniki druge narave in njenih zakonitosd. Nosijo očetovsko
podobo: videti so dobri očetje, dobrohotni očetje (ali vsaj veliki
zaščitniški bratje, kot Ishmael do Queequega). Vendar jim ne uspe
zaustavid demonov, saj so le-d za zakon prehitri, vse preveč prese-
netljivi. In nedolžnega, neodgovornega ne rešijo: darujejo ga, v
imenu zakona, izvedejo Abrahamovo žrtvovanje. Pod njihovo oče-
tovsko masko se skriva dvojna identifikacija: z nedolžnim, do kate-
rega čutijo resnično ljubezen, pa tudi z demonom, saj na svoj način
prelomijo pogodbo z nedolžnim, ki ga ljubijo. Torej izdajajo, ven-
dar na drugačen način kot Ahab ali Claggart: slednja sta prekršila
zakon, medtem ko sta Vere in advokat v imenu zakona prekršila
tih in skoraj nepriznan sporazum (celo za Ishmaela se zdi, da se
odvrne od svojega divjega brata Queequega). Še naprej ljubkujejo
nedolžnega, ki so ga obsodili: kapitan Vere bo umrl z imenom Billyja
Budda na ustnicah in zadnje besede advokata na koncu zgodbe
bodo: »Ah, Bardeby! Ah, človeštvo!«, z njimi poudari ne pove-
zavo, ampak, nasprotno, alternadvo, kjer je moral proti Bardebyju
izbrati preveč človeški zakon. Ker so d junaki v svojih protislovjih
razpeti med obe Naravi, so sicer zelo pomembni, vendar nimajo
mard, Pariz 1976, str. 263). Tudi Katica iz Helbronna [Kätchen von Heil-
bronn] ima svojo Formulo, kije blizu Bartlebyjevi: »Jaz tie vem« ali. krajše,
»ne vem«.
72
BARTLEBY ALI FORMULA
teže drugih dveh. So bolj Priče, pripovedovalci, interpreti (zato se
nam tista branja Moby Dicha, ki poudarjajo vizijo Ishmaela, ne
zdijo ravno prepričljiva). Nek problem namreč uhaja temu tretjemu
tipu junaka, nek višji problem, ki se ureja med dvema drugima.
Človek, vreden zaupanja {The Confidence-Man,-'' nekako tako,
kot se reče Medicine-man [vrač], Človek-zaupnik) je poln Melvil-
lovih razmišljanj o romanu. Prvi razmislek je v tem, da se sklicuje
na pravice višje iracionalnosti (14. poglavje). Zakaj bi se moral
romanopisec čutiti obvezan pojasnjevati vedenje svojih junakov
in jim dajati razloge, ko pa vendar življenje sámo nikoli ničesar
ne pojasni in pušča v svojih bitjih veliko temnih, nerazločljivih,
nedoločnih področij, ki se upirajo vsakemu pojasnjevanju? Življe-
nje utemeljuje, njega ni treba utemeljevati. Angleški roman in še
bolj francoski roman čutita potrebo po racionaliziranju, pa čeprav
šele na zadnjih straneh, psihologija paje nedvomno zadnja oblika
racionalizma: zahodnjaški bralec pričakuje zaključno besedo.
Psihoanaliza je v tem pogledu dala nov polet pretenzijam racio-
nalizma. Toda če ni prizanesla velikim romanom, vendarle noben
romanopisec njene dobe v njej ni našel veliko zanimivega. Usta-
novno dejanje ameriškega romana in prav tako tudi ruskega roma-
na je bilo, da je roman postavilo daleč od poti razlogov in da je
ustvarilo junake, ki se zadržujejo v niču, ki preživijo samo v praz-
nini, ohranjajo prav do konca svojo skrivnost in izzivajo logiko in
psihologijo. Celo njihova duša, pravi Melville, je »neizmerna in
zastrašujoča praznina«, in Ahabovo telo je »prazna školjka«. Če
že imajo formulo, ta prav gotovo ne razlaga, »RAJE BI, DA NE«
ostaja kabalistična formula - natanko tako kot formula Človeka
24. [The Confidence-Man: His Masquerade, napisan v letih 1855-1856, kije
izšel leta 1857, je zadnji roman, ki gaje Melville sam dokončal in izdal. Od
Billyja Budda, kije ob Melvillovi smrti ostal v rokopisu, ga loči trideset let.]
73
GILLES DELEUZE
iz podzemlja," ki sicer ne more preprečiti, da 2 in 2 ne bi bilo 4,
vendar se temu ne VDA (raje bi, da 2 in 2 ne bi bilo 4). Za velike
romanopisce, kakršni so Melville, Dostojevski, Kafka ali Musil,
je pomembno, da stvari ostanejo enigmadčne in vendar ne arbi-
trarne: skratka, nova logika, prav zares logika, ki pa nas ne pripelje
nazaj k razumu in ki zajame tesno bližino življenja in smrd. Roma-
nopisec ima preroško oko, ne psihologovega pogleda. Za Melvilla
tri velike kategorije junakov pripadajo tej novi logiki, kakor tudi
ta pripada njim. Ravno tako kot ni treba utemeljevati življenja, ni
treba utemeljevati romana, kakor hitro doseže iskano PODROČJE,
skrajno severno področje, daleč od umerjenih pokrajin.^® In, resnici
na ljubo, razuma ni, obstaja samo po koščkih. V Billyju Buddu
Melville monomane označi kot Mojstre razuma - zato jih je tako
težko presenetiti. A razlog je v tem, daje njihov delirij aktiven in
da se poslužujejo razuma, ga postavljajo v službo svojih najvišjih
ciljev, ki so pravzaprav zelo nerazumni. Hipohondri pa so Izob-
čenci razuma, čeprav ni mogoče ugotoviti, ali se iz njega ne izklju-
čijo sami zato, da bi dosegli tisto, česar jim razum ne more dati,
nerazločljivo, neimenljivo, s katerim se bodo lahko spojih. Končno
pa so celo preroki le Utopljenci razuma: če se Vere, Ishmael ali
advokat tako močno oprijemljejo ostankov razuma, ki ga zaman
poskušajo sestaviti v celoto, je to zato, ker so toliko videli in ker
jih je to, kar so videli, za vedno zaznamovalo.
Neka druga Melvillova pripomba (44. poglavje) pa med junake
romana prinese bistveno razlikovanje. Melville pravi, da predvsem
25.	[Gre za (brezimnega) junaka romana Dostojevskega Zapiski iz podzemlja
(1864).]
26.	Primerjava med Musilom in Melvillom bi zadevala naslednje štiri točke:
kritiko razuma/razloga [raison] (»Načelo nezadostnega razuma/razloga«);
razkrinkanje psihologije (»vehka luknja, ki ji pravimo duša«); nova logika
(»drugo stanje«); Področje skrajnega severa (»Možno«). [Tako v francoščini
kot v angleščini raison in reason pomenita obenem razum, um in razlog.]
74
BARTLEBY ALI FORMULA
ne smemo zamenjevati resničnih Originalov z zgolj pomembnimi
ali nenavadnimi, posebnimi junaki. Kajti posebneži, ki jih je v
romanu lahko zelo veliko, imajo značaje, ki določajo njihovo
obliko, lastnosti, ki sestavljajo njihovo podobo; nanje vpliva okolje
in vplivajo drug na drugega, tako da se njihova dejanja in reakcije
pokoravajo splošnim zakonom, pri tem pa vsakič ohranjajo
posebno vrednost. Tako so stavki, ki jih izrekajo, njihovi lastni
stavki, čeprav nič manj ne upoštevajo splošnih jezikovnih zakonov.
Zato pa nasprotno sploh ne vemo, če razen prvotnega Boga abso-
lutno obstaja kak original, zaradi česar je lepo že, če naletimo na
enega. Melville pravi, daje težko razumeti, kako bi roman lahko
vseboval več originalov. Vsak original je mogočna samotna Figura,
ki prekaša vsako razložljivo obliko: lansira goreče izrazne poteze,
ki označujejo trmoglavost misli brez podobe, vprašanje brez
odgovora, skrajnost logike brez racionalnosti. Kot figure življenja
in vednosti vedo nekaj neizrazljivega, živijo nekaj nedoumljivega.
Na sebi nimajo nič splošnega, a prav tako niso posebnosti, uhajajo
spoznanju, izzivajo psihologijo. Celo besede, ki jih izgovarjajo,
prekoračujejo splošne zakone jezika (»predpostavke«), tako kot
preproste posameznosti govora, saj so kot ostanki oziroma pro-
jekcije enotnega, izvirnega, prvega jezika in vsako govorico pone-
sejo na rob tišine in glasbe. Bardeby nima nič posebnega, prav
tako pa nič splošnega, on je Original.
Originali so bitja prve Narave, ni pa jih mogoče ločiti od sveta
ali od druge narave, kjer učinkujejo: razkrivajo njeno praznino,
nepopolnost zakonov, mediokritete posamičnih bitij, svet kot
maškarado (temu bo Musil po svoje rekel »vzporedno delovanje«).
Vloga prerokov, njih, ki niso originali, je prav v tem, da edini
prepoznajo njihove brazde v tem svetu in neizrekljiv nemir, s kate-
rim ga okužijo. Melville pravi, da original ni podvržen vplivu oko-
lja, ampak da, obratno, meče na okolico bledo belo svedobo, kije
75
GILLES DELEUZE
taka kot svetloba, ki v »Genezi spremlja začetek stvari.« Originali
so včasih nepremični vir te svetlobe, kot mornar na vrhu jambora,
kot obešeni zvezani Billy Budd, ki »se dviguje« ob jutranji zarji,
kot Bartleby, ki stoji v advokatovi pisarni, včasih pa bliskovita
pot, prehitra, da bi ji lahko sledili z očmi, Ahabova ali Claggartova
strela. To sta dve veliki originalni Figuri, ki ju najdemo povsod
pri Melvillu, Panoramski posnetek in Travelling, stacionarni proces
in neskončna hitrost. A čeprav sta to dva elementa ritma, čeprav
postaje dajejo ritem gibanju ter iz negibnega prikličejo bliske, mar
originalov in njihovih dveh tipov ne ločuje neko protislovje? Kaj
hoče povedati Jean-Luc Godard, ko v imenu filma trdi, da med
panoramskim posnetkom in travellingom obstaja nek »moralni
problem«? Je mogoče to dsta razlika, zaradi katere se zdi, da v
velikem romanu ne more obstajati več kot en original? Slabi romani
niso nikoli mogli ustvarid še tako majhnega originalnega junaka,
kako bi torej mogel veliki roman ustvarid več kot enega naenkrat?
Ahab ali Bartleby... Tako kot velike Figure slikarja Bacona, ki
priznava, da še ni našel sredstva, da bi združil dve na eni sami
sliki.In vendar bo Melvillu to uspelo! Če prekine svoj molk in
končno napiše Billyja Budda, je to zato, da ta zadnji roman pod
ostrim pogledom kapitana Vera združi dva originala, demonič-
nega in okamenelega: problem ni bil povezati ju z določeno zgod-
bo - to je vendar enostavno in brez posledic, saj zadošča, da je
eden žrtev drugega -, ampak ju držati skupaj na sliki (kolikor je
»Benito Cereño« to že poskusil, je to storil le nepopolno, pod
kratkovidnim in nejasnim pogledom Delana).
27. Prim. Francis Bacon, L'art de l'impossible. Éd. Skira, Ženeva 1976,1, str
123. Melville paje rekel: »Mogoče nekoliko tudi zaradi tega, ker na določeni
orbiti obstaja en sam planet, v umetniškem delu ne more biti več kot en
originalen junak; dva junaka bi prišla v tako nasprotje, da bi nastal kaos.«
76
BARTLEBY ALI FORMULA
Kateri veliki problem torej preganja Melvillovo delo? Ponovno
najti neko sluteno idendteto? Nedvomno to, da bi spravil oba origi-
nala in zato tudi spravil original z drugotnim človeštvom, nečlo-
veško s človeškim. Toda dobrih očetov ni, kar dokazujeta kapitan
Vere in advokat. So le strašni očetje, ki žrejo svoje otroke, in oka-
meneli sinovi brez očetov. Če lahko rešimo človeštvo in spravimo
originale, lahko to storimo le z razpustitvijo, z razstavljanjem
očetovske funkcije. Zato je velik dogodek, ko Ahab, ko moli k
ognju svetega Elma, odkrije, da je oče sam izgubljeni sin, sirota,
medtem ko je sin sin ničesar ali vseh, brat.^® Kot bo rekel Joyce,
očetovstva ni, to je praznina, nič, ali raje področje negotovosti,
kjer strašijo bratje, brat in sestra. Maska dobrega očeta mora pasti
zato, da se prva narava pomiri in da se prepoznajo Ahab in Bardeby,
Claggart in Billy Budd ter v nasilju enih in začudenju drugih spro-
stijo plod, ki so ga nosili v sebi, čist in preprost bratovski odnos.
Melville bo neprestano razvijal radikalno opozicijo med bratstvom
in krščanskim »usmiljenjem« ali očetovskim »človekoljubjem«.
Rešiti človeka očetovske funkcije, ustvariti novega človeka ali
človeka brez posebnosti, združiti original in človeštvo tako, da
ustvariš družbo bratov kot novo univerzalnost. V bratovski družbi
zavezništvo zamenja sorodstveno povezanost in krvno pogodbo,
istokrvnost. Moški je resnično krvni brat moškega, ženska pa je
njegova krvna sestra: po Melvillovem mnenju je io skupnost sam-
cev, ki svoje člane potegne v neomejeno postajanje. En brat, ena
sestra, toliko bolj resnična, kolikor nista več njegova, njena, vsako
»lastništvo« izgine. Goreča strast, globlja od ljubezni, ker nima
ne substance ne lastnosti, temveč zariše neko nerazločljivo pod-
28. Prim. Régis Durand, op. cit., str. 153. Jean-Jacques Mayoux je zapisal:
»Kar se tiče osebnega področja, je vprašanje očeta zaenkrat popravljeno,
če ne urejeno... Toda ne tiče se samo njega. Vsi smo sirote. In zdaj je čas
bratstva.« (Melville par lui-même. Éd. du Seuil, Pariz 1958, str 109.)
77
GILLES DELEUZE
ročje, kjer gre skozi vse intenzitete v vseh smereh, se razširi tja do
homoseksualnega odnosa med brad in gre preko incestuoznega
odnosa med bratom in sestro. To je dsd najbolj skrivnosten odnos,
ki zanese Pierra in Isabelle, ki potegne za seboj Heathcliffa in
Catherine v Viharnem vrhu, vsak je nekaj časa Ahab in Moby
Dick: »Naj bosta najini duši iz česarkoli, njegova in moja sta ena-
ki ... moja ljubezen do njega je podobna večnim podzemnim ska-
lam, izvor malo vidnega, toda potrebnega veselja... Jaz sem Heath-
cliff! vedno je prisoten v mojem duhu: ne kot užitek, tako kot jaz
nisem vedno užitek sama sebi, ampak kot moja lastna bit...«
Kako bi se lahko ta skupnost uresničila? Kako bi bil lahko
največji problem rešen? Toda ali se ni že sam od sebe rešil prav
zato, ker ni oseben, ker je zgodovinski, geografski, polidčen? To
ni zasebna zadeva ali zadeva posameznika, ampak je kolekdvna
zadeva, to je zadeva nekega naroda ali, bolje, vseh narodov. To ni
ojdipovska fantazma, ampak politični program. Melvillov samec
Bardeby mora tako kot Kafkov najd »kraj za svoje sprehode«,
Ameriko. Američan seje rešil angleške očetovske funkcije, je sin
razdrobljenega očeta, vseh narodnosti. Že pred neodvisnostjo
Američani mislijo na kombinacijo držav, na obliko države, ki bi
ustrezala njihovi poklicanosti; toda njihova poklicanost ni ponovno
ustvariti »staro državno skrivnost«, en narod, eno družino, eno
dediščino, enega očeta, temveč predvsem ustvariti nek svet, bratsko
družbo, federacijo ljudi in dobrin, skupnost anarhističnih posamez-
nikov, ki se navdihujejo pri Jeffersonu, Thoreauju, Melvillu. Taka
je deklaracija Moby Dicha (26. poglavje): če je človek človeku
brat, če je vreden »zaupanja«, to ni kot pripadnik ene narodnosti
in ne kot lastnik ali delničar, ampak samo kot Človek - takrat, ko
je izgubil tiste lastnosti, ki tvorijo njegovo »nasilnost«, njegovo
»neumnost«, »nizkotnost«; takrat, ko se zaveda samega sebe le še
skozi poteze nekega »demokratičnega dostojanstva«, ki gleda na
78
BARTLEBY ALI FORMULA
vse posebnosti kot na prav toliko odurnih madežev, ki vzbujajo
tesnobo ali usmiljenje. Amerika je potencial človeka brez poseb-
nosti, originalnega Človeka. Že v Redburnu (33. poglavje): »Nid
kaplja ameriške krvi ne more biti prelita, ne da bi se prelila lai
celega sveta. Anglež, Francoz, Nemec, Danec ali Škot, Evropejec,
ki se roga Američanu, pravi Raca svojemu lastnemu bratu in izpo-
stavlja svojo lastno dušo nevarnosd na dan poslednje sodbe. Nismo
ozka rasa, nacionalistično in tercialsko pleme Hebrejcev, ki se jim
je kri pokvarila, ker sojo hoteli preveč čisto in so obdržali direktno
potomstvo in istokrvne poroke ... Smo manj narod kot svet, kajd
razen če, tako kot Melkizedek, ne pravimo celemu svetu oče, smo
brez očeta in matere ... Smo dediči vseh stoletij vseh časov in
našo dediščino delimo z vsemi narodi...«
Slika proletarca iz devetnajstega stoletja je taka: nastop komu-
nističnega človeka ali družbe tovarišev, bodočega Sovjeta, saj je
brez lastnine, brez družine in brez naroda ter nima druge oprede-
litve, kot daje človek. Homo tantum. Toda to je tudi slika Ameri-
čana, z drugimi sredstvi sicer - in poteze enega in drugega se
prepletajo ali pa se pogosto pokrivajo. Amerika je mislila, da bo
naredila revolucijo, katere moč bi bila v univerzalni imigraciji pri-
seljencev iz vseh dežel, tako kot bo boljševiška Rusija naredila
svojo revolucijo, ki bi povzročila univerzalno proletarizacijo, »pro-
letarci vseh dežel«...: dve obliki razrednega boja. Tako da ima me-
sijanstvo devetnajstega stoletja dve glavi in se izraža ravno tako v
ameriškem pragmatizmu kot, navsezadnje, v ruskem socializmu.
Pragmatizma ne razumemo, če vidimo v njem zgolj površno
filozofsko teorijo, ki sojo izdelali Američani. Pač pa razumemo
novost ameriškega mišljenja, če v pragmatizmu vidimo enega od
poskusov, da bi spremenili svet in si izmislili nov svet, novega
človeka kot nekaj, kar se naredi. Zahodna filozofija je bila loba-
nja ali očetovski Duh, ki seje kot celota realiziral v svetu, v spo-
79
GILLES DELEUZE
znavajočem subjektu pa kot v lastniku. Ali se Melvillova žaljivka,
»metafizična krastača«, ne naslavlja na zahodnjaškega filozofa?
Kot sodobnik ameriškega transcendentalizma (Emerson, Thoreau)
Melville že riše poteze pragmatizma, ki ga bo sam nadaljeval.
Najprej je to afirmacija sveta v procesu, na otočju. Niti sestavljanka
ni, katere koščki z ujemanjem znova sestavijo celoto, ampak je
bolj zid iz prosdh, ne-zacementiranih kamnov, kjer je vsak element
vreden sam zase in vendar v odnosu do drugih: izolad in prosto
lebdeči odnosi, otoki in med-otoki, gibljive točke in vijugaste črte,
kajd Resnica ima vedno »razcefrane robove«. Ne lobanja, ampak
vrv iz vretenc, hrbtenični mozeg; ne uniforma, ampak Harleki-
nov plašč, isto belo na \)e\em,patchwork, ki se nadaljuje v neskonč-
nost, s številnimi povezavami, tako kot suknjič Redburna, White
Jacketa ali Velikega kozmopolita: ameriška iznajdba par excel-
lence, kajti Američani so izumili patchwork v enakem smislu, kot
pravimo, da so Švicarji izumili uro na kukavico. Ampak zato je
tudi potrebno, da spoznavajoči subjekt, ta edini lastnik, odstopi
prostor skupnosd raziskovalcev, točneje bratom z otočja, ki nado-
mestijo spoznanje z verovanjem, natančneje, z »zaupanjem«: ne
z verovanjem v drugi svet, ampak z zaupanjem v ta svet in v člo-
veka kot v Boga (»poskusil bom vzpon na Ofo z upanjem, ne z
vero ... šel bom po svoji pod...« ).
Pragmatizem je natanko ta dvojni princip otočja in upanja.^'
Kaj mora biti skupnost ljudi, da bo možna resnica? Truth in trust.
29. Jaworski je natančno proučil ta svet otočja ali to izkušnjo s patchworkom.
Ti temi najdemo v vsakem pragmatizmu, zlasti na najlepših straneh Willia-
ma Jamesa: svet je kot »izstreljen iz pištole iz neposredne bhžine«. Tega ni
mogoče ločiti od iskanja nove človeške skupnosti. V Pierre ali dvoumnosti
se skrivnostni spis Plutinusa Plinnlimona že pojavi kot manifest absolutnega
pragmatizma. Glede zgodovine pragmatizma nasploh, filozofskega in
političnega, bomo napotili na delo Gérarda Deledalla La philosophie amé-
ricaine. Éd. L'Âge d'homme: zlasti pomemben je Royce zaradi svojega
80
BARTLEBY ALI FORMULA
Pragmatizem se bo vedno boril na dveh frontah, tako kot se je že
Melville: proti posebnostim, ki človeka postavijo proti človeku in
gojijo nepopravljivo nezaupanje; ampak tudi prod Občemu ali
Vsemu, zhtju duš v imenu velike ljubezni ali dobrote. Kaj vendar
ostane dušam, ko se ne držijo več posebnosd, kaj jim preprečuje,
da se ne bi zhle v eno celoto? Ostaja jim prav njihova »original-
nost«, se pravi glas, ki ga vsaka oddaja, kot refren na robu jezika,
ki pa ga izreče samo, kadar se s telesom poda na pot (ali na morje),
kadar živi, ne da bi iskala zveličanja, kadar se poda na svoje utele-
šeno potovanje brez posebnega cilja in sreča drugega potnika, ki
ga spozna po zvoku. Lawrence je rekel, da je v tem novo mesi-
janstvo ali demokratični prispevek ameriške književnosti: proti
evropski morali odrešitve in usmiljenja postavlja moralo življenja,
kjer se duša uresniči samo, če gre na pot, brez drugega cilja,
izpostavljena vsem kontaktom, ne poskuša nikoli rešiti drugih duš,
odvrača se od tistih, ki imajo preveč avtoritativen ali preveč jav-
kajoč glas, s sebi enakimi tvori akorde, čeprav bežne in neodločne,
brez druge uresničitve kot svobode, vedno pripravljena osvoboditi
se, da se uresniči.^"
Po Melvillovem ali Lawrenceovem mnenju je bratstvo stvar
originalnih duš: mogoče se začne šele s smrtjo očeta ali Boga,
toda ne izvira iz nje, je čisto druga stvar - »vse subtilne simpatije
»absolutnega pragmatizma«, zaradi njegove »velike inteфretativne skup-
nosti«, ki združuje posameznike. Tam je veliko melvillovskih odmevov. In
za čudni Roycev trio. Avanturist, Koristnik in Zavarovalec, se zdi, kot da v
nekaterih ozirih izvira iz Melvillovega tria Monomana, Hipohondra in Pre-
roka ali pa celo opozarja na junake iz Človeka, vrednega zaupanja, ki že
dajo slutiti njegovo komično verzijo.
30. Lawrence, Études sur la littérature classique américaine. Ed. du Seuil, Pa-
riz 1948, »Whitman«. Ta knjiga vsebuje tudi dve slavni študiji o Melvillu.
Lawrence tako Melvillu kot Whitmanu očita, da sta padla nazaj v to, kar
sta razkrinkala; in vendar, pravi, si ameriška književnost utre pot prav pre-
ko njiju.
81
GILLES DELEUZE
neskončne duše, od najbolj trpkega sovraštva do najbolj strast-
ne ljubezni«.
Potrebna je nova perspektiva, perspektivizem otočja, ki združi
panoramski posnetek in travelling, tako kot v »Čarobnih otokih«."
Potrebna je dobra percepcija, posluh in vid, kot je to pokazal »Be-
nito Cereño«, in »percept«, se pravi percepcija v postajanju, mora
nadomestiti koncept. Potrebna je nova skupnost, katere člani bi
bili sposobni »zaupanja«, se pravi verovanja v same sebe, v svet
in v postajanje. Samski Bartleby se mora podati na potovanje in
najti svojo sestro, s katero bo zaužil ingverjevo tortico, novo ho-
stijo. Čeprav Bardeby živi poglobljen v študij in nikoli ne gre
ven, se ne šali, ko advokatu, ki mu predlaga nove zaposlitve, odgo-
vori: »To bi me preveč omejevalo...« In če mu preprečijo, da bi
opravil svoje potovanje, je njegovo mesto le še v ječi, kjer umre
zaradi »civilne nepokorščine«, kot pravi Thoreau, »edinem mestu,
kjer svoboden človek lahko častno biva«. William in Henry James
sta res brata, in Daisy Miller,^^ nova ameriška mladenka, prosi samo
za malo zaupanja in umre, ker ni dobila tega malega, za kar je pro-
sila. In kaj je Bartleby advokata prosil drugega kot malo zaupanja,
on pa mu odgovori z usmiljenjem, človekoljubjem, kar sta maski
očetovske funkcije? Edino advokatovo opravičilo je, da se umika
pred postajanjem, kamor bi ga Bartleby že s samim obstojem lahko
potegnil: že se širijo ^ovonc^... Junak pragmatizma ni poslovnež,
kije uspel, ampak je to Bartleby, to je Daisy Miller, to sta Pierre in
Isabelle, brat in sestra.
Pogosto opozarjajo na nevarnosti »družbe brez očetov«, toda
edina prava nevarnost je vrnitev očeta." V tem pogledu ne moremo
31.	[»The Encantadas, or Enchanted Isles«, zgodba je bila prvotno objavljena
v Putnam's in vključena v zbirko The Piazza Tales, 1856.]
32.	[Novela Henryja Jamesa, 1878.]
33.	Prim, knjigo Alexandra Mitscherlicha, Vers la société sans pères, Galhmard,
82
BARTLEBY ALI FORMULA
ločevati neuspeha obeh revolucij, ameriške in sovjetske, pragma-
tične in dialektične. Vsesplošno priseljevanje ne uspe nič bolje od
univerzalne proletarizacije. Že secesijska vojna je bfla plat zvona,
tako kot bo to pozneje likvidacija Sovjetov. Rojstvo naroda, obno-
vitev nacionalne države - in pošastni očetje se naglo vrnejo, med-
tem ko sinovi brez očeta ponovno začnejo umirad. Usoda Ame-
ričana je tako kot usoda Proletarca le papirnata podoba. Tako kot
je marsikateri boljševik že leta 1917 slišal trkad na vrata diabolične
sile, so pragmatiki in Melville že videli prihajati maškarado, ki bo
pobrala družbo bratov. Že precej pred Lawrenceom sta Melville
in Thoreau diagnosdcirala ameriško bolezen, dsto novo vezivo,
ki postavi nazaj zid, očetovsko avtoriteto in odurno usmiljenje.
Bartleby se torej prepusd smrd v ječi. Od samega začetka je
Benjamin Franklin, hinavski »Trgovec s strelovodi«,^'' dsU, ki os-
nuje magnedčno ameriško ječo. Ladja-mesto ponovno vzpostavi
najbolj opresiven zakon in bratstvo ostane le še pri dsdh mornarjih,
ki plezajo na vrh jambora in tam nepremično obstanejo {Bel mor-
narski suknjič)}^ Vehka skupnost samcev je le druščina uživačev,
kar bogatemu samcu seveda ne preprečuje, da ne bi izkoriščal
ubogih bledih delavk in tako sestavil dva nespravljiva hka pošast-
nega očeta in deklic sirot (»Raj samcev in Tartar mladih deklic«).^®
Pri Melvillu se povsod pojavlja ameriški goljuf. Katera zla sila je
iz trust naredila tako kruto podjetje, kot je »univerzalni narod«, ki
ga v »Čarobnih otokih« ustanovi Pasji kralj? Človek, vreden zaupa-
Pariz 1969 [Auf dem Weg zur Vaterlosen Gesellschaft, München 1963], s
psihoanalitičnega stahšča, ki se ne zmeni za gibanja v Zgodovini in opo-
minja na dobrodejnost angleškega očetovskega ustroja.
34.	l»The Lightening-Rod Man«, zgodba je bila objavljena v Putnam's in
vključena v zbirko The Piazza Tales, 1856.]
35.	[White-Jacket, Melvillov roman iz leta 1850.]
36.	[»The Paradise of Bachelors and the Tartarus of Maids«, Melvillova zgodba,
objavljena leta 1855 v Harper's.]
83
GILLES DELEUZE
пја, kjer melvillovska kritika usmiljenja in človekoljubja doseže
vrhunec, upodobi cel niz skrotovičenih osebnosd, za katere se
zdi, da izvirajo iz »Velikega Kozmopolita« z obleko ìzpatchworka
in ki zahtevajo samo ... malo človeškega zaupanja, da bodo lahko
izpeljali večkratno in odskočno goljufijo.
So to lažni bratje, ki jih pošilja diabolični oče, da bi obnovili
njegovo moč nad preveč lahkovernimi Američani? Toda roman je
tako kompleksen, da bi lahko mirno trdili tudi obratno: ta dolga
teorija goljufov bi bila kaj lahko tudi komična verzija pravih bratov,
kot jih vidijo preveč nezaupljivi Američani ali, še bolje, ki jih
Američani ne zmorejo več videti. Ta horda oseb vse do skrivnost-
nega otroka na končuje mogoče družba Človekoljubov, ki skrivajo
svoj demoničen načrt, mogoče pa tudi skupnost bratov, kijih Lju-
domrzniki ne znajo več prepoznati. Kajti prav sredi svojega
neuspeha ameriška revolucija neprestano ponovno uveljavlja svoje
fragmente, vedno še kaj bliskovito pokaže na obzorju, celo na
luno se pošlje, poskusi prebid zid, zopet začed eksperiment, išče
bratstvo v tem podvigu, sestro v tem nastajanju, glasbo v jecljajo-
čem jeziku, čisti zvok in neznane akorde v vsaki govorici. Kar bo
rekel Kafka o književnosti »malih narodov«, je Melville že povedal
o ameriški književnosti svojega časa: ker je v Ameriki le malo
avtorjev in ker so ljudje do njih ravnodušni, pisatelj resda ne more
uspeti kot priznan mojster, zato pa celo ob neuspehu ostane še
toliko bolj nosilec kolektivnega izjavljanja, ki ne izhaja več iz
zgodovine književnosti, temveč ohranja pravice ljudstva, ki mora
še prid, oziroma človeškega postajanja.'^ Shizofrena naloga: čeprav
je Bartleby katatonik in anoreksik, ni bolnik, ampak zdravnik bolne
Amerike, Medicine-man, novi Kristus oziroma brat nas vseh.
Prevedla Jožica Pire.
37. Prim. Mellvilov tekst o ameriški književnosti »Hawthorne and His Mosses«
[1850]. In prim, to s Kafkovim tekstom (Dnevnik, op. cit., str 179-182).
84
Giorgio Agamben
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Koje ustvaril svoj prestol, je Bog ustvaril
tudi pisalno tablo, tako veliko, da bi
človek lahko hodil po njej dsoč let. Tabla
je bila narejena iz najbolj belega bisera;
robovi so bili iz rubinov in njen osrednji
del iz smaragda. Vse, kar je bilo napisano
na njej, je bilo iz najčistejše luči. Bog je
pogledal na to tablo tisočkrat na dan, in
vsakokrat, ko jo je pogledal, je gradil in
rušil, ustvarjal in ubijal ... Hkrati s tablo
je Bog ustvaril tudi pero iz luči, kije bilo
tako dolgo in široko, da bi lahko človek
petsto let tekel po njem vzdolž in počez.
Ko je ustvaril svoje pero, mu je Bog
ukazal, naj piše. »Kaj naj pišem?« je
vprašalo pero. »Zapisal boš mojo modrost
in vsa bitja, ki sem jih ustvaril,« je odgo-
voril Bog, »od začetka do konca sveta.«
Knjiga Lestve, 20. poglavje
Kot pisar pripada Bartleby literarni konstelaciji, v kateri mesto
Seve mice zaseda Akakij Akakijevič (»V prepisovanju aktov se je
počutil kot v nekakšnem svojem raznolikem in prijetnem svetu ...
Nekatere črke so bile njegove posebne ljubljenke. Ko je prišel do
85
GIORGIO AGAMBEN
njih, je bil kar zmešan.«)^, v njenem središču je dvojna zvezda
Bouvard in Pécuchet (»Dobra ideja, ki sta jo na skrivaj gojila
oba: ... prepisovati«),^ na njeni skrajni točki pa žarijo bele luči
Simona Tanne rja (»Pisar sem,« je edina identiteta, ki jo zatrjuje)^
in kneza Miškina, ki lahko brez truda reproducira sleherni roko-
pis.'' Nekoliko dlje sledijo kot malo asteroidno spremstvo anonimni
vratarji kajkovskih sodišč. A obstaja tudi Bartlebyjeva filozofska
konstelacija, in možno je, da šele ta vsebuje šifro lika, ki ga lite-
rarna konstelacija zgolj zariše.
Pisar ali o stvarjenju
1.1. Bizantinski leksikon Suda pod gtúora Aristoteles vsebuje
to edinstveno definicijo: »Aiistotel je bil pisar narave, ki je pomakal
pero v misel.« Hölderlin je v svojih opombah k prevodu Sofokle-
jevega Ojdipa brez očitnega motiva citiral to mesto, katerega po-
men je preobrnil z minimalnim popravkom: »Aristotel je bil pisar
narave, ki je pomakal dobrohotno pero {eunoun namesto eis
noun).« Izidorjeve Etimologije poznajo drugačno verzijo, ki prihaja
od Kasiodora: »Aristoteles, quando perihermeneias scriptebat,
calamum in mente dngebat.« (»Koje Aristotel pisal spis o razla-
ganju,« - eno temeljnih logičnih del iz Organona - »je pomakal
pero v misel.«) V vsakem primeru ni odločilna toliko figura pisarja
narave (ki jo najdemo že pri Atiku), kot dejstvo, da se nous, misel
1.	Nikolaj V. Gogolj, P/đ/ć in še tri povesti, prev. Severin Šali, Mihelač, Ljub-
ljana 1992, str. 7. Vse opombe so prevajalčeve.
2.	Gustave Flaubert, Bouvard in Pécuchet, prev. Stane Ivane, Mihelač,
Ljubljana 1995.
3.	Robert Walser, Tannerjevi, prev. Jaroslav Novak, PAN, Dražgoše 1994.
4.	F. M. Dostojevski, Idiot, prev. Janko Moder, DZS, Ljubljana 1979.
86
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
ali duh, primerja s črnilnikom, v katerega filozof pomaka svoje
pero. Črnilo, kaplja teme, s katero misel piše, je misel sama.
Od kod prihaja ta definicija, po kateri je temeljni lik zahodne
filozofske tradicije skromna podoba pisarja, mišljenje pa dejanje
pisanja, četudi zelo specifično? Eno samo besedilo v celotnem
Aristotelovem koфusu vsebuje nekako sorodno podobo, kije bila
morda navdih Kasiodoru ali neznanemu avtorju te metafore; a ta
ni v logičnem Organonu, temveč v razpravi o duši. V tretji knjigi
(430a) Aristotel primerja nous, um ali mišljenje v zmožnosti, s
pisalno tablico, na kateri ni še nič napisano: »Kakor so črke na
pisalni tablici {grammateion), na kateri še ni najti ničesar dejansko
napisanega: prav to se dogaja v primeru uma.«'
V četrtem stoletju pred našim štetjem v Grčiji pisanje s črnilom
na list papirusa ni bilo edina praksa; pogosteje, predvsem za zaseb-
no rabo, se je pisalo z vtiskovanjem pisala v tablico, prekrito s
tanko plastjo voska. Ko Aristotel prispe do odločilne točke svoje
razprave, v trenutku, ko mora preiskati naravo mišljenja v zmož-
nosti in način prehoda k dejanju mišljenja, uporabi zgled takega
predmeta, verjetno prav tiste tabUce, na katero v istem trenutku
zapisuje svoje misli. Precej kasneje, koje pisanje s črnilnikom in
črnilom postalo prevladujoča praksa in je bila nevarnost, da bi
Aristotelova podoba zastarela, jo je nekdo moderniziral tako, kot
je zabeleženo v Sudi.
1. 2. V tradiciji zahodne filozofije je imela ta podoba velik
uspeh. S tem koje grammateion prevedel kot tabula rasa, je prvi
prevajalec De anima v latinščino začel njeno novo zgodovino, ki
seje iztekla v Lockeov »beli list« (»Predpostavimo, daje na začet-
5. Aristotel, O duši, prev. Valentin Kalan, Slovenska matica, Ljubljana 1993,
str. 208.
87
GIORGIO AGAMBEN
ku um tO, kar se imenuje bel list, brez črke ali kakršnekoli 'ideje'.«)
po eni strani, po drugi strani pa v nekoherentni [italijanski] izraz
»počisdti [narediti] prazno mizo« [»far tabula rasa«: popolnoma
odpravid, odstranid]. Podoba je namreč vsebovala možnost nespo-
razuma, kije zagotovo pripomogla k njenemu uspehu. Že Aleksan-
der iz Afrodiziade je opozoril, da filozof ne bi smel govorid o
grammateion, temveč bolj natančno o svoji epitëdeiotës, torej o
tankem sloju občutljivega voska, ki ga prekriva in v katerega pisalo
vdsne črke (z izrazi prevajalcev v latinščino torej ne tabula rasa,
temveč rasura tabulae). Opažanje (Aleksander je imel posebne
razloge, daje vztrajal na njem) je bilo kljub vsemu točno. Težavi,
ki ju Aristotel skuša zaobid s podobo tablice, sta namreč čista
zmožnost mišljenja in način koncipiranja prehoda v dejanskost.
Kajd če bi mišljenje v sebi že imelo kako določeno obliko, bi
vedno že bilo nekaj (kot je pisalna tablica neka stvar), nujno bi se
soprikazovalo v objektu mišljenja in bi tako zastiralo mišljenje.
Zato Aristotel skrbno opozori, da »njegova narava [=narava uma]
tudi ne more bid nobena druga kakor ta, daje zmožen sprejemad.
Zatorej dsd del duše, ki se imenuje um (z umom pa mislim na to,
s čimer duša razumeva in doumeva), v dejanskosti ni nič od biva-
jočega, preden ali dokler ne misli.«^
Um torej ni stvar, temveč bitnost čiste zmožnosti, in podoba
pisalne tablice, na kateri ni še ničesar napisanega, služi prav
predstavitvi načina eksistence čiste zmožnosti. Vsaka zmožnost
biti ali delati nekaj je namreč po Aristotelu vedno tudi zmožnost
ne biti ali ne delati {dynamis më einai, më energhein), brez katere
bi zmožnost vedno prešla k dejanju in bi se izenačila z njim (po
tezi Megarikov, ki jo Aristotel ekspUcitno zavrne v knjigi Theta
Metafizike). Ta »zmožnost ne« je skriti temelj Aristotelovega nauka
6. Ibid., str. 204.
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
o zmožnosti, po katerem za vsako zmožnost obstaja tudi nezmož-
nost {ton aoutou kai kata to auto pasa dynamis adynamia - Met.
1046a, 32)7 Tako kot gradbenik ohrani svojo zmožnost gradnje
tudi tedaj, koje ne udejanji, in tako kot je igralec citer to zato, ker
lahko tudi ne igra citer, tako mišljenje obstaja kot zmožnost mislid
in ne misliti, kot voščena tablica, na kateri ni še nič napisanega
(možni um srednjeveških filozofov). In tako kot pisar nenadoma
zareže s pisalom v občutljivo voščeno plast, tako zmožnost
mišljenja, ki ni nekaj na sebi, dopusd aktu uma, da se dogodi.
1. 3. VMessinijemedletoma 1280 in 1290 Abraham Abulafija
sestavil dste kabalisdčne razprave, ki so kot rokopisi ostale cela
stoletja v evropskih knjižnicah in na katere sta nespecialiste opozo-
rila šele v našem stoletju Gershom Scholem in Moshe Idei. V njih
je božje stvarjenje razumljeno kot dejanje pisanja, v katerem črke
predstavljajo, če lahko tako rečemo, materialni vektor, preko kate-
rega se ustvarjajoča Božja beseda - enačena s pisarjem, ki premika
svoje pero - utelesi v ustvarjenih stvareh.
»Skrivnost izvora rodu ustvarjenih bitij je črka abecede, in vsaka
črka je znak, ki se nanaša na stvarjenje. Tako kot pisar drži v roki
svoje pero in z njegovo pomočjo vzame nekaj kapelj iz materije
črnila ter si vnaprej predstavlja v svojem duhu formo, ki jo hoče
dati materiji - geste, v katerih je pisarjeva roka živi organ, ki pre-
mika neživo pero, to paje instrument za tok črnila po pergamentu,
simbolu telesa, podpornika materije in forme -, tako se podobna
dejanja izvajajo v nižjih in višjih sferah stvarstva, kot lahko sam
razume vsakdo, ki poseduje um, kajti prepovedano je povedati
več o tem.«
7. Aristotel, Metafizika, prev. Valentin Kalan, ZRC SAZU, Ljubljana 1999,
str. 219.
89
GIORGIO AGAMBEN
Abulafija je bil bralec Aristotela in je kot vsak izobražen Žid
svojega časa bral filozofa preko arabskih prevodov in komentarjev.
Vprašanje pasivnega uma in njegovega odnosa z akdvnim ali
poetičnim umom (ki se ga je Aristotel v De anima rešil z nekaj
enigmadčnimi stavki) je še posebej spodbudilo ostroumnost/a/a-
sifa (kot so imenovali islamske Aristotelove učence). Prav največji
falasifa Avicenna je razumel stvarjenje sveta kot dejanje Božjega
uma, ki misli samega sebe. Tudi v zvezi s stvarjenjem sublunarne
sfere (ki je v emanacijskem procesu, na katerega misli Avicenna,
delo zadnjega od angelov-umnosti, ki ni nič drugega kot Aristo-
telov delujoči um) se je torej lahko zgledoval po vzorcu misli, ki
misli samo sebe in na ta način pusti biti mnogoterim ustvarjenim
bitjem. Vsako dejanje stvarjenja (kot so dobro vedeli ljubezenski
pesniki 13. stoletja, ki so Avicennove angele spremenili v ženske)
je dejanje uma, in obratno je vsako dejanje uma dejanje stvarjenja,
ki pusti nečemu biti. A prav v De anima je Aristotel predstavil um
v zmožnosti kot tablico, na kateri ni nič napisanega. Posledično
Avicenna v tisti čudoviti razpravi o duši, ki so jo v srednjem veku
poznali kot Liber VI naturalium, uporabi podobo pisanja, da bi
prikazal različne vrste ali stopnje možnega uma. Obstaja zmožnost
(ki jo imenuje materialna), podobna stanju otroka, ki se bo zago-
tovo lahko nekega dne naučil pisati, a ki še ne ve nič o pisanju;
potem je tu zmožnost (ki jo imenuje mogoča ali možna) kot pri
otroku, ki se je šele začel navajati na pero in črnilo in zna samo
začrtati prve črke; navsezadnje je to dopolnjena ali popolna zmož-
nost pisarja, ki popolnoma obvladuje umetnost pisanja, v trenutku,
ko ne piše (potentia scriptoris perfecti in arte sua, cum non scrip-
serit). V nadaljnjem arabskem izročilu se zato stvarjenje enači z
dejanjem pisanja, in dejavni ali poetični um, ki razsvetljuje pasivni
um in zaradi katerega le-ta prehaja k dejanju, se izenači z angelom,
imenovanim Pero (Kalam).
90
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Zato ni naključje, da se je v svetem mestu veliki andaluzijski
sufi Ibn Arabi ob načrtovanju dela Knjiga o duhovnih osvojitvah
Meke, ki ga bo zaposlovalo do smrd, odločil, da bo drugo poglavje
pos vedi »vedi o črkah« Çilm al-hurûf). Ta veda, ki obravnava
hierarhične stopnje samoglasnikov in soglasnikov ter njihove
ustreznice v božjih imenih, namreč v procesu spoznavanja ozna-
čuje prehod od neizrazljivega k izrazljivemu ter v procesu stvar-
jenja prehod od zmožnosd k dejanskosti. Eksistenco, čisto bit, ki
je za sholastike preprosto neizrekljiva, opredeli Ibn Arabi kot
»črko, katere pomen si ti«, prehod od zmožnosti k dejanskosti
stvarjenja paje grafično predstavljen kotductus, id v en gib poveže
tri črke alif-lam-mim:
Prva črka tega grafema, črka alif
pomeni spust biti v zmožnosti k atributu; druga črka lam
pomeni razširitev atributa k dejanskosti; in tretja, mim
pomeni spust dejanja k manifestaciji.
Izenačitev pisanja in procesa stvarjenja je tu absolutna. Pisar,
ki ne piše (Bardeby je njegova zadnja, izčrpana podoba), je popolna
zmožnost, ki jo samo še nič [un niente] loči od dejanja stvarjenja.
91
GIORGIO AGAMBEN
1. 4. Kdo vodi pisarjevo roko, da preide k dejanju pisanja? Po
katerih zakonih se dogaja prehod od možnega k realnemu? In če
je nekaj takega kot možnost ali zmožnost, kaj je dsto znotraj ali
zunaj nje, kar jo pripravi k obstoju? Ob teh vprašanjih se je v
islamu zgodil razkol med mutakalimun, torej sunitskimi teologi,
in falasifa. Prod tem zadnjim, ki so bili osredotočeni na Aristote-
lovo pisalno tablico in so raziskovali načela in zakone, po katerih
se v aktu stvarjenja zgodi ali ne zgodi možno, ki obstaja v umu
Boga ali stvarnika, so ašariti, ki predstavljajo prevladujoči tok
sunitske pravovernosd, zastopali stališče, ki ne samo odpravlja
sam pojem vzroka, zakona in načela, temveč tudi razveljavi vsak
diskurz o možnem in nujnem, s čimer spodkopava same temelje
raziskovanja/a/ai//a. Ašarid namreč pojmujejo dejanje stvarjenja
kot nenehno in trenutno proizvajanje čudežnih pripetljajev, ki
nimajo moči, da bi vplivali eden na drugega, in so zato izvzed iz
kakršnegakoli kavzalnega zakona ali odnosa. Ko barvar potopi
belo krpo v indigo ali kadar kovač oblikuje rezilo v ognju, ni barva
tista, ki prodre v blago, niti ni toplota tista, ki se širi po kovini, ta
pa zaradi tega žari; temveč je Bog sam dsti, ki vzpostavi običajno,
a na sebi povsem čudežno sočasnost, zaradi katere se rjava barva
ustvari v krpi v trenutku, v katerem je potopljena v indigo, in žar
kovine vsakokrat, ko je ta oblikovana v ognju.
»Tako kot pisar premika pero, ni on tisti, ki ga premika, temveč
je to gibanje samó pripetljaj [accidente], ki ga Bog ustvari v roki:
Bog je določil kot običaj, da gibanje roke sovpade z gibanjem
peresa, to pa s proizvajanjem pisave, ne da bi zato roka imela
kakršenkoli kavzalni vpliv na proces, kajd pripetljaj ne more vpli-
vati na drug pripetljaj ... Za gibanje peresa torej Bog ustvari šdri
pripetljaje, ki absolutno niso drug drugemu vzrok, ampak zgolj
soobstajajo skupaj. Prvi pripetljaj je moja volja, da premikam
pero; drugi je moja zmožnost premikanja; tretji je sámo gibanje
92
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
roke; četrti je nazadnje gibanje peresa. Če torej človek nekaj hoče
in to stori, to pomeni, da je bila zanj najprej ustvarjena volja,
nato sposobnost delovanja in navsezadnje samo dejanje.«
Tu ne gre zgolj za različno pojmovanje dejanja stvarjenja od
pojmovanja filozofov; teologi hočejo za vedno razbid Aristotelovo
pisalno tabhco, izbrisad s sveta vsako izkustvo možnega. A vpra-
šanje zmožnosti, ki je pregnano iz sfere človeka, se preseh v božjo
sfero. Zato se je Gazali, ki je v času, ko je bil bleščeč profesor v
bagdadski madrasi, v knjigi Samouničenje filozofov vztrajno pod-
piral stališče ašaritov, kasneje, med svojim romanjem k mošeji na
Skali v Jeruzalemu ah k minaretom v Damasku, moral znova soo-
čiti s podobo pisarja. \Preporodu religioznih v^i/tako spiše apolo-
gijo božje zmožnosti, ki se začne: »Razsvetljenec od Božje luči je
opazil list papirja, popisan s črnilom, in gaje vprašal: 'Kako si ti,
ki si bil prej slepeče bel, zdaj prekrit s črnimi znaki. Zakaj je tvoj
obraz počrnel?'« Nepravičen si do mene, odgovori papir, kajti
nisem si sam počrnil obraza. Povprašaj črnilo. Črnilo je brez raz-
loga zapustilo črnilnik, da bi se razlilo po meni. Mož se nato obrne
na črnilo po pojasnilo, a to mu odgovori s sklicevanjem na pero,
ki gaje iztrgalo iz njegovega mirnega domovanja, da bi ga izgnalo
na list papirja. Ko je povprašano, ga pero pošlje k roki, ki ga je,
potem ko ga je obrusila in mu kruto razcepila špico, potopila v
črnilo. Roka mu pove, da ni nič drugega kot meso in uboge kosti,
ter ga pošlje k Zmožnosti, ki jo je premikala; Zmožnost ga pošlje
k Volji, ta pa k Znanosti, dokler preko napotitev razsvetljeni navse-
zadnje ne pride pred nepredirne tančice božje Zmožnosti, izza
katerih grozoviti glas zagrmi: »Od Boga se ne zahteva, da polaga
račune za to, kar počne, medtem ko se bo od vas zahteval račun!«
Islamski fatahzem (ki mu svoje ime dolguje najmračnejša figura
prebivalca nacističnih lagerjev, »musliman«) torej ne korenini v
93
GIORGIO AGAMBEN
drži resignacije, temveč nasprotno v jasni veri v nenehno delovanje
božjega čudeža. Jasno pa je, da je bila iz sveta mutakalimun (in
njihovih ustreznikov med krščanskimi teologi) kategorija možnosd
izbrisana, vsaki človeški zmožnosd pa izmaknjen temelj. Je le še
nerazložljivo gibanje božjega peresa, in nič na pisalni tablici ga
ne napoveduje ali pričakuje. Prod tej absolutni demodalizaciji sveta
ostajajo falasifa zvesd Aristotelovi dediščini. V svoji najgloblji
intencije filozofija namreč trdna afirmacija zmožnosd, konstruk-
cija izkustva, zmožnega kot takega. Ne mišljenje, temveč zmožnost
mišljenja; ne pisanje, temveč beli listje to, česar fdozofija na noben
način noče pozabid.
1. 5. A prav zmožnost je najteže misliti. Kajd če bi bila zmož-
nost vedno in samo zmožnost narediti ali bid nekaj, je ne bi mogli
nikoli preizkusiti kot take, temveč bi po tezi megarikov obstajala
samo v dejanju, ki jo uresniči. Izkustvo zmožnosti kot take je
možno samo, če je zmožnost vedno tudi zmožnost «e (narediti ali
mislid nekaj), če se na pisalno tablico lahko ne piše. A prav tu se
vse zaplete. Kako je namreč mogoče mislid zmožnost ne mislid?
Kako mislid prehod k dejanskosti za 'zmožnost ne' ? In če je narava
mišljenja bit v zmožnosti, kaj bo mišljenje misUlo?
Ko Aristotel v knjigi Lambda Metafizike (1014h, 15-35) obrav-
nava božji um, naleti prav na te aporije:
»Toda stvari, ki zadevajo um, vsebujejo določene težave: um se
namreč sicer kaže, daje najbolj božanski izmed prikazujočih se
stvari, toda kakšen je, da more bid božanski, to pripravlja določene
nevšečnosti. Z ene strani, če namreč ničesar ne doumeva, kaj naj
bi tedaj bila njegova vzvišenost, saj bi bil tedaj v ravno takšnem
stanju, kakor nekdo, ki spi; z druge strani pa če misli, toda od
njega obstaja nekaj drugega, kar je odločilno, saj tedaj, ker namreč
to, kar je bitnost njega samega, ni mišljenje, temveč zmožnost za
94
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
tO, pač ne bi mogel biti najodličnejša bitnost: njegova častivred-
nost mu namreč pripada skozi dejavnost mišljenja [torej: določen
bi bil od nečesa drugega od svojega bistva, kije bit v zmožnosti].
Nadalje pa najsi bo njegova bitnost um ali mišljenje, kaj Um
misli? Ali namreč samega sebe ali pa nekaj drugega; toda če misli
nekaj drugega, ali misli vedno eno in isto ali vselej kaj drugega.
Ali se torej v čem razlikuje ali sploh ne misliti to, kar je lepo, ali
pa to, kar že slučajno doseže? Ali pa ni celo neumestno, da bi
razmišljal o nekaterih stvareh? Potemtakem je razkrito, da doume-
va tisto, kar je najbolj božansko in najbolj častivredno, in sicer,
ne da bi se spreminjal... Najprej torej, če Um ni mišljenje, temveč
zmožnost, je razumljivo, daje zanj neprekinjenost mišljenja na-
porna; nadalje paje razkrito, da bi bilo nekaj drugega bolj časti-
vrednega kakor Um, namreč to, kar je mišljeno. Saj bosta namreč
misliti in dejavnost mišljenja od vsega začetka prisotna tudi pri
nekom, ki misli najslabše stvari, tako da če se je temu treba
izogibati (saj je namreč mogočnejše nekatere stvari ne videti kakor
videti), dejavnost mišljenja ne bi bila nekaj naj odličnejšega. Božji
Um torej misli samega sebe, če pa ravno je tisto najmogočnejše,
njegovo mišljenje paje mišljenje mišljenja.«^
Aporija je v tem, da vrhovna misel ne more nid mislid nič niti
misliti nekaj, niti ostati v zmožnosti niti preiti k dejanskosti, niti
pisati niti ne pisati. In da bi ubežal tej aporiji, Aristotel razglasi
svojo slovito tezo o mišljenju, ki misli sámo sebe, kot nekakšni
vmesni točki med misliti nič in misliti nekaj, med zmožnostjo in
dejanskostjo. Misel, ki mish sámo sebe, niti ne misli objekta niti
ne misli ničesar: misli čisto zmožnost (misliti in ne misliti); in
vrhovno božansko in blaženo je to, kar misli svojo zmožnost.
A takoj ko je aporija razvozlana, se spet zaplete. Kaj namreč
pomeni, da lahko zmožnost misli samo sebe? Kako se lahko v
8. Aristotel, Metafizika, op. cit., str. 319-320.
95
GIORGIO AGAMBEN
dejanskosti misli čisto zmožnost? Kako se lahko pisalna tablica,
tia kateri ni nič napisano, obrne prod sebi, se vtisnel
Ko v svojem komentarju kDe anima razmišlja o uganki tabula
rasa in o misli, ki misli sámo sebe, se Albert Veliki ustavi prav pri
teh vprašanjih. Averroes, glede katerega Albert izjavi, da se z njim
»strinja o vsem«, ker je prav tako dodelil mišljenju zmožnosti
najvišji rang in iz njega naredil edino in skupno bit vseh individuov,
je površno obravnaval prav to odločilno mesto. Vendar Aristote-
love teze, da je um sam inteligibilen, ni bilo mogoče razumed v
istem pomenu, kot se reče o vsakem objektu, da je inteligibilen.
Um v zmožnosti namreč ni neka stvar; ni nič drugega kot intentio,
preko katere je nekaj intendirano, ni nič drugega kot čista inteli-
gibilnost in recepdvnost (pura receptibilitas), ne pa poznani objekt.
Napovedujoč Wittgensteinovo tezo o nemožnosti metajezika
Albert jasno vidi, da reči, da neka inteligibilnost intendira samo
sebe, ne more pomenid, da se reificira, da se razdeli na meta-um
in um-objekt. Pisava misli ni pisava peresa, ki jo tuja roka vodi
pri vdskovanju v voljni vosek: gre bolj za to, da v točki, ko se
zmožnost misli obrne k sami sebi in svoji čisti receptivnosti, ta
zmožnost začuti, če lahko tako rečemo, svoje nečutenje, in v tej
točki - piše Albert - »je tako, kot da bi se črke same pisale na
tablico« {et hoc simile est, sicut si diceremus quod litterae scribe-
rent seipsas in tabula).
1. 6. Obrabljena fraza je, da tri velike monoteistične religije
izpovedujejo stvarjenje sveta iz nič. Krščanski teologi tako
stvarjenje, ki je operari ex nihilo, zoperstavljajo dejanju ustvar-
jalca, ki je vedno facere de materia. Nič manj odločna ni pole-
mika rabinov in mutakalimun prod mnenju, pripisanemu filozo-
fom, po katerem je nemogoče, da bi Bog ustvaril svet iz niča,
kajd nihil ex nihilo fit. Vsakokrat je bistveno zavračanje same
96
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
ideje, da bi nekaj takega kot materija (torej bit v možnosti) lahko
obstajalo pred Bogom. A kaj pomeni »ustvariti iz nič«? Če pogle-
damo vprašanje bolj od blizu, se vse precej zaplete in nič postaja
vse bolj podoben nečemu, četudi zelo specifičnemu.
Majmonid, kije v Vodniku zablodelih izjavil, da uči stvarjenje
iz niča, pa je imel pred očmi odlomek iz avtoritativnega midraša,
znanega \ioiPirkej rabbi 'Eli'ezer, »ki globoko vznemirja teologa
in znanstvenika v njuni veri«, ker se v njem pojavlja nekaj, česar
ni mogoče misliti drugače kot materijo stvarjenja. »Iz česa so bila
ustvarjena nebesa?«; beremo: »Bog je vzel luč svoje obleke in jo
razgrnil kot odejo; iz nje so se razvila nebesa, kot je bilo zapisano
'Ogrnil seje v luč kot v obleko in razgrinja nebesa kot preprogo'.«
Po drugi strani je verz iz Korana, v katerem bog naslavlja ustvar-
jeno bitje: »Ustvarili smo te, ko si bil nič (bil si ne-stvar)«, po mne-
nju sufijev dokazoval, da ta ne-stvar ni bila čisti nič, kajti Bog se
je lahko v trenutku stvarjenja obrnil k njej rekoč: »Bodi!«
Dejstvo je, daje v trenutku, ko so židovski, arabski ali krščanski
teologi izoblikovali idejo o stvarjenju iz niča, neoplatonizem že
koncipiral isti vrhovni princip kot nič, iz katerega izhaja vse. Tako
kot so neoplatoniki razlikovali dva niča, enega, ki presega bivajoče
tako rekoč od zgoraj, in enega, ki ga presega navzdol, tako so
razlikovali tudi dve materiji, netelesno in telesno, kije nekaj takega
kot temačno in večno dno inteligibilnih bitij. Kabalisti in mistiki
so to tezo razvili do skrajnosti in s sebi lastno radikalnostjo brez
olepševanja izjavili, da je nič, iz katerega izhaja stvarjenje, Bog
sam. Božja bit (pravzaprav nad-bit) je nič bivajočega in samo s
spustom, če lahko tako rečemo, v ta nič je Bog lahko ustvaril svet.
Skot Eriugena je v De divisione naturae komentiral stavek iz
Geneze Terra autem erat inanis et vacua et tenebrae erant super
facietn abyssi tako, da gaje povezal s prvotnimi idejami ali vzroki
vseh bitij, ki so večno porojeni v Božjem umu; in samo s spustom
97
GIORGIO AGAMBEN
V tO temo in to brezno Božanstvo ustvari svet in z njim samo sebe
(Descendens vero in principiis rerum ac velut se ipsam creans in
aliquo inchoat esse).
Resnično vprašanje je tu vprašanje obstoja neke možnosti ali
zmožnosti v Bogu. Ker je po Aristotelu vsaka zmožnost tudi
'zmožnost ne', so bili teologi, čeprav so zatrjevali božjo vsemogoč-
nost, hkrati v Bogu prisiljeni zanikovati vsako zmožnost bid ali
hoteti. Če bi v Bogu namreč bila zmožnost biti, bi on lahko tudi
ne bil, kar bi bilo v nasprotju z njegovo večnostjo; če pa bi po
drugi strani lahko ne hotel tega, kar hoče, bi lahko hotel ne-bit in
zlo, kar bi pomenilo vanj vnesti princip nihilizma. Čeprav ima v
sebi praktično neomejeno zmožnost - tako sklepajo teologi -, je
Bog vezan na svojo voljo in ne more delati ali hoteti drugega od
tega, kar je hotel: njegova volja, kot njegova bit, je tako rekoč
absolutno brez zmožnosti. Prav božja zmožnost je po drugi strani
temna materija, ki jo mistiki in kabalisti predpostavljajo stvarjenju.
Dejanje stvarjenja je spust Boga v brezno, ki ni nič drugega kot
brezno njegove lastne zmožnosti in nezmožnosti, tega, da zmore
in da ne zmore. Se več, v radikalni formulaciji Davida iz Dinanta,
čigar nauk je bil leta 1210 obsojen kot heretičen, so Bog, misel in
materija isto in to nediferencirano brezno je nič, iz katerega izhaja
svet in na katerem večno sloni. »Brezno« tu ni metafora: kot bo
brez ovinkarjenja izjavil Böhme, je brezno v Bogu sámo življenje
teme, božanska korenina pekla, v katerem se večno poraja nič.
Samo v trenutku, ko se lahko spustimo v ta Tartar in izkusimo
svojo lastno nezmožnost, postanemo sposobni ustvarjati, postane-
mo poeti. In najtežje v tej izkušnji nista nič in njegova tema, v
kateri mnogi ostanejo za vedno zaprti - težje je biti zmožen uničiti
ta nič, da lahko iz niča dopustimo biti nečemu. »Blagor Bogu,«
piše Ibn Arabi na začetku svojih Duhovnih osvojitev, »ki je omo-
gočil, da so stvari začele eksistirati iz niča, inje uničil nič.«
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Formula ali o zmožnosti
2. 1. V to filozofsko konstelacijo spada Bardeby, pisar. Kot
pisar, kije prenehal s pisanjem, je skrajna podoba niča, iz katerega
izhaja vsako stvarstvo, in hkrati najbolj neizprosna afirmacija tega
niča kot čiste, absolutne zmožnosd. Pisarje postal pisalna tablica,
zdaj ni več nič drugega kot svoj lastni beli list. Zato ne preseneča,
da tako vztrajno biva v breznu možnosd in vsaj navidez nima niti
najmanjšega namena, da bi ga zapustil. Naša etična tradicija je
večkrat skušala zaobiti vprašanje zmožnosti tako, da ga je redu-
cirala na vprašanje volje ali nujnosti: prevladujoča tema ni to, kar
zmoreš, temveč to, kar hočeš a\i moraš. Pravnik ne odneha s tem,
da Bardebyja nenehno opominja na to. Ko na njegovo zahtevo,
da gre na pošto (»Stopite no do pošte, boste?«) Bardeby odvrne z
običajnim raje bi, da ne, ga pravnik hitro prevede kot »Mar
nočetel« {You will not?)\ a Bardeby poudari s svojim »mirnim in
trdnim« glasom: raje bi, da ne. {Prefer notje edina variacija običaj-
ne formule I would prefer not to, ki se pojavi trikrat. Če se Bardeby
odreče pogojniku, je to zato, ker se hoče znebiti vsake sledi glagola
hoteti, četudi v modalni uporabi.) In ko skuša pravnik pošteno, na
svoj način razumeti pisarja, nam čtivo, ki se mu posveča, ne pušča
nobenega dvoma o kategorijah, ki jih skuša uporabiti: Edwards o
Volji in Priestley o Nujnosti. A zmožnost ni volja in nezmožnost
ni nujnost: navkljub »zdravilnemu občutku«, ki ga vzbudijo ta
branja, njihove kategorije nimajo vpliva na Bardebyja. Verjeti, da
ima volja oblast nad zmožnostjo, daje prehod k dejanju rezultat
odločitve, ki konča dvoumnost zmožnosti (ki je vedno zmožnost
narediti ali ne narediti) - natanko to je večna iluzija morale.
Srednjeveški teologi so razlikovali v Bogu medpotentia abso-
luta, po kateri lahko naredi karkoli (po nekaterih tudi zlo, stori
lahko to, da svet ni nikoli obstajal, ali vrne deklici izgubljeno
99
GIORGIO AGAMBEN
deviškost), in potentia ordinata, po kateri lahko naredi samo to,
kar je v skladu z njegovo voljo. Volja je princip, ki omogoča vzpo-
stavitev reda v nediferenciranem kaosu zmožnosti. Če je tako sicer
res, da bi Bog lahko lagal, krivo prisegal, se utelesil v ženski ali
živali in ne v Sinu, pa kljub temu on tega ni hotel niü ni mogel
hoteti, zmožnost brez volje pa je povsem nedejanska, nikoli ne
more preid k dejanskosti.
Bartleby postavi pod vprašaj natanko to superiornost volje nad
zmožnostjo. Če Bog (vsaj de potentia ordinata) zmore resnično
samo to, kar hoče, Bardeby zmore samo brez volje, zmore samo
de potentia absoluta. A njegova zmožnost zato ni neučinkovita,
ne ostane neudejanjena zaradi manka volje: nasprotno, z vseh strani
presega voljo (tako svojo kot voljo drugih). Če obrnemo dovtip
Karla Valentina (»To sem hotel hoteti, a nisem bil zmožen, da bi
to hotel«), bi lahko o njem rekli, da mu je uspelo, da zmore (in ne
zmore), ne da bi to hotel. Od tod ireduktibilnost njegovega »raje
bi, da ne«. Ne gre za to, da on ne bi hotel prepisovati ali da bi
hotel ne zapustiti pisarno - on samo raje tega ne bi naredil. For-
mula, ki jo tako vztrajno ponavlja, izniči vsako možnost vzposta-
vitve odnosa med moči in hoteti, med potentia absoluta in potentia
ordinata. Je formula zmožnosti.
2. 2. Gilles Deleuze je analiziral svojevrstni značaj te formule
in jo primerjal s tistimi izrazi, ki jih Ungvisti imenujejo neslovnične,
kot npr. Cummingsov he danced his did ali j'en ai un de pas assez,
in tej skrivnostni neslovničnosti pripisal uničujočo moč formule:
»Formula 'razveže' besede in stvari, besede in dejanja, pa tudi
dejanja in besede: govorico odreže od sleherne reference - v skladu
z Bartlebyjevim absolutnim poslanstvom, biti človek brez referenc,
tak, ki se pojavi in izgine, brez reference do samega sebe ali do
druge stvari.« Jaworski je po drugi strani opazil, da formula ni ne
100
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
trdilna ne nikalna, da Bardeby nid ne sprejme nid ne zavrne, da
napreduje in nazaduje v samem napredovanju; torej, kot predlaga
Deleuze, da izdolbe področje nerazločljivosti med da in ne, med
ljubim in neljubim. S stališča, ki nas zanima, pa tudi med zmož-
nostjo bid (ali delad) in zmožnostjo ne biti (ali ne naredid). Tako
je, kot da bi se absoludziral sklepni to formule, ki ima anaforičen
značaj, ker ne referira neposredno na segment realnosd, temveč
na predhodni izraz, od katerega lahko dobi pomen, dokler ne izgubi
sleherne reference in se obrne nazaj, če lahko tako rečemo, k frazi
sami: absolutna anafora, ki se obrača okoli same sebe, ne da bi še
referirala na realni objekt ali na anaforizirani izraz (/ would prefer
not to prefer not to ...).
Od kod izhaja formula? Kot možen predhodnik se je navajal
odlomek iz pisma, v katerem je Melville Hawthomu hvalil »ne«
pred »da«. (For all men who say yes, lie; and all men who say no -
why, they are in the happy condition of judicious, unencumbered
travelers in Europe; they cross the frontiers into Eternity with
nothing but a carpetbag - that is to say, the Ego.f Navedba ne bi
mogla bid bolj neumestna; Bardeby ne pritrjuje, a prav tako eno-
stavno ne zavrača, in nič mu ni bolj tuje od herojskega patosa
negacije. Ena sama formula v celotni zgodovini zahodne kulture
se z enako odločnostjo ohranja v nestabilnem ravnotežju med za-
trjevanjem in zanikovanjem, med sprejemanjem in zavračanjem,
med dajanjem in jemanjem. Formula, ki je morfološko in seman-
tično blizu pisarjevi litaniji, je zabeležena v besedilu, ki je bilo v
devetnajstem stoletju znano vsakemu izobražencu: v Življenjih
filozofov Diogena Laertskega. Gre za ou mallon, »ne raje« [non
9. »Kajti vsi, ki pravijo da, lažejo; in vsi, ki pravijo ne - d so v srečnem
položaju preudarnih neobremenjenih popotnikov po Evropi; prestopajo meje
v Večnost samo s potovalno torbo - se pravi z Jazom.«
101
GIORGIO AGAMBEN
piuttostoy^, tehnični izraz, s katerim so skeptiki izražali svoj najbolj
sebilastni patos: epoche, vzdržati se sodbe".
»Skepdki,« piše Diogenes v življenjepisu Pirona, »tega izraza
ne uporabljajo nid pozitivno (thetikös) nid negativno {anairetikös),
ko na primer pri zavračanju argumenta pravijo 'Scila ne obstaja
nič več {ou mallon) kot obstaja Himera'«. A izraza ne gre razumed
kot resničnega primerjalnika: »Skepdki namreč odvzamejo sam
'ne raje; tako kot previdnost obstaja nič več [non più] kot ne ob-
staja, tako tudi 'ne raje' obstaja nič več kot ne obstaja.« Sekst
Empirik prav tako vztrajno poudarja ta svojevrsten avtorefe-
rencialni status ou mallon: »Tako kot stavek 'vsak diskurz je lažen'
pove, da je skupaj z ostalimi stavki tudi sam lažen, tako formula
'ne raje' pravi, da sama je ne raje kot ni... In četudi se ta izraz
predstavlja kot potrditev ali zanikanje, to ni v smislu, v katerem
ga uporabljamo mi, temveč v indiferentnem {adiaforös) in zlorab-
ljenem {akakrestikös) smislu.«
10.	Izraz ou mallon (po Doklerjevem slovarju ou mallon ...e pomeni »ravno
tako ... kakor«) se v poglavju o Pironu sicer pojavi le v stavku o Scili in
Himeri; v ostalih primerih Diogen Laertski uporablja ouden mallon,
predvsem v posamostaljeni obliki to ouden mallon. (Gl. dvojezično izdajo
Diogenes Laertius: Lives of Eminent Philosophers, with an English
Translation byR. D. Hicks. Volume II. Harvard University Press, Cambridge/
Massachusetts 21935, str. 488.) Ta izraz še bolj ustreza Agambenovi intenci
kot ou mallon-. Dokler za ouden mallon navaja pomen »nič manj, prav tako
malo«. Zapiuttosto navaja Veliki italijansko-slovenski i/ovarSergija Šlenca
pomene »lažje, pogosteje, rajši«, pa tudi kot sopomenko za veznik anziché
»rajši kot, prej kot«. Non piuttosto je preveden kot »ne raje« zato, da se
poudari distinkcija od običajnega »ne več, nič več« (v italijanščini non
più, ki ga Agamben prav tako uporablja), kakor tudi povezava z Bartleby-
jevim »raje bi, da ne« in Leibnizovim »Zakaj je bivajoče in ne raje nič?«.
11.	V originalu stare in sospeso, kar lahko pomeni »pustiti neodločeno,
nerešeno«; prim, tudi frazo stare col fiato sospeso, »zadrževati dih«. »Vzdr-
žati se sodbe« najbolj ustreza pomenu, ki ga skeptiki dajejo besedi epoche
v tem kontekstu.
102
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Ne bi bilo mogoče bolje opisati vztrajnosti, s icatero pisar upo-
rablja svojo formulo. A analogijo lahko nadaljujemo tudi v drugi
smeri. Po tem, ko je komentiral pomen izraza ou mallon, Sekst
doda: »In tu je najpomembnejša stvar: ob izjavljanju tega izraza
skeptik izreče fenomen in napove patos brez slehernega mnenja
(apaggellei to pathos adoxastös).« Četudi ni na splošno zaznan
kot tak, je tudi ta izraz (pathos apaggelein) tehnični termin skep-
tičnega slovarja. Nanj namreč naletimo na drugem mestu vРггоп-
skih osnutkih: »Ko rečemo 'vse je nerazumljivo', nočemo reči, da
je vse, kar iščejo dogmatiki, po naravi nerazumljivo, temveč se ome-
jimo na to, da napovemo patos (to eautou pathos apaggellontes).«
Aggello, apaggello sta glagola, ki izražata funkcijo sla-agge-
los, ki zgolj prenaša sporočilo, ne da bi mu karkoli dodal, oziroma
performativno napoveduje dogodek (polemon apaggellein pomeni:
napovedati vojno). Skeptik se ne omeji na to, da afazijo postavi
nasproti phasis, tišino nasproti diskurzu, temveč premakne jezik
iz registra stavka, ki predicira nekaj o nečem (legein ti kata tinos),
v register napovedi, ki ne predicira ničesar o ničemer. S tem da
vztraja v epoche »ne raje«, jezik postane angel fenomena, čista
napoved njegove strasti. Kot natančneje določa prislov adoxastos,
strast tu ne označuje nič subjektivnega; patos je očiščen sleherne
doxe, vsakega subjektivnega videza, je čista napoved pojavljanja,
napoved biti brez slehernega predikata.
V tej luči se pokaže vsa pregnantnost Bartlebyjeve formule.
Ta formula vpiše svojega izrekovalca v vrsto aggeloi, vrsto slov.
Eden od njih je Kafkov Barnabas: »Seveda, bil je samo sel, ni
poznal vsebine pisem, ki jih je moral izročiti, zdelo pa seje, daje
tudi njegov pogled, njegov nasmeh, njegova hoja nekako sporočilo,
čeprav ni ničesar vedel o njem.«'^ Kot sla je Bartlebyja »poslala
12. Franz Kafka. Grad, prev. Jože Udovič, Cankarjeva založba, Ljubljana 1986,
str. 91.
103
GIORGIO AGAMBEN
vsevedna Previdnost iz nekega skrivnostnega razloga, ki ga kot
navadni smrtnik nisem mogel doumed«. A če formula, ki jo ponav-
lja, s tem da se vztrajno ohranja v negotovem ravnotežju med
sprejemom in zavrnitvijo, negacijo in pozicijo, ne predicira ničesar
o ničemer in navsezadnje odpravi tudi samo sebe, kaj je sporočilo,
ki nam ga je prinesel, kaj napoveduje formula?
2.3. »Skeptiki razumejo zmožnost-možnost (dynamis) kot kate-
rokoli nasprotje med senzibilnim in inteligibilnim: na ta način,
zaradi ekvivalence, ki se nahaja v opoziciji med besedami in rečmi,
preidemo k epoche, k vzdržanju od sodbe, ki je stanje, v katerem
ne moremo ne zatrdid ne zanikad, ne sprejed ne zavrnid.« Iz te
edinstvene Sekstove opombe izhaja, da skepdki v vzdržanosd niso
videli zgolj indiference, temveč izkušnjo možnosd ali zmožnosd.
Kar se kaže na pragu med bitjo in nebitjo, med senzibilnim in
inteligibilnim, med besedo in rečjo, ni brezbarvno brezno niča,
temveč svedi žarek možnega. Moči pomeni: ne zatrdid ne zanikad.
A na kakšen način to-kar-je-nič-več-kot-ni še vedno ohrani v sebi
nekaj takega kot zmožnost?
Leibniz je nekoč izrazil izvorno zmožnost biti v obliki načela,
ki se ga ponavadi opredeli kot »načelo zadostnega razloga«. Glasi
se: ratio est cur aliquid sit potius quam non sit, »je razlog, zaradi
katerega nekaj obstaja raje kot ne obstaja«. Kolikor se ne da zvesd
niti na pol biti nid na pol niča, postavlja Bardebyjeva formula (in
njen skepdčni arhedp) pod vprašaj to »najmočnejše vseh načel« s
tem, da poudari prav potius, »raje« [piuttosto], ki določa stavčni
poudarek. Na silo ga iztrga iz konteksta in osvobodi zmožnost
ipotius, iz potiš, pomeni »močnejši«) iz povezave z ratio in podre-
jenosti biti. Ko Wolff komentira načelo zadostnega razloga, ki ga
je njegov učitelj Leibniz pustil nedokazanega, razloži, da se našemu
razumu upira priznati, da se lahko nekaj dogodi brez vzroka. Če
104
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
namreč odpravimo to načelo, »se resnični svet,« piše, »spremeni
v pravljični svet, v katerem človekova volja služi kot razlog za to,
kar se dogaja {mundus verus abit in mundum fabulosum, in quo
voluntas hominis stat pro ratione eorum, quae fiunt)«. Mundus
fabulosus, o katerem je tu govora, je »tista absurdna pravljica, ki
jo pripovedujejo starke in ki se v našem domačem jeziku imenuje
Scharaffenland, deveta dežela... Zaželiš si češnjo in že se na tvoj
ukaz pojavi češnjevo drevo, polno zrelih sadežev. Na tvoj ukaz
sadež zleti v tvoja usta in se, če to hočeš, razpoči na dva dela v
zraku, da odpadejo peška in gnili deli, tako da d jih ni treba iz-
pljuniti. Pečeni golobi preletavajo nebo in spontano odletijo v usta
lačnih...« Kar pa se res upira duhu filozofa, ni to, da volja in
kaprica prevzameta mesto razuma v sferi stvari, ampak dejstvo,
da je na ta način ratio odpravljen tudi iz kraljestva volje in zmož-
nosti. »Ne samo, da ni več načela možnosti ali dejanskosti, ki bi
bilo vnanje človeku, temveč volja nima niti nobenega načela za
lastno hotenje, temveč je indiferentna in lahko hoče karkoli. Zato
ne hoče, ker si želi {ideo nimirum vult, quia übet): ni namreč
razloga, zakaj bi kdo hotel to raje od tistega.« Ni torej res, da z
odstranitvijo načela razloga svobodna odločitev ljudi prevzame
mesto ratio, s čimer spremeni resnični svet v pravljico; res je ravno
nasprotno, torej da tudi volja, če se odpravi ratio, propade skupaj
z njo.
V asketskem Scharaffenland, v katerem prebiva Bartleby,
obstaja le raje [piuttosto], ki je popolnoma osvobojen slehernega
ratio, preferenca in zmožnost, ki ne služita več zagotavljanju
prvenstva biti nad ničem, temveč obstajata brez razloga v
indiferenci med bitjo in ničem. Indiferenca med bitjo in ničem pa
ni ekvivalenca med dvema nasprotnima načeloma, temveč način
biti neke zmožnosti, očiščene slehernega razloga. Leibniz je mož-
nemu odrekel vsakršno avtonomno puissance pour se faire exister.
105
GIORGIO AGAMBEN
ki jo je bilo treba iskati izven njega, v Bogu kot nujnem, torej
»eksistencifikantnem« bitju. {Est ergo causa cur existentiapraeva-
leat non-existentiae, seu ens necessarium est existentificans.)
Leibnizovo načelo je obrnjeno na glavo in zdaj prevzame vse prej
kot bardebyjevsko obliko: »To, da ni razloga, da obstaja nekaj
raje kot nič, je obstoj nečesa ne raje od ničesar.« Nasproti boutade
danskega princa, ki razreši vsako vprašanje v alternativo med biti
in ne biti, pisarjeva formula postavlja tretji termin, ki transcendira
oba: 'raje' (ali 'ne raje'). To je edina lekcija, ki seje Bartleby drži.
Poleg tega, kot se zdi, da pravnik na nekem mestu zasluti, je Bart-
leby podvržen najskrajnejšemu preizkusu za kako ustvarjeno bitje.
Kajti vztrajati v niču, ne-biti, je zagotovo težko; a to je izkušnja,
lastna tistemu nezaželenemu gostu, nihilizmu, s katerim smo danes
že preveč domači. In prav enako težko je vztrajati pri biti in njeni
nujni pozitivnosti: ali ni ravno to smisel zapletenega ceremoniala
zahodne onto-teo-logike, katere morala je v skrivni solidarnosti z
gostom, ki bi ga želela izgnati? Biti zmožen v čisti zmožnosti,
prenašati »ne raje« onstran biti in niča, do konca prebivati v
nezmožni možnosti, kiju presega-to je Bartlebyjeva preizkušnja.
Zelena pregrada, ki ločuje njegovo pisalno mizo, zarisuje doris
laboratorija, v katerem zmožnost, tri desetletja pred Nietzschejem
in v povsem drugem smislu, opravi eksperiment, v katerem se s
tem, da se razveže od načela razloga, da se osvobodi tako biti kot
nebiti in ustvari lastno ontologijo.
Eksperiment ali o razstvarjenju
3. 1. V zvezi z Robertom Walserjem je Walter Lussi iznašel kon-
cept »eksperimenta brez resnice«, torej izkustva, ki ga zaznamuje
umanjkanje slehernega odnosa z resnico. Walserjeva poezija je
106
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
»Čista poezija« {reine Dichtung), ker »v najširšem pomenu zavrača
to, da bi priznala bit nečesa kot nečesa«. Ta koncept je potrebno
razširid na paradigmo literarnega izkustva. Kajd ne le v znanosd,
temveč tudi v poeziji in mišljenju se izvajajo eksperimend. Ti ne
zadevajo zgolj resničnosti ali lažnosti neke hipoteze kot znanstveni
eksperimend, kot verifikacija ali ne-verifikacija nečesa, temveč
postavljajo pod vprašaj sámo bit, pred ali onstran nje kot resnične
ali lažne. Ti eksperimenti so brez resnice, ker je resnica dsto, za
kar v njih gre.
Ko Avicenna s tem, da predlaga izkušnjo »letečega človeka«,
v domišljiji človekovo telo raztelesi in dezorganizira kos za kosom
zato, da bi dokazal, da ta človek, tudi če je tako razbit in lebdeč v
zraku, še vedno lahko reče »jaz sem«, daje čisto bivajoče izkustvo
telesa brez delov ali organov; ko Cavalcanti opiše pesniško izkuš-
njo kot pretvorbo živega telesa v mehanični avtomat (»Jaz grem
kot tisd, ki je brez življenja, / ki se zdi tistemu, ki ga gleda, / kot
da bi bil iz bakra ali kamna ali lesa / in ga vodi le spretnost«) ali
ko Condillac svojemu marmornemu kipu razkrije voh, in kip »ni
nič več kot vonj vrtnice«; ko Dante desubjekdvira pesnikov jaz v
tretjo osebo {»Tak sem jaz«), v generičnega soimenjaka, ki je zgolj
pisar nareka ljubezni, ali ko Rimbaud reče »jaz je nekdo drugi«;
ko Kleist evocira popolno telo marionete kot paradigmo absoluta
in ko Heidegger zamenja psihosomatski jaz s prazno in nebistveno
bitjo, kije samo v svojih načinih bid in ima možnost samo v nemož-
nosd, je treba vsakokrat vzed zares »eksperimente brez resnice«,
v katere nas vabijo. Kdor se namreč poda vanje, ne ogroža toliko
resnice svojih izjav kot pa sam način svojega eksisdranja in v
okviru svoje subjekdvne zgodovine opravi antropološko mutacijo,
ki je na svoj način enako odločilna, kot je bila za primata osvo-
boditev roke v pokončnem položaju ali za plazilca sprememba
prednjih udov, zaradi katere je postal ptič.
107
GIORGIO AGAMBEN
Take vrste eksperiment Melville zaupa Bartlebyju. Če lahko
zastavek znanstvenega eksperimenta opredelimo z vprašanjem:
»Pod kakšnimi pogoji se bo nekaj lahko uresničilo [verificarsi]
ali ne uresničilo, se izkazalo za resnično ali napačno?«, je naš
zastavek bolj odgovor na vprašanje, »pod kakšnimi pogoji se bo
nekaj lahko uresničilo in (torej: hkrad) ne uresničilo, bo resnično
nič več kot neresnično«. Samo znotraj izkustva, ki je na tak način
prerezalo vse odnose z resnico, z obstojem ali neobstojem stanj
stvari, pridobi Bartlebyjev »raje bi, da ne« ves svoj smisel (ali
nesmisel, če hočemo). Formula nezadržno prikliče v spomin sta-
vek, s katerim je Wittgenstein v predavanju o etiki izrazil svojo
edčno izkušnjo par excellence: »Čudim se nad nebom, kakršnokoh
je«, torej »gotov sem, da se mi ne bo zgodilo nič hudega, pa naj se
priped karkoli«. Izkustvu tavtologije, torej propozicije, kije nepre-
pustna za pogoje resničnosd, ker je vedno resnična (»nebo je modro
ali ni modro«), pri Bardebyju ustreza izkušnja zmožnosti nečesa,
daje resnično ali neresnično. Razlog za to, da nihče nid ne sanja
o tem, da bi preizkusil resničnost pisarjeve formule, je v tem, da
eksperiment brez resnice ne zadeva bid nečesa v dejanskosd ali
nedejanskosd, temveč izključno bit v zmožnosd. In zmožnost,
ker lahko je ali ni, se po definiciji izmika pogojem resnice in pred-
vsem delovanju »najmočnejšega vseh načel«, načela prodslovja.
Bit, ki lahko je in hkrad ni, se v prvi filozofiji imenuje kondn-
gentna. Eksperiment, v katerega se poda Bardeby, je eksperiment
de contingentia absoluta.
13. Ludwig Wiugenstcin, »Predavanje o etiki«, prev. Tine Hribar, Phainomem,
št 9-10, str. 61-69.
108
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
3. 2. W Elementih naravnega prava je Leibniz figure modalnosti
povzel v tej shemi:
Četrta figura, kondngenca, ki lahko je ali ni in se kot opozicija
nujnemu ujema s prostorom človekove svobode, je povzročala
največ težav. Če bi namreč bit v vsakem trenutku in neomejeno
ohranjala svojo zmožnost ne biti, bi bilo mogoče po eni strani na
nek način preklicati sámo preteklost, po drugi strani pa ne bi nič
možnega nikoli prešlo v dejanskost niti ne bi moglo obstati v njej.
Aporije kontingence so zato ponavadi omiljene z dvema načeloma.
Prvo načelo, ki bi ga lahko imenovali načelo nepreklicnosti pre-
teklosti (ali načelo neuresničljivosd zmožnosti v preteklosti), Ari-
stotel položi v usta tragiškemu pesniku Agatonu: »Nemogoče se
je odločiti za nekaj preteklega; nihče se npr. ne more odločiti, da bi
razrušil Trojo. Saj se ne preudarja o preteklih, ampak le o prihodnjih
in o možnih stvareh, kar pa se je že uresničilo, to ne more postati
neuresničeno. Zato pravilno pravi Agaton: Edino tega tudi bog
ne more: / kar je bilo, pretvoriti v 'ni bilo'« {Eth. Nie., 1139b, 6-
10).'" To je načelo, ki so ga Latinci izrazili s formulo/acfM/n infec-
14. Aristotel, Mtowîô/îova etika, prev. Kajetan Gantar. Slovenska matica, Ljub-
ljana 2002. str 188.
109
GIORGIO AGAMBEN
tum fieri nequit in lei ga Aristotel v De coelo na novo formulira v
smislu nemožnosti uresničenja zmožnosti v preteklosti: »Ni nobene
zmožnosti tega, kar je bilo, temveč le tega, kar je in kar se dogaja.«
Drugo načelo, tesno povezano s prvim, je načelo pogojne nuj-
nosti, ki omejuje moč kondngence nasprod dejanski bid. Aristotel
{De int., 19a, 22) ga izrazi takole: »Nujno je, da to, kar je, medtem
ko je, je, in to, kar ni, medtem ko ni, ni.« Wolff to povzame v
formuli quodlibet, dum est, necessario est, opredeli to načelo kot
canon tristissimus in philosophia in ga ne po krivici utemelji na
načelu prodslovja (»Nemogoče je, da bi A bil in hkrad ne bil.«).
Logična stringentnost tega drugega načela pa je vsaj glede
zmožnosti vse prej kot gotova. Aristotel sam to večkrat zanika,
saj v Metafiziki zapiše, da »je vsaka zmožnost hkrati {hama) zmož-
nost za nasprotje« in navsezadnje brez zadržkov izjavi, da »to,
kar je zmožno hoditi, ne hodi, in da dsd, kije zmožen, da ne hodi,
hodi«. (1047a)
Dejstvo paje, kot bo razjasnil Duns Skot, da ob obstoju pro-
tislovja med dvema resničnostima, ki si stojita nasproti v dejan-
skosd (bid in ne bid p), nič ne preprečuje, da nekaj dejansko je in
kljub temu ohrani zmoznost bid ali ne biti nekaj drugega. »Kot
kontingentno,« piše, »ne razumem nečesa, kar ni nid nujno nid
večno, temveč nekaj, česar nasprotje bi se lahko zgodilo v istem
trenutku, v katerem se dogodi.« Tako jaz ne morem v istem trenut-
ku delovaü na nek način in hkrad delovad drugače (ali sploh ne
delovad). Še več, Skot imenuje volja ne toliko odločitve kolikor
izkušnjo konstitutivnega in neodpravljivega sopripadanja zmož-
nosti in 'zmožnosti ne', po lapidarni formuh, ki vsebuje edini mož-
ni smisel človeške svobode, experitur qui vult se posse non velie:
kdor hoče, ima izkušnjo tega, da bi lahko ne hotel. Volja je (tako
kot freudovsko nezavedno z njegovo konstitutivno dvoumnostjo)
prav edina sfera, ki ni podvržena načelu protislovja: »samo volja
110
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
je indiferentna do nasprotij {voluntas sola habet indifferentiam
ad contraría)«, kajd »ima moč, da glede istega objekta tako hoče
kot noče, to pa sta prav tako nasprotji«. Ne da bi se odmaknil od
posledic svoje teze. Skot razširi kondngentni značaj vsakega hote-
nja tudi na božjo voljo in na dejanje stvarjenja: »V istem dejanju
volje Bog hoče obe nasprotji: ne da obstajata skupaj, kajd to je
nemogoče, temveč ju hoče skupaj; enako zaradi iste intuicije ali
iste znanosd ve, da nasprotji ne obstajata skupaj in da sta kljub
temu spoznani skupaj v istem spoznavnem aktu, ki je eno samo
dejanje.«
Tisdm, ki dvomijo v kondngenco, pa predlaga s kruto ironijo
isd eksperiment, ki gaje predlagal že Avicenna: »Tisd, ki zaniku-
jejo kondngenco, bi morali bid mučeni, dokler ne bi priznali, da
bi lahko tudi ne bili mučeni.«
3. 3. Kondngenco ogroža tudi drug ugovor, po katerem nujno
uresničenje ali neuresničenje bodočega dogodka retroaktivno
vpliva na trenutek napovedovanja in s tem izniči njegovo kontin-
gentnost. To je vprašanje »prihodnjih kontingentnih dejstev«, ki
gaje Leibniz v Teodiceji povzel, tudi tokrat v znamenju pisave, v
suhem reklu: »Že pred sto leti je bilo res, da bom danes pisal, tako
kot bo čez sto let res, da sem danes pisal.« Predpostavimo, da kdo
reče, da jutri bodisi bo bodisi ne bo pomorske bitke. Če do nje
pride, je bilo že prejšnji dan pravilno reči, da se bo zgodila, kar
pomeni, da se ni mogla ne uresničiti; če pa se obratno bitka ne
zgodi, je bilo vselej že pravilno reči, da se ne bo uresničila, kar
pomeni, daje bilo njeno uresničenje nemogoče. V obeh primerih
namesto kontingence nastopita nujnost in nemožnost.
V srednjeveški teologiji je vprašanje prihodnjih kontingentnih
dejstev dramatično povezano z vprašanjem božje previdnosti, s
katero se postavlja pod vprašaj svobodna presoja človekove volje
111
GIORGIO AGAMBEN
oziroma se uniči sama možnost razodetja božje volje. Po eni strani
jeklena nujnost, ki odvzame vsak smisel odločitvi, ker je vsaka
prihodnost nujna; po drugi strani absolutna kondngentnost in neod-
ločnost, ki zajemata samega Kristusa in angele. »Koje podi krvavi
pot v Getsemaniju,« pravi Richard Fitzralph, profesor v Oxfordu
na začetku štirinajstega stoletja, ki quaestio biblica argumentira
ad absurdum, »Kristus ni predvidel svoje smrti nič bolj kot
nadaljevanja življenja, in angeli na nebu ne predvidevajo svoje
večne blaženosti nič bolj kot svojo večno nesrečo, kajti vedo, da
bi, če bi se Bogu to zahotelo, lahko bili za vedno nesrečni.«
Kako preprečiti argument de praesenti ad praeteritum, ki uni-
čuje kontingentnost prihodnosti, ne da bi odvzeli gotovost izjavam
o prihodnosti? Aristotelova rešitev je elegantna: »Da nekaj je ali
ni, je nujno,« piše vinterpretatione {I9a, 28-32), »kot tudi, da
bo ali da ne bo; ni pa gotovo, ko ju ločimo, reči za eno ali za
drugo, da je nujno. Tako na primer pravim, da jutri bo pomorska
bitka ali je ne bo, ni pa nujno bodisi to, da se zgodi, ali to, da se ne
zgodi pomorska bitka.«
Nujnost namreč ne zadeva uresničenja ali neuresničenja [;/
verificarsi o H noti verificarsi] dogodka, razumljenih ločeno, tem-
več alternativo »se-bo-zgodil-ali-se-ne-bo-zgodil« v celoti. Z dru-
gimi besedami, samo tavtologija (v Wittgensteinovem smislu)
»jutri bodisi bo pomorska bitka bodisi je ne bo« je nujno vedno
resnična, medtem ko je vsak od obeh členov alternative povrnjen
h kontingentnosti, k svoji možnosti biti in ne biti.
Toliko bolj neogibno paje zato s tega stališča treba trdno zatr-
jevati načelo pogojne nujnosti. Zato mora Aristoteles zmožno-
možno (dynatos) definirati takole: »Je pa zmožna-možna tista stvar,
za katero ne bo nič zmožnega ne biti, če ji je dana dejanskost
tistega, za kar se pravi, da ima zmožnost.« {Met. 1047a, 24-26.)
Zadnje tri besede grške definicije {ouden estai adynaton) ne
112
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
pomenijo, v skladu s splošno sprejetim napačnim razumevanjem,
ki povsem trivializira Aristotelovo tezo, da »ne bo več nič nemož-
nega« (torej: možno je, kar ni nemožno);'^ kot pokaže podobna
definicija kontingence v An«/, pr. 32a, 18-20 (tudi tuje treba tre-
nutno veljavni prevod popravid: »Pravim, da se lahko dogodi tudi
kontingentno, za katero, če postavimo, da kot nenujno obstaja,
zato ne bo nič zmožnega ne biti...«), ta definicija potrjuje pogoj,
pod katerim se lahko uresniči možno, ki lahko je ali ni. Kontingent-
no lahko preide v dejansko samo v trenutku, v katerem odloži vso
svojo zmožnost ne biti (svojo adynamia), ko torej v njem »nič ne
bo zmožno ne biti« in bo zato zmoglo ne ne-zmoči.
A kako je treba razumeti to izničenje zmožnosti ne biti? In kaj
je iz tega, kar bi lahko ne bilo, ko se možno enkrat uresniči?
3.4. V Teodiceji Leibniz upravičil pravico vsega, kar je bilo,
nasproti temu, kar bi lahko bilo in ni bilo, v apologiji, ki je obenem
veličastna in strašna. Leibniz nadaljuje zgodbo iz dialogalibero
arbitrio Lorenza Valle in si zamišlja, da seje Sekst Tarkvinij, neza-
dovoljen z odgovorom Apolonovega oraklja v Delfih, ki mu je
napovedal hudo nesrečo, če bi hotel postati rimski kralj, napotil v
Jupitrov tempelj v Dodoni, obtožil boga, da gaje obsodil na to, da
je zloben, in ga prosil, da spremeni njegovo usodo ali da vsaj
prizna svojo krivico. Ko Jupiter to zavrne in mu spet predlaga, da
se odreče Rimu, Tarkvinij zapusti tempelj in se prepusti svoji usodi.
A prerok iz Dodone, Teodor, ki je videl prizor, hoče vedeti več.
Po Jupitrovem nasvetu se odpravi v tempelj Palade v Atene, kjer
pade v globok spanec, v sanjah paje prenesen v neznano deželo.
Tu mu boginja pokaže Palačo Usod, ogromno piramido z bleščečim
vrhom in spodnjim delom, ki izginja v neskončnost. Vsako od
15. Prevod Valentina Kalana je na tem mestu prilagojen, da bi ustrezal Agam-
benovi interpretaciji.
113
GIORGIO AGAMBEN
neštetih stanovanj v palači ustreza eni od možnih Sekstovih prihod-
nosti, njej pa možni svet, ki se ni uresničil. V enem od teh stanovanj
Teodor vidi, kako Sekst zapusti tempelj v Dodoni, potem ko gaje
bog prepričal: odide v Korint, kupi majhen vrtiček, v katerem ob
obdelovanju odkrije zaklad, in srečno živi do starih let, ljubljen in
spoštovan od vsakogar. V drugem stanovanju je Sekst v Trakiji,
kjer omoži kraljevo hčer in podeduje prestol, srečni vladar ljudstva,
ki ga obožuje. V naslednjem stanovanju živi povprečno življenje,
a brez bolečin, in tako dalje od stanovanja do stanovanja, od ene
možne usode do naslednje. »Stanovanja so tvorila piramido in so
postajala vse lepša v smeri proti vrhu, kjer so predstavljala boljše
svetove. Navsezadnje so prispela do najvišjega, ki je zaključilo
piramido inje bilo najčudovitejše; kajti piramida je imela začetek,
njen konec pa ni bil viden; imela je vrh, ne pa dna, kajti dno seje
širilo v neskončnost. To se dogaja, je razložila boginja, ker med
neskončno množico možnih svetov obstaja eden, ki je najboljši,
ker se sicer Bog ne bi odločil, da ga ustvari; a ni nobenega sveta,
ki ne bi imel pod seboj manj popolnega sveta: zato gre piramida
navzdol v neskončnost. Teodorje vstopil v vrhovno stanovanje in
padel v ekstazo... Smo v resničnem dejanskem svetu, mu je rekla
boginja, in vi ste pri samem izviru radosti. To pripravlja Jupiter za
vas, če mu boste zvesto služili. In tu je Sekst, kakršen je in kakr-
šen bo. Iz templja odhaja poln besa in zaničevanja do nasveta
bogov. Glejte, kako teče v Rim in povsod seje nered ter posili
ženo svojega prijatelja. Tuje izgnan skupaj z očetom, premagan,
nesrečen. Če bi Jupiter tu izbral srečnega Seksta v Korintu ali
Seksta kot traškega kralja, to ne bi bil več ta svet. In kljub temu ni
mogel ne izbrati tega sveta, ki v popolnosti presega vse ostale in
zaseda vrh piramide.«
Piramida možnih svetov predstavlja božji um, v idejah katerega,
kot drugje piše Leibniz, »so možnosti vsebovane vso večnost«.
114
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Božji umje Piranesijev zapor ali, bolje, egipčanski mavzolej, ki
na veke vekov vsebuje podobo tega, kar ni bilo, a bi lahko bilo. In
v ta ogromni mavzolej, pravi Leibniz, se Bog, ki je izbral najbolj-
šega vseh možnih svetov (torej dstega, ki je najbolj možen, ker
vsebuje največje število hkrad možnih [compossibili] dogodkov),
občasno vrača, »da bi si omogočil ugodje rekapitulacije stvari in
potrditve svoje odločitve, ki se je lahko le veseli«. Težko si je
zamislid kaj bolj farizejskega od demiurga, ki kontemplira vse
neustvarjene svetove zato, da bi samemu sebi česdtal za svojo
edinstveno izbiro. Da bi to naredil, mora namreč zadsnid ušesa
pred nenehnimi tožbami, ki se iz neskončnih sob tega baročnega
pekla zmožnosd dvigajo od vsega, kar bi lahko bilo, pa se ni ures-
ničilo, od vsega, kar bi lahko bilo drugače, paje moralo bid žrtvo-
vano, da bi bil dejanski svet tak, kakršen je. Najboljši vseh možnih
svetov ima spodaj neskončno senco, ki tone od nadstropja do
nadstropja do skrajnosti vesolja - ki si ga ne morejo zamisliti nid
nebeščani - kjer nič ni hkrati možno z nečim drugim, kjer se nič
ne more uresničid.
3. 5. V »egipčansko gradnjo« te palače usod Bartleby umesti
svoj eksperiment. Dobesedno razume Aristotelovo tezo, po kateri
je tavtologija »zgodilo-se-bo-ali-se-ne-bo-zgodilo« nujno resnična
v celoti, onkraj uresničitve ene ali druge možnosti. Njegov ekspe-
riment zadeva prav mesto te resnice, meri izključno na uresničenje
[verificazione: preveritev] te zmožnosti kot take, torej nečesa, kar
lahko je in hkrati lahko ni. A tak eksperiment je možen samo, če
se postavi pod vprašaj načelo nepreklicnosti preteklosti ali, bolje,
z izpodbijanjem vnazajšnje neuresničljivosti zmožnosti. Ko obrne
smisel argumenta de praesenti ad praeteritum, postavi novo
quaestio disputata, vprašanje »kontingentnih preteklih dejstev«.
Nujna resnica tavtologije »Sekst-bo-šel-v-Rim-ali-ne-bo-šel-v-
115
GIORGIO AGAMBEN
Rim« vnazaj deluje na preteklost ne zato, da bi jo naredila za nujno,
temveč zato, da bi jo vrnila njeni zmožnosd ne biti.
Benjamin je nekoč opisal nalogo odrešitve, ki jo je zaupal spo-
minu, kot teološko izkušnjo spomina preteklosd. »Kar je znanost
ugotovila,« piše, »lahko spomin spremeni. Spomin lahko naredi
iz neizpolnjenega (sreče) izpolnjeno in iz izpolnjenega (bolečine)
neizpolnjeno. To je teologija: a v spominu izkusimo nekaj, kar nam
preprečuje, da bi dojemali zgodovino na temeljno ateološki način,
tako kot nam ni dovoljeno, da bi jo zapisali z neposredno teolo-
škimi izrazi.« Spomin preteklosd vrne možnost s tem, da naredi,
kar se je zgodilo, za neizpolnjeno, in naredi za dopolnjeno dsto,
kar ni bilo. Spomin ni niti to, kar se je zgodilo, niti to, kar se ni
zgodilo, temveč njuno ozmoženje ali potencializacija [potenzia-
mento], to, da spet postaneta možna. V tem smislu Bardeby spet
postavlja pod vprašaj preteklost, jo prikliče: ne samo zato, da bi
odrešil, kar je bilo, da bi spet bilo, temveč prej zato, da to spet
vme zmožnosti, indiferentni resnici tavtologije. »Raje ne« je resti-
tutio in integrum možnosd, ki jo ohranja v kočljivem ravnovesju
med tem, da se dogodi, in tem, da se ne dogodi, med zmožnostjo
bid in zmožnostjo ne bid. Je spomin na to, kar ni bilo.
Zmožnost se namreč lahko povrne preteklosd na dva načina.
Prvi je način, ki ga Nietzsche vidi v večnem vračanju. Kajti prav
odpor, »nejevolja« (Widerwille) volje na »preteklost in njen 'je
bilo'«,'® je po Nietzscheju izvor duha maščevanja, najhujše kazni,
ki si jo je izmislil človek: »'Bilo je' : tako se reče škripanju z zobmi
in najsamotnejši bridkosd volje. Brez moči spričo tega, kar je
16. Friedrich Nietzsche. Tako je govoril Zaratustra, prev. Janko Moder, Ljub-
ljana, Slovenska madca 21984, str. 163-164. [Agamben Nietzschejev Zeit
prevede s »preteklost«. V Modrovem prevodu se prvi del navedka pravilno
glasi »nejevolja volje na čas in njegov 'je bilo'« (ibid.. str 164).]
16
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
Storjeno - zato je hudoben gledalec vsega preteklega. Volja ne
more hoteti nazaj... Da čas ne teče nazaj, to je njena togota; 'To,
kar je bilo', tako se imenuje kamen, ki ga ne more prevaliti.«
Nemožnost »hoteti, da Troja ne bi bila uničena«, o kateri je govo-
ril Aristotel v Nikomahovi etiki, je tisto, kar muči voljo in jo spre-
meni v resentiment. Zato Zaratustra uči »hotenje nazaj« {zurück-
wollen), vse »je bilo« preustvariti v »tako sem hotel«: »temu bi
šele rekel odrešenje«. Ker se Nietzsche ukvarja zgolj z odpravo
duha maščevanja, povsem pozabi tožbo tega, kar ni bilo ali kar bi
lahko bilo drugače. Odmev tega lahko slišimo pri Blanquiju, ki v
celici zapora v Fort du Taureau deset let pred Nietzschejem evocira
večno vračanje in podeli - z grenko grimaso - dejansko eksistenco
vsem možnim svetovom Palače usod.
»Le nombre de nos sois est infini dans le temps et dans l'espace.
En conscience, on ne peut guère exiger advantage. Ces sosies sont
en chair et on os, voir en pantalon et paletot, en crinolin et en chig-
non. Ce ne sont point des fantômes, c'est de l'actualité éternisée.
Voici néanmoins un grand défaut: il n'y a pas de progrès. Hélas!
Non, ce sont des rééditions vulgaires, des redites. Tels les exem-
plaires des mondes passés, tels ceux des mondes futurs. Seul, le
chapitre des bifurcations reste ouvert à l'espérance. N'oublions
pas que tout ce qu'on aurait pu être ici bas, on l'est quelque part
ailleurs.«^^
17. »Število naših jazov je neskončno v času in prostoru. Zares bi komajda lah-
ko pričakovan kaj več. Ti dvojniki so iz mesa in kosti, še več, s hlačami in
površniki, krinolinami in šinjoni. To niso prikazni, temveč dejanskost, prive-
dena do večnosti. A pri tem je vendarle velika pomanjkljivost: ni napredka.
To so žal le vulgarne nove izdaje, ponovitve. Tako primerki preteklih svetov
kot primerki prihodnjih svetov. Le poglavje bifurkacij [razcepov] daje nekaj
upanja. Ne pozabimo, da vse, kar bi lahko bili tukaj, smo nekje drugje.«
117
GIORGIO AGAMBEN
Pri Zaratustri je odgovor na to evokacijo povsem zadušen. Nje-
govo večno vračanje navsezadnje ni nič drugega kot ateistična
varianta Leibnizove Teodiceje, kjer se v vsakem od stanovanj pira-
mide vedno znova samo ponavlja to, kar se je dogodilo in kjer se
samo za to ceno izbriše razlika med dejanskim in možnim svetom
in povrne zmožnost. In ni naključje, daje bil prav Leibniz tisti, ki
je prvi in na skorajda enak način upovedil bistveno Nietzschejevo
izkušnjo: »Če bi človeška vrsta trajala dovolj dolgo v stanju, v
katerem je zdaj, bi nujno prišel trenutek, v katerem bi se tudi živ-
ljenje posameznikov povrnilo z vsemi najmanjšimi podrobnostmi
v isdh okoliščinah. Jaz sam, ki sedim v mestu, imenovanem Hanno-
ver, na nabrežju reke Leine, zatopljen v zgodovino Brunswicka in
zaposlen s pisanjem pisem istim prijateljem z istim pomenom.«
Te rešitve se drži pisar Bartleby do trenutka, ko se odloči, da
bo opustil prepisovanje. Benjamin je zaznal notranjo soustrezanje
med kopiranjem in večnim vračanjem, ko nekje primerja večno
vračanje s Strafe des Nachsitzens, torej s kaznijo, ki jo učitelj določi
za nemarne učence in ki je v tem, da morajo neštetokrat prepisad
isto besedilo. (»Večno vračanje je kopiranje, projicirano v kozmos.
Človeštvo mora prepisovad svoje besedilo v nenehnem ponavlja-
nju.«) Neskončno ponavljanje tega, kar je bilo, povsem opusti
zmožnost ne biti. V njegovem vztrajnem prepisovanju, tako kot v
Aristotelovem kondngentnem, »ni nič zmožnega ne bid«. Volja
do moči [potenza: zmožnosti] je v resnici volja do volje, večno
ponavljajoče se in zgolj na ta način potencirano [potenziato] deja-
nje. Zato mora pisar nehad prepisovad, »odkloni prepisovanje«.
3. 6. Na koncu zgodbe pravnik diskretno predlaga interpre-
tacijo Bardebyjeve uganke, ki jo je navdihnila »neka govorica«.
Ta rumor je v tem, »da je bil Bardeby nižji uradnik v Uradu za
mrtva pisma v Washingtonu, od koder so ga nenadoma odstranili
118
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
zaradi spremembe v upravi.« Kot že večkrat prej v zgodbi prav-
nik dpa v pravo smer; a kot vedno je razlaga, do katere pride,
zgrešena. Namiguje namreč, da je dejstvo, da je delal v dstem
uradu, do skrajnosti stopnjevalo prirojeno pisarjevo nagnjenje k
»bledemu brezupu«. Obžalovanja vredno Bartlebyjevo obnašanje
in njegova nesmiselna formula bi se tako razjasnila kot zadnji
stadij predobstoječe patološke predispozicije, ki so jo pospešile
okoliščine. Razlaga je trivialna ne toliko zato, ker kot vsaka psiho-
loška razlaga navsezadnje predpostavlja sámo sebe, temveč ker
sploh ne preuči specifične vezi med »mrtvimi pismi« in Bartleby-
jevo formulo. Zakaj se »bledi brezup« izrazi prav na ta in ne na
drugačen način?
A spet je pravnik na pravi poti. »Včasih bledi uradnik iz
zloženega papirja vzame prstan: prst, ki mu je bil namenjen, morda
trohni v grobu; bankovec, usmiljeno poslan v takojšnjo pomoč:
tisti, ki naj bi mu pomagal, več neje niti ne strada; odpuščanje za
tiste, ki so umrli v obupu; up za tiste, ki so umrli brez upa; dobre
novice za tiste, ki so umrli, ker jih je zadušila neprekinjena nesreča.
Po opravkih življenja ta pisma hitijo k smrti.« Ni mogoče jasneje
sugerirati, da so nedostavljena pisma šifra veselih dogodkov, ki bi
lahko bili, a se niso uresničili. Kar pa seje uresničilo, je nasprotna
možnost. Črka, dejanje pisanja, na tablici nebeškega pisarja
zaznamuje prehod od zmožnosti k dejanju, uresničitev kontingent-
nosti. A prav zato vsako pismo označuje tudi neuresničenje nečesa,
zato je v tem smislu vedno »mrtvo pismo«. To je neznosna resnica,
ki jo je Bardeby dojel v pisarni v Washingtonu, to je pomen svoje-
vrstne formule »po opravkih življenja ta pisma hitijo k smrti« {on
errands of life, those letters speed to death).
Do zdaj ni bilo opaženo, daje ta formula v resnici komaj prikrit
citat iz Pisma Rimljanom 7, 10: euretê moi e entolë e eis zôën,
aute eis thanaton [Izkazalo seje, daje zapoved, ki naj bi mi bila v
119
GIORGIO AGAMBEN
Življenje, bila v smrt.],'® oz. v angleškem prevodu, ki gaje imel
Melville pred očmi: And the commandment, which was ordained
to life, I found to be unto death [entöle pomeni naročilo, mandat
[mandato], nekaj, kar je bilo odposlano v nek namen - od tod epi-
stole, pismo - kar je bolje prevedeno z errand [naročilo] kot pa s
commandment [zapoved].). V Pavlovem besedilu je en/o/б mandat
Zakona, od katerega je kristjan osvobojen. Na ta mandat se nanaša
»postaranost črke«, ki ji apostol malo pred tem postavlja nasprod
»novost« duha (Rim 7,6: »But now we are delivered from the Law,
that being dead where we were held; that we should serve in new-
ness of spirit, not in the oldness of the letter.« [Zdaj pa smo bili
oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je oklepalo, tako
da služimo v novosd duha in ne v postaranosd črke.]; prim, tudi
Drugo pismo Korinčanom 3, 6: »The letter killeth, but the spirit
giveth life.« [Črka namreč ubija. Duh pa oživlja.]). Ne samo odnos
med Bardebyjem in pravnikom, temveč tudi odnos med Bardeby-
jem in pisavo v tej perspektivi pridobi nov smisel. Bartleby je
law-copyist, pisar v evangelijskem smislu, in njegova odpoved
pisanju je tudi odpoved Zakonu, rešitev od »postaranosd črke«.
Kridki so tako kot v Josefu K. tudi v Bardebyju videli podobo
Kristusa (Deleuze pravi »novi Kristus«), kije prišel, da bi odpravil
stari Zakon in prinesel nov mandat (ironično je, da je prav sam
advokat tisd, ki spomni na to: »A new commandment give I unto
you, that ye love one another.«). A če je Bardeby novi Mesija, ni
prišel kot Jezus, da bi odrešil to, kar je bilo, temveč da bi rešil to,
česar ni bilo. Tartarus, v katerega se kot novi odrešenik potopi, je
najgloblje podzemlje Palače Usod, v katero Leibniz ne more pogle-
dati, svet, v katerem ni nič hkrati mogoče z drugim, kjer »je nič
18. Vsi navedki iz Svetega pisma v oglatih oklepajih so iz Slovenskega stan-
dardnega prevoda Svetega pisma (SSP), Svetopisemska družba Slovenije,
Ljubljana 1997.
120
BARTLEBY ALI O KONTINGENCI
raje kot nekaj«. In ne pride samo zato, da bi prinesel novo ploščo
Zakona, temveč da bi, tako kot v kabalisdčnih špekulacijah o Mesi-
jevem kraljestvu. Toro dopolnil s tem, dajo povsem uniči. Sveto
pismo je zakon prvega stvarjenja (ki ga kabalisti imenujejo Tora
de-beri'a), v katerem je Bog ustvaril svet tako, daje začel s svojo
zmožnostjo bid in jo držal ločeno od svoje zmožnosti nebiti. Vsaka
črka te Tore je zato obrnjena tako proti življenju kot proti smrti,
pomeni tako prstan kot prst, ki mu je bil namenjen in ki razpade v
grobu, tako to, kar je bilo, kot to, kar ni moglo biti.
Prekinitev pisanja zaznamuje prehod k drugemu stvarjenju, v
katerem Bog k sebi prikliče svojo zmožnost ne biti in ustvarja
začenši od točke indiference med zmožnostjo in nezmožnostjo.
Stvarjenje, ki se zdaj dopolni, ni niti novo stvarjenje niti večno
ponavljanje, temveč razstvarjenje [decreazione: dekreacija], v
katerem se to, kar se je in kar se ni zgodilo, povrne v izvorno
enotnost v Božjem umu, in to, kar bi lahko ne bilo in je bdo, se
razblini v to, kar bi lahko bilo in ni bilo.
Perzijski neoplatonik je nekoč opisal senco, ki jo kontingentnost
meče na vsako kreaturo, s pomočjo podobe temnega krila arhan-
gela Gabrijela:
»Vedi, da ima Gabrijel dve krili. Desno krilo je čista luč. To krilo
je edini in čisti odnos Gabrijelove biti do Boga. Potem je tu levo
krilo. To krilo je zaznamovano s temačnim odtisom, podobnim
rdečkastemu mesecu v zori ali pavovim krempljem. Ta odtis teme
je njegova zmožnost bid, kije na eni strani obrnjena proti nebiti
(kajd zmožnost bid kot taka je tudi zmožnost ne biti). Če obrav-
navaš Gabrijela kot njegovo dejanje biti skozi bit Boga, tedaj je
njegova bit nujna, kajti s tega stališča on ne more ne biti. A če ga
obravnavaš glede na pravico njegovega bistva na sebi, je ta pravica
takoj in v enaki meri pravica ne biti, kajti ta pravica pripada biti,
ki nima v sebi svoje zmožnosti biti (inje zato zmožnost ne biti).«
121
GIORGIO AGAMBEN
Razstvarjenje je nepremični let, ki se opira le na črno krilo. Ob
vsakem zamahu tega krila se dejanski svet vrne k svoji pravici ne
bid in možni svetovi k svoji pravici bid, tako Sekst kot nesrečni
rimski tiran in Sekst kot srečni kmet na Korintu pa postaneta pov-
sem nedoločna, dokler ne sovpadeta. Ta let je večna tehtnica z
enim samim krožnikom, na katerem se najboljši vseh možnih sve-
tov skrbno drži v ravnotežju z nemogočim svetom. Razstvarjenje
se dogaja v točki, v kateri leži Bardeby, v »srcu večnih piramid«
Palače Usod, ki se mu reče, v skladu z ironično intenco te na
glavo obrnjene teodiceje, »Hiša Pravice« {The Halls of Justice).
Njena beseda ni Sodba, ki vsemu, kar je bilo, določi nagrado ali
večno kazen, temveč Palingeneza, Apokatastatis patitoti, v kateri
nova kreatura doseže neuresničljivo [inverificabile: nepreverljivo]
središče svojega »uresničiti-se-ali-ne-uresničiti-se« [verificarsi-
o-non-verificarsi]. Tu se za vedno konča pot pisma, ki je kot naro-
čilo življenja hitelo v smrt. In tu je navsezadnje ustvarjeno bitje
doma, rešeno, ker je neodrešljivo. Zato ograjeno dvorišče »ne bi
smelo bid tako slab« kraj. Tam je nebo in tuje trava. In ustvarjeno
bitje dobro ve, »kje je«.
Prevedel Samo Kutoš.
122
Jacques Derrida
ODGOVOR BREZ ODGOVORA'
Abraham ne pove ničesar, vendar so ohranjene njegove zadnje
besede, ki odgovarjajo na Izakovo vprašanje: »Bog si bo preskrbel
jagnje za žgalno daritev, moj sin!«^ Če bi bil rekel »tu je jagnje,
jaz ga imam« ah »ničesar ne vem o tem, ne vem, kje je jagnje,« bi
bil lagal, govoril bi, da bi povedal neresnico. Tako pa govori, ne
da bi lagal, in odgovarja, ne da bi odgovoril. Nenavadna odgovor-
nost, ki nid ne odgovarja nid ne odgovarja. Smo odgovorni za to,
kar rečemo v nerazumljivem jeziku, v jeziku drugega? Toda po
drugi strani, mar ni treba, da se odgovornost vselej oznanja v jeziku,
ki je tuj temu, kar skupnost že lahko razume, vse predobro razume?
»Torej ne izreka laži, vendar pa tudi ne reče ničesar, saj govori v
tujem jeziku.«^
1.	[Odlomek iz knjige Donner la mort, Galilée, Pariz 1999, str. 105-111, kjer
Derrida posved kratko digresijo Bartlebyju. Kontekst digresije je sicer
nepričakovan, namreč nadrobna analiza slovitih Kierkegaardovih refleksij
o Abrahamu in Izaku v njegovi knjigi Strah in trepet. Donner la mort pomeni
dobesedno 'dati smrt', sicer pa 'ubiti'; tu prevajamo kot '(za)dati smrt'.
Naslov je redakcijski, odlomek paje nekoliko prirejen.]
2.	[»Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil sinu Izaku, v roke pa
je vzel ogenj in nož; in šla sta oba skupaj. Izak je rekel očetu Abrahamu:
'Oče!' Odvrnil je: 'Tukaj sem,moj sin.' Paje rekel: 'Glej, tu so ogenj in drva,
kje pa je jagnje za žgalno daritev?' Abraham je rekel: 'Bog si bo preskrbel
jagnje za žgalno daritev, moj sin' In šla sta oba skupaj.« 1 Mz 22, 6-8.]
3.	[Soeren Kierkegaard, Strah in trepet, tu citiramo po francoskem prevodu,
ki ga uporablja Derrida: Crainte et tremblement, v Œuvres complètes, 5.
zv.. Éditions de l'Otrante, Pariz 1972, str. 200.]
123
JACQUES DERRIDA
Pravnik, pripovedovalec v Bartleby, pisar, cidra Joba {-»with
kings and counsellors«). Od tod bi bilo možno privlačno pribli-
žanje Bartlebyja z Jobom, ne s dsdm, ki je lahko upal, da se bo
nekega dne po smrd lahko pridružil kraljem in svetovalcem, tem-
več z onim, ki sanja o tem, da bi ne bil rojen. Tu se lahko namesto
na preizkušnjo, ki jo Bog naloži Jobu, spomnimo na Abrahama.
Tako kot Abraham ne govori več človeškega jezika, tako kot govori
'z darom jezika','* jezika, tujega vsakemu drugemu človeškemu
jeziku, in da bi to lahko storil, odgovarja, ne da bi odgovoril,
govori, ne da bi rekel kaj resničnega ali neresničnega, ne reče
ničesar določnega, kar bi lahko veljalo kot ugotovitev, obljuba ali
laž, tako tudi BaxÚehyjcM 1 would prefer not to zadene odgovornost
za odgovor brez odgovora. Evocira prihodnost brez napovedi ali
obljube; ne izjavlja ničesar gotovega, določljivega, pozidvnega
ali negadvnega. Modalnost tega stavka, ki se ponavlja in ki ne
pove ničesar, ničesar ne obljubi, ničesar ne sprejme ali zavrne,
tudi čas te izjave, ki je nenavadno brezpomenska, spominja na
ne-jezik ali na skrivni jezik. Mar ni tako, kot da bi Bartleby govoril
'z darom jezika'?
Toda vtem ko ne reče ničesar občega ali določljivega, Bardeby
vendarle ne reče absolutno ničesar. I would prefer not to spominja
na nedovršeni stavek. Njegova nedoločnost ustvarja neko napetost;
odpira nekakšno zadržano nedovršenost [incomplétude]-, naznanja
začasno ali provizorično zadržanost [réserve]. Mar ni tu na delu
skrivnost nekega domnevnega nanašanja na neko nedoumljivo
previdnost ali preudarnost? Ne vemo, kaj hoče ali kaj hoče reči,^
ne vemo, česa noče storiti ali noče reči, vendar nam daje jasno
vedeti, da raje ne bi. Ta odgovor preganja obris neke vsebine. Če
4.	[»... il parle en langues«, referenca na sv. Pavla, 1 Kor 14.]
5.	[Vouloir dire pomeni 'pomeniti', dobesedno pa 'hoteti reči'.]
124
ODGOVOR BREZ ODGOVORA
je Abraham že sprejel, da bo (za)dal smrt in da bo Bogu podaril
smrt, ki jo bo (za)dal svojemu sinu, če ve, da bo to storil, razen če
ga Bog ne ustavi, ali ne bi mogli reči, daje v položaju, kjer natanko
»he would prefer not to«, ne da bi mogel pred svetom reči, za kaj
gre? Saj vendar ljubi svojega sina in bi raje, da Bog ne bi ničesar
terjal od njega. Raje bi, da ga Bog ne bi pusdl tega storid, da bi
ustavil njegovo roko, da bi oskrbel jagnje za žgalno daritev, da bi
trenutek nore odločitve padel na stran ne-žrtvovanja, potem koje
bila žrtev že sprejeta. Ne bo se odločil, da ne bi, odločil se je že,
ádibi- vendar bi raje, da ne bi. Ničesar več ne more reči in ničesar
več ne bo storil, če ga bo Bog, Drugi, še naprej vodil k smrd, k
(za)dani smrd. In Bardebyjev I would prefer not to je prav tako
žrtvena strast, ki ga bo vodila v smrt, smrt, ki jo (za)da zakon,
družba, ki nid ne ve, zakaj tako ravna.
Bi bilo mogoče v teh dveh monstruoznih in banalnih zgodbah
spregledad odsotnost žensk? Gre za zgodbo očeta in sina, moških
likov, za hierarhije med moškimi: Bog oče, Abraham, Izak; žena,
Sara, je tista, ki ji nič ne rečejo - da ne govorimo o Hagari; in v
Bartlebyju ni ene same aluzije na karkoli ženskega, a fortiori na
nikakršen ženski lik. Mar bi bila v neusmiljeni univerzalnosti
zakona, njegovega zakona, logika žrtvene odgovornosti spreme-
njena, odvrnjena s poti, omiljena, premeščena, če bi vanjo na
določujoč način posegla ženska? Alije sistem te žrtvene odgovor-
nosti in dvojnega '(za)dajanja smrti' v svoji največji globlini izklju-
čitev ali žrtvovanje ženske? Ženske, v tem ali onem rodilniku?®
Pustimo tukaj to vprašanje v suspenzu. Prav tu, med dvema rodil-
nikoma. Kadar gre za junaka ali za tragično žrtev, je ženska, na-
sprotno, odločilno prisotna, njeno mesto je v središču, tako kot je
prisotna v drugih tragičnih delih, kijih omenja Kierkegaard.
6. ["Žrtvovanje ženske' je lahko subjektivni ali objektivni rodilnik, tj. bodisi
je ženska tista, ki žrtvuje, ali pa tista, ki je žrtvovana.]
125
JACQUES DERRIDA
Bartlebyjevi odgovori brez odgovora so obenem begajoči, zlo-
vešči in komični. Sijajno in subdlno. Iz njih veje neka sublimna
ironija. Če kdo tako govori, da ne bi ničesar rekel ali da bi rekel
nekaj drugega, kot se dozdeva, če govori tako, da druge bega,
vznemiri, izprašuje, če jih pripravi do govora (zakon, 'lawyer-
ja'), potem govori ironično. Ironija, še posebej sokratska ironija,
sestoji iz tega, da ne reče ničesar, da ne razglaša nobene vednosti,
a prav spričo tega izprašuje, pripravlja k besedi in k mišljenju.
Eirôneia prikriva, je dejavnost spraševanja, ki se dela nevedno. /
would prefer not to ni brez ironije; ne dopusti nam, da ne bi dopu-
stili domneve neke situacijske ironije. Ta ni tuja nezaslišani in
domačni {unheimlich, uncanny) komiki pripovedi. Avtor Pojma
ironije^ pa odkrije ironijo prav v odgovoru brez odgovora, ki pre-
vaja Abrahamovo odgovornost. Ironično prevaro pri tem razlikuje
od laži in zapiše:
»Vendar pa so se ohranile Abrahamove zadnje besede, in koli-
kor lahko razumem paradoks, lahko razumem tudi celotno prisot-
nost Abrahama v teh besedah. Predvsem v tem, da ne pove prav
ničesar in na ta način pove, kar ima povedati. Njegov odgovor
Izaku privzame formo ironije, kajti vselej je ironija v tem, da rečeš
nekaj, ne da bi karkoli rekel.« (Kierkegaard, op. cit., str. 204).
Ironija bi nam nemara omogočila, da bi kot z eno in isto nitjo
povezali vprašanja, ki smo jih postavili - če se spomnimo, kaj je
Hegel rekel o ženski: da je »večna ironija občestva«.®
Abraham ne govori figurativno, fabulativno, parabolično, meta-
forično, eliptično, enigmatično. Njegova ironija je meta-retorična.
Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, če bi mu na primer Jahve naložil
7.	[Pojem ironije s stalnim oziram na Sokrata je bila Kierkegaardova diserta-
cija in prva pomembna knjiga (1841).]
8.	[Hegel, Fenomenologija duha, Analecta, Ljubljana 1998, str. 242.] Glede
tega si dovoljujem napotiti na Glas, Galilée, Paris 1974, str 209 ff.
126
ODGOVOR BREZ ODGOVORA
nalogo in mu ukazal, naj odpelje Izaka na goro, kjer ga bo zadela
božja strela, bi imel prav, če bi se zatekel k enigmadčni govorici.
Vendar ne ve. A zaradi tega ne okleva. Nevednost nid najmanj ne
odloži njegove lastne odločitve, ki ostaja odločna. Vitez vere ne
sme oklevati. Privzame svojo odgovornost, tako da se izpostavi
absolutni zahtevi drugega, onkraj vednosti. Odloči se, vendar nje-
gove absolutne odločitve ne vodi in ne nadzira nobena vednost.
Takšen je paradoksni pogoj vsake odločitev: ne sme biti izpeljana
iz vednosti, tako da bi bila le njen učinek, sklep ali razvitje. Odlo-
čitev strukturno prelomi z vednostjo inje torej izročena ne-mani-
festaciji, skratka, odločitev je vselej skrivna. Skriva se v svojem
lastnem trenutku, toda kako bi lahko pojem odločitve ločili od te
figure trenutka? Od njegove stigmadčne točkovnosti?
Abrahamova odločitev je absolutno odgovorna, ker odgovarja
zase pred absolutnim drugim. Paradoksno paje tudi neodgovorna,
ker je ne vodi niti razum niti etika, ki bi jo bilo mogoče upravičiti
pred ljudmi ali pred zakonom kakega univerzalnega razsodišča.
Tako je, kot da ne bi mogli biti hkrati odgovorni pred drugim in
pred drugimi, pred drugimi od drugega. Če je Bog tisto povsem
drugo, lik ali ime povsem drugega, potem je vsak drugi povsem
drugi [tout autre est tout autre]. Ta formula zamaje določen domet
Kierkegaardovega diskurza in ga obenem potrjuje v njegovi najbolj
ekstremni nameri. Implicira, daje Bog kot povsem drugi povsod,
kjer je nekaj povsem drugega. In ker je vsakdo od nas, vsak drugi,
sleherni drugi neskončno drugi v svoji absolutni singularnosd, ki
je nedosegljiva, osamljena, transcendentna, ne-manifestna, izvorno
ne-prisotna mojemu egu (kot bi rekel Husserl o alter egu, ki se
nikoli izvorno ne pojavi pred mojo zavestjo in ki ga lahko zajamem
le aprezentativno in po analogiji); kar velja za odnos Abrahama
do Boga, velja za moj brezodnosni odnos do vsakega drugega kot
povsem drugega, posebej za mojega bližnjika ali za moje najbližje,
127
JACQUES DERRIDA
ki SO mi prav tako nedosegljivi, skrivnostni in transcendentni kot
Jahve. Vsak drugi (v pomenu sleherni drugi) je povsem drugi
(absolutno drugi). S tega vidika Strah in trepet pove resnico o
žrtvovanju Izaka. Res je prevedena v nenavadno pripoved, vendar
govori o sami strukturi vsakdanjika. V svojem paradoksu izreka
odgovornost slehernega trenutka za vsakega človeka. Tedaj ni več
edčne občosd, ki ne bi bila že ujeta v Abrahamov paradoks. V
trenutku vsake odločitve in v odnosu do vsakega drugega kot po-
vsem drugega vsak drugi terja od nas, da ravnamo kot vitez vere.
To nemara premešča določen domet Kierkegaardovega diskurza:
absolutna enkratnost Jahveja ne prenese analogij; nismo vsi
Abrahami, Izaki in tudi ne Sare. Nismo Jahve. Vendar pa dsto, za
kar je vided, da univerzalizira in razširja izjemo ali nenavadnost
ter edčni občosd nalaga dodatno komplikacijo, prav to omogoča
Kierkegaardovemu tekstu večjo moč. Tako bi nam govoril para-
doksno resnico o naši odgovornosti in o našem odnosu dodajanja
smrti v vsakem trenutku. Poleg tega bi nam tako tudi pojasnil
svoj lastni status, da je namreč lahko dostopen vsem prav v
trenutku, ko nam skrivno govori o absolutni skrivnosti, nedostop-
nosti, nerazberljivosti. Veljal bi za Žide, za kristjane, za muslimane,
a tudi za vse druge, za vsakega drugega v njegovem odnosu do
vsakega/povsem drugega. Ne vemo več, kdo se imenuje Abraham,
in tega nam celo ne more več povedati.
Prevedel Mladen Dolar.
128
Antoino Negri in Michael Hardt
BARTLEBYJEVO ZAVRAČANJE*
Bartleby raje ne bi. Skrivnost klasične zgodbe Hermana Mel-
villa je absolutnost zavračanja. Ko mu šef naloži, naj opravi svoje
dolžnosd, Bartleby vedno znova mirno odgovarja: »Raje ne bi.«
Melvillov lik sodi v dolgo tradicijo zavračanja dela. Seveda hoče
vsak delavec z vsaj malo razuma zavrnid avtoriteto šefa, vendar
Bardeby to privede do skrajnosd. Ne nasprotuje tej ali oni nalogi
nid ne ponudi kakršnegakoli razloga za svoje zavračanje - samo
pasivno in absolutno odklanja. Obnašanje Bardebya je resnično
razorožujoče, deloma zato, ker je tako miren in spokojen, še bolj
pa zato, ker je njegovo zavračanje tako nedoločno, da postane
absolutno. On preprosto raje ne bi.
Glede na Melvillovo močno nagnjenje do metafizike ni čudno,
daje Bardeby spodbudil ontološke inteфretacije.^ Njegovo zavra-
čanje je tako absolutno, da se Bartleby zdi povsem brezizrazen,
človek brez kvalitet ali kot bi rekli renesančni filozofi, homo tan-
tum, zgolj človek in nič več. Bardeby nas v svoji čisd pasivnosd
in svojem zavračanju vsakih podrobnosd sooča s figuro generične
* Odlomek iz knjige Antonia Negrija in Michaela Hardta Imperij, prev.
Politični laboratorij (Barbara Beznec et al.), Študentska založba, Ljubljana
2003, str 169-170. Izdajatelju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za
ponatis.
1. Glej še posebej Gilles Deleuze, »Bartleby, ou la formule«, v Critique et
clinique (Pariz: Minuit, 1993), str 89-114; pa tudi Giorgio Agamben, »Bart-
leby o della contingenza«, v Bartleby: la formula della creazione (Macerata:
Quodhbet, 1993), str 47-92, slov. prevod v pričujoči številki revije.
129
ANTOINO NEGRI IN MICHAEL HARDT
biti, biti líot talce, biti in nič več. In skozi potek zgodbe se tako
razgali - se čedalje bolj približuje goli človeškosti, golemu živ-
ljenju, goli biti -, da sčasoma oveni, izhlapi v črevesju zloglasnega
manhattanskega zapora, v Grobnicah.
Michael K, osrednji lik čudovitega romana J. M. Coetzeeja
The Life and Times of Michael K, je ravno tako figura absolutnega
zavračanja. Medtem koje Bartleby negiben, v svoji čisti pasivnosti
skoraj okamenel, je K vedno na nogah, vedno v gibanju. Michael
K je vrtnar, preprost človek, tako preprost, kot da ni s tega sveta.
V fiktivni deželi, razdeljeni z državljansko vojno, ga povsodustav-
Ijajo kletke, pregrade in nadzorne točke, kijih postavlja avtoriteta.
Vendar mu uspeva, da jih tiho zavrača in se giblje naprej. Michael
K se ne premika zaradi nenehnega gibanja samega. Pregrade ne
zaustavljajo samo gibanja, ampak se zdi, da zaustavljajo življenje,
torej jih absolutno zavrača zato, da bi ohranil življenje v gibanju.
Kar si zares žeh, je gojiti buče in negovati njihove tavajoče ovi-
jalke. K-jevo zavračanje avtoritete je ravno tako absolutno kot
Bardebyjevo, in ravno ta absolutnost ter preprostost tudi njega po-
stavljata na raven ontološke čistosti. Tudi K se približa ravni gole
univerzalnosti: »človeška duša nad in pod klasifikacijo«,^ biti pre-
prosto homo tantum.
Ta preprosta moža in njuno absolutno zavračanje morata pri-
klicati naše sovraštvo do avtoritete. Zavračanje dela in avtoritete,
ki je pravzaprav zavračanje prostovoljnega suženjstva, je začetek
osvobodilne politike. Dolgo je že, odkar je Étienne de La Boétie
pridigal ravno tovrstno politiko zavračanja: »Odločite se, da ne
boste več služili, in nenadoma boste osvobojeni. Ne zahtevam, da
položite roke nad tirana, da bi ga zrušili, ampak samo to, da ga
2. J. M. Coetzee, The Life and Times of Michael K (Harmondsworth: Penguin,
1983), str. 151.
130
BARTLEBYJEVO ZAVRAČANJE
nehate podpirati; potem boste videli, kako bo z vso svojo težo padel
in se razletel na koščke, kot veliki Kolos, ki mu je bil izmaknjen
piedestal.«' La Boétie je prepoznal politično moč zavračanja, moč,
s katero se izmaknemo odnosu gospostva in s svojim eksodusom
subvertiramo suvereno oblast, ki nam gospoduje. Bartleby in
Michael K nadaljujeta La Boétijevo politiko zavračanja prostovolj-
nega suženjstva in jo privedeta do absolutnega.
To zavračanje je zagotovo začetek osvobajajoče politike, vendar
je le začetek. Zavračanje kot tako je prazno. Bardeby in Michael
K sta lahko lepi duši, vendar njuna bit v svoji absolutni čistosti
visi na robu prepada. Njuni liniji bega pred avtoriteto sta povsem
samotni in ves čas tavata na robu samomora. Tudi v političnem
pogledu zavračanje kot tako (dela, avtoritete in prostovoljnega
suženjstva) vodi samo v nekakšen družbeni samomor. Kot pravi
Spinoza, če preprosto odrežemo tiransko glavo družbenega telesa,
bomo ostali z deformiranim truplom dražbe. Ustvariti moramo
novo dražbeno telo, kar paje projekt, ki gre krepko onkraj zavra-
čanja. Naše linije bega, naš eksodus, morajo biti konstituirajoče
in morajo ustvarjati resnično alternativo. Onkraj preprostega zavra-
čanja ali kot del tega zavračanja moramo zgraditi nov način življe-
nja in predvsem novo skupnost. Ta projekt ne vodi h golemu življe-
nju/гото tantuma, ampak proti homohomo, človeštvu na kvadrat,
ki je obogateno s kolektivno inteligenco in ljubeznijo skupnosti.
3. Étienne de La Boétie, The Politics of Obedience: The Discourse of Voluntary
Servitude, prev. Harry Kurz (New York: Free Life Editions, 1975), str 52-
53. V francoščini,DiícoMM de la servitude volontaire, v Œuvres complètes
(Ženeva: Slatkine, 1967), str 1-57; citat str 14.
131
Mladen Dolar
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
Bartleby je človek enega samega stavka. V zgodbi jih sicer
izreče več, a samo eden, vztrajno ponavljan, deluje kot zažigalna
vrvica, kot skrivna vzmet, ki osupljivo in z minimalno preprostim
sredstvom povzroči sesutje nekega sveta. Tako kot je Tomaž
Akvinski v slovid sentenci razglašal, da se boji človeka ene knjige
{Timeo hominem unius libri), tako nam Bartleby pokaže, da se
kaže bati že človeka enega stavka, hominem unius sententiae. Pri
čemer nam ladnski slovar pod sententia ponudi šop pomenov: 1.
mnenje, misel, nazor, volja; 2. predlog, nasvet, volilni glas; 3.
razsodba, odlok; 4. misel, vsebina, stavek, izrek, prislovica. In
Bardeby kot da jih povzema vse, vsi so pravi, a vselej v trdovratni
ednini - ena sama misel, ena sama volja, en sam predlog, en sam
odlok, en sam stavek, a pomnožen v neskončni vztrajnosti, prignan
do konca v svojem ponavljanju, do fizičnega konca subjekta,
njegovega ponavljalca, a tudi do roba, meje, razpada nekega sveta.
Tomaževega stavka se je držala ambivalenca: sam ga je razumel
tako, da je človek, ki je prebral eno samo knjigo, pa tisto zares,
nasprotnik, vreden strahospoštovanja; v tradiciji pa je prevladal
nasprotni, negativni pomen, daje namreč človek ene same knjige
omejenec, ki se ga kaže bati zaradi njegove ozkosti; premalo ve in
ne zna drugega, kot da goni svoje, slepo prisega le na eno stvar.
Tudi Bardebyjev stavek je udarjen z neko podobno ambivalenco:
po eni strani osupne s svojo ozkostjo, saj je videti, da vsej pestrosti
vsebine postavi nasproti le borni 'raje ne', ki ga kar naprej slepo
goni; po drugi strani pa je strahospoštovanja vredni antagonist
133
MLADEN DOLAR
prav V tem, da v tej natančno izbrani minimalnosü dči univerzal-
no orožje, ki se mu ne da postavid po robu. Skrajna omejenost in
kar najbolj univerzalni domet v enem - in oboje v čudežni zgosdtvi
nastopi v zadnjem stavku zgodbe, ki neposredno zveže Bardeby-
ja in človeštvo, njegov singularni dk in opredelitev človečnosti
nasploh.
Bardeby stopi v zgodbo 'kot strela z jasnega', brez porekla,
izvora, filiacije, sorodstva, družbenih vezi, in tak bo zgodbo tudi
zapustil. Je en sam in sam zase, ne drži se ga nobena družbena
opredelitev ali naveza, kot najdenček ali enfant sauvage. Kot Ka-
spar Hauser, in zveza nemara ni naključna: Melville je poznal ta
razvpiti primer niirnberškega 'najdenčka', omenja ga v Billyju
Buddu in ga tam postavlja v vzporednico z naslovnim junakom,'
ki je zanesljivo v bližnjem sorodstvu z Bardebyjem - če namreč
Bardeby, tako kot Billy Budd, nima ne družine ne sorodnikov ne
prijateljev, so njegovi najbližji sodrugi nekateri drugi junaki Mel-
villovih romanov in zgodb, ki pa jih žal ne bo nikoli srečal. Morda
bi skupaj lahko zasnovah bratovščino, kdo ve, partijo, toda ostali
so vselej eni sami, izven obkrožajočega sveta in tako v samem
njegovem jedru. Tudi Kaspar Hauser je bil človek enega stavka.
1. Cf. Billy Budd, mornar, Mihelač, Ljubljana 1994, str. 12. »In tukaj naj
pripomnim, v očitno potrditev nauka o človekovem padcu, nauka, ki ga
zdaj radi zapostavljajo, da se zmeraj, če se kdo v zunanji enoličnosti
civilizacije po svoje izkaže s kakšnimi preprostimi in nepokvarjenimi kre-
postmi, ob podrobnem ogledu izkaže, da ne izhajajo iz navad in običajev,
ampak največkrat sploh nimajo nobene zveze z njimi, kakor da so prav-
zaprav čudno prestavljene iz obdobja pred Kajnovim mestom in mestnim
človekom.« Tu in tam se naleti na kakega »zgubljenega dediča teh primi-
tivnih lastnosti, ki ga najdejo, kakor Casparja Hauserja, kako se zbegan
potika po kakem krščanskem mestu našega časa ...« V Bartlebyju sicer ne
moremo videti ravno predstavnika preproste kreposti, a z Billyjem Buddom
kot da ga druži poreklo iz časa pred Kajnom.
134
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
edinega, ki gaje znal na izust, ne da bi ga razumel (»Rad bi postal
takšen jezdec, kot je bil nekoč moj oče«),^ stavka, ki mu ga je
bojda vbil v glavo njegov skrivnostni varuh in ki tako slikovito in
minimalisdčno ponazarja pripetost subjekta na označevalec, ki
ga ne razume, in to na označevalec par excellence, označevalec
Imena Očeta, na očetno metaforo in na očetni zakon. Če gledamo
na Bartlebyja kot na inverzno podobo Kasparja Hauserja in kolikor
Bardebyjev stavek kot da sili k nadaljevanju, k dopolnitvi, bi lahko
za hec tvegali takšnole dopolnitev: 'Raje ne bi postal tak kot moj
oče.' 4ch möchte lieber nicht ein solcher Reiter werden...'
Tako kot je Bardeby brez vsake družbene poteze in opredelitve,
mu manjka tudi vsaka psihološka poteza. Nikoli ne izvemo ničesar
o njegovi duševnosd, modvaciji, ničesar o tem, kaj se mu dogaja
v glavi, kakšne misli in strasd ga ženejo in kaj bi si o dogodkih,
katerih 'junak' je, utegnil mislid sam.^ Je lik brez sociologije in
2.	Cf. zbornik Kaspar Hauser, Krt, Ljubljana 1996.
3.	Sliši se neverjetno, toda po »Bartlebyju« sta bili napisani dve operi. Prvo
je napisal W. Aschaffenburg leta 1964, libretto je oskrbel Jay Leida, in tu
imamo nič manj kot arijo Bartlebyja: »Za tem zidom, za vsakim zidom / je
še en - in še en - in še en zid. / Med umazanimi opekami, / pod vsakim
tramom / živijo ljudje - ali mislijo, da živijo, / in gledajo drug drugega
umirati. / Skozi zidove iz opek in zidove iz mesa, / kateri človek verjame
sočloveku?« Itd. (Cit. po Dan McCall, The Silence of Bartleby, Cornell UP,
Ithaca & London 1989, str. 77.) Na vsakogar, ki je prebral Melvillovo
zgodbo, ta arija zanesljivo deluje z neustavljivo komiko, kot nehotenaopera
buffa. Stori prav tisto, česar se na noben način ne sme storiti: ponudi nam
Bartlebyjev notranji subjektivni svet, njegov intimni pogled, kot da ne bi
vsa moč zgodbe izhajala iz tega, da takega pogleda v njej ni. - Drugo
opero je leta 1966 napisal M. Niehaus, libretist pa je bil nihče drug kot
Edward Albee, upam, da s srečnejšo roko. - Mimogrede, Billy Budd je
imel precej bolj naklonjeno usodo, tako z opero, ki jo je napisal Benjamin
Britten (1951, libretist je bil sloviti E. M. Forster), kot s filmom, ki gaje
posnel Peter Ustinov (1962).
135
MLADEN DOLAR
psihologije, protagonist brez delovanja, prav nasprotno, izmika
se vsaki akdvnosti, a tudi ni preprosto 'pasivni junak', ki bi ga
premetavali dogodki in bi bil le žrtev okoliščin in dejavnosd drugih,
prav nasprotno, njegova izmikajoča se držaje prav vir vse dejav-
nosd v zgodbi, izkaže se za nekaj še kako aktivnega. V njem kot
da sovpadata pasivnost in akdvnostpar excellence, tako kot singu-
larnost in univerzalnost.
Ker mu manjkajo sleherna utemeljitev, motivacija in razlaga,
je toliko bolj predmet vseh mogočih razlag. Je the inscrutable
scrivener, nedoumljivi, narazložljivi pisar, ki mu ni mogoče priti
na kraj, utelešena enigma, sfinga. Najprej že v sami zgodbi, kjer
je nenehen objekt inteфretacije: po eni strani neposredne agresiv-
nosti sozaposlenih (in v nadaljevanju obiskovalcev pisarne in novih
najemnikov), ki v njem vidijo bodisi lenuha bodisi duševnega zme-
denca, premaknjenca, čudaka in bi z njim opravili po kratkem
postopku - kar je naposled inteфretacija, ki obvelja, skupaj z
drastičnim postopkom, ki iz nje sledi. Po drugi strani pripovedo-
valca, ki ga Bardebyjeva enigmatičnost iztiri, zamaje njegov usta-
ljeni svet, v katerem je an eminently safe man, varen človek v
varnem svetu z varnim položajem, brez nadaljnjih ambicij in načr-
tov, človek, kije dosegel, kar je v življenju ho^el doseči inje tako
na svojem mestu, na pravem mestu zanj, na pravšnjem družbenem
položaju, ki se mu prilega kot ulit - v nasprotju z Bardebyjem, ki
je displaced, kjerkoli že je, nepopravljivi begunec in brezdomec,
ki inherentno nima svojega mesta in prav zato kot vkopan ostaja
na mestu, na katerem se je pač znašel.
Pripovedovalčeva inteфretacija te enigme je drugi vzgib, druga
os zgodbe: pripovedovalec, soočen z nedoumljivim pisarjem in
njegovim stavkom, ne privzame drže avtoritete, ne ravna kot šef,
ki ima vso pravico odsloviti neposlušnega zaposlenega, ne kot
reprezentant družbenega zakona, čeprav je jasno, da z vidika zako-
136
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
na, najsplošnejše dojete družbene pogodbe, Bartleby nima nobene
pravice, nobene legidmnosd, nikakršne družbene upravičenosti
za svoje (ne)početje. Ne sklicuje se, in ne more se sklicevati, na
noben prav in na nobeno univerzalno načelo, na nobeno višjo
pravičnost. Je kot anti-Jernej. Pravnik, po nekaj stфnih poskusih,
da bi ga spravil k pameti, sicer poskusi ravnati v skladu s kon-
vencijami in privzeti svojo družbeno vlogo, torej odstraniti ta enig-
matični tujek iz svoje pisarne, sicer po blagi in Ijudomili poti,
vendar se ta poskus izjalovi ob Bartlebyjevi zagonetni vztrajnosti,
in ni ga načina, da bi se Bardebyja odkrižal zlepa. Soočen z novo
dilemo pravnik dospe do nove interpretacije: prav spričo tega, da
je Bardebyjevo ravnanje po družbenih normah nesprejemljivo,
hkrati pa ga ne vodi noben očitni motiv, nobena dobit (ne egoizem
ne koristoljubje ne promocija ne ambicija ne samovšečnost ne
všečnost drugim ne aroganca ne maščevalnost ne upor), prav tam
torej, kjer se izmika 1п1ефге1ас1ј1, vidi v njem priložnost za pre-
izkus človekoljubja, usmiljenja, še več, krščanske ljubezni, car/raí,
evangelija. Nastopi kot povod za prav tisto, kar sega onkraj
družbenih zakonov, pogodb in obvez, kot dobro delo za nič, brez
računa, brez povračila. V človeku brez družbenih vezi, izobčencu
in izgubljencu, ki se izmika razumevanju, vidi preizkusni kamen
človečnosti. Še več, Bartleby je zdaj videti kot njegova druga polo-
vica (ponovno najdena, kot v Simpoziju!), edino z njim, kadar je
v svoji celici, se počuti zasebno, sam pri sebi {I never feel so private
as when I know you are here). Kar je bilo nedomačni, unheitnlich
tujek, v tej novi luči postane zalog njegove domačnosti, samopri-
sebnosti, v njem najde predesdnirani namen svojega življenja;
edino s tem unheimlich vrinkom se počuti zares doma. - Mimo-
grede, Bardebyjeva celica je postavljena znotraj nihajnih vrat, ki
ločijo šefov prostor od prostora drugih zaposlenih, tako da ga ima
vedno pri roki, vendar tako, da je njuna vez le glasovna - lahko
137
MLADEN DOLAR
ga doseže z glasom in sliši njegov glas, vidi pa ga ne. Skratka,
Bardeby je akuzmadčni glas, postavljen na kočljivo mejo znotraj/
zunaj, kar najbližje, a neviden, nedosegljiv in neobvladljiv - in
prav kot tuj in nedosegljiv kvintesenca sočloveka. Caritas nastopi
na točki, kjer Bartleby presega običajne človeške skrbi in interese,
kjer je onstran človeških postav in razlogov, izločen iz njih v svoji
goli nedoumljivi človečnosti brez vseh kvalifikacij.
A tudi ta interpretacija propade, ne more biti po meri enigme,
ne more zadostiti Bartlebyjevemu stavku, ne more zapreti reže, ki
jo je ta odprl. Človekoljubje, usmiljenje, krščanstvo, ljubezen, do-
brodelnost se izkažejo za prekratke. Videti je, da najprej zato, ker
jih pravnik ni zmogel gnati dovolj daleč. Preveč je bil vkleščen v
svojo razdvojenost, kjer seje moral sam pred sabo nenehno braniti
glede dveh nasprotnih obtožb, prve, daje z Bartlebyjem premehak,
in druge, daje z njim pretrd. In tudi koje videti, da gaje sprejel in
vzel nase svoje krščansko poslanstvo, ni bilo treba veliko, da seje
uklonil družbenim pritiskom, vsem onim, ki so ga gledali postrani.
Ozrl se je na socialne ozire, popustil je v svoji karitativni drži in
ker se Bartlebyja ni hotel in mogel znebiti zgrda, gaje pustil, kjer
je bil, in sam pobegnil. A ko tudi to ni zaleglo, mu je v vnovičnem
podvojenem sočutju ponudil vse mogoče družbene položaje, mu
predlagal najrazličnejša mesta, ki bi jih lahko zasedel, in nazadnje
svoj lastni dom. Vendar tudi to ni bilo dovolj, da bi ga premaknilo
z mesta, iz njegove stacionarnosti, vkopanosti, iz te neposredne
zmesi absolutne prikovanosti in absolutnega brezdomstva. Kot ni
bila dovolj njegova skrb, da bi ga ohranil pri življenju v Grobnici.
Pripovedovalec je nihal sem in tja, zdaj na stran law and order,
zdaj na stran caritas onkraj law and order, zavedajoč se vseskozi,
potihoma in na glas, da ne z enim ne z drugim ni kos Bardebyju,
da Bardeby zastopa nekaj, kar iztiri oba pomenska horizonta inju
nazadnje pusti nezaceljena. Pripovedovalčevo življenje ostane
138
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
nazadnje vrženo s tečajev in po icončnem vzkliku ni več pod nazaj
ne k tradicionalni pravniški avtorited ne h krščanstvu.
Tako se torej Bartlebyja ne da ne odpravid ne integrirad, ne
izključiti ne vključid v občestvo. Če Bartleby kot inscrutable kliče
k 1тефге1ас1ј1, poziva k upomenjenju, če lahko celotno zgodbo
beremo kot različne strategije njegove inteфretacije, potem je to
naposled predvsem zgodba o neuspeh, spodleteli inteфretaciji.
Sam pomenski horizont se zamaje, in z njim varno življenje pripo-
vedovalca, našega zastopnika, vendar ne vznikne kak novi pomen,
ki bi Bartlebyja uspešno zajel in ujel, njegovo gesto obdaril z višjim
in pravim smislom. Če tako pripovedovalec ni imel srečne roke z
1п1ефге1ас1јо, je za njim poskusila svojo srečo stotnija inteфretov,
ki so v stoletju in pol proizvedli za celo knjižnico literature v upa-
nju, da bodo zmogli najd ključ, ki seje prvemu 1тефге1и izmaknil.
Kaj stotnija, najbrž že kakih pet stotnij. Zbornik iz leta 1979"^
tankovestno in natančno popisuje 262 bibliografskih enot, zadnje
četrt stoletja pa je k temu najbrž dodalo skoraj še enkrat toliko,
zlasti odkar seje zadeve lotil Deleuze (1989) in za njim Agamben
(1993), s čimer je nehala biti pretežno domena ameriške literarne
kritike. A nemara je vse to obsesivno in natančno akademsko priza-
devanje,' da bi poiskali vire in našh inteфretatívni ključ - in seveda
4.	M. Thomas Inge (izd.), Bartleby the Inscrutable. A Collection ofComentary
on Herman Melville's Tale »Bartleby the Scrivener«, Archon Books, Ham-
den (Con.), 1979. Med literarnokritiško sekundarno literaturo je najboljši
vodnik Dan McCall. op. cit.
5.	Kritiška industrija, ki seje razbohotila okoli »Bartlebyja«, ima poleg izjem-
nosti te zgodbe še dodaten, bolj trivialen razlog: to je tako rekoč idealna
zgodba za uvrstitev v antologije, za šolsko čtivo in obravnavo pri pouku in
študiju. Pri tem se kot stranska perspektiva postavlja althusserjansko vpraša-
nje, ki bi terjalo posebno in zelo resno obravnavo: je mogoče potegniti
mejo med inherentno obravnavo literature, ki si jemlje za vodilo le njen
pomen in vrednost, in med poučevanjem literature, ki je vezano na šolski
139
MLADEN DOLAR
ni manjkalo ne virov ne ključev, množili so se v neskončnost -,
nazadnje proizvedlo predvsem ta rezultat, da se enigma ni zmanj-
šala, temveč povečala. Bardeby je kot ekran, v katerem je mogoče
najd vse, a prav s tem postane sam ekran le še večji misterij.
Našli so se modeli za Bartlebyja. Denimo Eli James Murdock
Fly, Melvillov znanec, ki je služil kot pisar v pisarni njegovega
strica in si je po pedh ledh intenzivnega prepisovanja uničil zdravje
in leta 1851 ni mogel več nadaljevati. Ali George J. Adler, Melvillov
prijatelj, filolog inprevajalec, ki gaje sčasoma prevzela čedaljehujša
agorafobija, ni več zapustil svoje sobe, nehal je prevajati inje kon-
čal v norišnici.® Ali anonimna pripoved, kije izšla v/Vevv York Times
februarja 1853, nekaj mesecev, preden seje Melville lotd pisanja,
pod naslovom »The Lawayer's Story; Or, the Wrongs of the Or-
phans. By a Member of the Bar«, kjer med drugim beremo tole:
»Poleti 1843, ko sem imel veliko količino dokumentov za prepi-
sovanje, sem začasno najel dodatnega prepisovalca, ki meje zelo
zanimal spričo svojega skromnega, mirnega, uglajenega obnaša-
nja in silne zavzetosti pri svojem poslu.... Na mladeničevi pojavi
je ležala senca prirojene ali pridobljene melanholije ... ni mi hotel
povedati, kdo je, od kod prihaja in ali ima na svetu kaj sorodni-
kov. ... Cel dan si ga nisem mogel izbiti iz glave. Preganjal meje
do te mere, da me je oviral pri mojem poslu, a naj sem še toliko
razmišljal, nisem našel razloga za to. ... Ponudil sem mu pripo-
ročilno pismo in mu zagotovil, da bom storil vse, kar je v moji
moči, da bi mu pomagal.« (Cit. po McCall, str. 2.)
'ideološki državni aparat' in ki nazadnje krepko odloča o distribuciji, bra-
nosti, nakladah, ekonomiji (politični ekonomiji?) literarnih del, odloča o
njihovem kanonu, jim odreja ideološko mesto in tako naposled še kako
uokvirja sámo produkcijo literature in njeno branje? Šele ko se stvari polasti
Šola, Univerza, postane nekaj Literatura; razmerje med literaturo in Učbeni-
kom nikakor ni tako vnanje, kot bi se zdelo.
140
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
Zveni znano? Mladi mož v nekem trenutku celo izusd 'I would
prefer', a nadaljevanje stavka izjalovi nadaljnje analogije {»I would
prefer being near my sister«). ltd. Toliko samo za pokušino.
Če so d modeli anekdodčni, pa na drugi strani ne manjka tudi
literarnih zgledov. Bolj v ilustracijo jih navajam par, ki jih je
Melville dobro poznal: Sartor Resartus (1834) Thomasa Carlylea
(kjer, denimo, junak napreduje od 'the everlasting no' preko 'centre
of indifference' k 'the everlasting yea'), pa tudi njegov On Heroes
and Hero Worship (1841); dalje Essays of Elia (1823) Charlesa
Lamba (kjer najdemo npr. osebo z imenom Bartlemy, ki se iz kao-
tične realnosd umakne v duhovni svet in doseže svetništvo v nepre-
mični nedejavnosti). Ali pa starosto ameriške literature, Washing-
tona Irvinga^ - Melville je tik pred pisanjem »Bartlebyja« nabavil
dva zvezka njegovih zgodb in kritikom ni bilo težko najti vzpo-
rednic z, denimo, »The Little Man in Black« ali z »The Adventure
of the Mysterious Stranger«. In še bližje Melvillu Nathaniela Hawt-
horna, njegovegaalter ega, kjer se takoj ponujajo zgodbe kot »The
Old Apple Dealer«® ali nemara tudi »Wakefield«. Pustimo ob strani
mnoge bolj obskurne vire in take, kjer je zveza očitno nategnjena.
Druga veja interpretacij seje postavila na stališče, da Melvillu
ni bilo ti-eba iskati kakega modela za Bardebyja, saj je bil model
6.	O tem in drugih modelih za druge osebe cf. Lewis Leary, »В is for Bartleby«
v Inge (izd.), op. cil Poleg strica, Petra Gansevoorta, je imel Melville še
dva brata, ki sta bila pravnika na Wall Streetu, njegov tast paje bil Lemuel
Shaw, sloviti vrhovni sodnik v MassachuseUsu, avtor zelo pomembnih
pravnih razprav in po nekaterih potezah nemara kar model za pripove-
dovalca.
7.	Morda leti prav nanj referenca na Astorja, saj je Irving od taistega Astorja
dobil ček za 10.000 $ za Astoria (1836) - še do dandanes vir za mite o
dobrem milijonarju, ki bo primemo počastil literarnega genija.
8.	Ob tej zgodbi seje Melville konec koncev posebej z občudovanjem ustavil
v svojem eseju o Hawthomu, »Hawthorne and his Mosses«, 1850.
141
MLADEN DOLAR
kar Melville sâm. Bartleby, c'est moi. Melvillov položaj leta 1853,
po neuspehu njegovega velikega romana Moby Dick, na katerega
je stavil vse, in po uničujočih kritikah P/^rr^a, je bil položaj social-
nega izobčenca, zagrenjenega obstranca, nerazumljenega genija,
ki se bo nekaj let kasneje, po izidu The Piazza Tales in The Confi-
dence-Man (1856), zavil v tridesedetni molk' in se sam preobrazil
v pisarja, svoj preostali vek bo preživel kot carinski inšpektor v
New Yorku. Je v Bardebyju mogoče vided določeno Melvillovo
gesto, da seje, raje kot da bi opusdl svoje poslanstvo in prepričanje
in začel pisati všečno literaturo, odločil za samoizključitev, za neso-
delovanje v določeni socialni igri, v določenem razumevanju lite-
rature? Daje raje izbral izolacijo in molk?'° Daje, soočen z nara-
ščajočo komercializacijo, preplavljajoče brezdušnostjo, z družbo,
zasnovano na lastnini in profitu, skratka, na Wall Streetu, skozi
Bartlebyja rekel svoj I would prefer not to? V znanem pismu Haw-
thornujeleta 1851 zapisal: »Dolarji so moje prekletstvo.... Dragi
moj, obhaja me slutnja - naposled se bom izčrpal in propadel. ...
Tisto, kar me najbolj žene pisad, to je izključeno - ne prinaša
denarja. Vendar pa drugače pisad ne morem.« (Cit. po Inge, op.
cit., str 84.) Pravi pisatelj zavrne prepisovanje, ki se od njega
pričakuje: bolje nič kot to. Tako bi lahko v tej zgodbi videli ne le
Melvilla, temveč nasploh parabolo umetnika v neki dobi in neki
družbi, katerih središče je postal Wall Street; manifest nesodelo-
vanja, postavljen naravnost v to središče. Soočen z zidom Wall
Streeta se umetnik lahko prilagodi (kot sta se Puran in Kleščar, a
9.	Molk so prekinjale občasne izdaje poezije: Battle-Pieces and Aspects of
the War (1866), Clarel (1876), Timoleon (1891). Njegov zadnji roman,
Billy Budd, Sailor, napisan v letih 1887-1891, je ob njegovi smrti ostal v
rokopisu, skoraj dokončan, izdan paje bil šele 1924.
10.	Cf. npr Lewis Mumford, »Melville's Miserable Year« (1929); Richard
Chase, »A Parable of Artist« (1949), oboje v Inge (izd.), op. cit.
142
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
za ceno telesnih motenj in drogiranja) ali pa z nemo držo začrta
mejo utalitarnega in profitnega sveta, izpričajoč duha, ki v tem
svetu ni več možen. Če pa še naprej piše literaturo, potem je ta
obsojena na to, da bo končala na Uradu za mrtva pisma. Bartleby
je izkusil, kako so končala mrtva pisma/črke, in je potegnil svojo
konsekvenco, ki je vided v sorodu s to, ki jo je potegnil Melville.
Spet drugi so iskali ključ za Bardebyja v psihologiji. Kaj ga
žene? Je duševni bolnik, ali vsaj žrtev neke temeljne psihične dis-
funkcije, svojevrstnega sindroma? Če ga vzamemo kot klinični
primer, kakšno kategorijo bi mu lahko pripisali? Melanholija? Res
je Melville dobro poznal Burtonovo kXd&ìcno Anatomijo melanho-
lije (1621) in jo večkrat - prejkone ironično - uporabljal. Shizo-
frenija? Katatonija? Monomanija - če naj obvelja beseda, ki jo je
sam Melville uporabil za Ahaba? Anoreksija? Avtizem? Našli so
se psihiatri," ki so v Bardebyju videli natančen vzorec obnašanja
avdsdčnih otrok: vegetiranje, bolščanje v prazno, vendar brez halu-
cinacij, ki spremljajo shizofrenijo; avtomadzem obnašanja, ponav-
ljanje priučenih fraz, vselej isdh, perseveracija; nezmožnost komu-
nikacije, kot bi imeli opravka z mašino brez razumevanja in duha;
in nazadnje neozdravljivost, nemožnost, da bi jih dosegli ali pre-
maknili skozi njihovo lupino. A nemara je boljši predlog podal
Henry A. Murray: namesto da bi iskah psihološke modele zaBarde-
byjevo misteriozno vedenje, bi morali nasprotno njega samega
vzed za model, za primer brez precedensa, kot Melvillovo »darilo
psihologiji, midčno figuro, ki si zasluži kategorijo, imenovano po
njem«.'^ Melvillu da bi bilo treba izreči priznanje, ker je iznašel
1L Cf. npr. William P. Sullivan. »Bartleby and Infantile Autism: A Naturalistic
Explanation« (1976), cit. v McCall, op. cit., str. 48. Pojem "avtizem' je sicer
uvedel Eugen Bleuler leta 1911. - Cf. npr. tudi Mordecai Marcus, »Mel-
ville's Bartleby as Psychological Double« (1962), v Inge (izd.), op. cit.
12. Henry A. Murray, »Bartleby and I« (1966), v Inge (izd.), op. cit, str. 141.
143
MLADEN DOLAR
nič manj kot »Bartlebyjev kompleks«. Le da bi lahko podvomili,
če gre res za darilo prav psihologiji. Bolj kot da bi ga pojasnjevali
s psihologijo, bi morda kazalo ubrad obratno pot in kvečjemu
psihologijo pojasnjevati z njim. Ali pa bi lahko, bolje in natančneje,
celotno zgodbo razumeli kot pot, ki jo kot bralci skupaj s pripo-
vedovalcem opravimo od stališča, s katerega je Bardeby videti a
little luny, kot pravi Ingver, malo trčen, če ne že kar resen in zago-
neten psihiatrični bolnik, do stališča, s katerega se pokaže kot
zdravnik, naš terapevt, in smo mi nemara tisti, ki smo skupaj s
pripovedovalcem a little ali kar krepko luny." Je to zgodba o pre-
obrazbi bolnika v zdravnika?
Nadaljnja veja inteфretacij je videla bližnjo zvezo te zgodbe s
Thoreaujem in Emersonom. Povezava vsekakor ni oddaljena ali
nepričakovana, konec koncev je bil Melville del tega kroga in
tistega neverjetnega obdobja ameriške kulture, ki se gaje prijelo
ime 'ameriška renesansa' in kjer so se v razmeroma kratkem času
in okoli enega mesta zbirali in srečevali sijajni duhovi, ki so ame-
riško kulturo postavili na lastne noge in jo potegnili iz dolge sence
in imitacije angleške. Tu so bili Ralph Waldo Emerson, Nathaniel
Hawthorne, Henry David Thoreau, sam Melville, v zvezi z njimi
tudi Walt Whitman. »Concord, Massachusetts, 1840-1860.«''* Kot
je napisal Lowell leta 1865:
13.	Kot pravi Deleuze: »... čeprav je Bartleby katatonik in anoreksik, ni bolnik,
ampak zdravnik bolne Amerike, Medicine-man ...« (Cf. tekst v pričujoči
številki.)
14.	To je sicer naslov sijajne klavirske sonate, ki jo je pol stoletja kasneje
napisal Charles Ives, mož, ki je poskrbel za ameriško neodvisnost v
glasbenih zadevah in ga lahko jemljemo kot zelo svojevrstno paralelo
Schönbergu. Ives je sonato napisal v letih 1909-1915, njeni stavki pa se ne
imenujejo Allegro, Adagio itd., temveč 'Emerson', 'Hawthorne', 'The
Alcotts' in Thoreau'. Stvar je izdal leta 1920 skupaj z obsežnim filozofskim
144
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
»Puritanski upor nas je napravil cerkveno neodvisne in Revolucija
nas je napravila politično neodvisne, a še vedno smo bili socialno
in intelektualno zasidrani v angleški misli, dokler ni Emerson
prerezal popkovine in nam tako dal možnost, da užijemo nevar-
nosti in slavo odprtega morja.«'^
Res so kolektivno pokazali osupljivo duhovno prostost in kom-
pleksnost, ki se je lahko v hipu postavila ob bok evropski lite-
raturi,'® in ni dvoma, daje »Bartleby« nastal znotraj tega gibanja
in bi brez tega ozadja ne bil mogoč. Toda ali je ta zveza taka, da
od znotraj zadeva tudi samo figuro Bardebyja in njegovo gesto?
Februarja 1848 je imel Thoreau na liceju v Concordu razvpito
predavanje, ki je naslednje leto izšlo pod naslovom »Resistance
to Civil Government«, »Odpor proti civilni vladi«, kasneje paje
zaslovelo pod nazivom »Civil Disobedience«, »Civilna nepokor-
ščina«. V njem Thoreau razglaša, da ni dolžan pokorščine vladi,
ki perpetuira suženjstvo in se podaja v nespametno vojno z Mehiko,
in utemeljuje svojo odločitev, da ne bo več plačeval davkov, odlo-
čitev, ki ga je pripeljala v zapor (resda le za en dan, saj je davke
proti njegovi volji poravnala njegova teta). Thoreau piše npr.;
in glasbenim komentarjem »Essays before a Sonata«. Mož je vedel, kaj
počne, in škoda je, da se le redko najde pianist, ki bi se bil pripravljen
spustiti v to avanturo in ki bi bil kos veliki težavnosti te partiture.
15.	James Russell Lowell, »Thoreau«, v H. D. Thoreau, Waiden and Civil Diso-
bedience, izd. Owen Thomas, Norton, New York 1966, str 284.
16.	Četudi evropska filozofija - po nemarnem - še vedno gleda zviška na
Emersonov in Thoreaujev transcendentalizem, to sijajno zmes naivnosd in
osupljive lucidnosti. K rehabilitaciji in reaktuahzaciji obeh je sicer največ
pripomogel Stanley Cavell v vrsti natančno argumentiranih del. Cf. npr
The Senses of Waiden, North Point Press, San Francisco 1981; This New
Yet Unapproachable America, Living Batch Press, Albuquerque 1989; A
Pitch of Philosophy, Harvard UP, Cambridge (Mass.) 1994 itd.
145
MLADEN DOLAR
»Preprosto Želim zavrniti zvestobo/pripadnost [allegience] državi,
se iz nje dejansko umakniti in stati izven nje. Ne trudim se, da bi
sledil poti svojega denarja, če bi bilo to mogoče, vse do tja, dokler
z njim ne kupijo človeka ali puške, da bi z njo ustrelili človeka -
denarje nedolžen -, gre pa za to, da sledim učinkom svoje zve-
stobe/pripadnosti. Dejansko na svoj način brez hrupa napove-
dujem vojno državi...« (Thoreau, op. cit., str. 239.)
Te ognjevito napisane strani so Thoreauju zagotovile mesto
pogumnega glasnika civilne nepokorščine, nanje so se sklicevala
številna civilna gibanja, od Gandhija do Martina Luthra Kinga.
Thoreau je v svojem pozivu k izključitvi iz države šel še dlje,
njegovo najbolj znano delo, Waiden, je konec koncev nastalo, ko
se je za dve leti in dva meseca samotarsko umaknil k Waiden
Pond, tam zgradil kolibo in živel le od lastnih pridelkov. Thoreau
seje odločil, da raje ne bi - podpiral krivične vlade, plačeval dav-
kov, sodeloval v družbeni igri; daje moč priti do resnice in spo-
znanja le dstim, ki raje ne bi. Odločil se je, da se bo kar sam
pretvoril v Kasparja Hauserja, v prostovoljnega izobčenca, pogle-
dal družbo od zunaj z oddaljenim pogledom. In že en pogumen
človek je dovolj, če je le pripravljen iti do kraja, da zamaje temelje
vseh institucij.'''
Se za Bardebyjevim inscrutable obhčjem skriva Thoreau? Mar
vtem ko neha prepisovati papirje, pravzaprav prepisuje Thoreaujev
zgled? Ga je treba celo umestiti v galerijo nenasilnih upornikov
od Sokrata do Gandhija? Četudi je njegovo obnašanje mogoče
skupaj s Thoreaujevim abstraktno označiti kot 'nenasilno neso-
17. »... če bi tisoč, če bi sto, če bi deset ljudi, ki bi jih lahko imenoval - če bi
le deset poštenih ljudi -, da, če bi en sam POŠTEN človek v državi Massa-
chusetts prenehal podpirati suženjstvo, če bi se umaknil iz sodelovanja in
bi ga zato zaprh v okrajno ječo, bi to pomenilo odpravo suženjstva v Ame-
riki.« (Thoreau, op. cit., str. 232.)
146
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
delovanje', paje ena od težav pri razumevanju Bardebyja prav v
tem, da ni socialni upornik in da zlasd ni človek proklamacij, ki
bi svojo gesto kakorkoli utemeljeval, kaj šele obešal na veliki zvon.
Kljub temu so nekateri inteфred^® prav v tem videli Melvillovo
ironijo, ki bi jo lahko brali kot alegorično podaljšanje Thoreaujeve
logike ali, bolje, kot njeno reductio ad absurdum. Kam bi pripe-
ljalo, če bi gesto 'raje ne bi' gnali do konca?" Konec koncev seje
v Thoreaujevi zgodbi našla dobra vila, ki je plačala davke in ne-
kdo je namesto njega plačal tudi najemnino, Waiden Pond je nena-
zadnje stal na Emersonovem posestvu, vsa prvinska izkušnja živ-
ljenja izven družbe pa je bila tako možna le pod Emersonovo
dobrohotno perutjo. Resda je Thoreau živo nasprotje Bartlebyja,
je človek velike elokvence, gorečnosti in socialnega aktivizma,
toda ali je morda prav spričo te neznanske razlike dragi toliko
bolj karikatura prvega?
A tudi če pustimo ob strani Thoreaujev pasivni odpor in civilno
nepokorščino, bi lahko videli zvezo z Bartlebyjem v Emersonovem
liku mladega idealista, ki mu je izvzetje, umik, nesodelovanje nujna
gesta duhovne drže, pri čemer ga ni strah radikalnosti, ki bi jo to
utegnilo potegniti za seboj. Bi bilo mogoče najti zametke
Bartlebyja v teh besedah iz »The Transcendental!st« (1843)?
»Če delovanje ni nujno, če ni primerno, se ga ne maram lotiti. ...
ne maramo vašega dela. 'Potem pa,' pravi svet, 'nam pokažite
18.	Cf. npr Egbert S. Oliver, »A Second Look at 'Bartleby'«, v Inge (izd.), op.
cit.
19.	V določenem trenutku v zgodbi pripovedovalec kot da cika na Thoreauja:
»Kakšno pravico pod soncem pa imate, da ostanete? Plačujete morda
najemnino? Mi morda plačujete davke? Ali pa je ta stavba vaša?« - Glede
davkov je Thoreaujev najboljši stavek sicer tale: »Če naletim na vlado, ki
mi pravi 'Denar ali življenje', zakaj naj bi ji hitel dajati svoj denar?« Op.
cit., str 236,
147
MLADEN DOLAR
svojega.' 'Svojega nimamo.' 'Kaj pa boste potem storili?' vzklik-
ne svet. 'Čakali bomo.' 'Kako dolgo?' 'Dokler nam Univerzum
ne da znamenja in nas pozove k delu.' 'A medtem ko čakate,
boste ostareli in onemogli.' 'Bodi tako: lahko sedim v kotu in
poginem (kot temu pravite), a ne bom se premaknil, dokler ne
dobim najvišjega ukaza. Če poziva ne bo leta, stoletja, potem
bom vedel, da Univerzum potrebuje potrditev moje vere skozi
abstinenco. Vaši krepostni načrti, tako imenovani, me ne veselijo.
Če ne morem delati, mi vsaj ni treba lagati. [If I cannot work, at
least I need not lie.] Vse, kar je danes jasno potrebno, je ne lagad.«
(The Complete Essays and Other Writings of Ralph Waldo
Emerson, izd. Brooks Atkinson, The Modern Library, New York
1950, str. 98-99.)
Velik del tega spisa se sicer dogaja kot imaginarni dialog med
izkušenim svetovljanom in mladim prenapedm idealistom, kar se
sem in tja sliši kot dialog med pravnikom in Barüebyjem. Emer-
sonov idealist je opisan kot »ladja, ki jo sredi morja premetavajo
viharji«, Bardeby kot »razbidna ladje sredi Adandka«. Bardeby,
povprašan po razlogu svojega početja, v nekem trenutku odvrne:
»Kaj ga ne vidite sami?« Emersonov idealist pravi: »Če ga ne
morete sami uganiü, potem ne bi razumeh, kar vam povem«. Itd.
Emerson sam seveda ne deli stališča teh idealistov, a obravnava
jih prizanesljivo, z razumevanjem, naklonjenostjo, še več, with
charity, torej z dobrotljivostjo in krščansko ljubeznijo, tako kot
pravnik (Society ... tnust behold them with what charity it can.
Op. cit., str. 103), saj v svetu, ki prisega le na napredek, tržišče,
širjenje, izboljšave, zastopajo nujni prodpol, dsta načela, ki niso
marketable, ki ne merijo na vnovčenje in se ne pustijo zmamiti
progresu. Potrebni so nič manj kot podjetniki. Bi lahko tedaj v
Bardebyju videli nekoga, ki privede do skrajnosd in absurda ne le
Thoreaujevo nepokorščino, temveč tudi Emersonovega idealista?
148
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
Spet druga vplivna inteфretacija, ki jo je leta 1953 predlagal
Leo Marx,je v zgodbi videla metafizično 'parabolo o zidovih'.
Wall Street, ki nastopa že v podnaslovu, ne kaže jemati le kot
središča ameriškega kapitalizma v polnem razmahu, temveč tudi
dobesedno kot 'ulico zidov'. Že sam opis pisarne prežema opre-
sivna prisotnost zidov: na eni strani bela stena svedobnega jaška,
na drugi, v kontrastu s prvo, »opečnata stena, počrnela od starosti
in večne sence«, vsega tri metre (deset čevljev) od okna pripove-
dovalčeve pisarne. Bartlebyja pa posadijo k sd-anskemu oknu, pred
katerim je spet stena, katere barve ne izvemo, zdaj vsega meter
(tri čevlje) od okna in tako rekoč brez svetlobe. Kot da bi imeli pri
tem zaporednem opisu sten opravka z zoomiranjem, kjer se stena
z vsakim naslednjim kadrom približuje, dokler ne dospemo do
close-up, bližje več ne gre. In prav v to najbližjo brezbarvno steno
bulji Bartleby v s\o]i\idead-wall reveries, sanjarijah ob irutvi steni,
ki zasedajo čedalje več njegovega časa. Prepisovanje nazadnje
zamenja za steno, za redukcijo vse vsebine in raznolikosti na steno
tik pred nosom; lahko bi rekli 'raje stena kot nekaj'. Wall Street,
to vrveče poslovno središče, je priveden do svojega pojma, do
svoje kvintesence, v mrtvem zidu tik pred očmi. Zid tega Wall
Streeta je zastrl ves razgled in udušil vse življenje - Amerika v
malem? In če je zid konec koncev ekran, zagrinjalo, pregrada, ki
ločuje prostore, kaj se tedaj skriva za njim? Tu si je mogoče pri-
klicati v spomin Ahabove besede na enem najslavnejših mest iz
Moby Dicha (36. poglavje, »The Quarter-Deck«), kjer Ahab v
belem kitu, tem vseobsežnem simbolu, v katerega je, tako kot v
Bardebyja, mogoče položiti karkoli, vidi prav steno:
»'Maščevanje brezumni zverini!' je vzkliknil Starbuck, 'ki teje
napadla iz najbolj slepega instinkta! Norost! Da bi se jezil na
20. Leo Marx, »Melville's Parable of the Walls«, v Inge (izd.), op. cit.
149
MLADEN DOLAR
brezumno stvar, kapitan Ahab, se mi zdi bogokletno.' 'Poslušaj
me še naprej - malo nižje. Vsi vidni predmeti, dragi moj, so le
kot maske iz lepenke [pasteboard masks]. Toda v vsakem
dogodku - v živem dejanju, v nedvomnem dejstvu - tam neka
neznana, a vendarle umna reč kaže svoje obrise izza brezumne
maske. Kako naj jetnik doseže zunanjost, razen da prebije steno?
Zame je beli kit ta stena, čisto ob meni. Včasih se mi zdi, da
zadaj ni ničesar. A to je dovolj. [To me, the white whale is that
wall, shoved near to me. Sometimes I think there's naught beyond.
But 'tis enough.]«. (Moby Dick; or, The Whale, izd. Harold Beaver,
Penguin, Harmondsworth itd. 1972, str. 261-262.у^
Neukrotljiva podivjana morska pošast, brezbarvna mrtva ste-
na - même combat. Zid ni le Wall Street, temveč tudi beli kit,
priveden do svojega pojma, do skrivnega bistva. In za zidom ni
ničesar, je zid, ki ustvarja utvaro, da je zadaj 'some reasoning
thing', vendar le prikriva praznino. »Bardeby« je Moby Dick,
zveden na minimum. Ureja ju pravilo maksimalne distance: na
eni strani 700 strani baročne norije, na drugi 30 strani neznatne
štorije; na eni strani divje preganjanje po sedmerih morjih, na drugi
ena sama zaprašena pisarna, z najbolj dolgočasnim poslom, ki si
gaje mogoče zamislid, prepisovanjem; na eni strani orjaški ubi-
jalski monstrum, na drugi zid; na eni strani poblazneh kapitan, do
kraja obseden s fiksno idejo, na drugi bledolični о1ф11 mladenič,
and-Ahab; na eni strani Ahabova bohotna retorika, na drugi en
sam stavek; na eni strani maksimalna frenetična dejavnost, na drugi
odsotnost vsake dejavnosd; na eni strani prizadevanje, da bi junak
prebil zid, pokončal kita, na drugi tako rekoč sprijaznjenost, da
zida ni mogoče prebiti, preostane le še о1ф1о bolščanje. A oba
21. Podoba stene, zidu, je sicer navzoča tudi drugod po romanu. Npr.: »Mrtvi,
slepi zid nazadnje razbije vse sprašujoče glave.« {Ibid., str. 629.) Seveda,
spet Ahabove besede.
150
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
kot da sta del istega bitja, ugledanega z dveh nasprotnih koncev,^^
in oba sta skozi vzd"ajanje v svoji drži pogubljena. Ali kit/zid nazad-
nje zmaga in je ves trud zaman? Nemara prav nasprotno, prva in
druga zgodba nam obenem, na istem mestu, ponujata neko čudežno
odprtje, četudi za strašno ceno.
Nadaljnja vplivna veja inteфгetacij, ki seje razširila predvsem
po izidu knjige Brucea Franklina The Wake of Gods (Stanford UP,
Stanford 1963), je metafizično razsežnost zgodbe videla ne le v
kompleksu 'eksistenca in zid', temveč obenem v očitni navezi na
krščanstvo. Zveza seveda bije v oči v sami zgodbi in se naslanja
na dsto 'ničelno inteфretacijo', ki jo v zgodbi privzame sam
pripovedovalec. - V izhodišče bi bilo tako treba postavid Kristu-
sove besede ob poslednji sodbi:
»Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: 'Pridite, blagoslov-
ljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pri-
pravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali
jesd, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me
sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me
obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični
odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali
žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali
nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo
prišli k tebi?' Kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem vam:
Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste
meni storili.'« (Mt 25, 34-40)
22. Cf. Deleuze v pričujoči številki: »Eni in drugi, obe vrsti junakov, Ahab in
Bartleby pripadata tej prvobitni Naravi, v njej živita in sta njen sestavni
del. Vse ju zoperstavlja, pa vendar gre morda za isto kreaturo - prvotno,
izvorno, trmoglavo, vzeto z dveh plati, ki jo zdaj določa predznak 'plus',
zdaj 'minus'.«
151
MLADEN DOLAR
Iz Česar je Bruce Franklin potegnil sklep: »Pripovedovalec
izpolni črko Kristusove zapovedi točko za točko: ponudi denar
tujcu, da ta lahko je in pije; vzame ga k sebi in mu nazadnje ponudi
ne le svoje pisarne, temveč tudi svoj dom; ko vidi, daje bolan, mu
skuša pomagati; edini od vsega človeštva ga obišče v zaporu kot
prijatelja.« {Op. cit., str. 127-128.) Bi se tedaj pripovedovalec ob
poslednji sodbi ne imel česa bad in bi jo lahko čakal s čisto vestjo?
Seveda je vsa težava v tem, da se Kristusovih zapovedi vestno
drži samo po črki, ne po duhu:
»... težko bi pa rekli, da izpolni duha Kristusovega sporočila:
njegov denarje skrbno odmerjen; tujca poskuša odstraniti, dom
pa mu ponudi šele potem, ko gaje izdal, takoj zatem pa pobegne
od njega v času njegove največje sdske; njegove zahteve so sploh
povzročile tujčevo bolezen; tujca le enkrat obišče v zaporu, do-
kler je ta še živ, tako da ga pred svojim obiskom in po njem več
dni pusd samega, in pusd ga, da umre čisto sam. ... vsa njegova
krščanska ljubezen se izkaže za premalo in prepozno.« (Str. 128.)
Tako bi torej lahko v Bardebyju videli nič manj kot figuro Kri-
stusa, parabolo o prihodu Mesije: Mesija se vme, kajpada, na način,
ki ga nihče ne pričakuje, v najbolj nenadejani podobi, nastopi kot
zadnji in najbolj ubožen, kot 'eden od najmanjših bratov', najbolj
neznaten in neprepoznaven, najbolj zapuščen in obupan. In kot
takega ga ponovno izdajo, zatajijo - pripovedovalec trikrat zataji
Bardebyja, kot sv. Peter, v njegovem obnašanju pa so videli celo
Judeža - in nazadnje pridrajo v smrt: tako rekoč 'Legenda o
Velikem Inkvizitorju' v malem, skoraj trideset let pred Dostojev-
skim, le da za Melvilla sredi devetnajstega stoletja ni več potrebno
segad po inkviziciji, povsem zadošča birokracija.
Po drugi strani je Bardeby figura Kristusa prav v tem, da gaje
Bog zapustil, le da se ta radikalna zapuščenost ne pretvori v
152
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
odrešitev. »Zanj je Kristus umrl, ne da bi vstal, in tako sprejema
to usodo tudi zase.«" Ne gre le za to, da bi bil pripovedovalec v
svojem nihanju sem in tja nezadosten in preveč polovičarski. Ves
čas se zaveda, da Bardebyju ni kos, četudi pošteno poskusi. A
Bardeby je madež, nekdo, ki kot da ni od tega sveta in prav v tej
izvensvetnosd obenem predstavlja njegov excessive and organic
ill, innate and incurable disorder, njegovo presežno in organsko
zlo, bolezen, njegovo vrojeno in neozdravljivo motnjo, ki seje ni
mogoče enostavno znebid nid ji obrnid hrbta nid ji ni mogoče
priti na kraj s človekoljubjem in krščansko ljubeznijo. Je kot rana,
ki je krščanstvo ne more več zaceliti, in toliko je Melville diag-
nostik nekega sveta, kjer je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto^'*
in kjer se sam s svojo religiozno in metafizično strastjo znajde v
praznini. Od tod Hawthornove slovite besede, da Melville »ne
more niti verovad niti se dobro počutiti v svoji neveri. In preveč
je pošten in pogumen, da ne bi poskušal enega ali drugega.«^^
Bardeby umre neodrešen, do kraja enigmatičen, brez prekvašenja
v višji smisel - toda ali v tem nemara ne ponuja ozke reže upanja
za nas? Najprej za pripovedovalca, našega zastopnika, ki se mu
porušijo ves vami svet in njegove vrednote in ki se na koncu zgod-
be znajde na začetku, ob vstopu v nekaj drugega? - Tako bi bila
to naposled zgodba o tanki možnosti za 'vero, upanje, ljubezen'
po tem, ko jih krščanstvo ne more več nuditi.
23.	Stanley Brodwin, »To the Frontiers of Eternity«, v Inge (izd.), op. cit., str
175.
24.	Cf. npr: »Izkaže se, da ljubezen ne. zadošča, ... daje vera zanemarljiva ...
in daje upanje brez upa.« William B. Stein, »Bartleby: The Christian
Conscience«, v Howard P. Vincent (izd.), A Symposium: Bartleby the
Scrivener, Kent UR Kent (Ohio) 1966, str 24.
25.	In Hawthorne je že moral vedeti, konec koncev sta si bila tako blizu, da mu
je Melville junija 1851 pisal: »Da poznam tebe, me bolj kot Biblija
prepričuje o naši Nesmrtnosü.« (Cit. po McCall, op. cit., str 87.)
153
MLADEN DOLAR
Nekateri interpreti^^ so se postavili na stališče, da bi kazalo
sledid namigu, ki ga v zgodbi poda sam Melville, namreč omembi,
da seje pripovedovalec, soočen z Bartlebyjevo neomajnostjo, lodi
študija dveh težaških knjig, namreč »'Edwardsa o Volji' in 'Pries-
deyja o Nujnosd'«. Stvar ga je vznemirila do te mere, da je šel
pogledat, kaj o tem pravijo Avtoritete, dva tedaj skoraj stoletje
stara in še vedno merodajna avtorja, problem, ki mu je iskal rešitve,
paje razumel kot problem svobodne volje in njenega razmerja do
nujnosd. Omemba je brez dvoma ironična, oboje je navedeno v
narekovajih, ki jih je sicer mogoče razumeti kot citat splošno zna-
nih avtoritet, a delujejo predvsem kot nasmeh distanciranja. Nekaj
precej komičnega je na prizoru zaposlenega pravnika, ki se ob
neposlušnosti podrejenega poglablja v zaprašene zajetne traktate
o nič manj kot enem od temeljnih fdozofskih problemov, klasič-
nem toposu par excellence. Toda ali je treba namig vendarle vzeti
zares in ob Bardebyju preizkusiti paradokse svobodne volje? Vze-
mimo ta namig za zasilno izhodišče tudi mi.
Glagol prefer tvori središče Bartlebyjevega stavka, tega stavka,
ki sicer izkazuje sijajno simetrijo: dve enozložnici pred in dve
enozložnici za centralnim dvozložnim glagolom. Ta glagol navaja
na določeno modaliteto volje, a na modaliteto, ki postavlja voljo
in njeno svobodo v neko nič kaj emfatično luč, v neko naključnost
in neutemeljenost preference, kjer se kaže bolj kot kaprica. Imeti
nekaj raje od nečesa drugega, dajati nečemu večjo težo^'' kot čemu
drugemu, dajati prednost nečemu - na kaj se to lahko nasloni, v
26.	Npr. Walton R. Patrick, »Melville's 'Bartleby' and the Doctrine of Necessity«,
V Inge (izd.), op. cit. Cf. tudi McCall, op. cit., passim.
27.	Po svojem latinskem izvoru je ta glagol zloženka od fero, nositi, latinski
slovar pa zuprae-fero navaja pomene: 1. nositi pred kom; 2. kazati, razodeti,
jasno povedati; izdati, izjaviti; izgovarjati se s čim; 3. prednost dajati, bolj
ceniti, rajši hoteti; prej vzeti, preusojiti; mimo iti, mimo hiteti, prehiteti.
154
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
Čem lahko najde svoj zadostni razlog? Videti je, da je tu volja
angažirana kot nekaj docela subjektivnega, a ne kot subjektova
odločitev, trdna odločenost, sklep, ki bi se opiral na jasno hotenje
(hoc volo, sic iubeo...), temveč je na delu subjektivnost kot na-
ključna preferenca, kot samovolja, svojeglavost, arbitrarnost, mu-
havost, ničevost (vanity, futility, pravi eden od inteфretov) ali kot
stvar okusa. Svobodna volja kot preferenca je nasprotje svobodne
volje kot odločitve; je svobodna volja, zvedena na kapricioznost,
naključnost nagiba ati, še huje, na ozir na ugodje in udobje,
komoditeto. 'Raje' se nasloni na naključno dozo ugodja, ki bi ga
utegnilo bolj nuditi eno kot drugo. Prav ta nagib in ozir sta tisto,
kar preferenco postavlja nasproti 'pravi' svobodni odločitivi, ki
pač terja presekanje z ugodjem in nagibom. Kantovsko rečeno,
preferenca je patološka, je prav 'antološki primer' volje v njeni
patološki opredelitvi, v njeni naključnosti, svobodna volja pa je
prekinitev s kakršnokoli patološko določenostjo. - Mimogrede,
preferenca je v tej luči tudi model, osnovna forma svobodne volje
v tržni ekonomiji, torej tisti, ki si za osnovno vodilo jemlje
'svobodo izbire'. Ta svoboda izbire se nazadnje zvede na 'raje bi
X kot y' (raje bi Nike kot Adidas, raje bi Guinness kot Heineken
kjer naključni nagib in ozir na ugodje to svobodno izbiro
direktno zoperstavljata svobodi odločitve, kaprica pa se povzdiguje
v model svobode. 'Pravica do izbire' je tako najpogosteje 'pravica
28. Prav ničnost in nepomembnost razlike lahko postaneta zastavek toliko bolj
zagrizene opredelitve, kjer se cele države lahko delijo na tabore Tuborg
vs. Carlsberg' ali 'Union vs. Laško'; priseganje na to ali ono blagovno
znamko pa postane toliko bolj trdovratno, kolikor je docela arbitrarno.
Natanko kot pri Freudovem 'narcizmu male razlike', torej razviti formi
narcizma, ki se obesi na najpomembnejši detajl. Od tod bi lahko tržno
ekonomijo videli ravno kot neskončno bohotenje in množenje teh malih
razlik, majhnih preferenc, ki se postavljajo kot polje svobode. Svobodno
lahko izbiraš med trivialnim, torej tam, kjer izbira nima resnih konsekvenc.
155
MLADEN DOLAR
do preference'^' ali 'pravica do kaprice', v kateri svobodna sub-
jektivnost lahko doseže svoj vrhunec in kvintesenco kot pripetost
na muhavost preferenc. Te 'pravice do izbire' paje hitro konec,
brž ko dregne v pravico do izbire glede tiste skupne podlage, zno-
traj katere se nam ponujajo svobodne izbire preferenc. In tu na-
stopi Bardeby.
Na prvi pogled nastopi kot figura svobodne volje prav v njeni
najbolj ničevi obliki, kot človek preference. Ni čudno, da soza-
posleni in opazovalci njegov stavek razumejo kot ozir na ugodje,
se pravi kot izraz lenobe. Če 'raje ne bi' prepisoval ali sploh delal
karkoli, je to lahko le iz lenobne lagodnosti, tako je pač lažje, ni
se ti treba pretegniti - pri tem lahko svoje razumevanje naslonijo
na pomen, ki je vsekakor vpisan v semantično polje prefer. V
njem v hipu vidijo patologijo, tako v kantovskem kot v bolj običaj-
nem in najširšem pomenu besede, patologijo, ki v naglem zdrsu
vodi od sledenja ugodju k duševni bolezni. A brez dvoma osuplost,
ki jo povzroči ta stavek, ne izhaja iz same forme preference, temveč
iz tega, da Bardeby kot da pomeša dva različna svetova. Če je
namreč preferenca obča forma subjekta in njegove volje kot kupca,
kot 'potrošnika', paje obča forma subjekta kot producenta prav
nasprotno nujnost. Svet produkcije ni svet preferenc, kjer bi kdo
raje to kot ono, svobodna izbira, ki je subjektu dana kot kupcu,
mu je odvzeta kot delavcu, in oboje se natanko dopolnjuje. Ne le
kupcu, pravica do osebne izbire je tisto, kar je konec koncev v
demokratičnih družbah postavljeno kot nedotakljivo, od izbire na
volitvah do izbire življenjskega sloga, svetovnega nazora itd. A
29. Kolikor je 'pravica do izbire' služila kot (po mojem nesrečno izbrano)
geslo v boju za pravico do abortusa, je seveda delovala povsem drugače,
saj je še kako zarezala v družbeno tkivo, v polje konsenzov, vrednostnih
opredelitev, zakonodaje, in ne po naključju še vedno predstavlja nevralgično
točko številnih družb.
156
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
preferenca, ki se v enem svetu pričakuje in nalaga, je v drugem
prepovedana, in to pričakovanje in ta prepoved sta dve piad iste
subjekdvnosd. Bartleby pa se na delovnem mestu obnaša kot
kupec, odloča se glede svojih preferenc, jemlje si pravico, da česa
raje ne bi, preferenco uporabi na napačnem iaaju. To pomešanje
dveh krajev, dveh strukturnih lokacij, je kar najbolj očitno tudi iz
tega, da se Bartleby kratkomalo naseli na delovnem mestu. Pisarna
je njegov dom, njegovo javno delo je obenem njegovo privatno
bivanje, kar pomeni, da nima nobene privatnosd, njegova odpoved
delu pa sovpade z ukinitvijo tako javnosd dela kot privatnosd
zasebnega bivanja. Bartleby poslej naseljuje samo še svoj stavek,
ki je njegovo edino zatočišče. Za ta stavek, kolikor nastopa sredi
sveta dela, se pravi sveta nujnosd, paje seveda vided, da izreka
preprosto resnico, da delavec 'raje ne bi' delal, a tu ni prostora za
'raje'. Tu pač za vsakogar velja, da 'raje ne bi' delal, a izreči to
očitnost je očitno znamenje norosd. Če kot njegov motiv samo-
dejno predpostavijo lenobo, potem je javno izrekanje te lenobe
znak nečesa precej hujšega od lenobe. Sámo izrekanje tega stavka,
vztrajanje pri njem, onemogoči inteфretacijo z lenobo; lenuhi pač
ne razglašajo svoje lenobe. V izjavljanju in vztrajnem ponavljanju
ni nobene lenobe, temveč se domnevna lenost tu nenadoma stakne
z največjo dejavnostjo, z največjo budnostjo sredi lenobno zaspa-
nega sveta. V primeri z njim so nenadoma vsi drugi vided leni.
Bardeby se natančno zaveda pomenske razlike med voljo in
preferenco, med will in prefer-nekje na pravnikov ' You will not?'
odgovori z '/ prefer not', pri čemer sta oba glagola v originalu
posebej izpostavljena v kurzivi. Nikoli ne reče 'nočem' ah 'ne
bom', le 'raje bi, da ne'. V nobenem trenutku ne izraža volje,
hotenja, odločitve, temveč vselej le preferenco, toda preferenco,
ki ne privzema običajne forme 'raje x kot y', temveč to 'reladvno
preferenčno formo' privede do njene razvite in nazadnje kar
157
MLADEN DOLAR
absolutne oblike, 'raje nič kot x', kar naposled vodi v 'raje nič kot
katerikoli x'. 'Šibka' forma preference se iznenada prelevi v svoje
nasprotje in privzame 'močno' formo nekega drugačnega enig-
madčnega modusa hotenja. Čim se je namesto dveh elementov,
med katerima seje tehtala prednost, pojavil en sam element in na
drugi sd-ani nič, se je izdolbla praznina, spričo katere je lahko
mesto tega enega elementa privzel kateri koli element. Če enkrat
'raje nič kot prepisovanje', potem ni več razloga, da bi jo katero
koli početje, brž ko je postavljeno v to formo, odneslo kaj bolje.
Sama forma je pokazala prepisovanje v vsej kontingenci, postav-
ljeno nasproti niču je ostalo brez zadostnega razloga, ta enkrat
razgaljena odsotnost razloga pa se kot kuga polasti vsega ostalega.
Efemerna in minorna forma preference tako nepričakovano po-
kaže zobe.
A četudi preferenca privzame abolutno formo, pa iz tega še ne
sledi, da s tem privzame formo volje. 'Bolje nič kot x' še vedno
ne zadene dobro Bartlebyjeve formule. Pomislimo samo na tisti
sloviti stavek, s katerim Nietzsche sklene Genealogijo morale in
v njem sûne bistvo nihilizma, ki tiči v asketskem idealu: »... človek
bo še [vedno] raje hotel nič, kot nič ne hotel ...« (SM, Ljubljana
1988, str. 354.)^° Bartleby očitno ni človek (aktivnega) nihilizma,
ki bi se od preferenc obrnil k absolutni formi volje in bi raje hotel
nič, kot da bi se odpovedal sami volji, potem koje izkusil ničevost
preferenc. Prav nasprotno, videti je, da sicer preferenco privede
do skrajne oblike in jo tako spodkoplje, vendar ne da bi s tem
privzel neko določno voljo ali, bognedaj, svobodno odločitev. Če
30. S tem sicer Nietzsche tudi začne Tretjo razpravo v H genealogiji morale:
»... temeljno dejstvo človekove volje, njen horror vacui: volja potrebuje
cilj, - in še raje bo hotelan/č, kot nične hotela.« Ibid., str 283. Za najboljši
komentar tega stavka cf. Alenka Zupančič, Nietzsche: Filozofija dvojega,
Analecta, Ljubljana 2001, str 57 ff.
158
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
mu je kaj tuje, je to asketski ideal, v njegovi askezi bi lahko na-
sprotno videli naj silo vitejšo kritiko asketskega ideala. V njem ne
moremo najti ne akdvnega nihilizma (raje nič kot x), a tudi pasiv-
nega ne, tistega, ki ga lahko strne drugi pol alternadve (raje nič
hoted kot hoted nič). Sploh se ne ujame v zanko te alternative, s
svojim minimalizmom jo elegantno zaobide: njegova odločitev
privzema formo neodločitve, nečesa, kar ni ne da ne ne, ne 'raje
hoted nič' ne 'raje nič hoted' - ali kot da bi se znašel v preseku
enega in drugega, ne da bi pripadel enemu ali drugemu.
Prav tu je dsta posebnost stavka, ob kateri so se ustavili skoraj
vsi, da namreč ne reče ne da ne ne, da naredi korak v dveh nasprot-
nih smereh, svoj da še v istem zamahu vzame nazaj, a ne da bi
preprosto pristal pri zgolj ne. Začne z 'raje bi', in žeje vided, da
ga imamo v obliki pozidvne preference, a takoj nadaljuje z 'da
ne', kjer preferenci zmanjka tal, umesd se v nedoločni nekam
drugam glede na vsak pozidvni tukaj in zdaj. A če stopi korak
naprej in že takoj korak nazaj, se vendarle ne znajde na istem
mestu, med začetnim da in končnim ne se je vendarle nekaj zgo-
dilo, vzniknil je nek presežek, neka forma subjektivnosti, ki je
vided docela izmuzljiva. Začenja kot preferenca nasprod volji in
nadaljuje kot spodmikanje tal preferenci, da bi naposled končala
v neki coni neodločljivosd (izraz, ki ga v tej zvezi uporabljata
Deleuze in Agamben). Bartlebyjevo vztrajanje tako ni vztrajanje
na neki jasno izraženi volji, svobodni odločitvi, temveč je prav
vztrajanje v tej neodločljivosd, v tem vmes med da in ne, med
hotenjem in nehotenjem. Svojo 'pravico do izbire' uveljavi tako,
da izbere neizbiro. Neodločljivost ni protislovje, Bartleby ne reče
česa takega kot Zerlina, ki v onem slavnem duetu na Don Giovan-
nijevo dvorjenje odgovori z »Vorrei e non vorrei«, 'bi pa ne bi'.
Bardeby ni razdvojen med dve nasprotujoči si želji, pozitivno in
negativno, njegov »perfect yes and no« (McCall, op. cit., str. 152)
159
MLADEN DOLAR
ni neodločenost med enim in drugim, temveč neodločljivost
obojega hkrad, njun notranji presek, ki se izmakne tako da-ju kot
ne-ju. Bardeby sploh ni razcepljeni subjekt, temveč je njegova
poglavitna lastnost v tem, da s svojim izjavljanjem cepi druge, vsi
drugi nanj odgovarjajo z lastnim razcepom, pa naj se to kaže kot
bes, dvom, beg, policija... Že sámo izjavljanje tega stavka, njegova
neodločljivost in njegovo vztrajno ponavljanje proizvedejo pre-
tvorbo subjekta izjavljanja v objekt. Ponavljanje Bartlebyja ne
razjasnjuje, v nobeni nadaljnji ponovitvi ne postane kaj bolj jasno,
kaj da ga žene, kaj je njegova igra, temveč ga prav nasprotno dela
čedalje bolj enigmatičnega, čedalje bolj izstopa kot objekt. Z vsako
novo ponovitvijo se doda še malo x, vsakič naslednjič še bolj učin-
kuje. (Nekaj takega pa se dogaja tudi z zgodovino njegovih inter-
pretacij: bolj ko so ga inteфredrali, več ko so našli v njem, bolj
ko so ga nadpali z vsebino, bolj je postal enigmadčen - kot da bi
s svojim historičnim učinkovanjem sam postal parabola o usodi
inteфretacije.) Ponavljanje stavek razosebi, spremeni ga v formulo:
iz začetne situacije, kjer je vided, da izraža preferenco določene
osebe, določenega 'jaza', v prav določenih okoliščinah, v nada-
ljevanju nastane položaj, kjer je obratno sam Bartleby rezultat,
proizvod tega stavka, tako rekoč njegov izmeček, ne njegov tvorec,
temveč njegov objekt;^' hkrad pa se postopoma posebnost takih
ali drugačnih okoliščin docela nevtralizira, vse okoliščine posta-
nejo del ene same Situacije.
Skozi ponavljanje stavek opravi določeno pot: začne v modusu
osebne kaprice, ki jo implicira glagol 'prefer', a ponavljanje pro-
31. Tu je nemara celo določena prednost, a hkrati pomanjkljivost slovenskega
prevoda, namreč ta, da ne izrazi osebe. 'Raje bi, da ne' se lahko nanaša na
katerokoli osebo, 'I would prefer not to' pa začenja z osebnim zaimkom in
s prvoosebnim jemanjem stavka nase. A po drugi strani se zaradi tega nev-
tralnega začetka v slovenščini morda izgubi učinek postopnega razoseb-
Ijanja, v katerem se uveljavi 'je est un autre'.
160
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
izvede paradoksni spoj kaprice in mašine - Bardeby stavek ponav-
lja kot stroj, kot navid avtomat, brez osebnega interesa ali afekdvne
obarvanosti; razsežnost osebne preference, muhe, se neposredno
pretvori v avtomadzem, brezosebnost stroja. S tem pa nastopi nek
koreladvni preobrat: ni ga bolj strojnega in brezosebnega opravila,
kot je prepisovanje. V devetnajstem stoletju so pač namesto fotoko-
pircev uporabljali ljudi, a njihovo delo je (nemara varljivo) vided
približno enako kreativno. Kaj ljudi, cel sloj, »an interesting and
somewhat singular set of men«, kot pravi Melville v drugem stavku
zgodbe, célo armado tako neznatnih osebkov, da o njih še živ dan
ni bilo ničesar napisanega. Le kaj bi mehaničnega prepisovalca
lahko kvalificiralo za literarnega junaka?^^ Ni ravno 'of such stuff
that dreams are made of. Kar kvalificira Bardebyja, je vsekakor
dejstvo, da preneha prepisovad, a to stori ne v imenu živega življe-
nja, zelenega drevesa življenja nasprod sivini prepisovanja, na-
sprotno, njegov revolt je enako mehaničen kot prepisovanje. Še
več, prav mehanični revolt je dsto, kar da vided mehaničnost in
slepi avtomatizem siceršnjega prepisovalskega življenja, skratka,
življenja sploh, življenja kot prepisovanja, ponavljanja vzorcev,
ritualov, navad, običajev, množenja kopij. In v tem je bistveni para-
doks: stavek s svojim vztrajnim ponavljanjem, s tem, da se prelevi
v avtomadzem, dà vided avtomadzem ostalega življenja; vse ostalo
življenje postane mehanično v luči mehaničnega ponavljanja tega
stavka. Prepisovalec, kije nehal prepisovad, seje sam pretvoril v
32. Videti je, da je prav zaradi tega poslej postal celo priljubljeni junak -
Agamben je opozoril na celo literarno ozvezdje pisarjev in prepisovalcev,
izmed katerih le eden, Gogoljev Akakij Akakijevič (za katerega Melville
ni nikoh shšal), predhodi Bartlebyju za kakih deset let. Vsekakor je treba
dodati še skrivnostnega prepisovalca Nema, ki v Dickensovi Bleak House
umre anonimen, sestradan in zapuščen, vendar njega v bolj romantični
maniri kvalificira za junaka mračna skrivnost iz preteklosti.
161
MLADEN DOLAR
nov kopirni Stroj, ki zdaj v neskončnost kopira le en sam stavek,
nazadnje kopira samo še gesto kopiranja. Kopirni stroj, ki se je
zataknil - kot zaradi nekega naključja, osebne muhe - inje začel
kopirad samo še mesto okvare, sámo zadkanje, a prav skozi to
kopiranje mu uspe derealizirad ves ostali svet, ga spremenid v
anonimni kopirni mehanizem. Ponavljanje neodločljivega stavka
omrtviči okolico, prinese na dan njeno skrito jedro, razkrije njen
mehanizem in ga utelesi. Vsa okolica postane kot oni človek, ki
gaje »nekega popolnoma jasnega popoldneva ubila poletna strela;
ubit je bil ob lastnem odprtem oknu in se nanj naslanjal vse sanjavo
popoldne, dokler se ga ni nekdo dotaknil inje padel«. Bartlebyjev
stavek je ta strela, ki nenadoma svet pokaže kot omrtvičen, tak,
da ga je treba samo malo dregniti, pa se sesuje.
Obenem se s tem potovanjem skozi ponavljanje, tem pre-
drugačenjem skozi še-bolj-istost, zgodi še nekaj drugega. Stavek
se začne v modusu osebne preference, kaprice, in najprej je videti,
dajo podaljšuje v smer (absolutne) želje: bolje nič kot x. Želja bi
bila ravno dsto brezno, pred katerim ne zdrži noben objekt, za
sleherni objekt se izkaže, da ni po meri želje in je ne more zado-
voljiti. 'Heroizem želje' bi bil tedaj prav v tem, da ne sklepa kom-
promisov z objekti in da vztraja pri lastni nezadovoljivosti, pri
lastni praznini, pri svojem pogonskem niču. Vendar je to spet past,
v katero se Bartleby ne ujame. Očitno je, da ni človek, ki bi ga
gnal patos želje. Nastopa kot anti-heroj, ne zastopa nobene Stvari,
Ideje, njegov stavek se opre na najmanj možno, na neznatnost
preference, ki sicer prinese s seboj obzorje želje, vendar vanj ne
stopi. Ustopi se pred vrati želje oziroma, bolje, izmakne se njenemu
patosu skozi stranska vrata, ki imajo v psihoanahzi svoje ime:
nagon. In Bardebyjev stavek kot da uteleša paradoks nagona smrti:
po eni strani je nagon tisto najbolj konservativno, je nekaj, kar se
vrača vedno nazaj na isti kraj, na kraj svoje zadovoljitve, obdarjen
162
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
je Z vektorjem večnega vračanja, in tako je videti, da tako rekoč
po definiciji preprečuje spremembe, je na strani ohranjanja in kon-
serviranja, ne na strani revolucije. A po drugi strani je nagon dsto,
kar se ne more vklopid v homeostazo obstoječega, s ponavljanjem
ne umirja, ampak deregulira, prav vtem ko reproducira isto ne
glede na raznolikost okoliščin in vztraja v vseh možnih svetovih.
Brž ko nastopi v čisd obliki, brž ko se pojavi v avtonomni vztraj-
nosti, kot avtomadzem ponavljanja, postane ne sila ohranjanja,
ampak sila subverzije. (To tiči tudi v dvojnem pomenu besede
revolucija, ki izvorno pomeni vračanje na isto mesto - nagon je
tisto vračanje, ki sproži revolucijo prav iz preproste revolucije,
kot Bartlebyjev stavek.) V določeni konstelaciji se nepričakovano
izkaže, da nič ni bolj inovativnega in subverzivnega kot ponav-
ljanje, vračanje na isto mesto. V tem je tudi dvojnost v delovanju
nagona: če se ob Bardebyju svet izkaže za nekaj mehaničnega,
potem je lahko kot mehanizem deloval le tako, da je bil prikrit,
Bardebyjeva drža pa se mu ni postavila nasproti, temveč ga je,
nasprotno, utelesila v čisti obliki; Bartleby začne z izražanjem
neke želje v najmanjši možni obliki, a jo v trenutku obrne v ponav-
Ijalni avtomatizem nagona, ki jo očisti vsake vsebine, pomenske
intence, odločitve, subjektivnosti. Če torej običajni svet deluje
tako, da ponavljanje prekrije z željo - kar ga navidez napolni z
raznolikostjo vsebine -, pa gesta ponavljanja izhaja iz želje (raje
bi...) in jo pretvori v nagon. Zoperstavi se smrti-v-življenju tako,
da jo utelesi in neposredno privzame." Nastopi kot zastoj želje.
33. Mogoče bi bilo treba Bartlebyjev stavek postaviti v določeno sorodnost s
tistim tikom, ki na koncu zajame in prežame Sygne de Coûfontaine (v
Claudelovi Talki) in s katerim kot junakinja sovpade. A spet je med njima
maksimalna razdalja: na eni strani aristokratska junakinja, ki mora v
tragičnem patosu naposled žrtvovati svojo čast in ime, torej še sámo Stvar,
za katero je bila pripravljena žrtvovati vse ostalo; na drugi strani najneznat-
163
MLADEN DOLAR
njen zastanek na kar se da nevpadljivem kraju preference, mini-
malne razlike, kot omrtvičenje želje; ali še drugače, nagon je okva-
ra želje, okvara, ki začne ponavljaü sámo mesto zastoja.
Bardebyjev stavek nagovarja, 1п1ефеИга, četudi je vided, da
izraža le neko sodbo privatnega okusa. Nagovarja v prvi vrsd s
tem, daje stavek videti nekako nedokončan (v angleščini bolj kot
v slovenščini), obvisi v zraku in sili k dopolnitvi. I would prefer
not to... kliče po kakšnem glagolu, to konec koncev uvaja angleški
nedoločnik, in če je stavek vendarle samozadosten, je to le zato,
ker je po svoji formi odgovor, replika. Nanaša se na določeno
predhodno situacijo, določeno prošnjo, vprašanje, tako da je
manjkajoči glagol na koncu treba iskad v tem, kar stavku predhodi
in česar v odgovoru spričo eliptične oblike ni treba ponovid. Tako
lahko stavek dopolnimo v I would prefer not to examine the copies;
I would prefer not to go to the Post Office; I would prefer not to
copy; I would prefer not to answer itd. Stavek torej predpostavlja
naslonko, ki ga nevidno dopolnjuje, a prav vtem ko slovnično
pravilno opušča ponavljanje naslonke, dejansko ponavlja neko
praznino, v katero lahko pada vsaka naslonka. Vsak predhodni
glagol je možno dopolnilo stavka in lahko stopi na prazno mesto,
ki zija na njegovem koncu. Prav zaradi tega praznega mesta na
koncu je stavek tako univerzalno uporaben in gaje mogoče posta-
vid nasprod vsaki vsebini: vsebina bo samodejno padla v luknjo
na koncu, hkrati pa se bo tako vsakič naslednjič stavek še bolj
zatrdil v svoji istosd, saj se mu ni treba prilagajad, da bi vsakič
enako dobro opravil svoj posel. In nemara je inteфelacijska moč
stavka v tem, da je na njegovem koncu mogoče slišad prav praz-
nino, dšino. Stavek proizvede praznino, dopolnjuje ga dšina, ki je
nejši pisar, ki se opre le na nekaj tako ničevega, kot je preferenca, muha, in
ki že od vsega začetka ni imel česa žrtvovati, ker je bil že vsega oropan.
164
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
kot njegov sestavni del in ki čaka pripravljena na naslovnika.
Najbrž je prav ta tišina tisto, kar naslovnika uroči, imobilizira (ali
kar skopi, unman, kot pravi Melville). Tisto, kar mu z minimalnimi
lingvističnimi sredstvi uspe proizvesti, je nemara predvsem ponav-
ljanje te praznine. Bardebyjeva drama je tako nujno podvojena,
njegov stavek rabi svojega prejemnika, naslovnika, poslušalca,
nekoga, ki na ponavljanje ne bo odgovoril z izključitvijo in policijo
(in zato mora tudi nujno privzeti formo prvoosebne pripovedi). Je
obenem drama pripovedovalca, ki lahko sliši ne le stavek, am-
pak tudi to tišino in ki zaradi te zareze ne bo mogel več nazaj v
svoj varni svet; in s tem lahko sliši tudi nas, ki nas pripovedovalec
zastopa.
Če sklenem: Bardeby s ponavljanjem svojega stavka doseže
določen zastoj v krogotoku želje in nagona. Ta krogotok je v naj-
preprostejših besedah v tem, da se vselejšnja nezadovoljenost želje
naslanja na vselejšnjo zadovoljenost nagona, kjer se želja po eni
strani opira na nagon, po drugi strani pa služi kot obramba pred
njegovo ekscesivno naravo. Bardebyjev stavek pa z minimalnim
zdrsom začne v registru želje, v nekem 'raje bi', jo zaustavi na
mestu in jo s tem komaj zaznatnim nagibom prestavi v register
nagona. Ta točka križanja, kjer oba sovpadeta, je obenem razkle-
ni tev obeh regisd-ov, dovolj, da v krogotoku zazija praznina, ki ga
iztiri.
165
Samo Kutoš
BARTLEBY, NEGRI, AGAMBEN:
ŽELJE IN MOŽNOSTI
Ta članek obravnava eno zgodbo, Melvillovo »Bartleby, pisar«,
in dve inteфretaciji te zgodbe, katerih avtorja sta Antonio Negri
in Giorgio Agamben. Negri in Agamben sta trenutno dva izmed
osrednjih sodobnih polidčnih mislecev, med njima pa poteka glasna
ali dha polemika na razhčne teme. Širše pa sta oba predstavnika
tega, čemur se že ustaljeno reče »politična ontologija« - recimo
temu delanje politične fdozofije, izhajajoč iz ontoloških konceptov.
Kljub morebitni skepsi do takega pristopa se v njegovo upraviče-
nost v tem članku ne spuščamo, prav nasprotno: besedila in teze
smo vzeli zares, da bi videli, ali se nam lahko razkrijejo njihove
morebitne nekonsistentnosti, ki so pasti želje. Izhodišče razprave
je tudi, da Negri in Agamben tvorita, kljub pomembnim razlikam,
sklenjen diskurz, katerega željo bomo skušali zasledovati. V ta
namen bomo uporabili Lacanov instrumentarij. Poleg grafa želje,
ki je že dodobra poznan in ne potrebuje posebne predstavitve,
bomo vpeljali nekaj osnov Lacanovega nauka o modalnosti. To
področje Lacanove mish je v primerjavi z drugimi precej slabo
poznano in vsaj v slovenščini še ni doživelo širše predstavitve.
Tudi v okviru tega teksta bomo prikazali le nekaj osnov, kolikor
so potrebne za nadaljnjo analizo, v upanju, da bosta temu kdaj
sledili bolj poglobljena teoretska obravnava in praktična aplikacija.
167
SAMO KUTOŠ
Kratek uvod v Lacanov nauk o modalnosti
Jacques Lacan je zasnutek svojega nauka o modalnosti pred-
stavil v akademskem letu 1973-1974 v XXI. seminarju z naslo-
vom Les non-dupes errent. V tem seminarju je vpeljal shemo
»dvojni X«, ki bo razložena spodaj, temi pa posvedl reladvno
malo prostora. Nauk o modalnosti je naprej razvil Jacques-Alain
Miller v svojem seminarju 1, 2, 3, 4 iz leta 1987. V nadaljevanju
zvečine izhajamo iz Millerjeve predstavitve.
Štiri modalnosti se lahko porazdelijo na logičnem kvadratu,
pri čemer veljajo v tem »modalnem« kvadratu med štirimi modal-
nostmi enaki odnosi kot med štirimi tipi stavkov v klasičnem
logičnem kvadratu.
Modalnosti je mogoče definirati na dva načina: s štirimi varian-
tami vpisovanja in z uporabo kvantifikatorjev (eksistenčnega in
univerzalnega), kot jih poznamo iz Lacanovih formul seksuacije.
Lacanova modalna logika je stavčna logika: logika štirih modal-
nosti - nujnosti, možnosti, nemožnosti, kontingence - propozicije
p. Ključen za Lacanov nauk o modalnosti je pojem vpisa, ki ga tu
razumemo kot vpis v simbolni red, v jezikovni svet, ki nečemu
168
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
Šele »podeli« eksistenco. Nekaj eksistira le, če je simbolizirano,
če je del diskurzivne strukture našega sveta. Nek p (neko »stanje
stvari«) eksistira le z vpisom v simbolni red. Šdri modalnosd se
med seboj razlikujejo glede dvojega:
-	ali se vpisuje p ali ~p\
-	ali se p ali ~p vpisuje nenehno ali se vpisovanje neha.
Nenehnost vpisovanja označimo z znakom za nujnost □, ki ga
je treba razumed kot znak za trajnost (permanence): trajno (»nuj-
no« v širšem smislu) je to, kar se ne neha vpisovad, kar vztraja v
zapisovanju, torej v eksistenci. (Lacan izhaja iz besedne igre med
nécessaire »nujno« in ne cesse »ne neha«.) Razlika med nujnostjo
(v ožjem pomenu besede) in nemožnostjo je torej v tem, ali se
zapiše sam p ali njegova negacija ~p. Trajnost je v zgornjem delu
modalnega kvadrata. V formulah seksuacije to pomeni, da gornja
polovica pripada univerzalnemu kvantifikatorju V, »vsak« ali »vse«.
V spodnjem delu paje to, kar se neha vpisovati, to, česar vpiso-
vanje se prekine: negacija nujnosti, torej ~ □. Če se^> neha vpisovati,
smo v kotu možnega v ožjem smislu. Posebej zapletena je modal-
nost kontingence: kontingentno je to, kar se neha ne vpisovati:
n^-vp/i propozicije/? je tisti, ki se neha vpisovati. Z drugimi bese-
dami, v simbolnem reduje kontingentno to, kar je veljalo za neob-
stoječe, pa je nato »prišlo v obstoj«, se je torej zapisalo v eksi-
stenco. Spodnji del kvadrata torej vsebuje prekinitev (intermitten-
ce) v konstantnosti zapisa, bodisi vztrajnosti vpisap bodisi vztraj-
nosti ne-vpisa ~p. V spodnjem delu modalnega kvadrata je kot
prekinitev uvedena tudi časovnosf: prenehanje vpisa uvede časovni
element v eksistenco in resnico. V formulah seksuacije je prekini-
tev označena z eksistenčnim kvantifikatorjem 3, »obstaja (vsaj)
en, eksistira«. Vse štiri modalnosti se torej definirajo kot kombi-
nacije (ne)prekinjenosti vpisa p ali ~p (ne-vpisa).
169
SAMO KUTOŠ
Te definicije pa se da zajed tudi s psihoanalitskimi izrazi. Mil-
ler namreč poveže šdri modalnosti ne le s formulami seksuacije,
temveč tudi s štirimi temeljnimi koncepti psihoanalize iz Semi-
narja XI.
NUJNOST (Dp). Tako je v psihoanalizi gon dsd, kije nujen.
Gonje tisto, kar se ne neha vpisovati, ne glede na različne objekte
je gon vedno uspešen, vedno doseže užitek - jouissance. Tudi v
primeru »neuspešne« zadovoljitve želje subjekta je gon še vedno
zadovoljen. Gon se zaradi svoje togosd ne neha vpisovad: ne glede
na stanje stvari doseže svojo namero. Gon bi lahko definirali kot
to, za kar je nujno, da doseže svoj cilj, kije jouissance. Ne glede
na občutke subjekta se zato neka presežna jouissance ne neha
vpisovad v njegov svet.
Pri formulah seksuacije ustreza gonu formula »\/:Фх. Tu lahko
X pomeni katerikoli subjekt ali katerikoli del subjekta; »x ustreza
celoti X ali vsem x. Фх sicer pomeni podrejenost/a/ičn//M«/:ci)/.
V I, 2, 3, 4 Miller falično funkcijo poveže s popolno deskripcijo,
ciljem Russelove filozofije lastnih imen: »popolna deskripcija«
bi pomenila, da bi lahko neko ime v popolnosd opisah, tako da v
njem ne bi ostal več noben skrivnostni x, ki bi uhajal definiciji. To
je tudi pomen formule \/х:Фх: v subjektu ni več nobenega pre-
ostanka, ki ne bi bil podrejen falični deskripciji. Propozicijo p
lahko tedaj formuliramo kot »To je to«. V kontekstu gona to pome-
ni, da se »to je to« ne neha vpisovad, vsak objekt je »to«, vedno
znova se spet vpiše. Gon se »hrani« ravno iz gotovosti, da bo
vsak objekt dosegel njegov namen samo-peфetuacije.
NEMOŽNOST (D-p). Nemožno v luči takega opisa, nujnega
kot gona, zato enačimo s ponavljanjem, vendar ne propozicije p,
temveč ~p: kar se ne neha vpisovad, je negacija p, je torej propo-
zicija »To ni to« (natančneje: »ni res, daje to to«) oz. nujno je, da
ne p. Zato je nemogoče povezano tudi z željo: kar se ne neha
170
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
vpisovati, Icar se nenehno ponavlja, je neuspeh želje, njena
vsakokratna nezadovoljitev. Vsak doseženi objekt je nezadosten,
služi le ponovnemu razočaranju in hkrad ponovnemu za-gonu želje
v iskanju novega objekta, novega misterioznega x, ki bi jo vendarle
zadovoljil. Zato je formula želje Vx:Ox. Za vsak x velja, da »to ni
to«, da ni ustrezna zadovoljitev. Lahko bi govorih o togosti ali
nenehnosd želje, kije inverzna togosd ah nenehnosd nagona. Gon
in želja se razlikujeta po predznaku objekta x: gon ga venomer
potrjuje, želja pa venomer zanika. Željo zato lahko brez težav
definiramo kot modifikacijo nujnosti, kot nujnost, da ne (le néces-
saire que pas).
V zvezi z zanikanjem v želji pa tu dodajamo še eno inteфre-
tacijo. Želja ima namreč učinek »ontološke« prepovedi', to, da
noben X ni pravi, pomeni, da noben x ne sme biti pravi, ali: izklju-
čeno je, da bi bil neki x pravi. Ta prepoved »zareže« v bit, saj v
samo ontološko strukturo sveta vpiše absolutno nemožnost zado-
voljitve želje. Želja, ki bi bila zadovoljena, bi se izneverila sama
sebi, ne bi bila več želja. Zato želja izključuje možnost svoje zado-
voljitve, še več, sama je prav ta prepoved-izključitev zadovoljitve.
Če nekohko prehitevamo, lahko rečemo, da želja izključuje mož-
nost zadovoljitve, ker daje to »logično ntmozno«.Zelja-prepoved-
izključitev strukturi ra moj svet tako, da mije možnost zadovoljitve
logično in ontološko nemožna. To obenem tudi pomeni, da moram
(jaz kot subjekt v psihoanalizi, »anaUzant« kot »glavni junak«
Lacanove klinične teorije in prakse) iskati »ontološki temelj« svoje
strukture sveta prav v nekem izključenem x.
Kar zadeva psihoanalitsko anahzo diskurza, tu zgolj predla-
gamo, da željino izključitev zaznamo v določenihperformativnih
gestah, ki vzpostavljajo »parametre« diskurza, določajo aksiome,
kategorije, dihotomije, v katerih lahko mislimo in s katerimi lahko
govorimo. Izključitev lahko zasludmo v propoziciji, kije formu-
171
SAMO KUTOŠ
lirana v obliki »objektivne« ali »absolutne« gotovosti ugotovitve
brez utemeljitve ali argumentacije, kot nekakšen aksiom. Ključno
pa je, da je tak aksiom pravzaprav implicitni poziv naslovljencu
diskurza (bralcu ali poslušalcu): d, ki razumeš ta aksiom kot evi-
dentno resničnega, si del mojega diskurza in moraš mislid tako,
kot d aksiomi narekujejo (in posledica, ki seje seveda ne zavedaš,
je, da boš ujet v gibanje nenehne nezadovoljitve želje - ker je
diskurz strukturiran tako, da je zate možnost zadovoljitve izklju-
čena). Tako Miller pravi, da se lahko nemogoče postavi le z izklju-
čenim primerom. Ta izključitev, izprtje (forclusion) določi to, kar
je nemogoče vpisati.
Zgornja polovica kvadrata je torej »nujnost v širšem smislu«
kot nenehnost. Miller tudi pove, da je gon pravzaprav struktura:
strukture imajo sebi lastno modalnost, in to je nujnost. »Strukture
polja«, tj. strukture subjektovega sveta so namreč to, kar se ne
neha vpisovad. S tem strukture polju-vesolju zagotavljajo tudi
njegovo gotovost.
MOŽNOST (-Dp). Spodnjo polovico kvadrata lahko tedaj
definiramo kot možnost posega v krogotok jouissance, kot mož-
nost, da se dialektika prekine. Z drugimi besedami, možno je, da
se nenehnost gornje polovice kvadrata ие/га vpisovati. Táko mož-
nost zagotavlja psihoanaliza - v strogem pomenu besede pač ana-
liza pri psihoanalitiku, v širšem pa poseg psihoanalize v diskurz.
Propozicija p, nenehni »to je to« gona se lahko neha vpisovati. V
psihoanalizi lahko naletimo na »delček« diskurza, ki uhaja krogo-
toku želja-gon. V definiciji gona pomeni \/х:Фх »vsak x je to«, tj.
vsak X služi nezadovoljitvi želje in s tem zadovoljitvi gona, vsak
X, na katerega subjekt naleti, ga le spet vključi v dialektiko. Nena-
doma pa subjekt naleti na nek »ta x ni to«, ki prekine dialektiko
želja-gon; ker ta dialektika tvori »ontološki temelj« sveta, v kate-
rega je subjekt zajet, ta prekinitev tudi raztemelji (»razstvari«, bi
172
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
rekel Agamben) njegov svet. V strukturo njegovega sveta vdre nek
drug diskurz, ki ga hrabri, da »je nek x, ki ni to«. Tu lahko začnemo
kar s formulo možnosti, ki je po Lacanu Зх:Фх. Razumeti jo je
treba precej dobesedno: eksistira vsaj en x, ki ni podrejen falični
funkciji. Ne smemo pozabiti na natančni pomen besede »eksistira«:
pomeni, da se x lahko vpiše v simbolni red. A ta vpis poteka na
način »motnje« ali prekinitve diskurza. Vzemimo kar klasični pri-
mer govornega spodrsljaja: skozi tako motnjo v diskurzu vdre
drug diskurz, diskurz nezavednega, ki raztemelji (»razstvari«)
vsakdanji diskurz. To, da je možnost korelativna nezavednemu,
razumemo tako, da nezavedno ponuja možnost drugačnega dis-
kurza, ki nastane z razstvarjenjem prevladujočega diskurza: neza-
vedno je bit v možnosti, »iz« njega izhaja kreacija. Rekli smo, da
je gornja polovica modalnega kvadrata polovica nujnosti kot
nenehnosti, p ali ~p, za katera je nujno, da se vpisujeta v tako
strukturiranem univerzumu: spodnja polovica tedaj ponuja
možnost tistega, kar se lahko vpiše. Ključni moment pa je, da se
to lahko zgodi le kot prekinitev diskurza nenehnosti-nujnosti:
bebavi tavtološkosti »to je to« gona nezavedno odgovarja »je
možen nek x, ki ni to«, ki je ubežal dialektiki gon-želja, znotraj
katerega se giblje ustaljeni diskurz. Lacan s tem v zvezi poudarja,
da tak x ne eksistira v pomenu, da bi bil »že« vpisan v simbolno,
temveč, da se lahko simbolno ponovno strukturira tako, da se
vanj lahko vpiše x. To, da ek-sistira Фх, pomeni, da je možno
»prebiti« izključitev, da lahko trčimo na nek x, ki postavlja pod
vprašaj samoumevnost, pravzaprav nezavednost izključitve: je
možno, da se svet strukturira tako, da je izključeni x možen. Za
spodnjo polovico kvadrata paje značilna »nenujnost«, prenehanje
vpisovanja enega in istega simbolnega reda, kar se označi z
Ni nujno, da je svet strukturiran tako, da smo zajeti v tavtološko
zatrjevanje p in tavtološko zanikanje ~p, zanikanje podrejenosti
173
SAMO KUTOŠ
falični funkciji.	nek x, ki se (je) tej falični funkciji (lahko)
izmakne (seje izmaknil). To, daje nek x, za katerega Фх ne velja,
postavlja pod vprašaj sámo nujnost (nenehnost) predobstoječega
univerzuma samega. Z drugimi besedami to pomeni, da izpostavi
radikalno kontingentnost simbolnega univerzuma.
KONTINGENCA (~D~p). Zato je zadnja figura Lacanovega
modalnega kvadrata kontingenca, ki pa, paradoksno, zatrjuje, da
eksisdra nek x, ki je podrejen falični funkciji: Зх:Фх. Tu začnimo
z »logično« formulo kondngence: kondngenca je to, kar se neha
ne vpisovad. V povezavi z opredelitvijo želje to pomeni, da je kon-
tingentno to, kar je bilo izključeno, kar je bilo prepovedano kot
logično nemogoče, kot »izključeni tretji«. Simbol za možnost je
-□-/7. Kratki »prevod« »ni nujno, da ne p« moramo nekoliko raz-
širiti in razumeti definicijo v smislu »ni res, da je nemogoče, da
p«: kontingenca je »trenutek« (»dogodek«), v katerem se razjasni,
daje p veljal za logično nemožnega zato, ker je bil simbolni univer-
zum strukturiran tako, daje x izključeval: v spodnjem levem kotu
modalnega kvadrata se izpostavi prav radikalna kontingentnost
nekega simbolnega reda s tem, da se pokaže »možnost« eksistence
izključenega x. In jasni korak je, da se ta izključeni x lahko vpiše
le, če se ukine prepoved-izključitev simbolnega reda biti, da se
vzpostavi na novo simbolni red, v katerem se bo ta x lahko vpiso-
val. Kontingenca odvzame nujnemu-nenehnemu moč usodnosti.
Dodajmo še, da Lacan povezuje kontingenco s transferjem, ker
izhaja iz psihoanalitske prakse: samo, če analizant vzpostavi trans-
ferno razmerje z analitikom kot subjektom, za katerega se predpo-
stavlja, da ve, lahko v analizi dospe do razkritja kontingentnosti
ureditve sveta, v katerem analizant tфi. (In naloga analitika je se-
veda v tem, da sicer pasivno »prevzame« vlogo predpostavljenega
vedočega subjekta, a da se hkrati zaveda, da ima to vlogo zgolj
zaradi strukture analitične seanse, ne pa zaradi nekakšne dejanske
174
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
vednosti, ki naj bi presegala analizantovo. Diskurz analitika je rav-
no diskurz, v katerem ima analitik vlogo dejavnika ne kot S^, kot
Gospodar, ki analizantu pove, »kaj« in »kdo« mora biti, temveč
vlogo inertnega objekta a, ništrca, ki zapolnjuje zgolj mesto v
strukturi.) Zato je transfer »udejanjenost realnosti nezavednega«.'
A treba je spomniti, da ne gre za »odkrivanje« nekega skrivnost-
nega X, skritega v temnih globinah nezavednega, nestфno priča-
kujoč nekoga, da ga odkrije. Kontingentno se ne »odkrije«, temveč
se izumi. Transfer razkrije kontingentnost aksiomov simbolnega
sveta; zato se lahko kontingenca dogodi le tako, da se izumi nov
aksiom (prav tako kontingenten, kot so bili prejšnji). Z izumom
novega aksioma postane mogoče zapisati to, kar je bilo prej nemo-
goče zapisati.
Če povzamemo: gornja polovica kvadrata je red tega, kar se
ne neha, kar vztraja, medtem ko je spodnja polovica red tega, kar
se neha, kar se prekine. Tuje treba opozoriti, da se spodnja polovica
kvadrata, polovica prekinitve, označuje tudi kot možno v širšem
smislu, ker označuje to, kar se lahko vpiše, četudi (zdaj še) ni
vpisano. Po Millerju je treba prekinitev razumeti tako, da se prekine
ne-vpis. To, kar se neha ne vpisovati, kontingentno, se torej prej
ali slej vpiše; in obratno, to, kar se neha vpisovati, možno, je uso-
jeno, da preneha. V tem smislu je možnemu usojeno, da se udeja-
nji: možno je namreč zgolj tavtologijapv~p, ki se kot taka prej ali
slej neha vpisovati, njen vpis se prekine, namesto nje pa se vpiše
bodisi p bodisi
1.	Jacques Lacan: Seminar, XI. knjiga: Štirje temeljni koncepti psihoanalize.
Prevedli Rastko Močnik, Zoja Skušek in Slavoj Žižek. Cankarjeva založba,
Ljubljana 1980, str 196.
2.	S tem se Lacan postavi na jasno stališče glede vprašanja, ki je v filozofiji
modalnosti sicer odprto in je znano kot vprašanje veljavnosti »načela pol-
nosti« (principle of plenitude): ali se vsaka zmožnost prej ali slej udejanji
ali pa obstajajo (z)možnosti, ki ostanejo neudejanjene vso večnost.
175
SAMO KUTOŠ
Štiri modalnosti razumemo tudi takole: nujno je dsto, kar se
vedno vpisuje, nemogoče je dsto, kar se nikoli ne vpiše, kontin-
gentno in možno pa to, kar se včasih vpiše. S tem je Lacanova
modalna logika tudi časovna logika.
To kratko predstavitev temeljnih značilnosti štirih modalnosti
lahko povzamemo v logičnem kvadratu:
Z definiranjem štirih modalnosti pa zgodbe še ni konec: Lacan
namreč uvede še peto modalnost poleg klasičnih štirih. V mo-
dalnem kvadratu ji ustreza diagonala kontradiktornosti, Lacanovo
ime zanjo pa je realno. Gre za to, da je treba skupaj misliti obe
oglišči kvadrata. Lacan to razloži s formulami seksuacije. Logični
kvadrat je namreč mogoče zapisati tudi kot varianto tabele, ki
vsebuje formule seksuacije. Tu se ne moremo spuščati v podrob-
nejša opredeljevanja seksuacije v seminarju Še. Omejimo se le na
to, da pokažemo, kako Lacan definira spola v XI. seminarju.
Temeljna značilnost je, daju Lacan definira kot kontradiktorni
konjunkciji nasprotij. Tako moškega definira kot kontradiktorno
176
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
konjunkcijo nujnega in možnega: za moškega velja \/х:Фх (nujno)
in Зх:Фх (možno). S termini iz seminarja Še: formula nujnosti
\/х:Фх pomeni, da je moški povsem podrejen falični funkciji,
formula možnosti Зх:Фх pa pomeni, da ga nekaj razmejuje, namreč
funkcija očeta, ki mu prepoveduje dostop do incestuoznega objekta
želje. A retroaktivno to pomeni, da šele očetova prepoved omo-
goča, daje moški lahko v celoti podrejen falični funkciji, kolikor
je zamejen prav z očetovo prepovedjo. Prepoved-razmejitev omo-
goča, daje moški cel. »Obstaja« neki x, kije prepovedan ali izklju-
čen, in šele njegova prepovedanost/izključenost omogoča zaokro-
ženo totalizacijo moškega vesolja. Ženska struktura je po Lacanu
struktura ne-celosd: ženska je ne-vsa, ker ni povsem podrejena
falični funkciji. To imenitno prikazuje prav formula nemožnosd:
\/х:Фх, ki jo moramo brad takole: »vse« (»celokupnost x-ov, ki
jo sestavljajo«) ženske ni podrejeno falični funkciji, ženske ne
moremo zvesd na falični označevalec, vedno je v njej x, ki
deskripciji ubeži. A to je treba dopolnid tudi s formulo kontingent-
nosti Зх:Фх, po kateri je vendarle vsaka ženska vsaj deloma
določena s falično funkcijo.^
Podrobnejša povezava Lacanovega nauka o modalnosti s for-
mulami seksuacije bi terjala posebno obravnavo. Za potrebe te raz-
prave je treba še enkrat izpostaviti, da so Lacanove definicije obeh
spolov v Les non-dupes errent zavestno notranje kontradiktorne,
saj združujejo oglišča obeh diagonal, dve propoziciji, ki hkrati ne
3. V seminarju Še je Lacan uvedel drugačni formuli ženske. Tako namesto
prve formule uporabi \/х:Фх v pomenu, daje »ne-vse« ženske tisto, kar je
podrejeno falični funkciji. Namesto druge formule pa uporabi ^х:Фх v
pomenu, da ga ni ženskega x (ženske ali »dela« ženske), ki ne bi bil podrejen
falični funkciji. Za potrebe te razprave lahko beremo obe obliki formul kot
ekvivalentni: to, daje »ne-vse« ženske podrejeno falični funkciji, je ekvi-
valentno temu, da »vse« ženske ni podrejeno falični funkciji.
177
SAMO KUTOŠ
moreta držati. Definicije spolov zato lahko zapišemo kot nemogočo
konjunkcijo pA~p. Spolno razmerje je nemogoče par excellence:
ne le, da ne obstaja oz. eksistira, tj. ne le, da se ga ne da do konca
simbolizirati, temveč ga v emfatičnem pomenu ni. In tuje ključni
obrat: če nam je nemogoče, da bi zapisali spolno razmerje, nam ni
nemogoče, da bi zapisali samo njegovo nemožnost, ni nam
nemogoče, da bi zapisalipA-p. Z drugimi - ključnimi - besedami:
konjunkcijapA~p je logično nemogoča, a kot taka »kaže«, razkri-
va, navsezadnje zapisuje neko temeljno (in utemeljujočo)
nezmožnost. Miller zato razlikuje logično nemožnost (impossibilité
logique) od nezmožnosti (impuissance). V skladu z gornjo razlago
to razumemo takole: subjektov svet je strukturiran tako, da mu je
neki X ali neka propozicijap »prepovedana«, natančneje, izključena
na način, daje logično nemogoča. Logično je, da v istem času (ne
smemo pozabiti, daje Lacanova logika izrazito temporalna logika)
ne moreta biti hkrati res p in ~p. Psihoanalitski uvid pa je v tem,
da mora subjekt-analizant sprevideti, da je ta logična nemožnost
posledica povsem kontingentnih aksiomov, ki definirajo koordinate
njegovega sveta: uvid je v tem, da logično nemožnost dojame kot
kontingentno nezmožnost - kar se zgodi kot vdor Realnega.
Zdaj lahko razumemo drug način zapisa odnosov med modal-
nostmi, ki ga Lacan uvede v XXI. seminarju, shemo »dvojni X«:
178
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
V shemi »dvojni X« so prikazane različne relacije med modal-
nostmi v skladu z nenehnostjo ali prekinitvijo zapisa propozicije
p ali ~p. Možno in nemožno se v tej shemi definirata (za razliko
od modalnega kvadrata) na zvezi propozicij p in ~p. Možno je
zdaj tu disjunkcijap ali ~p, ki se prej ali slej neha vpisovati: alter-
nativi pv~p je usojeno, da se neha vpisovati, namesto nje se vpiše
bodisi p bodisi ~p. Zato je za Lacana možno (v širšem smislu)
najbolj dvomljiva od vseh modalnih kategorij. Res je, daje možno
tisti modus, ki je v privilegiranem razmerju s prihodnostjo; vendar
je hkrati to tudi modus, ki se slej ali prej neha vpisovati v simbolno.
To pomeni, da subjekt do njega nima več odnosa, da z njim ne
more biti več v odnosu resnice.
Nemožnost je s stališča psihoanalize precej zanimivejša. Zapiše
se kot □~(/?л~р): nujno je, da ni hkratiin ~p. Treba je poudariti,
da nemogoče ni izenačeno z Realnim: logična nemožnost рл-р ni
179
SAMO KUTOŠ
Že nekakšen »vpis Realnega«. A ta logična nemožnost izpričuje
(témoigne) peto modalnost - Realno. Subjekt mora bid zmožen
»hoted nemogoče«, kar je treba razumeti tako, da mora logično
nemožnost uvided kot kontingentno nezmožnost, določeno s kon-
tingentnimi aksiomi njegovega sveta. Dokler ostane subjekt na
ravni logike, je ujet v svet, utemeljen na kontingentnih aksiomih,
po katerih je konjunkeija рл~р nemogoča. Rešitev ne bo prišla iz
teh aksiomov - kot pove Miller, do formule рл-р ne bo prišel z
(logično) izpeljavo iz teh aksiomov. Ključni inteфretativni moment
paje, da mora subjekt v tem, kar je logično nemogoče, uvideti to,
kar je v njegovem svetu izključeno (prepovedano): iz uvida v nara-
vo logične nemožnosti se mu bo zablisnilo Realno. Tako si je
mogoče razložiti nenavaden položaj Realnega v shemi »dvojni
X«: Realno ni del sheme, saj vdre v realnost (»vdor« je ponazorjen
s puščico) od »zunaj«; a hkrati je edini način, da ek-sistira, da
vztraja v realnosti, le v tem, da se da zaslutiti skozi zapis logične
kontradiktornosti рл-р. To je en pomen misteriozne definicije
»Realno, eden in drugi logično nepreverljiv«: Realno je izpričano
V realnosti kot zanikanje načela kontradiktornosti. Drug pomen
pa dobimo, če stavek »en in drugi logično nepreverljiv« beremo
na ravni metajezika: p tedaj ni propozicija, ki izhaja iz sistema,
temveč lahko v njej vidimo kar aksiom. Aksiomi niso logično
preverljivi, ker se iz njih šele izpeljujejo ali preverjajo vse ostale
propozicije. Zato je »izbira« med aksiomom p in njegovim na-
sprotjem ~p logično neutemeljiva, je a-logična utemeljitev vsake
logike. Afirmacija logične nemožnosti razkrije kontingentnost
aksiomov, ki določajo logični prostor, v katerem se giblje naš
diskurz; obenem pa nas vrne v prostor in čas zmožnosti, v katerem
se lahko odločimo za p ali ~p.
Kontingentno igra vlogo pri še enem ključnem lakanovskem
pojmu, prekoračitvi fantazme. Tu je dobro slediti kar Millerjevi
180
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
argumentaciji. Miller najprej navede odlomek iz Aristotelove
Nikomahove etike* po katerem si nihče, niti Bog, ne more želeti,
da ne bi bilo več tega, kar je že bilo, npr. uničenja Troje. Miller to
v psihoanalitskem kontekstu poveže s fantazmo: fantazma je
namreč po Millerju »aksiom, ki je aksiom, če jo prekoračimo«.
Kot vemo, je temeljna fantazma tista, ki omogoča konsistentnost
našega sveta; v kontingentnosti pa se nam nemožnost razkrije kot
nemogoča zaradi aksiomov, ki strukturirajo naš svet, zaradi ne-
zmožnosti. Zato lahko razumemo, da prekoračitev fantazme po-
meni »kontingentizacijo« aksioma, s katero se aksiomu-fantazmi
odvzame njegova usodnost. Fantazma je nekakšna »transcen-
dentalna shema« dogajanja naše želje, a priori, ki določa njene
koordinate; prekoračitev fantazme pomeni prav sprevid njene kon-
tingentnosti.
Miller govori o delu d-ansferja kot o prehodu od kontingentnega
k nemogočemu. To lahko razumemo iz pomembnega citata iz
Lacanove Televizije. Lacan ne zanika absolutno nemogočega: ena
gotovih stvari njegovega nauka je prav nemožnost spolnega
razmerja. Lacan poskuša le deabsoludzirati vsakokratno nemo-
goče, ki izpričuje to temeljno nemožnost. Zato: »Zadošča, da se
nekje spolno razmerje preneha ne zapisovati, da se vzpostavi nekaj
kontingence (če naj tako rečemo), in že pridemo do zametka tega,
kar se mora dopolniti, da bi to razmerje pokazalo kot nemožno, tj.
ga postavilo v realnem.«' V luči doslej povedanega to torej pome-
ni, da je delo transferja v tem, da se nek kondngentni aksiom,
neka fantazma, prikaže prav kot način vpisa absolutne nemožnosti
spolnega razmerja. Ko se ta nemožnost »pokaže«, ko se pokaže
4,	Ta odlomek navaja tudi Agamben v tekstu o Bartlebyju, objavljenem v tej
številki.
5.	Jacques Lacan: »Televizija«, prevedla Alenka Zupančič, Problemi-Eseji
3/1993, str. 81.
181
SAMO KUTOŠ
in-sistenca te nemožnosti, je delo transferja končano, dopolni se
prav z odpravo transferja.
Vsaj v analizi pa se zgodba ne konča s prekoračitvijo fantazme.
V istem obdobju je Lacan razvijal še en pojem, namreč passe,
»prehod«. V povezavi z insdtucijo psihoanalize je namreč analiza
zares končana, ko analizant postane analitik. To doseže s tem, da
objektivira prekoračitev fantazme, kar zelo preprosto pomeni, da
jo lahko teoretizira, da lahko »ustvari«, če lahko tako rečemo,
novo resnico iz svoje analitske izkušnje, resnico, ki se lahko pre-
naša naprej. (V ozkem pomenu v okviru psihoanahtske institucije
je prehod »potrdila« posebna komisija.) To pa tudi pomeni, da se
prekoračitev fantazme preko passe dogodi tako, da se prekoračitev
spet simbolizira, da se jo spet vključi v nov simbolni red, v novo
realnost. Passe je neka točka prešitja, ki na novo strukturira-sim-
bolizira celotno polje realnosti, v kateri se je gibal analitik: šele
ko to polje na novo prešije, iz analizanta postane analitik, šele
tedaj je psihoanaliza končana.® Miller to komentira tako, da je
paííí ponovni spust iz nemožnosti spolnega razmerja nazaj k spol-
nemu ne-razmerju, h »kontingencam ljubezni«. Skratka: če je šlo
pri prekoračitvi fantazme za dvig po diagonah v smeri kontingent-
no^nemogoče in za odpravo transferja (»delo transferja«), gre
pri passe za ponovni spust po isti diagonali v smeri nemogo-
če^kontingentno (temu Miller pravi »transfer dela«).
Ni naš namen, da bi na tem mestu podali izčфno obrazložitev
passe. Predvsem želimo poudariti, daje po Lacanu to ključen korak
v psihoanalitski izkušnji. Kolikor lahko kategorije iz seminarjev
XI in XXI prenesemo na širše izkustvo subjekta, tudi ne razumemo
tega posebnega koraka v ozkem pomenu, vezanem na konkretne
6. Glej Mladen Dolar; »Kratki kurz iz zgodovine lacanovstva«, Problemi-
Razprave 230-231/1983, str. 39-76.
182
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
psihoanalitske institucije, v zvezi s katerimi je nastal. A iz njega
je treba izluščiti jedro Lacanove teze, ki jo razumemo tako, da se
analiza ne konča z nekakšnim blaženim kvazimističnim stanjem
uvida v radikalno kondngentnost vsakega simbolnega reda, navse-
zadnje vsake realnosd. Strogo po Lacanu nekakšnega življenja
ali realnosti izven simbolnega ni: simbolizacija, »objektivacija«
je potrebna, ker je nujna.
Je pa vsekakor res, da bi bilo treba ekvivalentpaíí^ izven ana-
litske situacije zapolnid z določnejšim pomenom. Z drugimi,
Lacanovimi in Millerjevimi, besedami, treba je mislid passe kot
način, kako iz vzpostavitve nemožnosti spolnega razmerja preid
nazaj v spolno ne-razmerje, v kondngence ljubezenskega in vsakrš-
nega življenja.
Negri: protiimperij nasilja
Bardeby sicer ni ena od osrednjih figur Negrijeve misli (kar
velja za Agambena), temveč je to kvečjemu sv. Frančišek (kot
bomo videli spodaj). Tudi v Imperiju mu Negri posved le nekaj
strani. Vendar bomo tukaj izhajali iz dveh dejstev. Prvo je, daje
kratko poglavje o Bardebyju z naslovom »Zavračanje« umeščeno
skoraj natanko na polovico knjige, kar nakazuje osrednjo vlogo
enigmadčnega lika, kljub temu ali celo prav zaradi tega, ker mu
Negri pravzaprav nasprotuje. Drugo, še pomembnejše dejstvo pa
je, da Negri prav ob »kridki« Bartlebyjeve geste vzpostavi svoj po-
lidčnoontološki program, natančneje, določi subjekta svoje knjige.
A pojdimo po vrsd. Negri po kratkem povzetku Bardebyjeve
drže to najprej odobri: »Ta preprosta moža'' in njuno absolutno
7. Negri namreč v istem poglavju omeni tudi Michaela K, junaka istoimen-
skega romana J. M. Coetzeeja, čigar gesta je podobna Bartlebyjevi.
183
SAMO KUTOŠ
zavračanje morata priklicati naše sovraštvo do avtoritete. Zavrača-
nje dela in avtoritete, ki je pravzaprav zavračanje prostovoljnega
suženjstva, je začetek osvobodilne polidke.« Po tem začetnem
odobravanju pa se Negri distancira od Bartlebyja:
»Zavračanje kot tako je prazno. Bartleby in Michael K sta lahko
lepi duši, vendar njuna bit v svoji absolutni čistosti visi na robu
prepada. Njuni liniji bega pred avtoriteto sta povsem samotni in
ves čas tavata na robu samomora. Tudi v političnem pogledu
zavračanje kot tako (dela, avtoritete in prostovoljnega suženjstva)
vodi samo v nekakšen družbeni samomor. ... Ustvariti moramo
novo družbeno telo, kar paje projekt, ki gre krepko onkraj zavra-
čanja. Naše linije bega, naš eksodus, morajo biti konstituirajoče
in morajo ustvarjati resnično alternativo. Onkraj preprostega za-
vračanja ali kot del tega zavračanja moramo zgraditi nov način
življenja in predvsem novo skupnost.«®
Bartlebyjeva gesta je zgolj »negativno« zavračanje - potreben
je še »pozitivni« akt stvarjenja. Ker smo tu v horizontu politične
filozofije, to stvarjenje pomeni stvarjenje nove družbene skupnosti.
Začetni korak te interpretacije je, da vzame Negrija dobesedno:
res je, Bartlebyjeva gesta je ne le nenehno na robu samomora,
temveč je že samomor. Poznavalcu Teorije seveda ne bo težko
prepoznad, daje tu mišljena teza, daje edino pravo edčno dejanje
samomor. Tu ne gre prvenstveno za realni samomor, temveč gre
Antonio Negri in Michael Hardt: Imperij, prevod Barbara Beznec et al.
Študentska založba (Časopis za Icritiko znanosti), Ljubljana 2003 (v nada-
ljevanju Imperij), str 170. Čeprav sta avtorja torej dva, v nadaljevanju
govorimo le o Negriju, ker je on nedvomno izvor vseh temeljnih idej knjige.
Za to imamo tudi zgodovinsko predhodnico: četudi sta Marx in Engels
pisala tudi skupaj, se je kot nauk v zgodovino zapisal marksizem. Ni razloga,
da ne bi bilo pri »Kapitalu za enaindvajseto stoletje« drugače.
184
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
za samomor v smislu, da subjekt izniči sebe kot »svojega prejš-
njega« sebe - natančneje, da s »samomorom« v enem zamahu
uniči prejšnji simbolni red, kije strukturiral njegovo realnost, na
njegovem mestu pa se vzpostavi novi. S simbolnim samomorom
si resda spodmaknemo da pod nogami, a jih spodmaknemo tudi
Drugemu, tudi simbolnemu redu samemu. S tem pa pripravimo
teren za vznik novega simbolnega reda. Edina realna kreativna
gesta je potemtakem simbolni samomor.
Naša teza je torej, daje Bartlebyjevo »zavračanje«, kot ga razu-
me Negri, prav taka samomorilna gesta, ki pa hkrati vzpostavi
nov simbolni red, nov svet pomenov. To je treba razumeti najprej
v tekstualnem smislu, v kontekstu knjige Imperij: »trčenje« ob
Bardebyja samega Negrija šele pripravi do tega, da razkrije pro-
gram svoje knjige - kar jasno pove tudi sam. Ob srečanju z Bart-
lebyjevo »negativnostjo« šele vznikne pozitivnost. In res sledi
poglavju »Zavračanje«, ki je pravzaprav prehodno, še eno pre-
hodno poglavje (»Intermezzo«), ki ponuja zasnutek pozitivnosti
subjekta. Paradoksno pa ima to poglavje spet »negativen« naslov:
»Protiimperij«.
Zdaj je treba podrobneje obrazložiti nekaj Negrijevih pojmov.
Seveda je prvi in začetni prav naslovni Imperij. V prvem približku
lahko rečemo, daje za Negrija Imperij postmoderna oblika domi-
nacije ali suverenosti v globaliziranem svetu. Kot tak je seveda
Imperij predvsem domena politologije ali npr. politične ekonomije,
kot metafora za nadvlado planetu. Vendar Negri že na prvih straneh
knjige pove, da Imperij ni metafora, temveč koncept, čigar temeljna
značilnost je odsotnost meja. To pomeni, da Imperij obsega celotno
prostorsko totalnost, da vlada vsemu svetu. Imperij sebe predstavlja
kot red, ki ukinja zgodovino in fiksira zatečeno stanje stvari za
večnost; to pomeni, daje Imperij onstran ali na koncu zgodovine.
Nenazadnje, Imperij posega v vse najmanjše delce življenja v
185
SAMO KUTOŠ
družbi in s tem pravzaprav ustvarja družbeni svet, v katerem
prebiva, zato je paradigmatska oblika bio-oblasd. V povzetku
lahko torej rečemo, da je Imperij ime za način, kako oblast kon-
stituira subjektiviteto v postmoderni dobi. Posebej je treba opo-
zoriti, da taka oblast ni piramidalna struktura z nekakšnim (pro-
storsko ali funkcionalno) točno določenim ali določljivim vrhom
oblasti. V takem primeru bi lahko govorili kvečjemu o imperia-
lizmu, ne pa o Imperiju. Za Imperij paje značilna mrežna struktura
oblasti brez cend-a: njen cilj je omogočiti prost pretok na svetovnem
trgu. V ta namen Imperij ne stremi k temu, da bi ustvaril fiksen
odnos med vladajočim centrom in vladano periferijo (kar je bilo
značilno npr. za britanski imperij), temveč da prekrije svet z mrežo
odnosov med proizvodnjo in porabo. S tem je tesno povezana še
tesnejša kontrola nad subjektiviteto.
Drugi pojem je tudi sicer eden ključnih v Negrijevem opusu,
namreč multituda (multitudo), mnoštvo, pojem, prevzet od Spi-
noze. Negri je začel svojo filozofsko pot kot preučevalec Spinoze,
ena njegovih najbolj slavnih knjig. L'anomalia selvaggia {Divja
anomalija iz leta 1979, napisana že v zaporu)', je nekakšna »mate-
riaUstično-deleuzovska« inteфretacija celotne Spinozove filozof-
ske poti, pa tudi sicer je Spinoza ena njegovih glavnih referenc.
Tu se bomo omejili na uporabo pojma multituda v Imperiju. V
osnovi gre za to, da multitudo tvori skupnost posameznikov oz.
njihovih individualnih prizadevanj, da se ohranijo v svojem biva-
nju - pojem, ki ima pri Spinozi ime conatus. Po Negriju dobijo
pomen nekakšnih individualnih bistev ljudi, ki tvorijo notranjo
mnogovrstnost multitude. To Negri ponazori z drugim pojmom,
namreč z virtualnim: virtualnost je množica zmožnosti delovanja
9. L'Anomalia selvaggia. Saggio su potere e potenza in Baruch Spinoza.
Feltrinelli. Milano 1982.
186
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
(kamor spadajo npr. bit, ljubezen, spreminjanje, ustvarjanje) v mul-
titudi. A te zmožnosti delovanja so zgolj gole zmožnosti (potencial-
nosti), ki morajo iz virtualnega preiti v realno. Negri za to uporabi
tudi Marxov pojem živega dela: živo delo je zmožnost delovanja,
sredstvo udejanjanja možnosd. Ta zmožnost (moč) delovanja je
hkrad singularna (ker je v izključni domeni možganov in telesa
množice) in univerzalna (ker je skupna stvar vse množice). Vse,
kar ovira to moč delovanja, se prej ali slej premaga. S takopojmova-
nim živim delom paje tesno povezana še druga značilnost, namreč
ustvarjanje skupnosd kot srečevališča singularnosd. Šele z zdru-
ževanjem moči delovanja muldtude v skupnost se lahko mnoštvo
njenih zmožnosd delovanja združi v ekspanzivno silo brez meja.
Tu pa se tudi že začne opozicija z Imperijem: »kreativne sile«
multitude so namreč tisto, kar tvori moč samega Imperija. »Multi-
tuda je resnična produkcijska sila našega družbenega sveta,
medtem koje Imperij samo plenilski aparat, ki se preživlja izključ-
no z vitalnostjo multitude.«'" »Ontološki teren Imperija« je ravno
virtualnost multitude, ki hoče biti realna. Negri se ne utrudi
poudarjati, daje glede na multitudo Imperij vseskozi nekaj negativ-
nega: njegova moč »parazitira« na moči multitude, vsako njegovo
dejanje je le reakcija na poskuse množice, da se otrese zatiranja.
Multituda je na strani generacije, Imperij pa na strani korupcije,
corruption, propadanja:
»V Imperiju je korupcija povsod. Je temeljni in vezni kamen go-
spostva. V različnih oblikah biva v vrhovni vladi Imperija in nje-
govih vazalnih administracijah, v najimenitnejših in najbolj
pokvarjenih administrativnih policijskih silah, v lobijih vladajočih
razredov, v mafijah vzpenjajočih se družbenih skupin, v cerkvah
10. Imperij, str. 62.
187
SAMO KUTOŠ
in ločinah, v storilcih in preganjalcih škandala, v velikih finančnih
konglomeratih in vsakodnevnih ekonomskih transakcijah. Impe-
rialna oblast s korupcijo zavija svet v dimno zaveso in v tem
smrdečem oblaku, v odsotnosti svetlobe in resnice, izvaja koman-
do nad multitude.«
Svoje ogorčenje (med drugim, očitno, tudi nad afero Lewinsky,
ki v današnji politično-zgodovinski perspektivi vzbudi predvsem
nostalgijo po časih »izgubljene nedolžnosd«) Negri sklene še z
ontološko ugotovitvijo: »Korupcija je dejansko znamenje nezmož-
nosti povezave moči in vrednosti, njena ovadba je tako neposredna
intuicija pomanjkanja biti.«"
Zmajevo oko Imperija nas torej gleda od vsepovsod, njegovi
zobje nam nenehno sesajo kri, iz njegovih nosnic brez prestanka
puha dim, ki zamegljuje resnico. Od tod tudi izvira potreba po
osvoboditvi izpod parazitiranja Imperija - in prav tu si Negri
zastavi ključno vprašanje: kako lahko disperzna multituda produk-
cijskih sil najde center, skupni smisel in smer? Morda je še bolj
od odgovora zanimiv način, kako Negri zastavlja vprašanje: »Prvo
vprašanje politične filozofije danes ni, če ali celo zakaj obstajata
uporništvo in puntarstvo, ampak prej, kako določiti sovražnika,
proti kateremu se upirati.«'^ (Poud. S. K.) V postmoderni dobi
Imperija je taka določitev še posebej težka, ker izkoriščanje in
dominacija nimata več točno določenega »mesta«, temveč sta izra-
zito razpršena po celotnem družbenem telesu.
Skratka: imamo multitudo kot »kraljestvo možnosti« in imamo
Imperij kot subjekta dominacije nad multitudo. Multituda kot taka
je »pasivna«, nediferencirana »gmota« možnosd nasproti Imperiju,
je še brez centra. Kot smo že nakazali, se multituda navsezadnje
il. Ibid., str 311.
n. Ibid. str. 177.
188
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
osredišči V pojmu prodimperija. Prva gesta protiimperij a je barde-
byjevska, kakor to razume Negri, namreč zavračanje dela. Naša
teza je, da se »akdvni subjekt« (izraz, ki ga uporablja sam Negri),
»osredišči« šele ob srečanju z Bardebyjem - z drugimi besedami,
multituda postane akdvni subjekt tedaj, ko se ob soočenju s
»samomorilsko« bartlebyjevsko gesto vzpostavi kot prodimperij.
Še drugače bi temu lahko rekli, da razpršene singularne možnosd
množice dobijo skupni smisel, ki je v tem, da so protiimperij. V
tej konstelaciji Bardeby oz. bartlebyjevska gesta »spodmakne
teren« Imperiju.
Kaj paje dejavnost »akdvnega subjekta« - prodimperija? V ta
namen je treba opredeliti novo dvojico. Prvi pol, ki mu je pomen-
ljivo namenjeno precej več prostora v knjigi, je volja biti proti.
»Gonilo« prodimperija je torej najprej in predvsem to, kar pove
že sámo ime: prodimperij je to, kar je pač prod, najprej in predvsem
proti Imperiju. Ker pa ta Imperij ni več osredotočen v enem centru,
temveč je disperzen itd., mora bid tudi njegov nasprotnik disper-
zen. Njegova volja je volja-biti-proti-povsod, je univerzalizirani
odpor. Spet se pokaže paradoks, daje »pozitivni« program Imperija
zasnovan na negaciji. Zdi se, da se te zadrege zaveda tudi Negri,
zato zatrdi, da se iz volje bid prod razvije nova volja, volja, ki
tvori skupnost, bit-za, odpor, ki postane ljubezen in skupnost. Gre
za voljo po tvorjenju človeške skupnosd preko meja.
Tu si dovolimo digresijo od Imperija in uvedemo še en pojem,
ki ga razumemo kot dopolnilo bid-za inje nemara osrednji pojem
zrele Negrijeve mish, namreč konstitutivna moč, kar je tudi naslov
njegove knjige II Potere Costituente (prva izdaja je iz leta 1992).
Prvotni pomen tega pojma je pravni in pomeni »ustavodajno moč«:
vir ustavnih norm, torej moč ustvarjanja ustave in s tem temeljnih
norm, ki organizirajo državno oblast. Vendar je pojem konstitutivne
moči širši, »ontološki«. Negri ne skopari z emfatičnimi besedami:
189
SAMO KUTOŠ
»Konstitutivna moč se definira tako, da se dviga iz vrtinca niča,
iz brezna odsotnosti določenosti, kot povsem odprta potreba. Zato
se konstitutivna zmožnost [potenza] nikoli ne sklene z oblastjo,
pa tudi množica ne teži k temu, da bi postala totaliteta, temveč
skupek singularnosti, odprta mnogovrstnost.
In dalje:
»[Konstitutivna moč je] dejanje izbire, točkasta določitev [deter-
minazione puntuale], ki odpre horizont, radikalni dispozitiv neče-
sa, kar še ne obstaja in čigar pogoji eksistence predvidevajo, da
ustvarjalno dejanje v ustvarjanju ne izgubi svojih značilnosti. Ko
konstitutivna moč sproži konstitutivni proces, je vsaka določitev
svobodna in ostaja svobodna. Suverenost se nasprotno kaže kot
fiksiranje konstitutivne moči, torej kot njen konec, kot izčrpanje
svobode, katere nosilec je: oboedentia facit auctoritatem.«^*
Če povzamemo: konstitutivna moč je pozitivni protipol volji
biti proti, zgodovinotvorni subjekt, ki razpira nove zgodovinske
horizonte. Kreadvna zmožnost konsdtudvne moči pa se prej ali
slej izčфa in skrepeni v konstituirani moči-oblasd. Kot reakcija
na to nastane volja bid prod, kot njen pozidvni protipol pa spet
vznikne konsdtudvna moč.
Ob tem je treba opozorid, da se v Imperiju konsdtudvna moč
pojavlja zelo redko. Razlago najdemo v predgovoru k drugi izdaji
Konstitutivne moči iz leta 2002: konstitutivna moč je bila značilnost
modeme, ki je vedno prihajala »od zunaj« (od izključenih razredov,
od kolonij, od periferije proti centru). Danes, koje Imperij vseobse-
gajoč, ko Imperij nima več centra, izgine tudi razlika med zunaj
13.	Antonio Negri: Il Potere Costituente. Saggio sulle alternative del moderno.
ilmanifestolibri, Rim 22002 (1. izdaja 1992), str 29.
14.	Ibid. SIT. 37.
190
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
in znotraj. - Težlco je razumeti razloge za tako ostro zastavljeno
trditev, ki implicira, daje del definicije konstitutivne moči nujno
tudi dejstvo, da prihaja od zunaj. Če je namreč konstitutivna moč
predvsem odpiranje novih zgodovinskih horizontov, ni povsem
jasno, zakaj bi prenehala z nastopom postmoderne. Res je, áa Kon-
stitutivna moč analizira predvsem politično misel »moderne«
(kakor jo razume Negri). Težko paje iz gornjih navedb reči, da sam
nastop postmoderne ni oz. ne bo spet vznik konstitutivne moči.
Negrijevo misel lahko nemara razumemo kot nekakšno marksi-
stično varianto konca zgodovine: ko nastopi (bo nastopila) postmo-
derna, bo konec zgodovine kot zgodovine razrednih bojev in
razrednih ureditev; vendar tudi tak odgovor nima opore v prvotni
Negrijevi definiciji konstitutivne moči. Ni videti razloga, da izraza
konstitutivna moč ne bi uporabljali tudi \Imperiju. Po tej 1тефге-
taciji je bit-za(-skupnost) ime za konstitutivno moč v postmoderni
dobi. To je torej edini primer, ko zavestno odstopamo od Negrijevih
trditev.
Še en pojem, ki izhaja iz Spinoze, jeze//a oz. cupiditas iz Etike.
V kontekstu Imperija je to želja po osvoboditvi. Najbolje
razumemo negrijevsko željo - cupiditas ob zgodovinskem pri-
meru. Multituda seje v zrelem kapitalizmu konca 19. in začetka
20. stoletja kazala kot industrijski proletariat. Negri trdi, sledeč
klasični doxa marksistične misli, da si je ta proletariat prizadeval
za ukinitev nacionalnih držav oz. za preseganje meja, ki so prole-
tarce ločevale ne glede na njihove resnične skupne interese. Še
natančneje: nacionalna država je kot mehanizem kapitala notra-
njo mnogoličnost multitude umetno poenotila v narod. Zato je
narod konstrukt, ki zamejuje potencial množice. Rezultat tega je
bil, da je Imperij nastopil ravno kot »prevzem« težnje multitude,
le da jo je obrnil v svoj prid: s slabljenjem moči nacionalnih držav
se odstranjujejo še zadnje ovire k prostemu pretoku blaga, ki je
191
SAMO KUTOŠ
srce in duša kapitala in Imperija. Nacionalne države se res ukinjajo,
kar je bila želja multitude; vendar se ukinjajo na način, ki korisd
Imperiju. S tem v zvezi Negri opozarja na pomenljivi drugi moto''
knjige, citat angleškega socialista iz 19. stoletja Williama Morrisa:
»Ljudje se borijo in izgubijo bitko, in stvar, za katero so se borili,
se uresniči kljub njihovemu porazu, in nato se izkaže, da ni dsto,
kar so si zamislili, in drugi ljudje se morajo pod drugim imenom
borid za dsto, kar so mislili.« Še konkretnejši primer pa navede
Negri v povezavi s primerom pozitivne moči narodne prebuje: v
zadranih (npr. kolonialnih) družbah je narodna prebuja glede na
okoliščine pozitivni akt osvoboditve. Ko pa se vzpostavi nacio-
nalna država, se prav tako spet vzpostavi delitev na vladajoče in
viadane, s čimer se izgubi kreativni naboj narodnoosvobodilnega
gibanja. Navaja tudi Jeana Geneta, ki je bil fasciniran nad osvo-
bajajočo željo gibanja za palestinsko neodvisnost, a seje zavedal
meja svoje fascinacije. »Na dan, ko bodo Palestinci postali nacija
kot druge nacije, mene ne bo več tam.«'^ Ko se bo vzpostavila
neodvisna palesdnska država, se bo izgubila vsa revolucionarnost
osvobodilnega gibanja. Za revolucionarnost pa nam gre: PLO (oz.
Hamas, Islamski džihad itd.) da, Palestina ne.
V takem opisu delovanja osvobodilnih gibanj pa je mogoče
prepoznati analogijo z Lacanovim razumevanjem želje, gibanje
subjekta, ki nenehno pravi »to ni to«, prehaja od enega cilja k
drugemu, kot »stranski produkt« pa za svojim hrbtom ustvarja
realnost gona. Za željo je bistveno prav to, daje vsaka pridobitev
objekta razočaranje oz. ugotovitev, da partikulami objekt, do kate-
rega pride, v resnici ni bil to, za čimer se je gnala. »Premeščanje
želje«, ki »proti svoji volji« (proti volji subjekta, če smo natančni)
15.	K še pomenljivejšemu prvemu motu se vrnemo kasneje.
16.	Imperij, str. 98.
192
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
ustvarja realnost za hrbtom, je torej želja multitude in želja
protiimperij a.
Tu je mesto, da vse navedene elemente povežemo. Naša teza
je, daje delovanje osrednjih konceptov v zgodbi Imperija struktu-
rirano kot želja - natančneje, da so d koncepd »mesta« (toposi) v
Lacanovem grafu želje. Tu izhajamo iz tretje oblike grafa:
Posamezni elemend grafa so dovolj znani. Tu podajamo zgolj
aplikacijo na dozdajšnje pojme. Na levi strani vodoravnega vek-
torja je multituda označevalcev, ki »plavajo« v družbenem prostoru
brez povezujočega skupnega smisla. Do tega pride šele z ume-
stitvijo v Drugega. Ključni interpretativni moment je seveda dolo-
čitev mesta velikega Drugega, A. Tu pa se moramo izogniti navidez
samoumevni rešitvi, da je veliki Drugi kar sam Imperij. V tem
primeru bi bil Negrijev diskurz diskurz paranoje. Sam Negri sicer
ponuja kar nekaj elementov, da bi se ga dalo obtožiti paranoje
pred Imperijem, a taka analiza bi bila preplitka.
193
SAMO KUTOŠ
Zato je treba opozoriti na zgornje nadstropje grafa, na vprašanje
Che vuoi? Kdo je dsti subjekt, o čigar želji se tu sprašujemo? To
je seveda sam Bartleby. Deleuze je začetnik serije filozofov, ki so
si zastavljali vprašanje Bartlebyjeve želje, pri Agambenu je to eno
od osrednjih vprašanj (seveda metonimično prenešeno, kot bomo
še videli), pri Negriju pa, kot smo že opozorili, je soočenje z enig-
madčnim Bardebyjem postavljeno na »strateško« ključno mesto.
»Veliki Drugi je Bardeby« - to trditev, nekakšno »neskončno
sodbo«, je treba precizirad. Jasno je, da v neposredni obliki, da bi
Bardeby res bil veliki Drugi, ki vleče nid, ne drži - to bi nas spet
pripeljalo v paranojo. Natančneje bi bilo reči, da v gornjem grafu
Bartleby zaseda mesto velikega Drugega. Enako rečemo, če
povemo, daje Bartleby točka prešitja v grafu želje - točka prešitja
pa je mesto, v katerem se sinhroni red označevalcev utelesi v ne-
kem pardkulamem elementu - Bardebyju. V tem smislu Bartleby
zavzema mesto Drugega - je tisd pardkularni individuum, ki je
»glasnik« (Agamben v svoji interpretaciji govori o Bartlebyju kot
o »slu«, aggelos, angelu) Drugega. To, zaradi česar je Bardeby v
funkciji velikega Drugega, je prav njegovo enigmadčno »dvojno
zavračanje«, njegovo vztrajanje. Da ima Bardeby »učinek Dru-
gega«, je razvidno iz tega, da prav iz soočenja z njim (z njegovo
željo) Negri vzpostavi prodimperij. »Lebdeča množica možno-
sti« - multituda trči ob enigmatičnost Bartlebyjeve želje. Soočen
s samomorilnostjo Bardebyjeve geste si Negri zastavi vprašanje
njegove želje in iz tega vpraševanja nastane protiimperij. Mislim,
da to pomeni: negrijevska multituda od Bartlebyja »prevzame«
njegovo gesto »zavračanja«, prav ta gesta pa »za nazaj« podeli
skupni smisel disperzni množici zmožnosd znotraj muldtude. Kar
jih poenod, je volja-biti-proti, je dejstvo, da so »vedno že« bili
prodimperij, ne da bi to vedeli. Mar ni to vektor A^s(A) v grafu
želje? Z drugimi besedami, multituda šele ob srečanju z Bartleby-
194
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
jem »izve«, da je pravzaprav protiimperij - šele s tem vzvratno
dobi svoj pomen, označen z s(A).
Kaj pa »glas« na koncu puščice? Tu lahko sledimo kar Deleuzu
in Agambenu: oba poudarjata, da je nenehni I would prefer not to
»formula«, torej le še inertni »košček realnega«, glas, ki preostane
po simbolizaciji. Deleuze je dovolj jasen: »Predvsem pa čudnost
formule sega preko same besede: res je slovnično pravilna, skla-
denjsko pravilna, toda njen nenaden konec NOT TO, ki pušča
nedokončano dsto, kar je formula začela, ji podeljuje radikalen
značaj, neke vrste funkcijo limite. Ponavljanje in vztrajnostjo kot
celoto naredita še bolj nenavadno. Če jo zašepetate z nežnim, potr-
pežljivim, brezbarvnim glasom, se dotika neodpustljivega, ker
ustvari neartikuliran blok, enkraten dih. Glede tega je enako močna
in ima enako vlogo kot kaka neslovnična formula ... Ob vsaki
uporabi zavlada okrog Bardebyja začudenje, kot če bi zaslišah
Neizrekljivo ali Neubranljivo... Formula, ki zaporedoma odklanja
vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga sploh
ni več treba odklanjati.«
Posvetimo se vprašanju imaginarne in simbolne identifikacije,
ki jo določajo m, i(a) in 1(A). Za izhodišče velja navesti Agambe-
novo kritiko pojma konstitutivne moči:
»Vprašanje o razlila med konstitutivno močjo in suvereno oblastjo
je gotovo bistveno; a to, da konstitutivna moč ne izhaja od konsti-
tuiranega reda niti se ne omejuje na to, da ga vzpostavi, in da je
po drugi strani svobodna praksa, ne pomeni nič za njegovo dru-
gačnost od suverene oblasti. Če je naša analiza izvorne strukture
suverenosti kot izobčenja in zapustitve točna, te lastnosti namreč
pripadajo tudi suvereni oblasti in Negri v svoji obširni analizi
zgodovinske fenomenologije konstitutivne moči nikjer ne more
najti kriterija, ki bi jo lahko razločil od suverene oblasti.«'''
17. Giorgio Agamben: До/ло sacerl. Suverena oblast in golo življenje. Prevedel
Samo Kutoš. Študentska založba (zbirka Koda), Ljubljana 2004, str. 54.
195
SAMO KUTOŠ
Seveda je to kritiko ü-eba razumed v širšem kontekstu Agambe-
nove filozofije. Vendar je za to raziskavo ključna ugotovitev, da
sta si konsdtudvna in konstituirana moč po Agambenu »na nek
način« identični. Ob vpogledu v Imperij taka kritika kvečjemu
pridobi na moči. Opisi značilnosti-predikatov Imperija so namreč
težko razločljivi od značilnosti protiimperija (decentralizacija,
difuznost). Še posebej problematičen paje Negrijev poskus razli-
kovanja. Imperiju namreč očita, daje predvsem »negativen«, med-
tem ko naj bi imela multituda v sebi pozitivno konstitutivno moč.
Paradoks je seveda v tem, da se pozitivna konstitutivna moč konsti-
tuira najprej kot negacija, kot volja biti proti. Če sta si torej konsti-
tutivna in konstituirana moč, če sta si Imperij in protiimperij »na
nek način« identična, seje treba vprašati, na kakšen. Prvi odgovor
je navidez očiten: Imperij in prodimperij sta dvojčka v odnosu
imaginarne identifikacije. »Razpršena« multituda dobi svojo enot-
nost, svojo identiteto preko zrcalne podobe enotnosti Imperija.
Težava je v tem, da si stojita hkrati v sovražnem odnosu, kar ni
nujno protiargument: že v svojem klasičnem tekstu o zrcalnem
stadiju Lacan govori o sovražnosti med imaginarnima dvojčkoma
(m in i(a) po grafu želje). Čeprav bi se dalo slediti tudi taki inter-
pretaciji, se zdi produktivnejša druga pot: med Imperijem in proti-
imperijem ni zrcalnega odnosa imaginarne, temveč žariščni
(fokalni) odnos simbolne identifikacije. Imperij je mesto, s kate-
rega se protiimperij gleda ins katerega sije všeč. Trdimo torej, da
Imperij v grafu želje zaseda »končno postajo« 1(A). Protiimperij
nastane zato, ker hoče fascinirati pogled Imperija - nobenega
paradoksa ni v tem, da skuša to narediti tako, da zruši sam Imperij.
To je razvidno že iz dejstva, daje knjiga, ki vzpostavlja pozitivni
program konstitutivne moči multitude, naslovljena Imperij, in ne
vsaj Protiimperij. Še drugače: 1(A) je mesto Imena-Očeta, ki se
mu hočemo priljubiti ali od katerega hočemo izsiliti sovraštvo.
196
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
nikoli pa nismo do njega indiferentni, nasprotno: šele z njegovim
pogledom »v glavi« stremimo za tem, kar počnemo.
V ilustracijo posežimo po precej dramadčnem primeru, nem-
ški teroristični skupini iz sedemdesetih let (delovala je v letih 1968-
1977), poimenovani po njunih voditeljih Baader-Meinhof. Šlo je
sicer za skupino ekstremne levice, vendar so bili njeni ustanovit-
veni člani povečini otroci uglednih nemških poslovnežev in poli-
tikov z nacističnim poreklom. Več jih je po aretaciji izjavilo, da
so se za pot v terorizem odločiti po tem, ko so nič kohkokrat
soočili svoje očete z njihovo preteklostjo in dobivali bolj ali manj
izmikajoče odgovore. Del ideologije skupine je bil tako ravno boj
proti ostankom nacizma, »osvoboditev« izpod nacizma. Ostalo je
zgodovina: Baader-Meinhof je v svoji nekajletni teroristični dejav-
nosti odgovorna za poboj več kot deset ljudi, operacije so dosegle
vrhunec z ugrabitvijo in eksekucijo poslovneža Hannsa-Martina
Schleyerja, id je bil pod Hiderjem prav tako nacist, skupina paje
razpadla po aretaciji in samomoru obeh voditeljev v zaporu. -
Mar ni težko v podobi »osvoboditeljev« izpod nacizma prepoznati
idealnega jaza i(a), »podobe, v kateri so si bili všeč«? In ali ni bilo
njihovo delovanje usmerjeno tako, da šokira pogled njihovega
ideala jaza, 1(A), Imena-Očeta, »pogled, kateremu so bili všeč«?
Baader-Meinhofovci so postali teroristi za pogled tistega, pri kate-
rem so hoteh vzbuditi grozo, teror, ta pogled je bil strukturna
nujnost za njihov obstoj kot skupine. PreživeU člani skupine so
kasneje resignirano ugotavljah, da so s svojim delovanjem doka-
zali, da so bili pravi otroci svojih očetov; dejstvo, da so ta aspekt
obžalovali, priča o bistvenem pomanjkanju samorazumevanja.
Primer Baader-Meinhof je le dramatična ilustracija teze, da proti-
imperij vidi svoj idealni jaz (konstitutivno moč) z mesta Imperija,
ideala jaza, ki ga hoče šokirati.
197
SAMO KUTOŠ
Kaj paje z imaginarnim razmerjem, ki je na grafu želje na osi
i(a}-ml Ker je idealni jaz »jaz, kakršen sem si všeč«, sta pola na
tej osi 'volja bid prod' kot jaz (m) in 'bit-za-skupnost' kot idealni
jaz {i(a}). »Negativnosti« volje biti proti šele »pozitivnost« volje-
za(-skupnost) podeli enotnost. Obenem tudi ni naključje, da na
imaginarno os postavljamo voljo, ker imaginarno razmerje vzpo-
stavi iluzijo »avtonomnega jaza«. To postane še bolj jasno, če i(a)
razumemo kot konstitutivno moč, ki iz sebe odpira nove horizonte,
ki torej ni podrejena slepemu determinizmu zgodovine, temveč je
sama zgodovina.
Rekli smo že, da je vprašanje Che vuoi? vprašanje, ki si ga
Negri zastavi ob enigmi Bartlebyja: kaj Bardeby s tem nenasilnim
vztrajanjem pravzaprav hoče, kaj želi s tem doseči? Kot vemo, je
»odgovor« na to vprašanje fantazma, shema, s katero si ustvarimo
podobo resnične želje Drugega - tu Bartlebyja. Fantazma je tvorba
subjekta, da dobi odgovor na neznosno vprašanje želje. Kaj je
torej fantazma Imperija, kaj je Negrijeva fantazma?
Odgovor na to vprašanje je na zadnjih straneh Imperija, v
poglavju z naslovom »Aktivist«. V nasprotju z bojevitim naslovom
pa Negri kot nekakšno popotnico bralcu postavi podobo sv. Fran-
čiška. Knjiga, ki se začne s citatom o orodju kot orožju, se konča
z apologijo ene od ikon nenasilja:
»Obstaja starodavna legenda, ki bi lahko osvetlila prihodnost
komunističnega aktivizma. To je legenda o svetem Frančišku
Ašiškem. Pomislimo na njegovo delo. Da bi nasprotoval revščini
multitude, jo je sprejel kot skupni pogoj [common condition:
skupno, običajno stanje] in v njem odkril ontološko moč nove
družbe. Komunistični aktivist naredi enako, ko v skupnem po-
goju [stanju] multitude prepozna njeno veliko bogastvo. Franči-
šek je v nasprotju s porajajočim se kapitalizmom zavračal vsako
198
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
instrumentalno disciplino, proti mortifikaciji mesa (v revščini in
konstituiranem redu) ter proti volji oblasti je postavil radostno
življenje, kije vključevalo vse naravno in bivajoče, živali, sestro
luno, brata sonce, ptice na polju, revne in izkoriščane ljudi. V
postmoderni se ponovno znajdemo v Frančiškovi situaciji, ko
prod bedi oblasd postavljamo radost bivanja. Te revolucije ne bo
mogla kontroliran nobena oblast - kajd biomoč in komunizem,
sodelovanje in revolucija so združeni v ljubezni, preprostosti in
tudi nedolžnosti. To je neukrotljiva lahkost in radost biti
komunist.«'^
Negrijev končni odgovor na uganko Bartlebyjeve želje kot želje
samomora je torej sv. Frančišek kot fantazma »radosti do življenja«.
Seveda pa se Lacanov graf želje ne konča v tej tretji fazi. Čas
je, da se posvetimo popolni obliki grafa:
18. Imperij, str. 329.
199
SAMO KUTOŠ
Glede na pravkar povedano o sv. Frančišku lahko razložimo
tudi, čemu ustreza jouissance v gornjem nadstropju. Tu gre za
Negrijevo uporabo (spet) Spinozovega pojma radosti oz. veselja.
V delih, kijih obravnavamo, sicer ni izrecno temadzirana, vendar
je v njej nenehno prisotna kot neuničljivo veselje, ki ga Imperij
nikoli ne more do kraja izčrpad. (Podrobnejša obravnava Negrijeve
gioia kot jouissance bi zahtevala posebno razpravo.)
Da bi lahko zapolnili gornje nadstropje in sklenili obravnavo,
seje treba zdaj posvetid Agambenovemu branju Bartlebyja. Zelo
na grobo bi lahko rekli, daje po Agambenu Bartleby bitje, ki seje
radikalno odločilo za lastno nemožnost. Vsako dejanje bi že
pomenilo odrekanje nemožnosd, ki pa je brezno bistva člove-
kovega bitja - in temu bistvu hoče Bartleby ostad zvest do kraja.
Po Agambenu Bardeby na nek (svoj) način presega tudi Boga:
Bog je s tem, daje ustvaril svet iz Niča, vendarle stord dejanje, iz
možnosd je ustvaril dejanskost, to dejanje paje dejanje volje. Bart-
leby pa je nasprotno ostal na čisd možnosti, zato je on še vedno
tisti Nič, iz katerega izhaja vse. Agamben tu polemizira z »etično
tradicijo«, ki je dajala prednost temu, kar človek hoče ali mora
narediti; to etično tradicijo zastopa pravnik v Melvillovi zgodbi.
Bartleby pa ni na strani volje ali dolžnosti, temveč na strani tega,
kar zgolj lahko naredi: skratka, etika dolžnosti in volje proti etiki
možnosti. V tem smislu je bila gornja približna opredelitev Bart-
lebyja zavajajoča: če bi Bartleby nanu^eč hotel oz. se odločil za
nemožnost, bi že zapadel etiki volje. Bardeby paje radikalen prav
v tem, da se, strogo rečeno, ne odloči zanjo, vendar je v njej: on bi
raje, da ne bi deloval. Etika možnosti je torej v odlikovanem smislu
etika indiference. Na koncu svoje razprave Agamben inteфretira
nekakšno »izvorno travmo«, ki je Bardebyja pahnila v njegovo
stanje, namreč dejstvo, daje Bardeby delal v Dead Letter Office,
»uradu za mrtva pisma«: nedospele pošiljke so po Agambenu
200
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
»Šifra veselih dogodkov, ki bi lahko bili, a se niso uresničili. Kar
pa seje uresničilo, je nasprotna možnost... Vsako pismo označuje
tudi neuresničenje nečesa, zato je v tem smislu vedno 'mrtvo pis-
mo'. To je neznosna resnica, ki jo je Bardeby dojel v pisarni v
Washingtonu, to je pomen svojevrstne formule 'po opravkih živ-
ljenja ta pisma hitijo k smrd'.«
Tu se lahko spet vrnemo h grafu želje. Teza je, da »urad za
mrtva pisma« ustreza S(A) na gornjem nadstropju grafa. »Mrtvo
pismo« kot »šifra veselega dogodka, ki se ni uresničil«, je ozna-
čevalec manka v Drugem - v Bardebyju. V povezavi z uradom za
mrtva pisma, kot ga razume Agamben, pa se razkrije »resnica«
edke možnosd. Lahko jo razložimo s stavkom »(zgolj) možnost
je (samo) nemožnost (in nič drugega)«. Dogodki, ki bi se lahko
zgodili, ki so imeli možnost, da se zgodijo, pa se niso. Pisma, ki
imajo možnost veselja, končajo kot mrtva pisma. Virtualno ne
postane dejansko. Vztrajanje, natančneje, preferenca za možnost
tako obtiči v nemožnosti. Lahko bi celo rekli, da se ta resnica zapi-
še samemu Agambenu v stavku vsaka možnost je nemožnost. vsaka
možnost, kolikor obstane le kot čista možnost, navsezadnje ni v
indiferenci med biti in nebiti, temveč je le nemožnost. Zato je Bart-
leby manjkav. Dead Letter Ojfice je Bartlebyju ravno opomnik,
da se možno prej ali slej neha zapisovati. Rekli smo že, da ima
Lacan jasno stahšče glede veljavnosti »načela polnosti«: zapis
p\/~p ni večen, prej ali slej se vpiše le p ah le ~p. Bartleby je manj-
kav zato, ker je njegova gesta poskus izmika vpisu. Nemara lahko
tako razumemo njegov končni »Vem, kje sem«: Bartleby mora na
koncu vseeno priznati neizogibnost vpisa. Tudi geslo »možno je
nemožno« dobi v luči gornje analize dvojni pomen. Po eni strani
pomeni, daje možnemu prej ali slej usojeno, da bo vpisano, tako
daje nemogoče, da bi vedno obstalo kot možno. Bardeby se hoče
odreči vpisu realnega v simbolno. On ni kontingenca, temveč se
nasprotno upira kontingenci kot prenehanju nevpisovanja.
201
SAMO KUTOŠ
To lahko povemo še drugače, če se spomnimo, daje S(A) ozna-
čevalec nekonsistentnosti Drugega. Negri pri Bardebyju pohvali
njegovo gesto izražanja »sovraštva do avtoritete«; a Bartlebyjeva
drža je nekonsistentna, ker se Bardeby vendarle napod v novo
službo, k novemu gospodarju. Tudi Negrijevo držo lahko v tem
smislu opredelimo kot nekonsistentno v smislu: Imperij je onto-
loško zajedavski na muldtudi, a tudi muldtuda se lahko vzpostavi
šele v opoziciji do Imperija kot prodimperij. Povedano shematično.
Imperij dolguje muldtudi svojo vsebino (S^), multituda pa Imperiju
svojo konsistentnost kot protiimperij (S,). V jedru konsistentnosti
multitude kot protiimperija je nekonsistentnost.
V zgornjem nadstropju grafa želje se vektor užitka izteče v
gonu oz. pulziji. Prikličimo si v spomin razliko med željo in go-
nom: želja je podvržena dialektiki, lahko prehaja od enega objekta
k drugemu, nikoli ne teži k nekemu določenemu objektu, ker za
vsakega reče, da »to ni to«, v nasprotju s tem paje gon pulziranje,
kroženje okoli fiksnega »objekta« užitka. Kaj je objekt užitka pri
Negriju? Imperij se začne s citatom ameriške angažirane pevke
folka Ani Di Franco: »Če ga pravilno držiš, je vsako orodje oro-
žje.« Knjiga take kompleksnosti, kot je Imperij, se začne ne s
pozivom k orožju, temveč k univerzalizaciji orožja. V vsakem, še
tako nedolžnem orodju naj protiimperialist vidi orožje. V prvem
približku je orožje tisti objekt, okrog katerega pulzira nagon.
Natančneje paje objekt tu pogled, ki v vsakem orodju vidi orožje.
Ne smemo pozabiti, daje uvodni moto namenjen predvsem »nam«,
protiimperiju. Protiimperij mora v vsakem orodju videti orožje.
Mediacije med družbenimi konflikti ni in je ne sme biti, vsako
sredstvo v ta namen je treba takoj uporabiti za рефе1и1гапје druž-
benega boja, vsak boj je boj proti Imperiju. Odnos orožja Imperija
in protiimperija je cirkularen: nasilje protiimperija vzpodbudi še
hujše nasilje Imperija, na katerega je treba odgovoriti z ustreznim
202
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
protinasiljem. Objektu nagona protiimperija bi zato lahko (benja-
minovsko) rekli tudi nasilje. Kot je znano, je značilnost pogleda
kot objekta v tem, da gre tu za objekt, ki je refereneialen - objekt
je pogled, ki nam vrača pogled. Po naši razlagi to pomeni, da se
orožje/nasilje »vrne« protiimperiju kot nasilje Imperija. Današnja
molotovka je jutrišnji vodni top, današnji revolucionarni terorizem
je jutrišnji diktatorski teror. To lahko razložimo še z razlikovanjem
med aim in goal. Če je deklarirani aim prodimperija osvoboditev,
potem je njegov goal ravno nasilje. Nasilje/orožje po naši razlagi
ni sredstvo za dosego aim, ampak obratno, osvobajanje nam
omogoča, da nenehno pulziramo okoli goal nasilja.
Tako lahko ugotovimo tudi, kaj je s kastracijo užitka (v gornjem
nadstropju grafa), do katere pride zaradi ujetja v mrežo označe-
valcev, po kateri ostanejo le izolirani otoki užitka. Imperij z nasi-
ljem »posrka« užitek, ta užitek pa je zdaj namenjen le nekaterim
maloštevilnim »otokom« - vladajočim strukturam. Negri v tem
kontekstu uporablja tudi izraz zajedavec.^'^ Glede na virtualnost
in produktivnost multitude so procedure Imperija predvsem nega-
tivne, usmerjene k prisilni ureditvi dejanj in dogodkov, ki bi lahko
pripeljali do nereda. Omenili smo že, daje Imperij s tega stališča
zgolj »negativen«, deluje le kot reakcija na kreativnost multitude:
s tega stališča je po Negriju »odpor pred močjo«. Kastraciji torej
v univerzumu Imperija ustreza zajedavstvo, »moč negacije«.
S tem je shema skoraj zapolnjena. Preostane le še vprašanje,
kdo je na mestu subjekta. Pri odgovoru na to vprašanje izhajam iz
dela interpretativne tradicije, ki vidi glavnega junaka »Bartlebyja«
ne v naslovni osebi, temveč v anonimnem pripovedovalcu -
pravniku (pomočnik kanclerja, »advokat« po Deleuzu). Gilles Dele-
uze opozori, da se pravnik »neprestano čudno vede«: Bardebyja
19. Imperij, predvsem str. 289-291.
203
SAMO KUTOŠ
sprejme brez vsakršnih priporočil, zgolj zato, ker mu je bil nekako
fizično zanimiv, namesti ga v posebno pisarno, ko se začne
Bartlebyjevo zavračanje, ga ne vrže na cesto, temveč tolerira, Bart-
leby ga tako rekoč »prežene« iz njegove pisarne itd. Deleuze za
nesrečnega pravnika nima preveč lepih besed v skladu z modnim
andhumanizmom: »Mračna krivda se skriva za advokatovimi pro-
testi, vsakič, ko se sklicuje na človekoljubje, usmiljenje, prijatelj-
stvo.« Končni patetični krik »O, Bardeby! O, človeštvo!« pomeni,
daje »moral proti Bartlebyju izbrati preveč človeški zakon«. Po-
membno paje, da Deleuze Melvillovo zgodbo postavi v kontekst
tega, kar imenuje »razstavljanje očetovske funkcije«. Oboje poveže
v sklepu besedila: »In kaj je Bardeby advokata prosil drugega kot
malo zaupanja, on pa mu odgovori z usmiljenjem, človekoljubjem,
kar sta maski očetovske funkcije? Edino advokatovo opravičilo
je, da se umika pred postajanjem, kamor bi ga Bardeby že s samim
obstojem lahko potegnil: že se širijo govorice...«
Pravnik se res čudno vede v smislu, kot to pravi Deleuze; me-
nimo pa, da bi bil očitek lahko kvečjemu v tem, da v tem vedênju
ne vztraja. Če pogledamo dramaturgijo zgodbe, lahko namreč ugo-
tovimo, da pravnik stori vsa ključna dejanja: Bartlebyja sprejme
v službo; Bardebyja pusti v pisarni, zaradi česar vzbudi pozornost
»Wall Streeta«; preseli se iz pisarne in zbeži iz mesta, s čimer
posredno povzroči Bardebyjev dokončni propad. Ob vseh svojih
pomanjkljivostih, ob svoji neizprašani samozadovoljnosti in
nereflektiranem sočutju je pravnik navsezadnje res humanist in
edini v zgodbi, ki se skuša Bardebyju približati. Da popusti glede
svojega humanizma, lahko razložimo iz navezave na Deleuzov
govor o očetovski funkciji. OmeniU smo že povezavo med 1(A)
in Imenom-Očeta. Pravnik - tu sledimo Deleuzu - »zapusti« Bart-
lebyja zaradi govoric, zaradi tega, ker noče izgubiti ugleda na
Wall Streetu. Verjetno izrečemo trivialnost, če opozorimo, da je
Wall Street izvrstna metafora za Imperij (če ne kar kripkejanski
204
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
»rigidni designator«). Povedano drugače: pravnilí popusd glede
svojega humanizma in pogubi Bardebyja, ker »se gleda« z mesta
Wall Streeta. Lahko bi rekli takole: Negrijev subjekt-muldtuda na
Bardebyjevo enigmo odgovori kot protiimperij, navsezadnje z
nasiljem; Melvillov subjekt-pravnik pa odgovori najprej s soču-
tjem, nato pa z begom. Oba pa se gledata z mesta Imperija.
Zgoraj smo zagovarjali tezo, daje pogled Imperija strukturno
nujen za obstoj protiimperija. Ne vemo, ali je to nujno tudi za
subjekta, kot nam prihaja naproti v podobi pravnika - samoza-
dovoljnega, obotavljajočega, zmedenega, bojazljivega, dobromi-
slečega, vseskozi zaprečenega. Pravnik v Bartlebyju popusti. Ni
nujno, daje tako. Ni nujno, da logika možnosti in etika osvoboditve
vodita bodisi v nasilje bodisi v beg. Da pa bi se temu izognili, je
treba še enkrat premishti: kdo, mislimo, nas gleda? Z drugimi bese-
dami, koliko in kako je ontološko nujno, da pogled Drugega mi-
slimo kot pogled Imperija?
205
SAMO KUTOŠ
Agamben: gon zmožnosti, da ne
Kritiko agambenovskega Bartlebyja lahko še dopolnimo.
Kdo je Bartleby? Bartleby je nekdo, ki na vsako zahtevo, ponud-
bo ali prošnjo, ki jo nanj (pravnik. Drugi) naslovim, odgovori s
svojo enolično formulo. Ne glede na vsebino zahteve se ta na vedno
enak način »kot da« zavrne. V zgodovini filozofije je že znana
taka pozicija in Agambenova intuicija jo pravilno najde pri skepti-
kih, zlasti najradikalnejšem od njih, Pironu. Daje povezava glo-
boka tudi na način, ki ga Agamben ne omeni, lahko uvidimo, če
se spomnimo Heglove kritike skt^\c\zm&yFenomenologiji duha.
Najprej se ta kritika pojavi v »Uvodu«. Skeptična pozicija je tu
razumljena kot radikalno zanikanje, ki ga Hegel brez ovinkarjenja
označi za ničevo: »Skepticizem, ki se konča z abstrakcijo niča ali
praznosti, od te ne more iti naprej, temveč mora čakati, če in kaj
mu utegne nastopiti novega, da bi to vrgel v isto prazno brezdno.«^"
Torej: radikalni^' skepticizem z zanikanjem vsega, »kar mu pride
naproti«, povsem jasno pokaže svojo popolno odvisnost od tega,
kar pride naproti, ni sposoben »iz sebe«, imanentno ustvariti
predmeta mišljenja. Njegova vztrajnost ali kar trma navsezadnje
resda zatrjuje vsaj svojo »občo sebienakost«, vendar:
»Ta zavest paje ravno v tem zares, namesto da bi bila sebienaka
zavest, le neka kratkomalo naključna zmešnjava, vrtoglavost nere-
da, ki se vedno stvarja.... Od te sebienakosti ali celo v njej sami
20.	G. W. F. Hegel: Fenomenologija duha. Prevedel Božidar Debenjak. Ana-
lecta, Ljubljana 1998, str 55.
21.	Dolar prikaže, daje ena od osti Heglovega očitka skepticizmu ravno ta, da
skepticizem«! dovolj radikalen: »Skeptična negacija še ni dovolj negativna,
kolikor velja enako za vse vednosti, njen nič je najden že vnaprej, in ni nič
tistega, iz česar rezuldra, ni nič kot rezultat.« (Mladen Dolar in Slavoj
Žižek: Hegel in objekt. Analecta, Ljubljana 1985, str 29.)
206
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
pade spet v tisto naključnost in zmešnjavo, zakaj ravno ta gibajoča
se negativnost ima opraviti le s posameznim in se peča z naključ-
nim. Ta zavest je torej to nezavestno pleteničenje, da prehaja tja
in sem od enega ekstrema, sebienakega samozavedanja, do dru-
gega, naključne, zmedene in zmešnjavo ustvarjajoče zavesti.«^^
Tu sledimo delu 1п1ефге1ас1је Heglove kridke skepdcizma, ki
jo je podal Dolar: težava skeptika je v tem, da »ta pozicija ni priprav-
ljena priznati svoje odvisnosti od označevalcev, katerih ničnost
nenehno dokazuje«.^' Tu bomo »odvisnost od označevalcev« razu-
meli širše kot odvisnost od reda označevalcev, torej od velikega
Drugega, ki mu skeptik navsezadnje dolguje svojo prazno goto-
vost. Trdimo, da je tako tudi z Bartlebyjem. »Minimalno celico
družbenosti« tu tvorita Bartleby in njegov šef, pomočnik kanclerja,
anonimni pripovedovalec. Avtentičnost svoje pozicije lahko Bart-
leby zagovarja in afirmira le s svojim vedno istim odgovorom na
vsako zahtevo. Bartleby nenazadnje sam prostovoljno pride v
kanclerjevo pisarno in se zaposli: ne umakne se na samotni otok,
da bi v miru kontempliral bogastvo agambenovske čiste možnosti.
Bardebyjeva pozicija za svojo konsistenco poti-ebuje položaj šefa,
pravnika, da mu lahko reče ne.
Tudi formula raje bi, da ne (/ would prefer not to) to pove. Izjem-
nost Bartlebyjeve geste, ki ni enostavno uporništvo, se razlaga iz
nenavadnosti te formule, ki ni čisto zanikanje. Posebej za Agambe-
nov koncept prave zmožnosti kot zmožnosti, kije vedno zmožnost
ne preiti k dejanju, je ambivalentnost formule ključna: enostavni
nočem bi že bil dejanje, zato Agamben potrebuje formulo, ki
»polzi« po pobočju možnosti. Ne da bi se spustili v podrobno sooče-
22.	Gl. zg., op. 20, op. cit., str. 113-114.
23.	Mladen Dolar: Samozavedanje. Heglova Fenomenologija duha 2. Analecta,
Ljubljana 1992, str. 65.
207
SAMO KUTOŠ
nje z obstoječimi interpretacijami, dodajmo le še eno alternadvo,
po kateri Bardebyjeva »formula« pove več, kot Bartleby misli.
Prvi del, raje bi (I prefer) je v tem branju implicitno priznanje
vezi z Drugim, priznanje, ki se resda zgodi na način zavajajočega
poziva. Na raje bi se šef odzove s pričakovanjem, ravno na to
pričakovanje pa Bartleby računa. Simbolna vezje vzpostavljena,
prizorišče za Bardebyjevo gesto je pripravljeno. Sledi sklepni da
ne (not to), ki seveda prisoli zaušnico prevare šefu, njuno vez pa
reducira na izgovor za Bardebyjevo golo »skepdčno« negacijo z
vsem, kar se ji da očitati in kar smo nakazali zgoraj. Bartlebyju
gre le za to, da vrže vsako ponudbo v »prazni nič«, vendar potre-
buje nekoga-Drugega, da mu tako ponudbo sploh da, tako kot
skepticizem potrebuje nek naključni predmet, da ga nato zanika.
Bartlebyjevo pozicijo lahko še razjasnimo, če tudi sami opra-
vimo primerjavo s Kafko, kije že aksiom inteфretacij Melvillove
zgodbe. Spomnimo se na gladovalca iz istoimenske Kafkove
zgodbe: gre za nekakšnega cirkuškega umetnika absurda, ki zgolj
gladuje in je kot tak privlačna atrakcija. Zgodba pa se začne prav
s tem, daje zanimanje za gladovalce »v zadnjih desetletjih« zamrlo,
nato spremljamo zaton popularnosti gladovalca, vse dokler na
koncu zgodbe ne umre - od izstradanosti, seveda. Tik pred smrtjo
ima gladovalec z nadzornikom pogovor, v katerem razkrije svoja
gibala. Tako prizna, daje neprestano hotel, da bi ljudje občudovali,
kako gladuje. Na nadzornikov odgovor, da ga ljudje vendar obču-
dujejo, pa prizna, da on tako ali tako mora gladovati, da ne more
drugače. Ko ga nadzornik vpraša, zakaj je tako, odgovori: »Ker
nisem mogel najti jedi, ki bi mi bila všeč. Da sem jo našel, verjemi,
nič se ne bi babai in bi se bil najedel kakor ti in vsi.«^"*
24. Franz Kafka, Splet norosti in bolečine. Prevedel Herbert Grün. Karantanija,
Ljubljana 1994, str. 108.
208
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
Tu imamo na enem mestu dva ključna momenta. Prvi je glado-
valčevo priznanje, daje potreboval občudovanje publike, pogled
Drugega. V tem, da ni mogel najd jedi, ki bi mu bila všeč, pa
seveda razpoznamo gibanje želje, kije noben objekt ne zadovolji.
Kot taka, skozi svoje nenehno neuspešno iskanje pravega objekta,
»jedi, ki bi mi bila všeč«, pa omogoča zadovoljitev gona. Zato
moramo gladovalčevo utemeljitev obrnid: ni postal gladovalec,
ker ne bi našel jedi, ki bi ga potešila; temveč je bila njegova lakota
(želja) strukturirana tako, daje nobena jed ni mogla zadovoljid,
zato, da bi se uresničil njegov gon, daje »občudovan« (da se »ne
neha vpisovati« v pogled publike, bi lahko rekli).
Kakšna je v primerjavi s tem Bardebyjeva pozicija? Na hitro
lahko rečemo, da je iz »edke želje« gladovalca prispel k »etiki
gona«: Bartleby ve, da ne išče neke zaposlitve, nekega opravka,
ki bi ga vendarle zadovoljil. Gre mu »zgolj« za to, da lahko naprod
vsaki ponujeni možnosti afirmira svoje vztrajanje v možnosti, da
je ne bi udejanjü. A kot skepdk prav tako potrebuje, ne pogleda,
temveč nagovor, ponudbo, »mandat« drugega, da bi ga lahko
zanikal iz svoje »obče sebienakosd«. Tej obči sebienakosti bi lahko
rekli tudi gon po možnosti ne.
Daje ta Bartlebyjev gon navsezadnje gon smrti, lahko razjas-
nimo začenši s še enim Dolarjevim vpogledom v pozicijo skeptika.
Dolar ugotavlja, da »radikalna« negacija »proizvaja in krepi
nemenljivost pozicije samega skeptika: skozi negacijo različnosti
se zad-juje prav 'obče sebienako' samozavedanje. Bolj ko mu uspe
izničiti vsako pozitivnost, krepkejša je sebienakost mesta, od koder
govori. Vsako nemenljivost zadene propad, razen nemenljivosti
njegovega lastnega mesta, pod vprašaj je zmožen postaviti vse,
razen lastne pozicije«;^' ali, z drugimi besedami, z vsako negativno
25. Gl. zg., op. 23, ibid.
209
SAMO KUTOŠ
skeptikovo izjavo se krepi njegova pozicija izjavljanja}^ Ali je z
Bartlebyjem isto? Po eni strani bi težko rekli, da se Bardeby v
čemerkoli »krepi«, nasprotno: »z vsako izjavo gaje manj«, »več
kot pove, manj gaje«, vsak raje bi, da ne izničuje (tudi) kakršno-
koli pozidvno vsebino empiričnega posameznika Bardebyja,
navsezadnje ga privede - tako kot gladovalca - do smrti zaradi
izstradanosti. Če stvar prikažemo slikovito: v primerjavi z Bart-
lebyjem se zdi, daje imel Hegel bolj v mislih akademskega skep-
tika, ki puha globoke misli o ničnosti in ničevosd vsegá skupaj z
dimom dobre cigare ob bogato obloženi mizi na kakem fakultetnem
sprejemu. Težko bi zanikali, daje v primerjavi s tem Bardebyjeva
pozicija, staromodno rečeno, nedvomno bolj »avtendčna«. Kljub
tej ne nepomembni razliki pa menimo, da bi enačenje Bardebyjeve
pozicije izjavljanja z njegovim (iz)ginevanjem kot empiričnega
individuuma preveč »substancializiralo« pojem pozicije izjavljanja
oz. »mestnosd mesta«, če si sposodimo imeniten izraz iz interpre-
tacije Alenke Zupančič, prav tako objavljene v tej številki Pro¿>/e-
mov. Po Zupančičevi Bardeby hoče čisto mesto, hoče biti to mesto,
ki se zgodi; cena, ki jo mora zato plačati, paje navsezadnje njegovo
fizično izničenje. V skladu z našo inteфretacijo to povzamemo
takole: Bardebyjevo hotenje po »čistem mestu« ali »mestnosd
mesta«, torej agambenovski gon po možnosti ne, če je dosledno
izpeljan, navsezadnje pripelje do fizičnega pogina - zato se agam-
benovski gon po zmožnosti ne izkaže kot ime za gon smitì. Skeptik,
za katerega se zdi, da ga je imel v mislih Hegel, v tem smislu
»popusti glede svoje želje« - svojo »pozicijo izjavljanja« krepi
na sprenevedav način. Gladovalec, ki ne mara nobene hrane, je s
tega stališča dosledni, patetično rečeno »eksistencialno angažirani«
skeptik, saj ne popusti glede svoje želje po jedi, ki bi mu bila
26. Prim, zg., op. 21, op. cit., str 29.
210
BARTLEBY, NEGRI. AGAMBEN: ŽELJE IN MOŽNOSTI
všeč. Bartleby paje resnica takega »eksistencialno angažiranega«
skeptika: priznava si, da mu ne gre za nikakršno jed ali opravilo,
temveč za vztrajanje v gonu po možnosd ne, po »mestnosd mesta«,
ki ga pripelje do udejanjenja možnosti ne živeti. - Vsekakor pa bi
razjasnitev odnosa med gonom po možnosd ne kot gonom smrd
in skepdkovo pozicijo zahtevala podrobnejšo obravnavo.
Če drži teza o konstitutivni pogojenosti ontološke pozicije Bart-
lebyja z Drugim, je morda tudi razvidno, zakaj je v letih po tekstu
o Bardebyju Agamben razvil pojem homo sacer, »svetega člo-
veka«, ki ga lahko vsakdo ubije, a ga nihče ne sme žrtvovati, kije
torej hkrati zunaj in znotraj pravnega in državnega reda. Že iz
tega povzetka je razvidna »ontološka struktura« stanja/lomo sacer:
tudi če sprejmemo nujno pogojenost vzpostavitve suverena in
državnega reda z ustvarjanjem/готте^ sacri, ne moremo zanikati,
da velja tudi obratno: »ontološki status« (»antropološka mutacija«)
človeka v homo sacer se lahko zgodi le skozi državni in pravni
red kot tisti Drugi, ki »v sebi« šele ustvari prostor za ekstimno
»izjemo« homo sacer. A tuje še pomembna razlika do Bartlebyja:
Židje v koncentracijskih taboriščih niso postali homines sacri pro-
stovoljno, niso po svoji izbiri padli v stanje, ko so izgubiti vse
pravice, ki jih je rajh priznaval državljanom, a so hkrati še vedno
bih v rokah njegove oblasti. Bardeby pa je, kot smo prikazati,
prostovoljno vstopil v nekakšen »sveti« »ne-odnos« z Drugim, s
pravnikom; težko je slediti Agambenu, da se Bardebyju nekako
uspe izmuzniti volji. Zato Bardeby ni homo sacer.
V luči tega razmišljanja, to pa bi se dalo verjetno podkrepiti
tudi z drugimi Agambenovimi tezami, je treba njegovo trditev, da
smo danes potencialno vsi homines sacri, razumeti ne kot konstata-
cijo, temveč predvsem kot performativnipoz/v: vsi moramo (sic!)
Drugemu oblasti reči, da bi raje, da ne, ker je to način, da bomo
izkusili »antropološko mutacijo« in iz prevlade dejanskosti prešli
211
SAMO KUTOŠ
V ontološko modalnost »prave zmožnosti«, ki je nenehno lebdenje
v zmožnosd, da ne. Kar seveda pomeni, da rabimo Dragega oblasd,
rabimo nekoga, da ga obvesdmo, da bi raje, da ne.
Vse povedano lahko osvedimo še z uporabo ugotovitve iz raz-
prave o nauku o možnosd. Lacan zatrjuje, da prekoračitev fantazme
ni dovolj, daje potrebna še passe, objekdvacija, »simbolizacija«.
Skratka: ne gre za to, da se zadovoljimo s prazno ugotovitvijo o
kontingentnosti vsakega aksioma ali fantazme. Menimo, da Bart-
leby vsaj v Agambenovi inteфretaciji poskuša prav to: kot bitje
de potentia absoluta »absoludzira« prav vsako kondngentnost, ki
se mu ponudi - natančneje, ki mu jo ponudi pravnik. Sterilnost
Bardebyjeve pozicije je v tem, da lahko le naletava na od zunaj
ponujene kondngentnosd: v svoji skrbi, da ne bi zapadel nekemu
aksiomu, se zato nič manj ne izroči kondngenci »aksiomov«, ki
mu jih ponujajo drugi (človekoljubnosti šefa, nesentimentalnosti
Wall Streeta). Lakanovsko poanto lahko torej razumemo tako, da
subjekt ne more »dokončno«, »za vekomaj« ubežati simbolizaciji,
da takoj po prekoračitvi fantazme spet zapade novi realnosti z nje-
nimi novimi aksiomi. Lacanovo skrb za nekakšen »kontroliran
prehod« pa lahko razumemo kot skrb, da se to zgodi po določeni
proceduri - kar je daleč stran od lebdenja v skeptični poljubnosd
Bartlebyjeve »absolutne« kondngence, te pironovske Pirove zmage.
212
Alenka Zupančič
BARTLEBY: IN BESEDA JE MESTO POSTALA
Dlje ko beremo Melvillovo zgodbo in večkrat ko slišimo Bart-
lebyja izgovoriti stavek »Raje bi, da ne«, bolj ta stavek postaja zlo-
vešč in težje umestljiv. Ko se prvič pojavi, deluje precej komično
(in neka mera komike je nedvomno ohranjena tudi v nadaljevanju,
še zlasti v tistem segmentu, kjer kar naenkrat vsi uslužbenci zač-
nejo uporabljati besedico »raje«), V nadaljevanju privzame dolo-
čeno dimenzijo suspenza: zdi se nam, da bo vsekakor nekaj »za-
daj« - bodisi da Bardeby še kako ve, kaj počne in zakaj, tako da
bomo slej ko prej spoznati njegove resnične namene, bodisi da na
nek način zgolj metaforično uteleša pripovedovalčevo lastno nela-
godje, ki se mu je nakopičilo skozi dolga leta dolgočasnega sodno-
pisarskega dela, kot da bi Bartleby le na glas izgovarjal nezavedno
željo samega pripovedovalca: »Raje ne bi... več« - in kot da bi to
lahko bil razlog, zakaj se pripovedovalec zaplete z njim v igro
tako nenavadnih reakcij. Toda bolj ko se zgodba bliža koncu, bolj
postaja jasno, da bosta izostah tako psihološka razlaga kot možnost,
da bi lahko vse skupaj vzeli zgolj kot parabolo pripovedovalčevih
lastnih stisk. Zgodba nima nobenega presenetljivega obrata aU
končnega nauka, id bi osmislil predhodno dogajanje. V zraku osta-
ne le ta nenavadni stavek, ki tudi po smrti njegovega nosilca še
naprej in vztrajno odzvanja v naših glavah: Raje bi, da ne.
V pričujočem zapisu se ne bomo podajali v obširni komentar
celotne zgodbe, njenih eksplicitnih in implicitnih referenc, kon-
teksta itn. Izhajali bomo iz (dovolj očitne) predpostavke, da je
213
ALENKA ZUPANČIČ
veliki dosežek - in presežek - Melvillove zgodbe enostavno ta nena-
vadni stavek. Omejili se bomo torej na eno samo vprašanje, »vpra-
šanje za milijon dolarjev«, in se tako (neskromno?) pridružili precej
dolgi vrsd dsdh, ki so se že preizkusili ob njem: v čem je magična
moč besed Raje bi, da ne?
Najprej je tu seveda nedvoumni element presenečanja. Glede
na dotedanji potek zgodbe, ki tako rekoč z vsemi sredstvi poudarja
razsežnost rudne in ustaljenega rituala (tudi posebnosti dveh drugih
pisarjev so povsem ritualizirane, njune muhe se ustaljeno izme-
njujejo kot noč in dan oziroma, natančneje, kot dopoldan in popol-
dan), Bartlebyjeve besede delujejo kot strela z jasnega. V univer-
zumu, za katerega se zdi, da se v njem po definiciji ne more nič
zgoditi, se kar na lepem nekaj Zgodi, zgodi se tako rekoč nemo-
goče: drobni stavek, ki pa ga povsem vrže iz tira. Seveda pa pre-
senečenje samo po sebi nikakor ne izčфa nenavadne moči tega
stavka. Presenečenje ne bi bilo nič manjše, če bi Bartleby na šefovo
prošnjo/zahtevo, naj mu pomaga pregledati dokumente, rekel
»Ne!«. Glede na kontekst bi bil tak upor vsekakor presenetljiv, a
hkrati bi ravno bil nek upor, kljubovanje. Ustaljena pravila bi bila
prekršena, šef bi temu primerno reagiral, a pravilo in njegova tran-
sgresija gresta vendar z roko v roki in potrjujeta drug drugega.
Upor je umestljiv, kar pa nekako ne velja za Bartlebyjev stavek.
Bardebyjeve besede šefa postavijo v položaj, ko nikakor ne more
ustrezno odreagirati, in grožnja, ki jo nosijo, ni zunanja, izrečena
z nekega drugega »trdnega stališča«, temveč ostaja notranja, pa
čeprav hkrati deluje kot z drugega sveta.
Deleuze v svojem komentarju zelo dobro zadene to razsežnost,
ko poudarja, kako Bardebyjeva formula znod-aj dane situacije iz-
dolbe neko področje nedoločenosti, ki učinkovito spodjeda določe-
nosti in razmejitve, znotraj katerih nastopa. A za razliko od Deleu-
za, ki po našem mnenju to nedoločenost malce prehitro inteфre-
214
BARTLEBY: IN BESEDA JE MESTO POSTALA
tira V zelo določeno smer oziroma jo naseli z alternativnimi »dobri-
mi« figurami (tuj jezik za razliko od domačega, psihoza za razliko
od nevroze, bratstvo za razliko od očetovske hierahničnosd...),
smo mnenja, da je ta notranja zev tako učinkovita ravno zaradi
svoje praznosd in v svoji praznosd. Z drugimi besedami, zdi se
nam pomembno vztrajati na njenem čisto formalnem vidiku. Dej-
stvo je, da Bartlebyjeva formula znotraj dane situacije izdolbe
neko praznino ali zev, ki zelo radikalno vpliva na to situacijo in jo
od znotraj transformira - a moč te izdolbine je ravno v tem, da
nastopa kot čista »cona presledka«, če lahko tako rečemo, brez
vsake pozidvne vsebine, tj., da deluje na čisto formalni ali struk-
turni ravni. Če je že povezana s Deleuzovim pojmom postajanja
kot zoperstavljenega bid (temu, kar je), potem nas mika reči, da
ni toliko neposredno področje postajanja, kot je njegov transcen-
dentalni pogoj. Je dsta zareza v bit, ki odpre možnost drugega/
drugačnega, ne da bi hkrad sama že neposredno bila ta drugost/
drugačnost. Učinek Bardebyjeve formule je ta, da neko na sebi
zelo fiksno in utrjeno situacijo razpre, razklene od znotraj, kotzračni
mehurček, ki se znajde znotraj neke kompaktne snovi. Ne nastopa
enostavno kot alternativa dani situaciji, kot druga možnost, temveč
znotraj nje zgolj očisti, naredi nek prostor, mesto, ki že s samim
svojim obstojem deluje skrajno eksplozivno. Na Bartlebyjevih bese-
dah je nekaj, kar deluje tako, kot da bi zanihalo sem in tja (I would
prefer ... not to) in v tem nihaju razklenilo neposredno stičnost
vzroka in učinka oziroma te in one sosledne dimenzije bivajočega.
V tem smislu bi lahko rekti, da je genialnost Bardebyjeve/
Melvillove formule v tem, da v konkretnem realizira neko drugo,
prav tako slavno formulo (katere status paje bolj konceptualnopro-
gramski), namreč Mallarméjevo Rien n'aura eu lieu que le lieu.^
1. Slavni neprevedljivi verz: Rien n 'aura eu lieu (zgodilo se ne bo nič drugega;
215
ALENKA ZUPANČIČ
Ko Bartleby izusti »Raje bi, da ne«, se zgodi kaj? Zgodi se natanko
nič drugega kot neko mesto. Nobene pozidvne vsebine, nič vid-
nega, odpljivega ali opisljivega, pa vendar se nekaj zgodi. Dogodek
je v tem, da se vzpostavi nek prostor, majhen prostorček, ne dosd
večji od špranje, a vendar navdan z neko nenavadno močjo.
Toda kaj je pravzaprav dsto, kar tem nedolžnim besedam omo-
goči izdolbsd ta prostor nedoločenosd, ta no man's land znotraj
nekega področja, katerega vse parcele so bile že zdavnaj razdeljene
in določene (vsakdo ve, kje mu je mesto in kaj je njegova naloga).
Kot rečeno to ni enostavno upor, uzurpacija ali revolucija, zahteva
po novi in drugačni razporeditvi lastniških parcel in statusa, ki
sodi k njim. Bardeby takoj v izhodišču dobi svoje mesto, jasno
razmejeno s špansko steno, in prav nič ne kaže na to, da bi želel
kako drugo mesto, boljše, drugačno, večje. Prav nasprotno, želi
samo ostad tam. Problem paje v tem, daje vsako mesto povezano
z določeno funkcijo, daje skratka vselej že in tudi simbolno mesto
in da »čisto mesto« ali »mesto čisdne« ne obstaja. Pri Bardebyju
pa v toku zgodbe postaja vse bolj jasno, da kar najbolj dobesedno
hoče (in tudi ustvari) mesto brez simbolnega, brez opredelitev,
brez kakršnekoli funkcije, brez določujočih lastnosd, čisto mesto.
Mesto kot tako. Ne gre enostavno za to, da bi rad bil tam, v pisarni,
ne da bi kaj delal, ni enostavno zabušant, ne želi plačila brez dela,
sploh ne želi plačila. Prav tako je jasno, da ne išče enostavno strehe
nad glavo (kot najprej zmotno misli pripovedovalec), ni brezdo-
mec, ki išče zatočišče. Ne, Bardeby hoče mesto, hoče čisto mesto
v veliko bolj emfatičnem pomenu besede - ne to ali ono mesto,
temveč mesto kot tako, samo mestnost mesta, če lahko tako
rečemo. Ali še natančneje, s svojim stavkom in svojo držo je
dobesedno pa: nič drugega ne bo imelo mesta) que le lieu (kot mesto).
Prevod še dodatno otežuje to, daje uporabljen predprihodnji čas, torej 'nič
drugega se ne bo bilo zgodilo'.
216
BARTLEBY: IN BESEDA JE MESTO POSTALA
Bartleby že sam to mesto, ki »se zgodi«. Bartleby konec koncev
ni nič drugega kot sam njegov stavek; ni nekdo, ki bi ta stavek
uporabljal v določene namene. Še več, zadevni stavek ni izraz
njegove drže, prepričanja, stališča - nasprotno, prej sta njegova
drža in ravnanje izrazi tega stavka. Realno Bardebyja, vsa njegova
konsistenca, skupaj s praznino, ki jo izdolbe v dano simbolno, je
(že) v tem stavku. Zato se vrnimo k njemu in se še en]<xat vprašaj-
mo, v čem je, inherentno, njegova nenavadna moč. Na povsem
običajno zahtevo, povezano s pisarskim delom, pisar Bardeby
odgovori: / would prefer not to. Raje bi, da ne. Zakaj ta formula
tako zmede njenega naslovnika, pripovedovalca? Najprej zaradi
tona, v katerem je izrečena:
»Nepremično sem ga gledal. Obraz je imel hladnokrven; sivo
oko megleno mimo. Prešinila ga ni niti trohica razburjenja. Ko
bi bile v njegovem obnašanju vsaj nelagodnost, jeza, nepotфežlji-
vost ali predrznost; drugače povedano, ko bi bilo na njem kaj
običajno človeškega, bi ga nedvomno silovito pognal iz pisarne.
Tako pa bi lahko namesto njega postavil pred vrata svoj mavčni
doprsni kip Cicerona. Nekaj časa sem stal in strmel vanj, ko je
nadaljeval s pisanjem, potem pa sem znova sedel k mizi. Tole je
nadvse čudno, sem pomislil. Kaj lahko človek stori? A me je
posel priganjal. Za zdaj sem sklenil na vse skupaj pozabiti in se s
tem ukvarjad pozneje. Tako sem iz druge sobe poklical Kleščarja
in listina je bila hitro pregledana.«
Ta moment popolne odsotnosti čustev, afekta, element »nečlo-
veškega« je pri vsem skupaj vsekakor velikega pomena. Preprečuje
namreč, da bi praznino, zev, ko jo odpre ta nenavadni stavek, zapol-
nili s takšnim ali drugačnim afektom in ji tako dali nek pomen.
Hkrati paje ta odsotnost vsake čustvene investicije in osebne note
v precejšnjem nasprotju s samo formulacijo, ki na ravni besed
vendarle vsebuje neko osebno noto, preferenčno angažiranost go-
217
ALENKA ZUPANČIČ
vorca (raje bi ...), tako da formula prek te notranje praznine še
toliko bolj zazveni in dobi nek formalno-slovesni prizvok. Za za-
vrnitev, ki jo konec koncev vendarle implicira, je formula nena-
vadno dolga, je nekakšna negatio extensa, »razsežna«, uprostor-
jena negacija. Vzame si čas in prostor. Začne z velikim zamahom,
s katerim si razklene prostor in ki je pravzaprav čista afirmacija: I
would prefer, raje bi ... Ta afirmadvni zamah pa se presenetljivo
konča z negacijo, za katero se izkaže, da je pravzaprav pravi in
edini objekt afirmacije. Prav za to namreč konec koncev gre. Če
bi ga izpisali nekoliko drugače, bi se stavek ne glasil »Nočem
primerjad lisdn«, temveč »Hočem ne-primerjad listine«. Od tod
nemara vtis, daje - kljub sintaktični pravilnosti - s stavkom nekaj
narobe, saj bi bilo »pravilneje« reči I'd rather not, raje ne bi, kot
raje bi, da ne. Toda poanta je seveda prav v tem, da ti dve formu-
laciji govorita o različni stvari in nista enostavno dve različni
formulaciji iste stvari. »Nočem pisati« ni isto kot »Hočem ne
pisati« - in če zadevo izpišemo na ta način, tudi hitro vidimo, v
čem je njuna razlika. Je razlika, ki temelji na tem, kar je Kant
konceptualiziral kot razliko med negativno in neskočno sodbo.
Naj tu citiramo Slavoja Žižka, kije večkrat opozoril na to pomemb-
no distinkcijo in jo komentiral:
»Pozidvno sodbo 'duša je smrtna' lahko negiramo na dva načina,
in sicer tako, da zanikamo subjektov predikat ('duša ni smrtna')
ali pa afirmiramo ne-predikat ('duša je ne-smrtna'). Razlika je -
kot je znano vsakemu bralcu Stephena Kinga - natanko razlika
med 'on ni mrtev' in 'on je ne-mrtev'. Neskončna sodba odpre
neko tretjo domeno, ki spodkopava osnovno distinkcijo: 'nemrtvi'
niso niti živi niti mrtvi, so natanko pošastni 'živi mrtveci'.«^
2. Slavoj Žižek, Paralaksa: za politični suspens etičnega, Analecta, Ljubljana
2004, str 11.
218
BARTLEBY: IN BESEDA JE MESTO POSTALA
V drugem registru, a na iiomologen način, Bardebyjeva formula
ne odklanja, ne »negira« enostavno določenega opravila, temveč
afirmira njegovo negacijo. Njen učinek paje natanko to, da »odpre
neko tretjo domeno, ki spodkopava osnovno distinkcijo«. Bardeby-
jev šef, pripovedovalec, sluti oziroma zaznava to razliko (in prav
to je tisto, kar ga tako bega), aje ne razume. Zeli si priti na jasno
in poskuša takole:
»Bartleby,« sem rekel, »Ingverja ni; stopite no do pošte, boste?
(do tja je bilo le tri minute hoda), in poglejte, če je prišlo kaj
zame.«
»Raje bi, da ne.«
»Mar nočetel«
»Raje ne.«
Bardeby se ne da. Ne gre za to, da noče primerjati, da noče na
pošto, ampak hoče ne-primerjati, hoče ne-iti na pošto. Na ta način
vztrajno dolbe realnost, ki logično razpade na dva dela, afirmacijo
in negacijo, oziroma ki jo ta dvojnost izčrpa.
In Bardeby sam ni nič drugega kot ta misteriozni »predikativni
ne« (kot afirmacija negacije), njegova bit se z njim zlije do te
mere, da se prilepi na vsako dejanje ati stvar, za katero ga prosijo
ali mujo predlagajo. Tudi na to je koncizno opozoril že Deleuze:
od trenutka, ko prvič izreče ta stavek in z njim vzpostavi, odpre
oziroma aktivira to nenavadno, neumestljivo cono, je v nemogo-
čem položaju. Ne more preprečiti, da ne bi v to cono padla oziroma
zdrsnila vsaka beseda, ki je naslovljena nanj, pa naj bo to zahteva
ali ponudba, »darilo«. Vključno s ponudbo hrane, koje že v ječi.
»Danes bi raje ne obedoval...« Hkrati pa prav ta element (ne)pre-
hranjevanja še dodatno poudarja tisto vodost in praznino, ki ravno
tvori Bartlebyjevo konsistenco. Na koncu bo še sebe »izvotlil od
znotraj«, kot je že izvodil realnost okoli sebe. In postal čisto me-
219
ALENKA ZUPANČIČ
Sto.-Morda (če sprejmemo Melvillov nekoliko alegorični epilog)
tisto čisto mesto, ki je konec koncev edini realni naslovnik pisem,
ki nikoli ne pridejo do svojega naslovnika, »mrtvih pisem«. Ali
pa, če gremo še korak dlje, čisto mesto kot opomin, daje ta praznina
v Drugem konec koncev edini realni naslovnik vseh pisem, tudi
tistih, ki pridejo do svojega empiričnega naslovnika.
220
POVZETKI
PISAR BARTLEBY IN NJEGOVA PRAVICA
Mladen Dolar
UDK 82.0 Melville H.: 165.4
Tekst skuša podati kratek pregled glavnih inteфretacij Melvillove
slovite zgodbe. Najprej skuša pokazati, da že sama zgodba predstavlja
parabolo o inteфretaciji: v soočenju z nedoumljivim Bartlebyjem si
pripovedovalec prizadeva uporabiti različne strategije inteфretacije
in pri tem naposled ne uspe, toda v tem procesu se sam preobrazi.
Tekst zatem pretresa različne ključe, ki so jih v dolgi zgodovini kri-
tiškega pisanja o Bartlebyju ponujale različne inteфretacije: nekatere
so videle ključ do Bartlebyja v samem Melvillu ali v paraboli o usodi
umetnika; druge v Thoreaujevi civilni nepokorščini; spet druge v
melanholiji, avtizmu in duševni bolezni; dalje v zidovih Wall Streeta
kot prispodobi Amerike in kapitalizma itd. Tekst naposled ponuja
branje, ki izhaja iz paradoksov 'svobodne izbire' in jih naveže na
psihoanalitska mehanizma želje in nagona.
Ključne besede: Bardeby, Melville, literarna inteфretacija, svobodna
izbira, preferenca, želja, nagon
BARTLEBY, NEGRI, AGAMBEN: ZELJE IN MOŽNOSTI
Samo Kutoš
UDK 82.0 Melville H.: 159.964.2
V prvem delu prispevka je predstavljen Lacanov nauk o modalnosd.
Lacan je štiri modalnosd (nujnost, nemožnost, možnost, kontingenca)
221
POVZETKI
povezal s štirimi temeljnimi koncepti psihoanalize (gon, želja/
ponavljanje, nezavedno, transfer), čemur je dodal še realno kot peti
»štrleči« element, ter s formulami seksuacije. Poleg modalnega
kvadrata je predstavljena še »shema dvojni X« iz Seminarja XXI iz
leta 1973-1974. V drugem delu je podana analiza knjige Antonia
Negrija in Michaela Hardta Imperij skozi graf želje. Vezno točko s
temo možnosti predstavlja lik Hermana MelvillaSari/eèy. Prikazano
je, kako Negri ob njegovi gesti vzpostavi svoj političnoontološki
program. Bartleby je tudi tema razprave Giorgia Agambena, preve-
dene v tej številki, v kateri Agamben predstavi svoje videnje možnosti
kot možnosti ne preid k dejanskosti. V sklepnem delu prispevka je
vzpostavljena vzporednica med Bartlebyjem in figuro skeptika, kakor
jo kritizira Hegel v Fenomenologiji duha, in nakazana sterilnost take
pozicije. Bartlebyjeva vztrajnost, ki ga privede do izstradanosti, je
prikazana kot logična namera gona smrti.
Ključne besede: modalnost, štirje temeljni pojmi psihoanalize,
Imperij, skepdcizem, resnica
BARTLEBY: IN BESEDA JE MESTO POSTALA
Alenka Zupančič
UDK 165:82.0 Melville H.
Interpretacija Melvillovega Bartlebyja se osredotoča predvsem na
slavni stavek »Raje bi, da ne«. V čem je njegova nenavadna, skriv-
nostna in hkrati eksplozivna moč? V tem, da izdolbe določen segment
realnosti in s tem proizvede neko čisto mesto, mesto brez značilnosti
in brez funkcije, nekakšno »mestnost« mesta. Če jo pogledamo od
blizu, Bartlebyjeva formula sloni na logiki, ki jo je Kant definiral s
pojmom neskončne sodbe (za razliko od negativne sodbe), tj. sodbe.
222
POVZETKI
kjer ne zanikamo predikata, temveč afirmiramo ne-predikat. Prav to
je tisto, kar odpre ta nenavadni medprostor, iz katerega Bartlebyjeva
formula črpa svojo moč.
Ključne besede: Bartlebyjeva formula, negatio extensa, neskončna
sodba
223
ABSTRACTS
THE SCRIVENER BARTLEBY AND HIS RIGHT
Mladen Dolar
The paper tries to give a brief overview of major inteфretadon of
Melville's famous short story. First it tries to show that the story
itself is a parable of inteфretation: faced with the inscrutable Bartleby
the narrator tries to employ various strategies of inteфretation and
ultimately fails, but in the process becomes himself transformed.
The paper then examines various keys that the inteфretadons have
proposed in the long history of Bartleby criticism: seeing the key to
Bartleby in Melville himself, or in the fate of the artist; Thoreau's
civil disobedience; melancholy, audsm, mental illness; the walls of
Wall Street as a parable of America and of the nature of capitalism
etc. Finally the paper proposes a reading based on the paradoxes of
'free choice' and links it to the mechanism of desire and drive in
psychoanalysis.
Key words: Bartleby, Melville, literary 1тефге1аПоп, free choice,
preference, desire, drive
BARTLEBY, NEGRI, AGAMBEN: DESIRES AND
POSSIBILITIES
Samo Kutoš
Lacan's doctrine of modality is sketched in the first part of the ar-
ticle. Lacan linked the four modalities (necessity, impossibility, pos-
sibility, contingency) with the four fundamental concepts of psy-
224
ABSTRACTS
choanalysis (drive, desire/repetition, unconscious, transference),
adding the Real as a fifth element »sticking out« of the scheme, and
with the formulae of sexuation. The article presents the logical square
of modalities as well as the »scheme double X« from Seminar XXI
(1973-1974). In the second part of the article, Antonio Negri's and
Michael Hardt's Empire is analyzed, using Lacan's graph of desire.
The connection to the theme of modality is given through the intro-
duction of Bartleby, the character form Herman Melville's story
(translated for this issue): it is shown that Negri constructs his pro-
gram of political ontology as a result of the encounter with Bartleby's
gesture. Bartleby is also at the centre of the essay by Giorgio
Agamben (also translated for this issue), in which his conception of
possibility as possibility not to become actuality is introduced. The
final part of the article draws a comparison of Bartleby with the
figure of the skeptic, as criticized by Hegel in the Phenomenology of
Spirit, and the futdity of his position is shown. Bartleby's stubborn-
ness, which leads him to starvation, is shown to be the consequence
of the logical goal of the death drive.
Key words: modality, four fundamental concepts of psychoanaly-
sis, Empire, skepticism, truth
BARTLEBY: THE BECOMING-PLACE OF THE WORD
Alenka Zupančič
This inteфretation of Melville's Bartleby mostly focuses on the fa-
mous sentence »I would prefer not to«. What is the strange, mysteri-
ous and at the same time explosive power of this sentence? It is
related to the fact that it hollows out a certain segment of reality,
producing a pure place, place without qualities and determinations,
something like the very »placeness« of any place. If we look at it
225
ABSTRACTS
closely, Bartleby's formula follows the logic of what Kant has called
the infinite judgment (as opposed to the negative judgment). - A
judgment where, instead of negadng the predicate, one affirms the
non-predicate. This is what opens up this odd inter-space from which
Bartleby's formula draws its power.
Key words: Bardeby's formula, negado extensa, infinite judgment
226
PROBLEMI 7-8/2004, letnik XLII
Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Peter Klepec, Zdravko Kobe, Janez
Krek, Dragana Kršić, Renata Salecl, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek
Glavna urednica: Alenka Zupančič
Odgovorni urednik: Mladen Dolar
Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«),
telefon: 041 755-050
www.drustvo-dtp.si
Transakcijski račun: 02017-0018113209, z oznako: »za Probleme«
ID: SI26158353
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana
Oblikovanje: AOOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Naklada: 700 izvodov
Naročnina za leto 2004 (z DDV): 6510 SIT
Cena te številke (z DDV): 3255 SIT
Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Fredric Jameson
POSTMODERNIZEM
Alenka Zupančič
NffiTZSCHE
FILOZOFIJA DVOJEGA
G. W. F. Hegel
PREDAVANJA O ESTETIKI
DRAMSKA POEZIJA
Slavoj Žižek
»STRAH PRED PRAVIMI SOLZAMI«
KRZYSZTOF KIESLOWSKI IN ŠIV
Jacques-Alain Miller
O NEKEM DRUGEM LACANU
Uroš Grilc
O FILOZOFIJI PISAVE
NA POTI K DERRIDAJU
Zdravko Kobe
AUTOMATON TRANSCENDENTALE II
KRITIKA ČISTEGA UMA
RAZPOL 12
Jean-François Lyotard
POSTMODERNO STANJE
POROČILO O VEDNOSTI
Mladen Dolar
O SKOPOSTI
G. W. E Hegel
PREDAVANJA O ESTETIKI
UVOD
Kant
KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA
Baruch de Spinoza
TEOLOŠKO-POLITIČNA RAZPRAVA
Sigmund Freud
VIC IN NJEGOV ODNOS
DO NEZAVEDNEGA
RAZPOL 13
Mladen Dolar
O GLASU
Jean François Lyotard
POSTMODERNA ZA ZAČETNIKE
KORESPONDENCA 1982-1985
Sigmund Freud
MOŽ MOJZES
IN MONOTEISTIČNA RELIGIJA
Slavok Žižek
PARALAKSA;
ZA POLITIČNI SUSPENZ ETIČNEGA