no 561 din. Pogodba je bila spiva podpisana s Savinjsko podružnico SPD v Celju za dobo od 1.1, do 31 12 1929. Nato je bila podaljšana še za leto dni pod enakimi pogoji. Na občnem zboru Savinjske podružnice SPD v Celju leta 1930 pa so sklenili, da preide Hausenbichlerjeva koča na Mrzlici s 1. januarjem 1931 v popolno last Trboveljske podružnice SPD, in sicer brez vsakih obveznosti. Koča tudi potem ni bila redno obiskana Ko je prevzela lastništvo trboveljska podružnica SPD, so bili ključi te koče hranjeni v gostilni in trgovini Šporin pri Sv. Katarini za območje Trbovelj, pri Žaniju Drakslerju za območje Hrastnik in pri Pilihu v Žalcu za območje Savinjske doline. Trboveljska podružnica SPD je v času sezone uvedla oskrbovanje ob sobotah popoldne in ob nedeljah, vendar ie za čas od 1. maja do 30. oktobra. Prvi redni oskrbnik v tej koči je bii Žani Draksier iz Hrastnika, in sicer v času od 1. maja do konca poletja 1929. Naslednje leto Draksier ni mogel več oskrbovati te koče. ker je med izletom na Triglav (šla sta skupaj z Antejem Begom, predsednikom Trboveljske podružnice SPD) pri Zelenem snegu oslepel. Zavoljo tega je oskrb-niške posle leta 1930 prevzela žena takratnega tajnika Avgusta Kostanjška.
ODSLUŽEN PLANINSKI DOM
Ko so 28. 9. 1930 pričeli trboveljski planinci z deli za postavitev nove koče oziroma planinskega doma na Mrzlici (ta je bila po dograditvi slavnostno odprta 20. 9.1931), so oskrbovanje Hausenbichlerjeve koče opustili, vendar je ta koča služila za stanovanje delavcem in planincem v času gradnje novega planinskega doma. Po dograditvi novega doma je Hausenbichlerjeva koča služila kot depandansa, deloma pa tudi kot skladišče.
Vsi planinski objekti na Mrzlici, to je častitljiva Hausenbichlerjeva koča, planinski dom, koča Društva prijateljev prirode in lovska koča na bližnjem Humiču, so pogoreli 6. 7. 1942. Požgali so jih partizani, da preprečijo zadrževanja nemških policijskih in vojaških moči na Jem območju.
Po zadnji vojni Hausenbrchlerjeve koče PD Trbovlje ni obnovilo, V spomin na Janeza Hausenbichlerja je PD Trbovlje leta 1963 posebno gostinsko sobo v novo zgrajenem domu na Mrzlici imenovalo Hausenbichlerjeva soba. 18. septembra letos so ob dnevu zasavskih planincev obnovili spomin na to kočo.
PO VSEH PREPOVEDIH JE ZDAJ PREPOVEDANO ŽE GOBARITI
BREZ GOB V NAHRBTNIKU
IGOR MAHER
Po gorah naj ne bi kolesarili, ker uničujemo travno rušo, naj ne bi skakali s padalom, ker vznemirjamo divjad, naj ne bi plezali, ker plašimo ptice, naj se ne bi kopali v gorskih jezerih, da ne bi propadala, naj se ne bi sprehajali s psom, ker ogrožamo svizce, naj... Vsem tem in podobnim priporočilom se je pridružilo še eno: ne nablrajmo gob! Tako nam skoraj ne preostane drugega, kot da pridemo v gore le dihat, pa še to prav potiho. Težko bi zanikal, da to ni kratenje svobode posameznika. Ampak na žalost je tako, da sta zaradi te naše svobode — ob vse večji množičnosti rekreacijskih dejavnosti v gorah — ogrožena svoboda in obstoj drugih prebivalcev gora, živali in rastlin. Če naš obisk gora ne bi dosegal take množičnosti, vseh teh omejitev ne bi potrebovali. Tako pa marsikje že presegamo nosilno sposobnost občutljivega gorskega sveta, kar pomeni, da se zaradi vse številčnejših negativnih vplivov ta svet ni več sposoben prilagajati In ravnotežje se začne rušiti. Najkasneje tedaj naj bi z zakonodajo posegli v dogajanje.
To se je zgodilo tudi v primeru gobarjenja. Gozdovi so bili pod vse hujšim pritiskom, saj gob niso nabirali le naši, temveč tudi mnogi tuji gobarji. Ta dejavnost je namreč v tujini te močno omejena, po drugi strani pa so gobe zelo cenjene. Tako na primer oregonske bele gomoljike dosežejo ceno do 1200 ameriških dolarjev za kilogram. Tudi mnoge druge vrste presegajo ceno sto dolarjev, predvsem v Evropi in na Japonskem.
Zaradi večje zavesti o pomenu gob je mnogo držav uvedlo omejitve in prepovedi. V Italiji je za nabiranje potrebno posebno dovoljenje. Na avstrijskem Koroškem lahko omejeno količino naberemo le julija In avgusta, preostanek leta je nabiranje prepovedano. Poleg tega lahko vsak lastnik uvede popolno prepoved. Tudi na Hrvaškem velja splošna prepoved nabiranja gob. Razumljivo je torej, da so bili naši gozdovi izpostavljeni silnemu pritisku tujih nabiralcev in prekupčevalcev, saj ni bilo omejitev nabiranja. Pomen gob je za nabiralce sicer velik, a zanemarljiv v primerjavi s pomenom za življenje gozda. Bolje bo, da namesto izraza gobe začnemo uporabljati izraz glive. Gobe so namreč le nadzemni, vidni del, večina se skriva pod
PLANINSKI VESTNIK
zemljo v obliki micelija ali podgobja, vse skupaj pa imenujemo gliva.
Glive, ki jih imenujemo saprofitske, so izredno pomembne, saj sodelujejo pri razgradnji organske snovi, kar omogoča kroženje snovi in energije ter stalno obnavljanje življenja. Mikorizne ali simbiotske glive pa so v tesni povezavi s koreninami rastlin. Pomagajo jim pri preskrbi z vodo In hranilnimi snovmi, vplivajo na rast. Ščitijo pred škodljivimi snovmi In organizmi. Tako zelo ugodno vplivajo na rastline, bodisi drobne zeli ali visoka drevesa. Torej je tudi količina lesa, ki ga bomo dobiti Iz gozda, povezana z obstojem ustreznih vrst gliv.
VLADNA PREPOVED
Ti pomembni gozdni prebivalci pa na žalost vse teže opravljajo svoje funkcije. Po Evropi od sedemdesetih let dalje opažajo izreden upad tako števila kot količine vrst. Opazovanja v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem so pokazala, da je v zadnjih treh desetletjih izginilo 40 do 60 odstotkov vrst, v nekaterih predelih nekdanje Češkoslovaške pa celo 80 odstotkov. Med vzroki za tako katastrofalno nazadovanje je lahko tudi nabiralništvo, vendar so poglavitni vzroki očitno SirSI, saj Izginjajo tudi vrste, ki so ekonomsko povsem nezanimive, npr, mušnlce in koprenke. V gozdovih, kjer upada delež lisičk, ostaja število štorovk skoraj nespremenjeno. Obe vrsti sla zelo priljubljeni za nabiranje, razlika je v tem, da prva z drevesom tvori simbiozo, druga pa na njem parazitira. Ker so bolj prizadete mlkorizne glive, je očitno, da propadajo zaradi porušene simbioze med njimi in
drevesi. Glavni krivec za to pa je onesnaženost zraka. S padavinami pride iz takega zraka v tla veliko snovi, predvsem dušika, kar pa poruši ugodno povezavo med glivami in koreninami. Tudi kislost padavin ne deluje ravno blagodejno. Tako ne propadajo le glive, temveč se spreminja tudi podoba gozda. Rastline postanejo bolj občutljive, saj izgube zaščitno oblogo korenin. Mnoge začno izginjati skupaj z glivami. Seveda pa tudi delež nabiralcev, predvsem če pride do tako množičnega navala kot pri nas v preteklih letih, ne more biti zanemarljiv. Pri tem niso ogrožene samo užitne glive. Množice ne-vzgojenih nabiralcev namreč uničujejo vse, kar jim ni znano, poleg tega pa s svojo prisotnostjo vnašajo dodaten nemir med gozdne živali. Da bi se to nevzdržno stanje uredilo, je vlada sprejela uredbo o zavarovanju samoniklih gliv
Ob devetdesetletnici -ob stodevetdesetletnici
Če polistamo po kroniki mesta Celje 1892-1907 (Janez Cvlrn: »Thomas Furstbauer - Kronika mesta Celje 1892-1907« - Celjski zbornik I, 1990 in I, 1991), najdemo podatke: •1.7. 1904 je občinski odbor (Celje) sklenil, da na hišo na Graškl cesti št. 1 (kavarna Merkur) vzidajo spominsko ploščo v spomin na pesnika Johanna Gabrtela Seidla, ki je v letih 1829 dol 840 služboval v gimnažijl v Celju. Sklenjeno je bilo, da bo spominsko tablo izcfelal Hans Bradstatter iz Celja.
• 9. 10. 1904 je bila otvoritev plošče. Slovesnosti se je udeležila tudi pesnikova sestra Min-ka Funke. V kroniki preberemo, da je bila plošča okrašena z reliefnim portretom pesnika in opremljena z napisom: Tukaj je stanoval pesnik Johann Gabriel Seldl. Na vprašanje, kdo je bil J. G. Seidl, najdemo odgovor v sestavku Petra Weissa -Seidl v 424 spodnještajerski Švici« (Savinjske novice
1985). Weiss piSe, da pri pregledovanju prvih potopisov po Zgornji Savinjski dolini nI mogoče mimo J. G Seidla. avstrijsko nemškega le-poslovca, potopisca, arheologa, zgodovinarja, narodopisca in šolnika, ki je v tridesetih in štiridesetih letih prejSnega stoletja napisal in objavil dva potopisa po spodnje Staje rs ki Švici, kot je imenoval predvsem zgornji konec Savinjske doline.
Seidl se je rodil na Dunaju leta 1804 {stodevet-desetletnical). V celjski gimnaziji je učil enajst let Po letu 1840 je postal na Dunaju redni član dunajske akademije znanosti in varuh dvorskega zaklada, imenovan je bil za vladnega in dvornega svetnika itd. Umrl je leta 1875 na Dunaju.
V Celju je stopnjeval literarno delo. Pisal je v nemščini In malo v latinščini, slovensko pa se je naučit bolj za vzorec Kljub temu najdemo v njegovem delu nemške upesnitve slovenskih pripovedk, Med službovanjem v Celju je sistematično prehodil bližnjo in daljnjo okolico. V časopisu Steihsche Zeitschrift je leta 1836 objavil
(UL RS 38/94), ki velja od začetka julija letos. Uredba prepoveduje nabiranje podgobij vseh vrst gliv, pri nabiranju gob pa moramo paziti, da rastišča in s tem podgobja ne poškodujemo. S tem je preprečeno iznašanje podgobja za umetno gojenje gob. Popolna prepoved nabiranja velja za 70 redkih in ogroženih vrst gliv s tako imenovanega rdečega seznama, ki so ga pripravile gobarske družine. Z nekaterimi izjemami (karželj) so te vrste nezanimive za nabiralce, IVfed ostalimi vrstami od skupno preko dva tisoč poznanih pri nas pa lahko izbiramo, kaj bomo nabrali za večerjo. Vendar moramo pri tem paziti, da ne naberemo več kot dva kilograma oziroma le eno gobo, če ta tehta več kot omenjeno. Nabrane gobe je treba grobo očistiti že na rastišču, prenašati pa jih je dovoljeno le v trdi embalaži, ki omogoča Širjenje spor. Nabiranje v plastične vrečke in prenašanje v nahrbtniku ne pride v poštev. Iznos gob in gobjih izdelkov preko državne meje je prepovedan, ra2en tistih, za katere imamo račun trgovca.
GOBE SAMO IZ TRGOVIN
Za obiskovalce gora je Se posebej pomembo določilo, da je v osrednjih območjih narodnih in regijskih parkov ter v naravnih in gozdnih rezervatih prepovedano vsakršno nabiranje gliv. V Triglavskem narodnem parku: ki obsega večji del naših gora, se s to dejavnostjo torej ne bo dobro ukvarjati.
Za vse kršitelje odloka so določene kazni med 10 in 15 tisoč tolarjev za posameznike. Za nadzor skrbijo gozdarska in okoljevarstvena inšpekcija ter nadzorniki v parkih, sodelujejo pa
spis »Die untersteirische Schweiz« (Spodnje-štajerska Švica), v katerem opisuje potovanje iz Celja skozi Savinjsko in Logarsko dolino do slapa Rinke z vzponom čez Škarje na Ojstrico. Weiss pise, da je Seidl spisu dodal seznam alpskih rastlin in popis gora okoli Solčave z navedbo višin. Seidl, ki je bil navdušen nad lepoto pokrajine, je v pripoved vpletal ljudsko izročilo in krajevna imena, ki jih je zapisoval tudi v slovenščini.
Leta 1347 je izšlo najboljše Seidlovo delo ■■Wanderungen durch Tyrol und Steiermark« {Potovanja po Tirolskem in Štajerskem). Weiss piSe, da je bil spis sprva zamišljen kot spremno besedilo k 60 jeklorezom Stuttgartskega slikarja Ludwiga Mayerja.
V poglavju »Prvo potovanje« je med drugim upodobljena tudi Igla in Logarska dolina in natisnjeno besedilo, ki se nanaša na Zgornjo Savinjsko dolino. To besedilo objavlja Peter Weiss v Savinjskih novicah, G. Weiss poudarja, da je J. G. Seidl v svojem potovanju iz Celja v Zgornjo Savinjsko dolino
tudi tržna inšpekcija, carinski organi in policija Na žalost ima uredba nekaj pomanjkljivosti, V osnutku je bila predvidena popolna prepoved organiziranega odkupa, iznosa in izvoza gob. Le na ta način bi lahko učinkovito preprečili pretirano gobarjenje, saj je nadzor trgovine z gobami veliko lažji kot nadzor v gozdovih. Tako pa so v končnem besedilu prevladali interesi industrijskih odkupovalcev, ki bodo kljub evidenci odkupa in kontroli verjetno znali obiti črke zakona in zahteve narave.
Ob potepanju po gozdu se bomo torej v prihodnje lahko in se bomo celo morali bolj posvečati opazovanju drobnih, a pomembnih čudes življenja v gozdu, manj pa brezglavemu tekanju od jurčka so jurčka. Po gobe bomo raje zavili v trgovino, saj nas pridelovalci gojenih gob zalagajo z mnogimi okusnimi vrstami. S tem bomo morda pomagali ohraniti življenjski krog v gozdu, katerega zelo pomemben del so tudi navidez nepomembne glive.
Vojaški helikopterji v gorah
Državni sekretar v Ministrstvu za obrambo Gorazd Vidrih in predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar sta 6. septembra letos podpisala pogodbo: slovenski vojaški helikopterji bodo sodelovali pri oskrbi slovenskih planinskih postojank, predvsem težko dosegljivih v visokogorju, kar bo za helikopterske posadke slovenske vojske hkrati urjenje v ekstremnih gorskih razmerah.
M. n.
navedel in ponekod opisal glavne točke, ki so ga pritegnile na popotovanju: Mozirje, Čreta. Radegunda. Nazarje, Radmirje. Gornji grad, Nova Štifta, Ljubno, Luče, navduSili so ga igla, Solčava. Logarska dolina. Avtor piše, da se je prt Plesniku ustavil slikar Mayer in naslikal panoramo Logarske doline z Ojstrico. Avtor opiše Ojstrico. Škarje, Babo, Brano... Pot konča pri slapu Rinka. Opiše svatbo v Mozirju itd.
Weiss poudarja, da je avtor potoval v tridesetih letih prejšnega stoletja in da se mu vidi trdna zakonitost v romantiki.
V Celju za Seidlom ni ostalo veliko. Sprva se je po njem imenoval studenec v parku, ki se je kasneje imenoval po Mešku in je dobi! še nekaj drugih imen. spominska plošča pa je leta 1918 izginila.
Nemškutarji so hoteli Seidla narediti za nemSkega šovinista, kar pa ni bil. Weiss poudarja, da je bil kozmopolitski avstrijski domoljub Zato je prav, da ohranimo spomin nanj.
Franc Ježovnlk