75 December 2015 Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja UDC-UDK 323.15.342.4 (058) ISSN 0354-0286 (Print /Tiskana izdaja) ISSN 1854-5181 (On-line edition / Elektronska izdaja) Editor-in-Chief / Odgovorni urednik Sara Brezigar (Institute for Ethnic Studies, Slovenia / Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenija) Editor / Urednica Emma Lantschner (University of Graz, Austria, and European Academy Bozen, Italy / Univerza v Gradcu, Avstrija, in Evropska Akademija v Bocnu, Italija) Technical Board / Tehnični odbor Romana Bešter, Meta Gostinčar-Cerar, Sonja Kurinčič Mikuž (indexing and sales /indeksiranje in prodaja), Mojca Medvešek (on-line edition / e-izdaja), Janez Pirc Editorial Board Uredniški odbor Benjamin Barber (Rutgers University, N.Y., USA), Sara Benjamin Barber (Univerza Rutgers, N.Y., ZDA), Sara Brezigar Brezigar (Institute for Ethnic Studies, Slovenia), Milan (Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenija), Milan Bufon Bufon (Slovenian Research Institute, Italy, and University of(Slovenski raziskovalni inštitut, Italija, in Univerza na Primorskem,Primorska, Slovenia), Sean Byrne (University of Manitoba, Slovenija), Sean Byrne (Univerza v Manitobi, Kanada), Jadranka Canada), Jadranka Čačić-Kumpes (University of Zadar, Čačić-Kumpes (Univerza v Zadru, Hrvaška), Fernand De Croatia), Fernand De Varennes (Vytautas Magnus University, Varennes (Univerza Vytautas Magnus, Litva), Rainer Hofmann Lithuania), Rainer Hofmann (University of Frankfurt, (Univerza v Frankfurtu, Nemčija), Boris Jesih (Inštitut za Germany), Boris Jesih (Institute for Ethnic Studies, Slovenia), narodnostna vprašanja, Slovenija), Barbara Kejžar (Center Barbara Kejžar (Centre for School and Outdoor Education, šolskih in obšolskih dejavnosti, Slovenija) William Kymlicka Slovenia) William Kymlicka (Queen’s University, Canada), (Univerza Queen’s, Kanada) Avguštin Malle (Slovenski znanstveni Avguštin Malle (Slovenian Scientific Institute, Austria), Joseph inštitut, Avstrija), Joseph Marko (Univerza v Gradcu, Avstrija,Marko (University of Graz, Austria, and European Academyin Evropska akademija v Bocnu, Italija), Francesco Palermo Bozen, Italy), Francesco Palermo (University of Verona and (Univerza v Veroni in Evropska akademija v Bocnu, Italija), Srdja European Academy Bozen, Italy), Srdja Pavlović (University Pavlović (Univerza v Alberti, Kanada), Tom Priestly (Univerza of Alberta, Canada), Tom Priestly (University of Alberta, v Alberti, Kanada), Albert Reiterer (Univerza na Dunaju, Canada), Albert Reiterer (University of Vienna, Austria), Petra Avstrija), Petra Roter (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Sherrill Roter (University of Ljubljana, Slovenia), Sherrill Stroschein Stroschein (Univerza v Londonu, Združeno kraljestvo), Patrick (University College London, U.K.), Patrick Thornberry (Keele Thornberry (Univerza v Keeleju in Univerza v Oxfordu, Združeno University and Oxford University, U.K.), Vladimir Wakounig kraljestvo), Vladimir Wakounig (Univerza v Celovcu, Avstrija), (University of Klagenfurt, Austria), Colin Williams (Cardiff Colin Williams (Univerza v Cardiffu, Združeno kraljestvo), Jernej University, U.K.), Jernej Zupančič (University of Ljubljana, Zupančič (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Mitja Žagar (Inštitut Slovenia), Mitja Žagar (Institute for Ethnic Studies, Slovenia). za narodnostna vprašanja, Slovenija). Published by / Založil in izdal Inštitut za narodnostna vprašanja / Institute for Ethnic Studies SI, 1000 Ljubljana, Erjavčeva 26, tel.: +386 (0)1 20 01 87 0, fax +386 (0)1 25 10 964, http://www.inv.si, e-mail: inv@inv.siLegal representative / Predstavnik: Sonja Novak-Lukanovič Co-financed by the Slovenian Research Agency / Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Abstracting and indexing services / Vključitev v baze podatkov The journal is currently noted in the following / Revija je vključena v: CSA Sociological Abstracts, CSA Worldwide Political Science Abstract, International Political Science Abstracts (IPSA), FRANCIS, IBZ, IBSS, SCOPUS. Contacts / Kontakti Editorial correspondence should be addressed to / Pošto za uredništvo revije naslovite na: Institute for Ethnic Studies / Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: editortd@guest.arnes.si Ordering information / Naročila: Sonja Kurinčič Mikuž, Institute for Ethnic Studies / Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: sonja.kurincic@guest.arnes.si Disclaimer / Pojasnilo The published articles express authors’ viewpoints. / Objavljeni prispevki izražajo stališča avtorjev. The Journal was published as follows / Revijo smo izdajali: 1960-1986: Razprave in gradivo (Treatises and Documents) ISSN 0034-0251; 1987-1989: Revija za narodnostna vprašanja – Razprave in gradivo ( Journal of Ethnic Studies - Treatises and Documents) ISSN 0353-2720; 1990-2010: Razprave in gradivo: Revija za narodnostna vprašanja (Treatises and Documents: Journal of Ethnic Studies) ISSN 0354-0286. Institute for Ethnic Studies © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 Table of contents / Kazalo ARTIclES / člANKI 5 27 49 83 Jernej Zupančič O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network Katarina Kreceva Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti Miran Komac Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Ethnic Minorities in Slovenia 1920-1941 Oskar Edoror Ubhenin Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015, p. 5–26 Prispevek obravnava vprašanje integracije romskih naselij v naselbinsko mrežo v Sloveniji,kar predstavlja tako formalno kakor funkcijsko spremembo. Teoretični utemeljitvipojmov sanacije in integracije sledi kratek prikaz načrtovalskega stanja romskih naselij.Prispevek se predvsem osredotoča na vprašanje možnosti boljše funkcijske povezanostiv lokalna okolja in s tem izboljšanje kvalitete bivanja slovenskih Romov. Ključne besede: Slovenija, Romi, romska naselja, integracija, prostorsko načrtovanje, manjšine. The paper focuses on the integration issues of Roma settlements in Slovenia, representing bothformal and functional aspects. After a brief theoretical approach of sanation and integrationprocesses of Roma and their living space, the explanation of planning situation of Romasettlements follows, while the main discussion is dedicated to options of a (better) functionalconnection of these settlements in the local environment and therefore improving the quality ofliving of Slovenian Roma. Keywords: Slovenia, Roma, Roma settlements, integration, spatial planning , minorities. Correspondence address: Jernej Zupančič, Oddelek za geografijo/Department of Geography, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta/University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: jernej.zupancic@ff.uni-lj.si. ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network 1. Uvod Pojem integracije je v kontekstu romskega vprašanja (cf. Žugel 1991) verjetnomed najbolj pogostimi. Vendar se večidel nanaša na različne vidike družbenih odnosov, manj pa upošteva lokalno bivalno celoto – naselja. Bivanje Romov seže več desetletij izpostavlja primarno kot problem in velja za enega od glavnih razlogov za neuspešnost pri vključevanju v sistem vzgoje in izobraževanja,brez tega pa je vstop na trg dela težaven in večidel neuspešen. To pogojenost jemogoče na različne načine interpretirati, saj povezanost teh treh variabel nikakor ni premosorazmerna, predvsem kar zadeva zaposljivost Romov; tj. da je tudis skromno kvalifikacijo mogoče dobiti delo. Izbira dela je dejansko bistvenomanjša, večje pa tveganje brezposelnosti. Neurejena naselja so nedvomno razlog tako osebne kakor kolektivne (lokalne skupnosti, soseske) marginalizacije inizključenosti. Upravičeno je zato govoriti o procesu getoizacije, o naseljih pa kot ogetoiziranih prostorih, v katerih se medčloveški odnosi vrtijo predvsem v ozkem območju. V nekaterih romskih naseljih je velika gradbena gostota problem nele nizkega bivalnega standarda temveč tudi generator medsosedskih sporov (Zupančič 2003, 115). Travmatizacija1 stanovalcev se odraža tudi navzven, saj jeposeganje po sosednjih površinah v bližini naselja pogost pojav. A skoraj ne­izogiben, če upoštevamo težnjo po uresničevanju različnih funkcij. S tem se javljatudi problem lastnikov zemljišč, ki ne morejo uživati ekonomskih prednosti svojih posesti. Spori navzven naselje dodatno zapirajo v odnosu do sosedstva,kar utrjuje socialno izoliranost na lokalni ravni. Integracija je po drugi strani želeni cilj večine programov, namenjenih Romomkot ranljivi družbeni skupini. Sedaj se ponuja termin inkluzija kot nadgradnja integracije v smislu doseganja socialnoekonomskih ciljev. Vprašanje bivanja jezopet izpostavljeno kot eno od primarnih, žal pa se prepogosto omenja zgolj v ožjem smislu, to je v funkciji stanovanja in ne širše. Pogosto temelji na povsemiluzornem pričakovanju, da je mogoče predvsem z instrumenti socialnega inter­vencionizma na eni ter sistematičnega opremljanja romskih naselij s tehničnooziroma komunalno infrastrukturo (električno napeljavo, vodovodnim omrež­jem, prometnimi površinami s povezavo na javno cestno omrežje, odvozom ko­munalnih odpadkov ter kanalizacijo), hkrati avtomatično doseči tudi socialne vidike integracije, kot so na primer boljša obiskanost vzgojnoizobraževalnihzavodov, učni uspeh in kasneje tudi uspešnejše tekmovanje na trgu dela. Sedaj so na razpolago vsaj desetletja intenzivnejših interventnih posegov vromska naselja s ciljem njihove tehnične sanacije in legalizacije. Obstajajo podatki, načrti, analize stanj in dobrih praks, kar daje dovolj gradiva za presojoučinkovitosti različnih pristopov in ukrepov. Komunalno infrastrukturo so v zadnjem desetletju že zgradili v marsikaterem romskem naselju, premalo pa jeargumentov, da so v želeni meri doseženi tudi cilji integracije. Toda analiziraniprimeri dobrih praks (kot na primer v Pušči, Vanči vasi, Vejarju (nekdaj Hudeje)) J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem kažejo, da je vsaj parcialno sodelovanje romske soseske in njenih predstavnikov stanovalcem omogočilo boljše sodelovanje s slovensko okolico, več stikov inveč možnosti reševanja problemov (Rogelj 2014). Daleč od pričakovanega, a napredek je vendarle opazen. Velja tudi obratno: romske soseske, ki so zavestno iskale oblike povezovanja bodisi z institucijami na lokalni ali državni ravni alipa bile deležne večje komunikacije s te strani, izkazujejo boljši napredek tudipri infrastrukturnem opremljanju lastnih naselij. Iz tega sledi, da je za dosežek na področju prostorskega urejanja, sanacije in tehničnega (infrastrukturnega)opremljanja naselja kot celote, kakor tudi vključevanja teh naselij v slovenski naselbinski sistem, pomembno povečevanje socialnih stikov Romov s svojimisosedi ter institucijami in organizacijami. V tem smislu govorimo o konceptuodpiranja (romskih) naselij (cf. Zupančič 2014). Prispevek se osredotoča predvsem na vprašanja normativne in funkcijskeintegracije romskih naselij v slovenski naselbinski sistem. Pri tem so romskanaselja vzeta kot prostorske celote lokalno sklenjene romske poselitve, ne glede na to, ali se prebivalci v njih etnično opredeljujejo kot Romi ali ne. Razlikujejo sepo velikosti in tlorisni zasnovi, kakor tudi po urejenosti in tehnični opremljenosti.Pri tem se predpostavlja, da je mogoče pričakovati trajnejše in celovitejše in­dividualne rešitve stanovanjske problematike v urejenih, legaliziranih naseljih.Celostna obravnava romskih naselij upošteva njihovo notranjo raznolikost, saj jele tako mogoče iskati optimalne rešitve za kakovostno bivanje. Poleg osebnega (družinskega) prostora je tam še odprti in javni ter seveda ekonomski prostor. 2. Kratko k metodologiji in teoriji dela Desetletje in pol precej intenzivnega raziskovanja in tudi razvojnega usmerjanjaromskih naselij v Sloveniji je dalo vrsto podatkov, analiz in ugotovitev, pa tudi praksin izkušenj. Opravljene študije (Zupančič 2003; Zupančič 2007a; Zupančič 2010, Zupančič 2013; Zupančič 2014; pa tudi Pirc 2013 in Bešter & Medvešek 2013a);če se omejimo le navedbeno na najbolj uporabne)2 so kljub nekaterim slabostimzajema podatkov dovolj verodostojen in celovit pregled nad opravljenimi ukrepi, investicijami in načrti ter ne nazadnje politikami, ki so te poskuse sprožale invodile. Prispevek zato ne ponuja novih podatkovnih pregledov romskih naselij,čeprav bi bila nova baza podatkov3 več kot uporabna tako za analitičen študijski kakor za različne upravljavske pristope. V prispevku je zato uporabljen kritičenpregled in refleksija na dosedanje politike upravljanja in razvoja romskih naselij. Glavno raziskovalno vprašanje v prispevku se nanaša na področje načrto­vanja romskih naselij in se pri tem ožje osredotoča na načrtovalski proces sam.Zaradi posebnosti geneze in sedanje strukture romskih naselij je pogled na načrtovalski proces širši in zajema poleg postopkovnih prvin tudi elementesocialnih in kulturnih politik, je predstavljeni pristop nujno konstrukcija. Ta imaza sabo predvsem kritično refleksijo na dobre (in tudi slabe) prakse procesiranja 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network razvoja romskih naselij. Zato v metodološkem pristopu sintezni način odločno prevladuje, a le zato, ker je ustrezno utemeljen na dovolj obsežni analizi študijskihprimerov iz preteklosti. Pri tej konstrukciji (kot je na primer o pomenu in vlogiromskega predstavništva podal Komac (Komac 2007, 8–10)) se prvenstveno lahko upoštevajo predvsem slovenski primeri, čeprav bi bilo navedene pristopemogoče uporabiti tudi v drugih (tujih) okoljih. Prikaz planibilnosti romskih naselij je razdeljen na dve ravni: državno in lokalno. Medtem ko ima druga vsajveliko praks in je refleksija po tej strani lahko tudi kritika določenih pristopovob oceni praktičnih dosežkov (Zupančič 2014, 205–211), je prva predvsem na ravni postavljanja konstrukcije. Ta izhaja iz analize dobrih praks (Zupančič 2011,145–149), na katero so se vsaj deloma naslonili tudi nekateri ukrepi in razpisina področju infrastrukturnih investicij, potem ko je Komisija za zaščito romske skupnosti sprejela glavne smernice Strokovne skupine za reševanje prostorskeproblematike romskih naselij po poročilu le-te leta 2010 (Zupančič 2010, 123–140), nekatere smernice – vsaj kar zadeva specifične družbene potrebe romskih naselij – pa so nastale že nekaj let prej in imajo za seboj tudi vrsto praktičnihizkušenj (Zupančič 2006a, 59). Tako kot ugotavlja tudi Pirc (2013, 56–61),imajo dnevni centri (Bešter Medvešek 2013b, 7)4 v romskih naseljih pomemb­no poslanstvo zlasti za mlajšo (večinoma šolsko) populacijo, kar (interpretativno) izkazuje potrebo po prostorih za družabnost; dejansko so taka mesta javniprostor v romskih naseljih; pomen javnega prostora je razložen na drugem mestu(Zupančič 2013, 12). V teoretičnem kontekstu zavzema osrednje mesto v tem prispevku pojemspecifičnega romskega prostora in njegove notranje socialno-prostorske dife­renciacije ter prostorskega ravnanja Romov (ker je raziskava orientirana k tejskupini prebivalstva). Pri tem je treba podčrtati veliko razliko med pojmomastanovati in bivati. Razlika je strateškega pomena, saj zajema prvi pojem le osebni tj. individualni prostor, drugi pa obsega poleg osebnega bivališča tudi naseljekot socialno-prostorsko enoto, vključno z (večjim ali manjšim) funkcionalnimzemljiščem. Za prvega je odgovoren posameznik (lastnik, stanovalec) sam inga uresničuje prek ekonomskih, socialnih, kulturnih, pravno-normativnih in tehničnih vzvodov, za drugega pa je v bistvenem obsegu odgovoren tudi uprav­ljavec prostora na ravni določene administrativne enote. Pojem bivanja je zatonujno kolektiven in geografsko širši, pa tudi bolj kompleksen. Romski prostor je prostor stalne navzočnosti Romov v ožjem in prizorišče uresničevanja večinesvojih potreb v širšem smislu; obenem je to tudi območje prostorske identifikacije Romov. Po dosedanjih raziskavah (Zupančič 2014, 57–61) so to predvsemromska naselja. Znotraj naselja razlikujemo osebni (tudi zasebni) prostor (daljese ga členi glede na prevladujočo namensko rabo kot na primer stanovanjski, ekonomski ipd. prostor) ter javni prostor (javne prometne površine, zelenice,športno-rekreacijske površine, vrtci, šole, ekološki otok, sakralni objekti, objektimaterialne kulturne dediščine idr.). Posebej se lahko izdvaja tudi odprti prostor J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem (lastniško opredeljen kot lastnina fizične ali pravne osebe, vendar zaradi narave obratovanja dostopen za javnost (lokali, delavnice ipd.). V socialnogeografski dikciji je prostorsko ravnanje (kakršno je na primeroblikovanje osebnega bivališča in širše naselja) odvisno od štirih skupin dejav­nikov: fizičnogeografskih razmer (ali bolj plastično: naravnega okolja), sklopaživljenjskega stila (ki obsega različne navade, vrednote, stališča, tradicije ipd. in je navadno vezan na določeno pripadnost neki širši socialni skupini), ekonomikeravnanja (ekonomske možnosti, dostopni materiali) in normativnih aspektov(pravna določila, postopkologija, normativi, tehnični standardi, merila družbene sprejemljivosti, pa celo percepcije kakovosti, stilistike ipd. in sicer tako javnosprejeti normativi kakor tudi na ožje skupine vezana določila). Drugi temeljnipojem je naselje. Opredeljeno je kot prostorsko in socialno relativno zaključena celota – lahko bi jo imenovali tudi prostorsko določena skupnost – s prevladoromskega prebivalstva. Romska naselja so oblika trajnejše prostorske umestitveRomov in so v zadnjem stoletju dosegla izjemen razvoj. Rado se prezira, da je bilaše dve generacije nazaj zidana hiša redkost (cf. Štrukelj 1991 ali še bolj Štrukelj2004) in je bila potovalnost del prostorskega obnašanja (Štrukelj 1979), vnekaterih družbenih okoljih pa je vsaj delno potujoči način še relevanten način življenja Romov in sorodnih skupin (Kenrick 2000), kar seveda pogojuje tudidruge elemente življenjskega stila, začenši z ekonomsko bazo (delom) in iz nje izvirajočimi dohodki (Horvat 1999) ter navsezadnje kulturno artikulacijo z je­zikom kot vrhnjim delom piramide romske kulture (Klopčič 2007). Bivalnikontekst je po drugi strani – kakor omenjeno že na začetku – izhodišče drugih (predvsem integrativno pomembnih) življenjskih funkcij: izobraževanja in delovnega usposabljanja ter vstopa v ekonomske sfere ter ustvarjalnost kot humanekategorije. Izkušnja je, da je skromnost na področju stanovanja zavirala ali povsem blokirala posameznikove možnosti izbire na področju dela, izobraževanja ipd. (cf.Klopčič 2010, 200; še bolj nazorno tudi Macura & Macura-Vuksanović 2007),hkrati pa reducirala tudi pripravljenost večine po sprejemanju Romov (Komac 2005, 6–20), kar je vodilo v instrumentalizacijo protiromskega razpoloženja.5 Romska naselja so bila tako skoraj avtomatično izenačena kot problematična v več ozirih in pretežno z vidika okolice, manj pa navznoter. Na tem mestu so teoretične postavke le na kratko opredeljene, širša razlaga jezaradi omejenega prostora nemogoča. Leta 2007 je bil v okviru dela posebne strokovne skupine6 predstavljen okvirnirazvojni načrt romskih naselij v Sloveniji, po katerem bi bilo glavnino romskihnaselij mogoče razvijati in modernizirati na obstoječih lokacijah, s tem, da se 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network vzpostavijo mere legalnosti, uredijo lastniški odnosi in vzpostavijo vsaj minimalni tehnično-gradbeni standardi. Nadaljnje delo na tem področju (Zupančič 2010,24–26) je predstavilo postopkovno natančnejšo konstrukcijo dela na tem 10 področju (Zupančič 2011, 123–135). To izhodišče predstavlja temeljno premiso razvoja romskih naselij, in sicer v smeri vključevanja v slovenski naselbinskisistem (Zupančič 2012, 90). Le nekaj romskih naselij nima teh možnosti in je zanje potrebno iskati nadomestne lokacije ali pa individualne stanovanjske re­šitve (Zupančič 2007b, 683; in podobno Zupančič 2012, 94–95). Legalnost je tako eden od temeljnih ciljev na področju reševanja bivalne problematike Romov,ki pa jo je mogoče dosegati na več načinov, od prej (Zupančič 2011) predlaganih sistemskih in sistematičnih rešitev do intervencijskih solucij s poceni gradnjami7 montažnega tipa. Improvizirane gradbene rešitve so bile posebej pogoste vobdobju nagle demografske rasti ( Josipovič 2009, 169-170), kar je zaradi omejenega prostora vodilo v (pre)veliko gradbeno zgoščenost (Zupančič 2014,96) in s tem povezane medsosedske probleme. V tem kontekstu velja omeniti tudiidejo o intervencijskem zakonu in ad hoc legalizacijo z namenom vzpostavljanja čim prejšnje formalne legalnosti. Pri tem se računa, da bi vzpostavljena legalnostomogočila hitro implementiranje komunalnih investicij in tudi posamezniki bi lažje individualno dosegali različne razpise. Toda slabe izkušnje (Zupančič 2010)8 ter pravne kolizije9 postavljajo tako idejo v kategorijo iluzije. Pri mnogih romskihnaseljih vprašanje lastništva zemljišč ni rešeno.10 Poleg tega podobne interventnerešitve povečajo aspiracije po državnem intervencionizmu, zmanjšujejo pri­pravljenost prebivalcev po legalnih oblikah prostorskega obnašanja ter utrjujejopričakovanje, da je ustvarjanje dobrih pogojev bivanja naloga (tudi finančna)družbe oziroma države in ne možnost posameznika (lastnika, uporabnika). V istem dokumentu je bil ta pristop zavržen že na začetku, ker (poleg že prejomenjenih očitkov) vodi do statusnih sprememb, a skoraj v ničemer ne zahteva sodelovanja lokalne romske skupnosti v preobrazbenem procesu. Dolgoročnobi vodil v izrazito inertni, v lastne kroge obrnjeni razvoj in torej povsem pročod integracijskih11 prizadevanj. Prevladalo je stališče o postopnem strukturnemprilagajanju in hkratnem vzpostavljanju legalnosti. Ta pristop je mogoče za­govarjati tudi zaradi že preverjenih dobrih praks, ki so vsaj v glavnih potezahsledile tej ideji. V tem načrtu je poudarjeno partnerstvo med upravljavcem pro­stora (občino), stanovalci (Romi) in državnimi institucijami. Romska naselja naj bi postopno strukturno modernizirali, opremili s povsem enakovredno ko­munalno infrastrukturo kot ostala naselja v Sloveniji, legalizacija pa bi bila do­sežena kot pravni zaključek teh procesov. Ideja temelji na kompetitivnosti tudi med romskimi naselji oziroma občinami, saj je izgradnja komunalne infrastruktureskoraj v celoti vezana na državna intervencijska sredstva v obliki javnih razpisov(Zupančič 2014, 168–169). Ob tem se je treba zavedati upravljavske dediščine, po kateri so bila pro­storsko-razvojna vprašanja romskih naselij večinoma odrinjena na stran in so J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem vanje posegali sporadično in s planerskim minimalizmom (Zupančič 2006b, 17– 18). To je bilo poceni za občine in državne institucije, saj so aktivnosti reševanjailegalnih poselitvenih agregatov prelagale na poznejši čas, odgovornost naprtiledruga drugi, težave pa prepuščale lokalnemu prebivalstvu (ibid.). Taka miselnost 11 se je zadržala deloma tudi zaradi prepričanja, da je treba romsko problematikoreševati od zunaj, interventno, t.j. delati za Rome in ne z njimi (Zupančič 2006c, 619–622). V ta kontekst se je dobro podala tudi sintagma domnevne nestrpnostilokalnega prebivalstva v bližnjem prostorsko-socialnem stiku (z romskimi naseljioziroma Romi) s pisanim repertoarjem očitkov od egoizma do šovinizma ali sovražnega govora v primerih, ko so slovenski sosedje (večinoma upravičeno)12 naslavljali kritike in apel po pomoči na lokalne ali državne institucije. Tekonstelacije so utrjevale status quo v odnosih med tistimi, ki bi lahko bili partnerjiv razreševanju lokalnih težav (Zupančič 2004; kontekstualno tudi v Žnidarec Demšar 2006, 45–49). Izkušnje projektnega dela z določenimi skupinami Romovkažejo na sinergetske integracijske učinke tudi v širšem smislu (Žagar & Klopčič 2006). Zaradi vztrajanja pri trajnem tutorstvu so prevladovale (in še vedno!) ideje o reševanja od zgoraj in koncepcije hitrih zasilnih rešitev. Slednje samo utrjujejomarginalnost teh naselbin in jim s tem podaljšujejo agonijo, prve pa so drag poskus izkazovanja državne in lokalne dobrote, dejansko pa ignorirajo tisto, kar je najboljdragoceno: izkušnje in ambicije stanovalcev. Izkušnje (analiza dobrih praks,Zupančič 2014, 173–175) kažejo na težnjo po bivalni konformnosti in sledenju slovenskim zgledom. Tako naziranje je med Romi prisotno in je – razvojno gle­dano – dejansko potencial, emotivna energija ljudi, ki si želijo povsem slovenskimrazmeram primerljivega standarda (Zupančič 2013, 6) in je mogoče utemeljenoračunati, da bo taka tendenca eno od vodil prihodnjega prostorskega ravnanja.13 Zato je bistvenega pomena narediti paradigmatični preskok v razmišljanju omožnostih razvoja ter perspektivah in potencialih romskih naselij. Pri tem jesmiselno slediti načelom trajnostne razvojne paradigme, in sicer upoštevajoč principe racionalnosti, partnerstva, legalizma in profesionalizma v vseh korakihplanerskega procesa (Zupančič 2014, 212–214). Trajnostna razvojna paradigma je smiselna, dosegljiva in uresničljiva, zato lahko velja kot splošna usmeritev zaSlovenijo prihodnosti.14 V to paradigmo se postavlja vizija razvoja romskih naselij in na njenih temeljihglavne strateške usmeritve (oziroma strategija kot uradno sprejeti dokument). Pri tem so romska naselja del marginalnega poselitvenega prostora v Sloveniji, odrazin posledica specifičnih ravnanj v preteklosti. Vizija razvoja romskih naselij najsledi trem ključnim smernicam: 1. Romska naselja naj v celoti in enakovredno postanejo del slovenskega na­selbinskega sistema, in sicer na podlagi partnerskega odnosa med stanovalci (Romi: investitorji), lokalno skupnostjo (občino: upravljavec) ter državnimiinstitucijami (resorna ministrstva in službe: usmerjevalec, nadzornik insofinancer). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network 2. Sanacija javne tehnične infrastrukture in individualnih stanovanjskih zgradb po načelih partnerstva in participacije. Pri tem je pomembno upoštevatizatečene razmere glede tlorisne zasnove in pri tehničnih – gradbenih inarhitekturnih standardih izhajati iz načela varnosti, pri ostalih vidikih pa je smiselno dopuščati večja odstopanja (na primer gradbenih stilov). 3. Razvojna naravnanost romskih naselij in varovanje kulturne dediščine, upoštevajoč pri tem lokalne prostorske možnosti in kulturne posebnostiarhitekturnih stilov do mere, ko so ti še varni. Smernica vključuje razvoj jav­nega, odprtega in zasebnega prostora ter dinamično uporabo lokalnih po­tencialov, na drugi pa zaščito naravnih vrednot ter kulturne dediščine. Vizija zahteva na eni strani dovolj analitičnega uvida v dosedanji razvoj, na drugipa zahteva določeno drznost stanovalcev in upravljavca prostora. Temeljnegapomena je, da se vsa romska naselja, ki nimajo izrecnih ovir za pridobitev legalnih statusov, v procesu postopnega prilagajanja integrirajo v slovenski naselbinskisistem, tj. postanejo njegov del. Dolgoročno naj bi imela romska naselja enakinfrastrukturni standard kot slovensko sosedstvo in tudi vzdrževati bi se morala na enak način. To nalaga Romom vrsto obvez, saj bo potrebno skrbeti tudi zafinanciranje različnih enkratnih in sprotnih vzdrževalnih stroškov, v zameno pabo legalnost omogočala stanovalcem in občinam potegovanje na javnih lokalnih, državnih in mednarodnih razpisih ter zavarovanje svojih nepremičnin. S temko stanovalci uredijo nepremičninske odnose tj. pravno pridobijo lastnino, sesprožajo novi odnosi do sosedstva. Večja mera odgovornosti in senzibilnosti za reševanje oziroma odpravljanje lokalnih težav (na primer v prometnem režimu,varstvu pred poplavami in požari) oziroma ambiciozno poseganje za prednostmi lokacije (razvojni projekti, trženje kulture ipd.) pa so nadgradnja. V tem procesunajveč pridobijo zlasti stanovalci sami, saj se jim z legalnimi stanji bivanja odprejomožnosti pravnega prometa z nepremičninami ter možnosti zavarovanja svojega premoženja. To zahteva odgovoren odnos ne le pri vzpostavitvi (kjer je možnostzunanje pomoči), temveč še bolj v nadaljevanju, ko so bolj ali manj izpostavljenitrgu dela, izobraževanja, oskrbe in drugih vsakodnevnih funkcij. Vzpostavljanje legalnosti torej implicitno zahteva spremembo prostorskega obnašanja v smeriodgovornosti, vzajemnosti in končno tudi solidarnosti. Ni dvoma, da bo tamiselni preskok izjemno zahteven in morda v posameznih primerih omahujoč ali celo neuspešen. Toda razvojna vizija je potrebna, saj določa dolgoročno smerrazmišljanja in delovanja, na katero se naslonijo državni strateški dokumenti in za njimi občinski prostorski akti. Čeprav se zdi smernica vključevanja večine romskih naselij v slovenskinaselbinski sistem ter ob tem vzpostavljanje legalnih stanj logična, je njeno uresničevanje na lokalnih ravneh vendarle problematično zaradi dveh okoliščin.V praksi zadnjega desetletja se je pokazal velik vpliv romskih svetnikov v tokusodelovanja med občino in lokalno romsko sosesko. Toda v nekaterih primerih J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem je bila skrb posvečena predvsem večjim romskim naseljem in tem, s katerimi so ti svetniki dobro sodelovali. Romski svetniki so imeli tu očitno zelo pomembenvpliv, kar je povečalo njihov ugled tako znotraj lokalnih romskih skupin kakortudi v uradnih lokalnih okoljih. Toda zlasti manjši romski zaselki so ostali v sen-13 ci interesov načrtne preobrazbe. Čeprav je jasno, da že zaradi obsega razpisnihsredstev ni mogoče hkrati reševati legalizacijskih in infrastrukturnih zadreg v vseh romskih naseljih, se na državni ravni kaže očitna tendenca zapostavljanja manjšihnaselij. Tendenco je očitno nekoliko pospešilo tudi določilo, da mora za prijavo narazpis vlagatelj (občina) izpolnjevati pogoj vsaj delne organiziranosti v kontekstu romskih vprašanj. Ker nekatera okolja tega niso izpolnjevala, na natečaju nisomogla sodelovati (na primer občini Ribnica in Brežice), čeprav po primerjalnianalizi (Zupančič 2007c; Zupančič 2011) ni očitnih ovir glede nesprejemljivosti lokacij. Vsaj v strateškem okviru je pomembno izpostaviti razvojne možnosti tudiza te primere. Tretji poudarek velja načelom trajnostnega razvoja, ki izpostavljajo iskanje, prepoznavanje, uporabo in zaščito elementov, ki z nekaj prizadevanja postanejouporabne dobrine. Talna voda, zrak, plodno zemljišče ali že uporaba streh zazbiranje padavinske vode so realno in potencialno dobrine, ki lahko vplivajo na energetiko, oskrbo z vodo in hrano stanovalcem romskih naselij. Poleg tega lahkotudi pomembno estetizirajo širši bivalni prostor v naselju in ob njem, zelo ugodno pa vplivajo tudi na reakcijo slovenske soseščine glede na to, da je bila vizuelnazasmetenost problem, ki so ga v različnih terenskih raziskovanjih sogovornikipogosto navajali kot moteč. Na drugi strani so urejeni drevoredi v Pušči in Kamencih zelo dobro sprejeti tako med stanovalci (Romi) kakor pri obiskovalcih(Zupančič 2014, 202). To naselje se izkazuje tudi s svojo monografijo (Rudaš2011) in precej živahno društveno dejavnostjo. Med tovrstne potenciale sodijo tudi elementi materialne kulturne dediščine, tako arhitekture (nepremične)kakor mnogo številčnejše premične ter bogate nematerialne dediščine in tradicije(cf. Bešter & Medvešek 2013b). Ta segment je sicer zelo pomemben tudi za razvoj in ohranjanje jezika in identitete kot pomembne podpore romskegalokalnega zavedanja in samozavesti. Nekoliko bolj ambiciozno zastavljeni projekti ekonomizacije kulturne dediščine pa so lahko tudi poslovno zanimiva niša. Polegtega je pomemben posredni družabni učinek naporov lokalne romske soseskepri prizadevanjih za skupne dobrine v naselju. To je predvsem javni prostor (na primer prometne površine in območja ob njih, morda zelenice, šolski objektoziroma vrtec, klubski in športni prostori, verski objekti, drevoredi in zavarovanaobmočja kulturne dediščine. Skrb za skupno dobro povezuje, utrjuje, identificira in solidarizira skupnost, povečuje komunikacijo in različne interakcije navznoter(med prebivalci sosesk) in tudi navzven, v odnosu do slovenskega sosedstva terrazličnih institucij. Večja interaktivnost navzven poveča pretok ljudi, ustvarja družabne povezave in prek njih prenos izkušenj in praks. V nadaljnji razpravi jenavedeno, kako pomembni so ti mali koraki za razvoj romskih naselij in predvsem 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network za dosego integracijskih učinkov, ne nazadnje pa tudi za uspešnost želenih legalizacijskih postopkov. V dosedanjih konceptih sanacije romskih naselij so bili socialni in kulturni momenti (Zupančič 2009, 28) skoraj dosledno prezrti: romska naselja so bila predvsem skrb in dolžnost, ne pa razvojna priložnost.15 Niti za stanovalce ne. Omenjene podrobnosti so v praksi sicer povsem domena lokalnih romskih skupnosti in načrtovalcev na lokalni ravni. Toda ker jih doslej večinoma niso vključevali v celovitost načrtovanja, ampak so vztrajali zgolj pri ozkih tehničnih, pravnih (postopkovnih) in ekonomskih postavkah in kazalcih, je bil načrtovalski proces večidel omejen na majhno število ljudi in je lokalna romska soseska postopke večinoma le opazovala. Postopkovno gledano je to skrajšalo procedure, a premalo animiralo bodoče uporabnike in skrbnike teh projektov. Ker je bilo načelo participativnosti16 sprejemanja prostorske dokumentacije oddaljen in skromno uresničljiv pojem, ter pri projektih Romi največkrat niso dejavno sodelovali, se zato tudi niso razvili elementi odgovornosti in vzajemnosti. Zato je potrebno poudariti potrebo po spremembi razmišljanja in ravnanja v smeri večje vključenosti in sodelovanja pri sprejemanju prostorske dokumentacije in dalje njenega uresničevanja v praksi. Te elemente je smiselno izpostaviti v izhodiščnem strateškem načrtovanju. Razen umeščanja infrastrukture državnega pomena ter drugih objektov in po­segov, katerih skrbnik in uporabnik so državne institucije ter njihovi organi v ses­tavi, so vsi ostali posegi v prostor v pristojnosti občin in s tem posredno in ne­posredno odvisni od uvidevnosti občinskih svetov ter županov neposredno, da določene postopke v kontekstu urejanja romskih naselij pričnejo, pridobijo sredstva in projekte tudi zaključijo. Formalno gledano je zato izjemno pomembno odzivanje lokalnega prebivalstva, da bo pri postopkih sodelovalo. V končni po­sledici je uresničevanje strategije razvoja romskih naselij (če bi jo oblikovali) odvisno od osveščenosti, zavzetosti in tudi strokovne kompetentnosti lokalnih ravni; od ekonomskih, prostorskih in kadrovskih potencialov občin na eni ter participativne pripravljenosti lokalnih romskih skupin na drugi strani. Vendar je delo že omenjene strokovne skupine v obdobju od 2007 dalje pokazalo, da je koordinativno medresorsko delovanje lahko pomembna spodbuda občinam pri animiranju za večjo zavzetost pri reševanju prostorske problematike romskih naselij. Omenjena strokovna skupina je z organizacijo izobraževanja romskih svetnikov, pa tudi s srečanji z odgovornimi na občinah (prostorske konference) kot obliko posrednega vplivanja na eni ter s finančnimi spodbudami pomembno povečala delo na tem področju, kar se kaže tudi v opazno večji (za skoraj tretjino) J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem formalni urejenosti romskih naselij (Zupančič 2014, 147–148). Ta ukrep je dokazal, da predhodna sprememba zakonodaje na področju prostorskega urejanja v kontekstu sanacije marginalnih prostorov ni nujni predpogoj (bi pa v določenih ozirih nedvomno olajšal delo) za pričetek in potek sanacijskih posegov in da ti kljub vsemu ležijo predvsem v domeni lokalnih okolij. Obenem je ta planska dinamika izpostavila zapletenost procesa prostorskega odločanja ter pomen neformalnih dejavnikov, ter razgalila slabosti pretežno tehnično, po­stopkovno in ekonomsko naravnanega sistema prostorskega načrtovanja. Širši družbeni vidiki so formalno zapostavljeni in zato neredko (če niso lokalne akcij­ske skupine zavzete in budne) sploh ne izpostavijo problemov, ki pa zelo hitro zadevajo lokalno prebivalstvo. Tako je vstop stroke17 prek izdelanih strokovnih podlag usodno odvisen od projektantov, ti pa od naročnika. Čeprav je v Sloveniji nekaj uspešnih primerov – dobrih praks – kot na primer v Krškem (Občina Krško 2006), Murski Soboti (Rudaš 2011), Trebnjem (Rogelj 2014)18, Novem mestu (Projektni biro Acer 2006) in Tišini, je v splošnem težko trditi, da so bili koncepti romskih naselij sistematično deležni širše strokovne podpore oziroma presoje. Legalizacija je dolg in naporen proces primarno normativnega značaja (tj. doseči mora stopnjo zakonske skladnosti in urejenosti), po svojem poteku in vključenih aktivnostih pa jo lahko v širšem kontekstu razumemo kot dinami­čno prepletanje različnih pravno-normativnih, ekonomskih, socialnih, socialno­psiholoških, kulturnih in političnih korakov, usmerjenih k istemu cilju. Če je integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem strateški cilj države, je doseganje legalnosti taktični etapni cilj na ravni občine kot upravljavske enote. Dejansko gre za prilagojeni načrtovalski proces, ki mora po eni strani slediti normativno-pravnim vidikom in smernicam, po drugi pa iskati načine doseganja planske učinkovitosti glede na specifične probleme romskih naselij. Ti vidiki še ne rešujejo tudi individualnih težav bivalne kakovosti Romov v romskih naseljih; za to morajo poskrbeti sami z določenimi ekonomskimi spodbudami in mehanizmi socialnega intervencionizma ali brez njega. Kako torej načrtovati razvoj romskih naselij na lokalni ravni? Sledeč prej postavljeni viziji razvoja romskih naselij (ki pa ji žal ni sledila vsaj okvirna strategija razvoja romskih naselij – ožje marginalnih okolij, širše prosto­rov) je primarni strateški cilj integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem ob hkratni (sočasni) sanaciji teh naselij, pri čemer je v procesu zahtevano tripartitno sodelovanje lokalne, državne in romske strani. Na podlagi analize dob­rih praks kot temelj nadaljnjega dela je bil pripravljen nabor in zaporedje postop­kov, ki okvirno določa potek ukrepov in aktivnosti ter opredeljuje posamezne nosilce ter predvideva etapne cilje na poti integracije romskih naselij. Ni nujno, da koraki potekajo v povsem takem zaporedju, kot je prikazano (preglednica 1). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network Korak Opis aktivnosti Glavni dejavniki Glavni pričakovani rezultati 1. definicija -opredelitev območja romskih naselij za zazidalno zemljišče primerno za stanovanjsko rabo -občina -območje postane v OPN primerno za vzpostavljanje legalnosti 2. urejanje -Romi prek različnih shem pridobijo -Romi - parcelacija lastništva lastniško pravico -izvaja se parcelacija in pripravi načrt sanacije naselja -občina -podjetja -lastniki zemljišč -ureditev lastniških odnosov 3. koncept -prek različnih aktivnosti Romi -Romi -stanovalci povečajo stopnjo odpiranja v naselju odpravijo bariere, -državne institucije odgovornosti do skupnih dobrin. naselja se vključujejo v lokalno okolje -stroka -civilna družba -postopoma se oblikuje pozitivna percepcija naselja 4. razvojno -prek razpisov in drugače občine -vstop državnih -pridobitev razvojnih sredstev in načrtovanje pridobijo sredstva, strokovne rešitve - izvaja se sanacija in prenova -pripravi se razvojni model naselja institucij -strokovne institucije vsebinskih programov 5. sanacija in legalizacija -sanacija degradiranih površin -ureditev javne infrastrukture in povezave v okolju - občina - Romi -formalna vključitev naselij v slovenski naselbinski sistem in sanacija stanja Vir: Zupančič 2014, 206. Ti koraki so splošni in veljavni načeloma za vse primere, lokalne posebnosti pa jemogoče uveljavljati in upoštevati v vsakem posameznem primeru. Širše jih lahko razložimo takole: 1. Opredelitev aktualne površine romskega naselja za stanovanju primernozemljišče. To je ukrep občine, ki prepozna realno naseljeni prostor za ustrezen in v veljavnem prostorskem dokumentu izrazi možnost določene namenskerabe (zazidalno zemljišče) in s tem posredno opredeli namero pričetka vz­postavljanja legalnosti. Brez tega koraka ostali niso mogoči. To je ukrep do­ločenega načrtovalskega poguma (ker je korak, ki še ni gotov, če ne bodourejena tudi pravnoposestna razmerja) in na drugi strani zaupanja, da bodostanovalci temu sledili in v nadaljevanju dejavno sodelovali na različne načine, od urejanja lastniških odnosov s sedanjimi lastniki (kar je dokaj pogosto) intudi poravnali določene postopkovne stroške (na primer za uzurpacijo tujelastnine ter ceno gradbenih postopkov). V okoljih, kjer Romi zaradi različnih razlogov enostavno čakajo na interventno rešitev, ukrep nima razvojnega pomena. V tem kontekstu je treba izpostaviti problem varovanja kmetijskihzemljišč (več v Škraba 2007; Steklačič 2003)19 ter zavarovanih območij. Težavaje prisotna marsikje na kmetijsko ugodnih in tudi manj ugodnih zemljiščih, medtem ko se zaščitništvo uveljavlja zlasti v bližini vodnih virov in določenih(vrednih) habitatov (na primer na Goričkem). Prvi lahko predstavlja resen problem in celo nepremostljivo oviro, drugi pa zahteva omilitvene ukrepe alipa spremembe aktov o zavarovanih območjih. Mestoma se postavlja vtis, da J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem sta tako prva kakor druga ovira odraz rigidnega razumevanja načel varovanjanaravnih dobrin RS (kar dobra kmetijska zemljišča in območja vrednihnaravnih habitatov nedvomno so), lahko pa z rigidnostjo le prikrivata Romom17 nenaklonjena stališča. Vendar je potrebno vsak primer presojati posebej in zveliko mero taktnosti. 2. Drugi ukrep obsega vzpostavljanje lastniških odnosov v primerih, ko stanovalcizasedajo nepremičnino oziroma posest tretje fizične ali pravne osebe. Velja tudiv primeru, ko je lastnik državni organ / institucija oziroma lokalna skupnost.Sodeč po analizah preteklega desetletja (cf. Zupančič 2014, 154–155) jeprodaja zemljišč Romom tudi v primerih, ko že nekaj desetletij zasedajodoločene parcele, izjemno težavna in počasna. K temu precej prispevajo poeni strani pričakovanja, da je morda obstoj naselja časovno vprašljiv in bomogoče lastnik še ekonomsko koristil svojo lastnino, po drugi pa tudi načelnastališča in izogibanje stikov z Romi. Ne glede na to, ali je tolikšna zadržanostposledica protiromskih stereotipov in predsodkov, ali pa nezaupanja vkorektnost transakcije, temelječe na realnih slabih izkušnjah, predstavlja vkoncepciji urejanja romskih naselij veliko oviro. Lastniki od svoje lastninenimajo nič, Romi pa razen začasnega uživanja (dejansko uzurpacije, če nisolastniki) tudi ne. Izrecno je treba poudariti, da je ta korak mogoče pomembnospremeniti le v zaupanja vrednem ozračju medsebojnega sosedstva. Poskusinekaterih nevladnih organizacij in političnih strank, ki v javnem diskurzuobtožujejo slovenske sosede nestrpnosti, šovinizma ali rasizma, ali pa pristo­pi državnih in lokalnih organov, ki ignorirajo težave lastnikov, so za raz­reševanje teh situacij (spremembe lastništva) morda največja težava. Da bispodbudili pravni promet z nepremičninami, je temu področju potrebnonameniti bistveno več pozornosti in taktnosti. Zelo izpostavljen je tudi eko­nomski oziroma natančneje finančni vidik, saj je nepremičnina draga, eko­nomske možnosti mnogih Romov pa dostikrat šibke. Do določene mere jete probleme mogoče reševati z različnimi shemami kreditiranja. Pomembnoje, da so dovolj stimulativne in ekonomsko vzdržne. 3. Tretjo nianso predstavlja niz ukrepov in postopkov, katerih skupni imenovalecje povečevanje stikov med prebivalci romskih naselij in njihovim bližnjimin tudi bolj oddaljenim sosedstvom. V elaboratu (Zupančič 2011) in tudipozneje (Zupančič 2014, 206) je dobila naziv koncept odpiranja (romskih)naselij. Verjetno je to tudi osrednji del bodočih prizadevanj za modernizacijoromskih naselij (Zupančič 2014, 207–208). Po svoji vsebini je ta faza za sistemeplaniranja povsem netipična, saj ni postopkovne narave, temveč neke vrsteustvarjalec družbene klime; ustvarja torej pogoje, v katerih je participativnipristop k lokalnemu načrtovanju sploh izvedljiv. Narava zatečenih problemovmarginaliziranih in še posebej getoiziranih okolij potrebuje specifične ukrepein postopke. Analiza dobrih praks v izbranih romskih naseljih Kerinovgrm (občina Krško), Željne (občina Kočevje), Hudeje oziroma sedaj Vejar 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network (občina Trebnje), Vanča vas-Borejci (občina Tišina) ter prva med njimi – murskosoboška Pušča – dokaj jasno izkazuje, da se je sanacijskih postopkovsmiselno lotiti širše in upoštevati pri tem poleg običajnih ukrepov in korakovtudi socialne vidike (Zupančič 2014, 191). Zato je ta faza za razvoj romskihnaselij ključna. Sestavlja jo niz ukrepov, ki prebivalcem omogočijo iti ven innaselje odpro za obiskovalce. V praksi to pomeni bodisi neposredno uvajanjesamih stikov (kot so na primer pospeševanje različnih obiskov, organizacijasrečanj, pogosti obiski predstavnikov institucij, organizacij, društev in drugihdejavnikov civilne družbe, pogostejših organizacij prireditev in dogodkov,pospeševanje kulturne in športne dejavnosti, skrb za naravno in kulturnodediščino ipd.), bodisi umeščanje institucij in objektov ter javnih in odprtihpovršin v romska naselja, ki so po svoji naravi namenjena druženju ob različnihdejavnostih. Poglavitni namen je povečanje obsega človeških stikov: ljudjemorajo doživeti družabnost kot priložnost in kot element kakovosti življenja.Z odpiranjem se lahko oblikuje atmosfera, v kateri je mogoče reševanjeproblemov. Ta dialoški diskurz je zelo zahteven, saj načenja obojestranskepredsodke in stereotipe ter zahteva nove oblike delovanja. Romska naseljamorajo povezovanje z okolico učinkovito in pogosto demonstrirati. Lokalneskupnosti, ki bodo z vztrajnim dokazovanjem lokalne kooperativnostiodpravljale bariere, lahko računajo na zmanjševanje medsebojne distancein imajo boljše perspektive pri ustvarjanju dobrega sosedstva. Ustvarjanjepozitivnega imidža romskih naselij in Romov tudi s strani npr. medijevje lahko pomembna popotnica in spodbuda neposredno udeleženim.Pomembna nota je vzpostavljanje zaupanja, tako Romov do sosedstva ininstitucij, kakor tudi Slovencev do svojih romskih sosedov. Vendar je trebaizrecno poudariti, da delujejo enostranske, nekritično pozitivne sodbe kotpropaganda in zmanjšujejo zaupanje. Pomembno je torej, da imajo udeleženciv medsebojnih stikih realno pozitivne izkušnje.V ta del načrtovalskega procesa lahko vstopi vsak, saj je polje delovanjaorganiziranih in neorganiziranih stikov izjemno široko. To je področjeprepletenega delovanja lokalne civilne družbe in institucij (tudi državnihali celo mednarodnih). Veliko lažje je, če so v medsebojnem delovanju vsajnekoliko usklajene in ciljno usmerjene. Pri tem niti ni pomembno, da jepodročje delovanja kakorkoli povezano z načrtovalskim procesom; pomem­bno je predvsem, da udeleženci dobijo realne pozitivne izkušnje iz naslovapovečane medsebojne komunikacije. Iz analize dosedanjih praks izhaja, da jepotrebno omenjeno komunikativnost spodbujati in organizirati, saj so inertnipotenciali zaradi ukoreninjenih navad skromni. Pomembna značilnost tefaze je izrazita interdisciplinarnost, saj so področja možnega delovanja insodelovanja izredno različna. 4. Četrti korak je predvsem ekonomsko strokovne narave in predstavlja korak,v katerem se aktivirajo strokovne institucije ter podporni finančni instru­menti (delovanje prek razpisov). V tej fazi se pripravijo operativni načrti J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem izgradnje infrastrukture in oblikovanje temeljnih kontur naselja kot pro­storske funkcijske celote. Tak načrt lahko upošteva zatečeno stanje na pri­mer vaških ulic in razporeditev objektov do mere, kolikor je to gradbeno­tehnično še vzdržno oziroma dopustno normam. Vendar naj bi situaciji19 prilagajajoči pristop ne bil edini in celo ne najpomembnejši, sicer utegnejozgolj legalizirati stanje, ne da bi podale možnosti dolgoročnega razvoja.Zato je potrebna razvojna vizija posameznih naselij; dokument, v katerih soopredeljeni lokalni potenciali in zavarovanja vredna arhitekturna kulturnadediščina prav tako natančno, kot je opredeljen sanacijski načrt z izgradnjotemeljne komunalne infrastrukture. Vprašanje varovanja in ekonomizacijekulturne dediščine je posebnost, saj na to večina načrtovalcev doslej ni bilapozorna. Še manj so na te elemente pozorni Romi; zato pa je pomembno,da se v postopku izdelave ta vidik upošteva. Pomoč strokovnih institucij je tusmiselna vsaj v obliki svetovanja in izdelave strokovnih podlag ter smernic,tudi zaradi uvajanja inovativnih rešitev in vzorov, ki so se v podobnihokoliščinah že obnesli. 5. Peti, zadnji korak obsega postopke sanacije in legalizacije. Ta izvedbena fazane pomeni le zaključka postopkov vzpostavljanja legalnosti, temveč predvsemzačetek polne formalne vključenosti v slovenski naselbinski sistem inkoriščenje lokalnih kapacitet na eni ter varstvo naravnih vrednost ter kulturnedediščine na drugi strani. Ker je zaradi financiranja vezana na javne razpise, jezanjo značilna razdelitev na etape, v katerih se odvisno od sprejetih načrtovin finančnih možnosti oblikujejo temeljne poteze naselja. Vizuelno ga določapredvsem cestno omrežje, ki mu daje tudi glavne smernice prihodnjega raz­voja. Vaške ulice služijo notranji komunikaciji in dostopnosti do vseh objektov,dovozna ali tranzitna cesta naselje povezuje z javnim cestnim omrežjem.Posebnost kar nekaj romskih naselij so dovozne ceste, ki vodijo do naselja iniz njega, ter omejevalne ceste, ki naselje obkrožajo. Medtem ko je prve semin tja mogoče najti še marsikje po Sloveniji, so druge značilnost izključnoromskih naselij. Po eni strani omogočajo lažjo dostopnost do vseh objektovin je torej posledica prilagoditev aktualni tlorisni zasnovi in veliki zgoščenostibivalnih objektov, po drugi pa delujejo kot oblika prostorskega zamejevanjanaselja pred nadaljnjim širjenjem. Odlična primera te vrste sta Kerinov grmpri Krškem in Pušča pri Murski Soboti, kjer so navzoče vse opisane oblike. Nastik dovozne in obvozne ceste se navezujejo druge javne površine in objekti,od postajališča javnega prometa, morebiti parkirišča, lahko pa je dobrapriložnost za postavitev drugih objektov ali pripravo prostorov kot na primerparkirišče, pozdravne table, zelenice, drevoredi ipd., mestoma tudi ekološkikomunalni otoki za zbiranje in odvoz odpadkov. Na Dolenjskem in v Belikrajini so tranzitne ceste na stiku z naseljem v več primerih še označene s kupiodpadnih surovin, medtem ko je to pri prekmurskih romskih vaseh že redek slučaj. Izgradnja druge infrastrukture se usmerja glede na prostorske možnosti,a večinoma sledi opisanim prometnicam. Z namestitvijo infrastrukture se 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network veliki posegi v romska naselja večinoma zaključijo. Pomemben element naselij so tudi odprti in še posebej javni prostori. Sestavljajo jih javne površine(zelenice, igrišče, dvorišča, parkirišča, športne površine, površine zavarovanenarave) in objekti (namenjeni na primer športu, izobraževanju in vzgoji (šole, vrtci, t.i. dnevni centri), kulturni dejavnosti in združevanju ter podobnim).Zaradi prostorske utesnjenosti je mogoče te objekte nameščati predvsem na rob naselja. Tedaj pridejo obvozne ceste zelo prav. Omeniti je treba še tretjividik sanacije, in sicer vizualni. Skrb za urejen videz naselja je izključno vdomeni in dolžnosti vaščanov. Koncept sanacije in vzpostavljanja legalnosti romskih naselij je pot, ki vodi te prostorsko-socialne enote od nelegalnih in strukturno slabih do vključitve vslovenski naselbinski sistem. Vendar ne gre zgolj za ad hoc legalizacijo, temveč zaproces, ki zahteva dvojno ali (še bolje) trojno partnerstvo: Romov (stanovalcev), občine kot skrbnika prostorske politike in državnih institucij kot usklajevalca,usmerjevalca in tudi sofinancerja. Da bi ta območja, ki na državni ravni obsegajo skupno okrog 400 km2, ne bila izključena in s tem nekoristna oziroma celo ovirajoča, je njihova sanacija razvojna nuja. Posebno poglavje v tem procesupredstavlja uveljavitev javnih površin in napeljava javne komunalne infrastruktureter rezervacija površin za splošen oziroma skupni namen. To predvideno javno dobro je za stanovalce novost in se z njim prej niso soočali, zato je neredko pod­cenjeno. Po drugi strani se mnoga romska naselja soočajo s pregosto zazidavo in prostora že tako primanjkuje, zato je razumevanje potrebe prostora za javno dobroskromno. Nič manj niso pomembne zelene površine, saj se doslej večinoma nisovrednotile. Nekoliko drugače je s pripravo prostega zazidalnega zemljišča za izobraže­valne, družabne, športne in kulturne potrebe. V Prekmurju ima že nekaj romskih naselij predviden ali pa celo urejen vsaj minimalni prostor za druženje in oprav­ljanje kulturnih dejavnosti. V ta sklop sodijo prostori za sestanke, druženja, kakeprireditve, vaje in podobno. Želje po na primer nogometnem igrišču ni mogočeenostavno rešiti, saj je tako obsežnih površin v romskih naseljih pravilomamalo. Interesi so tudi za postavitev verskih znamenj in kapelic. Posebno mesto pa imajo prostori za vrtec in morebitne izobraževalne aktivnosti. V omenjenihprimerih (Hudeje, Brezje, Kerinov grm, Pušča) je vrtec ali njegova dislocirana enota državna institucija v romskih naseljih – prva javna institucija v romskemnaselju. Vrtec ima kot objekt javne infrastrukture praktičen in simboličen pomen.Poleg osnovnega namena – vzgoje in izobraževanja otrok – je izpostavljen kot točka države v naselju. Bližina omogoča otrokom lažji vstop v šolo in njihovimstaršem olajša odločitev, da šoli, ki je sedaj na dosegu roke, bolj zaupajo. Zato je J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem praviloma večje tudi zanimanje in sodelovanje z vrtcem oziroma s šolo. Poleg tega stalno prihajanje in odhajanje učiteljev in drugih šolskih sodelavcev pričnepovečevati pretok ljudi med romskim in ostalimi naselji, kar pomeni več stikovin povečevanje komunikativnosti. Romi imajo zato veliko več možnosti za 21 srečevanja s svojimi sosedi in drugimi. Tako je treba poleg vzgojno-izobraževalnevloge (v tem primeru) vrtcev poudariti tudi socialno komponento, ki nastane kot vzporedna posledica obstoja in delovanja javne institucije. V romsko naseljevnaša določen pretok drugačnih ljudi in izkušenj in terja tudi od staršev določeneprilagoditve. Pomembno je dogajanje, povečanje medčloveških stikov ter različne interakcije, ki se ob teh stikih sprožajo (kar je podrobneje prikazano v prejšnjempoglavju, op. avtorja). V treh od omenjenih petih primerov romskih naselij so se oblikovali tudi tako imenovani dnevni centri, katerih lokacije so bile bodisi vrtec bodisi kak drugnamenski prostor, tudi montažne rešitve, ki zaradi obsega in kompaktnosti ševzdržijo pravnost takega posega (niso črna gradnja). Take zasilne rešitve so lahko dobra prehodna rešitev in so vsaj v Hudejah dale dobre rezultate. V dnevnih centrih so romski šolarji deležni dodatne učne pomoči, nekateri starejši šolarji pajo tudi uspešno dajejo. Tako se razvijajo oblike medsebojne pomoči in solidarnostiv okviru javne sfere, kar naj bi neposredno vodilo k večji uspešnosti šolarjev, obenem pa tudi utrjevalo delovne in učne navade. Nič manj ni pomembnakulturna nota, saj so prav ti centri lahko središče različnih kulturnih dejavnosti,ki so se prav tako izkazale za uspešen medij, s katerim je mogoče zbliževanje tudi zunaj naselij. Javne institucije in njihova podporna infrastruktura (dnevni centri, klubi, igrišča, prostor za družabnosti) so pot, ki naselja odpira navzven. Javne ustanove,tudi vrtci, vnašajo svežino in izpostavljajo javno. S tem naselje kot celota pridobidoločeno raznolikost in vsakdanjost, s čimer je romskim prebivalcem omogočeno, da gredo ven. Po drugi strani so zlasti večja romska naselja primerna, da imajopoleg bivanja tudi druge funkcije: dela, izobraževanja, sprostitve, kulturnegaživljenja, ipd. Omogočajo torej večfunkcionalnost romskih naselij, njihovo pot navzven in s tem uveljavitev v širšem lokalnem okolju. Kakšne so razvojne perspektive slovenskih romskih naselij? Dosežene oblike tehnične modernizacije in vzpostavljene legalnosti v večkot polovici romskih naselij v Sloveniji (Zupančič 2014, 147) so sicer spodbudni rezultati dokaj izdatnih vlaganj v strukturo in infrastrukturo teh marginalnihprostorov. Očitni so opazni premiki v prostorskem zavedanju, nekoliko manjpa ravnanju (Zupančič 2013, 10). Vendar se ob občasnem ponovnem pregledu posameznih primerov ustvarja vtis, da glavni cilji integracije niso še doseženi.Ureditev dostopa do elektrike, vode, komunalnih instalacij, prometnega omrežja 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network in drugih tehničnih dobrin, ki so se v večini večjih romskih naselij že zaključili, še ne prinašajo samo po sebi tudi najbolj želenega: integracije. Ta je bolj naporen inpredvsem zapleten proces, ki, sodeč po analizah, zahteva močnejšo, intenzivnejšo 22 interakcijo med udeleženci, neposredno in še bolj posredno sodelujočimi v procesu prostorskega načrtovanja romskih naselij. Po drugi strani je očitennapredek nekaterih dokaz, da opisane konstrukcije učinkovito delujejo, če so implementirane pravi čas in v zadostni meri. Verjetno gre iskati rešitev za vzrokeskromnih učinkov ne le v sklopu izobraževalnih tematik (Žagar 2003, 235),še posebej za odrasle (Žagar & Lokar 2003), skoraj gotovo pa bo potrebno v prihodnje bolj podrobno proučiti tudi povsem inertne razloge znotraj romskeskupnosti, in sicer v povezavi z ekonomsko-socialnim spektrom in tozadevnimipolitikami. Po drugi strani pa je morda kampanjski zagon v reševanje problematike romskih naselij z odmikanjem in predvsem neenotno postavljenimi sistemi meril,spodbud in sankcij kriv, da so rezultati v celoti gledano skromnejši. To postavljacelovit kompleks sanacije in legalizacije romskih naselij nazaj na izhodiščno točko, k razvojni paradigmi romskih naselij: način, pristop in navsezadnje ključni ciljintegracijskih prizadevanj. Ali je bolj primeren (dolgoročno učinkovit in trajen)pristop z dviganjem mer socialnega intervencionizma, ali pa – nasprotno kot sedaj – model kompetitivnosti, v kateri je socialno reševanje v funkciji doseganjatudi drugih ciljev in ne vrednota sama po sebi. Bolj se je nagibati k drugi možnosti, saj pri prvem pristopu Romi bolj ali manjostajajo trajno v nekem nadzorovanem refugiju kot večni koristniki socialnih transferjev, miloščine in preizkušanja praga sosedske tolerance. Bolje je zaupativ razvojno moč Romov, kljub napakam in stranpotem, ki so bile, so in še bodona tej poti. Intervencionizem je potreben, a predvsem v vlogi instrumenta počasnejšega, a zanesljivejšega, bolj trajnega in ekonomičnejšega participativnegarazvojnega modela marginalnih prostorov, še posebej, če bo politika zaposlovanja, izobraževanja in socialnega varstva bolj usklajena ter podrejena načelukompetitivnosti in opolnomočenja Romov na trgu dela. Opombe 1 Zaradi bivanja v ozko zamejenih in infrastrukturno nezadostnih opremljenih območjih sestanovalci (poleg pomanjkanja materialnih dobrin) čutijo prikrajšane in na nek način oškodovane,kar lahko vodi celo v psihosomatske bolezni. Neurejene bivalne razmere ogrožajo zdravje. 2 Omenjene študije temeljijo večinoma na obsežnih terenskih raziskavah s podrobno anketo naravni celotne države v krajšem časovnem okviru, zato so podatki med seboj primerljivi. 3 Avtor je pridobil podatke o razmerah v večini, a ne vseh romskih naseljih leta 2011. Sledenjeplanskim procesom v romskih naseljih kaže na več sprememb na tem področju. 4 Dnevne centre so v nekaterih romskih naseljih postavili v okviru projekta Dvig socialnega in kul­turnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti (Bešter & Medvešek 2013b, 7). 5 Avtor poroča o kazenskih pregonih Romov po 2. svetovni vojni v Prekmurju in sicer v luči takratdomnevne kriminogenosti Romov; kar je še sedaj pogost stereotip. J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem 6 Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij v Sloveniji, vodil jo jeavtor tega prispevka. 7 Predlog regijske iniciative iz Novega mesta; izdana je bila celo elaboracija takih primerovoziroma predlogov. Namestitev takih hišic je le navidezno dobra rešitev, saj namesto participacijestanovalcev uvaja izključno socialni intervencionizem in varuštvo, ignorirajoč stanovanjskeizkušnje Romov v dolgotrajnem procesu bivalnega prilagajanja. 8 Tak interventni zakon je bil sprejet v zgodnjih devetdesetih letih, vendar bistvenih stvari ni razrešil.Število črnih gradenj se je celo povečalo (cf. Zupančič, 2010). 9 Zakon mora veljati za vse na ozemlju RS in za vse skupine prebivalstva. Poleg tega bi neposrednoposegal v lastniško pravico lastnika zemljišča, (kar je problem, če lastnik ni dejanski uživaleclastnine). 10 Velja predvsem za primere, ko Romi stalno uporabljajo nepremičnino drugih fizičnih in/ali pravnih oseb, te pa imajo le obveznosti (davek) od svoje posesti, ne morejo pa je uživati. Zuzurpacijo nepremičnine in spremembo realne namembnosti (v stanovanjsko) so pravilomanastale tudi spremembe v vrednosti te nepremičnine. Ob tem imajo romski stanovalci na tujihnepremičninah dolgoročno negotov položaj, ker v opisanih okoliščinah ne morejo biti prosilci zasredstva iz naslova urejanja stanovanjskih razmer. 11 V besedilu se tu in v nadaljevanju uporablja pojem (prostorske) integracije, ki pomeni formalno(ime naselja ali soseske (zaselka), ulice ali drugega geografskega pojma; legalnost naselja kotcelote, vključenost v prostorske dokumente in načrte v enaki meri in na enak način, kot to veljaza drugih več kot 6000 naselij v Sloveniji) in funkcijsko (naselja so prometno, energetsko inkomunalno opremljena ter povezana v infrastrukturna omrežja v sosedstvu. 12 O tem se pogosto lomijo kopja in je vprašanje pripravno za populistične manipulacije. Todapredsodkov se z obtoževanjem ne da odpravljati, prej nasprotno: prispevajo k povečevanju barierin utrjujejo lagodnost prepričanja, da mora to storiti nekdo drug, po možnosti država. 13 Pričakovati je precej odklonov in zastojev; o tem si je nesmiselno delati iluzije o hitrem preskokuprostorskega ravnanja med Romi na splošno. 14 Sledeč izhodiščem in tudi rezultatom raziskovalnega programa Trajnostni razvoj Slovenije, ki gaizvaja Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (2014-2016), financira paARRS. 15 Velja še posebej za zavarovana območja, kot na primer na Goričkem. 16 Participacija je dostikrat zelo skromna tudi pri večinskem slovenskem prebivalstvu in se le počasiutrjujejo navade večjega zanimanja, spremljanja in aktivnega interveniranja glede sodelovanja vpostopkih prostorskega načrtovanja. Vtis je, da so lokalne akcijske skupine (organizacije, društva,iniciative ipd.) najbolj odzivne pri okoljskih in prometnih vprašanjih. 17 Če ni izrecno drugače navedeno, se pojem stroke nanaša izključno na planersko stroko, v kateridelujejo strokovnjaki različnih profilov. 18 Hudeje – sedaj Vejar – je bil vsaj štirikrat predmet raziskovanja v okviru študentskega projektaOddelka za geografijo FF UL, nazadnje 2014 (Rogelj 2014). 19 Primera te vrste sta Kerinov grm, občina Krško, kar je podrobno opisano v elaboratu (ObčinaKrško 2006), ter romsko naselje Oaza v občini Grosuplje (Škraba 2007; tudi Steklačič 2003). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network Bešter, R . & Medvešek, M. (ur.), 2013a. Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, Inštitut za narodnostna vpra­šanja, Ljubljana. Bešter, R . & Medvešek, M. (ur.), 2013b. O projektu Dvig socialnega in kulturnega kapi­tala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti = The increase in social and cultural capital in areas with a Roma population : 2010-2013. Inštitut za narodno­stna vprašanja = Institute for Ethnic Studies, Ljubljana. Hor vat, J., 1999. Položaj Romov v Sloveniji. V V. Klopčič & M. Polzer (ur.) Izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi: izziv za manjšinsko pravo: zbornik referatov na znanstvenem srečanju v Murski Soboti, 11. - 12. aprila 1997. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 20-26. Josipovič, D., 2009. Mesto Romov v strukturi recentnih etno-demografskih spre­memb v Prekmurju. V T. Kikec (ur.) Pomurje: geografski pogledi na pokrajino ob Muri. Zveza geografov Slovenije, Ljubljana, Društvo geografov Pomurja, Murska Sobota, 168–182. Kenrick, D., 2000. Historical Dictionary of the Gypsies (Romanies) (2nd ed.). Scare­crow Press, London. Klopčič, V., 2007. Položaj Romov v Sloveniji. Romi in Gadže, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Klopčič, V., 2010. Romi v Evropi. Ljudstvo brez doma in brez groba. Ars & Humani­tas 4, 1/2, 182–202. Komac, M., 2005. Izvlečki iz slovenske “romologije”. Treatises and documents/Raz­prave in gradivo 47, 134–159. Komac, M., 2007. Konstrukcija romskega političnega predstavništva, Treatises and documents/Razprave in gradivo 53/54, Ljubljana, 6–26. Macura, V. & Macura-Vuksanović, Z. 2006. Stanovanje i naselja Roma u Jugoistočnoj Europi: prikaz stanja i napretka u Srbiji, [Društvo za unapređivanje romskih naselja], Beograd. Občina Krško, 2006. Romsko naselje Kerinov grm. Elaborat, Krško. Pirc, J., 2013. Od skritosti do točke na zemljevidu. Socialno-prostorski razvoj izbranih romskih naselij v Sloveniji. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Projektni biro Acer, 2006. Romska naselja v Mestni občini Novo mesto. Elaborat, Novo mesto. Rogelj, B. (ur.), 2014. Prostorska problematika romskega naselja Hudeje. Elaborat, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana. Rudaš, D. (ur.), 2011. 100 let naselja Pušča. Krajevna skupnost Pušča, Pušča. Steklačič, G., 2003. Romi v občini Grosuplje. V V. Klopčič & M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani, 15. februarja 2002. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 286–302. J. ZUPANčIč O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem Škraba, U., 2007. Integracija Romov v občini Grosuplje. Magistrsko delo. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Štrukelj P., 1991. Etnološke raziskave romske populacije v Sloveniji. Treatises and documents/Razprave in gradivo 25, 36-55. Štrukelj, P., 1979. Romi na Slovenskem. Cankarjeva založba, Ljubljana. Štrukelj, P., 2004. Tisočletne podobe nemirnih nomadov. Družina, Ljubljana. Zupančič, J., 2003. Romska vprašanja v luči prostorskih odnosov. V. Klopčič & M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferen­ci v Ljubljani, 15. februarja 2002. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 112–129. Zupančič, J., 2004. Prostorski problemi romskih naselij na Dolenjskem in v Sloveniji. Rast 15, 5, 510–523. Zupančič, J., 2006a. Funkcije in problemi romskih naselij v luči boljše družbene inte­gracije Romov. V N. Žagar & V. Klopčič (ur.) Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR : zbornik projekta. Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj, 56–74. Zupančič, J., 2006b. Razmere kličejo po resni strokovni presoji: problematika romskih naselij. Delo 48 (255), Sobotna priloga, 4. november 2006, 17–18. Zupančič, J., 2006c. Poti k reševanju prostorske problematike romskih naselij, Rast 17, 6, 616–627. Zupančič, J. (ur), 2007a. Prostorska problematika romskih naselij v Sloveniji. Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij v Sloveniji, Mini­strstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana. Zupančič, J. 2007b. Premisleki h koncepciji urejanja romskih naselij v Sloveniji. Rast 18, 6, 676–688. Zupančič, J., 2007c. Romska naselja kot posebni del naselbinskega sistema v Slove­niji. Dela 27, 21–5246. Zupančič, J., 2009. Etnična in politična podoba ozemlja med Muro in Rabo. V T. Kikec (ur.) Pomurje: geografski pogledi na pokrajino ob Muri. Zveza geografov Slovenije, Ljubljana, Društvo geografov Pomurja, Murska Sobota, 19–34. Zupančič, J., 2010. Prostorski problemi romskih naselij v Sloveniji. Elaborat. Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij v Sloveniji, Mini­strstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana. Zupančič, J. 2011. Koncept modernizacije romskih naselij v Sloveniji. Elaborat. Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij v Slo­veniji, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana. Zupančič, J., 2012. V ključevanje romskih naselij v slovenski naselbinski sistem. V Š. Humljan Urh (ur.) Država želi, da ostanemo cigani!: teoretske refleksije in prakse izključevanja/vključevanja Romov v Sloveniji. Fakulteta za socialno delo, Ljublja­na, 89–101. Zupančič, J., 2013. Romi in romska naselja v Sloveniji v procesih modernizacije. Geografski obzornik 60, 1/2, 41–3. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES J. ZUPANčIč About the Integration of Roma Settlements into Slovene Settlement Network Zupančič, J., 2014. Romi in romska naselja v Sloveniji. Založba FF, Ljubljana. Žagar, N. & Klopčič, V. (ur.), 2006. Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR. Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj. Žagar, N., & Lokar, S., 2003. Projekt Romske ženske to zmoremo / E Romane džuvlja šaj / Roma women can do it. V V. Klopčič & M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani, 15. februarja 2002. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 253–267. Žagar, N., 2003. Priložnosti in izzivi izobraževanja odraslih Romov v Beli krajini s stališča organizacije izobraževanja odraslih. V V. Klopčič & M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani, 15. februarja 2002. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 229-237. Žnidarec Demšar, S., 2006. Romi kot objekt toleriranja večine. V N. Žagar & V. Klopčič (ur.) Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR. Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj, 42–55. Žugel J., 1991. Integracija romske skupnosti v slovensko družbo, Treatises and docu­ments/Razprave in gradivo 25, 113-121. TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015, p. 27–47 Academic literature rarely offers elaborative discussions on the researcher’s epistemicchoices. The central role of the researcher in qualitative research, however, makes thesechoices crucial for assuring the data viability and the validity of findings.This article depicts the process of epistemic constitution of the author’s master thesis.It offers an insight in the dispositions of epistemic elements that generate a rather un­conventional research design which arguably addresses the topic under scrutiny in mostadequate manner. The aim is to show how the reflexive interrelations between the topic,methodology and theory influence the researcher’s decision making in interdisciplinarystudies and more particularly, within a given qualitative research design. Keywords: epistemology, qualitative research, ethnicity, education policy. V akademski literaturi redko zasledimo obširne debate o epistemoloških izbirah raziskovalcev, vendar pa so te zaradi osrednje vloge raziskovalcev v kvalitativnem raziskovanju pomembne, saj zagotavljajo relevantnost podatkov in veljavnost raziskovalnih odkritij. Članek obravnava proces epistemološke zasnove avtorjevega magistrskega dela. Daje vpogled v dispozicijo epistemoloških elementov, ki zagotavljajo precej nenavaden raziskovalni pristop, ki izbrano tematiko obdela zelo natančno in na najboljši možni način. Namen članka je pokazati, kako refleksivni odnosi med temo, metodologijo in teorijo vplivajo na raziskovalčevo odločitev za interdisciplinarni študij ter pristop k raziskovanju. Ključne besede: epistemologija, kvalitativne raziskave, etničnost, izobraževalna politika. Correspondence address: Katarina Kreceva, Faculty of Education, University of Cambridge, 184 Hills Rd, Cambridge CB2 8PQ, United Kingdom, e-mail: kreceva.k@gmail.com. ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology This research has been inspired by the constraints faced during my four-yearprofessional experience in endorsing education policy.1 I encountered the po­sitivistic, linear approach to be genuinely applied to all aspects of policy makingand research, including development of policy making mechanisms. The linear approach following specific stages of a policy cycle such as: identifying the problem - offering alternative policy recommendations - policy performance mo­nitoring and evaluation appeared as predominant in national and international policy making practices. Even the most general overview of academic research on policy making,however, disputes this linear models as social management tool detached from various factors such as institutional cultures and individual agency. In contrast to such models, policy research conducted from within the broad spectre of socialscience disciplines show that the straightforward progression from a problem to a solution is never the case in policy making. Instead, the positivistic approach isoften identified to yield paradoxes in policy premises, processes, and outcomes(Apthorpe 1996; Malen & Knapp 1997; Schram 1993). W hen discussing education policy in particular, Stephen Ball (1997) in hisreview of recent education policy discusses a number of different epistemologieswhich originate from various conceptualizations, research designs and interests. He finds that the wide range of epistemic constructs render the landscape ofthe social more visible. However, he also concludes that a gap in social inquiryexists towards the underexplored question of what sort of people and ‘voices’ inhabit the texts of policy analysis...? According to Ball, it is of utter importancenot only to explore the social effects of policies but also to “... attempt to capture the complex interplay of identities and interests and coalitions and conflictswithin the processes and enactments of policy” (Ball 1997, 271). Evidently, thisresonates with an earlier, more general note omnipresent in social structuralism stating that “a category is entrenched by its coherence to other categories... andthe process of entrenchment is as much social as it is cognitive … actions of suchentrenchment result as much from the categories as from the understanding and experience the actors have of such categories” (Douglas 1987, 9). The above stance appears to be particularly relevant in cases of strong affectiveand ideological dimensions inherent to notions such as ethnicity and inter-ethnic relations. Hence comes the idea of conducting research to the process of ethnicidentity construction through education policy in the Republic of Macedoniafrom a post-structuralist perspective that has been undermined in conventional policy day-to-day activities. The topic under scrutiny sensibly raises challenges for developing an epi­stemology, first, compatible to the existing technical limitations; and second, ade­quate to the research focus and the researcher’s positioning. Capturing the k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti agency of identities and interests in policy enacting that simultaneously tackles the decision making processes of policy making authorities, requires an in-depthanalysis of not only policy documents, but of dynamic institutional cultures andindividual agency as well. Of all the available research methods ethnography and anthropology cometo mind as the most adequate due to the following discipline related discussions: a) Ability to incorporate abundant data Given the time constraints contextually embedded in a developing democracy with under-regulated policy making mechanisms, it would be difficult to generate sufficient and reliable data through more structured social research relying on mixed methods or triangulation. However, increasing the range of information and the ability of crosschecking to contribute to the validity of interpretation could be achieved by exploiting complementary data sources. Combining different data sources appears as a common practice in anthropological research. b) Ethnography of institutional settingsThe contemporary shift of anthropological interests from local cultures tourban, virtual or institutional settings has raised debates on methods and tools to research context-rich multi-layered cultures such as those embeddingthe policy making processes (Wedel, Shore, Feldman& Lathrop 2005, 39). It has been widely asserted that observation and interlocution as primary toolsof ethnography carry advantages over other qualitative research tools for in-depth recording of the “fluid, fractured and complex postmodern nature”. c) Acknowledgement of situationalismThe two main paradigms in ethnicity studies (primordialism and construc­tivism) agree that the variety in conditions and processes determine the varietyof existing ethnicities. By heavily focusing on contextual specifics, anthro­pology acknowledges the importance of what is thus established as one of the main predicaments of ethnicity – situationalism. Parallel to the above widely acknowledged advantages, the anthropologists of public policy also identify some commonly practiced anthropological meanssuch as the “social network theory” and the “extended case method” which bringepistemic inconsistencies to the research field (Wedel et al. 2005, 41). Also, due to the central role of the researcher in field-note taking and data interpretationsome methodological concerns have been expressed about the overly influencing speculative ability determining the adequacy of gathered data and the validity ofinterpretation (Sanjek 1990, Zeldich 1982). Far from overcoming all the critique on the scientific rigor of anthropological research, the following discussion illuminates the process of composing the most case appropriate epistemology for addressing the topic under scrutiny. Thearguments supporting the above listed advantages and concerns are elaborately 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology addressed through the constitution of the research design. The specific epistemic elements composed in order to avoid possible inconstancies are being justifiedthrough an extensive amplification of the researcher’s choices. Sampling actors and activities out of the total, infinite flow and designing mecha­nisms to identify and gather relevant data is one of the crucial factors for ensuringdata validity and sound research outcome. Placing the major topic of ethnicity against the institutional framework foreducation policy making in the Republic of Macedonia, only one institutional bodylegitimately embodies these two parameters. The Directorate for Developmentand Promotion of Education in the Languages of Ethnic Communities (in thefollowing text: the Directorate) is a body within the Ministry of Educationand Science of the Republic of Macedonia established according to the state’sresolution for respecting the linguistic and cultural identity of ethnic communities.Its main responsibility is advancement and development of education in thelanguages of ethnic communities. According to the Systematization Act of theMinistry of Education and Science of the Republic of Macedonia - the Directorateis chaired by a director and comprised of two departments: (1) the Departmentfor Albanian, Turkish, Serbian, Roma, Vlach and Bosniac languages and (2) the Department for peace and rights of children of all communities. Source: Rulebook for systematization of job positions within the Ministry of Education and Science 2010, 170. The institutional organization suggests that the most resourceful research field for addressing the research topic may be identified within the frames of the firstdepartment. This is mainly because: -It is the only department holding a mandate for enacting policy related to education in the languages and cultures of ethnic communities; k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti -According to the Systematization Act the department employs representatives of all ethnic communities2 with consultancy and policy making qualifications and experience; -Compared to other organizational units within the Ministry this department 31 is characterized by distinctively low staff turnover; -Hierarchically, the Directorate is a meso-level public body under a direct supervision of the Minister of Education and Science. Hence, it is a research-field affected by both micro-level and macro-level policy initiatives; -In addition to the features internal to the research field, the researcher has previously cooperated with several representatives of this department on policy related issues. This enables easier access to the research-field, otherwisedifficult to obtain due to the existing transparency regulative and long-lasting administrative procedures. It also contributes to gaining trust crucial for thistype of qualitative research and equips the researcher with a prior insight inthe institutional culture and procedures. All the above points to an exceptional informational potential situated in thisdepartment and its employees. The graphic presentation of the delineated research field illustrates that during the field-research there were six employees present inthe department. Four were advisers and two were lower level administrative staff.The choice of key informants was limited to the four advisers. The other employees from the Directorate were included as secondary informants for purposes of datacollection and further clarification and/or crosschecking of ambiguous issues.Although gathered field-notes include data on interaction of key informants with persons external to the research-field as participants in action speech, the researchdesign does not follow the “extended case model” for reasons addressed furtherin this article. Having delineated the research-filed, several major ethical considerations arise as relevant. Notably, some of these are common to anthropology of public policy, and some stem as case specific. a) Informed consent The researcher’s previous professional engagement has proven beneficialin gaining access to the research field. After submitting an official Letter of Request stating the goal and methods of research, the access was granted bythe Minister’s Cabinet. Written approval from the Director of the Directoratewas also obtained via e-mail3. The researcher’s intent to focus on every-dayactivities was elaborated extensively during the first encounter with the key informants. The request to informed consent with an opportunity to opt-out at any stage of the research process was clearly stated. Given the powerrelations and the segregation of duties, it was important at the time to downsize 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology the authority of the prior acquired superior’s consent and emphasize the importance of the informants’ own will to participate. All key informants agreed to the terms of the research and the overallexperience was that there were no objections regarding information sharing during the field research. However, because the informants’ previous ex­perience in policy research was limited to the positivist paradigm and because of the unfolding research design, it is hard to determine to what extent theoverall research corresponded to the informants’ conception of the researchdesign at the time. b) Anonymity and confidentiality (on record / off record information)Considering the public character of the informants and institutions put under scrutiny, journalistic ethics is commonly suggested as the most appropriateethical approach in applying anthropology of public policy (Wedel et al. 2005). Although everything stated as on record and during action speechwas clearly recorded to be potentially quoted or paraphrased, the informants are provided with a status of anonymity through all stages of research andanalysis. Due to the exceptionally small number of key informants however,covering the informants’ identities from the people familiar with the specific context was a significant challenge. For that purpose, pseudonyms and coverof specific information that might disclose the identity of any informant areused to the greatest possible extent. Furthermore, while during interlocution certain information was con­sciously stated as off record, the observations have amounted potentiallysensitive data. The off record statements and the potentially sensitive infor­mation were not quoted throughout the analysis. Since the time constraintsdid not allow acquiring informants’ approval on the text prior submission, thesensitive character of information was arbitrarily evaluated by the researcher.For that purpose, field notes remain confidential and data protection isapplied to all field-work material. Disclosure of documents is limited to thosepublicly available or obtainable according to the national Law for Access toPublic Information in force at the time of the research. c) Authority of informants / legitimacy of public institutionDisputed findings in anthropology of professional environments appear re­sourceful enough for some anthropologists to publish articles on ethics and negotiation over discarded research results (Mosse 2006, Schwegler &Powell 2008). A viable alternative appears possible when the research deve­lops as a cooperative process between the researcher and the informants.Such dialogical mode of ethnography attempts to build a non-hierarchical,non-manipulative research relationships as a solution to the different inter­pretational modes and challenged authorities (Sanjek 1990). However,because the temporal constraints in the specific case hinder such approach,the researcher has to take under special consideration the authority of the informants and the legitimacy of the institution. k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti With this on mind, during data gathering and analysis the researcher tends to be perceptive to the differences between the informant’s and her own conceptual stance on ethnicity. When these differ, the issue is not which one is more relevantbut how the two can contribute to the understanding of the ethnicity related 33 phenomena. Also, while the researcher has the privilege of approaching ethnicityin a primarily contemplative manner, the informants’ approach ethnicity in a predominantly applied manner. Therefore, admittedly, the choices made by theresearcher in the given situation may not correspond to choices to be made by theresearcher in a different context or from a different position. 2.3 The researcher’s positioning The positioning of the researcher is another determinant in qualitative research. In that regards, the history of a co-worker with the key informants holds an ambiguousstatus. Sharing a historical and interpretative setting with the informants might beconsidered as an insider’s advantage which ensures willingness to share genuine to the assumption of common understanding. This position is however twofold:On one hand, it equips the researcher with an insight which might increase the relevance of data interpretation without necessarily leading to conceptualharmony. On the other hand, it is a potential trap of overemphasizing sharedfactors between the researcher and the informants (Corbin Dwyer & Buckle 2009). Many of the statements recorded during field work begin with “Well, you know yourself how it is ...”, particularly those remarking the external constraints (higherhierarchy, budget deficiency, inefficient procedures) and those commenting the general state in education (underdeveloped infrastructure, low living standard,etc). The informants tended not to elaborate extensively the assumable sharedexperience. In order not to rely on personal assumptions, even in cases of such shared experience, incentives for further elaboration were used such as “What doyou mean?... did something like that happened recently, since I have been away?, Would you name some specific examples?” However, at times, empathy was usedfor the purpose of initiating a conversation or a follow-up on sensitive issues, suchas in the case of already stated difficulties: “I remember having similar problems. Could you explain how did it work for you? ”. Self-awareness about the researcher’s positioning ultimately determines theperspective from which the researcher conceptualizes the informants’ experiences, sees connections, causal patterns and influences that are internal to the experience.Practicing such awareness during field-research leads to more dialectical ratherthan to exclusively insider / outsider role (Burgess 1982, Corbin Dwyer & Buckle 2009, Zelditch 1982). The strengths and challenges faced in exploring this notionof the space between during this research have set an important line of approach. During the research, the researcher’s positioning has been shifting accordingto three major choices. First, was the choice of getting more immersed into the 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology researcher’s role, instead of becoming more immersed into the membershiprole - avoiding going native. Thus, the observations during field-research wereconducted without participative tendency (e.g. I positioned myself centrally in 34 the office at the meeting table; I preferred conversing with informants aboutcurrent academic experience over previous common professional experience).By undertaking these steps, the researcher avoids leading the informants intoshared experiences and obtaining primarily confidential information, at the sametime, being cautious not to cause staging of everyday activities.The second choice, was applying theory guided ethnography in order toincrease objectivity during data gathering and interpretation. The process ofdesigning a customized observation framework and analytical tools based ona theoretical overview will be depicted in detail in continuation of this text.The third choice, was limiting the source of information (informants) to thedelineated research field avoiding the extended case model. According to thedesigned data gathering and analytical tools, access to information not availableto the informants themselves was identified as a risk to potentially mislead theresearcher during data gathering and analysis (Sanjek 1990, Zelditch 1982).Because of that, explorations exceeding the research field were intentionallyavoided (with exception to referenced documents) so to limit information only to data on which the informants base their decisions and actions. Following the ethnographic method, data gathered during this field research wererecorded in a fieldwork diary incorporating: direct notes from the field (actionand non-action speech); in situ comments (observations made during fieldwork); additional comments (notes on observations and speech exceeding theresearch-field); and lists and notes on gathered policy documents.4 In order to increase the adequacy and validity of generated data the researchwas structured in three phases:Phase 1 – Initial observation (one week5): The first phase of the research incor­ porated unstructured observations and interlocution. Data were accumulated loosely - a sort of a screening on the general topic of ethnicity in enacting edu­cation policy. The general indexing scheme applied during note taking inclu­ded: date / name; action / non-action speech; question / answer; unclear / dubious. Phase 2 – Data taxonomy & theoretical overview: grounded on data recordedduring the initial observation, initial data taxonomy was developed toreflect the initial findings. The taxonomy was proliferated according to theidentified patterns, particularities and exclusions. A literature review onethnicity studies was conducted in light of these initial findings to pin downthe succeeding research. Taking in consideration the theoretical overview, theinitial data taxonomy was modified into a customised observation frameworkand analytical tool. k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti Phase 3 – Theory guided observation (3 weeks): The observations and interlo­cution during this final phase were semi-structured according to the designedobservation framework and indexed in detail. The three-phased data gathering system posed above builds on the awarenessabout the dialectics between the analytical induction originating from field-research and the theoretical deduction applied to the field-research. The goal isto create synergy among (1) the local every day interaction charged with context specific values and knowledge; and (2) the wider socio-political issues entrenched within the relevant theoretical discussions. 3. Initial findings – developing an initial data taxonomy For purposes of epistemic constitution only data gathered during the first phaseare indicatively analysed. With all the previously made methodological choices in mind, an analysis consequent to the initial research phase brings to attention thefollowing general assertions:1) A peculiar state of affairs exists in regards to on-going activities. Several donor-funded projects in which the Directorate ought to participate have been temporarily withheld and at the time, the Directorate was not involved in other publically funded policy initiatives: X1: “No problem, we have time to talk. Nothing is going on right now though. We are waiting for the projects’ implementation to start…” 2) A common understanding among the informants is that this particular stateof affairs is owed to institutional policy constraints such as lack of segregationof duties and under-defined responsibilities: K: “Can you tell me why?” (*the //// project has not started yet) X1: “Who knows! We made the project and everything … we are supposed to implement it but they are keeping it on stand…” X2: “And we don’t know why. We’re supposed to be in charge ...” 3) Informal power-relations are repeatedly identified as a primary determinantfor the current distribution of activities and responsibilities: Z: [ “…Well, you know… //// is slightly distanced. They are rather closed (*for cooperation). We are not working as before. We are waiting to start with the activities, but they are now in charge of coordination.”] 4) A genuine conviction in ethnic group rights and existing structural inequalitiesis expressed by all of the informants: X3: “We (*the numerically smaller ethnic communities) come last. Nobodycares! We are most marginalized …” 5) The informants’ conception of ethnic identity is demonstrated in primarily culturalist terms: X1: [“…there is not much in those projects for the ethnic communities. It’smostly activities for inter-ethnic communication… Very little tradition…”] 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology When organized in an interpretative frame encompassing causality and relation, the above illustrated assertions indicatively synthesize the following data taxonomy: Initial data taxonomy: - data on conceptual framework on ethnicity - data on institutional structure / networks and policy (including informal power relations) - data on attributed responsibilities (informants / others) vs. actual activities Source: Data generated from initial observations. In light of the above findings a theoretical overview on ethnicity was conductedwith a purpose of identifying the most adequate theoretical framework coherent to the research design and the data emerging from the field. Two confronting lines of thought have been building on the dichotomy amongprimordialism and constructivism addressing the question what constitutes ethnicity? Speaking in general terms, primodialism asserts that ethnicity is: “… the assumed givens of social existence: immediate contiguity and kin connections mainly, but beyond them the givenness that stems from being born into a particularreligious community, speaking a particular language, or even a dialect of language, and following particular social practices.”(Geertz, 1963, 110); and constructivismasserts that ethnicity is: “...rational association turning into personal relationship.If rationally regulated action is not widespread, almost every association, even the most rational one, creates an overarching communal consciousness...” (Weber1978, 389). Although in opposition, the above approaches have been amounting empirical research based on two common premises: (1) ethnicity is an existing entity:conventions of coding and comparing ethnicity are being developed on basis ofenduring substance; and (2) ethnicity is situational: variety within ethnicities is owed to circumstantial fashioning (Brubaker 2004, Cohen 1978, Smith 2009). In the following discussion I will argue that when these two lines of thought are confronted, they reveal methodological and conceptual commonalities, aswell as common conceptual incoherencies which may lead to consolidation ofarguments and bring in light an alternative theoretical view on ethnicity. 1. Ethnicity as a discursive phenomenon A theoretical study on ethnicity in anthropological research conducted by Eriksen (2002) reveals that ethnicity as a term is used for various analytical k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti purposes having “something to do with classification of people and group relationships” (Eriksen 2002, 4). Another theoretical overview (Cohen 1978)comes to the conclusion that the term “ethnicity” is used rather vaguely,with research addressing as ethnic “almost any cultural-social unit... (any37 term describing particular structures of continuing social relations, or setsof regularized events) ”. Cohen demonstrates that the same socio-culturalphenomena formerly studied in tribes are later being studied in ethnicgroups. The main difference being that instead of accounting for isolated non-western socio-cultural units such as tribes the entity addressed by the newlycoined term ethnicity accounts for socio-cultural units defined in relation toother surrounding units, and therefore, arising from a dialogical relationship.The main argument is that the process of relational differentiation self /other introduces an emic approach and inquiry on self-ascription leadingto re-examining and reformulation of the previously used anthropologicalterminology (Cohen 1978, Eriksen 2002). If so, neither Weber, nor Geertz,but Barth’s Ethnic Groups and Boundaries (1969) may be considered as acornerstone for conceptualizing ethnicity in anthropological works. According to Barth, the term ethnic group in anthropological literaturegenerally designates population which: (1) is largely biologically self-perpetuating; (2) shares fundamental cultural values, realized in overt unityin cultural forms; (3) makes up a field of communication and interaction;and (4) has a membership which identifies, and is identified by others, asconstituting a category distinguishable from other categories of the sameorder (Barth 1998, 10). By empirically analysing processes related to embodiments of ethnicgroups, Barth concludes that their internal constitution results from theprocess of articulation and maintenance of ethnic boundaries. More precisely,the different ways in which ethnic boundaries “are maintained not only byonce and for all recruitment but by continual expression and validation” isstructuring the interaction which allows persistence of ethnic groups (Barth1998). Without getting into a broader discussion about how Bart’s ethnicboundaries triggered a repositioning of anthropological interests, it mightbe asserted that the socio-cultural diacritics on shared identity according togroup membership are being incorporated in the conceptual stands of bothprimordialists and constructivists. Markers such as kinship, religion, language,territorial contiguity, etc. are identified as ethnic group distinguishers in alltheoretical approaches. The causality behind the appearance and persistenceof such distinguishers vary among the confronting paradigms. The argumentsof both paradigms however dwell on applying theoretical and empirical analysis of these codes contextually, on specific ethnic groups - entities. In pluralist societies, where the ethnic group is situated, the state is an omnipresent mean of political organization. Due to overlapping terminology 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology and academic interdisciplinarity contemporary ethnicity paradigms struggle over the ambiguous conceptual overlapping of ethnicity, nation, and race.Eriksen (2002) for example, exempts the study of race from contemporaryscientific inquiry on the ground of human race being a result of continual interbreeding leading to hereditary physical traits that do not follow clearboundaries. Nevertheless, the author states that “concepts of race can ... be important to the extent that they inform people’s actions”(Eriksen, 2002).If however one applies this ontological argument onto ethnicity and ethnicboundaries, it follows that ethnicity may also be seen as only a discursive phenomenon rather than a social / cultural unit with an enduring substance.If one asserts (1) that ethnicity dwells on the disposition of self vs. others, and (2) that ethnicity is not an entity, but a discursive phenomenon, it follows that ethnicity itself is contained in the discursive constitution of featureswhich ethnically define the boundaries of self / otherness no mater weathersuch discursive boundaries are caused by social contract or inherent to the community. 2. Ethnicity as an event Constructivist approaches argue that social structures and particular sorts of social relations (in most cases regulated by the state) ascribe and sustainethnicity related categorical / group features invoking ethnic affiliation.Primordialist approaches argue that these features are inherent to human communities. Certain ethnic features emerge as important for ethnicallyrelated human action depending on historical and contextual circumstances. Hence, both approaches agree that ethnic groups do not exist simply due tosocial contract or culture respectively, but due to cognitive schemas, culturalidioms, organizational routines and resources, contingent events etc., which relate to the variable of community and constitute what in common sense isaddressed as an ethnic group. In a similar manner Wimmer (2002) speaks of cultural compromise emerging when the actors sharing a communicative space can agree thatcertain values of classifying the social world make sense. Such a process ofnegotiating meanings does not depend on convergence of interest, since even from different positions from economic, political and cultural hierarchies,individuals may find – albeit the different reasons – a certain way of looking atthe world meaningful (Wimmer 2002, 8). This perspective on ethnic groupness differs from the Weberian politicalrelations embedded in rational-choice and defines a construct which is “based on already established and internalized modes of meaning-making,a certain habitus in Bourdieau’s words” (Wimmer 2002, 8). Notably, suchconsiderations to a certain extent acknowledge the primordialists’ counter-arguments of inheritance under the stipulation that inherent ethnic features k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti undergo a continuous process of reframing triggered by events of groupness and vice-versa. Following this line of argument, a review of epistemologies in social scholarship titled The Study of Boundaries in the Social Sciences (Lamont & Molnár, 2002) goes even further to distinguish between two 39 types of boundaries: a) symbolic boundaries are conceptual distinctions made by social actors to categorize ... they are tools by which individuals and groups struggle over and come to agree upon definitions of reality... b) social boundaries are objectified forms of social differences manifested in unequal access to and unequal distribution of resources (material and non-material) and social opportunities (Lamont & Molnár 2002, 168). The authors point that while earlier scholarship has predominantly focused onthe “social boundaries and monopolization processes in a neo-Weberian fashion”, the more recent scholarship focuses on “the articulation between symbolic andsocial boundaries”(Lamont & Molnár 2002, 169). Hence, ethnicity is no longeranalysed exclusively as a situational product – through contextually embeddedanalysis of boundary characteristics resulting from macro level socio-historicalprocesses. Instead, inquiry is transferred onto the continuum of micro andmacro factors influencing activities and events which generate and sustain ethnicboundaries. Such theoretical framework appears consistent to the initial focus of thisresearch – to capture the interplay of identities and interests that influence theenactment of ethnicity through education policy. Consequent to the theoreticaldebate, however, the research question addressing the topic must not only focuson the input these identities and interest bring to the constitution of ethnicity, butalso on the actions inspired by the reflexive inter-relations between agency and structure. When accommodated to the theoretical framework elaborated above, the delineated research filed and the identified informants (actors), the researchquestion at this point of the epistemic constitution might be reformulated as: Generating ethnic identities through education policy making in theRepublic of Macedonia: What strategies do actors choose and why to generateand maintain ethnic boundaries? 5. Designing an Observation and Analytical Tool Academic literature offers two attempts for development of universally applicable analytical tools relational to the chosen theoretical framework. One of these is Banton’s (2011) endeavour to synthesise all existing research on ethnicity / race / nation into Sixteen Propositions about the Genesis of SocialCategories: 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti model for analysing the varying features of ethnic boundaries emerging as a result of the negotiations between actors whose strategies are shaped by the characteri­stics of the social field. Wimmer argues that the three main characteristics of thefield: the institutional order, the distribution of power, and the political networks, 41 determine which actors will adopt which strategy of ethnic boundary makingand why. Actions and events resulting from the chosen strategies form “differentdegrees of political salience and social closure of ethnic boundaries, of exclusion along ethnic lines, of cultural differentiation between groups, and of stability overtime”(Wimmer 2008, 970). Data analysis conducted through this methodological tool potentially con­solidates the macro socio-political context with micro ethno-methodology. Themodel however takes into account only those actions triggered by exogenous factors such as the characteristics of the field overlooking the characteristicsinherent to the agency. Juxtaposing the two presented analytical tools to the overall theoretical dis­cussion on ethnicity and to the research question, it appears that both analyticaltools insufficiently address symbolic boundaries. In a case where initial findingspoint to a predominantly culturalist perception of ethnicity, potentially influential for the informants’ actions, it is evident that the above analytical tools would omitimportant aspects for understanding the emerging field data. Consequently,the most adequate approach would be tailoring an analytical tool that fuses the theoretical framework with the characteristics of the research filed as follows: 1. Structuring the data according to the Lamont & Molnár’s distinction of symbolic and social boundaries (Lamont & Molnár 2002); 2. Further proliferating the tool according to the initial data taxonomy.6 1. Symbolic boundaries 2. Social boundaries 1. a) Framing/ conceptualizing ethnicity (by informants) 1. b) Interpretations of tasks/responsibilities (by informants) 1/2) Interpretation of tasks/ responsibilities (by others) 2. b) Informal power-relations 2. a) Policy in place Operationalizing ethnicity Source: Filed research data and Lamont &Molnár 2002. In order to address the research topic most adequately, the epistemology of this research was primarily composed to record complex, in-depth data, preferring adetailed image of the fluid reality, rather than record hard empirical data leadingto generalization and representativeness. As noted under the research design subheading, data is obtained directly in a form of (1) researcher’s observations, 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology (2) informants’ statements, and (3) policy documents. The abundant data are therefore rather cluttered, gathered by applying a customized semi-theoreticalobservation framework. Consequently, the logic of the analytical argument 42 is cautious to demonstrate variances in the obtained information, as well as, the relativity of the representational character of the findings. Due to the smallsample, disagreements among informants, borderline statements and coding overlaps are put under particular scrutiny. Applying the elaborative observationand analytical tool contributes to systematic and verifiable data gathering and theprior established analytical correlations increase the validity of data interpretation (Burgess 1982). Parallel to the above confines, the specific epistemology also conveys a numberof other risks and limitations: 1. The macro-level historical accounts predominant in ethnicity studies exceed the scope of this epistemology. For purposes of avoiding atemporal, non­contextualized micro field analysis and for introducing the reader to the widercontext, analyses should include an illustrative account of socio-historical processes crucial for the constitution of the field’s characteristics. To maintainmethodological consistency to the greatest possible extent, the context-relevant discussion should be based on policy documents gathered duringfield research (referenced by the informants). 2. Compliant to the theoretical framework, the psycho-dynamics recorded under the category of symbolic boundaries should be analytically treated asa form of self-constitution rather than meaningful identity belonging. Thedilemma put forward by Banton (2011) about developing a culture free methodological approach should be resolved by taking in consideration theemic to the extent to which it contributes the etic oriented analysis. 3. A possible dead-end circular conclusion of the type: the articulation between social and symbolic boundaries / the micro and the macro level leads to actorsconstituting what they apparently designate, should direct the analytical focus towards the specific reasons and outcomes of such findings. Although the research may be considered small in scale, the scope of generateddata and the official authoritative and administrative status of the institution / informants make the deduction of some underlining properties possible. Inthe specific case, such in-depth data cannot be considered as merely anecdotalbecause they shed a light on the on-going institutional processes usually placed behind the curtain. Instead of being representative across institutions anddifferent periods however, the validity of the findings should be limited strictly to the delineated research filed at the time of the research. The findings may be at thesame time considered as illustrative, symptomatic and therefore contributive tofurther research and to future analytical purposes. k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti The overall discussion demonstrates how the quest for the most adequateepistemology in conducting an interdisciplinary, qualitative research is not a task 43 which can be easily pre-determined. Each epistemic element is dependent on theinterrelations of the other elements and unfolds the research into a continuous reframing process. In the specific case, the researcher identifies and elaborates a number ofchoices made on the overall disciplinary approach, the research design, the ethical considerations, the theoretical framework and the analytical tools. The choicesare evidently made within the range of the subjective (knowledge, skills andpositioning of the researcher) and the objective (technical limitations), therefore, varying on a case to case basis. As in much of the anthropological research, thismeans that the specific research itself is not replicable. However, the herebydisplayed insight in the epistemic features provides important information supportive to the quality of the gathered data and the validity of findings. Having determined the most appropriate epistemic elements consistently, the answer to the research question “What strategies do actors choose and whyto generate and maintain ethnic boundaries?” should henceforth easily construefrom the interpretative framework. By applying the analytical tool to read the gathered data, the answer should arise from the following analysis:Chapter I: Identifying the social boundaries emerging from the field work gathered data; Chapter II: Identifying the symbolic boundaries emerging from the field work gathered data;Chapter III: Pursuing ethnicity in social relations and power distribution by analysing the previously made assertions in regards to social and symbolic boundaries against field work gathered data;Chapter IV: Pursuing ethnicity in actions and events and identifying what stra­ tegies do actors choose and practice to generate and maintain ethnic boun­ daries in education policy making and why? – by analysing the previously made assertions against field work gathered data To sum up, due to the nature of the interdisciplinary qualitative research, all epistemic elements, (1) are recognized as reflexively interrelated, (2) are beingsystematically and consistently revised by the researcher throughout the research and analysis; and (3) are made available to the reader for analytical purposes. Theultimate goal is to make the data and the interpretation verifiable and valid byoffering on display the researcher’s cognitive dynamics, additionally contributing to the strength of the argument. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology This article benefits a great deal from the tutoring of my thesis mentor Trevor T. 44 D. Welland, my previous mentor Caroline Oliver and my evaluators Diane Reay and Caroline Hart. 1 The author has been working on education policy making and analysis for various beneficiaries: anNGO public policy think-tank; The United Nation Development Programme – Country Officein Skopje; and the Sector for European Union within the Ministry of Education and Science ofthe Republic of Macedonia. 2 All ethnic communities listed in the country’s Constitution except the majority ethnic-Mace­donian community. 3 Electronic correspondence is accepted as official communication according to the archival andauditing procedures of the Ministry. 4 Transcription and indexing schemes are included as Annex I. 5 The hours spent in the field did not equal the working hours of the civil servants. The fieldworktime frame / schedule was dependent on the dynamics of activities and interlocution of the civil servants and approximately counted for a half working day. Additional amount of time was spentin other departments of the MoES in obtaining relevant policy documents referenced by theinformants. 6 A sample of data recorded in the observation framework is included as Annex II. Apthorpe, R ., 1996. Reading development policy and policy analysis: On framing, naming, numbeing and coding. The European Journal of Development Research 8, 1, 16–35. doi:10.1080/09578819608426651 Ball, S. J., 1997. Policy Sociology and Critical Social Research: A Personal Review of Recent Education Policy and Policy Research. British Educational Research Journal 23, 3, 257–274. Banton, M., 2011. A Theory of Social Categories. Sociolog y 45, 2, 187–201. Barth, F., 1998. Ethnic groups and boundaries: the social organization of culture differen­ ce. Waveland Press, Illinois. Brubaker, R ., 2004. Ethnicity without Groups. Harvard University Press, London. Burgess, R . G., 1982. Some Role Problems in Field Research in Burgess, R . G. Field Research: A Sourcebook and Field Manual. Psychology Press. Cohen, R . 1978. Ethnicity: Problem and Focus in Anthropology. Annual Review of Anthropolog y 7, 379–403. Corbin Dwyer, S. & Buckle, J. L., 2009. The Space Between: On Being an Insider-Outsider in Qualitative Research. International Journal of Qualitative Methods 8, 1, 54–63. k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti Douglas, M., 1987. How Institutions Think. Routledge, London. Eriksen, T. H., 2002. Ethnicity and Nationalism. Pluto Press, London. Geertz, C., 2001. Available Light: Anthropological Reflections on Philosophical Topics. Princeton University Press, Princeton. Lamont, M., & Molnár, V., 2002. The Study of Boundaries in the Social Sciences. Annual Review of Sociolog y 28, 167–195. Malen, B., & Knapp, M., 1997. Rethinking the multiple perspectives approach to education policy analysis: implications for policy-practice connections. Journal of Education Policy 12, 5, 419–445. Mosse, D., 2006. Anti-social anthropology? Objectivity, objection, and the ethno­graphy of public policy and professional communities*. Journal of the Royal Anthropological Institute 12, 4, 935–956. Sanjek, R ., 1990. Fieldnotes: The Makings of Anthropolog y. Cornell University Press, Ithaca. Schram, S. F., 1993. Postmodern policy analysis: Discourse and identity in welfare policy. Policy Sciences 26, 3, 249–268. Schwegler, T., & Powell, M. G., 2008. Unruly Experts: Methods and Forms of Col­laboration in the Anthropology of Public Policy. Anthropolog y in Action15, 2, 1–9. Smith, A . D., 2009. Ethno-Symbolism and Nationalism: A Cultural Approach. Taylor & Francis, London. Weber, M., 1978. Economy and Society: An Outline of Interpretive Sociolog y. (G. Roth & C. Wittich, Eds.) (Fourth ed.). University of California Press, Berkley. Wedel, J. R ., Shore, C., Feldman, G., & Lathrop, S., 2005. Toward an Anthropology of Public Policy. The ANNALS of the American Academy of Political and Social Science 600, 1, 30–51. Wimmer, A., 2002. Nationalist Exclusion and Ethnic Conflict: Shadows of Modernity. Cambridge University Press, Cambridge. Wimmer, A ., 2008. The Making and Unmaking of Ethnic Boundaries: A Multilevel Process Theory. American Journal of Sociolog y 113, 4, 970–1022. Zelditch M., 1982. Some Methodological Problems of Field Studies in Burgess, R . G. Field Research: A Sourcebook and Field Manual. Psychology Press. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES k. kRECEVA Researching Ethnicity through Education Policy: Towards the Most Adequate Epistemology Appendices Appendix I: Transcription and indexing Transcription scheme At times during observation it was impossible to record speech entirely. All [text written in this type of brackets is speech paraphrased from field notes]. All (*text put in this type of brackets is a researcher’s note made in situ, during field work). Note: All field notes were made in Macedonian language. The Macedonian to English translation and the paraphrasing are made with an effort to capture the tone and pre­serve the authenticity of speech to the greatest possible extent. Indexing scheme No./No. – Date K – pseudonym of the researcher X1, X2, X3, X4 –pseudonyms of the key informants Y, Z, A etc. – pseudonyms of the secondary informants i/g – individual speech or action/ group speech or action a/na – action speech / non-action speech (p/o – question/answer in action speech only) ? – further clarification needed ! – exception to previous observations/notes; and/or contradictory statement * - in situ researcher’s notes # - notes added after observation ///// - data covered for purposes of non-disclosure Appendix II – Obser vation framework and analytical tool I / A: Sample of the data recorded in the observation framework Source: The Study of Boundaries in Social Sciences (Lamont & Molnár 2002) Note: This is a random sample selected from the original Classification Matrix with an aim to illustrate the research process. The data is not presented chronologically and all sensitive material is intentionally excluded. k. kRECEVA Raziskovanje etničnosti skozi izobraževalno politiko: najprimernejši epistemologiji naproti 1. Symbolic boundaries 2. Social boundaries *in situ notes#additional notes 1. a) Framing/conceptualizingethnicity (by informants) 1. b) Interpreta­tions of tasks/responsibilities(by informants) 1/2) Interpretation oftasks/ responsibilities (by others) 2. b) Informalpower-relations 2. a) Policy in place Operationalizing ethnicity x1 and x2 haveasked for a vehicleduring the pro­gramming of theIPA project stat­ing it as of a majorimportance.(3/4 g/a) X2: wecan see the situ­ation first handand build bett ercommunicationwith schools (3; g/na) X1:our budget is nowdecreased. Wecould at least visitschools before.Now we can notdo that even onceper year.K: How does thisinfluence yourwork?X1: Well everycommunicationwith schools isnow limited tophone-calls (3; g/na) X1: We do nothave a separate budget ac­count. We have been askingfor that since the beginning.Like the Bureau for exam­ple. Th an we would be ableto plan our activities. Thereare more and more budgetcuts with the years. We askfor road trips money everyyear, and every year we getless and less.And they do not allow ususe the Ministry’s vehiclesto visit schools in thecountryside, but most ofour schools are away fromSkopje. *?budgeting procedures?*?Change? Chronicle compari­son?*Influence on representation/authority/ communities*Channels of communicationInformation flow bott om-up andtop-down*Involvement of stakeholders inpolicy making*?comparison with (autonomy) TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015, p. 49–81 Prispevek obravnava položaj nemške in madžarske narodne manjšine v Sloveniji medletoma 1920 in 1941. S pomočjo statističnih podatkov avtor predstavi poselitveni prostornemške in madžarske narodne manjšine. Avtor opozarja na množico diskriminatornihpraks, ki so jih bili deležni pripadniki manjšin: pri agrarni reformi, vpisu v šole zmanjšinskim učnim jezikom, slovenizaciji toponomastike, itd. Takšen odnos je vodil dodistance med pripadniki narodnih manjšin, večinskega naroda in države Slovenije. Zatoni bilo nenavadno, da so se pripadniki narodnih manjšin, posebej Nemci, kmalu navdušiliza skrajna nacionalistična gibanja – nacizem, ki jim je ob koncu vojne prinesel narodno izgi-notje. Ključne besede: Madžari, Nemci, Judi, Cigani, asimilacija, etnična distanca. The article deals with the status of the Hungarian and German ethnic minorities in Sloveniabetween 1920 in 1941. Their settlement territory is presented with statistical data. The authordraws attention to several discriminatory practices experienced by the members of thesetwo ethnic minorities, for example in relation to the agrarian reform, admission to minoritylanguage schools, Slovenization of place names, etc. Such practices created a distance betweenthe members of ethnic minorities, the majority nation, and Slovenia. Thus, it was not unusualfor members of ethnic minorities, Germans in particular, to become fond of extreme nationalist movements –Nazism, which at the end of the war brought about their ethnic disappearance. Keywords: Hungarians, Germans, Jewish, Gypsies, assimilation, ethnic distance. Correspondence address: Miran Komac, Inštitut za narodnostna vprašanja/Institute for Ethnic studies, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: miran.komac@inv.si. ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Po končanem preurejanju Evrope po koncu 1. svetovne vojne je nastopil čas iluzij; čas, ko je mnoštvo narodnih elit iskalo načine/poti za varovanje in ohranjanjeidentitete družbenih skupin, iz katerih so elite izšle. Gradnja nacionalne države jebil ideal, h kateremu so stremele narodne elite. Ideološka podlaga je v nekaterihprimerih temeljila na narodnem načelu, drugod so si izbrali zgodovinski princip.Žal so se morali narodni ideali pogosto ukloniti logiki delitve ozemeljskega ple­na med zaveznicami v zmagoviti koaliciji. Rezultat tega razkoraka se je kazal v množici narodnih manjšin v evropskih državah po koncu prve svetovne vojne. Čeprav so po prvi svetovni vojni sicer prilagajali politične meje narodnimoziroma etničnim mejam, kar je zmanjšalo število pripadnikov narodnih manjšinza približno 18 milijonov, znanstveniki ocenjujejo, da je kljub temu v Evropiživelo več kot 32 milijonov pripadnikov narodnih manjšin (Galántai 1992, 13),tudi do 47 milijonov, pri čemer niso štete narodnosti v Rusiji in približno desetmilijonov evropskih Judov (Heyking 1927, 32). Vendar so skladno z določilimirovnih pogodb po vojni nastale tudi številne nove narodne manjšine, na primer nemške manjšine na Poljskem, Tirolskem in v Češkoslovaški ali madžarske manjšine v Romuniji, Češkoslovaški, Jugoslaviji. V nekaterih državah je bil deležmanjšinskega prebivalstva glede na celotno prebivalstvo zelo visok (Roter 2009,66).Na Češkoslovaškem je odstotek manjšinskega prebivalstva znašal 34,5 %, naPoljskem 36,5 %, v Romuniji 22,3 %, v Kraljevini SHS 18,8 % prebivalstva države. Slovenski raziskovalci posvečajo analizi medetničnih odnosov v Sloveniji1 med obema vojnama le malo prostora. V ospredju je (bilo) raziskovanje položajaslovenskih manjšin v sosednjih državah, posebej v Italiji in Avstriji. Odnos obehdržav do pripadnikov slovenskih manjšin je bil med obema vojnama poudarjenoodklonilen, od začetka 30. let 20. stoletja dalje tudi etnociden in genociden. Kakšen pa je bil odnos slovenske države do narodnih manjšin na njenem ozemlju? O položaju medvojnih narodnih manjšin v Sloveniji (Nemci, Madžari,Judi, Hrvati, Srbi) je bilo v znanstveni literaturi zapisanega zelo malo. Odpravljan­ju tega manjka je posvečen pričujoči prispevek. Boj s sosednjimi narodi za ozemlje, ki so ga slovenske narodne elite hotele zameji­ti s političnimi mejami, se je začel proti koncu prve svetovne vojne. V pomoč pri določanju slovenskega državnega ozemlja je borcem za slovensko državo služil Zemljevid slovenske dežele in pokrajin, ki ga je izdelal leta 1852 Peter Kozler, po rodu Kočevski Nemec. Kozlerjev zemljevid je uporaben vsestransko: uporabiti ga je mogoče pri dokazovanju narodnih meja s sosednjimi narodi.Prav tako pa ga je mogoče uporabiti pri ugotavljanju poselitvenih prostorov pri­padnikov narodnih manjšin v Sloveniji. RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Oktobra leta 1918 je vojna sreča habsburški monarhiji obrnila hrbet. Avstroogrska monarhija se je začela sesedati v prah. Narodom monarhije se je ponudila priložnost za uresničitev ideje o lastni državi. Nekateri niso imeli sreče, kot npr. Furlani. Oktobra leta 1918 je njihov predstavnik v dunajskem parlamentu, Luigi Faidutti, zahteval, da se tudi Furlanom prizna pravica samoodločbe. Ob zaključku govora 25. oktobra 1918 je v furlanskem jeziku izjavil: “Če nas bodo vsi zapustili, si bomo morali pomagati sami. Ostalo naj postori Bog. Nočemo, da se odloča o naši usodi, brez nas.” (Se ducj nus bandonin, nus judarin bessôi. Dio che fedi il rest. No uarin che nissun disponi di nô, sensa di nô) (Faidutti 2015). Na žalost so se te besede porazgubile v furlanski nižini. Furlani so postali del italijanske države, brez velikih možnosti za dosego obsežnejše stopnje avtonomije. O samostojni furlanski državi pa je bilo tako ali tako povsem iluzorno govoriti. Drugi narodi so imeli dovolj moči in energije ter delček tistega, čemur pravimo sreča, da so politični ideal elit tudi uresničili. Slovenci so bili med temi narodi. Državnozborski poslanec na Dunaju Ivan Benkovič je hotenje Slovencev po bivanju zunaj avstroogrske monarhije glasno najavil oktobra leta 1918: Gospoda moja! Nobenega dvoma ni več, naš narod se je odločil in odločitev se glasi: Stran od zašušmarjenega avstrijskega gospodarstva (Pritrjevanje) in ven iz črno­rumene kletke narodov v zlato svobodo! Kot svobodno ljudstvo Jugoslovanov se želimo svobodno odločiti, katera načela si bomo izbrali, in svobodno odločati, kakšne stike, če sploh katere, bomo navezali z drugimi svobodnimi narodi. (Ploskanje). Gre za resnico, ki jo je treba vsak dan ponavljati, da je vse ponujanje, kar so ga danes deležni južni Slovani, popolnoma nekoristno. Bili so časi, ko bi bili, če bi nam kdo ponudil list papirja in velel, naj napišemo svojo avtonomijo, to storili. Ampak, gospoda moja, ti časi so minili. Izražam prepričanje, ki se je zakoreninilo v vsem našem troedinem jugoslovanskem narodu: Prepozno (Bister 1992, 257). Ko je pokorščino monarhiji odrekla še vojaščina, je bilo opravljenega že veliko dela. Mihajlo Rostohar, ki so ga rezervni častniki pooblastili, da v imenu vojaštva spregovori zbrani množici pred deželnim dvorcem (današnji sedež Univerze v Ljubljani), je odšel na balkon deželnega dvorca, izvlekel sabljo in vzkliknil: ‘Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!’ Nato so častniki in moštvo prekrižali sablje in bodala v znamenje prisege, med manifestanti pa se je vzdignilo splošno navdušenje, ki ga omenja tudi Hribar. Tega navdušenja pa niso delili vsi gospodje, zbrani na balkonu. Škof Jeglič je ves razburjen pristopil k Rostoharju in vzkliknil: ‘To je pa revolucija!’ Rostohar mu je suho odvrnil: ‘Da, Prevzvišeni, tako nekako’ (Pleterski 1971, 266). Nekaj dni kasneje so zastopniki narodne vlade odšli do deželnega predsednika Kranjske, grofa Henrika Attemsa s sporočilom, da je avstrijske oblasti konec in da je upravo dežele Kranjske in sploh cele Slovenije prevzela narodna vlada. Zadnji 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 kranjski deželni predsednik je to sporočilo vzel brez odpora na znanje in se mu uklonil (Pleterski 1971, 268). Graditev Slovenije na stičišču kopice narodov (Italijanov, Furlanov, Nemcev oz. Avstrijcev, Madžarov in Hrvatov) je bilo težko opravilo. Vojne je bilo konec; prihajal je čas, ko si bodo zmagovalci razdelili plen. Če bi želeli biti Slovenci pri tem ruvanju za zemljo uspešni, bi morala slovenska politična elita imeti že dolgo pred zaključnimi boji izdelan načrt izgradnje države – od označbe teritorija, ki ga Slovenci terjajo zase, do razmisleka o upravnem ustroju nove države, zaveznikih, itd. Čas pomladi narodov (leto 1848) so slovenski politiki prespali. To mrtvilo se je dobro videlo od zunaj. Erik Hobsbawm je v delu Obdobje revolucije takole opisal tedanjo situacijo na slovenskih tleh: “Habsburška tajna služba je imela vedno dosti opravka s Poljaki, Italijani, Nemci izven Avstrije ter z vedno svojeglavimi Madžari, iz alpskih dežel oziroma drugih slovenskih pokrajin pa ji niso grozile nikakršne nevarnosti” (Hobsbawm 1968, 157). V naslednjih sedmih desetletjih, od nastanka prvega političnega programa samostojne slovenske države, Zedinjene Slovenije pa do konca prve svetovne vojne, so slovenski politični voditelji zmogli (so)ustvariti samo izjavo Jugoslo­vanskega kluba z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno politično enoto. Izjavo prepoznavamo pod imenom Majniška deklaracija (30. maj 1917). Mnogo premalo, da bi Slovencem po koncu 1. svetovne vojne uspelo iztržiti kaj več od doseženega. 3. Določanje državnih meja po koncu prve vojne Zaradi odsotnosti državnih inštitucij in zaradi skromnih vojaških resursov so bili vojaški uspehi borcev za slovenske državne meje precej skromni. Boj za mejo je potekal prav na vseh štirih straneh neba: severu, jugu, vzhodu in zahodu. Narodno načelo je predstavljalo izhodišče tvorbe slovenske države. Toda boj za uresničitev tega načela je bil izjemno težak za narod, razdeljen med tri države (Avstrija, Italija in Ogrska) in med devet zgodovinskih dežel (tri vojvodine, dve grofiji, svobodno mesto Trst, del dveh komitatov in v Beneško Slovenijo v Furlaniji), v katerih je imel izrazito večino le v eni vojvodini in dvetretjinsko v eni grofiji, povsod drugod pa je bil manjšina (Grafenauer 1994, 24). Ideal narodnega načela se je neprestano spopadal z alternativnim načelom: z zgodovinskim načelom, na katerega so krčevito prisegali zagovorniki ohranjanja statusa quo-ja. V borbi za pravične meje so se zastopniki Slovencev lahko zanašali le na demokratičnost mednarodnih forumov in pri tem pozabili na staro cigansko modrost, ki pravi, “da Pravica, slepa beračica, vedno potegne s tistim, ki jo dobro nahrani. Tisti, ki še sami nimajo kaj jesti, ne morejo imeti mnogo upanja, da se bo pravica postavila na njihovo stran” (Lakatos 1977, 333–334). M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Vsem težavam navkljub je konec oktobra leta 1918 nastala Slovenija, znotrajDržave Slovencev, Hrvatov in Srbov, od 1. 12. 1918 združena s Kraljevino Srbijov Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Poimenovanje Slovenije med obemavojnama je bilo različno. Ime Slovenija (popis prebivalstva 1921 govori o Sloveniji53 s Prekmurjem) je bilo v rabi do leta 1922, ko je bilo ozemlje Slovenije razdeljenona dve oblasti (Mariborsko in Ljubljansko), po letu 1929 pa je Slovenija postalaDravska banovina (Zemljevid 1). Poimenovanje je ostalo v rabi do začetka drugesvetovne vojne. Po podpisu Saintgermainske mirovne pogodbe z Avstrijo (1919) in po iz­gubljenem plebiscitu za Koroško (1920), po podpisu Trianonske mirovne po­godbe z Madžarsko (1920) in po podpisu Rapalske pogodbe z Italijo (1920) jenastalo prvo slovensko državno ozemlje, v okviru Kraljevine SHS. Raztezalo se je na dobrih 16.000 km2 . 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 V smislu zaokrožitve slovenskega poselitvenega prostora z državnimi mejami, če ga merimo po obsegu poselitvenega prostora v najbolj maksimalistični varianti,je bil uspeh približno 67 % (idealni obseg slovenske države naj bi meril dobrih 54 24.000 km2). Pa še ta prostor so Slovenci delili z drugimi (Nemci, Madžari, Judi, Cigani, itd.). Popis2 prebivalstva leta 1921 je pokazal, da je na tedanjem teritoriju Sloveniježivelo 1.054.919 prebivalcev, od tega 980.222 Slovencev (92,9 % prebivalstva) in kar pester zbir manjšinskih skupnosti, med katerimi sta bili najobsežnejšimadžarska manjšina (14.429 oseb, 1,4 % prebivalstva Slovenije) in nemškamanjšina (42.514 oseb, 3,9 % prebivalstva Slovenije). Materni jezik leto 1921 leto 1931 število % število % Srbski in hr vaški 11.898 1,30 … … Srbskohrvaški 3 … … 24.166 2,11 Slovenski 980.222 92,92 1.077.679 94,18 Češkoslovaški 2.941 0,28 … … Češki … … 2.282 0,20 Slovaški … … 104 0,01 Rusinski (Ruteni, Malorusi) 3 0,00 30 0,00 Poljski 338 0,00 249 0,02 Ruski 1.630 0,15 1.352 0,12 Romski … … 515 0,05 Madžarski 14.429 1,37 7.961 0,70 Nemški 41.514 3,94 28.998 2,53 Arnautski 103 0,01 271 0,02 Turški 237 0,02 36 0,00 Romunski-Cincarji 31 0,00 41 0,00 Italijanski 701 0,07 414 0,04 Francoski 125 0,01 … … Angleški 38 0,00 … … Drugi in neznano 709 0,07 230 0,02 Skupaj 1.054.919 100,00 1.144.298 100.00 Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921. Stanovništvo Jugoslavije po veroispove­sti i materinjem jeziku – rezultati za opštine. 1932. Opšta državna statistika, Sarajevo; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1931. Knjiga 2: Prisutno stanovništvo po veroizpovedi, 1938. Državni statistički ured, Beograd; Komac 2007, 512. M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Dolgujemo še podatke o verski podobi Slovenije: Preglednica 2: Prebivalstvo Slovenije po veroizpovedi leta 1921 in 1931 Materni jezik leto 1921 leto 1931 število % število % pravoslavna 6.611 0,63 6.745 0,59 rimokatoliška 1.018.771 96,57 1.107.155 96,76 Grko-katoliška 531 0,05 2.377 0,21 evangeličanska 27.282 2,59 25.717 2,25 muslimanska 649 0,06 927 0,08 židovska 936 0,09 820 0,07 Drugi 17 0,00 292 0,02 Brez konfesije in nepoznano 122 0,01 265 0,02 Skupaj 1.054.919 100,00 1.144.298 100,00 Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921 god. 1932. Opšta državna statistika, Sa­rajevo; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1931. Knjiga 2: Prisutno stanovništvo po ve­roizpovedi, 1938. Državni statistički ured, Beograd; Splošni pregled Dravske banovine. Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Ljubljana, 1939. Milivoja Šircelj ugotavlja, da je bilo med prebivalci Slovenije kar 96,6 % rimokatolikov in 2,6 % evangeličanov. Pripadnikov drugih veroizpovedi je bilo zelo malo. Po številčnosti so si sledili takole: pravoslavni, izraeliti, muslimani, grkokatoliki, brez veroizpovedi in neznano. Večina evangeličanov je živela v okrajnem glavarstvu Murska Sobota, večina pravoslavnih v Ljubljani, Mariboru, Dolnji Lendavi, Slovenski Bistrici, Sv. Lovrencu na Dravskem polju in v Adlešičih, večina izraelitov v okrajnem glavarstvu Murska Sobota, zlasti v občini Dolnja Lendava, večina muslimanov v Ljubljani, Mariboru in okrajnem glavarstvu Murska Sobota. Versko najbolj mešano ozemlje je bilo Prekmurje. Do popisa prebivalstva leta 1931 se verska sestava prebivalstva ni bistveno spre­menila. Med prebivalstvom Dravske banovine je bilo 96,8 % rimokatoličanov, 2,2 evangeličanov, 0,6 % pravoslavnih, 0,2 % grško in armeno katoličanov, 0,1 % musli­manov itd. Edina omembe vredna sprememba med letoma 1921 in 1931 je bilo povečanje števila muslimanov in zmanjšanje števila izraelitov. Tako je leta 1931 število muslimanov prvič preseglo število izraelitov4 (Šircelj 2003, 69). Raziskovalcem medetničnih odnosov bo v pomoč Preglednica 3, ki prikazujepovezavo med jezikovno pripadnostjo in veroizpovedjo. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Zemljevid 2: Slovenija leta 1921 in narodne manjšine M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Vir: Die Gliederung der Bevölkerung des ehemaligen Jugoslawien nach Muttersprache und Konfesionen nach den unveröffentlichten Angaben von 1931, 1943. Selbstverlag der Publikationsstelle, Wien, 13. Za razpravo o prostorski disperziji pripadnikov različnih veroizpovedi so zanimiviše podatki, ki jih najdemo v Splošnem pregledu Dravske banovine, v preglednici z naslovom Skupni pregled veroizpovedi Dravske banovine: Veroizpoved Verske enote Na eno enoto prideprebivalcev te vere Rimskokatoliška 533 župnij 2.077 Grškokatoliška 2 župniji 1) 1.188 Pravoslavna 4 parohije 2) 960 (?) 1.686 (?) Starokatoliška 2 župniji 51 Evangelijska (augsb.) 13 župnij 1.900 (?) 1.904 (?!) Evangelijska (reform.) 1 župnija 959 Islamska 1 imamat 927 Židovska 2 rabinata 410 Opombe: 1) župniji Drage in Radatoviči (obe v občini Radatoviči, okraj Črnomelj) sta pripadali grškokatoli­ški župniji Križevci (Savska banovina); 2) parohije Bojanci (občina Adlešiči, okraj Črnomelj), Celje, Ljublja­na in Maribor so pripadale protoprezviteriatu v Ljubljani in srbskopravoslavni mitropoliji v Zagrebu. VIR : Splošni pregled Dravske banovine, 1939, 84–85. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Kako se je Slovenija, znotraj Kraljevine SHS, spopadla z upravljanjem jezikovne 58 in verske pestrosti prebivalstva? Kraljevina SHS je sodila v kategorijo novonastalih ali povečanih držav, ki so z združenimi silami morale skleniti posebne pogodbe, “s katerimi so se zavezale k spoštovanju manjšinskih pravic kot predpogoju za mednarodno priznanje (torej na podoben način, kot je deloval sistem varstva manjšin v obdobju po berlinskem kongresu leta 1878)” (Roter 2009, 69). Pogodba med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Pogodba z državo SHS) o zaščiti narodnih manjšin v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je temeljila na določilih 51. člena Senžermenske mirovne pogodbe (pogodba z Avstrijo) in 44. člena Trianonske mirovne pogodbe (pogodba z Madžarsko). Posebna pogodba je bila sklenjena 10. 9. 1919, v Službenih novinah Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca (133a/1920) je bila objavljena 19. 6. 1920, v Sloveniji pa šele 29. 9. 1921 (Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 118/1921). Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je sodila v kategorijo novonastalih ali povečanih držav, ki so šele urejale različne sestavine lastne državnosti. Vprašanje državljanstva pripadnikov etničnih manjšin je bilo izjemno pomembno. Potrebno je bilo preprečiti, da bi novonastale države odrekle pravico do državljanstva pripadnikom manjšin, ki so v mnogih primerih pripadali dominantnim vodilnim narodom. V pogodbi z državo SHS je bila problematika državljanstva urejena v členih 3 in 4. Mnogim sporazumom je bila dodana še pravica do opcije, ki je omogočala, da posamezniki, pripadniki manjšin ohranijo državljanstvo države, kateri so do tedaj pripadali. Ta pravica je bila v Pogodbi z državo SHS določena v petem členu. Res pa je, da je uresničitev pravice do opcije pomenila, da se mora oseba obvezno preseliti v državo, za katero je optirala (3. odstavek 3. člena Pogodbe z državo SHS). V pogodbi z državo SHS je bila posebna pozornost posvečena zagotavljanju formalne enakopravnosti in zaščiti pred diskriminacijo (zagotavljanje držav­ljanskih in političnih pravic, nediskriminatorna obravnava pri sprejemanju vjavne službe, opravljanju služb in poklicev). V ta sklop sodijo še pravica do za­ščite življenja in svobode ter pravica do javnega izražanja vere (2. člen Pogodbe z državo SHS). Pogodba je imela še določbo (10. člen), s katero se je država SHS zavezala, da bo ščitila pravice muslimanov. Včasih so se med tako imenovane posebne pravice štele tudi pravice narodnih manjšin, da na lastne stroške ustanavljajo in upravljajo dobrodelne, socialne in verske ustanove, šole in vzgojne ustanove. Pa tudi, da svobodno rabijo jezik in da svobodno prakticirajo verske obrede (8. člen pogodbe z državo SHS). V obeh M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 primerih bi težko govorili o posebnih pravicah manjšin. Prej bi veljalo govoriti o toleranci države gostiteljice, kar pa je le poseben vidik splošne enakopravnosti. Katere tako imenovane posebne manjšinske pravice je mogoče izluščiti iz pogodbe o varstvu manjšin z državo SHS? To bi bile tiste pravice, ki jih država ni dolžna samo dopuščati, tolerirati, ampak jih mora z ustreznimi politikami tudi zagotavljati. Zdi se, da je v omenjeni pogodbi mogoče najti samo tri tako imenovane posebne narodno manjšinske pravice: a) pravica do rabe manjšinskih jezikov, v pisni ali ustni obliki pred sodišči (4. odstavek 7. člena5); b) pravica do osnovnošolskega pouka v jeziku manjšin (9. člen6) in c) pravica do ustrezne udeležbe pri sredstvih iz javnih fondov (4. odstavek 9. člena). Pristojnosti za nadzor nad izvajanjem sprejetih določb pogodbe je imel Svet Društva narodov in Stalno sodišče za mednarodne pravice, oziroma Stalno meddržavno sodišče (Permanent Court of International Justice). Vloga obeh inštitucij je bila določena v 11. členu Pogodbe z državo SHS. Ključno vlogo je imel Svet, ki je bil garant – tako za zaveze, ki so izhajale iz pogodb, ki so bile sprejete pod okriljem Društva narodov, kot za določila pogodb, sklenjenih izven Društva narodov, za katere pa je Svet vlogo garanta pridobil naknadno, in sicer s sprejemanjem posebnih resolucij (de Azcárate 1945, 177). Svet je lahko na pobudo ali zahtevo države članice tako razpravljal o kršitvah manjšinskih zavez in tudi ustrezno ukrepal. Vendar pa sama pogodbena določila niso bila jasna, kako mora postopati Svet, ko ugotavlja, ali je prišlo oziroma utegne priti do kršitev teh določb. Svet je zato poskušal s sprejemom več resolucij pritožbeni postopek doreči (Heyking 1927, 88–89; Stone 1932). Vendar so te spremembe, kot je poudaril Heyking (1927, 88), “žal skoraj vedno zniževale raven varstva manjšin” (Roter 2009, 75). Versajsko ureditev so pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine sprejemali kot krivično. Medetnični odnosi so bili že ob rojstvu nove države kontaminirani z etnično distanco in negativnim nabojem nacionalizma. Etnični konflikt je tako nujno predstavljal gibalo medetničnih odnosov v Sloveniji. 6. Madžarska narodna manjšina Sloveniji je bilo pripojeno tudi strnjeno poselitveno območje madžarske narodnemanjšine – Prekmurje (Zemljevid 3, 4). Ob priključitvi Prekmurja Sloveniji je bilo mogoče prečkati reko Muromed Gornjo Radgono in Veržejem, torej med severno in južno točko na novopriključenega ozemlja, le s čolnom. Prekmurje je bilo geografsko daleč. Daleč pa je bilo tudi v socialnem in kulturnem pomenu besede. Slovensko narodnostno ozemlje na levem bregu reke Mure in v Porabju se je označevalo, ugotavlja Aleksander Ružič, 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Zemljevid 3: Prebivalci z madžarskim maternim jezikom v Prekmurju leta 1921 RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Zemljevid 4: Prebivalci z madžarskim maternim jezikom v Prekmurju leta 1931 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 kot ‘vendsko pokrajino’. Tisti, pod močnejšim vplivom madžarizacije, so rekli ‘vogrski Slovenci’ ali ‘Vendsloveni’ ali celo ‘vogrski Vendi’, torej Vandali (ali morda gostje, madž. vendég - gost, vendar bi to bila lahko le domneva, ki ponuja drugačno razmišljanje in ni bila znanstveno podkrepljena). Poimenovanjem se niso odrekli niti takratni slovenski listi onstran reke Mure. Liberalni tednik Slovenski narod v sicer skopih novicah iz Prekmurja in Porabja govori o ‘ogrskih Slovencih’. Prekmurci so sebe ime­novali ‘Slovene’, Slovence na desnem bregu Mure pa ‘Slave’, ‘Štajerce’, ‘Kranjce’ in celo ‘Ilire’. Uradnikom in učiteljem, ki so se sem priseljevali po letu 1919, pa so rekli samo ‘prišle­ki’. Svojo krajino med Muro in Rabo so protestanti imenovali ‘Slovensko okroglino’, katoličani pa predvsem v novejšem tisku ‘Slovensko krajino’. Madžari so jo imenovali ‘Tótság’ ali ‘Vendség’, kar pomeni ‘Slovenska krajina’ ali ‘Vendska krajina’ (Ružič 1977, 1). Priključevanje Prekmurja Sloveniji so mnogi tamkajšnji prebivalci, tako Slovencikot Madžari, spremljali z velikimi zadržki, celo odporom. To so ugotavljali tudiodposlanci osrednje oblasti, ki so prihajali iz Ljubljane. Komisar pri poverjeništvu za socialno skrbstvo, Albin Prepeluh, je na zasedanju narodnega sosveta (prek­murskega parlamenta) 2. oktobra široko obrazložil, da je dobil vtis, da prebivalstvo Prekmurja nezaupljivo gleda na novo oblast. Navedel je, da so proti novi oblasti madžarsko misleča duhovščina, posebej protestantska na severu, ki hujskaško deluje med verniki, in židovstvo. Zlasti med protestanti (okoli 21.000 evangeličanov), ki nočejo sprejemati slovenskega knjižnega jezika, meneč, da je njihov pisni jezik prekmurščina, bo potrebno predvsem v šolah strpno delo (Ružič 1977, 7). Kako to misel prevesti v vsakdanjo prakso? Na ravni zamisli ni bilo težav. Izvedba načela strpno delo (Ružič 1977, 7) v šolah pa je povzročala mnogo težav. Takolepišeta Miroslav Kokolj in Bela Horvat: učitelji, ki so prihajali z območij zunajPrekmurja pogosto niso razumeli narečja, tuje so jim bile navade, Prekmurce pa je odbijal njihov vsiljivi ‘hura-patriotizem’. Prekmurce evangeličane je motilo, da so bili na njihove šole nameščeni učitelji katoličani, katoliški župniki pa niso bilo zadovoljni, da so dobili na šolo liberalnega učitelja ali takega, ki se ni znal zbližali z domačini. Učitelj prišlek pa je menil, da se ‘duša prekmurskega ljudstva’ še ni spojila z dušo domovine, da srce tamkajšnjega naroda še ne bije s srcem našim. Tako je prišlo do razdvajanja na učitelje ‘prišleke’ in učitelje ‘domačine’. Slednji so bili prvim vse premalo narodno zavedni, celo krivično označeni kot ‘madžaroni’, prišleki pa dostikrat hladno sprejeti in izpostavljeni napadom resničnih madžaronov. Oznaki ‘domačin’ so rade sledile politične preselitve iz Prekmurja, v Prekmurje pa so neredko prihajali službovat preganjanci političnih strank. S številnimi premestitvami po kazni in službeni potrebi so politični oblastniki naredili iz tega obmejnega dela Slovenije ‘Sibirijo’, zdaj za liberalce, zdaj za klerikalce, vedno za komuniste (Kokolj & Horvat 1977, 307). Odnos do pripadnikov madžarske narodne manjšine je bil, milo rečeno, narodnoodbojen. Idejna zasnova odnosa slovenskih oblasti do pripadnikov madžarske M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 narodne manjšine je nastala kmalu po vključitvi Prekmurja v slovenski državni okvir. Prvič jo najdemo v poročilu namestnika direktorja ljubljanske agrarnedirekcije Mirka Vratovića, ki je nastalo leta 1921: Iz zaupnega poročila Mirka Vratovića: 1. Pregnati je treba zavedne madžarske veleposestnike in njihove uslužbence, če so madžarski podaniki; ostale je potrebno onesposobiti. 2. Z območja je treba premestiti vse duhovnike, ki ne podpirajo jugoslovanske nacionalne ideje in jih nadomestiti z narodnozavednimi, izkušenimi duhovniki. Župnije je treba ločiti od škofije v Sombotelu. 3. Na to območje je treba naseliti zavedne jugoslovanske elemente, ki lahko tvorijo dele naselij oziroma samostojna naselja. 4. Potrebni so dobra šola in dobri učitelji, ki bodo postopoma uveljavljali slovenski jezik in na ta način ukinili vpliv madžarskega plemstva. 5. Strogo je treba kontrolirati prekmurske trgovce, pregnati je treba Madžare, ki izvirajo iz drugih krajev. Protežirati je treba zavedne jugoslovanske elemente (Kovács 2007, 38). Za oblikovanje madžarske manjšine je izjemno pomemben, če že ne ključen podatek, da je tako rekoč celotna inteligenca madžarske narodnosti zapustila Prekmurje in se naselila na področju t. i. trianonske Madžarske. Nadalje, pri delitvi grofovske zemlje so madžarsko manjšino v celoti diskriminirali in ponižali s tem, da so njenim pri­padnikom dodelili določen kos zemlje le takrat, ko so se izrekli za pripadnike ve­činskega naroda. Marsikateri pripadnik manjšine se je moral zaradi materialnih težav odreči svoji narodni identiteti (Göncz 1997, 80). Pomanjkanje inteligence, med njimi učiteljev, je odločilno vplivalo na razvoj manj­šinskega šolstva. V poročilu višjega šolskega nadzornika Gabrška višjemu šolskemu svetu orazmerah v prekmurskih šolah je podatek, da je v okraju Dolnja Lendava 14 madžarskih šol, od teh: 4 razredna deš. mešč. šola v Dol. Lendavi 1 Rimo-katoliških 11 Evangeličanska v D. Lendavi 1 Židovska enorazrednica 1 14 Učiteljstvo v teh šolah je madžarsko, slovenski znajo: dobro 2, precej 1, malo 1. Tudi na teh šolah bo moral ostati učni jezik prva leta na vseh stopnjah iz pedagoških ozirov madžarski; poleg tega pa naj se uvede slovenščina kot obvezen predmet. Trde madžarske učitelje bo treba odsloviti, namesto njih pa nastaviti prekm. Slovence, ki so vešči tudi madžarščine, seveda pod strogim nadzorom. Čez nekaj let se te šole lahko poslovenijo (Kokol & Horvat 1977, 317). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Madžarska manjšina je le s težavo uspela organizirati omrežje madžarskih šol. Prav zaradi pomanjkanja primernega učiteljskega kadra je bil nivo pouka izredno slab, nadalje, niti možnosti za poznejše nadaljevanje izobraževanja v madžarskem jeziku ni bilo, in vse to je v veliki meri pripomoglo k razvrednotenju madžarskih šol. Tudi sami madžarski starši so postali nezaupljivi do lastnega osnovnega šolstva. Plod tega je velik osip vpisa otrok v madžarske šole. Ta pojav je bil tako močan, da so v šolskem letu 1938-1939 ukinili madžarske šole. Verjetno ni treba posebej naglasiti, da je oblast naredila vse, da bi do tega dogodka čim prej prišlo in je zaprtje madžarskih šol z veseljem uredila (Gőnz 1997, 81). Prekmurje je bilo ruralno območje. Veleposestva ter sloj najemnih delavcev brezlastnine so predstavljala pomembno značilnost Prekmurja. Za lendavsko ob­močje, območje, ki so ga naseljevati predvsem pripadniki madžarske narodne manjšine, je bila značilna dvojnost: na eni strani obsežno Esterházyjevo vele­posestvo, na drugi strani pa veliko število malih posestnikov, ki so razpolagali sposestmi, manjšini od 10 katastrskih oralov (Kovács 2004, 381). Agrarna reforma je v Kraljevini SHS (po letu 1929 Kraljevini Jugoslaviji)potekala v več valovih, v celotnem življenjskem obdobju medvojne Jugoslavije.Kakšne koristi so imeli pripadniki narodnih manjšin od agrarne reforme? Resnici na ljubo, zelo, zelo majhne: nedržavotvornim narodnim manjšinam so odreklipravico do pridobitve zemlje, ki se je sprostila z agrarno reformo. Pripadnike madžarske narodne manjšine iz okolice Lendave so iz agrarne reforme izključili 1. oktobra 1924 oziroma po preteku roka, določenega v odloku o štiriletnem zakupu veleposestniške zemlje. Sklep o tem je Okrožni agrarni urad v Mariboru sprejel že 4. oktobra 1923, ko je agrarno zemljo, ki so jo najele osebe slovenskega rodu, pustil v njihovi lasti. Agrarno zemljo, ki so jo imeli v zakupu Madžari ali druge osebe neslovenskega rodu, so odvzeli in jo dodelili upravičencem slovenske narodnosti oziroma jo namenili za potrebe kolonizacije. Za Madžare z lendavskega območja je bil odvzem pravice do zakupa agrarne zemlje velik udarec, saj so ji vzeli edini vir preživetja. Proti sklepu so protestirale agrarne skupnosti 17 naselij z madžarskim prebivalstvom. V svoji argumentaciji so se sklicevali na ustavo, ki je vsem državljanom zagotavljala enake pravice in dolžnosti. V pritožbi so se sklicevali tudi na gospodarska, socialna in politična dejstva. Kljub temu sta tako Agrarna direkcija v Ljubljani kot Ministrstvo za agrarno reformo zavrnila pritožbo madžarskih naselij iz okolice Dolnje Lendave (Kovács 2004, 386). Izključitev pripadnikov madžarske narodne manjšine iz kroga upravičencev do pridobitve lastništva nad zemljo je mnoge pripadnike madžarske manjšine spodbudila k izselitvi. M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Še en proces je potrebno omeniti: naseljevanje slovenskega življa na strnjeni poselitveni prostor madžarske narodnosti. Res je sicer, da je bilo to kolonizacijo možno opravičevati z razreševanjem usode (večinoma) primorskega slovenstva, ki je bilo prisiljeno emigrirati pred agresivnim italijanskim fašizmom; vendar je prav tako res, da je načrtno naseljevanje neavtohtonega slovenskega življa pomenilo politiko etnične bonifikacije novo priključenih ozemelj. Gre za politiko, ki je močno sorodna politiki, ki so jo avtoritarni režimi sosednjih držav implementirali na področjih strnjene slovenske poselitve in so jo v državi matičnega naroda (torej v Sloveniji) močno obsojali. Naselbine kolonistov so najprej nastale v Pincah, Benici, Petišovcih, Gaberju in Mostju. Kasneje so nastale še kolonije v Kamovcih in v Dogi vasi. Raziskovalci procesa kolonizacije ugotavljajo, da je bila kolonizacija nenačrtna in nepremišljena. Med kolonizacijo ni bilo pravega sodelovanja med organi, ki so jo izvajalo, kolonisti in veleposestvom, kar je imelo za posledico veliko trenj in spopadov. Pri kolonizaciji obravnavanega območja so se upoštevali predvsem nacionalni razlogi. Država si je s kolonizacijo prizadevala izoblikovati zanesljiv slovenski sloj prebivalstva ob madžarsko-jugoslovanski meji na lendavskem območju, hkrati pa razrahljati tukajšnje strnjeno omrežje madžarskih naselij. Pri kolonizaciji niso upoštevali gospodarskih vidikov, kar je privedlo do tega, da je bila večina gospodarstev v kolonijah življenjsko nezmožnih. (…) 80 % kolonistov zaradi slabega gospodarskega in premoženjskega stanja ne bi moglo preživeti brez izdatne državne pomoči (Kovács 2004, 393). Prekmurje je v prvih desetletjih 20. stoletja predstavljalo zakladnico izseljevanja (Černy 1953). Svoj delež so k številu izseljenih prispevali tudi prekmurski Madžari. Slab gospodarski položaj Prekmurja v obdobju med obema vojnama, diskriminatorno izvedena agrarna reforma, naseljevanje kolonistov ter pritiski slovenskih oblasti na madžarsko prebivalstvo so pospeševali izseljevanje madžar­skega prebivalstva. Naselje Število družin Število druž. članov Agrarna zemlja razdeljena kolonistom Pince 43 224 323 kat. oralov 1.227 kv. sežnjev Gaberje 38 186 280 kat. oralov 533 kv. sežnjev Mostje 73 399 484 kat. oralov 1.476 kv. sežnjev Benica 32 164 267 kat. oralov 685 kv. sežnjev Petišovci 35 176 288 kat. oralov 519 kv. sežnjev Dolga vas 12 55 90 kat. oralov Kamovci 21 101 178 kat. oralov 287 kv. sežnjev Skupaj 254 1.305 1.912 kat. oralov 1.527 kv. sežnjev Vir: AS 71, Esterhazy, Fasc. 56; AS 71, Esterházy, Fasc. 68; AS 71, Esterházy, Fasc. 69 (Kovács 2004, 396). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Vir: osebni arhiv Jutke M. Király. Na ozemlju Slovenije je živela tudi zajetna skupina Nemcev; živeli so na Kranj­skem, Štajerskem, v Prekmurju in v Podravju. Ob popisu prebivalstva leta 1921 so v Sloveniji našteli 41.514 oseb, ki so izjavile, da je njihov materni jezik nemški,kar je predstavljalo slabe 4 % prebivalstva Slovenije. Nemško populacijo so sestavljali tako agrarni poselitveni otoki kot tudi ur­bana populacija delavstva, trgovcev, obrtnikov, industrialcev in pripadnikovsvobodnih poklicev. Z izjemo Nemcev v Bosni in Hercegovini so bili Nemci v Sloveniji številčno najneznatnejša nemška narodnostna manjšina v novi državi,zato pa gospodarsko in nacionalno zdaleč najmočnejši, najbolje organizirani,z bogato kulturno in politično tradicijo, z močno poudarjeno narodno zavestjo (Biber 1966, 14). V posesti Nemcev so bili mnogi industrijski obrati, bančni zavodi in poso­jilnice, stanovanjska in druga poslopja (v nekaterih mestih skoraj 60 %); obsežnaje bila nemška zemljiška posest. Prav zaradi gospodarske moči in bogatih or­ganizacijskih izkušenj je nemštvo na Slovenskem odločilno vplivalo na izgradnjonemških manjšinskih organizacij v Jugoslaviji. Močna je bila nemška prisotnost v mestih. Največ nemškega življa je bilo v Mariboru, Celju in na Ptuju. Ruralno nemško prebivalstvo je bilo mogoče najti v Prekmurju (občineSerdica, Fikšinci, Ocinje in Kramarovci) ter na območju Štajerske, imenovanemApaška kotlina. Po popisu leta 1910 je na omenjenem območju živelo 7370 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 prebivalcev, od teh 6197 Nemcev in 715 Slovencev; enajst let kasneje je popisKraljevine SHS ugotovil 7.835 prebivalcev, od teh 4.773 Nemcev in 2950Slovencev. Temeljni vzrok skokovitega etničnega obrata leži v emigraciji nemškega življa in imigraciji Slovencev iz Prekmurja. Vendar spremembe v etničnem sestavu71 se niso zrcalile v spremembah lastništva posesti: zemljiška posest je bila še vednov nemških rokah, Slovenci pa so tvorili skoraj izključno agrarni proletariat. Obsežno območje so Nemci poseljevali tudi na Kočevskem. Po popisu pre­bivalstva leta 1921 je tam živelo še 12.610 Nemcev, od teh 1.062 v mestu Kočevje.Na tem območju je bilo 5.264 Slovencev, od tega 2.020 v mestu Kočevje. Poleggospodarskih privilegijev (krošnjarjenje) so bili kočevski Nemci deležni še do­datnih političnih pravic. V kranjskem deželnem zboru so imeli lastnega zastopnika,leta 1907 pa so dobili celo poseben poslanski mandat za državni zbor na Dunaju. Poseljevanje tega redko naseljenega območja z nemškimi kolonisti se jepričelo v 30. letih 14. stoletja, ko so Ortenburžani naselili prve koloniste iz svojihposestev na Koroškem. Glavni val nemške kolonizacije pa je potekal v letih1349 do 1363, ko so prihajali kolonisti z Frankovske in iz Turingije, poraženciv spopadih med cesarjem Karlom IV. in njegovim tekmecem Günterjem. Skozistoletja se je območje nemške kolonizacije postopoma širilo, tako da je nemškijezikovni otok obsegal približno 800 kvadratnih kilometrov; sredi 18. stoletja najbi na Kočevskem “prebivalo 22.898 prebivalcev. Število je v naslednjih letih šenekoliko naraslo ter doseglo višek leta 1855, pred vdorom kolere na Kočevsko”(Ferenc 1993, 23). Zaradi neugodnih terenskih in klimatskih razmer za poljedelstvo je bila naKočevskem poleg živinoreje pomembna gospodarska panoga tudi izrabljanjegozda. Glavni vir zaslužka pa je prihajal od krošnjarstva. Leta 1492 je cesarFriderik III. Kočevcem dovolil, da smejo tržiti z živino, s platnom in drugimi izdelki po Hrvaškem in drugih pokrajinah. Od tistega časa so se z dušo in telesom vdali trgovini, in sicer ne toliko doma, kakor v tujini, na primer na Dunaju, v Trstu, Pragi, Varšavi, kjer imajo velike trgovske hiše. Polje obdelujejo doma le ženske, moški le tedaj, ako se na pomlad vrnejo domov. V jesen gredo krošnjarji z doma in vso zimo tržijo po tujih deželah. Mnogi pa izostanejo po več let in le denar domov pošiljajo (Gruden 1992, 254). Janez Vajkard Valvazor je v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske takole opisalnjihov narodni značaj: Kočevci ne dajejo dobrih vojakov, ker so nekoliko boječi in je med njimi več krotkih ovčic ko deročih volkov. Pač pa postanejo tisti, ki študirajo, razumni in kaj učeni, tako da dadó marsikatero izvrstno osebnost in zelo učenega moža. Čeprav nimajo takega nagnjenja do orožja ko do knjige, pa vendar ne gre zaničevati dobrih Kočevcev ali jih manj ceniti mimo drugih prebivalcev v deželi, ker so, četudi brez posebnega veselja do pravih vojská, vendar prikladni za boj zoper sovražnike duha, namreč zoper nevednost, divjost in malopridnost; tak boj pa in zmaga nad samim seboj je glede na zmagoslavje več kot vse vnanje bitke. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Če nastane na Kočevskem nevihta, gredó možje in žene iz hiš, pokleknejo, iztegnjejo roke proti nebu, vpijejo in prosijo, da bi jim milostljivi Bog prizanesel in namesto kazni poslal milost. Pri tej pobožni prošnji kažejo veliko ponižnost in zaupanje, zakaj, čeprav jim dež a glavo pada in jih toča bije, nič ne marajo, temveč kar naprej k Bogu vsemogočnemu z moledujočim vpitjem pobožno in glasno molijo. Imajo pa tedaj tudi neko prazno vero. Ker mislijo kakor drugi Kranjci, da dela nevihto, zlasti hudo, coprniška zalega, pritečejo nekateri s starimi metlami, gnojnimi vilami in s podobnim vaškim in domačim orodjem ter drezajo z njim v zrak proti temnim oblakom zoper hudiča in njegov privesek, češ da ga bodo z njegovimi coprnicami vred pregnali. Naj bo to kljubovanje še tako trapasto, vendar ni tako nesmiselno in zločinsko kot pri starih Tračanih, ki so pri grmenju streljali s puščicami v zrak in grozili nebesom, naj nehajo z divjanjem (Valvazor 1984, 126). Koliko opisanega vraževerja se je ohranilo v prvih desetletjih 20. stoletja, ne vemo. Nastajanje države južnih Slovanov nemškemu življu ni ustrezalo. Najprej sose potegovali za priključitev k nemški Avstriji, nato pa so hoteli svojo kočevsko republiko, ki naj bi bila pod ameriškim protektoratom. Toda kočevske Nemceje v novi državi čakal podoben odnos, kot ga je Avstrija imela do koroškihSlovencev. Vzajemnost se je kazala v razpuščanju društev, šol, dijaškega doma. V nemške osnovne šole je bila uvedena slovenščina kot obvezni predmet. Javna rabanemščine je bila omejena, nemška toponomastika je bila poslovenjena. Takšnapolitika integracije je podžigala težnje kočevskih Nemcev k vpeljevanju narodne avtonomije. Ni je večje njihove razprave, ki ne bi primerjala Kočevske z manjšimi državicami Evrope. Vsaka ugotavlja, da je Kočevsko, ki meri blizu 780 km, prostornejše od teh in da bi zato tudi njemu samostojnost izvrstno pristajala. Ker ima današnja Nemčija /mišljena je Nemčija po anšlusu Avstrije Nemškemu rajhu leta 1938 – op. avtorja/ do Kočevja le 70, a Kočevsko do morja le 28 km zračne razdalje, imenujejo nekateri Kočevsko močen steber nemškega mostu do Adrije (Rus 1939, 146). Odnos slovenskih oblasti je bil do pripadnikov nemške manjšine podobno od­bojen, kot je bil odbojen do pripadnikov madžarske manjšine. V obdobju medobema vojnama se je nadaljevala uveljavljena politika reasimilacije nekdaj izgubljenih sinov, ki se je kazala v “ukinjanju nemških privatnih šol in redukcijinemškega pouka na manjšinske oddelke pri državnih šolah, ukinitvi večine nemških društev, omejitvi rabi nemščine v javnem življenju, omejitvi posedovanja zemljiške posesti v obmejnem pasu ...” (Cvirn 1998, 66). Prav verjetno je, da je zbir vseh skiciranih dogajanj “v marsičem pripomogel ktemu, da so /kočevski Nemci – op. avtorja/ v tridesetih letih tako naglo in množično postali pristaši nacizma” (Ferenc 1993, 27). Temu velja dodati, da je k zaostritvi nemškega vprašanja med obema vojnamaobilno prispevala še kopica historičnih in tekočih izkušenj v mednacionalnih odnosih: RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 nerešeno slovensko narodno vprašanje, usoda koroških Slovencev, reminiscence na narodnostne boje v stari Avstriji, nezadovoljstvo slovenskih Nemcev spričo izgube politične oblasti, njihova neokrnjena gospodarska moč in njihove aspiracije za revizijo meje, vse to je ustvarjalo ozračje stalnih trenj okrog manjšinskega vprašanja tako na notranjem kot na zunanje političnem področju med obema državama /med Jugoslavijo in Avstrijo – op. avtorja/ (Biber 1966, 31). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 8. Beseda, dve o Judih Koliko Judov je živelo v Dravski banovini pred drugo svetovno vojno? Po popisnihpodatkih iz leta 1931, ki smo jih predstavili na predhodnih straneh, je v Dravski 75 banovini živelo 820 oseb judovske veroizpovedi. Po podatkih Zveze judovskih občin Jugoslavije so v jugoslovanski Sloveniji (Dravski banovini) leta 1938 našteli 760 članov judovskih verskih občin. Po drugih podatkih Zveze judovskih občin Jugoslavije sta imeli judovski verski občini iz Slovenije leta 1940 845 članov, od tega verska občina Murska Sobota 711 in Lendava 134. Ti podatki se torej skoraj povsem ujemajo, zaradi česar bi lahko upravičeno sklepali, da je v jugoslovanski Sloveniji v 30. letih 20. stoletja živelo okoli 800 Judov. /…/ Toda med raziskovalci ni enotnega mnenja o tem, koliko je bilo v jugoslovanski Sloveniji pred drugo svetovno vojno v resnici vseh Judov. Jaša Romanov je tako podatke Zveze judovskih občin iz leta 1940 korigiral na okoli 1000. Klemen Jelinčič Boeta je prepričan, da bi bilo potrebno to število dvigniti na okoli 1500. Še več, po nekaterih ocenah naj bi bilo tedaj pri nas živelo okrog 4.000 Judov (Pančur 2011, 5–6). V obdobju med obema vojnama so Judje predstavljali pomemben segmentslovenske družbe. Judje so bili vplivni v gospodarskih krogih, saj je imel judovski kapital močan vpliv v pivovarni Union, v trboveljski Premogokopni družbi in še kje. Število Judov se je postopoma vidno zmanjševalo, saj jih je na primer v Lendavi pred izbruhom druge svetovne vojne živelo samo še 143 ali 4,2 % skupnega števila prebivalcev Lendave (mesto se je takrat imenovalo Dolnja Lendava). V tem obdobju se je zmanjšalo tudi število Judov v Murski Soboti, saj so iz strahu pred pogromi nad Judi v deželah Hitlerjevega rajha proti koncu 30. let 20. stoletja pričeli množično vstopati v Evangeličansko in Katoliško cerkev in menjavati priimke s ‘krščanskimi’ (Toš 2013, 10). Pogrom nad Judi v Kraljevini Jugoslaviji se je najavil relativno pozno, ob konculeta 1940. Oktobra 1940 je tudi jugoslovanska vlada izdala dve antisemitski uredbi. Z eno so omejili vpis judovskih učencev na univerze, visoke šole z veljavnostjo univerz, višje, srednje, učiteljske in druge strokovne šole. Število judovskih učencev na teh šolah naj bi bilo v sorazmerju s številom judovskega prebivalstva v krajih, kjer so bile te šole nastanjene. Z drugo uredbo so Judom prepovedali odpirati živilska grosistična trgovska podjetja, judovskim lastnikom že obstoječih trgovskih obratov pa je bilo mogoče prepovedati nadaljnje obratovanje ali pa so jim postavili komisarje za vodenje poslov. Zlasti slednja uredba je prizadela kar nekaj judovskih trgovcev. Po drugi strani pa uvedba ‘numerus clausus’ za judovske učence in študente praktično ni veljala dovolj dolgo, da bi lahko 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 pokazala svojo pravo moč, ki bi jo imela predvsem v okoljih z večjo koncentracijo judovskega prebivalstva. Tako je moralo npr. kar nekaj judovskih dijakov zapustiti gimnazijo v Murski Soboti (Toš 2013, 11; Brumen 1995, 54; Pančur 2011, 85). V obdobju po prvi svetovni vojni velikega uspeha z reševanjem romskegavprašanja ni bilo. Popotništvo in občasna dela sta bili glavni značilnosti življenja Ciganov. V časopisnih poročilih tedanjega časa je pogosto govor o kriminalitetiCiganov, pogosti pa so tudi zapisi, da je potrebno urediti prebivališča Ciganov, jihzaposliti, jih izobraziti. Program bi moral, ugotavlja Pavla Štrukelj, pokazati uspehe, če bi ga opravljali z večjo strpnostjo in vztrajnostjo. Kakor je znano, pa se je pred drugo vojno pojavila huda gospodarske kriza, ki je cigansko vprašanje postavila v ozadje. Cigani so še dalje živeli osamljeni in v revščini, saj niso bili zaposleni.Izdali so posebne ukrepe, da se ne snejo oddaljevati od svojih bivališč (Štrukelj 2004, 88–89). Za slovenske oblasti cigani niso predstavljali narodno-manjšinski problem, zato slovenske oblasti niso čutile potrebe, še manj obveze do ohranjanja jezika inkulture Ciganov; bilo bi pa krivično zapisati, da ni bilo čisto nobene želje pourejanju ciganskega vprašanja. V enem izmed predlogov iz Prekmurja beremo naslednje: “Prekmurski Cigani so imeli v tem času že mnogo stalnih bivališč,otroci pa so neredno obiskovali šoli. Menili so, da bi jim iz Ljubljane pomagalizgraditi posebno šolo za ciganske otroke. Po končani osnovni šoli bi mladino učili nekaterih obrti in kmetovanja, dekleta pa bi še posebej vzgajali za dobregospodinje” (Štrukelj 2004, 88). V osnovi pa je bilo cigansko vprašanje predstavljeno kot varnostni problem. In to varnostni problem za večinsko prebivalstvo, ne za Cigane. Klateštvo in potepu­štvo sta predstavljala, po mnenju tedanjih oblasti, ključni varnostni problem. Ta­kole je zapisano v eni izmed okrožnic Velikega župana ljubljanske oblasti (1928): Potepuštvo in brezdelje sta največja opasnost za javno varnost in red. Od potepuštva do zločina često ni niti en korak in potepuhi dajejo največ zločincev. Radi tega se že samo potepuštvo in brezdelje preganja in kaznuje. Znano je, da se mnoge ciganske družine tudi sedaj klatijo iz enega kraja v drugi, a kadar jih kaka policijska oblast zasači v svojem področju na klatenju in jih začne navajati, da se na gotovem kraju naselijo, trdijo,da so se še na drugem nastanili, a to jim je samo izgovor, da se izognejo stalni naselitvi in nadaljujejo potepuško življenje. Isto tako nadaljuje večji del ciganov potepuško življenje z objavami, ki jih dobivajo od posameznih političnih oblasti pod pretvezo, da gredo v ta ali oni kraj radi dela, a njim ni do tega, ker ne prevzamejo nikjer nobenega posla, ampak se klatijo iz kraja v kraj, se vdajajo prosjačenju, goljufiji in tatvini, kar je vse na škodo splošne varnosti in v breme oblastvom. M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Ob priliki zadnjih čestih gozdnih požarov so neke politične oblasti dognale, da so te požare zanetili cigani, ki so bili nastanjeni v gozdovih. Da bi se to zabranilo, so se že večkrat izdali političnim oblastem razni razpisi in ob teh prilikah so se priporočale tudi razne mere s pomočjo katerih bi se enkrat za vselej ostavilo klatenje ciganov, a vseeno se dogaja, da nekatere ciganske družine žive v potepuštvu in brezdelju, zapuščajo svoja stalna bivališča in ogrožajo na ta način varnost oseb in imovine v krajih, kjer se pojavljajo (Veliki župan ljubljanske oblasti 1928). Cigani so bili nadloga, nič več kot to! Bili so na dnu etnične lestvice. Nihče se nipretirano trudil, da bi se njihov socialni status (temeljito) izboljšal. Po koncu prve svetovne vojne je bil vzpostavljen okvir (meje, prostor, državniaparat), ki je z avtoriteto moči in različnimi mediji socializacije, v prvi vrsti ssistemom izobraževanja, gnetel slovenski narod iz množice regionalnih, lokalnih,kulturnih in jezikovnih različnosti. V tem procesu pa je odpadlo vse, kar ještrlelo iz zaukazanega vzorca slovenskega naroda. Lahko bi parafrazirali frazo, kijo je Massimo D’Azeglio uporabil za Italijane, ob združitvi Italije v 19. stoletju: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane”. Lahko bi torej dejali,ustvarili smo Slovenijo, sedaj moramo ustvariti še Slovence. Moteč element sopredstavljali tudi tujerodci, pripadniki narodnih manjšin. Ni jih bilo enostavnopretopiti v Slovence. Posebnega navdušenja nad Slovenijo niso izkazovali nitipripadniki narodnih manjšin. Slovenija je za pripadnike narodnih manjšin predstavljala tujino, zgodovinskastanja, ki so povzročila nastanek manjšin, so krivična in jih je bilo zato potrebnočim prej popraviti. Status manjšinskosti je bil za pripadnike manjšin zgolj stanjezačasnosti, obdobje, v katerem se je potrebno temeljito pripraviti na novopreurejanje državnih meja. Poleg tega gre omeniti še posebno stanje duha, ki seje razraščalo med pripadniki narodnih manjšin v Sloveniji v obdobju med obemavojnama: občutek frustriranosti, saj so se v položaj manjšin skorajda čez nočprelevili pripadniki do tedaj vladajočih narodov (Nemcev, Madžarov), kar je bilomožno omiliti le z vitaliziranjem ideje o začasnosti z Versajsko mirovno pogodbodoločenih državno-teritorialnih rešitev. Za dokončno zaostritev medetničnih odnosov in transformacijo manjšin vuničevalce nacionalnih držav je bila potrebna le še ustrezna ideologija oziromanjena državniška inkarnacija. Dokončna uveljavitev nacizma je zapolnila tudi to vrzel. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 1 V besedilu bomo izraz Slovenija, v geografskem pomenu, rabili kot sinonimni pojem za različnaupravna poimenovanja: Slovenija s Prekmurjem; Ljubljanska oblast; Mariborska oblast; Dravska 78 banovina (zemljevid 1). V političnem pomenu pa bo to sinonim za pojem Država Slovenija. 2 O metodološki zasnovi popisa prebivalstva leta 1921 in 1931 (Šircelj, 2003). Za potrebe našegapisanja velja pojasniti, da se je ob popisu 1921 spraševalo o maternem jeziku in veroizpovedi.Vprašanje o narodni pripadnosti ob popisu leta 1921 ni bilo zastavljeno. Vprašanje o narodnipripadnosti ob popisu leta 1931 je bilo zastavljeno, vendar zbrani podatki niso bili objavljeni nitiobdelani. 3 V to skupino so leta 1931 sodili srbski, hrvaški in makedonski jezik. Skupina ni imela skupnegaimena. 4 Take izraze so uporabljali v popisih 1921 in 1931. 5 Začasni zakon z dne 10. maja 1920 o pogodbi med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silamiin državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, podpisani v Saint Germainu-en-Laye dne 10. septembra1919. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo 118/1921, člen 7, 4. odstavek: “Tudi navzlic določitvi enega službenega jezika po vladi Srbov, Hrvatov in Slovencev se dajo primerne olajšavesrbsko-hrvatsko-slovenskim pripadnikom drugih jezikov, a ne službenega, da smejo svoj jezik,bodisi ustno, bodisi pismeno, rabiti pred sodišči”. 6 Prav tam, člen 9: “Glede javnega pouka v mestih in okrajih (srezih, districts), v katerih stanujejov znatni meri srbsko-hrvatsko-slovenski pripadniki drugih jezikov, a ne službenega, daje vladaSrbov, Hrvatov in Slovencev primerne olajšave, da se deci teh srbsko-hrvatsko-slovenskihpripadnikov zavaruje pouk na osnovnih šolah v njih lastnem jeziku. To določilo ne ovira vlade Srbov, Hrvatov in Slovencev, da ne bi uvedla pouka službenega jezika kot obveznega naomenjenih šolah. V mestih in okrajih (srezih, districts), kjer prebivajo v znatni meri srbsko­hrvatsko-slovenski pripadniki, ki pripadajo manjšinam, etničnim, po veri ali jeziku, se temmanjšinam zagotavlja pravičen delež pri ukoriščanju in dodeljevanju onih vsot, ki bi mogle biti izjavnih fondov z državnim proračunom, občinskimi ali drugimi proračuni namenjene vzgojnim,verskim ali dobrodelnim svrham. Določila tega člena veljajo samo za ozemlja, dodeljena Srbiji alidržavi Srbov, Hrvatov in Slovencev izza dne 1. januarja 1913”. AS [Arhiv Republike Slovenije], 71: Kraljevska Banska uprava Dravske banovine – Kmetijski oddelek, III: Odsek za agrarne posle, 1919–1944, Esterházy. Fasc. 56, Zemljiško knjižni spisi, kolonizacija, popis razlaščenih in vrnjenih zemljišč. AS [Arhiv Republike Slovenije], 71: Kraljevska Banska uprava Dravske banovine – Kmetijski oddelek, III: Odsek za agrarne posle, 1919–1944, Esterházy. Fasc. 68, Dobrovnik in Žitkovci. AS [Arhiv Republike Slovenije], 71: Kraljevska Banska uprava Dravske banovine – Kmetijski oddelek, III: Odsek za agrarne posle, 1919–1944, Esterházy. Fasc. 69, Spisi agrarne direkcije in Banske uprave, Zemljiško knjižni sklepi, Odloki o utrditvi subjektov, Dodelitev zemljišč, zakupodaja in splošno. Az 1920. évi népszámlálás. Első rész. A népesség főbb demográfiai adatai községek és népesebb puszták, telepek szerint (1923). A magyar kir. központi statisztikai hiva­tal, Budapest. M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Biber, D., 1966. Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941. Cankarjeva založba, Lju­bljana. Bister, F. J., 1992. Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872–1918. Slovenska matica, Ljubljana. Brumen, B., 1995. Na robu zgodovine in spomina: urbana kultura Murske Sobote med obema vojnama 1919 in 1941. Pomurska založba, Murska Sobota. Censimento della popolazione del Regno d’Italia al 1o dicembre 1921. Vol. III.: Venezia Giulia (1926). Ministero dell'economia nazionale. Direzione generale della sta­tistica - Ufficio del censimento, Roma. Cvirn, J., 1998. Nemška manjšina v Kraljevini Jugoslaviji (1918–1941). V D. Nećak (ur.). Die “Deutschen” in Slowenien (1918–1955): kurzer Abriß = “Nemci” na Slo­venskem (1918–1955): kratek oris, (Razprave Filozofske fakultete). Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 61–67. de Azcárate, P., 1945. League of Nations and national minorities: an experiment. Cam­bridge Endowment for International Peace, Washington. Černy, D., 1953. Rast prebivalstva v Prekmurju: pregled gibanja prebivalstva od leta 1869 do leta 1948. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 1, 2, 131– 137. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921 godine. Stanovništvo Jugo­slavije po veroispovesti i materinjem jeziku – rezultati za opštine (1932). Opšta državna statistika, Sarajevo. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1931. Knjiga 2: Prisutno stanov­ništvo po veroizpovedi (1938). Državni statistički ured, Beograd. Die Gliederung der Bevölkerung des ehemaligen Jugoslawien nach Muttersprache und Konfesionen nach den unveröffentlichten Angaben von 1931, 1943. Selbstverlag der Publikationsstelle, Wien. Ferenc, M., 1993. Kočevska - izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nemcev. Mini­strstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Galántai, J., 1992. Trianon and the Protection of Minorities. Social Science Mono­graphs, Boulder, Atlantic Research and Publications, Highland Lakes. Göncz, L., 1997. Madžarska manjšina v Republiki Sloveniji in nivo strpnosti sloven­ske večine do nje. V: Z. Tišljar, A . Širec (ur.). Strpnost do manjšin: zbornik refera­tov mednarodnega znanstvenega simpozija. Pedagoška fakulteta, Maribor, 70–88. Grafenauer, B., 1994. Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje, (Zbirka Zgodo­vinskega časopisa: 10). Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana. Gruden, J., 1992. Zgodovina slovenskega naroda. Mohorjeva družba, Celje. Heyking , B. 1927. The International Protection of Minorities. The Achilles' Hell of zhe League of Nations. Transactions of the Grotius Society 13, 31–51. Hobsbawm, E. J., 1968. Obdobje revolucije. Državna založba Slovenije, Ljubljana. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. kOMAC Minorities in Slovenia 1920–1941 Kokolj, M. & Horvat, B., 1977. Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma. Pomurska založba, Murska Sobota. Komac, M. (ur.), 2007. Priseljenci: študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Kovács, A ., 2004. Földreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a két világháború között. Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet, Lendva. Kovács, A., 2007. Agrarna reforma in kolonizacija na območju Dolnje Lendave med obema vojnama. Razprave in gradivo 53/54, 68–97. Lakatos, M., 1977. Zadimljene podobe. Pomurska založba, Murska Sobota. Luigi Faidutti, 2008, http://www.ammanu.edu.jo/wiki1/it/articles/I/u/i/Luigi_ Faidutti_2612.html (25. november 2015). Ortsverzeichnis von Österreich. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 7. März 1923 (1930). Bundesamt für Statistik, Wien. Pančur, A ., 2011. Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta. Zgodovinsko društvo, Celje. Pleterski, J., 1971. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914–1918. Slovenska Matica, Ljubljana. Prebivalstvo po veri in materinem jeziku po popisu od 31. 3. 1931. leta. Slovenija – pre­gled po občinah (Demografska statistika 2, 4), 1945. Državni statistični urad Demokratske Federativne Jugoslavije. Privremeni zakon od 10. maja 1920. godine o Ugovoru između savezničkih i pridru­ženih snaga i države Srba, Hrvata i Slovenaca. Službene novine Kraljevstva Srna, Hrvata i Slovenaca 133a/1920. Roter, P., 2009. Narodne manjšine v mednarodnih odnosih, (Zbirka Mednarodni odnosi, Monografije). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Rus, J., 1939. Jedro kočevskega vprašanja. Učiteljska tiskarna, Ljubljana. Ružič, A ., 1997. Kako so potegnili mejo v Prekmurju, http/www.os-gpetrovci.si (10. 2. 2011). Splošni pregled Dravske banovine, 1939. Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Ljubljana. Stone J., 1932. Procedure under the Minorities Treaties. The American Journal of International Law 26, 3, 502–513. Šircelj, M., 2003. Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije. Popisi 1921–2002. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana. Štrukelj, P., 2004. Tisočletne podobe nemirnih nomadov: zgodovina in kultura Romov v Sloveniji. Družina, Ljubljana. Toš, M., 2013. Holokavst in zgodovinski spomin na slovenske Jude. V N. Lešnik & M. Toš (ur.). Slovenski Judje, zgodovina in holokavst II – razprave in članki z znan­stvenih srečanj Šoa – spominjamo se 2012/2013. Center judovske kulturne dedi­ščine Sinagoga, Maribor, 9–22. M. kOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941 Treaty of Rapallo. Rappalo, November 12, 1920. Treaty between the Kingdom of Italy and the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. Treaty of St. Germain. St.Germain-en-Laye, September 10,1919. Peace Treaty bet­ween Allied Powers and Austria. Treaty of Trianon. Trianon, June 4, 1920. Peace Treaty between the Allied Powers and Hungary. Uredba o Banovini Hr vatskoj. Službene novine Kraljevine Jugoslavije 194/1939. Uredba o podeli zemlje na oblasti. Službene novine Kraljevstva Srba, Hrvata i Slove­naca 92/1922. Veliki župan ljubljanske oblasti (1928). Ureditev ciganskega vprašanja. U.br. 6270/ 2.l., Ljubljana, 14. september 1928. Dokument je objavljen v: Razprave in gradivo 25, 249–251. Ustava Kraljevine Jugoslavije. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 53/1931. Valvazor, J. V., 1984. Slava Vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, Ljubljana. Začasni zakon z dne 10. maja 1920 o pogodbi med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Uradni list pokrajins­ke uprave za Slovenijo 118/1921. Zakon o nazivu i podeli Kraljevine na upravna područja. Službene novine Kraljevine Jugoslavije 32/1929. Zakon o nazivu i podeli Kraljevine na upravna područja. Službene novine Kraljevine Jugoslavije 162/1931. Zečević M., Lekić B., 1991. Državne granice i unutrašnja teritorialna podela Jugosla­vije. DIP Gradjevinska knjiga, Beograd. TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015, p. 83–101 This article recognizes the gap in existing literature, regarding the capability of socialgroups in resistance to mass violence. The basic assumption of this article is that socialgroups as networks could serve as platforms of resistance to mass violence, regardless oftheir organizational goals and objectives. In order to explore this fundamental assumption,one research question was formulated: what is the utility of social groups in resisting massviolence? In a bid to provide an answer to this question, the article analyses the religiousaffiliation, geographical location and spread, ethnic stock and dynamics of selectedsocial groups in Nigeria. The article is based on a review of academic articles, publishednewspaper reports and articles, and commonly used reports from the human rights circle.The article notes the linkage between social groups, on one hand, and prejudices, fears,and identities within societies, on the other. It recommends empowerment, which wouldallow social group members to find paths towards the solution to the problem of massviolence. Keywords: ethno-religious conflict, genocide, mass violence, resistance, social groups. Članek obravnava vrzel v razpoložljivi literaturi, ki se nanaša na zmožnost upora protimnožičnemu nasilju s strani družbenih skupin. Njegova osnovna premisa je, da bi družbeneskupine kot omrežja lahko služile kot platforme odpora proti množičnemu nasilju, in to neglede na njihove organizacijske cilje. Za poglobljeno analizo te teze smo izoblikovali naslednjeraziskovalno vprašanje: kakšna je uporabnost družbenih skupin v odporu do množičneganasilja? Članek v odgovor podaja analizo verske pripadnosti, geografske lociranosti inrazširjenosti, etnične pripadnosti in dinamike določenih družbenih skupin v Nigeriji. Članektemelji na pregledu akademskih člankov, časopisnih poročil in člankov, kakor tudi poročil okršenju človekovih pravic. Izpostavlja povezavo med družbenimi skupinami in predsodki,strahovi ter identitetnimi problemi v družbi. Zaključuje se s priporočilom za večjo moč inozaveščenost družbenih skupin, ki bi svojim članom omogočala lažje vključevanje v reševanjeproblematike množičnega nasilja. Ključne besede: etnično-verski konflikt, genocid, množično nasilje, odpor, družbene skupine. Correspondence address: Oscar Edoror Ubhenin, Department of Public Administration,Ambrose Alli University, PMB 14, Ekpoma, Edo State, Nigeria, e-mail: oscarubhenin@yahoo.co.uk, nsdd37@gmail.com. ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria Decades ago, one of Nigeria’s founding fathers, the late sage Obafemi Awolowo(1947, 47) was inspired to describe the country as merely a geographical expres­sion that lumped together an arbitrary collection of disparage groups followingcolonial rule. Till date, the country strives to maintain national unity amongst an ethnically diverse population split evenly between Christians and Muslims(Schwartz 2010), which historians tend to over-simplify through a religious dicho­tomy of the Muslim north against the Christian south. Africa Report (InternationalCrisis Group 2006) says that demagogues often exploit such social cleavages for their own ends, thereby fuelling civil strife. For example, the attempted secessionof Nigeria’s oil-rich southeast as the Republic of Biafra in 1967 was induced by regional and ethnic tensions (Freedom House 2008). Nigeria has also experienced sporadic episodes of mass killings of othertribes. In a decade, inter-communal violence reportedly claimed the lives of more than 12,000 people (Ogundele 2009, 3). The World Report 2012 (HumanRights Watch 2012) puts the human casualties of inter-communal, political, andsectarian violence, since the end of military rule in 1999, at more than 16,000 lives. Expectedly, these conflicts have opened a flood gate of scholarships, regarding the causes, nature and management of ethno-political conflicts in Nigeria. Thisis evidenced in the resurgence of memorization of the Nigeria-Biafra war as an element of postcolonial Africa (Heerten & Moses 2014). Ndigbo in Diasporahave also been involved in post-conflict reconstruction through literary andcultural scholarship (Adichie 2006; Achebe 2012). However, writings on the influence of social groups in resistance to mass violence in Nigeria are scanty. This article seeks to fill the gap. The basic assumption of this article is thatsocial groups as networks could serve as platforms of resistance to mass violence, regardless of their organizational goals and objectives. In order to explore thisfundamental assumption, one research question was formulated: what is theutility of social groups in resisting mass violence? In a bid to provide answer to this question, the article analyses the religious affiliation, geographical locationand spread, ethnic stock and dynamics of selected social groups in Nigeria. Thearticle is based on a review of academic articles, published newspaper reports and articles, and commonly used reports from the human rights circle. To the extentthat points of relevance can be extracted for understanding resistance by social groups elsewhere, the article potentially fills a void in the literature. Out of the numerous empirical literature, one extensively evidence-based study was reviewed in this article, supported by the conceptual mass violence, genocidenetworks and resistance. In addition, debates on identity politics or symbolic O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji politics were used to frame the work. Stephan and Chenoweth (2008) sought to fill the gap in knowledge regarding the scanty analysis of known observationsof nonviolent and violent insurgencies as analogous resistance types. The studyexplored the strategic effectiveness of violent and nonviolent campaigns in conflicts 85 between non-state and state actors using aggregate data on major nonviolentand violent resistance campaigns, spanning over a century (1900 to 2006). The researchers’ use of the term resistance refers to major non-state rebellions, eitherarmed or unarmed. Campaigns were identified as the main unit of analysis. Theresearchers constructed the Nonviolent and Violent Conflict Outcomes data set, including aggregate data on 323 violent and nonviolent resistance campaignswithin the temporal scope. The list of nonviolent campaigns, initially gatheredfrom an extensive literature review on nonviolent conflict and social movements, was later corroborated by use of multiple sources, including encyclopedias, casestudies, and a comprehensive bibliography (Carter, Clark & Randle 2006). Thecases were also circulated among experts in the field for the purpose of assessing the appropriateness of the characterization of the major nonviolent conflicts. Theassessment was also intended to determine the omission of notable conflicts. The outcome of research activities comprised data sets including major resistance campaigns that are primarily or entirely nonviolent. On the other hand, campaigns that led to a significant volume of violencewere coded as violent. Gleditsch’s (2004) updates to the Correlates of Wardatabase on intrastate wars and Sepp’s (2005) list of major counterinsurgency operations for information on conflicts after 2002 fed into the study’s dataon violent campaigns. The unit of analysis was the country year in which thecampaign peaked. The campaign’s peak was captured by the campaign observation of the country year. The outcomes of the campaigns were identified as success,limited success, or failure. A successful campaign met two criteria: (1) its stated objectives occurred within a reasonable period of time (two years) from the endof the campaign, and (2) the campaign must have a discernible effect on theoutcome. The campaign recorded a limited success when it obtained significant concessions, such as limited autonomy, local power sharing, or non-electoralleadership change in the case of a dictatorship. The campaign was coded a failureif it did not meet its objectives or did not obtain significant concessions. Four hypotheses were formulated for testing with data collected on multipleindependent variables, as well as dummy variables and control variables. To teaseout the causal relationship between resistance type and level of effectiveness, the researchers examined three cases where both nonviolent and violent forms of resistance were deployed by campaigns in Southeast Asia: the Philippines, Burma, and East Timor. Among others, the study revealed that major nonviolentcampaigns have achieved success in 53 percent of the instances, compared with26 percent for violent resistance campaigns. On the violent stream, terroristgroups have fared much worse. One recorded reason for the successful campaigns 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria of nonviolent movements was domestic and international legitimacy as well asbroad-based participation in resistance, enhanced by nonviolent methods.A second reason was the likely failure of regime violence against nonviolent 86 movements, whereas it was justifiable against armed insurgents. In conclusion,the study contends that nonviolent resistance methods are likely to be moresuccessful than violent methods in achieving strategic objectives (Stephan &Chenoweth 2008). Perhaps the study would have been more robust if it hadfocused on the influence of social groups in conflict mutation. More challengingwas the lumping together of over a century-long data, which do not appear toacknowledge the changing nature of conflicts globally. These shortcomings,notwithstanding, the study provides an inroad into the analysis of resistance tomass violence, which this paper seeks to achieve.In its simplest terminology, mass violence is a term for describing an episodewhere a large number of people are either killed or injured. Mass violence leadsto displacement from homes, including financial losses due to attacks on houses,possessions and businesses. It reduces people to living in fear (Chopra et al. 2012,13). It is understood in debates as a premeditated violent criminal act that leadsto injury, whether physical, psychological, or emotional, of a sufficiently largenumber of people (Office for Victims of Crime and the American Red Cross2005). Mass violence may target a particular group defined by culture, religion,nationality, politics or ethnicity. It may also be perpetrated by individuals froma specific group. Mass violence is caused by human evil intent, deliberate socio­political act, human cruelty, revenge, hate or bias against a group, as well as mentalillness. In mass violence, victims are suddenly caught unaware in a dangerous life-threatening situation. Many victims experience terror, fear, horror, helplessness,betrayal, and violation. The unfortunate social realities to mass violence includeacts of blame, scapegoat stereotype, and prejudice to inflict additional traumaon already affected groups. On the other hand, “anger and the desire for revengemay motivate some people to aggressively act out their fears and feelings of po­werlessness” (Office for Victims of Crime and the American Red Cross 2005, 4).The distinguishing characteristic of mass violence is the degree of mediumand intensity. This explains the elephant headed task regarding the question aboutnumbers. Mass violence claims more than an estimated 1000 victims per annumor as an average during the course of the conflict. In contrast, the cases are eitherreduced by governments (in avoidance of perceived failure of responsibility toprotect) or inflated by rebels (in furtherance of campaign towards winning thewar). Since the Second World War (WWII), global mass violence has undergonesignificant changes. Yet, the term world war is misleading, for there was nevera war that involved all countries and all continents (Scherrer 2007). The worldconflict index shows that majority of over 400 violent conflicts that have occurredsince 1945 were intra-state conflicts. Half of all violent conflicts are either ethnic in character or ethnicized. The worst type and the most historical deadly form of O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji mass violence is genocide, comprising only a few percent of all conflicts (Scherrer 2007). Succinctly, genocide is “state-organized mass murder and crimes against humanity characterized by the intention of the rulers to exterminate individuals because of belonging to a particular national, ethnic, racial or religious group” (Scherrer 2007, 3). This agrees with the binding definition given by the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide adop­ted by the United Nations (UN) General Assembly in its Resolution 260 (III) A of 9 December 1948. In some cases, representations of genocide are linked with the Holocaust, deployed as a racial hate campaign sponsored by the state and driven by ideology (Heerten & Moses 2014). There has been a demonstrable lack of will on the part of the UN 1948 Con­vention to prevent the dynamics arising from genocidal onslaught, which the groups in conflict are unable to manage (Deng 2010, 17). This is evidenced in repeated genocides around the globe, which Harff put at not less than thirty-seven between 1955 and 2001 (Harff 2003). The 1948 Convention’s mandate to establish an International Criminal Court only materialized after another 50 years in June/July 1998 at the Rome Diplomatic Conference. The UN has also engaged in other preventive initiatives, such as Security Council Resolution 1366 of 30 August 2001, and the establishment of a special advisor on the prevention of genocide in 2004, in addition to the special advisor on responsibility to protect populations from genocide, ethnic cleansing, war crimes and crimes against humanity in 2008. Apart from preventing mass atrocities from ever emerging, the successful mandate covers issues of sovereignty and responsibility, hence “the adoption of the principles of an international as well as governmental responsibility to protect exposed populations from the risks of genocide” (Melber & Wallensteen 2010, 6). W hat has now become the principle of responsibility to protect (RtoP) was first articulated by the Independent International Commission on Intervention and State Sovereignty in its 2001 report (International Commission on Intervention and State Sovereignty 2011). RtoP was later adopted at the 2005 World Summit by the heads of states and governments, wherein they pledged to protect their populations by preventing genocide, war crimes, ethnic cleansing, crimes against humanity, as well prevent the incitement of such acts. One balanced, but cogent assessment of RtoP as a policy tool can be gleaned from the record of its too little use in Somalia, its ineffective use in Darfur, and effective employment in Kenya (Bellamy 2001). This comparative study reminds of the mixed capabilities of RtoP to deliver on prevention of genocide and resolution of armed conflict. Yet from the RtoP perspective, there are no magic solutions “to stubborn and deeply entrenched political, economic, and security problems” (Luck 2010, 350). Perhaps, genocide persists because of state ineffectiveness and the inability of international community to collectively and responsibly respond to the UN 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria framework. Perhaps, the ineffectiveness of UN mechanism of RtoP also creates a vacuum for social groups to fill. Social groups are presented as networks, which not only symbolize informality 88 and personalism, but have become ubiquitous (Ernst 2008). Ernst describes theinvolvement of individuals, institutions, and perhaps things in all human social and economic spheres, and points out that the economic, social and politicaldevelopment processes can be formed and better understood with the applicationof network concepts (Ernst 2008). The popular network-centric advocacy has since been espoused (Ernst 2008). In Ernst’s views, “network-centricity in socialadvocacy groups signifies a crucial shift from direct engagement and grassroots management models to an approach where the individual participates as part ofa coordinated network” (Ernst 2008, 3). Examples of these networks abound.Drawing on the experiences of well-established democracies, Georgia’s Rose Re­volution, Kyrgyzstan’s Tulip Revolution, Serbia’s Bulldozer Revolution, and Ukraine’s Orange Revolution utilized the network-centric approach, in agreementwith the principles and techniques of nonviolent protest, popularized by theClausewitz of nonviolent warfare, Gene Sharp (Siegle 2008). The case of Serbia’s Optor reminds one how a network-centric movement, comprising 100,000registered reform-minded young people, brought down the regime of SlobodanMilosevic on October 5, 2000. The hallmark of this democratic resistance was a day-long protest, in which the bulldozer operator Ljubisav Dokic “fired up hisengine and charged the building of Serbia’s state television” (Siegle 2008, 39). Siegle (2008) identifies certain defining characteristics of social networks. Social networks have differentiated agendas and parade geographic coverage.They grow citizen participation and engagement, because of their pluralistic gover­ning structures and sense of ownership. Their power diffusion also enables checks and balances. The limitation for centralized structures enables maximum flexibilityin pursuing agendas. They maintain a broad underground movement. They buildlinks among individuals and small groups, which accelerate information access. By connecting like-minded people, and linking the individual to a broader nationalor global issue, the accessed information empowers “individuals by ending theirisolation and showing that their grievances are widely shared” (Siegle 2008, 41). Scholarly debates (Stephan & Chenoweth 2008) point to the effectivenessof violence as a means of waging political struggle. Particularly for opposition movements, violent methods are more effective than nonviolent strategiesin achieving policy goals. These prevailing assumptions, notwithstanding,nonviolent methods have also been deployed by organized civilian populations to challenge power and exact political concessions. This finds a comfortable space inresistance. Anna Raffai (2007) clearly elaborates the terms defence and resistance.While the military use the former, nonviolent actors have a preference for the latter, and Raffai describes both as struggle for obvious reasons. Both responsesrequire preparation and organization. Both actors have strategies of actions, goals O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji and analyze how to achieve their aims and objectives. The protagonists also need bravery because of the risk of losing their lives in both situations. Regarding thedifferences, Raffai examines the use or refusal to use arms as a means of struggle.While defence is a response to an attack, resistance seeks justification in reasons 89 emanating from the values of care and attempts to change unjust conditions(Raffai 2007). The choice of resistance is the path other than violence as a realistic alternative. It entails endurance in situations of violence, rather than inflicting pains on others.It is the choice of not to kill another person, even if it is the only way to save one’sown life. “The closed cycle of violence” (Raffai 2007, 21) was broken when Rosa Parks, a seamstress, in 1955 violated the racist law to sit on the front seat of a bus in Montgomery, in the company of whites. This gave rise to nonviolent resistanceof black people against racial discrimination. But there are still pockets of racial and state violence against African Diaspora in American society. Anna Raffaidraws attention to the French alternatives nonviolentes (nonviolent alternatives),and Croatian aktivno nenasilje (active nonviolent), suggesting achievement through action and removal of misconception regarding passivity in opposition toviolence. The German Gewaltlosigkeit (nonviolence), Gewaltfreiheit (freedom from violence), and Gütekraft (the force of goodness) are also noted. Perhaps,Gandhi’s ahimsa (lack of harm) and Satyagraha (the force of truth) are moreuseful in calibrating the French, Croatian and German alternatives to nonviolence. Ahimsa captures the stance of nonviolence and respect towards others, whileSatyagraha relies on the power of love, justice and truth in locating “differentforms of struggle that are in accordance with the stance of respect towards others” (Raffai 2007, 23). Central to this analysis is an embodiment of the philosophy ofnonviolent resistance, but as noted by the civil activist Iara Lee, “resistance in faceof oppression – or indifference – can spark anger” (Hallinan, 2012). Back home, Africa has a history of resistance. During the king’s autocracy inpre-colonial African states and societies, withdrawal of customary services, refusalto participate in rituals, revolt by tributary leaders, and emigration to escape misrule were forms of resistance (Ubhenin 2014). But the template changed withthe super-imposition of the white man’s rule, and this varied between countries. In Malawi (Nyasaland), Hastings Banda led the Nyasaland African Congress tolaunch a major campaign of nonviolent resistance, including tax refusal againstthe colonial authorities in 1958. The government repressive measures led to the death of 51 and detention of 1300 Africans. In Zambia (Northern Rhodesia),there were signs of resistance to white rule from the 1930s, as evidenced in tradeunionism, strikes, boycotts of racist shops and beer halls. While the influential leader Kenneth Kaunda drew inspiration from Gandhi’s nonviolent approachesto develop his own version of positive action, many of the followers were hesitantto join the resistance group. Nigeria’s colony witnessed the Aba women riot of 1929, against a proposed tax. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria On its part, the miners’ strike was organized by the Zikist movement, a militant group that was banned in April 1950. Apart from strike, the African populations also utilized desertion as “a form of spontaneous and individual 90 rebellion” (Fall 2012, 13). During coercive labour practice, desertion usually arose from complaints against poor food quality, harsh working conditions, absence ofremuneration, supervisor’s brutality, amongst others. Other forms of response to harsh working conditions were sabotage and outright refusal to work, or even themore subtle absence of zeal, which the “colonial discourse invariably referred toas ‘negro laziness’ ” (Fall 2012, 14). Perhaps these forms of resistance have fizzled out with the emergence of post-colonial African state.One consideration from the foregoing literature review is the necessity ofanalyzing the responses of groups in multi-ethnic societies to perceived changes in the prevailing ethnic hierarchy of dominance and subordination. This resonatesin identity politics or symbolic politics, which has been well elaborated in theliterature (Tajfel 1979; Huntington 1997; Hewstone & Cairns 2001; Kaufman 2001; Oberschall 2010). Expectedly, ethnic cleansing, massacres and atrocitiesresult from divisive ethnic myths, symbols, stereotypes, suspicions, and fears.Powerful symbols and myths with emotional appeal are created by leaders and the resulting identities would lead to violence due to the struggle for control ofresources. In the same vein, fears of extinction are exaggerated (Oberschall 2010, 180).In understanding the root causes of conflicts in Nigeria, it will be imperativeto ruminate on the country’s geographical expression (Awolowo 1947, 47) of “an arbitrary collection of disparage groups following colonial rule” (Africa Report2006, 1). Since the attainment of political independence from British colonialrule in 1960, this geography has mirrored the country’s political and cultural factions. The northern region is dominated by the Hausa-Fulani ethnic group, thewestern region is home to the Yorubas, and the Ibos are pre-dominantly foundin the eastern region (Hunsaker-Clark 2009). The Catholic cleric, Matthew Hassan Kukah says “every Nigerian carries an excess luggage of identity” (AfricaReport 2006, 2), and the people constantly negotiate “with the others on behalf of a religion, an ethnic group or a state” (Africa Report 2006, 2). The exactnumber of the ethnic groups in Nigeria is in contention. Cherry Hunsaker-Clarkputs it at “more than 250 separate ethnic groups with just as many languages” (Hunsaker-Clark 2009, 116). The International Crisis Group (Africa Report2006) describes the phenomenon as more than 250 ethno-linguistic groups andnumerous communities. The eminent sociologist Onigu Otite (1990) identified 374 ethnic groups in the country, which Abdul Raufu Mustapha (2007, 3) hasbroadly divided into ethnic majorities and ethnic minorities. The environmentalrights activist Ken Saro-Wiwa had also given a vivid account of the existence of an oppressive ethnic majority in the country. In his views, this group has “thewherewithal to pursue its genocidal tendencies” (Saro-Wiwa 1992, 1). O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji Perhaps the foregoing is a fairly discredited theory within the field, but its combination with religious and other factors, such as “demographic explosionstruggle for the control of state power and resources” (Imobighe 2003, 13-35)could sufficiently explain Nigeria’s ethno-religious conflicts as communal con-91 flicts. Regardless of the multiplicity of ethno-religious groups in the country,there is a near even split between two dominant religions, namely: Christianityand Islam. Historians approximate this scenario as the Muslim north against the Christian south. Islam and Christianity are by no means homogenous, but bothof them manifest strong suspicions and distrust of each other, a tense situation that has “provided fertile ground for both local and external incidents to sparkviolent confrontations” (Hazen & Horner 2007, 20). This explains the status ofsome of the country’s regions as “spiritual and sometimes physical battleground in competition for religious and political control, often entangled in land tenure,migration, community boundary or local inequality issues” (Africa Report 2006,24). 3. Mass Violence in Nigeria Mass violence in Nigeria finds a comfortable space in the ruling elites’ quest for power and assets, which engenders the politicization of ethnicity and religion,including factional mobilization along these same lines. In effect, social discri­mination is widely practiced in the country, and clashes frequently erupt among the country’s many ethnic groups (Africa Report 2006). There is hardly any region in Nigeria that has not gotten its share of violence,albeit some regions appear to have had more of violence than others. For example, Nigeria’s Middle Belt is a region where the Christian south meets the Muslimconverge, and therefore constitutes “a tinderbox of ethnic and religious rivalries over fertile land and power between local people and migrants from other areas”(Bello 2012). The ethno-religious conflict in Kaduna State and its environs istraceable to January 1986, when the then military government decided to enlist Nigeria as a member of the Organization of the Islamic Conference. As a result,vicious and emotional campaigns ensued between the Jama’atu Nasril Islam andthe Christian Association of Nigeria, and this precipitated a Muslim-Christian clash among students at Kafanchan, which is the biggest town in SouthernKaduna. There has also been the Zango-Kataf violence of May 1992. Followingthe return to democracy in May 1999, Sharia Law was declared in Zamfara State, and this created acute insecurity among Christians. There was the anti-Shariademonstration by Christians on February 21, 2000, thereby leading to massive killings on both sides (Fwa 2003a). Another conflict within the middle-belt region is the Bassa-Egbura conflict inNassarawa State, regarding the chiefdoms, leading to a major clash in 1986. There has also been Hausa/Fulani-Sayawa conflict in Bauchi State. In 1948, a Sayawa 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria activist, Baba Peter Gonto masterminded the first revolt to challenge the autho­rity of the Bauchi Emirate over the area. There was also the 1991 violence be­tween Sayawa and Hausa/Fulani, along religious lines. In 1995, violence also 92 broke out over the appointment of an Hausa resident as Commissioner in the Bauchi State Government. In 2001, the implementation of Sharia Law in TafawaBalewa town led to protests by the youths under the banner of Zar (Sayawa) YouthAssociation. This snowballed into another round of violence. (Fwa 2003b). The south-west of Nigeria has been a hotbed of violent resistance againstimposition of unpopular leaders through election rigging and other forms of political malpractice. This has been represented in the First Republic’s wild,wild west, and operation wetie. Beyond these politically motivated conflicts ofthe 1960s, there have been clashes between Yoruba and Hausa communities in Shagamu, Osun State, in July 1999, and in Idi-Araba, Lagos State, in February2002. Beyond these, the Ife-Modakeke conflict in Osun State is said to havecommenced in 1893, with varied manifestations. The issues of 1997 revolved around the status of Modakeke community, the request of the Ogunsua ofModakeke to wear beaded crown, and the relocation of the headquarters ofIfe East Local Government from Modakeke to Oke-Ogbo. “The violence that followed led to the wanton destruction of property and loss of lives and it wascarried out by the youths of both communities” (Peters 2003, 157). There is also the Aguleri-Umuleri conflict in Anambra State, in Nigeria’ssouth-east whose two break-outs in 1995 and 1999 demonstrate the centralityof animosity in the communities. A counter-value-four-day war in September 1995 led to the destruction of public and private properties worth billions ofnaira, including the killing of about 200 people. Between April and July 1999,the renewed hostilities also had devastating effects regarding human and mate­rial costs. About 1,000 persons reportedly lost their lives in the four-month-longviolence (Ibeanu 2003). The South region of Nigeria has not been left out in the record of violence. One can recall the Ogoni episode, the Odi massacre, and theWarri mayhem. The Ijaw/Itsekiri conflict was due to the location of Warri SouthLocal Government Headquarters at Ogbe-Ijoh, an area principally occupied by Ijaw, whereas the Itsekiris alleged to have requested for a local governmentarea, which was in gazette to be at Ogidigben. This led to the slaughtering of human beings and burning of houses. The scope of violence was widened bythe involvement of the Urhobos on the side of the Ijaws due to their standinggrievances against the Itsekiris (Eguavoen 2003). Conflicts in the Niger Delta have earned for the reagion, descriptions such as “a place of frustrated expectations and deep-rooted mistrust” (Isine 2008, 46)and a region that is “generally restive, with pockets of insurrection and armedrebellion” (Ikelegbe 2005, 208). In the far-north, on the other hand, the dreaded Islamist group Boko Haram has drawn global attention regarding its mode ofattacks, and the number of casualties that have been recorded. O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji Table 1: Selected cases of mass killings involving 100+ casualties S/n Date Location/description Casualties 1 26 – 29 October 1982 Borno and Kaduna states: Maitatsine’s lieutenants-masterminded riots arising from the killing of theirleader, Mohammed Mar wa Maitatsine. 400+ persons killed,3 million naira worth property destroyed. 2 27 February –5 March 1984 Gongola (now Adamawa state): Violent attack onJimeta community by Maitatsine followers. 763+ persons killed,5,913 internallydisplaced. 3 21 – 22 February 2000 Kaduna state: Religious riot arising from theintroduction of Sharia. About 3,000 personskilled. 4 28 February2000 Abia state: Religious riot in Aba and minor disturbancesin Umuahia, as reprisal killings for Kaduna crisis. 450+ persons killed. 5 21 October 2001 Kano state: Religious riot in protest of US invasion ofAfghanistan in search of Osama bin Laden. 150+ persons killed. 6 18 November 2002 Kaduna state: Muslims attack on Christians, triggeredby an article on Miss World in Thisday Newspaper. 250+ persons killed,several churches destroyed. 7 28 November 2008 Plateau state: Local election-sparked violence betweenMuslims and Christians in Jos. 700+ persons killed. 8 17 – 20 January2009 Plateau state: Resurgence of religious violence in Jos. 320+ persons killed,40,000 displaced,300 arrested. 9 26 – 30 July2009 Borno state: Boko Haram uprising in Maiduguri. 140+ persons killed. 10 January2010 Plateau state: Violence in Jos. 300+ persons killed. 11 7 March 2010 Plateau state: Attacks by Fulani Muslims on Christian-dominated villages of Dogo Nahawa, Shan and Far inJos. 500+ persons killed. 12 21 January2012 Kano state: Multiple bomb blasts in Kano. 200+ persons killed. 13 7 – 8 July2012 Plateau state: Ethnic clash between Muslim Fulani migrants and Christian Berom indigenous tribes inBarkin Ladi. Attack on a mass burial ceremony forvictims at Matse village. 100+ persons killed,including PDP’s senatorGyang Dantong and astate lawmaker. Source: Author’s compilation from various sources. For the purpose of this analysis, conflict data collection was restricted to highvolume of causalities, apparently to avoid unwieldy compilation of date. This is because there have been too many cases of mass killings, and a compilation of allcases would overwhelm the ideal space for the analysis. It is also important to notethat these cases were derived from different sources (Onuoha 2011; Bello 2012).Therefore, Table 1 above illustrates the selected cases of mass killings involving 100+ persons in three decades (1982–2012). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria 4. Social Groups in Resistance to Mass Violence The persistence of mass violence in Nigeria has defiled the logic of conflict reso­ 94 lution. On the other hand, social groups have taken refuge in the ethno-religious space, which sometimes provides an alternative platform for resistance to theseconflicts. At the heart of the construction of resistance to mass violence is the ethnic group. For the purpose of this analysis, Ndigbo is taken as the point ofdeparture and unit of analysis. This is because of their historical experience. Ndigboare people of Igbo origin. Strictly Igbo refers to one of the three major ethnic groups in Nigeria, located in the East of River Niger. The Ndigbo have a fightingspirit. Ohanaeze Ndigbo leader Raph Uwechue describes the Igbo as industrious,enterprising, and indispensable in Nigeria’s country’s pursuit of greatness. In his words, “there are several millions of Igbo people living, working and helping todevelop significantly parts of Nigeria within and outside Igboland … in remotevillages and towns nationwide”, and “heavy Igbo presence attests to Igbo people’s belief and commitment to pan-Nigerian nationhood” (TheNigerianDaily.Com2011). The Igbo believe they migrated from the lost tribes of Israel. Just like theJews were persecuted by Europe and Asia, the Igbo claim to have been perse­cuted for centuries, apparently because of their talent and social status. Otherconsiderations by Ndigbo are their missionary education and exploits as business­men, professionals and administrators in the British colonial government. Ndigbo sometimes consider relocation out of conflict zone as the best option. Forexample, Barth Okpala, President, Igbo Community in Uyo, had relocated from conflict flashpoint Bauchi to Akwa-Ibom state (Onyedika & Akpan-Nsoh 2012).This is reminiscent of the 1966 pogrom in Nigeria’s north, wherein many Ndigbowere “hacked to death with machetes, having their eyes gouged out, being told to run and then shot down, and being buried alive” (Africa Report 2006, 230).Thus on migration to their homeland to evade the pogrom in the north, the Igborecounted tales of betrayal, persecution and massacres, which fuelled the secession bid. Empowered by the Eastern Region Consultative Assembly Resolutionof May 26, 1967, Lt. Colonel Odimegwu Ojukwu proclaimed the Republic ofBiafra, in the order of the Bight of Benin, a bay of the country’s Atlantic coast, on 30 May 1967.The response of the Nigerian federal military government was to label the conflict as insurgency and branded the Biafrans as rebels. Pursuant to winning thewar, the Nigerian federal military government decided to blockade the Biafranstate by cutting off their communication lines with the outside world. This depleted Biafran access to sea, air, food and valued currency, thereby activatingmass starvation and portrait of the use of hunger as a weapon of war in genocidalterms. The bloody three-year civil war and the ensuing devastating famine caused an estimated one to three million deaths among Ndigbo. Good enough, Ndigbo O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji have the conviction that just as the Jews, they would triumph over all comers in persecution. The other major ethnic groups are Hausa and Yoruba. Hausa claim to havemigrated from Arabia in the Middle East, while Oduduwa is believed to have 95 migrated from Egypt to establish the Yoruba dynasty. Debates have recordedthat Igbo does not refer only to the ethnic group that bears the name, in terms of geo-politics. A typical Hausa man in Northern Nigeria would refer to Igbo asall non-Hausa speaking people from southern Nigeria. “The Northerners callthe Igbo nya miri, which is concocted from the Igbo phrase, nyem miri, meaning give me water” (Onyekakeyah 2015, 19). Thus nya miri refers to anybody fromthe Southern Nigeria, regardless of ethnic affiliation. In the same vein, the Igbowould perceive anybody from the North as Hausa. The Igbo call the entire North Ugwuhausa, meaning the hill country of the Hausa. On the other hand, a typicalYoruba in South-western Nigeria sees all non-Yoruba as Igbo, including theHausa. For the Yoruba, Igbo are non-indigenes in Lagos, including people from the Southeast, South, as well as Edo and Delta. A case of this general usage of the Igbo terminology is the case of threatallegedly issued by Oba of Lagos, Alhaji Rilwan Akiolu, during the 2015 general elections. Oba Akiolu was reported to have urged all Igbo to either vote for the All Progressives Congress Candidate Akinwunmi Ambode, or perish in the lagoon.This statement of threat was condemned by prominent Igbo groups across thecountry. For example, Igbo think tank Aka Ikenga condemned the threat as “mind boggling and insensitive” (Obiagwu & Njoku 2015, 4). This statementwas however refuted by the Palace, saying the Oba Akiolu is the father of all irrespective of tribe, religion or political persuasion (Oyebade 2015, 4). Ndigbo have also been attacked in the course of discharge of their res­ponsibility. For example, an Igbo, Lt. General Azubuike Ihejirika, former Chief ofArmy Staff, has been blamed for his alleged involvement in the killing of innocent civilians in Baga town, Borno State. This was during the military engagement withBoko Haram insurgents in 2013. The Northern Elders Forum threatened to dragIhejirika to the ICC. In response, Senator Uche Chukwumerije who was the head of Biafran information averred that: “as Ango Abdullahi’s team opens the doorsand walks into the hall of the world court, let them realize that they have at lastopened the Pandora’s Box. The indigenes of Odi, Zaki-Biam and Katsina Ala will in quick succession file into the hall. At the same time, Ndigbo of South East andAnioma will dust their files and head for Hague” (Agbakwuru & Erunke 2014, 1). W hen decomposed, the major ethnic groups can factor into social groupsin resistance. The remaining part of this section illustrates social groups thatdemonstrate the capability to respond to mass violence, despite their state goals at founding. These groups seemingly support their members and parade geographiccoverage. The groups cover different organizational choices and cultures, andshape key features of engagement to ensure the direct participation of the victims 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria of mass violence and injustice in the country. Their heterogeneity and diversity enable them to organize around peer-based solidarity and exchange at a very localscale, in order to face the concrete challenges that confront them daily. The social groups are South-east Igbo in Lagos, Southern Kaduna Peoples Union, Eastern Mandate Union, and Jama’atu Nasir Islam. A common feature among these social groups was their resiatnce to the 2011 post-presidential election violence. South-East Igbo in Lagos comprises 58 major unions andprofessional groups, formed by Igbo people in Lagos. The groups are found in major markets in Ikeja, Ladipo, Ojo, Ojuelegba, and Trade Fair Complex in Lagos.South-East Igbo in Lagos permeates other groups, such as Ohanaeze Ndigbo, the apex socio-cultural group, Ndigbo Lagos, and Aka Ikenga. Some of these groupshave been visible since the 1930s, in the urban townships of Port-Harcourt andLagos. Perhaps Ndigbo emerged from the Igbo Union that was formed “in 1934 to unite all town, clan and district unions in Lagos into one national body” (Riseof Pan-Igbo organizations in the 20th century). South-East Igbo in Lagos believe “in an all-inclusive, all-embracing, people-participatory government” (Sunday &Okolie 2011, 5) as solution to the conflicts in Nigeria. Southern Kaduna Peoples Union (SOKAPU) is the apex socio-cultural group of the Southern Kaduna people in Nigeria’s north central zone. It advancesthe interest of members to foster unity between its members and other Nigerians,regardless of religion or tribe. Like the Lord and Saviour Christ Jesus, they see themselves as peace loving people, and are always at peace with everybody. Thegroup condemns any group that threatens the peaceful coexistence of Nigeria.SOKAPU suffered violence during the 2011 post-presidential election episode. They reported the case of an imminent war to Police, and this was denied bythe Hausa/Fulani at a meeting with the DPO. Whereas, they were attackedwith firearms, the indigenous youths in Kafachan, Zankowa, and Madakiya and other villages only summoned the courage to confront their attackers with sticks,cudgels, and bare hands. Regrettably, innocent civilians, who were defending themselves and their possessions, were allegedly shot by soldiers. Some of thevictisms were killed in the Cathedral Church of St. Peter's Clever, Kafanchan outhern Kaduna Peoples' Union 2011) . Southern Kaduna Peoples Union believesthat the post-election violence was premeditated and not spontaneous Nigerians were being made to believe. Their position hinges on the fact that violence broke out long before the results of the presidential polls were collated and announced.The group believes in identification of aggressors, so that they can be punished. Eastern Mandate Union (EMU) was founded by tribal leaders and politicians from the southeastern Nigeria, particularly Patrick Dele Cole and ChubaOkadigbo. EMU has been described as an organization of leaders in eastern Nigeria, a political association, and a pro-democracy group. EMU fights for theprotection of the interest of easterners in the country. EMU also spoke againstthe use of post-election protest by certain groups to attack Ndigbo. The group O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji warned that Ndigbo might be compelled to aggression in defence of their lives and property. Jama’atu Nasir Islam ( JNI) is Nigeria’s umbrella Muslim organization.In its DU’A, JNI seeks a platform for religious, political and traditional leaders 97 at all levels to come together and salvage the country from greed, injustice andcorruption. JNI calls on everyone to avoid provocative statements that would overheat the polity. JNI had challenged the leadership of Christian Associationof Nigeria (CAN) to explain why suspected Christian terrorists dress in Muslimattires while attempting or committing terrorism in the country. JNI calls on Nigerians to follow the teachings of Allah, by embracing each other, shunningviolence and corruption, allowing peace to reign, changing attitude, and engagingin fervent prayers to deliver the nation from the clutches of Satan. In the same vein, Nigerians appear to believe that injustice must end for mass killings to stopbut whoever is involved in killings should be punished. For example, JNI wantsperpetrators of violence to be fished out to face the full wrath of the law, regardless of their status in society. It joined other groups to condemn the unwarrantedviolence and demand the probe of its masterminds. This article has dealt with the resistance to mass violence by social groups inNigeria. It explored the various forms of violence that have bedeviled disparage groups, expressed merely geographically. The article focused on debates in iden­tity politics in order to explain the nature of ethnic cleansing, massacres, andatrocities resulting from divisive ethnic myths, symbols, stereotypes, and fears. The article further notes the vacuum-filling power of social groups, pertainingto the ineffectiveness of the UN mechanism of RtoP. Having taken refuge in theethno-religious space, social groups in Nigeria have developed the capability to mobilize for resistance to mass violence. W hile ethnic group is at the heart of thisconstruction, Ndigbo was taken as the point of departure and unit of analysis,apparently because of their historical experience. The article also recognizes the lace of other major ethnic groups, including Hausa and Yoruba. Yet, the minorityethnic groups should also be considered in the construction. The decomposition of ethnic groups gave rise to the social groups that factored into resistance to massviolence. Despite their religious interests, the social groups serve as platforms ofresistance to mass violence in Nigeria. One key element of this discourse is the linkage of social groups to prejudices,fears, and identities within societies. Mass violence transcends borders and territories because groups do not see themselves as primary citizens of states within territories. If there is going to be a change, it has to come from the groupswithin the society itself. Therefore, the solution starts with an attitudinal changewithin groups in Nigeria, particularly towards grievances that are solved through 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria the eloquence of violence. Achieving a common purpose among social groups would require shared values and norms. The recommended strategies includepeaceful demonstrations, saying no to violence, and exiting conflict flashpoints. 98 Social groups can also glean resources from the social media to draw the attention of state authorities to persistent violence. However, this has to be done withcaution to avoid the temptation of offending the sensibilities of other groups. Finally, there is a point in recommending empowerment, which would allowsocial group members to find solutions to the problem of mass violence. References Achebe, C., 2012. There Was a Country: A Personal History of Biafra. Penguin, New York. Adichie, C. N., 2006. Half of a Yellow Sun. Fourth Estate, London. Africa Report, 2006. Nigeria: Want in the Midst of Plent. International Crisis Group, no. 113. Agbakwuru, J. & Erunke, J., 2014. Ihejirika: Ndigbo to head to ICC over Biafra mas­sacre, Vanguard, 23 January, http://www.vanguardngr.com/2014/01/ihejirika­ ndigbo-head-icc-biafra-massacre/ (accessed 23 January 2014). Awolowo, O., 1947. Path to Nigerian Freedom. Faber and Faber, London. Bellamy A . J., 2001. Responsibility to Protect. Polity Press, Cambridge. Bello, B., 2012. Nigeria Senator Killed at Mass Burial After Ethnic Clash, Reuters, Sunday, 8 July, http://uk.news.yahoo.com/nigeria-senator-killed-mass-burial­ethnic-clash-214734730.html (accessed 11 August 2012). Carter, A., Clark, H. & Randle, M. (eds.), 2006. People Power and Protest Since 1945: A Bibliography on Nonviolent Action. Housmans, London. Chopra, S., Jha, P., Rastogi, A ., Koli, R ., Mander, S. & Mander, H., 2012. Accounta­bility for Mass Violence: Examining the State’s Record. Centre for Equity Studies, New Delhi. Deng, F., 2010. Idealism and Realism: Negotiating Sovereignty in Divided Nations. Dag Hammarskjöld Foundation, Uppsala. Eguavoen, A ., 2003. Urhobo-Itsekiri Conflict in Delta State. In T. A . Imobighe (ed.) Civil Society and Ethnic Conflict Management in Nigeria. Spectrum Books Limited, Ibadan, 223–255. Ernst, U. F. W., 2008. A Network Optic on Development. Development Alternatives 12, 1, 1–4. Fall, B., 2002. Social History in French West Africa: Forced Labor, Labor Market, Women and Politics. SEPHIS-CSSC, Amsterdam, Calcutta. Freedom House, 2008. Freedom in the World 2008: The Annual Survey of Political Rights and Civil Liberties. Rowman & Littlefield Publishers, Inc, USA . O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji Fwa, K . L., 2003a. Ethno-religious Conflict in Kaduna State. In T. A. Imobighe (ed.) Civil Society and Ethnic Conflict Management in Nigeria. Spectrum Books Limited, Ibadan, 81–105. Fwa, K . L., 2003b. The Hausa/Fulani-Sayawa Conflict in Bauchi State. In T. A . Imo­bighe (ed.) Civil Society and Ethnic Conflict Management in Nigeria. Spectrum Books Limited, Ibadan, 128–147. Gleditsch, K ., 2004. A Revised list of Wars Between and Within Independent States, 1816–2002. International Interactions 30, 3, 231–262. Hallinan, C., 2012. Review: Culture of Resistance. Human Rights, http://www.fpif. org/articles/review_cultures_of_resistance (accessed 14 August 2012). Harff, B., 2003. No Lessons Learned from the Holocaust? Assessing Risks of Geno­cide and Political Mass Murder since 1955. American Political Science Review 97, 1, 57–73. Hazen, J. M. & Horner, J., 2007. Small Arms, Armed Violence, and Insecurity in Nigeria: The Niger Delta in Perspective. Small Arms Survey, Graduate Institute of Interna­tional Studies, Geneva. Heerten, L. & Moses, D., 2014. The Nigeria-Biafra war: Postcolonial Conflict and the Question of Genocide. Journal of Genocide Research 16, 2/3, 169–203. Hewstone, M. & Cairns, E., 2001. Social Psychology and Intergroup Conflict. In D. Chirot & M. Seligman (eds.) Ethnopolitical Warfare. American Psychological Association, Washington DC, 319–342. Hunsaker-Clark, C. L., 2009. Militia Formation in the Niger Delta: Exploring Action and Reaction to the Oil Industry. Explorations in Anthropolog y 9, 1, 115–122. Huntington, S., 1997. The crash of civilizations and the remaking of world order. Tou­chstone, New York. Ibeanu, O., 2003. Aguleri-Umuleri Conflict in Anambra State. In T. A . Imobighe (ed.) Civil Society and Ethnic Conflict Management in Nigeria. Spectrum Books Limited, Ibadan, 167–222. Ikelegbe, A ., 2005. The Economy of Conflict in the Oil Rich Niger Delta region of Nigeria. Nordic Journal of Studies, 14, 2, 208–234. Imobighe, T. A ., 2003. Ethnicity and Ethnic Conflicts in Nigeria: An Over view. In T. A . Imobighe (ed.) Civil society and ethnic conflict management in Nigeria. Spec­trum Books Limited, Ibadan, 13–35. International Commission on Inter vention and State Sovereignty, 2011. The Respon­sibility to Protect. International Development Research Centre, Ottawa. Isine, I., 2008. Niger Delta as Albatross. The Punch, 30 May, 46. Kaufman, S., 2001. Modern Hatreds. The Symbolic politics of Ethnic War. Cornell Uni­versity Press, Ithaca. Luck, E. C., 2010. The Responsibility to Protect: Growing Pains or Early Promise?Ethics and International Affairs 24, 4, 349–365. 100 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES O. E. UbhENIN Echoes of Resistance: Social Groups and Mass Violence in Nigeria Melber, H. & Wallensteen, P., 2010. Preface. In F. Deng Idealism and Realism: Nego­tiating Sovereignty in Divided Nations. Dag Hammarskjöld Foundation, Uppsala, 3–7 Mustapha, A. R ., 2007. Institutionalizing Ethnic Representation: How Effective is theFederal Character Commission in Nigeria?, CRISE Working Paper 43. Oberschall, A ., 2010. Conflict theory. In K . T. Leicht & J. C. Jenkins (eds.) Handbook of Politics: State and Society in Global Perspective. Handbooks of Sociology and Social Research, Springer Science + Business Media, LLC, 177–193. Obiagwu, K . & Njoku, L., 2015. Aka Ikenga, MASSOB, Others Condemn Traditio­nal Ruler’s Action. The Guardian, 7 April, 4. Office for Victims of Crime and the American Red Cross, 2005. Responding to Victims of Terrorism and Mass Violence Crimes, www.ovc.gov (accessed 23 September 2015). Ogundele, K ., 2009. Lawyers, UN Group, Others Condemn Killings. The Nation, 5 August, 3. Onuoha, F. C., 2011. Religious Violence and the Quest for Democratic Consolida­tion in Nigeria: 1999–2009. The Constitution 11, 3, 8–35. Onyedika, N. & Akpan-Nsoh, I., 2012. Igbo in Uyo, Group Lament Boko Haram kil­lings, The Guardian, 15 May, 7. Onyekakeyah, L., 2015. Meaning of Igbo in Nigeria’s Geopolitics, The Guardian, 14 April, 19. Otite, O., 1990. Ethnic Pluralism and Ethnicity in Nigeria. Shaneson, Ibadan. Oyebade, W. 2015. Oba of Lagos Denies Threatening Ndigbo, The Guardian, 7 April, 4. Peters, B., 2003. Ife-Modakeke Conflict in Osun State. In T. A. Imobighe (ed.) Civil Society and Ethnic Conflict Management in Nigeria. Spectrum Books Limited, Ibadan, 148-166. Raffai, A ., 2007. Nonviolence – Political Action from the Stance of Harmlessness. In H. Rill, T. Smidling & A . Bitoljanu (eds.) 20 Pieces of Encouragement for Awakening and Change: Peacebuilding in the Region of the Former Yugoslavia. Centre for Nonviolent Action, Belgrade, Sarajevo, 19–39. Rise of Pan-Igbo Organizations in the 20th Century, www.enyi-oha-one-of-naiji. blogspot.com/ (accessed 19 August 2012). Saro-Wiwa, K ., 1992. Introduction to Genocide in Nigeria: The Ogoni Tragedy. Saros, Port Harcourt. Scherrer, C. P., 2007. Peace, War and Mass Violence: Concepts and Their Realities. Lecture Notes, June. Schwartz, S., 2010. Is Nigeria a Hotbed of Islamic Extremism?. Peace Brief, 27. United States Institute of Peace, Washington, DC. Sepp, K ., 2005. Best Practices in Counterinsurgency. Military Review 85, 3, 8–12. Siegle, J., 2008. Social Networks and Democratic Transitions. Developing Alternatives 12, 1, 39–45. O. E. UbhENIN Odmevi odpora: družbene skupine in množično nasilje v Nigeriji Southern Kaduna Peoples Union, 2011. An assessment of the post election violence, Nigerian Village Square, Wednesday, 8 June, http://nigeriavillagesquare.com/ forum/main-square/63390-assessment-post-election-violence-swept-kaduna­some-northern-states-nigeria.html (accessed 5 May 2012). Stephan, M. J. & Chenoweth, E., 2008. W hy Civil Resistance Works: The Strategic Logic of Nonviolent Conflict. International Security 33, 1, 7–44. Sunday, E. & Okolie, I., 2011. Accept Defeat, Ex-military Administrator Tells Buhari. Igbo group, ADC Presidential Candidate Greet Jonathan. The Guardian, 21 April, 5. Tajfel, H., (ed.), 1979. Differentiation Between Social Groups. Academic Press, London. TheNigerianDaily.Com, 2011. Pomp as Igbo Regroup, Reposition in Lagos, http:// www.thenigeriandaily.com/2011/03/04/pomp-as-igbo-regroup-reposition-in­ lagos/ (accessed 5 May 2012). Ubhenin, O. E., 2014. African forms of Administration. Dos-Nitas Globa, Benin City. World Report, 2012. Events of 2011. Human Rights Watch, USA . 101 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 Born 03.08. 1963 in Ljubljana. Studied geography and history at the University of Ljubljana. Promoted in 1997 at the University of Ljubljana. His bibliography includes more than 400 entries. Books: Slovenci v Avstriji / Slovenes in Austria (1999) and Romi in romska naselja v Sloveniji / Roma and Roma settlements in Slovenia (2014). Topics of his research are: ethnic question, minorities, national (ethnic) identity, border landscapes, geopolitics, crisis areas, as well as international migrations. Began the professional career as full researcher at Institute of Geography and was a director of this institution during the period 1998 – 2001. Later on employed at Institute for ethnic studies (2002-2008), since 2002 professor at the University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Geography. Currently lectures social and political geography and the geography of Balkan and Russia. In the period 2010­2012 was head of department. Rojen 3. 8. 1963 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Promoviral 1997 na isti univerzi. Njegova bibliografija obsega nad 400 naslovov. Knjigi: Slovenci v Avstriji (1999) in Romi in romska naselja v Sloveniji (2014). Raziskovalne tematike so: narodno vprašanje, manjšine, mednarodne selitve, nacionalna identiteta, mejna vprašanja, geopolitika, krizna območja. Profesionalno kariero je začel kot raziskovalec na Inštitutu za geografijo; med leti 1998-2001 je bil direktor te ustanove. Pozneje se je zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja (2002-2008), od 2002 pa je profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za geografijo. Sedaj predava politično in socialno geografijo ter geografijo Balkana in Rusije. V letih 2010 – 2012 je bil predstojnik oddelka. Katarina Kreceva is a graduated ethnologist with two master degrees in social sciences (MPhil in Politics, Development and Democratic Education from the University of Cambridge and MA in Interdisciplinary Research and Studies on Eastern Europe from the University of Bologna). She has an extensive professional experience in policy analysis, monitoring and policy design acquired in the public sector (Ministry of Education and Science of the Republic of Macedonia), an international development agency (United Nations Development Programme) and the civil sector (Analytica – public policy think tank). Currently Katarina Kreceva is employed full time in the Fund for Innovations and Technology Development of the Republic of Macedonia as an advisor for development of programmes and is also voluntarily involved in the civil sector as head of the managing board of the Association for advancement of social policy, education and culture – Dominium Cultural Hub. Katarina has published several articles related to public policy analysis in national and international journals. TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 Katarina Krečeva je diplomirana etnologinja z dvema magisterijema iz družbenih ved (magiste­rij iz filozofije s področja političnega razvoja in demokratičnega izobraževanja na Univerzi Cambridge in magisterij iz interdisciplinarnega raziskovanja in študij vzhodne Evrope na Univer­zi v Bologni). Ima bogate poklicne izkušnje iz politične analize, monitoringa in načrtovanja, ki jih je pridobila v javnem sektorju (Ministrstvo za izobraževanje in znanost Republike Makedonije), mednarodni razvojni agenciji (OZN razvojni program) in v civilnem sektorju (Analytica – pobude za javno politiko). Katarina Kreceva je trenutno polno zaposlena na Skladu za inovacije in tehnološki razvoj Republike Makedonije kot svetovalka za kreiranje programov, prostovoljno pa deluje tudi v civilni družbi kot direktorica upravnega odbora Združenja za napredek družbe­ne politike, izobraževanja in kulture – Dominium Cultural Hub. Objavila je več člankov o analizi javne politike v domači in tuji periodiki. Miran Komac is a researcher at the Institute for Ethnic Studies. His current fields of re­search are issues concerning immigrant communities and the Roma ethnic minority. In the last decade he led three important research projects: The increase in social and cul­tural capital in areas with a Roma population, Serbs in Bela krajina region and The per­ceptions of the Slovene policy of integration. Miran Komac is professor (Associate Professor) at the University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, Department of Inter­national Affairs (since 1992) andcollaborator at the course International Protection of Ethnic and National Minorities. He is at the same time Head of the Ph.D. programme Ethnic Studies. Miran Komac je raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Trenutno sta predmet njegovega raziskovalnega zanimanja novodobne (imigrantske) narodne skupnosti in problematika povezana z romsko narodno manjšino. V zadnjem desetletju je vodil tri obsežne raziskovalne projekte: Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, Srbi v Beli krajini in Percepcije slovenske integracijske politike. Miran Komac je profesor (izredni profesor) na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede, Katedri za mednarodne odnose, kjer že od leta 1991 sodeluje pri predmetu Mednarodno varstvo narodnih manjšin. Je tudi vodja doktorskega programa Etnične študije. Oscar Edoror Ubhenin is an academic public administrator. He earned his B. Sc. in political science from Edo State (now Ambrose Alli) University (1995), M. Sc. in public administration from University of Benin (2002), and defended his Ph. D. in public administration from Ebonyi State University (2015). He previously worked for the Government of Edo State, where he was at various times legislative officer and special assistant to the Hon. Speaker (Edo State House of Assembly). In 2007, he joined the faculty at Ambrose Alli University, where he currently teaches various subjects in public administration. He has attended academic conferences and other development TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 programs in continental Africa, Europe and North America. His research interests include conflict resolution, human capacity and public policy. He has published articles in Pensions: An International Journal by Palgrave Macmillan, and elsewhere, including the eighth volume of the Hexagon Book Series on Human, Environmental Security and Peace, made possible by a research grant of the Cluster of Excellence (EXC177) on Integrated Climate System Analysis and Prediction (CliSAP) at the University of Hamburg that supported the conference and the German Science Foundation (DFG) that funded the book. His article ‘'An assessment of the effectiveness of the Nigerian 2004 pension reform policy ', published in Pensions, by Palgrave Macmillan, UK (2012), 17(4): 289-304, appeared in the 2012-2014 Pensions Reading List of the Institute and the Faculty of Actuaries ( June 2015), United Kingdom. Oscar Edoror Ubhenin je akademik v javni upravi. Diplomiral je iz politologije leta 1995 na Edo State University (zdaj Ambrose Alli), magistriral iz javne uprave na University of Benin (2002), doktoriral pa na Ebonyi State University (2015), prav tako iz javne uprave. Najprej je delal kot vladni uradnik države Edo na področju zakonodaje in bil posebni asistent častnega predsednika Skupščine države Edo. Leta 2007 se je zaposlil na fakulteti v okviru Univerze Ambrose Alli, kjer trenutno predava različne predmete s področja javne uprave. Udeležuje se akademskih konferenc in sodeluje v razvojnih programih v celinski Afrika, Evropi in severni Ameriki. Njegovi raziskovalni interesi segajo na področja upravljanja konfliktov in javnih politik. Objavil je članke v mednarodni reviji Pensions (Palgrave Macmillan) in drugje, tudi v osmem zvezku knjižne zbirke Hexagon o človeški in okoljski varnosti ter miru. Izdajo knjige sta mu omogočili raziskovalna štipendija univerze v Hamburgu in Nemška znanstvena fundacija. General — The editorial board of Treatises and Documents, The Journal of Ethnic Studies welcomes the submission of scholarly articles in the field of ethnic and minority studies, especially on racial and ethnic relations, ethnic identity, nationalism, xenophobia, the protection of (ethnic, national, linguistic, religious, and other) minorities, migration, multiculturalism and related subjects. The journal is particularly interested in discussions regarding ethnic and minority issues in the so- called Alpine-Adriatic-Panonnian area and all comparative studies, which include – only partially or as a whole - this geographic area. This area comprises the Alpine arc, the hinterland of the eastern Adriatic and Panonnian Basin. More technically, this area includes the following countries: Albania, Austria, Bosnia and Herzegovina, Croatia, Czech Republic, Italy, Germany (especially the southern part), Hungary, Kosovo, Montenegro, Romania, Serbia, Slovakia and Slovenia. Also Macedonia and Bulgaria may be interesting cases. Two issues of the journal are published every year, usually in June and December. Articles that are submitted must be original, unpublished material and should not be simultaneously under consideration - either in whole or in part - for publication elsewhere. The journal encourages the submission of articles in English, since this enables authors to present their ideas and work to a broader public. However, articles in other languages – with a special emphasis on the Slovenian language – are also welcome. The abstracts of the articles are always published in the language of the article and in English. Authors who do not have native or equivalent proficiency in English must prior to submission have the article read by someone with this proficiency. This step ensures that the academic content of your paper is fully understood by journal editors and reviewers. Articles which do not meet these requirements will most likely not be considered for publication. Manuscripts should be submitted in electronic form and must include: • the submitted article, with the title in the language of the article and in English; • an abstract of the article in the language of the article and in English; this should include a brief presentation of the issues discussed, the methodology used, the main findings and the conclusions; • 3–7 key words in the language of the article and in English. The length of the title, the abstract and the key words in one language should not exceed 1,100 characters (including spaces). More detailed information about the form of submitted manuscripts is presented in the prescribed template, available at the journal’s website (http://www.inv.si). In a separate document please submit: the title of the article, the author(s) name and a brief biographical note on each author with full contact information (for publication in the journal). Please refer to the template (at the journal’s website) for further detailed information. All submitted manuscripts are subjected to peer-review procedure by at least two reviewers. The review procedure is double blind. Authors may be asked to revise their articles bearing in mind suggestions made by the editors or reviewers. The final decision on publication rests with the editorial board. Manuscripts should be sent by e-mail, in Word (.doc), to editor-in-chief: editorTD@guest.arnes.si. — The preferred length for articles is between 30,000 and 45,000 characters, including spaces (between approx. 4,500 and 6,500 words). Longer articles may be accepted at the discretion of the editorial board. A limited number of endnotes are permitted, if they are used for explanatory purposes only. They should be indicated serially within the article. Authors should take into careful consideration also the style and format requirements of the journal, which are presented in the template (available at http://www.inv.si) in more detail. Particular attention should be paid to the formatting of references, single spacing throughout and the inclusion of keywords and abstracts. Articles that do not meet these requirements will be returned for modification before being read and reviewed. —TheHarvard author-date system of referencing must be used for bibliographical references in the text and in the alphabetical list of references at the end of the article. Authors should ensure that all and only those references cited in the text appear in the list of references. General bibliographies should not be provided. Authors must also follow the requirements regarding referencing style and format as presented in the table of examples, available at the journal’s website (http://www.inv.si).