"-X- ' / * .x- . Zgodbe svetega pisma stare in nove zaveze. Z 1 čelno in 99 podobami med zgodbami in z 1 zemljevidom. Nemški spisal Dr. J. Schuster, poslovenil Anton Lčsar, duhoven ljubljanske škofije. Tiskane brez premene kakor leta 1909. Veljajo 1 krono. Na Dnnajn. kraljevi zalogi šolskih knjig. 1911 . V cesarski 41697 Šolske knjige, smejo prodajati c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane, se samo po ceni, je povedana na čelni strani. 03oax4. Preroki. Bog pošlje Elijo (912 pr. rojst. Kr.). * * Kralje in ljudstvo boljšat in na pravo pot pripeljat, je Bog od časa do časa pošiljal svete može, ki se jim je reklo preroki. Z veliko srčnostjo so kraljem in ljudstvu očitali pre¬ grehe. jih z besedo in zgledom k pokori budili, in s čudeži pričali, da jih je Bog poslal. Njim je Bog tudi veliko pri¬ hodnjih reči razodel, zlasti o obljubljenem odrešeniku, čigar rojstvo, življenje, trpljenje, smrt in vstajenje so natanko po¬ pisovali z vsemi okolno strni. * * Tak prerok je bil Elija. — Živel je ob času Ahaba, kralja Izraelovega. Ahab je storil več hudega kakor vsi negovi predniki. Vrhu drugih pregreh si je še celo neverko Jezabelo vzel za ženo, in je v velikem mestu Samariji maliku Balu tempelj sezidal in log zasadil. Tudi 450 Balovih duhovnov je poklical, duhovne Gospodove pa je ukazal pomoriti. Zdaj Elija stopi predenj, rekoč: „Kakor res živi Gospod, Izraelov Bog, pred čigar obličjem stojim, ne bo ta leta ne rose. ne dežja dokler jaz ne porečem!“ Ahab se razsrdi nad temi besedami in Eliji skrivaj po življenju streže. Torej Gospod pravi Eliji: „Umakni se od tod, in pojdi in skrij se pri potoku Karitu, ki je Jordanu nasproti, in ondi pij iz potoka! Krokarjem sem že ukazal, da te ondi živč.“ — Elija stori po besedi Gospodovi, 81 in krokarji mu prinašajo kruha in mesa vsako jutro in vsak večer; pije pa iz potoka. * * Crez nekoliko dni pa se tudi potok posuši. Zdaj Gospod reče Eliji: „Vstani in pojdi v Sarepto na Sidonsko; zakaj ondi sem zapovedal ženi vdovi, da te preživi. “ Elija vstane in gre v Sarepto. Ko pa pride do mestnih vrat, najde ženo, ki nabira drv. Pokliče jo, rekoč: „Daj mi malo vode, da pijem." In ko ona gre, da bi mu je prinesla, zavpije za njo, rekoč: „Prinesi mi, prosim, tudi grižljaj kruha v svoji roki." Ona odgovori: „Kakor resnično živi Gospod, nimam kruha, razen peščice moke v loncu in malo olja v vrču; glej, ravno sem malo drv na¬ brala, da ga napravim sebi in svojemu sinu, da jeva, potem pa umrjeva." Elija pa ji reče: „Nikar se ne boj! Pojdi in stori, kakor si rekla; vendar meni najprej naredi iz tiste močice majhen podpepelnik, potem ga speci sebi in svojemu sinu! Zakaj Gospod tako le govori: Moka v loncu ne bo pošla, in olje v vrču se ne bo zmanjšalo do dneva, ko bo Gospod dežja dal na zemljol“ — Vdova gre in stori po Elijevi besedi; in od tega dne ni pošla moka v loncu, in olja ni zmanjkalo v vrču. * Nekoliko potem ženi sin zboli in umrje. Elija se obrne h Gospodu, rekoč: „ Gospod, moj Bog, prosim te, naj se vrne duša tega dečka v njegovo telo! “ Gospod usliši Elijevo Schuster, Zgodbe. XI. 707. H — 82 — prošnjo, — deček je oživel. Hvaležna vdova pravi Eliji: „Zdaj spoznavam, da si ti mož Božji, in da je Gospodova beseda v tvojih ustih/ 65. Elija daruje. * Potem ko ni bilo tri leta in šest mesecev dežja, Gospod zapove Eliji: „Pojdi in pokaži se Ahabu; zakaj zopet hočem dati dežja na zemljo.“ Elija gre. Ko ga Ahab ugleda, reče mu srdit: „Si-li ti tisti, ki nesrečo napravlja Izraelu?" Elija mu odgovori: „Izraelu nesreče ne napravljam jaz, ampak ti in hiša tvojega očeta, ki ste zapustili zapovedi Gospodove in ste hodili za maliki. Vendar pa zdaj pošlji in zberi k meni ves Izrael na goro Karmel in tudi 450 duhovnov Balovih. “ Ahab tako stori, ker ga stiska huda lakota, in tudi sam gre na goro. * Zdaj stopi Elija pred ljudstvo, rekoč: „Kako dolgo omahujete na dve strani? Ce je Gospod Bog, hodite za njim: če je pa Bal, hodite za onim/ Ljudstvo osuplo mu besede ne odgovori. Torej Elija zopet pravi ljudstvu: „Jaz sem sam, prerokov Balovih pa je štiristo petdeset. Dajte nam dva vola; oni naj si izberejo enega ter naj ga razsekajo na kose in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo; — jaz bom pa pripravil drugega vola in položil na drva, ognja pa ne bom podteknil. Potem kličite imena svojih bogov; jaz pa bom klical ime svojega Gospoda: in bog, kateri pošlje ogenj, on bodi Bog/ — Vse ljudstvo odgovori: „Prav dober je ta svet." * Balovi preroki, ki so se bili slovesno opravili in si glave ovenčali s perjem, vzamejo enega vola ter ga zakoljejo. Potem postavijo oltar, okoli njega plešejo, ter od jutra do poldne vpijejo: „Bal, usliši nas!" Ali ni ga bilo, da bi bil odgovoril. Elija jih zasmehuje, rekoč: „Bolj na glas vpijte! Morebiti se Bal pogovarja, ali je v gostilnici ali na potu, ali morda spl; kličite, kličite, da se zbudi!" Še bolj na glas torej vpijejo in se po svoji šegi tudi vrezujejo z noži in suličicami, da jih kri oblije. Tako so se spakovali do večera; toda Bal ni slišal njih molitve. * Tedaj reče Elija vsemu ljudstvu: „Pojdite k meni!" In ko ljudstvo k njemu stopi, postavi iz dvanajst kameno v oltar, da izkopati strugo okoli in okoli njega, drva nanj naloži, razseka vola na kose, dene ga na drva in reče vode trikrat vliti nanj, tako da se tudi struga z vodo napolni. Na to Elija k oltarju stopi ter moli, rekoč: Gospod, pokaži danes, da si ti Bog Izraelov, jaz pa tvoj hlapec, ki delam po tvoji zapovedi. Usliši me, Gospod, da se uči to ljudstvo, da ti, Gospod, si Bog, 83 in da si ti izpreobrnil njih srca! -— Kar ogenj z nebes pade in použije žgalni dar in drva in kamenje in poliže tudi prah in vodo, ki je bila v vodotoku. Ko ljudstvo to vidi, pade na svoj obraz in kliče: „Gospod sam je Bog! Gospod sam je Bog!“ * Elija gre potem na vrh Karmela, skloni se k zemlji in moli. Glej, kar od morja sem vstaja meglica. Kmalu se pa zatemni nebd, in dež se vsuje in vse se z novega oživi. 66. Ahabova in Jezabelina pregreha in bazen. Ahab je imel tudi v Jezrahelu poslop je. Tih njega je imel neki mož, Nabot po imenu, vinograd. Nekega dne reče Ahab Nabotu: „Daj mi svoj vinograd, da si iž njega naredim vrt, ker je tako blizu in tik moje hiše. Dam ti boljši vinograd zanj, ali če se ti zdi pripravneje, srebra, kolikor je vreden.“ Nabot pa mu odgovori: „Bog me varuj, da bi ti prodal dedščino svojega očeta. 1 ' Zakaj po Mojze¬ sovi postavi ni bilo pripuščeno prodajati očetovskih dedščin. Ahab se nad tem odgovorom razsrdi in razkači, tako da se vrže na svojo posteljo ter svoj obraz obrne v steno in nič ne je. 6 * 84 Jezabela, njegova zena, pride k njemu, ter qa vpraša: „Kaj je to? odkod je razžaljena tvoja duša? in zakaj nič ne ješ? Ahab ji pove, zakaj. Ona pa mu, zasmeho- vaje ga, reče: „Pač si velike veljave! Vstani in jej in dobre volje bodi. Nabotov vinograd ti bom že jaz dala.“ — Jezabela se usede in piše list do starejšin in viših v mestu: „Napravite dva hudobna moža, da bosta krivo pričala zoper Nabota, rekoč: Preklinjal je Boga in kralja. Na to ga izpeljite ter ga kamenajte, da umrje V In storili so tako. Nedolžni Nabot je bil kamenan, in psi so lizali kri njegovo. Ko Jezabela to zve, reče Ahabu: „ Vstani in vzemi v last vinograd Nabotov, zakaj on nič več ne živi. ‘ Ahab vstane in gre v vinograd Nabotov. Ali Elija mu na Božje povelje pride naproti ter mu reče: „To pravi Gospod: Umoril si in krivično blago si prilastil! Na tem mestu, kjer so psi lizali Nabotovo kri, bodo tudi lizali tvojo kri. Jezabelo pa bodo psi snedli na Jezrahelskem polju.“ Besede Elijeve se natanko izpolnijo. Tri leta pozneje je bil Ahab na vojski smrtno ranjen. Da bi svojim voj¬ ščakom ne podrl srca, je na svojem vozu stal sovražnikom nasproti, ali tekla mu je kri iz rane po dnu voza, da je umrl. In ko so po njegovi smrti umivali voz, so psi lizali njegovo kri. — Nekoliko potem je bil Jehu izraelski kralj in je prišel v Jezrahel. Ko Jezabela zve, da ide, namaže si obraz z lepotico, nališpa svojo glavo in skozi okno gleda proti vratom, kjer je Jehu šel v mesto. Jehu kvišku pogleda, pri oknu zagleda Jezabelo in reče dvornikom, ki so pri nji stali: „ Vrzite jo doli! In vrgli so jo. Mestni zid je bil oškropljen s krvjo, in konjska kopita so jo po- mandrala, in psi so jedli njeno meso. Ko Jehu po jedi ukaže pokopati jo, niso našli drugega, kakor črepinjo, noge in konce rok. 67. Bog pošlje preroka Elizeja. * * Na Božje povelje pokliče Elija Elizeja za svojega naslednika. Elizej je videl, kako je Bog Elijo v nebesa vzel v viharju na ognjenem vozu z ognjenimi kolesi. Elijev duh je hil v njem, in tudi on je delal velike čudeže. — 85 - * * Elizej je prebival v Jerihi. Odtod je šel enkrat v Betel, kjer so molili zlato tele. Otroci mu iz mesta naproti pridejo in ga zasmehujejo in vpijejo, rekoč: „Pojdigori, plešec, pojdi gori, plešec!" Elizej se k njim obrne in jim preti v Go¬ spodovem imenu. Kar neutegoma iz gozda planeta dva medveda in jih raztrgata dva in štirideset. t Nekoliko pozneje Elizej s čudežem ozdravi Namana, bogatega in hrabrega poglavarja vojske sirskega kralja. Naman je bil namreč gobov. Bila je pri njem v službi izraelska deklica, katero so roparji ujeto pripeljali na Sirsko. In ona ne¬ kega dne reče Namanovi ženi: „0 da bi bil pač moj gospod pri preroku v Samariji; gotovo, on bi ga gob ozdravil! Naman to sliši, ter se brž s konji in vozmi na pot odpravi. Ko pride pred Elizejevo hišo, pošlje mu Elizej poročnika/rekoč: »Pojdi, in sedemkrat se umij v Jordanu, in očiščen boš!" Srdit se Naman obme in pravi: »Menil sem, da bo prišel k meni in bo klical ime svojega Boga in me ozdravil. Cernu bi se neki kopal v Jordanu? Niso-li boljše naše sirske reke od vseh vod Izraelovih?" f Naman se srdit obrne ter se odpravlja. Njegovi hlapci pa k njemu stopijo, rekoč: »Oče, ko bi ti bil tudi kaj težkega naložil prerok, bil bi gotovo storil; kolikanj bolj moraš storiti po njegovi besedi, ko ti je le rekel: Umij se in boš očiščen! 86 Naman se vda, gre, umije se sedemkrat v Jordanu, in bil je cist. — ISTa to se vrne k možu Božjemu in reče: „Res vem, da ni drugega Bogi na vsi zemlji razen Izraelovega! Prosim te torej, vzemi kako darilo od svojega hlapca!“ Elizej pa mu odgovori: „Kakor resnično živi Gospod, ničesar ne vzamem!" In dasiravno mu je Naman zelo ponujal, ni ga mogel pregovoriti, da bi bil kaj vzel. f Ko pa Naman nekoliko pota od Elizeja pride, Giezi, hlapec Elizejev, za njim priteče ter mu reče: „Moj gospod me je poslal k tebi, rekoč: Zdaj sta prišla k meni dva mladeniča izmed sinov preroških, daj jima talent srebri*) in dvoje praz¬ nično oblačilo!" — Na to pravi Naman: „Boljše je, da vzameš dva talenta." Ko torej Giezi domu pride z darili, poskrije jih in gre k svojemu gospodu. Elizej pa reče: „Giezi, odkod si prišel?" On odgovori: „Nikamor ni bil šel tvoj hlapec." Elizej se razsrdi nad predrzno lažjo, in pravi hlapcu: „Ali ni bilo moje srce vpričo, kadar se je mož vrnil s svojega voza tebi naproti? Zdaj si prejel srebro in oblačila, da si kupiš oljnikov in vinogradov, ovac in volov in hlapcev in dekel; pa tudi gobe Namanove se bodo prijele tebe za vselej." In Giezi gre izpred njega, že ves od gob bel kakor sneg. f S takimi čudeži in prerokovanjem je Bog Elizeja še velikokrat potrdil za svojega poslanca ter ga poveličal. Najbolj ga je pa poveličal po njegovi smrti. Nekoliko časa po njegovi smrti namreč tuji razbojniki pridero v deželo. Bavno neki možje mrliča pokopavajo zraven Elizejevega groba; kar razbojnike ugledajo in v tem strahu mrliča vržejo v Elizejev grob. Komaj se pa mrlič dotakne kosti svetega preroka, zopet očivi ter se postavi na noge. 68. Prerok Jona Ninivam, nevčrskemu mestu, oznanja pokoro (826 pred roj st. Kr.). Po Elizejevi smrti je Bog obudil preroka Jona, da bi tudi nevernikom izkazal milost. Ninive, veliko in poglavitno mesto asirskega kraljestva, je bilo namreč vdano vsem pre¬ greham. Zato Gospod pravi Joni: „Pojdi v Ninive in ondi pokoro oznanjaj; zakaj njih hudobija je prišla do mene." Jona pa s tem poveljem Božjim ni zadovoljen: zakaj bolj všeč bi mu bilo, da bi bil Bog Ninive pokončal zavoljo njih pregreh. Torej gre k morju in stopi v ladjo, ki je imela odriniti na Špansko, da bi pobegnil črez morje in se umaknil Gospodu. Ali Bog silen vihar pošlje, tako da je bila ladja v nevarnosti potopiti se. Da *) Talent srebra je kakih 1500 goldinarjev našega denarja. 87 zlajšajo ladjo, mornarji in brodarji vse težje orodje in blago pomečejo v morje. Y sili vsak k svojemu Bogu vpije in ga kliče na pomoč. Jona pa je spal na dnu ladje. Viši brodar gre k njemu ter mu reče: „Kako vendar moreš tako trdo spati? Vstani, kliči k svojemu Bogu, morebiti se nas On usmili, da ne poginemo/ Brodarji pa med seboj tako le govore: „Vadljajmo, da zvemo, kdo je kriv te nesreče, ki nas je zadela/ Vadljajo in vadija zadene Jona. Zdaj spozna Jona možem svoj greh in pravi: „V morje me vrzite, zakaj jaz vem, da je zavolje mene prišel ta vihar nad vas/ Brodniki mu hočejo prizanesti in veslajo proti suhemu, da bi ga na suho dejali; toda ni se dalo, ker morje žene čedalje više valove, tako da jih zagrinjajo. Primejo torej Jona ter ga vržejo v morje, — in pri ti priči utihne morje in je jenjalo divjati. Ravno ob tem času Bog na¬ kloni, da pride velika morska riba in požrč Jona. Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči, in je ondi molil in Gospoda klical na pomoč. Bog ga usliši; — na Gospodovo povelje riba tretji dan Jona vrže na suho. * Zdaj Bog Joni vnovič zapove, naj gre v Ninive pokoro oznanjat. Jona se vzdigne in gre dan hodd noter v mesto in vpije: „Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane ! 11 Ninivljani jamejo verovati Gospodovim besedam, napovedo post in vsak. hodi velik ali majhen, se obleče v izpokorno obleko. Tudi kralj raševnik obleče, potrese se s pepelom in ukaže po Ninivah razklicati: „Sleherni naj se izpreobrne od svojih hudobnih potov; kdo vč, morebiti se Bog potolaži in nam odpusti, da ne po¬ ginemo !“ In zares! ko Bog vidi, da so se Ninivljani izpre- obrnili, usmili se jih in odvrne od njih nesrečo, katero jim je bil zapretil. * Jona pa je bil v tem šel iz mesta ter sedel proti vzhodu v senco, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom. Ko vidi, da je Bog prizanesel mestu, obide ga nevolja, da si želi umreti. Bog mu torej prav očitno pokaže kako napačne so Djegove misli in želje. Gospod namreč d&, da nad Jonom zraste kloščevina (neka buča) in senco dela njegovi glavi. Tega je Jona prav vesel. Drugo jutro pa Bog pošlje črva v kloščevino, ki jo izpodje, da usahne. Ko vzhaja solnce, pošlje Bog vroč veter, in solnce Jona tako žgč v glavo, da je skoraj medlel. Zopet se ga loti nevolja in želi si smrti. Pa zdaj mu reče Gospod: „Tebi je žal za kloščevino, katere nisi ne sadil, ne redil, ki je v eni noči zrastla in v eni noči usahnila; meni pa bi se ne smilile Ninive, v katerih je več ko 120.000 ljudi, ki ne vedč, katera roka je desnica, katera levica, in zraven še toliko živine ?“ f Jona, ki je bil tri dni v ribjem trebuhu in je bil vržen na suho tretji dan, je predpodoba Odrešenika, ki je bil tudi tri dni v grobu in je tretji dan vstal od smrti. 69. Izraelovo kraljestvo jenja za vselej (722 pred rojst. Kr.) Tobija v asirski sužnosti.* * * Gospod ni jenjal pošiljati Izraelu svetih prerokov, ki so mu oznanjali pokoro z besedo in z dejanjem; vendar so Izraelci vedno hudobniši prihajali in čedalje globokeje se po¬ grezali v pregrehe. Zastonj so jim preroki pretili strašne kazni Božje. Kar se utrudi Božje usmiljenje, in strašne kazni pridejo nadnje: Salmanasar, asirski kralj, udari z veliko vojsko v deželo; oblega poglavitno mesto Samarijo tri leta, ga premaga in skoraj vse prebivavce Izraelovega kraljestva v sužnost odpelje na Asirsko. * Namesto odpeljanih Izraelcev naseli Salmanasar neverska ljudstva iz svojega kraljestva v zapuščeno deželo. Asirski na¬ seljenci se pa čedalje bolj družijo z ostalimi Izraelci, tako da so bili ž njimi eno ljudstvo. Ti, ki so prebivali proti severu, so se imenovali G a 1 i 1 e j c i; oni proti j ugu Samarijani, po Samariji, nekdanjem poglavitnem mestu ; ti onkraj Jordana pa Perejci *). : ) Glej zemljevid. 89 o Vera samarijskih prebivavcev je bila mešanica iz judovske in ne verske; zavoljo tega so jih jako sovražili prebivavci Judo¬ vega kraljestva, ki so se radi imenovali Jude, da so se ločili od njih. f Ti, ki so bili odpeljani na Asirsko v sužnost, niso se nikdar več vrnili, in konec je bilo Izraelovega kraljestva. Bog pa tudi teh nesrečnih ni popolnoma zapustil; to nam kaže zlasti zgodba pobožnega Tobija. Tobija se je z mladega, ko je bil še v Izraelovem kraljestvu, ogibal hudobnežev, ter na¬ tanko izpolnjeval Gospodove zapovedi. Zato mu je Bog naklonil Salmanasaijevo srce, tako da mu je ta kralj dal privoljenje, iti kamor koli je hotel. Hodil pa je okoli vseh, ki so bili v sužnosti, in jih je opominjal in tolažil. Tudi svojega premoženja jim je delil, lačne je sitil in nage oblačil. f Salmanasar umrje, in namesto njega je bil kralj njegov sin Senaherib. On Tobiju ni bil vdan; preganjal je Izraelce in jih je dal veliko pomoriti. Tobija pa seje bolj bal Boga, kot njega; v svoji hiši je skrival trupla pomorjenih ter jih pokopaval o polnoči. Kralj to zve in dd povelje. Tobija umoriti; tudi mu vzame vse premoženje. Tobija s svojo ženo in svojim sinom zbeži odtod in se skriva kralju Črez 45 dni umore kralja lastni njegovi sinovi. Zdaj se Tobija vrne domu in vse svoje premoženje zopet dobi nazaj. f Vendar pa Asirjani ne nehajo Izraelcev preganjati: ravno tako tudi ne jenja Tobija dobro delati; ubite je pokopaval kakor prej, in skoraj vse premoženje je razdal. Nekega dne pride od pokopavanja truden domu, leže k steni in zaspi. Kar mu iz lastovičjega gnezda pade gorkega blata v oči, — in oslepel je. Tobija pa ne toži zato, temuč nepremakljiv ostane v strahu Božjem in Bogu še hvalo daje za trpljenje vse dni svojega življenja.; f Ana, njegova žena, je vsak dan hodila tkat, in ga je živila z delom svojih rok. Prigodi se, da dobi kozlička v dar in ga prinese domu. Tobija dvomi, da bi si ga bila prislužila, torej ji reče: „Glejte, da bi ne bil kje ukraden! Dajte ga gospodarju nazaj; ker kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne dotekniti sel“ Ana, sicer pridna in poštena, pa prenagla žena, zameri mu zelo te besede in pogostoma očita. Tobija pa le na tihem zdihuje in moli. 70. Stari Tobija jemlje slovo, mladi Tobija pa gre na pot. t Tobija, ki so ga trle mnogotore nadloge, meni, da bi utegnil kmalu umreti. Torej pokliče svojega sina k sebi ter mu za slovd da veliko lepih naukov in ginljivih opominov. 90 t „Moj sin," tako govori, „ kadar Bog k sebi vzame mojo dušo, pokoplji moje tel<51 Spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja, in spominjaj se, kakšne in kolikšne nevarnosti je prestala zavoljo tebe 1 In kadar bo tudi ona dopolnila čas svojega življenja, pokoplji jo zraven mene. “ „Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu in varuj se, da kdaj ne privoliš v greb in da v nemar ne puščaš zapovedi Gospoda našega Boga. “ „ Varuj se, moj sin, vse nečistosti, in napuhu ne puščaj gospodovati ne v svojih mislih, ne v svojih besedah: zakaj v njem se je začela vsa spačenost l“ „Kdor ti kaj dela, daj mu brž plačilo! Glej, da ti nikdar dru¬ gemu ne storiš, česar nočeš, da bi kdo drug storil tebi! " „Od svojega premoženja dajaj miloščino! Ako imaš veliko, obilno dajaj; če imaš malo, daj tudi malo iz dobrega srea! J „Boga vsak čas hvali in prčsi ga, da vodi tvoja pota! Nikar se ne boj, moj sin, ubožno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se Boga bojimo, se vsega greha ogibamo in dobro delamo!“ f Ginjenega srca odgovori mladi Tobija: „Oče, vse bom storil, karkoli ste mi zapovedali/ 1 f Po tem podučevanju Tobija svojega sina pošlje v daljno mesto Ragez, star dolg izterjat. Preden pa mladi Tobija odide, reče mu oče, naj si poišče zvestega tovariša. Tedaj Tobija gre in najde lepega mladeniča stati prepasanega in kakor za pot pripravljenega. Bil je angel Rafael. Toda Tobija ni vedel, da je angel Božji. Pozdravi ga in pravi: „Dobri mladenič, ali veš pot, ki drži v medijansko deželo?“ On mu odgovori: „Vem!" Mladi Tobija torej mladeniča seboj pelje k očetu. In ta mu pravi: „Ali bi peljal mojega sina do Gabela v Ragez?“ Mla¬ denič odgovori: „Peljal ga bom tja in spet nazaj pripeljal k tebi.“ Na to stari oče reče obema: „Srečno bodita. Bog bodi na vajinem potu, in njegov angel naj vaju spremljal" t Na večer prvega dne prideta do reke Tigride. Tobija gre k vodi, da bi si noge umil; kar pride silno velika riba, da bi ga požrla. Tobija se ustraši in na ves glas zavpije: „Gospod, nadme grel" Angel pa mu reče: „Primi jo za čeljusti in potegni jo k sebi?“ Tobija tako stori, in potegne ribo na suho. Potem mu angel reče: „ Iz trebi to ribo in ohrani si njeno srce in žolč in jetra; zakaj te reči se potrebujejo za ozdravljanje." Tobija stori tako. Nato speče ribo; kolikor je ne snesta, jo osolita in seboj vzameta na pot. f Ko prideta do nekega mesta, reče Tobija: „Kje hočeš, da ostaneva?" Angel odgovori: „Tukaj je neki mož, po imenu Raguel, iz tvojega rodu je, in ima hčer z imenom Sara. Snubi jo pri njenem očetu, in dal ti jo bo za ženo." Tobija odgo¬ vori: „Slišim, da je že imela sedem mož, katere je hudi duh 91 pomoril. Zato se bojim, da bi se tudi meni kaj takega ne zgo¬ dilo, in da bi po tem takem svojih staršev, ker sem njih edini otrok, od bridkosti ne spravil v zemljo." — Ali angel Rafael mu reče: »Poslušaj, povedal ti bom, kdo so, črez katere ima hudič oblast: Oni so namreč, ki tako stopijo v zakon, da Boga od sebe in iz svojega srca odženo in strežejo le svoji poželji- vosti. Ti pa, kadar jo boš vzel, tri dni moli ž njo, in pregnan bo 'hudobni duh." f Šla sta torej k Raguelu. On ju z veseljem sprejme; iu ko se mu Tobija da spoznati, objame ga jokaje in poljubi, rekoč: »Blagor ti, moj sin, ker si sin dobrega in premožnega moža." In Ana, Raguelova žena, in Sara, njegova hči, ste se tudi jokali. Potem ukaže Raguel napraviti gostijo. Ko sedejo za mizo, reče Tobija: „Jaz danes tukaj ne bom ne jedel, ne pil, dokler moje prošnje ne uslišiš, in mi ne obljubiš v zakon dati Sare, svoje hčere." Raguel se pomišlja. Ali angel mu reče: »Nikar se ne boj mu je dati; zakaj on se Bogd boji." Raguel zdaj privoli, prime desnico svoje hčere, položi jo v desnico Tobijevo in reče: „Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov bodi z vama, on naj vaju zveže in dopolni nad vama svoj blagodar!" Potem gostujejo. Tobija in Sara molita tri dni, in hudobni duh je izginil. Na Tobijevo prošnjo gre angel sam v Ragez po denarje. 92 71. Tobija se Trne domu. f Ko že štirinajst dni preteče, pravi Raguel Tobiju: „Ostani tukaj, in jaz bom poslal tvojemu očetu povedat, da si zdrav." Tobija mu odgovori: „Vem. da moj oče in moja mati že dni štejeta, in da trpita zavoljo mene.“ Raguel da zdaj Tobiju Saro in polovico vsega svojega premoženja, rekoč: „ Sveti angel Gospodov bodi na vajinem potu in vaju zdrava tja pri¬ pelji, da najdeta vse prav pri svojih starših. 1 ' — Ko so bili na pol pota, hitita Tobija in Rafael naprej. Rafael pa reče Tobiju: „ Kadar prideš v svojo hišo, precej moli, stopi k svojemu očetu in namaži nad njegovimi očmi tega ribjega žolča, ki ga seboj neseš, in vedi, da se bodo kmalu odprle njegove oči, in tvoj oče bo zopet gledal svetlobo neba, ter se bo veselil tvojega pogleda." f Med tem Tobijevi starši silno žalujejo, da sina še ni domu. Njegova mati se neprenehoma joka in pravi: „Ok, moj sin. zakaj sva te poslala na tuje, tebe, svetlobo najinih oči, palico najine starosti, tolažbo najinega življenja, upanje najinega zaroda? Ne bi te bila imela od sebe spustiti!" Zastonj jo Tobija tolaži, ni se dala utolažiti. Vsak dan teka vun in hodi posedat ob potu na hribček, od koder se je videlo daleč okrog. Kar od daleč zagleda svojega sina in ga v tem hipu spoznž. Naglo se vrne možu povedat ter pravi: „Tvoji sin gre!" Komaj to izgovori, že priteče psiček, katerega je bil sin seboj vzel, dobrika se in mahlja z repom. Slepi oče vstane, gre ob roki svojega hlapca sinu naproti, objame ga in poljubi, in on in njegova žena jameta od veselja jokati. Tudi sin je jako vesel, zlasti, da najde svojega ljubega očeta ne le živega, ampak tudi še pri moči. t Ko so Boga molili in zahvalili, so se usedli. Zdaj vzame Tobija ribjega žolča in pomaže ž njim oči svojega očeta. Črez pol ure se jame bela mrena luščiti z oči, kakor jajčja kožica; Tobija jo prime in potegne z oči — in starček zopet izpregleda. Vsi pričujoči hvalijo Boga, in Tobija reče: „Hvalim te, o Gospod, Izraelov Bog, da si me pokoril in zopet ozdravil; glej, zopet vidim Tobija, svojega sina." Črez sedem dni tudi Sara pride, in vsa družina se neizrečeno veseli. f Mladi Tobija svojim staršem pripoveduje vse dobrote, ki mu jih je angel izkazal. Poslednjič sklene svoj govor, rekoč: „Nemogoče je sicer, da mu vredno povrnemo vse njegove dobrote; pa prosim te, moj oče, da ga prosiš, morebiti da vzame polovico vsega, kar smo prinesli. Pokličeta ga v hišo ter ga prosita, da bi vzel polovico. On pa jima reče: „Častita Boga nebeškega in hvalita ga, ker vama je izkazal svojo milost. 93 Molitev s postom in z miloščino je boljša, kakor spravljati za¬ klade zlatil. Ko si molil s solzami in mrliče pokopaval, nosil sem jaz tvojo molitev pred Gospoda. In ker si bil Bogu prijeten, je bilo treba, da te je izkušnjava izkusila. Gospod pa me je_ poslal, tebe ozdravit in Saro rešit hudiča; jaz sem namreč Rafael, eden izmed sedmerih angelov, ki stojimo pred Gospodom.“ — Ko to zaslišita, ustrašita se in trepetaje padeta na svoj obraz. Angel pa jima reče: „Mir vama bodi, nikar se ne bojta! Po Božji volji sem bil pri vama, Boga torej hvalita in njemu prepevajta slavo ! 11 — Rekši izgine izpred njunih oči. Ona sta tri ure ležala na obrazu in Boga hvalila, in ko vstaneta, sta oznanjala vsa njegova čuda. — Oče in sin sta še dolgo vesela živela, in potem mirno in srečno zaspala v Gospodu. II. Judovo kraljestvo polagoma razpada. 72. Preroka Joel in Mihej (790 do 730pred rojst. Kr.). Tudi v Judovo kraljestvo je Bog pošiljal mnogo prerokov, ki so z močnim glasom oznanjali pokoro. In res, Judje so se večkrat s pravim kesanjem vrnili k Bogu, ter so mu zopet odkritosrčno sluzili. Toda njih Spreobr¬ njenje je trpelo le malo časa. Torej so preroki z žalostnim 94 srcem začeli tudi njim napovedovati Božje kazni, ki so tudi kmalu prišle nadnje. Edino tolažbo so našli v mislih na prihodnjega odrešenika, katerega jim je Bog čedalje očitneje stavil pred oči. Tako, na primer, je prerok Joel govoril o Mesi ju: „Poslušajte to, vi stari, in vlecite na ušesa, vsi pre- bivavci po deželi; trobite na trobento na Sijonu in tulite na sveti Božji gori! Dan Gospodov pride in je blizu: dan tmote in mraka, dan oblakov in viharja. Ljudstvo se vzdiguje, močno in brezštevilno; pred njim je žroč ogenj, za njim pa smodeč plamen; od hiše Božje bodo vzete jedne in pitne daritve. Torej pretrgajte svoja srca, ne pa svojih oblačil, in preobrnite se h Gospodu, svojemu Bogu. Duhovni naj plakajo, rekoč: Prizanesi, o Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu! In Gospod odgovori: Svojemu ljudstvu bom spet milostljiv. In zgodilo se bo poslednje dni: izlil bom svojega Duha črez vse meso. Skoraj ravno tako prerokuje prerok Mihej: „Poslušajte, poglavarji Izraelove hiše, ki studite pravico in Jeruzalem napolnjujete s krvjo in krivico! Zavoljo vas bo Jeruzalem kakor groblja, in templjeva gora, kakor gozdna višava. Toda zgodilo se bode po¬ slednje dni, da bo gora hiše Gospodove povišana nad griče, in ljudstva bodo vrela k nji. Ti, Betlehem Efrata, majhen si med tisočerimi v Judu, iz tebe pride Gospodo- vavec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka, od večnih dni . 1 73. Kralj Ozija si prilastuje duhovsko oblast, in Bog ga kaznjuje z gobami (770 pred rojst. Kr.). f Med malim številom dobrih vladarjev Judovega kra¬ ljestva je bil kralj Ozija, ki je vladal dve in petdeset let. Dolgo je delal dobro pred gospodom. Zato je bil tudi Gospod ž njim v vseh njegovih delih. Ali v svoji veliki sreči se prevzame, da si prilastuje celo duhovsko oblast. — Nekega dnč gre v tfmpelj Gospodov ter hoče zažgati kadilo na kadilnem oltarju. Precej za njim gre Azarija, veliki duhoven, in ž njim 80 duhovnov Gospodovih, prav srčnih m6ž, in se kralju usta¬ vijo, rekoč: „Ni tvoje opravilo, Ozija, da bi zažigal kadilo Gospodu. To gre le duhovnom, ki so posvečeni v tako službo. 95 Pojdi iz svetišča.^ ne zaničuj ga, ker ti to ne bo šteto v čast pri Gospod-Bogu. Na to se Ozija razsrdi in v roki kadil¬ nico drže preti duhovnom. Pii ti priči pa se spočnejo gobe na njegovem čelu vpričo duhovnov pri kadilnem oltarju. Z grozo in strahom zagleda viši duhoven in vsi drugi duhovni na nje¬ govem čelu gobe in naglo ga izženejo iz svetišča. Pa tudi on sam se šibe Gospodove prestraši in hiti iz svetišča. Poln gob je stanoval v posebni hiši, da bi se jih kdo ne nalezel od njega. In bil je gobov do smrti. 74. Izaijevo prerokovanje (760 — blizu 700 pred rojst. Kr.). Prebivavci Judovega kraljestva so malikovali še celo ob času, ko je kralj Ozija še ponižno služil Gospodu. Bog jim torej pošlje velikega preroka Izaija. Ta prerok je nezvestemu ljudstvu z ostrimi besedami napovedoval mno¬ gotere šibe Božje, ki so se natanko izpolnile. Vrhu tega je pa od Boga prejel toliko in tako razločnega razodenja o prihodnjem odrešeniku, da bi bravec njegovega prero¬ kovanja lahko mislil, da je Izaija živel z Mesijem ob enem času, ne pa 700 do 800 let pred njim. Med njegovimi mesijskimi prerokbami so najimenit¬ nejše te le: „Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila, in njegovo ime se bo imenovalo Emanuel (Bog z nami).“ „Mladika bo pognala iz Jesejeve*) korenine. Duh Gospodov bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh vednosti in pobožnosti, in duh strahu Božjega ga bo napolnjeval. „Dete nam je rojeno, in Sin nam je dan, in na njegovi rami je poglavarstvo, in imenuje se Prečudežni, Svetovavec, Bog, Močni, Oče prihodnjih časov, Poglavar miruj „Glas vpijočega v puščavi (zadoni): Pripravite pot Gospodu, poravnajte v puščavi steze našemu Bogu. Vsaka dolina bodi zvišana, in vsak hrib in grič bodi znižan, in krivo bodi ravno, in grudasto bodi ravna pot. „Gospodov duh je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil: poslal me je oznanjat krotkim, da ozdravim *) Jesej = Isaj. 96 pobite v srcu, in oznanim jetnikom prostost, in zaprtim rešenje; da oklicem spravno leto Gospodovo in dan maščevanja našega Bogd.“ „Bog sam bo prišel in vas bo rešil. Tedaj se bodo slepim odprle oči, in ušesa gluhih bodo odmašena; tedaj bo kruljevi skakal kakor jelen, in jezik mutastih bo razrešen. ‘ „ Svoje telo sem dal njim, ki so me bili, svojega obličja nisem obrnil od njih, ki so me zasramovali in zapljuvali. „Darovan je, ker je sam hotel; kakor ovca je peljan v klanje, in ne odpre svojih ust G „Njeeja bodo molili narodi, in njegov grob bo častitljiv. ‘ 75. Pobožni kralj Ezekija (728—699 pred rojst. Kr.). Ena najstrašnejših šib Božjih je Judove prebivavce zadela, ko je Ahaz vladal kraljestvo. Ahaz je bil namreč najhudobniši izmed vseh kraljev; on v ni maral ne za Boga, ne za postavo, ne za preroke. Se celo svoje lastne otroke je daroval Molohu, maliku ognja; vse posode v templju je potrl in njegova vrata zaklenil. Torej ga je Bog dal sovražnikom v roke, in bilo je ob enem dnevu 120.000 mož pomorjenih, 200.000 žen, sinov in hčer pa v sužnost odpeljanih. Kmalu potem umrje Ahaz. Na kraljevi sedež pride njegov sin Ezekija. On razdene mališke oltarje, vrata templjeva zopet odpre, zbere duhovne ter jim pravi; „Posvetite se in očistite hišo Gospodovo! Naši očetje so jo zapustili, njena vrata zaprli, svetilnice pogasili, kadila niso zažigali in ne darovali žgalnih daritev v svetišču Gospodovem. Zato je srd Gospodov prišel nad Juda in nad Jeruzalem, in z mečem so bili pokončani naši očetje. Blagoslov Gospodov očitno spremlja vsa dela tega pobožnega v kralja, in Judovo kraljestvo je kakor vnovič oživelo. Crez nekaj let se dogodi, da Senaherib, asirski kralj, pridere v deželo in oblega Jeruzalem. Ezekija v silni stiski gre v Božjo hišo molit. Tudi duhovnov v izpo- kornih oblačilih pošlje k preroku Izaiju, ter ga prosi, da 97 bi tudi on Boga klical na pomoč. Izaija pa mu poroči, rekoč: „Nikar se ne boj, Gospod je uslišal tvojo prošnjo. Asirski kralj se bo v vrnil v svojo deželo in tam bo z mečem pokončan.“ Še tisto noč pride angel Gospodov in v asirskem šatorišču pobije 185.000 mož. Groza obide Senaheriba, ko zjutraj zagleda tolikanj mrličev, od oblege odjenja in se sramotno vrne v svojo deželo. In ko stopi v hišo svojega malika, umorita ga z mečnem njegova lastna sinova. Tiste dni Ezekija za smrt zboli. Na Božje povelje pride prerok Izaija k njemu, ter mu reče: „Narbči za svojo hišo, ti boš namreč umrl. 1 Ezekija se utraši, obrne se poln zaupanja na stran proti templju in s solznimi očmi moli: „Gospod, spomni se, kako sem hodil pred teboj v resnici in s popolnim srcem, in sem delal, kar je bilo prijetno pred tebojI Njegovo zaupanje ni bilo osramoteno. Zakaj preden Izaija pride črez polovico kralje¬ vega poslopja, oglasi se Gospod ter mu pravi: „Vrni se, in v mojem imenu reci Ezekiju: Videl sem tvoje solze in uslišal tvojo molitev. Tretii dan že pojdeš zdrav v tempelj Gospodov, in dodal bom tvojemu življenju še petnajst let. In kakor mu je Gospod obljubil, tako se je zgodilo. Ezekija še petnajst let srečno vlada in potem umrje. 76. Judita. t Prebivavci Judovega kraljestva po kratki pokori kmalu spet pozabijo Gospoda. Torej pošlje Gospod nadnje novo strašno šibo, ki bi bila konec storila vsemu kraljestvu, ako bi ga ne bila rešila junaška srčnost neke svete žene. Asirski vojvoda Holofern namreč z veliko vojsko udari v deželo, da bi tudi Judovo kraljestvo asirskemu kralju spravil pod oblast. Holofern je bil že osvojil vsa utrjena mesta in gradove okoli in okoli in nesrečnim prebivavcem pokazal svojo divjo grozo¬ vitost. Zdaj pride pred Betulijo, oblega to mesto, zapre prebi¬ vavcem vodo, ki je tekla v mesto, in postavi straže k studencem, W so bili zunaj mestnega obzidja. Prebivavci v mestu trpe veliko žejo ter sklenejo podati se, ako jim Bog ne pošlje pomoči v petih dneh. f To stisko sliši pobožna vdova, po imenu Judita; bila je silno bogata in prelepega obličja, pa vendar je s svojimi deklami živela na tihem, ostra oblačila nosila in se postila Schuster, Zgodte. XI. 707. 7 razen praznikov vse dni svojega življenja. Iz usmiljenja do stiskanega ljudstva gre k mestnim starejšinam, tolaži jih, in poslednjič reče: »Ponižajmo se pred Gospodom, in osramotil bo naše sovražnike. Šibe Gospodove so nam v poboljšanje, in ne v pokončanje." Starejšine ji odgovore: »Vse, kar si govorila, je resnično. Prčsi torej zdaj za nas, ker si sveta žena." Zdaj se Judita odpravi v svojo molitvenico, obleče ostro oblačilo, potrese svojo glavo s pepelom, pade pred Gospoda ter moli. f Gospod jo usliši ter ji razodene, kako naj reši svoje ljudstvo. S trdnim sklepom, svoje delo dovršiti, vstane, izpo- korno oblačilo sleče, umije se, pomazili, v najlepša oblačila obleče, in gre s svojo deklo v asirsko šatorišče. Vojščaki jo peljejo k Holofernu; ona pa najde pri njem in pri njegovih služabnikih s svojim govorjenjem milost. Holofem namreč misli, da se je ločila od svojega ljudstva, torej svojim dvornikom ukaže, naj Judito puste hoditi iz šatorišča in v šatorišče, kadarkoli se ji bo zdelo. Četrti dan Holofern napravi gostijo svojim vojvodom. Bil je dobre volje in je pil silno veliko vina, tako da ves pijan na posteljo leže in v šatoru obleži. Njegovi gosti pa še dalje pijejo in šele v pozni noči se vsi vinjeni podajo iz šatora. Okoli šatora je bilo vse v trdnem spanju. Ta hip si Judita izvoli, da izvrši svoj sklep. K Holofernovi postelji namreč stopi, moli s solzami in giblje z ustnicami na tihem, rekoč: »Potrdi me, o Gospod, v ti uri." Na to seže po Holofernov meč, ki je na stebru visel, potegne ga iz nožnic, prime za lase njegove glave, udari dvakrat po njegovem vratu ter mu odseka glavo, da jo svoji dekli, ki je zunaj šatora čakala, in ji ukaže, dejati jo v svojo malho. f Na to gre po navadi iz šatorišča v mesto, skliče ljudstvo, in pokaže Holofernovo glavo, rekoč: »Hvalite Gospoda, kini za¬ pustil teh, ki vanj zaupajo, in je z mojo roko umoril sovraž¬ nika svojega ljudstva! Kakor resnično Gospod živi, me je njegov angel varoval, ko sem odtod šla in tam bila, in se od ondod sem vračala, in Gospod ni pripustil oskruniti svoje dekle." — Zdaj vsi molijo Gospoda, in Ozija, poglavar Judovega ljudstva, reče: »Oblagodaril te je, o hči, Gospod pred vsemi ženami na zemlji. “ Po tem z velikim vpitjem planejo nad Asirjane. Prve straže tečejo v šatorišče pravit, da gredo Judje na boj. Ogled¬ niki, ki to vidijo, tečejo k Holofernovemu šatoru, in pred vrati ropotajo, da bi ga zbudili. Ali vse zastonj. Holofern se ne zbudi. Zdaj se nekateri predrznejo, gredo v hram, in, o groza, Holo¬ fernovo truplo ugledajo brez glave, vse okrvavljeno na tleh. Nestrpen strah in trepet prepade vse, neznansko vpitje vstane po šatorišču, in Asirjani na vso moč beže. — Od veselja, da so čudovito rešeni, zberejo se vsi prebivavci mesta Betulije in 99 enoglasno hvalijo Judito, rekoč: „Ti si slava Jeruzalema, ti veselje Izraela, ti čast našega ljudstva! Potem tri mesece veselo praznujejo zavoljo srečne zmage. In Judita je bila visoko spošto¬ vana pri vsem Izraelu. V visoki starosti umrje, vse ljudstvo žaluje za njo. T Judita je nekako predpodoba Marije Divice, ki je po svojem Božjem Sinu slavno premagala najhujšega sovražnika vsega človeškega rodu. Zato jo angeli in ljudje blagrujejo izmed vseh njenega spola. 77. Judovo kraljestvo razpade (588 pred rojst. Kr.). Danijel v babilonski snžnošti. * * Tudi pri prebivavcih Judovega kraljestva poslednjič vse šibe Božje nič ne pomagajo. Vdajo se gnusobnemu mali¬ kovanju. V svoji trdovratnosti tudi tako globoko zabredejo, da preroke Božje preganjajo in nekatere izmed njih celo pomore. Tedaj pa tudi Božjo milost utrudijo, in ostra pravica jim hudo šibo splete, kakor jim je bil napovedal prerok Izaija. — Leta 606. pr. K. pride Nabuhodonozor, babilonski kralj, z veliko vojsko v Judovo deželo, plane nad Jeruzalem, ga pre¬ maga, in kralja^ in najimenitniše prebivavce pelje v sužnost na Babilonsko. Šestnajst let pozneje se ti, ki so bili še domd ostali, v svoji slepoti upro zoper Nabuhodonozorja; on pa še z večjo vojsko pride nadnje, Jeruzalem poldrugo leto oblega, ga zopet premaga, in do malega vse prebivavce odpelje, mesto pa in tempelj, iz katerega je vzel drage posode, z ognjem popolnoma pokonča. Strašne so bile razvaline nekdaj tolikega in prekrasnega mesta. Še zdaj mu srce trepeče, kdor bere žalostne pesmi, ki jih je prerok Jeremija pel nad temi razvalinami. Tako le tugujoč žaluje: f „Oh, pota na goro Sijon žalujejo, ker ni nikogar, da bi prišel k praznovanju! Vsa njena vrata so podrta, nje duhovni zdihujejo, nje device so nesnažne, in sama je vtopljena v brid¬ kosti. O, vi vsi, ki mimo hodite po potu, pomislite in glejte, «e je kaka bolečina, kakor bolečina moja. — Vsi, ki po potu hodijo, ploskajo nad teboj z rokami in s svojimi glavami majo, rekoč: Je-li to tisto mesto dovršene lepote, veselje vsega sveta!" * * Pri toliki nesreči je bilo tolažilno le edino to, da je Nabuhodonozor sam sploh usmiljeno ravnal z odpeljanimi in sužnimi Judi. Med njimi je bilo več mladeničev kraljevega in knežjega rodil. Kralj ukaže najumnejše in najpripravniše njemu 7 službo odbrati, ter jim hrano dajati s kraljeve mize. Med izvoljenimi so: Danijel, Ananija, Mizael in Azarija. Oni pa sklenejo, ne jesti kraljevih jedi, ker so jim bile mar- 7 * 100 sikatere prepovedane po judovski postavi. Kraljevega hišnika torej poprosijo, da bi jim dajal le sočivja jesti in vode piti. Hišniku je to sicer všeč, vendar Danijelu reče: „Bojim se kralja; ako on vaša obličja vidi medlejša, kot drugih mladeničev, vaših vrst¬ nikov, izgubil bom glavo." Danijel pa dalje prosi, rekoč: „Poskusi z nami vsaj deset dni. In potem stdri, kakor se ti bo zdelo.' Hišnik usliši njegovo prošnjo. In glej! Njih liea so lepša in obilnejša, kakor vseh onih, ki so živeli ob kraljevi hrani. Torej jim hišnik še dalje daje sočivja in vode. Bog pa jim je podaril visoko razumnost in modrost. * * Ko minejo dnevi, po katerih je bil kralj ukazal pri¬ peljati jih, pelje jih viši hišnik pred Nabuhodonozorja. Kralj se ž njimi pogovarja, in najde desetkrat več modrosti in um¬ nosti pri njih, kakor pri vseh vedeževavcih in modrijanih svojega kraljestva. Pridrži jih torej v svoji službi. 78. Danijel smrti reši čisto Suzano. Med Judi, hi so prebivali v Babilonski sužnosti, je bil tudi mož, po imenu Joakim. Imel je ženo, po imenu Suzano, hi je bila silno lepa in bogaboječa. Judje so se pri njem shajali, her je bil med vsemi najčastitljivši. Pri njem sta se shajala tudi dva sodnika, hi si jih je bilo ljudstvo malo poprej izvolilo, ker so mislili, da sta poštena moža. Bila sta pa silna hudobneža. Joakim je imel blizu svoje hiše saden vrt, in ko je bilo ljudstvo okoli poldne domu odšlo iz hiše od sodbe, hodila je Suzana tja izprehajat se. To sta vedela stara hudobneža. Nekega dne se skrijeta. In ko Suzana po svoji navadi pride na sadni vrt in ukaže zapreti vrata, starca brž k nji pri¬ tečeta ter jo nagovarjata, da bi privolila v velik greh. „Ako pa ne,“ pravita ji, „bova zoper tebe pričala, da sva te zapazila v grehu. Suzana zdihne, rekoč: „ V stiskah sem od vseh strani: če namreč storim to, kar hočeta, je moja smrt (pred Bogom); če pa ne storim, vajinim rokam ne ubežim. Pa bolje mi je, brez greha vama pasti v roke, kakor grešiti pred Gospodovim obličjem. Nato na ves glas zakliče na pomoč. Toda tudi starca zavpijeta zoper njo, in eden teče k vrtnim vratom in jih odpre, da bi priklical Hudi. Domači hlapci, ki so zaslišali kričanje, priteko gledat, kaj se je zgodilo. In starca hudo govorita zoper Suzano. 101 Drugi dan se ljudstvo zbere pri Joakimu, in sod¬ nika pokličeta Suzano pred sodbo. Suzana pride s svo¬ jimi starši in sorodniki, in vsi, ki jo poznajo, se jokajo. Suzana jokaje proti nebu pogleda, zakaj njeno srce je zaupalo v Gospoda. Starca lažeta ter jo dolžita, da sta jo zapazila v hudem dejanju. Množica jima verjame, ker sta bila starejšim in sodnika, in Suzano obsodi na smrt. Suzana pa reče z močnim glasom: „ Večni Bog, ki poznaš skrito in veš vse, preden se zgodi; ti veš, da sta krivično pričala zoper mene. “ In Gospod usliši njeno molitev. Ko so jo peljali k smrti, Gospod svetega duha obudi v Danijelu, ki zavpije z močnim glasom: „Nedolžen sem nad njeno krvjo! Vse ljudstvo se vanj obrne, ter reče: „Kaj je to, kar si ti govoril?“ Danijel odgovori: n Vrnite se k sodbi, zakaj sodnika sta krivo pričala zo¬ per njo. Na to se ljudstvo hitro vrne, in Danijel jim reče: „ Odločite ju daleč narazen, in ju bom zaslišal. Ko sta bila torej ločena, pravi Danijel prvemu: „Zastarani hudobnež, zdaj so prišli na dan tvoji grehi. Zdaj torej, če si jo videl, povej, pod katerim drevesom se je zgodilo ? On reče: „Pod mastikom.“ Danijel odgovori: „Prav sam sebi na glavo si se zlegal!“ — Danijel ukaze odpeljati ga, in pripeljati drugega, kateremu reče: „Povej mi, pod katerim drevesom si jo ti videl v grehu? Odgovori mu: „Pod slivoV Danijel mu reče: „Tudi ti si se zlegal prav sebi na glavo.“ Množica tedaj spozna, da sta hudobneža krivo pričala zoper Suzano; torej začne enoglasno hva¬ liti neskončno usmiljenega in pravičnega Boga , ki reši tiste, kateri zaupajo vanj. Potem se ljudstvo vzdigne nad stara hudobneža, ter ju s kamenjem pobije, in oteta je bila nedolžna kri. Danijel pa je bil velik pred ljudstvom od tistega dne. 79. Trije mladeniči y ognjeni peci. * Nabuhodonozor si da narediti malika na zlatem stebru, ter ga postaviti na ravnini pred Babilonom. K posvečevanju skliče vse velikaše svojega kraljestva in d& po oklicevavcu oklicati, rekoč: „Tisto uro, kadar boste zaslišali trobentni glas, padite na obraz in molite zlato podobo! Kdor ne pade in ne moli, bode ravno tisto uro vržen v peč gorečega ognja. “ Brž torej, ko ljudstvo zasliši trobentni glas, vse pade na tla in moli zlato podobo; le Ananija, Mizael in Azarija ne. Danijela namreč ni bilo vpričo, sicer bi se bil branil tudi on. Ko ti trije mladeniči ne padeje na obraz, pristopijo Babilonci ter jih zatožijo kralju. * Nabuhodonozor ves togoten ukaže, da se peč sedem¬ krat bolj zakuri, kakor je bila navada in. najmočnejšim mo¬ žem izmed svojega vojaškega krdela zapove te tri mladeniče zvezati in jih z oblačili vred vreči v razbeljeno peč. Brž se to zgo'di. Toda angel Gospodov pristopi k mladeničem in pahne plamen iz peči, tako da može, ki so jih bili vrgli vanjo, zažge in konča; sredi peči je pa hladil, kakor da bi pihal večerni veter. Ogenj se mladeničev celo nič ne dotakne, sežge le vezi, s katerimi so bili zvezani. Mladeniči torej kakor na ena usta Boga hvalijo, slave in časte. Ko kralj sliši hvalno petje, začudi se in pogleda v peč; kar ostrmi in svojim imenitnikom reče: „Ali nismo tri zvezane može vrgli v sredo ognja? Glejte, jaz vidim štiri može, razvezane, v sredi ognja hoditi, in nič niso poškodovani; in podoba četr¬ tega je lepa in krasna, kakor simi Božjega.” Potem kralj stopi pred isteje razbeljene peči in reče: „Vi, služabniki najvišega Boga, pojte iz pečil“ In mahom pridejo iz peči, in vsi se pre¬ pričajo, da ogenj ni imel moči do njih teles, in kar las ni bil prismodil na njih glavi. Strme nad tolikim čudežem, Nabu- 103 hodonozor zavpije, rekoč: „Češčen bodi njih Bog, ki je poslal svojega angela ter je rešil svoje služabnike. Zato od danes dajem to povelje, da mora umreti, kdorkoli kletev izreče zoper tega Boga! Zakaj ni drugega Boga, kateri bi mogel tako rešiti!* Tudi je kralj povišal v Babilonski deželi te tri mladeniče. 80. Kralj Baltazar in malik Bel (Bal). t Danijelu je Bog v poznejši starosti dodedil tudi dar prerokovanja in čreznaturnega razlaganja. To je očitno dokazal ob času, ko je bil stopil na kraljevi babilonski sedež Nabu- hodonozorjev vnuk, Baltazar po imenu. Ta kralj svojim velikašem in ženam svojim napravi veliko gostijo. Že vinjen se predrzne in ukaže prinesti zlate in srebrne posode, katere je bil njegov stari oče odnesel iz templja jeruzalemskega. Iz teb posod pije kralj, njegovi velikaši in njegove žene. Kar se prikaže roka, ki zapiše nekaj besed na steno. Vsi se pre¬ strašijo in ostrme; kralj pa obledi in se trese po vsem životu. Urno skliče vse modrijane, da bi mu razložili besede. Ali niso mogli ne pisanja brati, ne ga kralju razložiti. Zdaj Danijela pokličejo pred kralja. Danijel pa otkritosrčne tako-le govori: „Ti, o kralj, si se vzdignil zoper nebeškega Gospodovavca. Ni ti bilo zadosti, da je tvoj stari oče svete posode vzel iz njegove hiše. Ti si jih dal še prinesti, da ste iž njih vino pili, ti, tvoji veljaki in tvoje žene. Zato je Gospod dal pisati na steno. To pa je napisano: Mene, tekel, fares. To pa je razlaga: Seštel — je Bog tvoje kraljestvo in ga dokončal. Tehtan — si bil na tehtnici, in prelahek si najden. Razdelj eno — je tvoje kraljestvo in dano Medijanom in Perzijanom.“ — Še tisto noč se prerokovanje izpolni: Cir pridere v mesto ter ga zažge; Baltazar je bil umorjen, Perzijani in Medijani si razdele kraljestvo. f Cir, perzijski kralj, se je kmalu polastil vsega Babilon¬ skega kraljestva. Danijela je Cir visoko cenil in častil ter ga še celo k svoji mizi jemal. — Babilonci so pa imeli malika, z imenom Bel, kateremu so vsak dan darovali dvanajst mer pšenične mdke in štirideset ovac in šest vrčev vina. Danijel pa je molil svojega pravega Boga. — Nekega dne mu torej kralj reče: „Zakaj ne moliš Bela?“ Danijel mu odgovori: „Ker častim živega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo, in ima oblast črez vse, kar živi." Kralj se začudi in vpraša: „Ali se ti Bel ne zdi živ bog? Ne vidiš li, koliko vsak dan použije in popije?* — Danijel se mu posmeje in pravi: „Ne dajaj se motiti, kralj; ta Bel je znotraj iz ila, in iz brona zunaj, in nikoli nič ne je.“ Na to se kralj razsrdi, pokliče Belove duhovne, katerih 104 je bilo sedemdeset, in jim reče: „Ako mi ne poveste, kdo použiva te darove, boste umrli! Ako pa izkažete, da Bel použiva to. bo Danijel umrl, ker je Bela klel/ Danijel kralju odgovori: „Zgodi se po tvoji besedi/ f Potem gresta kralj in Danijel v Belov tempelj, in nje¬ govi duhovni pravijo: „Glej, mi gremo vun, in ti, kralj, postavi jedi in vina, ter zakleni vrata, in zapečati jih s svojim prstanom. In ko jutri noter prideš in najdeš, da Bel ni vsega pojedel, naj utnrjemo mi/ — In celo nič niso bili v skrbi zavoljo napovedane smrti; zakaj naredili so si bili pod mizo skriven vhod, po katerem so noter hodili in použivali pari. — Ko torej odidejo, postavi kralj pred Bela jedi in vina; Danijel pa ukaže svojim služabnikom prinesti pepela in ga vpričo kralja narešeta po vsem templju. Potem izideta, zakleneta vrata in jih zapečatita s kraljevim prstanom. Duhovni pa, njih žene in otroci ponoči po svoji navadi v tempelj gredo in vse pojedo in popijejo. t Kralj vstane o prvem zoru in gre z Danijelom k templju. Pečati so celi; zdaj odpreta vrata; brž pogleda kralj na mizo in zavpije na ves glas: „Velik si, o Bel, in ni je goljufije pri tebi/ — Danijel sa mu nasmeje in reče: „ Poglej na tla, čigave so te stopinje?” Kralj se začudi in pravi: „Vidim moške in ženske in otročje stopinje.” Kralj bolj natanko preiskuje, in prikažejo se mu skrita vratca Belovih duhovnov. Cir se razsrdi ter ukaže duhovne zgrabiti in pomoriti. Bela pa izroči Danijelu, ki razdene njega in njegov tempelj. 81. Danijel v levnjaku. * Babilonci so častili tudi velikega zmaja. Še celo kralj je bil tako nespameten, da je molil divjo zver. Nekega dne torej reče Danijelu: „Glej, zdaj ne moreš reči, da to ni živ bog, moli ga torej!” Danijel pa odgovori: „Kralj, daj mi le oblast, in ubil bom zmaja brez meča in brez kola.” Kralj mu privoli. Na to Danijel vzame smole, masti in dlak, skuha jih skupaj, iz tega naredi kep ter jih zmaju daje v gobec, — zmaj pa se razpoči. Potem pa reče: „Glej, kakšnega boga ste častili!” * Ko Babilonci to slišijo, se silno razsrde in se zoper kralja zberejo, rekoč: „Kralj je postal Jud; Bela je razdejal, pobil zmaja in umoril duhovne!” Ko pridejo do kralja, pra¬ vijo: „Daj nam Danijela, ali pa bomo pomorili tebe in tvojo rodovino!” Kralj se ustraši, sili odjenja in jim s težkim srcem da Danijela, katerega je srčno ljubil. Uporna druhal vrže Danijela v levnjak. V jami je pa bilo sedem levov, katerim so 105 vsak dan dali dve trupli in dve ovci; le takrat jim jili niso dali, da bi požrli Danijela. Divje zveri pa mu nič žalega ne store. * Šest dni je Danijel že v levnjaku, in silno lačen je. — Ta čas je pa blizu razdejanega mesta Jeruzalema živel prerok, po imenu Habakuk. Ravno je skuhal podmet ter ga na polje nesel ženjcem. Kar se mu prikaže angel Gospodov in mu pravi: „Nesi južino, katero imaš v roki, v Babilon Danijelu, ki je v levnjaku." Habakuk mu odgovori: „Gospod, Babilona še nisem nikdar videl, in za jamo tudi ne vem!“ Ali angel ga prime vrh glave, in ga nese za lase s hitrostjo svojega duha v Babilon na jamo. Habakuk zavpije, rekoč: „Danijel, služab¬ nik Božji, vzemi južino, katero ti je Bog poslal!" Danijel s hva¬ ležnim srcem odgovori: „Spomni' si se me torej, o Bog, in pokazal, da ne zapustiš njih, ki tebe ljubijo!" Potem vstane in je. — Angel Gospodov pa Habakuka brž spet nazaj po¬ stavi na njegovo mesto. * Sedmi dan gre kralj sam k levnjaku, da bi obžaloval svojega ljubega Danijela. Stopi torej k jami, pogleda vanjo, in glej, Danijel sedi zdrav in vesel sredi levov. Ostrmi in zavpije na ves glas: „Velik s:, Gospod, Danijelov Bog!" Na to ukaže Danijela iz levnjaka potegniti, nje pa, ki so ga hoteli pokon¬ čati, v jamo vreči; in bili so brž požrti vpričo njega. Kralj 106 se vnovič začudi in pravi: „Boje naj se vsi prebivavci Da¬ nijelovega Boga, ker on je rešnik, ki dela znamenja in čudeže na zemlji!* 1 82. Judje se vrnejo iz babilonske sužnosti (5B6 pred rojst. Kr.). Preroka Agej in Caharija. Duhoven Ezdra. * * Že Jeremija je prerokoval, da bo babilonska sužnost trpela le 70 let, in da se bodo Judje izpokorjeni vrnili v svojo domačijo. Danijel je to tolažilno prerokovanje ponovil, ter mu pridejal še novo prerokovanje, da od povelja, naj se Je¬ ruzalem zopet sezida, do odrešenikove smrti ne bode prav natanko preteklo sedemdeset letnih tednov, t. j. 490 let. Hudo trpljenje v babilonski sužnosti in opominjanje k pokori po prerokih, zlasti po Danijelu in Eeehijelu, je Jude nagnilo k poboljšanju. Torej gane Bog srce perzijskega kralja Čira, da dovoli Judom, vrniti se iz sužnosti; ravno sedemdeseto leto po odpeljanju v sužnost da Cir po Božjem navdihnjenju po vsem kraljestvu oklicati: „Kdor je izmed Božjega ljudstva, naj gre gori v Jeruzalem, in naj zida Gospodu hišo! “ Tudi jim nazaj da vse posode, katere je bil iz templja pobral Na- buhodonozor. * Tedaj se na pot v Judejo*) napravi veliko tisoč Judov. Vodnika sta jim bila knez Zarobabel in veliki duhoven Jozva. Leto po svoji vrnitvi so začeli v Jeruzalemu tempelj zidati. Duhovni in leviti so zraven delavcev stali s trobentami in cim¬ balami ter so hvalili Gospoda, in vse ljudstvo je od veselja vpilo z močnim glasom in hvalilo Gospoda. Ko so pa črez več let dozidali tempelj, ga z mnogimi daritvami posvečujejo in praznike obhajajo. f Veliko starčkov, ki so videli nekdanji prekrasni tempelj, milo toži, da je oni tempelj tega v veličastnosti daleč presegal. Bog pa pošlje preroka A gej a tolažit jih s prerokovanjem: „Bodite srčni! Še majhen čas, in prišel bo On, ki so ga za¬ želeli vsi narodi, in veča bo čast te poslednje hiše, kakor poprejšnje.** Skoraj ravno tako je govoril prerok Caharija: „Utrdite si svoje roke. Zakaj glejte, velika in močna ljudstva bodo prišla v Jeruzalem iskat Gospoda vojnih krdel. Vriskaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj Kralj pride k tebi, pravičen in zveličar; ubog je in sedi na oslici in na žrebetu oslice.** Caharija pa tudi vidi, kakšna *) Judeja se je zdaj imenovala dežela nekdanjega Judovega kraljestva, z rodovoma Simeon in Dan vred, ki sta se bila že poprej odtrgala od Izraelovega kraljestva in se zedinila z Judovim. 107 žalost se bo pripravljala Odrešeniku, in v njegovem imenu tako le govori: „Gospod mi je rekel: Pasi ovce, ki brez usmiljenja koljejo in prodajajo svoje posestnike. In rekel sem jim: Če se vam prav zdi, prinesite mi plačilo; če pa ne, jenjajte! In natehtali so za mojo plačo trideset srebr¬ nikov . . . Gledali bodo name, katerega so pre¬ bodli, in bodo objokovali, kakor se objokuje edinorojeni sin. Tisti dan bo v Jeruzalemu velika žalost in žalovala bo vsa dežela.' 1 * Kakih 80 let potem, ko so se bili Judje vrnili domu, so na povelje perzijskega kralja začeli zidati tudi mesto in njegovo zidovje. Samarijani so jim pa hoteli- zidanje po sili ubraniti. Judje so Boga molili in straže stavili noč in dan. Polovica mladeničev je delalo, polovica pa jih je bilo na boj pripravljenih s sulicami, ščiti, loki in oklepi. V 52 dneh je stalo zidovje z vrati in stolpi. Samarijani spoznajo, da je bilo to delo pod Božjim varstvom dovršeno, in Judom več ne nad¬ legujejo. Judje pa se slovesno Bogu zahvaljujejo in s solzami obetajo, da bodo odslej vedno zvesti postavi, katero jim je prebiral duhoven Ezdra. 83. Estera. f Perzijski kralji so lepo ravnali z Judi, zato jih je še veliko ostalo na Babilonskem. To se je zgodilo po Božji naredbi v prid nevernikom, da so se če dalje bolj seznanjali s pravim Bogom in z obljubami prihodnjega odrešenika. Kakor nekdaj Danijel in njegovi tovariši, so tudi zdaj pobožni in modri Judje po Božji previdnosti pri nevernih kraljih dosegli veliko veljavo, ki so jo obračali svojim rojakom v prid in v razširjanje prave vere. f V ta namen je nekdaj Bogu dopalo izvoliti pobožno Judinjo Estero po imenu. — Estera je živela ob času kralja Asvera pri svojem redniku M ar d oh e ju, ki mu je bila prav srčno vdana. Ko jo kralj enkrat vidi, mu je bila tako všeč, da ji postavi krono na glavo in jo izvoli za kraljico. Ona pa ni nikomur povedala, da je Judinja; to zamolčati, ji je bil Mardohej svetoval. Ker je Mardohej prav po očetovsko skrbel za njeno srečo, je vsak dan hodil izprehajat se pred kraljevo poslopje. Nekega dne zve, da sta dva kraljeva hramnika skle¬ nila kralja umoriti. To pove kraljici, Estera pa kralju. Ta reč se preiskuje, in izkaže se, da je bila tožba resnična. Hudobneža sta bila obešena, dogodba pa se je vpričo kralja vpisala v leto- pisne bukve. f Nekoliko po tem kralj nekemu Amanu podeli prvo službo v svojem kraljestvu. Vsi kraljevi služabniki svoja kolena 108 po kraljevem povelju pripogibljejo pred njim in ga skoraj po Božje časte. Le Mardohej tega ne stori, ker ni hotel človeku izkazovati časti, katera gre samemu Bogu. Ko Aman vidi in sliši, da je Mardohej Jud, razsrdi se in kralja pregovori in od njega dobi povelje, sve Jude po vsem kraljestvu od mladih do starih, otroke in žene v enem dnevu pomoriti in njih premoženje v kra¬ ljeve zakladnice dejati. Aman je bil namreč judovsko ljudstvo pred kraljem počrnil, češ, da so nepokorni in da zaničujejo njegove postave. — Judje silno zdihujejo in jokaje žalujejo. Mardohej poroči Esteri, kaj se je zgodilo, da bi šla h kralju in ga prosila za svoje ljudstvo. Bila pa je postava, da je moral umreti, kdor je nepoklican prišel h kralju. Vendar se Estera predrzne, ko je bila poprej opravila svojo molitev, in gre v kraljevih oblačilih pred kralja. Kralj ravno na svojem zlatem prestolu sedi. Estera pade pred njim na kolena. Kralj, ko jo ugleda, se silno razsrdi, jeza mu šviga iz oči. Estera omedli in se zgrudi na tla. — Pri tej priči se kraljevo srce omeči, naglo s sedeža plane, vzdigne jo s tal in v svojih rokah drži, dokler se Estera ne zave. Na to ji reče kralj: „Xikar se ne boj, Estera, ne boš ne umrla; zakaj ta zapoved je dana za vse druge, le za tebe ne. Kaj hočeš, kraljica?“ Estera mu od¬ govori: „Ako kralju dopade, pridi danes k meni na kosilo, in Aman s teboj.“ f Zgodi se. Ko jo kralj vpraša pri jedi, kaj želi, odgovori mu; „Ako sem milost našla pred kraljevim obličjem, naj pride kralj in Aman na kosilo tudi jutri, in potem bom razodela kralju svojo željo. Kralj obljubi. Aman gre ves vesel take časti iz kraljevega poslopja. Ker pa vidi. da Mardohej pred vrati sedi in ne vstane pred njim, se silno razsrdi in ukaže, petdeset komolcev visok steber postaviti za Mardoheja. f Drugo noč kralj ne more nič spati, in si reče prinesti in brati zgodbe in letopise poprejšnjih časov. Ko se bere, kako je Mardohej izdal zalezovanje hramnikov. ki sta želela kralja zadaviti, vpraša kralj: „Koliko časti in plačila je Mardohej prejel za to zvestobo?" Služabniki odgovore: „Celo nič plačila ni prejel." Na to kralj vpraša: „Kdo je na dvoru?" Odgovore mu: „Aman.“ Bil je namreč tako zgodaj prišel kralja prego¬ varjat, — naj ukaže, Mardoheja obesiti. Kralj mu reče noter stopiti ter mu pravi: „Kaj se mora zgoditi možu, katerega hoče kralj častiti?" Aman si misli, da kralj noče počastiti nobenega drugega, kakor njega, torej mu odgovori: „Človek, katerega želi kralj častiti, se mora v kraljeva oblačila napraviti in posaditi na konja in prejeti kraljevo krono na glavo, in prvi kraljevih poglavarjev in oblastnikov naj drži njegovega konja in po mestnih trgih grede naj vpije, rekoč: Tako se,časti, kogar hoče kralj 109 počastiti/ — Na to mu kralj reče: „Hiti in stori, kakor si govoril, Judu Mardoheju, ki sedi pred vrati/ Aman mora, če tudi nevoljen in srdit, izpolniti kraljevo povelje: f Med tem pride čas, iti h kraljici na kosilo, in hitro se Aman tja odpravi. Pri kosilu vpraša kralj: „Kakšna je tvoja prošnja, Estera? Ako želiš tudi polovico mojega kraljestva, do¬ bila jo boš.“ Ona mu odgovori: „Če sem milost našla v tvojih očeh, o kralj, pusti meni in mojemu ljudstvu življenje; zakaj izdani smo. jaz in narod moj, da bomo poteptani, podavljeni in pokončani.“ Kralj vpraša: „Kdo je, ki se predrzne to storiti?“ Estera odgovori: „Naš sovražnik in zoprnik je ta le prehudobni Aman/ Ko Aman to sliši, ves ostrmi in ne more ne kraljevega ne kraljičinega obraza prenesti. Kralj srdit vstane. Eden izmed hramnikov pa reče: „Glej. v Amanovi hiši stoji steber, petdeset komolcev visok, ki ga je postavil Aman za Mardoheja/ Kralj nato ukaže: „Nanj ga obesite/ Še tisti dan kralj Mardoheja izvoli za prvega državnega poglavarja namesto Amana, in prekliče dano postavo zoper Jude. Zavoljo tega je med Judi veliko veselje po vsem kraljestvu, in več Perzijancev prestopi k judovski veri. t Pobožna kraljica Estera, ki je edine kraljeva postava ni vezala, ki je pa svojemu ljudstvu milost izprosila pri srditem kralju, je pred- podoba Marije, nebes kraljice. Le ona je bila brez izvirnega greha, ona svojo ljubeznivo priprošnjo jezo Božjo tolaži in nam zadobiva milost s n zveličanje pri Bogu. i 84. Prestavljanje sv. pisma v grški jezik (okoli leta 300. pred rojst. Kr.). Modri pregovori Jezusa^ sina Sirahovega (okoli 280 pred rojst. Kr.). * Judje, ki so se bili povrnili v domovino, so črez 200 let mirno in zadovoljno živeli pod gospostvom perzijskih kraljev. Njih sreče tudi ni kalil Aleksander veliki. Macedonski kralj, ki je razdrl perzijsko kraljestvo; zakaj bil je Judom dober. Ko pa po njegovi smrti razpade njegovo veliko kraljestvo, nastopili so za judovsko deželo žalostni časi. Egipčanski in sirski kralji so bili med seboj v vednih vojskah, 1 * v katerih je judovska dežela veliko trpela. Pa tudi velika nevednost in huda spačenost nastopila je med ljudstvo. t Veliko dejanje odrešitve pa so ti žalostni časi pospeše¬ vali. Bog je naklonil, da je na prošnjo egipčanskih kraljev 72 učenih Judov sveto pismo prestavilo v grški jezik. Ker je bil grški jezik skoraj po vsem tedajšnjem svetu znan, so se tudi neverniki po daljnih krajih po svetem pismu seznanili z besedo Božjo, zlasti pa z obljubami prihodnjega zveličarja. 110 f Da bi se v okom prišlo nevednosti in spačenosti, na¬ vdihnil je Bog pobožnega Juda, z imenom Jezus, sin Sirahov, da je spisal bukve, ki so s prelepimi izreki napeljevale k mo¬ drosti in pobožnemu življenju. Najlepšim njegovim pregovorom prištevamo te le: t »Začetek in venec modrosti je strah Božji. Vir modro¬ sti pa je beseda Božja, in njena pota so zapovedi. Moj sin, nauke sprejemaj v mladosti, in našel boš modrost v starosti. Priza¬ devaj si za modrost, kakor on, ki orje in seje; in kmalu boš poskusil njenega sadu.“ „Ponižuj svoje srce in nosi, kar ti Bog naklada; zakaj v ognju se izkuša zlato iu srebro, ljubčki Božji pa v peči po¬ niževanja. “ „Otroci, poslušajte očetova povelja in ne žalite ga v nje¬ govem življenju. Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše, materina kletev pa jim jih podira do tal.“ „Ne zaničuj človeka v njegovi starosti; zakaj tudi izmed nas se nekateri starajo. — Ne zametuj govorjenja starih modrih, ampak vadi se v njihovih pregovorih. — Ne hvali moža zavoljo njegove lepote, in ne zaničuj človeka zavoljo njegovega obraza. — Majhna je čebela med letajočimi živalimi, pa njen sad ima prednost med sladčicami.“ „Imej mir z vsemi, izmed tisoč pa imej le enega svetovavca. — Z zvestim prijateljem se nič ne meri; teža zlatž, in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. — Ako imaš prijatelja, v sili ga poskusi, in prenaglo mu ne upaj. — Zakaj marsikateri je prijatelj le do svojega časa, v dan nadloge pa ne ostane. “ „Grd madež je laž na človeku. Zoper resnico nikakor ne govori, in sramuj se, ako si se neprevidoma zlegal. Imena Božjega ne imej vedno v v ustih, in tudi imen svetnikov ne vpletaj v svoje govorjenje. Človek, ki veliko prisega, je poln krivice, in šiba ne pojde od njegove hiše.“ Ne odgovarjaj, dokler ne slišiš, in med govorjenjem ni¬ komur ne segaj v besedo. — Ako si kaj slišal zoper svojega bližnjega, naj s teboj umrje; in prepričan bodi, da se ne boš razpočil od tega. — Zagradi s trnjem svoja ušesa, hudobnega jezika nikar ne poslušaj; in svojim ustom napravi vrata in klju- čalnice. Svoje zlato in srebro raztopi in tehtnico iz njega naredi za svoje besede. “ „Sin, beži pred grehi, kakor pred kačo. Vsaka krivica je kakor na oba kraja oster meč; za njegove rane ni ozdravljenja.“ „Sin, čas prav obračaj in varuj se hudega! Kdor ljubi nevarnost, v nevarnosti pogine; in kdor se dotakne smole, se umaže ž njo.“ 111 „Pri vseh svojih delih zvesto poslušaj svojo vest; zakaj to se pravi po Božjih zapovedih živeti.“ „V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči; in vekomaj ne boš grešil. “ 85. Eleazar umrje mučne smrti (168 pred rojst. I£r.). * * Najhujša poskušnja je bila za Jude ob tistem času, ko je črez nje gospodoval prevzetni in grozovitni Antijoh, sirski kralj. Na njegovo povelje so jim svete bukve trgali in požigali; in kogar koli so našli, da je še živel po Božji postavi, so ga umorili. Mnogo jih je od Božje postave odstopilo iz strahu pred kraljevim poveljem. Veliko jih je pa vendar zvestih in stanovitnih ostalo, tako da so raji umrli, kakor da bi bili prelomili sveto Božjo zapoved. Zato jih je bilo tudi 80.000 ali pokončanih, ali v sužnost poprodanih. f Med temi je bil tudi častitljiv starček, 99 let star, po imenu Eleazar, eden izmed najimenitnejših pismoukov. Po sili so mu razklepali usta, da bi ga prisilili, svinjsko meso jesti. On pa je hotel raji častitljivo umreti, kakor sramotno živeti; srčno je torej prenašal mijoge muke, s katerimi so ga hoteli prisiliti. Gledavcem se je ž^lo smilil, ker so bili že zdav¬ naj prijatelji ž njim. Skrivaj ga prosijo, naj si da prinesti mesa, kakršnega sme jesti, in od tega naj je ter se naj hlini, kakor da bi jedel svinjsko meso, da si otme življenje. Eleazar pa jim srčno in naravnost odgovori: „Moji starosti se ne spodobi, hliniti se. Ako to storim, hi si mladina mislila: Stari Eleazar se je poprijel tuje vere, ter se je dal v greh zapeljati; jaz pa bi s tem ognusil svojo starost. Kaj bi tudi imel od tega, da se umaknem človeškim mukam! Boki Vsemogočnega vendar ne uidem, ne živ ne mrtev. Torej hočem brez strahu slavno umreti za predrage in presvete postave. Tako se bom po svoji starosti obnesel in mladeničem zapustil junaški zgled. “ Ko to izgovori, zgrabijo ga in vlečejo v trpljenje. Ko pri grozovitih udarcih čuti, da je že blizu smrti, zdihne, rekoč: „Gospod, ti veš, da to rad trpim, ker se tebe bojim." Nato se Eleazarjeva duša loči s tega sveta, zapustivši vsem prekrasen zgled junaške srč¬ nosti in stanovitnosti. 86. Mučenje sedmih makabejskih bratov. * Antijoh da tudi mater in njenih sedem sinov pripeljati pred se, in jim zapovč, pri ti priči svinjsko meso jesti. Ali oni mu odgovorč: „Naša postava nam to prepoveduje, ne moremo, in ne bomo ga jedli." Zdaj kralj ukaže, tepsti jih z biči in jermeni. Najstarejši mu pa srčno reče: „Raji hočemo umreti, 112 kakor zapovedi Božje prelomiti. “ Zdaj se kralj razsrdi in zapove, ponve in bronaste kotle razbeliti. Potem ukaže najstarjemu jezik odrezati, kožo z glave potegniti, roke in noge odsekati, in ga, ko je še dihal, peci v razbeljeni ponvi. Vse to so morali bratje in mati gledati; ali med dolgim mučenjem so se med seboj opominjali, srčno umreti. * Ko je bil prvi umrl, pripeljejo drugega, Ko so mu kožo z lasmi vred z glave potegnili, vprašajo ga, če bo jedel, preden ga mučijo po vseh udih. On jim pa ravno tako srčno odgovori, kakor njegov starji brat: „Ne bom!“ Zato je trpel ravno tiste muke. Pri zadnjem dihljaju reče kralju: „Ti hudob¬ než vseh hudobnežev, nam sicer sedanje življenje vzameš; toda kralj vsega sveta bo nas, ki umrjemo za njegovo postavo, obudil k večnemu življenju. “ — Tretji svoje roke prostovoljno pomoli, rekoč: „Z nebes sem jih prejel, iu od njega jih upam zopet dobiti. “ Preden je bilo njegovega mučenja konec, oglasi se že četrti in pravi, da hoče za svojimi tremi brati slavno umreti za Boga. Ko on umrje, mučijo petega in šestega. Tudi ona junaško umrjeta. Zaničevala sta vse muke, tako, da se kralj in vsi, ki so bili okoli njega, čudijo njuni stanovitnosti. * Le najmlajši sin je bil še živ. Antijoh mu s prisego obeta, obogatiti ga in osrečiti, ako odstopi od svojih očetovskih postav. Ker se pa mladenič nikakor ne da pregovoriti, kralj pokliče mater, ter ji svetuje, naj ga ona pregovarja, da ji ostane živ vsaj najmlajši. Ona se pa k njemu skloni ter mu — 113 — reče: „Prosim te, ljubo moje dete! Poglej nebo in zemljo in vse, kar je na njih, in vedi, da je Bog vse to iz nič ustvaril. Torej se ne boj tega trinoga, temuč izkaži se vrednega svojih bratov, ter sprejmi smrt, da te enkrat nazaj dobim s tvojimi brati vred.“ Ko mati še govori, reče mladenič: „Kaj čakate? Nisem pokoren kraljevi zapovedi, ampak postavi Božji, ki nam je dana po Mojzesu. Ti pa,“ — h kralju obrnjen reče, — „ti pa, ki Judom izmišljuješ vse hudo, jezi Božji ne boš odšel." — Kralj, ko to sliši, ves od jeze vrč in ukaže, še huje mučiti ga kakor njegove brate. Poslednjič umore tudi mater. 87. Daritev in junaško dejanje Juda Makabejca (166—160 pred roj st. K.). * * Ob času, ko je Antijoh grozovito preganjal Jude, živel je v Judeji duhoven Matatija, ki je imel pet sinov. Ko sliši, da je kralj Antijoh celo tempelj oskrunil in povsod po deželi vpeljal gnusobno malikovanje, Matatija velika žalost pre¬ vzame. Spoznal je, da bi hudobija utegnila zmagati pravo vero, ako se dobri trdno ne združijo. Torej na ves glas vpije rekoč: „Kdor koli gori za postavo, naj se vzdigne in gre za menoj!" In vzdigne se s svojimi sinovi, in veliko zvestih ž njim, ter zbeže v hribe. Kamor pridejo, malikovavske oltarje podirajo in se poganjajo za Gospodovo postavo. * * Po Matatijevi smrti jim je vodnik Juda, njegov sin. Zavoljo njegovega vrlega junaštva so mu rekli Makabejec t. j. kladivar. V boju je bil srčen, močen in strašen kakor lev: premagal je z malo množico vse Antijohove vojske, in Jeruzalem in tempelj zopet dobil v oblast. In zdaj je šele prav videl, kako je bilo svetišče zapuščeno, oltar oskrunjen, vrata sežgana, in po dvorih hiše Božje je trava rastla, kakor v logu ali po hribih. Tedaj osnaži tempelj, zmagalni praznik obhaja in oltar posveti med hvalnim petjem in godbo. * Ko Antijoh zve, da so vse njegove vojske na Judovem izgubljene, raztogoti se silno nad Makabejci, postavi se vsem svojim vojaškim krdelom na čelo, in se ž njimi vzdigne nad Jeruzalem. Da bi se poprej nad njimi znosil in maščeval, ukaže prav hitro voziti. Toda v silnem dirjanju se zvrne voz. Antijoh ž njega pade ter se zelo poškoduje na svojih udih. Zdaj grozno hudo zboli, živemu lazijo črvje iz trupla, in meso mu odpada na kosce. Pri njem, ki je ravnokar menil, da bo zvezde na nebu dosegel, ne more nikdo več strpeti zavoljo silnega smradu. Zdaj ga mine njegova velika ošnabost, v se gre in spozna, da ga je ta stiska zadela zavoljo hudobije, ki jo je počenjal v Jeruzalemu, ko je ropal hišo Božjo in prelival nedolžno kri. Boga začne moliti Schuster, Zgodbe. XI. 707. 8 114 in obeta, da hoče popraviti vso krivico in obhoditi vse strani sveta ter razglašati in oznanjati mogočnost Božjo. Ali Bog ga ne usliši, ker je njegovo kesanje izhajalo le iz strahu pred smrtjo — njegovo trpljenje ne odjenja. Umrl je morivec, oskrunje- vavec in preklinjavec v tuji deželi v strašnih bolečinah, kakor je sam poprej tri in mučil druge. * Po Antijohovi smrti pošlje njegov sin silno vojsko z naj¬ slavnejšimi vojvodi v Judejo, da bi si jo zopet podvrgel in oropal. Zdaj se Makabejec s svojimi zvestimi v molitvi obrne h Gospodu. Po molitvi v zaupanju v Boga primejo za orožje in gredo v boj. Ko se vojska hudo vname, prikaže se sovražnikom z neba pet svetlih mož na konjih, z zlatom obrzdanih. Dva izmed njih imata Juda v sredi pred seboj in ga s svojim orožjem varujeta. Drugi trije pa puščice in strele z neba me¬ čejo nad sovražnike, tako da ali oslepljeni padajo, ali beže od strahu. — Dvajset tisoč petsto pešcev in 600 konjikov so po boju našteli mrtvih. * Tako Juda s pomočjo Božjo premaga vse Izraelove so¬ vražnike še v mnogih krvavih bojih. V nekem boju pa se zgodi, da pade tudi nekoliko Judov. Ko Juda s svojimi zvestimi drugi dan pokopava mrtve, pod njihovimi povrhnimi oblačili najde reči, ki so bile malikom darovane, kar je bilo po Gospodovi postavi prepovedano jemati. Očitno se torej pokaže, da so bili zavoljo tega pokončani. Vsi torej časte pravično sodbo Gospodovo 115 ter molijo, da bi Bog odpustil storjene grehe. Na to Juda v Jeruzalem pošlje 12.000 drahem srebra *), da bi se spravna daritev obhajala za pobite: ker sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov. * Juda se pa nekdaj spusti v boj s sovražnikom, ki je bil veliko močnejši od njega. Premagan — umrje. Z veliko žalostjo žaluje vse ljudstvo po njem, rekoč: „Oh, padel je junak, ki je rešil Izraelovo ljudstvo!“ 88. Poslednji časi pred Kristusom. * * Po Judovi smrti sta bila njegova brata zaporedoma ljudstvu vodnika. Tudi ona sta se srčno vojskovala in slavno zmagovala Izraelove sovražnike. Njuni nasledniki pa so hudobije uganjali pred Gospodom, in so tudi omahljivo ljudstvo zapeljali v velike pregrehe. Judje so sicer še častili edino pravega Boga, toda večidel le z ustnicami. Njih življenje je pa bilo tako hu¬ dobno, da neki judovski zgodovinar Jeruzalem primerja Sodomi in pravi, da je bila Sodoma boljša od Jeruzalema. Dobro seme, ki je bilo še sem ter tja med njimi, zadušili so Farizeji sveto¬ hlinci in neverni Saduceji; ker ti dvoji, akoravno med seboj sovražni, so gospodovali ljudstvu. — V vseh drugih deželah po svetu pa so bili malikovavci. Silna spačenost nastane po vsem svetu, neizmerne nadloge tarejo vsa ljudstva. Torej so vsi dobri po vsem svetu zdihovali po obljubljenem Odrešeniku. f Tako je bilo vse pripravljeno na prihod Odrešenika vsega sveta. Že poslednji prerok, Malakija (okoli 1. 400 pr. Kr.), je veselo oznanjal, rekoč: „Glej, zdaj bo kmalu prišel on, po katerem hrepenite. Potem bodo jenjale vse živalske daritve. Nad vami nimam več dopadanja, reče Gospod vojnih trum, in daritev nočem več iz vaših rok. Zakaj od solnčnega vzhoda do zahoda bo moje ime veličastno med narodi, in v vseh krajih se bo mojemu imenu opravljala čista daritev. 11 — Le ono znamenje se še ni bilo izpolnilo: namreč Jakobova obljuba, ki jo je bil dal svojemu sinu Judu. Tudi ta se izpolni. Nasledniki Makabejcev so bili v vednih prepirih med seboj. Bratje se vojskujejo zoper brate in se med seboj more ter pokličejo Rimljane, da bi jih pomirili. Rimljani pa se sami polaste Judeje ter Judom postavijo tujega kralja, Heroda Idumejca. Tako je bila torej kraljeva palica vzeta od Juda, in prišel je čas, da je imel poslan biti obljubljeni in silno zaželeni Odrešenik, ki je Jezus Kristus. Bodi mu čast in hvala vekomaj! *) Blizu 4200 kron našega sedanjega denarja. 8 * 116 Drugi del. Zgodbe svetega pisma nove zaveze. Prvi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa. Jezusovo rojstvo in njegova mladost. 1. Oznanjevanje Janezovega rojstva. Ob času Heroda kralja je živel na Judovskem bogaboječ duhoven, C ah arij a po imenu. Njegovi ženi je bilo ime Elizabeta. Bila sta sredi grešnega ljudstva pravična pred Bogom, ker sta živela brez madeža po Božjih zapovedih. Otrok nista imela. To jima je bilo na veliko žalost. Srčno sta prosila Boga, da bi jima dal sinil; pa zdelo seje, kakor da bi bila zastonj njuna molitev. Ob& sta se bila že postarala Prigodilo se je pa, da je Cabarija prišel na vrsto, duhovsko službo v Jeruzalemskem templju opravljat. Tedaj gre v svetišče pred kadilni oltar kadila zažigat. Ljudstvo pa moli zunaj na dvoru. Kar se mu angel Gospodov prikaže na desni strani oltarja. Caharija se prestraši, in groza ga obide. Angel pa mu reče: ,,Ne boj se, Cabarija! Tvoja prošnja je uslišana. Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila simi, in njegovo ime imenuj J an e z. Vesel boš ti, in veliko se jih bo veselilo njego¬ vega rojstva: zakaj velik bo pred Gospodom. Vina in močne pijače ne bo pil, in že pred svojim rojstvom bo s svetim Duhom napolnjen. Veliko Izraelovih otrok bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. V dubu in v moči Elijevi pojde pred Gospodom, da mn bo sveto ljudstvo pripravljal. 117 Čakanja odgovori angelu: „Po čem bom spoznal, da se bo to zgodilo? Zakaj jaz sem star, in tudi moja žena je že priletna. Angel mu odgovori: „Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in sem poslan, tebi prinest to veselo oznanilo. Ker pa nisi verjel mojim besedam, boš mutast do dneva, ko se bo to zgodilo. Na to angel izgine. Ljudstvo pa čaka Cabarija ter se čudi, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa vendar izide, ni mogel govoriti blagoslova nad ljudstvom. Iz njegovega miganja spoznajo, da je imel prikazen v templju. In ko minejo dnevi njegovega opravila, vrne se vesel domu. 2 . Oznanjevanje Jezusovega rojstva. V šestem mesecu potem, ko je bilo Janezovo rojstvo oznanjeno, bil je angel Gabrijel poslan v galilejsko mestece Nazaret k devici, ki je bila sicer ubožna v posvetnem blagu, v čednostih pa silno bogata. Marij a ji je bilo imč. Zaročena je bila svetemu možu, Jožefu po imenu, ki je bil tesar in kakor Marija iz kraljevega rodil Davidovega. Ravno je v svoji izbici pobožno 118 molila, ko pride angel k nji, rekoč: „Češčena, milosti polna, Gospodjesteboj, blaženasimed ženami/' Ko Marija to sliši, prestraši se in premišljuje, kaj bi pomenilo to pozdravljenje. Angel ji pa reče: „Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu. Glej, sina boš dobila, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan. Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in njegovemu kraljestvu ne bo konca.)‘ Marija reče angelu: „Kako se bo to zgodilo, ko sem vendar Bogu vedno čistost obljubila? Angel ji odgovori: „Sveti Duh bo prišel v tč, in moč Naj¬ višega te bo obsenčila. Za tega voljo bo sveto, ki bo rojeno iz tebe, Sin Božji imenovano. Glej, tudi Eli¬ zabeta, tvoja teta, bo v svoji starosti, in sicer že črez tri mesece, dobila sinu: ker pri Bogu ni nemogoča nobena reč. Tedaj pravi Marija: „Glej, dekla sem Gospodova, zgddi se mi po tvoji besedi. In angel je šel od nje. 3. Marija obišče Elizabeto. Marija se mahoma vzdigne in hiti v gore k Elizabeti, svoji teti, povedat ji veselo oznanilo. Ko pride k nji, jo — 119 prisrčno pozdravi. Ko bi trenil, bila je Elizabeta na¬ polnjena s svetim Duhom, in na ves glas zavpije: „Bla- ženasi med ženami, in blaženje sad tvojega telesa! In odkod meni to, da pride mati mojega Gospoda k meni? Blagor tebi, da si verovala; ker dopolnilo se bo, kar ti je povedal Gospod/' Marija od veselja zavoljo čudovite milosti, ki jo je od Gospoda prejela, zapoje Bogu prelepo hvalno pesem: t Tako le je pela: „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem zveličarju. Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Zakaj odsehmal me bodo srečno imenovali vsi na¬ rodi; ker velike reči mi je storil on, ki je mogočen, in sveto njegovo ime. Njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki se njega boje. Moč je izkazal s svojo roko in razkropil je na- pubnjene v misli njih srca. Mogočne je pahnil s sedeža, ponižne vzdignil. Lačne je z dobrim napolnil, in bogate izpustil prazne. Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in se je spomnil svojega usmiljenja, kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in nje¬ govemu narodu na vekomaj. Marija ostane pri Elizabeti več tednov, potem pa se vrne v Nazaret na svoj dom. 4. Rojstvo Janeza krstnika. Ko se dopolni obljubljeni čas, dobi Elizabeta sina. Veselili so se ga njeni sosedje in vsa rodovina ž njo. Hoteli so detetu po očetu dati imč Caharija. Elizabeta pa reče: „Tega ne, ampak Janez naj se imenuje ! 1 Oni ji odgovorč: „Saj ni nikogar v tvojem rodu, komur bi bilo tako imč, — in na to vprašajo očeta, kako naj bo otroku imč. Caharija pa je bil še mutast. Ukaže si torej dati tablico in zapiše nanjo: „Janez je njegovo imč! In pri ti priči se mu razveže jezik, on izpregovori in hvali Boga. Tedaj so se vsi začudili in rekli: ,,Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je ž njim. t Caharijevo srce pa je polno veselja in hvale. Napolnjen s svetim Duhom hvali Boga in prerokuje, rekoč: f „Hvaljen Gospod, Izraelov Bog; ker je obiskal in storil odrešerje svojemu ljudstvu. In postavil nam je rog zveličanja v hiši Davida, svojega služabnika, kakor je govoril skozi usta svojih svetih prerokov, kateri so od nekdaj. Hoče nas odrešiti naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črte. Hoče 1*20 storiti usmiljenje nam kakor nekdaj našim očetom in spomniti se svoje svete zaveze, prisege, ki jo je prisegel Abrahamu, našemu očetu. Hoče nam dati, da iz rok svojih sovražnikov rešeni, njemu služimo brez strahu v svetosti in pravici vse svoje dni. In ti, dete, boš prerok Najvišega imenovano. Pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim njegova pota pripravljat; dat znanje zveličanja njegovemu ljudstvu v odpuščanje njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, po katerem nas je obiskal on, ki izhaja z visokosti, da razsvetli te, ki sede v temi in smrtni senci, ter da ravna naše noge na pot miru." Mali Janez pa je rastel in močen prihajal v duhu. Še prav mlad je šel v puščavo in živel tam do tistega časa, ko se je imel pokazati pred Izraelom in začeti očitno učiti. 5. Jezusovo rojstvo. * * Jožef še celo nič ni vedel, kaj se je zgodilo z Marijo. Zdaj Bog tudi njemu razodene skrivnost. Angel Gospodov se mu v spanju prikaže in reče: „Jožef, sin Davidov, vzemi Marijo k sebi. Z močjo svetega Duha je mati Sinu Božjega. Ime Jezus mu daj, ker bo svoje ljudstvo rešil od njegovih grehov.", Jožef stori, kakor mu je zapovedal angel. Ob tistem času pride povelje od cesarja Avgusta, da naj se popiše vsa dežela. Vsak je moral iti tja, kjer so bili njegovi spredniki doma, in ondi se dati zapisati. Marija in Jožef gresta toi*ej v Betlehem, v Davidovo mesto, ker sta bila iz rodu kralja Davida. Ko v Betlehem prideta, bilo je že tujih ljudi vse polno in nikjer ne mo¬ reta dobiti prenočišča. Torej gresta v neki pastirski hlev (štalico) pred mesto. In t u k a j je o polnoči prišel na s v e t Jezu s.Kristuui, Sin Božji.— Marija devica dete s prisrčnim veseljem povije v plenice in položi v jasli. 6. Pastirji pri jaslih in Jezusova obreza. Ne daleč od Betlehema je bilo na polju nekaj ubožnih pastirjev, ki so čuli pri svojih čredah. Kar stoji angel Gospodov pred njimi, in nebeška svetloba jih obsveti. Zelo se prestrašijo. Angel pa jim reče: „Ne bojte se, zakaj glejte, oznanjam vam veliko veselje, katero bo vsemu ljudstvu. Danes vam je v mestu Davidovem 121 rojen Zveličar, kateri je Kristus Gospod. In to vam bodi v znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno! In mahom je bila pri angelu množica drugih angelov, ki so Bogd hvalili, rekoč: „Čast Bogu na viso¬ kosti in mir ljudem na zemlji, kateri so svete volje." Ko angeli spet odidejo v nebesa, veseli pastirji reko med seboj: „Pojdimo do Betlehema in poglejmo, kar nam je oznanil Gospod!“ Hitro gredo in najdejo v hlevu Marijo in Jožefa in dete, v plenice povito in v jasli položeno. S svetim spoštovanjem ga gledajo, srčno se ga veselč ter ga molijo. Potem pa se k svojim čredam vrnejo. Bog& častč in hvalijo za vse, kar so slišali in videli. Čez osem dni je bilo dete obrezano. Dano mu je bilo imč Jezus, kakor je bil angel že pred njegovim rojstvom zapovedal. 7. Marija izkaže Jezusa v templja. Ko je bil Jezus štirideset dni star, neseta ga Marija in Jožef po postavi v Jeruzalem v 7 tempelj, da ga 122 postaAnta pred Gospoda. Tudi zapovedani dar za uboge prineseta, namreč dva mlada goloba. * * Ob tistem času je pa v Jeruzalemu živel pravičen in bogabaječ mož, Simeon po imenu. On je željno pričakoval Zveličarja; zakaj sveti Duh je bil v njem in mu je bil razodel, da ne bo umrl, dokler ne vidi Gospodovega Kristusa (Mazi¬ ljenca). Po navdihnjenju svetega Duha pride Simeon ravno tisti čas v tempelj. Ko Marija in Jožef v tempelj prineseta otroka Jezusa, precej spozna, da je to dete obljubljeni odrešenik. V naročje vzame nebeško dete, ter hvali Boga, rekoč: „Zdaj, o Gospod, izpustiš svojega hlapca po svoji besedi v miru; ker so videle moje oči tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu, svojemu ljudstvu/ Na to Simeon Marijo in Jožefa bla¬ goslovi, obrne se k Mariji ter ji reče: »Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu, in v znamenje, kateremu se bo zoper govorilo. Tvojo lastno dušo pa bo meč presunil." * V Jeruzalemu je bila tudi prerokinja, Ana po imenu, vdova pri 84 letih, ki ni šla iz templja, in je s postom in molitvami noč in dan Bogu služila. Tudi ana ravno tisto uro pride v tempelj in časti Gospoda. Ona potem drugim pobožnim dušam, ki so čakale Izraelovega odrešenika, veselo pripoveduje, da ga je že videla. 123 8. Modri od jutra molijo Jezusa. Ko sta bila Jožef in Marija z Jezusom nazaj prišla v Betlehem, pridejo iz daljne j utr ove dežele modri v Jeruzalem, ter vprašajo: „Kjeje novorojeni judovski kralj? Zakaj videli smo njegovo zvezdo na jutrovem in prišli smo ga molit.' Ko kralj Herod to sliši, se pre¬ straši in ves Jeruzalem ž njim. Skliče torej vse včlike duhovne in pismarje ljudstva in jih izprašuje, kje bi imel Kristus rojen biti. Oni mu odgovore: „ V Betlehemu na Judovskem. Zakaj tako je pisano po preroku: Ti, Betlehem, zemlj a Judova, nisi nikakor naj¬ manjša med vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe bo prišel vojvoda, kateri bo vladal moje ljudstvo I z r a e 1.“ — Tedaj Herod modre skrivaj jokliče k sebi in jih skrbno izprašuje, kdaj se jim je prikazala zvezda. Potem jih pošlje v Betlehem, ter jim hinavsko reče: „Pojdite in skrbno poprašujte po detetu; in kadar ga najdete, pridite mi nazaj povedat, da tudi jaz grem in ga molim/ Modri se precej odpravijo proti Betlehemu. In glej, zvezda, ki so jo videli na jutrovem, pa jim je bila za 124 nekoliko časa izginila, prikaže se jim zopet in gre pred njimi. Silno so se obveselili, ko jo ugledajo. Kar obstane nad hišo, v kateri je bilo dete Jezus. Tedaj gredč v hišo, najdejo dete z Marijo in Jožefom, padejo predenj in ga molijo. Tudi odpro svoje zaklade in mu darujejo zlata, kadila in mire. Ponoči pa jim Bog v spanju zapovč. naj se ne vračajo k Herodu. Modri so pokorni Božjemu povelju, ter hvalijo Bog A in se po drugem potu vrnejo v svojo deželo. 9. Sveta družina beži v Egipt in se vrne v Nazaret. Herod je že težko čakal modrih. Ko pa vidi, da zastonj čaka, razsrdi se silno in ukaže pomoriti vse dečke, kar jih je bilo v Betlehemu in v vseh njegovih pokrajinah po dve leti in manj starih. Tako, misli si, tudi dete Jezus gotovo ne bo ušlo smrti. Toda Bog je čul nad detečnim življenjem. Ponoči se Jožefu v spanju prikaže angel Gospodov ter mu reče: „Vstani, vzemi dete in njegovo mater in bčži v Egipt in ostani ondi, dokler ti ne porečem: zakaj Herod bo dete iskal, da bi ga končal. Jožef kar 125 r vstane, vzame dete in njegovo mater in še tisto noc pobegne v Egipt. Ko deteta Jezusa več ni bilo v Betlehemu, priderd morivci, katere je bil Herod poslal. Z golimi meči hodijo po hišah, materam iz naročja trgajo nedolžne dečke in jih rnorč. Strašen jok in krik zažeiio matere in se ne dajo utolažiti. Ali Božja kazen ne izostane. Le malo let po krvavi moritvi zadene Heroda gnusobna bolezen, za katero umrje med strašnimi bolečinami. Nato se angel Gospodov Jožefu v Egiptu zopet v spanju prikaže, rekoč: „Vstani in vzemi dete in njegovo mater, in vrni se v svojo domovino! Zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po življenju. Tedaj vstane Jožef, vzame dete in njegovo mater in se vime na Galilejsko v mesto Nazaret. Jezus je rastel ondi na tihem in skrivnem. Bil je pa že ko deček poln nebeške modrosti, in milost Božja je bila v njem. 10. Dvanajstletni Jezus v templju. Marija in Jožef sta vsako leto šla v Jeruzalem na velikonočni praznik. Ko je bil Jezus dvanajst let star, vzameta ga seboj. Daljna je bila sicer pot, vendar z veseljem ž njima grč. Se veče je bilo njegovo veselje, ko ugleda sveto mesto in prvikrat stopi v prekrasni tempelj. Ko minejo prazniki, vrneta se Marija in Jožef in napotita domu. Jezus pa v Jeruzalemu ostane, in starši tega niso vedeli; mislili so, daje pri tovarišiji, in so šli brez skrbi dan hoda od Jeruzalema. Zvečer pa ga iščejo med sorodniki in znanci. Ali, kako se ustrašijo, ko ga ne najdejo med njimi! V velikih skrbčh se vrnejo v Jeruzalem in ga iščejo. Tretji dan šele ga najdejo v templju. Sredi med učeniki je sedel, poslušal jih in popraševal, ter jim tako modro odgovarjal, da so se njegovi umnosti čudili vsi, kateri so ga slišali. Starši se silno obveselč, ko ga ugle¬ dajo. Njegova mati pa mu zavoljo velike skrbi, ki jo je imela zastran njega, reče: „Sin, kaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala! Jezus odgovori krotko in prijazno: „Kaj je, da sta me 126 iskala? Nista-li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?’ Potem se vrne v Nazaret s svojimi starši. Pokoren jim je bil, in rastel je kakor v letih tako v modrosti in v milosti pri Bogu in pri ljudčh. Jezus je ko Božji Sin od vekomaj vse vedel. Hotel je pa le pola¬ goma razodevati svojo nebeško modrost, in je torej, kakor človeški otroci, poslušal učenike in njih nauke, da jim je bil najlepši zgled tudi v po¬ slušanju svetih naukov. Jezusovo pripravljanje na očitno učenje. 11. Sveti Janez pripravlja Jezusu pčt. Približeval se je čas, da je Jezus kot odrešenik sveth imel pričeti očitno učiti. Torej je Gospod govoril Janezu, Caharijevemu sinu, naj gre odrešeniku pot pri- E ra vij at. Janez, Božjemu povelju pokoren, pride v vse raje ob Jordanu. Po zgledu nekdanjih prerokov nosi oblačilo iz kamelje dlake in usjnat pas okoli svojega ledja; in živež njegov so bile kobilice in podlesni med. Vina ni pil in nobene močne pijače. Prebival je v kaki skalnici, in za svčt se ni pečal. Ljudi je opominjal ter jim na glas klical: „Delajte pokoro; zakaj Božje kraljestvo se je približalo! Da bi svoje poslušavce še bolj zbudil k pokori in k poboljšanju, ter jih. pripravljal na sveti krst Jezusov, krščuje v Jordanu tiste, ki si k srcu jemljejo njegovo opominjanje. Od vseh strani in iz vseh stanov hodijo ljudje, pazljivo poslušajo Janezove nauke, dajejo se mu krstiti in se|obtožujejo svojih grehov. * Med drugimi tudi hinavski’Farizeji in neverni Saduceji pridejo k Janezu. Ko jih ugleda, reče jim Janez ves nevoljen: „ Gadja rodovina! kdo vam je pokazal bežati pred prihodnjo jezo? Storite vreden sad pokore in nikar ne govorite: Abrahama imamo očeta. Zakaj pravim vam, Bogu je mogoče, iz teh kamenov Abrahamu otrok obuditi. Sekira je drevesom že v korenino nastavljena. Vsako drevo, katero ne rodi dobrega sadu, bode posekano in v ogenj vrženo." * * Janezova prikazen sploh, zlasti pa vse njegovo govor¬ jenje pretreslo je njegove poslušavce tako, da so začeli misliti, da bi Janez utegnil biti odrešenik. Iz Jeruzalema so celo poslali duhovnov in levitov do njega, vprašat ga, če je morebiti on Kristus. Janez pa je rekel: „Jaz nisem Kristus; za menoj pa pride on, ki je močnejši kakor jaz, kateremu nisem vreden odvezati jermena njegovih črevljev. Jaz vas krščujem, pa le z vodo; on vas bo krstil v svetem Duhu in v ognju. Velnico ima v roki in bo očedil svoje gumno. Pšenico bo spravil v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasnim ognjem." 12. Jezus krščen in izkušan. Ko je bil Jezus trideset let star, šel je tudi on k Jordanu, da bi se dal Janezu krstiti. Ko torej Jezus hoče stopiti v Jordan, brani mu Janez v reko, ter poln najvišega spoštovanja do njega pravi: „Meni je^potreba od tebe krščenemu biti, in ti prihajaš k meni? Jezus mu pa odgovori: „ Pusti za zdaj; zakaj spodobi se nam, da izpolnimo vse naredbe Božje. Tedaj Janez odjenja ter v Jordanu krsti Jezusa. In glej, kar se nad Jezusom nebesa odprb, in sveti Duh v podobi goloba oride nad njega in se ustavi nad njim. Ob enem se pa z nebes zasliši glas: „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopAdanj e." Tako je bilo torej očitno oznanjeno, da je Jezus Sin Božji in odrešenik svetA. 128 * * Preden pa Jezus nastopi svoje delo, gre po nagibu svetega Duha od Jordana v puščavo. V ti samoti se štirideset dni in štirideset noči posti in moli. Potem je bil lačen. Zdaj iist izkušnjavec stopi k njemu, da bi ga izkušal, in reče: „Ako si Sin Božji, reci, da naj bodo ti kameni kruh." Jezus pa mu odgovori: „Pisano je: „ Človek ne živi le ob kruhn, ampak ob vsaki besedi, katera pride iz ust Božjih!" * * Satan se predrzne, Jezusa v drugo izkušati. Tedaj ga vzame seboj v sveto mesto, postavi ga ondi na vrh templja in mu reče: „Ako si Sin Božji, vrzi se doli; zakaj pisano je: Svojim angelom je zavoljo tebe zapovedal, in na rokah te bodo nosili, da kje s svojo nogo ne zadeneš ob kamen." Jezus pa odgovori satanu: „Zopet je pisano: Ne izkušaj Gospoda, svo¬ jega Boga." * * Tudi zdaj hudič še ne miruje. Jezusa seboj vzame na silno visoko goro, pokaže mu vsa kraljestva sveta in njih veli¬ častvo in mu reče: „Vse to bom tebi dal, ako pred me padeš in me moliš." Tedaj mu Jezus poln svete jeze reče: „Poberi se, satan; zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!" Tedaj ga hudič zapusti, pa glej, angeli z nebes pristopijo in strežejo Jezusu. 129 — IB. Jezusovi prvi učenci. * * Jezus se iz puščave vrne k Jordanu. Ko ga Janez ugleda, reče množici, ki je bila okoli njega: „Glejte jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta! Ta je, za katerega sem rekel: Ža menoj pride mož, ki je bil pred menoj; zakaj on je bil proprej kakor jaz. Jaz pričam, da je Sin Božji.“ Ko je bil Janez z dvema učencema zopet pri Jordanu, vidi Jezusa vnovič iti. Tedaj zopet reče: . Glejte jagnje Božje. Učenca, ki to slišita, gresta za Jezusom. Jezus se ozrč in jima prijazno reče: „Kaj iščeta? ‘ Rečeta: „Učenik, kje stanuješ ?“ Odgovori jima: „Pojdita in poglejta! — Z veseljem gresta ž njim, in tisti dan ostaneta pri njem. Učencema je bilo imč Andrej in Janez. Andrej je pa imel brata, kateremu je bilo imč Simon, ki je silno željno pričakoval odrešenika. Hitro ga Andrej poišče in mu reče vesel: .,Mesija smo našli, in ga pelje k Jezusu. Ko ga Jezus pogleda, pravi mu: ,;Ti si Simon, Jonov sin: odsehmal se ti poreče: Peter, t. j. skala. * * Drugi dan se Jezus odpravi na Galilejsko. Grede sreča moža, z imenom Filip, ki je že dolgo željno pričakoval odre¬ šenika, in mu reče: „Hodi za menoj!“ Filip pa je imel prijatelja, ki je bil ž njim enih misli; ime mu je bilo Natanael ali Jernej. K temu torej najprej teče, najde ga pod figovim dre¬ vesom in mu vesel reče: „Njega, o katerem so pisali Mojzes in preroki, smo našli; — našli smo Jezusa iz Nazareta. Pojdi in poglej ! 11 Ko Jezus vidi Natanaela iti, reče: „Glej, to je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače. “ Natanael se začudi in ga vpraša: „Od kod me poznaš?" Jezus mu odgovori: „Preden te je Filip poklical, ko si bil pod figovim drevesom,^ sem te videl." Natanael ostrmi in poln spoštovanja reče: „ Učenik, ti si Sin Božji, ti si kralj izraelski!" Jezus mu odgovori: „Ker sem ti rekel, da sem te videl pod figovim drevesom, veruješ; še kaj večega, kakor to, boš videl. Resnično vam pravim; videli boste nebo odprto in angele Božje gori in doli hoditi nad Sinom človekovim." 14. Jezusov prvi čudež v Kani. Tri dni potem je bila ženitnina v Kani, nekem galilejskem mestecu. Mati Jezusova je bila tam; tudi Jezus in njegovi učenci so bili povabljeni v svate. Prezgodaj je bilo zmanjkalo vina. Ko mati Jezusova to vidi, reče Jezusu: „Vina nimajo! Jezus ji odgovori: Schuster, Zgodbe. SI. 707 . 9 130 ,,Moja ura še ni prišla/ 1 Marija iz tega spozna, da bo Jezus pomagal, in da le prave ure čaka; torej reče služabnikom: „Kar koli vam poreče, storite!‘ V hiši je bilo šest kamenatih vrčev za vodo postav¬ ljenih po šegi judovskega očiščevanja. Vsak je držal dve ali tri mere. Črez nekoliko časa reče strežnikom: „Napolnite te vrče z vodo. Napolnijo jih do vrha. Na to jim Jezus reče: „Zajmite zdaj in nesite starej šini! ‘Natočijo in neso. Starejšina ni vedel, kaj se je zgodilo, ter misli, da mu dajejo pokušati vina. Pokusi ga in vidi, da je jako dobro vino. Tore; pokliče ženina in mu reče: „Vsak človek d4 najprej dobro vino, in kadar se napijejo, tedaj slabejšega; ti si pa dobro vino prihranil do zdaj. Ta začetek Čudežev je storil Jezus v Kani galilejski. Razodel je s tem svoje veličastvo, in njegovi učenci so verovali vanj. Prva velika noč. 15. Jezus v templju in njegov pogovor z Nikodemom. * * Judovski velikonočni praznik se bliža. Tedaj gre Jezus gori v Jeruzalem v tempelj. Ondi najde ljudi, ki so prodajali - 131 — vole, ovce in golobe, in menjavce. Sveta jeza ga obide, naredi kakor bič iz vrvic, izžene vse sejmarje z volini in drobnico vred iz templja, menjavcem prevrne mize. golobarjem pa pravi: „Spravite se odtod, in ne delajte iz hiše mojega Očeta hiše kupčijske l" Zdaj se njegovi učenci spomnijo prerokovanja svetega pisma, po katerem je imel odrešenik Bogu tako le govoriti: »Gorečnost za tvojo hišo me izjeda." * * Ostali Judje pa reko Jezusu: „S_ kakšnim čudežem nam izkažeš, da smeš to delati?" Jezus jim. na se kaza.je, odgovori: „Poderite ta tempelj, in v treh dneh ga bom postavil. Judje mislijo, da govori o kamenitem tempelju, torej mu rečejo : „Šest in štirideset let se je zidal ta tempelj, in ti ga boš postavil v treh dneh?" * Da bi jih Jezus popolnoma prepričal o svoji Božji oblasti, stori pred njimi mnogo čudežev, in veliko jih veruje vanj. Med temi je bil tudi mož velikega zbora, Niko dem po imenu-. On je jako želel, Jezusov učenec biti. Torej gre k Jezusu, toda ponoči iz strahii pred Judi, ter mu reče: „Učenik, vemo, da si učenik od Boga prišel, zakaj nihče ne more delati teh čudežev, katere dalaš ti, ako Bog ni ž njim. Jezus mu nato razlaga, česa mu je treba, da bo ud njegovega kraljestva. »Resnično, resnično ti pravim," reče mu, „ko kdo ni prerojen iz vode in iz svetega Duha, ne more iti v Božje kraljestvo. 9 * 132 f „Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora povišan biti Sin človekov, da kdor koli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdor koli veruje vanj, se ne pogobi, temuč ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temuč da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vaDj veruje, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edino¬ rojenega Sina Božjega. 16. Jezus pri Jakobovem vodnjaku. * Iz Jeruzalema je Jezus bodil po Judeji, oznanjajoč prihod Božjega kraljestva, ter je svojim učencem ukazal krščevati. Veliko jih je verovalo, in bili so Jezusovi učenci. Odondod se je pa vrnil v Nazaret. Moral je iti skozi Samarijo. Pride torej do mesta Sihar po imenu. Ondi je bil vodnjak, ki ga je bil Jakob dal izkopati. Od pota truden se Jezus usede k vodnjaku. Njegovi učenci so pa v mesto šli, da bi kupili jedi. * Ko Jezus sedi pri vodnjaku, pride iz mesta Samarijanka po vode. Jezus ji reče: „Daj mi piti!“ Žena se zavzame nad pri¬ jaznim ogovorom, in mu reče: »Kako ti, ker si Jud, piti za¬ htevaš od mene, ki sem samarijska žena ?“ Jezus ji odgovori: »Ako bi ti spoznala dar Božji in kdo je, kateri ti pravi: daj mi piti, bila bi ti njega morebiti prosila, in dal bi ti bil žive vode." Žena mu reče: »Gospod, saj nimaš s čim zajeti, in studenec je globok: odkod imaš torej živo vodo? Ali si ti veči, kakor naš oče Jakob, kateri nam je dal studenec?“ Jezus ji odgovori: »Sleherni, kateri pije te vode, bo spet žejen; kdor pa pije vode, katero mu bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj, ampak voda, katero mu bom jaz dal, bode v njem studenec vode, ki izvira v večno življenje." Na to reče žena: »Gospod, daj mi te vode!" * Zdaj pove Jezus ženi skrivne grehe njenega življenja. Sramote in kesanja polna mu žena reče: »Gospod, vidim, da si prerok l“ — Vidi se ji, da so se ji zbudile želje, odsehmal Bogu prav služiti, torej reče: »Naši očaki so molili Boga na ti-le gori" — pokaže na Garicim, ki je bil blizu Sihema, — »vi pa pravite, da v Jeruzalemu je mesto, kjer se more moliti." Jezus ji odgovori: »Žena, verjemi mi, da pride ura, in je že zdaj, ko bodo, kateri ga molijo, Očeta molili v duhu in resnici. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo ga moliti v duhu in resnici." — Žena spozna, da Jezus govori o uri mesijevega prihoda, in mu torej pravi: »Vem, da Mesija pride; kadar torej on pride, nam bo vse oznanil." Jezus reče: Jaz sem, ki govorim s teboj." 133 * Žena, ko to sliši, strme popusti vrč pri vodnjaku, vesela teče v mesto in reče ljudem: „Pojdite in poglejte človeka, kateri mi je vse povedal, kar koli sem storila; sami zazsodite, ali ni on Kristus!“ — Med tem učenci z jedmi pridejo iz mesta in prosijo Jezusa: Učenik, jej!“ On pa jim reče: „Jaz imam jesti jed, katere vi ne v znate. Moja jed je, da storim voljo tega, kateri me je poslal . 11 Še govori, ko iz mesta pridejo ljudje, ter ga prosijo, da bi ondi ostal. In ostal je dva dni pri njih in jih učil. In veliko jih je vanj verovalo, in rekli so ženi: „Zdaj več ne verujemo zavoljo tvojega govorjenja: zakaj sami smo ga slišali, in vemo, da je on v resnici Zveličar sveta.” 17. Jezusova pridiga v Nazaretu. * Crez dva dni Jezus zapusti Sihar, gre na Galilejsko in oznanjuje ondi evangelij o Božjem kraljestvu, rekoč: „Čas se je dopolnil, in kraljestvo Božje se je približalo. Delajte pokoro, in verujte evangeliju.” Ko pride v Nazaret, je šel po svoji navadi sobotni dan v shodnico; ondi vstane v znamenje, da hoče kaj iz svetih bukev brati. In dali so mu bukve Izaija preroka. Ko razgrne bukve, najde mesto, kjer je bilo to le zapisano: „Duh Gospodov je nad menoj. Zato me je on mazi li l in me poslal, evangelij oznanjat ubogim, ozdravljat te, ki so potrtega srca, oznanjat jetnikom odpuščenje, in slepim pogled, in oznanit dan vračila.” Ko prebere te vrste, bukve služabniku poda in se usede. Tedaj so bile vseh oči obrnjene vanj. On pa je začel tako le govoriti: „Danes se to pismo izpolnjuje pred vami. f Vsi so se čudili prijetnim besedam, ki so mu šle iz ust. Toda verovali mu niso, kar je sam o sebi govoril, ampak rekli so: „On ima sicer veliko modrost in čudovito moč, ali tesarjev sin je vendar le.“ Jezus jim torej reče: »Resnično, pravim vam, nobeden prerok ni prijeten v svojem kraju. V dneh Elijevih je bilo veliko vdov v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, in ko je bila velika lakota po vsej deželi; in k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan, ampak le v Sarepto k ženi vdovi. Tudi je bilo veliko gobovih ob času preroka Elizeja v Izraelu; in nobeden izmed njih ni bil očiščen, ampak le Naaman Sirec.” f Vsi, ki so bili v shodnici, se zdaj silno razjeze. Z velikim hrupom vstanejo, Jezusa iz shodnice in iz mesta izženejo ter ga peljejo na rob gore, na kateri je bilo njih mesto zidano, da bi ga pahnili z njega. Jezus pa se obrne in odide po sredi med njimi. Vsi so ostrmeli, stoje kakor okameneli, in nikdo mu ne more hraniti. 134 18. Jezusova čudovita dela v Kafarnavnm. * Iz Nazareta je šel Jezus v Kafaruavm. Ondi je bil v shodnici ob sobotah. Vse se je čudilo njegovim naukom; zakaj njegovo govorjenje je bilo poino oblasti in je segalo globoko v srce. Med poslušavci je bil tudi človek, kateri je imel nečistega duha; in ta zavpije z velikim glasom: „Kaj je meni in tebi, Jezus Nazareški? Ali si prišel nas pogubit? Poznam te, kdo si. Sveti Božji!“ Jezns pa ga zaroti, rekoč: „Obmolkni in pojdi iz tega človeka!“ Nečisti duh na to človeka vrže na sredo in gre iz njega. Vse strah obide, in med seboj govore, rekoč: „Kaj je to? Z oblastjo in močjo celo nečistim duhovom zapoveduje, in pokorni so mu.“ Iz shodnice je šel Jezus v hišo Simona Petra in njegovega brata Andreja. Petrova tašča je imela hudo mrzlico. Torej Jezusa prosijo, da bi jo ozdravil. Jezus stopi k nji, prime jo za roko. zapovb mrzlici, in glej, mahom jo mrzlica zapusti; ona vstane in streže Jezusu in njegovim učencem. * Na večer, ko je solnce zašlo, prineso mu vse bolne in obsedene iz mesta pred vrata. In ljudstvo vsega mesta se zbere pred vrati. Jezus stopi pred vrata, na slehernega bolnika roke položi in ga ozdravi. Hudiče pa izžene z besedo. * Zjutraj Jezus zgodaj vstane in gre v pust kraj molit. Množice pa ga poiščejo in ga pridržujejo, da ne bi šel od njih. On jim pa reče: „Tudi drugim mestom moram oznanjati kra¬ ljestvo Božje, ker sem zato poslan. 1 ' In učil je po vsej Galileji, hudiče izganjal, in odravljal vse bolezni in slabosti med ljudstvom. In razglasi se njegov sloves po vsi Siriji in velike množice iz vseh krajev prihajajo k njemu in hodijo z njim. 19. Obilni ribji lov. * * Iz Kafarnavma je nekega dne Jezus prišel h Geneza- reškemu jezeru, ki se mu je reklo tudi Galilejsko morje, da bi ondi oznanjal besedo Božjo. Velike množice ga obsujejo, ki ga žele videti in slišati. — Pri kraju sta bila dva čolna; eden je bil Petrov in njegovega brata Andreja, eden pa Cebe- dejevih sinov. Janeza in Jakoba. Ravno so bili iz čolnov sto¬ pili ter so izpirali mreže. Jezus stopi v Petrov čoln in ga prosi, da nekoliko odrine od kraja. Potlej se usede in iz čolna uči ljudstvo. Ko neha učiti, reče Simonu in njegovemu bratu: „Peljita na globoko in na lov vrzita svoje mreže!“ Simon mu odgovori: „Učenik, vso noč smo delali, pa nismo nič ujeli; na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo." — In ko so bili to storili, zajeli so toliko številko rib, da se jim je mreža trgala. 135 Torej mignejo tovarišema Janezu in njegovemu bratu Jakobu. na j ]i m gresta pomagat. Prideta, in napolnili so oba čolna z ribami, tako da sta se topila. * * Ko Simon Peter to vidi, ostrmi in se ustraši, in pade Jezusu h kolenom, rekoč: „Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek!" Jezus pa mu pravi: „Ne boj se, odslej boš lovil ljudi." — Tedaj h kraju potegnejo čolna, vse popuste in hodijo za Jezusom. Odslej so bili zmeraj pri njem in so ga spremljali po njegovih potih. 20. Mrtvoudni. Jezus se črez nekaj dni spet vrne v Kafarnavm in uči v neki hiši. Iz vseh krajev je prišlo veliko ljudi, ki so hoteli Jezusa poslušati. Kar štirje možje prineso na postelji človeka, ki je bil mrtvouden. Zavoljo tolike množice ljudstva ga niso mogli prinesti pred Jezusa, torej gredo na streho, ki je bila ploščata po šegi jutrovih dežel, in ga s posteljo vred spuste doli v sredo pred Jezusa. Jezus vidi njih trdno vero in reče mrtvoudnemu: „ Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni! Med poslušavci so bili tudi Farizeji in pismarji, ki so sami pri sebi mislili: „Kdo je ta, da preklinja? 136 Kdo more grehe odpuščati, kakor Bog sam?“ Ker je Jezus poznal njih misli, reče jim: „Zakaj mislite hudo v svojih srcih? Kaj je lažje reči: Grehi so ti odpuščeni, ali reči: Vstani in hodi? Da pa veste, da ima Sin Človekov oblast na zemlji, grehe odpuščati, rečem ti — obrne se k mrtr voudnemu, — „vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.' Bolnik precej vstane, vzame posteljo in gre na svoj dom. Vse pa groza obide. Boga časte in reko: „Danes smo videli čudne reči! 21. Jezusova pridiga na gori. Neki dan se je bilo zopet zbijalo sila veliko ljudi okrog Jezusa. Ko ugleda množico, gre na goro. Ondi sčde, ucenci ga obstopijo po obeh straneh, spodaj so pa cela krdela ljudi. Zdaj vse utihne in željno pričakuje Jezusovih besedi. * * Tedaj Jezus izpregovori in uči: A. Osem zveličanskih čednosti. * * ,.Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško kraljestvo. 137 Blagor krotkim; ker bodo zemljo posedli. Blagor žalostnim; ker bodo oveseljeni. Blagor lačnim in žejnim pravice; ker bodo nasiteni. Blagor usmiljenim; ker bodo usmiljenje dosegli. Blagor jim, ki so čistega srca; ker bodo Boga gledali. Blagor mirnim; ker bodo otroci Božji imenovani. Blagor zavoljo pravice preganjanim; ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo kleli in prega¬ njali. in vse hudo zoper vas lažnivo govorili zavoljo mene; veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih/' />. O službi in dolžnostih apostolov in njihovih naslednikov. f Zdaj se Jezus obrne k svojim apostolom, ki imajo biti prednjiki njegove cerkve, in jih zlasti tako le opominja: f „Vi ste sol zemlje. Sol je dobra reč. Ako pa sol izgubi svojo moč, s čim se bo solila (zemlja)? Ni za drugega več, kakor da se proč vrže, in jo ljudje poteptajo. — Vi ste luč sveta. Podobni ste mestu, ki stoji na gori. Mesto pa, katero je na gori, se ne more skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi jo pod mernik stavili, ampak na svečnik, da sveti vsem, kateri so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in časte vašega Očeta, ki je v nebesih. ‘ C. O krščanski pravičnosti. * Potem se k množicam ozre ter jim reče: * Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke. Ne ravezovat. ampak dopolnit sem jih prišel. Kesnično vam pravim: ako ne bo obilniša vaša pravica, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste pa, da so pismarji zapoved: ne ubijaj, tako le razlagali: Le kdor ubija, bo sodbe kriv; jaz pa vam pravim, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo sodbe kriv. Kdor pa svojega brata hudo zasramuje, bo kriv zbora; kdor pa svojemu bratu reče: norec, bo kriv peklenskega ognja.“ * „Dalje ste slišali, da so pismarji zapoved: ljubi svo¬ jega bližnjega, tako le razlagali: Sovražiti pa smeš svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite tudi svoje sovražnike, dobro delajte njim, kateri vas sovražijo, in molite 138 zanje, kateri vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, kateri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in daje deževati na pravične in krivične. Zakaj ako ljubite tiste, kateri vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj posebnega storite? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bodite torej popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln. “ D. O čistem in dobrem namenu pri dobrih delih. * „ Glejte, da svojih dobrih del ne delate, da bi vas ljudje videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej vbogajme daješ, ne trobi pred seboj, kakor hinavci delajo po shodnicah in po trgih, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, pravim vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa daješ vbogajme, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, kateri na skrivnem vidi, bo ti povrnil . 11 * „In kadar moliš, poj di v svoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem, in tvoj Oče, ki na skrivnem vidi, bo ti povrnil .' 1 * „In kadar se postiš, ne delaj se žalostnega, da bi ljudje videli, da se postiš, in tvoj Oče, kina skrivnem vidi, bo ti povrnil. 1 ' E. O edini skrbi, ki je pristojna kristjanu. f „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, ki jih rja in molj konča, ali tatje izkopljejo in ukradejo, temuč zbirajte si zaklade v nebesih, katerih ne konča ne rja ne molj in jih tudi tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. Nihče ne more dvema gospo¬ doma služiti. Ne morete torej služiti Bogu in mamonu . 11 f „Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali ni življenje več, kakor jed, in telo več, kot oblačilo? Poglejte ptice pod nebom; one ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več, kakor one? Poglejte lilije na polju, one ne delajo in ne predejo, pa pravim vam, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. Ako torej travo na polju, katera danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skrbite torej, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bom pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po vsem tem poprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete. Iščite torej najpoprej Božjega kra¬ ljestva in njegove pravice, in vse to vam bo privrženo" 139 F. O krščanskem obnašanju do bližnjega. t „Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne*pogubljajte, in ne boste pogubljeni, temuč odpuščajte, pa bo tudi vam odpuščeno. S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš? Ali kako praviš svojemu bratu: Pusti, naj izderem pezdir iz tvojega očesa; in glej, bruno je v tvojem očesu? Hinavec, izderi poprej bruno iz svojega očesa.“ t „Vse, kar koli bočete, da vam ljudje store, to tudi vi njim storite. To je postava in preroki." * * * f Po teh in še veliko drugih opominih sklene Jezus svoj govor s temi le besedami: f „Pojdite v večno življenje zkozi ozka vrata. Zakaj široka so vrata in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kateri po nji hodijo noter. Kako ozka so vrata, in tesna je pot, katera pelje v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo." t „Vsak, kateri sliši te moje besede in jih izpolni, podoben je modremu možu, kateri je sezidal svojo hišo na skalo. In ploha se je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se uprli v tisto hišo; — in ni padla, zakaj vstavljena je bila ne skalo. — Vsak pa, ki sliši te besede moje, in jih ne izpolni, podoben je neumnemu mošu, kateri je sezidal svojo hišo na pesek. In ploha se je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se up rij v tisto hišo — in padla je, in velika je bila njena podrtija." * Ko je bil Jezus dokončal ta svoj govor, so bile množice v srcu ginjene; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast z nebes ne pa kakor njih pismarji in farizeji. 33. Jezus ozdravi gobovega in pa stotnikovega hlapca. * * Ko je Jezus zopet šel z gore, pride mu globov človek naproti, pred njega pade in ga moli, rekoč: „Gospod, ako hočeš, moreš me očistiti." In Jezus iztegne roko, se ga dotakne, rekoč: „Hočem, bodi očiščen!" In kar čist je bil od svojih gob. Tedaj mu reče Jezus: „Glej, da nikomur ne poveš; pojdi, izkaži se duhovnu in opravi dar, ki ga je Mojzes zapovedal, da te spozna za čistega." t Tako duhovsko očiščevanje ali odvezovanje, ki je bilo v stari zavezi zapovedano vsem, kateri so bili gobovi na telesu, je bilo predpodoba odveze grehov, ki jo je Jezus zapovedal v novi zavezi za gobove na duši. Torej je Jezus gobovemu ukazal, iskati odveze pri duhovnu. 140 * Jezus pride v Kafarnavm. Ondi je bil neki rimski stotnik, ki je bil Judom zeld dober, ter jim je dal na svoje troške zidati shodnico. Imel je za smrt bolnega hlapca, katerega si je bil prav priljubil. Ko stotnik sliši, da je Jezus na potu v Kafarnavm, pošlje mu mestne starejšine naproti, ter ga prosi, da bi prišel in mu ozdravil hlapca. Jezus gre ž njimi. Ko ni bil že več daleč od hiše, pride mu stotnik sam naproti ter pravi: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, temuč reči le z besede, in moj blapec bo ozdravljen/ Jezus se tem besedam začudi in reče tistim, ki so šli za njim: „Resnično vam pravim, toliko vere nisem našel v Izraelu! Pravim vam pa, da jih bo veliko od vzhoda in zahoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva pa bodo pahnjeni v skrajno temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi. — Potem reče stotniku: „Pojdi, in kakor si veroval, tako se ti zgodi i“ In hlapec je bil ozdravljen tisto uro. 23. Mladenič v Najmu. Prigodilo se je, da je Jezus šel v mesto, Naim po imenu. Z njim so šli njegovi učenci in veliko svetd. Ko se približa mestnim vratom, glej, mrliča nesb. Bil je edini sin svoje matere ki je bila vdova. Jokaje in zdihovaje je šla reva za mrličem. Veliko ljudi iz mesta je bilo ž njo. Ko Gospod ugleda mater, se mu v srce smili, ter ji ljubeznivo reče: „Ne jokaj! Potem pristopi in se dotakne mrliča v znamenje, da naj nosci obstoj 6. Nosci obstojč. Potem Jezus reče mrliču: „Mladenič, velim ti, vstani! In mrlič sede in začne govoriti. In Jezus ga da materi. Vse pa je strali obšel, in BogA so hvalili, rekoč: „Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo. 24. Janezova poslanca. Herod, sin tistega Heroda, ki je bil dal pomoriti otroke v Betlehemu, je bil oblastnik na Galilejskem in Perejskem. Za ženo si je bil vzel Herodijado, ženo svojega brata Filipa, ko je ta že živel. Janez ga svari in mu odkritosrčno naravnost reče: „Ni ti pripuščeno imeti žene svojega brata!“ Heroda te besede zelo razžalijo, zlasti pa Herodijado, torej ona Janeza črti in Heroda nagovarja, naj bi qa spravil s poti. Da bi ji ustregel, ukaže Janeza vkleniti in v ječo vreči. Janez tudi v ječi nič drugega ne želi, kakor da bi vsi verovali v Jezusa in za njim hodili. Ali njegovi lastni 142 učenci niso nič kaj mogli verovati v Jezusa; spotikali so se nad njegovim ubornim in nizkim stanom. Torej Janez dva izmed njih pošlje k Jezusu vprašat ga: „Ali si ti ta, kateri ima priti; ali naj čakamo drugeqa? Namesto kakega odgovora se Jezus sklicuje na svoje čudeže, ki jih je storil nad bolniki, in reče: „Pojdita in povejta Janezu to, kar sta slišala in videla. Slepi izpregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi izpreslišujejo, mrtvi vsta¬ jajo in ubogim se evangelij oznanja; in blagor mu, kateri se ne pohujša nad menoj'/' 25. Magdalena izpokorniea. * Nekdo izmed farizejev. Simon po imenu, je prosil Jezusa, da bi pri njem jedel. Jezus gre v hišo farizejevo in sede za mizo. V tistem mestu je pa živela žena, Marija Magdalena po imenu, ki je bila grešnica in na slabem glasu. Po Jezusovih govorih se je pa bila izpreobrnila, in polna ljubezni je bila do njega in polna kesanja za svoje grehe. Ko torej zve, da je Jezus v farizejevi hiši pri jedi, vzame alabastrovo pušico, dragega mazila polno, in gre tja, da bi mazilila Jezusu noge. K njegovim nogam se torej spusti, kesanje in žalost nad grehi jo presune, in milo jame jokati. Solze polivajo Jezusu noge. Ko ona to za¬ pazi, briše jih z lažmi svoje glave, potlej jih poljublja in mazili 143 * Farizej, ki je to videl, sam pri sebi reče: »Ko bi bil on prerok, pač bi vedel, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika, da je grešnica." Jezus pa mu reče: „Simon, nekaj ti imam povedati. Neki posojevavec je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžen petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista imela s čim plačati, odpustil je obema, Kateri torej ga bolj ljubi?“ Simon odgovori: „Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.“ Jezus mu reče: »Prav si razsodil!" * Zdaj se Jezus obrne k ženi in reče Simonu: „Vidiš-li to ženo?" — Prišel sem v tvojo bišo. in vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami noge močila in s svojimi lasmi jih brisala. — Ti me nisi poljubil, ta pa od kar je prišla v hišo, ni jenjala, mi nog poljubljati. Moje glave nisi z oljem mazilil, ta pa mi je noge mazilila z dragim mazilom. Zato ti pravim: „Veliko grehov ji je odpuščenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj odpusti, manj ljubi." — Na to reče ženi milostljive besede: »Od¬ puščeni so ti grehi. Tvoja vera ti je pomagala. Pojdi v miru?" Druga velika noč. 26. Osem in tridesetletni bolnik. Drugo leto o veliki noči je šel Jezus zopet v Jeru¬ zalem. Ondi je bila ovčja kopel, kateri se je po hebrejsko reklo Betzajda. Bila je v velikem poslopju, ki je imelo pet lop. V teh je ležala velika množica bolnih, slepih, kraljevih in suhoudnih, kateri so čakali plivkanja vode. Z'akaj angel Gospodov je ob določenih časih hodil v kopel, in plivkal je vodo. Kdor je po plivkanju vode prvi stopil v kopel, ta je ozdravel, katero bolezen koli je imel. Med drugimi je bil ondi tudi človek, ki je bil osem in trideset tet bolan. Ko ga Jezus vidi ležati, mu ljubeznivo reče: „Ali hočeš biti ozdravljen?" Bolnik mu odgovori: „Gospod, nimam človeka, da bi me dejal v kčpel, kadar se voda skali; in preden jaz tja pridem, že drug pred menoj stopi vanjo. Tedai mu Jezus pravi: „Vstani, zadeni svojo posteljo in hddi! Pri ti priči človek ozdravi, vzame svojo posteljo in gre ves vesel in hvaležen odtod. * Tisti dan je pa bila sobota. Ko Judje vidijo ozdravlje¬ nega hoditi in posteljo nositi, rečejo mu: »Sobota je, ne smeš torej svoje postelje nositi!" On jim odgovori: »Ta.^ ki me je ozdravil, mi je rekel: Zadeni svojo posteljo in hodi!" Tedaj ga 144 vprašajo: „Kdo je tisti človek, kateri ti je to rekel?" On jim pa ne more povedati; zakaj Jezus se je bil precej spet umeknil. Kmalu potem pa ga Jezus najde v templju ter mu pravi: „Glej, ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi!“ — Tedaj človek gre in pove Judom, da je Jezus tisti, ki gaje ozdravil. Judje pa Jezusa preganjajo, ker je to storil v soboto. * Jezus jih izkuša prepričati, da ima oblast za to, torej jim reče: „Moj Oče do zdaj dela, in tudi jaz delam." Na to Judje iščejo še čelo umoriti Jezusa, ki ni le sobote prelomil, temuč je tudi Boga preklinjal, ker je Boga imenoval svojega Očeta. Jezus jim pa še slovesneje pritrdi: „Kesnično, resnično vam pravim, kar koli dela Oče, to dela tudi Sin tako. Kakor ima Oče življenje sam v sebi, tako je tudi Sinu dal imeti življenje v samem sebi. Kakor Oče mrtve zbuja in oživlja, tako tudi Sin oživlja, kogar hoče. Oče tudi nikogar ne sodi, temuč je vso sodbo dal Sinu, da vsi časte Sinu, kakor časte Očeta. Resnično, resnično vam pravim, da pride ura, ko bodo mrtvi slišali glas Simi Božjega. In prišli bodo, kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri pa so delali hudo, v vstajenje ob sojenja." 27. Greh zoper svetega Duha. — Žena blagruje Marijo. Ko so minili velikonočni prazniki, vrnil se je Jezus zopet na Galilejsko in je po mestih in trgih grede učil in bolnike ozdravljal. Nekega dne pripeljejo k njemu človeka, ki je bil obseden, slep in mutast. Jezus ga ozdravi, tako da je videl in govoril. Vse množice se zavzamejo, rekoč: „Ali ni ta sin Davidov ?“ Farizeji pa, ko to slišijo, reko: „Ta ne izganja hudičev drugače, kakor z Belcebubom, visim hudičev. “ Jezus vidi njih misli in jim pravi: „ Vsako kraljestvo, samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano. Ce torej satan satana izganja, je sam zoper sebe razdeljen; kako bo torej obstalo njegovo kraljestvo ? Ako pa jaz z Božjim duhom izganjam hudiče, je torej k vam prišlo Božje kraljestvo. Torej vam pravim: Vsak greh in preklinjanje bo odpuščeno ljudem; preklinjanje zoper sv. Duha pa ne bo odpuščeno, ne na tem svetu, ne v prihodnjem. Neko ženo izmed množice te Jezusove besede tako presunejo, da na glas zavpije: „Blagor telesu, ki te je nosilo, in blagor prsom, ki so te dojile! Jezus ji pa odgovori: „ Seveda, blaqor vsem, ki poslušajo besedo Božjo ter jo izpolnjujejo . 11 28. Govor Jezusov na jezeru: sedem prilik o nebeškem kraljestvu. * * Jezus je šel neki dan h galilejskemu jezeru; ondi se je usedel na bregu in je učil. Ker je bilo pa sila veliko ljudi pri njem, je stopil v čoln in učil iz njega. Pripovedoval jim je naslednje prilike: A. O sejavcu in semenu. * * „Seja,vec je šel sejat. Ko seje, nekaj semena pade poleg pota, in je bilo pohojeno; tudi so prišle ptice izpod neba, ter ga pozobale. Nekaj ga pade na kamenito. To je hitro pognalo; ali ko solnce izide, je zvenelo in usehnilo, ker ni imelo mokrote. Nekaj ga pade med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Drugo pade na dobro zemljo; in to je vzhajalo in obrodilo sad, eno stoterno, eno šestdeseterno, eno pa trideseterno.“ * * Ko je bil Jezus to povedal, je rekel: „Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša! — Ta prilika to le pomeni: Seme je beseda Božja. Pri katerih seme pade poleg pota, so ti, ki sicer poslušajo besedo Božjo, pride pa hudič, in jim besedo vzame iz srca, da ne verujejo in ne bodo zveličani. Na kameniti zemlji so tisti, ki z veseljem sprejemajo besedo, kadar jo slišijo: toda korenin nimajo in le nekoliko časa verujejo, ob času izkušnjave Schuster, Zgodbe. XX. 707. 10 146 pa odpadejo. — Kar ga pade med trnje, so ti, ki sicer poslu¬ šajo besedo, potem pa gredo ter jo zaduše v skrbeh, v bogastvu in sladnostih tega življenja, tako da ne obrodi sadu. Kar ga pa pade na dobro zemljo, so ti, ki radi poslušajo besedo, jo v srcu hranijo in stanovitno sad obrode," B. O ljuljki med pšenico. * Potem jim Jezus pripoveduje drugo priliko, rekoč: ^Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kateri je dobro seme vsejal na svojo njivo. Kadar so pa ljudje spali, prišel je njegov sovražnik, in je prisejal ljuljke med pšenico in je šel. Ko je pa zelenje zrastlo in sad storilo, tedaj se je tudi ljuljka prikazala. Pristopili so torej hlapci hišnega gospodarja in so mu rekli: Gospod, ali nisi dobrega semena vsejal na svojo njivo? odkod ima torej ljuljko? On jim reče: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so mu rekli: Hočeš-li, da gremo in jo poberemo? On reče: Nikar, da kje ljuljko pobiraje ž njo vred ne porujete tudi pšenice. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečem ženjcem: Poberite najprej ljuljko, in jo povežite v snopke, da se sežgč: pšenico pa spravite v mojo žitnico.“ * To priliko Jezus tako le razlaga: „Kateri dobro seme seje, je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otroci kraljestva Božjega, ljuljka pa otroci hudobe. Sovražnik, ki jo je sejal, je hudič. Žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka ob žetvi pobere in v ognju sežge, tako se bo konec sveta godilo hudobnim. Sin človekov bo poslal svoje angele, in pobrali bodo vse pohujšanje in tiste, kateri delajo krivico, in jih bodo vrgli v ognjeno peč. Ondi bo jok in škripanje z zobmi. Pravični pa se bodo svetili kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta.“ C. O gorčičnem zrnu, kvasu, skritem zakladu, biseru in ribji mreži. * Jezus je dalje govoril: „Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in vsejal na svojo njivo. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, kadar pa zraste, je veče kakor vsa zelišča, in je drevo, tako da ptice izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah." * „Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je žena vzela in vmesila med tri mere moke, da se je vse skvasilo." t „Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, v njivi skritemu, katerega človek, ki ga je našel, prikriva in od veselja nad njim gre in prodš, vse, kar ima, in kupi tisto njivo." t »Spet je nebeško kraljestvo podobno kupcu, kateri išče dobrih biserov. Ko je našel drag biser, gre in proda vse, kar je imel, in ga kupi.“ t »Spet je podobno nebeško kraljestvo mreži, katera se vrže v morje, in zajme rib vsake vrste. Ko je napolnjena, jo izvlečejo in na bregu sede odbero dobre ribe v posode, malovredne pa odmečejo. Tako bo tudi ob koncu sveta. Angeli pojdejo in bodo odložili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; ondi bo jok in škripanje z zobmi." t Takih prilik je Jezus še veliko pravil ljudstvu, tako da se je izpolnilo prerokovanje: »Svoja usta bom odprl v prilikah ter povedal, kar je bilo skritega pred začetkom sveta." 29. Tihar na morju. t Zvečer je Jezus rekel svojim učencem: »Prepeljimo se na ono stran morja." Tedaj neki pismar pristopi k njemu in mu reče: »Učenik, za teboj pojdem, kamor koli greš!" Jezus pa, ki je vedel, da mu je le svčt mari in njega dopadanje, reče mu: „Lisice imajo jame in ptice pod nebom gneza; Sin človekov JLA. UAtau 0*1 Hitu. pa nima, kamor bi glavo naslonil." Na te besede pismar Jezusa zapusti in gre od njega. 10 * 148 Potem stopi Jezus v čolnič, in njegovi učenci gredo za njim. Ker je bil od opravila truden, usede se in zaspi. Kar vstane velik vihar na morju, tako da valovi pokrivajo čolnič. Učence prevzame strah in groza, torej stopijo k njemu in ga zbudč, rekoč: „Gospod, otmi nas, poginemo ! 1 Jezus jim odgovori: „Kaj ste boječi, malo- včrni?‘ Tedaj vstane in zapovč vetru in morju — in bila je velika tihota. Vsi se čudijo in pravijo: „Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje? 80. Jairova hči in bolna žena. Ko se je bil Jezus nazaj prepeljal od onostran morja, sprejelo ga je ljudstvo ob bregu z velikim veseljem. Med dru¬ gimi stopi k njemu eden izmed viših v shodnici, Jair po imenu. On je imel hčer, dvanajst let staro, ki je bila za smrt bolna, Jezusu k nogam pade in milo prosi: Gospod, moja hči umira; ali pridi in položi svojo roko nanjo, in bo živela! Jezus vstane in gre ž njim. Njegovi učenci in velika množica ga spremljajo. * Med množico je bila tudi žena, ki je na krvotoku trpela že dvanajst let; vse svoje premoženje je bila že izdajala zdravnikom, pa nobeden ji ni pomogel. Ona se torej skozi ljudstvo prerine do Jezusa in se od zad dotakne roba njegovega oblačila; zakaj prepričana je bila, da bo ozdravljena, ako šele dotakne njegovega oblačila. In res, pri ti priči, ko se ga dotakne, popolnoma ozdravi. Menila je, da je to storila skrivaj. In res, nihče je ni videl. Jezus pa je hotel, da si množica v zgled vzame trdno vero te žene in da jo posnema; v zato se obrne in reče: „Kdo se je dotaknil mojega oblačila ? 11 Zena, ki vidi, da Jezusu ni skrito njeno dejanje, trepetaje predenj pade in pred vsem ljudstvom pripoveduje, zakaj je to storila, in kako naglo je bila ozdravljena. Jezus pa ji ljubeznivo reče: „Hči, tvoja vera ti je pomagala. Pojdi v miru! 1 * * Jezus je še govoril, kar pride nekdo k višemu shodnice in mu reče: „Tvoja hči je ravnokar umrla, ne nadleguj torej dalje Učenika!“ Oče se silno prestraši. Ali Jezus mu reče: „Ne boj se; le veruj, in bo oživela. 1 * Ko Jezus stopi v hišo, najde ondi veliko ljudi, ki so jokali po otroku, in tudi piskače, ki so po šegi tistih krajev žalostne piskali. Jezus jim pa reče: „Kaj delate hrup in jokate? Deklica ni mrtva, ampak le spi!“ Tedaj so se mu posmehovali, ker so dobro vedeli, da je umrla; pomislili pa niso, da je Jezus prišel, jo spet oživit. Jezus veli vsem ljudem iti iz hiše, in gre s starši in svojimi tremi učenci v hram, kjer je deklica ležala. Potem stopi k mrliču, prime ga za roko in reče: Deklica, vstani!“ Deklica mahom vstane in hodi. — In ta glas je šel po vsi deželi. BI. Jezus si izvoli apostole ter jih prvič razpošlje. © * Brez števila ljudi iz daljnih krajev in celo od bregov srednjega morja se je nabiralo okoli Jezusa. Ko je nekega dne spet toliko sveta videl okoli sebe, da je bil pri poslušanju nje¬ govih besed človek človeku napoti, so se mu ljudje v srce smilili, ker so bili kakor ovce brez pastirjev. Torej reče svojim učen¬ cem: „Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Prosite torej Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev!“ Proti večeru prejde Jezus na goro in premoli vso noč. Ko se dan stori, pokliče svoje učence, izvoli si jih izmed njih dvanajst, ter jih imenuje apostole, t. j. poslance. Imena teh dvanajsterih so: Simon, imenovan Peter, in Djegov brat Andrej, Jakob in njegov brat Janez, Filip in Jernej, Matevž in Tomaž, Jakob mlajši in Juda Tadej, Simon, imenovan gorečnik, in Juda Iškarjot. t In te je poslal rekoč: „Pojdite k izgubljenim ovcam hiše Izraelove in oznanjujte: Nebeško kraljestvo se je približalo. Ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, očiščujte gobove, hudiče izganjajte. Na pot nič ne jemljite, zakaj delavec je vreden svoje ledi. Kadar stopite v hišo, recite: Mir bodi ti hiši! In ako bo tista hiša vredna, prišel bo vaš mir nadnjo: ako pa ne bo vredna, se bo vaš mir povrnil k vam. In kateri koli vas ne sprejme in ne posluša vaših besed, pojdite iz hiše ali mesta, in otresite prah od svojih nog. Resnično vam pravim, lažje bo zemlji Sodomski in Gomorski sodnji dan, kakor tistemu mestu . 11 t „Glejte, jaz vas pošiljam, kakor ovce med volkove. Bodite torej razumni, kakor kače, in preprosti, kakor golobje. Varujte se pred ljudmi: zakaj izdajali vas bodo v zbore, in v svojih shodnicah vas bodo bičali, in pred poglavarje in kralje vas vodili in sovražili zavoljo mojega imena. Saj učenec ni nad učenika, in hlapec ne nad svojega gospodarja. Učencu je zadosti, da je, kakor njegov učenik, in hlapcu, kakor njegov gospodar. Ne bojte se njih, kateri umore telo, duše pa ne morejo umoriti; temuč bojte se veliko bolj tistega, ki more pogubiti dušo in telo! Ali se ne prodajata dva vrabca za en vinar? In le eden izmed njih ne pade na zemljo brez vednosti in volje vašega Očeta. Nikar se torej ne bojte: boljši ko veliko vrabcev ste vi. Še celo vsi lasje na glavi so vam prešteti/ 150 t »Srčno me spoznavajte med ljudmi'! Resnično vam pravim: kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, bom ga tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa mene zataji pred ljudmi, bom ga tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v ne¬ besih. Morali se boste od svojih ločiti. Toda kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hččr bolj ko mene, ni mene vreden. In Mor ne vzame svojega križa, in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde življenje, bo ga izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zavoljo mene, bo ga našel. Ve¬ liko jih je pa tudi, kateri vas bodo sprejeli. Kdor torej vas sprejme, mene sprejme; in kdor sprejme mene, sprejme njega, kateri je mene poslal. In kdor koli da piti komu izmed vas kozarec mrzle vode v mojem imenu, resnično vam pravim, ne bo izgubil svojega plačila." * Tedaj so šli izvoljeni apotsoli, po dva in dva. Hodili so po vaseh, ter so oznanjali pokoro in bližnje nebeško kraljestvo. Tudi hudiče so izganjali in mazilili so z oljem veliko bolnikov ter jih ozdravljali. f To maziljenje z oljem, akoravno še ni bilo svet zakrament, je bilo pa podoba poslednjega olja, o katerem govori sveti Jakob (5, 14. 15.). 32. Obglavljenje svetega Janeza Krstnika. * Herodijada je Janezu, ki je bil še zmeraj v ječi, vedno stregla po življenju. Ali Herod ga je spoštovai, vedoč, da je pravičen in svet mož, varoval ga je, rad poslušal in veliko storil tako, kakor mu je on svetoval. Tudi se je bal ljudstva, ker ga je imelo v za preroka. * Crez nekaj časa Herod v dan svojega rojstva napravi gostijo knezom, vojvodom in prvakom svojega kraljestva. Tedaj pride hči Herodijadina, in pleše in dopade vsem pričujočim. Herod si ne ve kaj od veselja, tako da ji reče: »Prosi me, kar hočeš, pa ti bom dal.“ In še priseže ji, rekoč: „Kar koli boš prosila, bom ti dal, tudi polovico svojega kraljestva." * Deklica gre urno vun k svoji materi in jo vpraša: „Kaj naj prosim?" Mati ji odgovori: »Glavo Janeza Krstnika." Hči grč hitro noter h kralju in prosi, rekoč: »Hočem, da mi jadrno daj v skledi glavo Janeza Krstnika." Herod se ustraši in je žalosten. Pa zavoljo prisege — ki pa ni imela veljave za kaj hudega — ni ji hotel pred gosti odreči. Brž pošlje rablja ter mu ukaže prinesti Janezovo glavo v skledi. Rabelj gre in Janezu v ječi glavo odseka; prinese jo v skledi in jo da hudobnemu dekletu, dekle pa hudobni in grozoviti materi. * Ko Janezovi učenci to svedo, žalostni pridejo, vzamejo njegovo truplo in ga polože v grob. Potem so šli k Jezusu in so mu vse povedali. 151 33. Jezus nasiti 5000 mož. * * Velikonočni praznik se je zopet bližal. Eazposlani apostoli so se vrnili in Jezusu pripovedovali vse, kar koli so bili storili. Na to jim Jezus reče: „Pojdite na stran v samoten kraj in si malo počijte! “ Ž njim torej stopijo v čoln in se peljejo v samoten kraj. Pa tudi sem gre množica ljudi za njim. Usmili se jih Jezus, ko jih ugleda. Še počitka si ne privošči; iz čolna stopi in gre na goro, da bi ga vsi videli in slišali, in začne učiti. Ko je izgovoril, gre k bolnikom, ki so mu jih prinesli, m jih ozdravi. * * Kadar je pa bilo pozno, stopijo učenci k njemu in mu reko; „Spusti ljudstvo na bližnje trge in vasi, da si kupijo kaj jesti.“ Jezus pa jim pravi: „Ni jim treba hoditi odtod. Koliko kruhov imate?“ Andrej odgovori: »Mladenič je tukaj ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi; ali kaj je to med toliko ljudi?“ Potem ukaže Jezus: »Recite ljudem sesti!“ In truma za trumo seda na travo. Bilo jih je pa pet tisoč mož brez žen in brez otrok. * * Tedaj vzame Jezus tistih pet kruhov in dve ribi, v nebo pogleda, blagoslovi jih, razlomi in da svojim učencem, naj jih polože med množice. Vsi jedo in se nasitijo. Potem Jezus veli učencem: »Poberite kosce, da ne vzamejo konca. Pobrali so torej 152 ostanke koscev, in bilo jih je dvanajst polnih košev. Ljudje, ko vidijo čudež, začudijo se in rekd: „On je resnično prerok, ki ima priti na sveti” Ker so vedeli, da ima obljubljeni odrešenik tudi biti kralj, hočejo ga v Jeruzalem peljati ter po sili po¬ staviti za kralja. Jezus pa je to vedel, umakne se jim natihoma nekam na goro, moli ondi do pozne noči, in se ponoči črez jezero prepelje v Kafarnavm. 34. Jezus obeta presveto rešuje Telo. t Ko množica, katero je bil Jezus čudovito nasitil, drugi dan vidi, da Jezusa ni več tam, hiti po suhem v Kafarnavm Jezusa iskat. Najdejo ga v shodnici. Ko jih Jezus ugleda, reče jim: „Iščete me, ne ker ste videli čudeže, temuč ker ste kruhov jedli in ste bili nasiteni. Delajte, ne za jed, katera mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje, in vam jo da Sin človekov.” Oni mu tedaj reko: „Gospod, daj nam za vselej ta kruh!” Jezus jim pa razlaga, rekoč: „Jaz sem živi kruh, ki je prišel z nebes. Kdor je tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso, katero bom dal za življenje sveta.” t Zdaj se Judje, ki so bili v shodnici, med seboj prepi¬ rajo, in veliko jih reče: „Kako nam more ta svoje meso dati jesti?” Jezus pa noče Judov nalašč potolažiti in reči, da je govoril v podobi, temuč jim še bolj zatrdi, rekoč: „ Resnično, resnično vam pravim, ako ne boste jedli mesa Sina človekovega, iti ne pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan; zakaj moje meso je res jed, iu moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kateri mene je, živel zavoljo mene. To je živi kruh, kateri je prišel z nebes. Ne kakor so jedli vaši očetje mano in so umrli. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.” f Zavoljo teh besedi veliko Jezusovih učencev dvomi in reče med seboj: „To govorjenje je trdo, kdo ga more poslu¬ šati?” Oni ali niso razumeli, da Jezus more svoje meso in svojo kri dati v jed in pijačo, ali so pa menili, da bodo morali njegovo mrtvo truplo jesti. Obema spotikljajema Jezus poskuša v okom priti. Zoper prvi jih zavrača na svoj čudoviti vnebohod, ki jih bo prepričal, da njemu, ki je iz nebes, ni nemogoča nobena reč; torej jih vpraša: „Ali vas to pohujšuje? — Kaj torej, kadar boste videli Simi človekovega gori iti, kjer je bil poprej i“ Zoper drugi spotikljaj pa reče: „Duh je, ki oživlja; meso nič ne pomaga. Besede, katere sem vam jaz govoril, so duh in 153 življenje. 11 Jezus še pristavi: „So pa nekateri med vami, kateri ne verujejo." In res, več učencev odsehmal odstopi od njega, in več ne hodijo ž njim. Kakor je Jezusu k srcu šlo pogub¬ ljenje toliko duš, vendar le pri tem ostane, da je treba verovati to skrivnost, in tudi svojim ljubim dvanajsterim apostolom da na voljo, ali verovati ali pa se ločiti od njega. Torej jih vpraša: „Ali hočete tudi vi proč iti?“ V imenu vseh mu Simon Peter odgovori: »Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja; mi pa smo verovali in spoznali, da si ti Kristus. Sin Božji." Tretja velika noč. 35. Kananejs7ea Sena. Ker so Judje Jezusa zalezovali, zate ni šel to leto v Jeruzalem k velikonočnim praznikom, ampak je hodil po Galileji. Povsod ga je spremljala velika množica in seloj vodila slepe, gluhe, mutaste, hrome, gobove in veliko drugih bolnikov. K njegovim nogam so jih polagali, in Jezus je vse ozdravil. Nekdaj je prišel do Tira in Sidona, kjer so prebi¬ vali neverni mlajši nekdanjih Kananejcev. Kar zena iz tistih krajev priteče za Jezusom in vpije, rekoč: „Gospod, Sin Davidov, usmili se me! Moja hči veliko trpi od hu¬ diča.“ Jezus ji kar besede ne odgovori. Ker pa ne jenja klicati, učenci k Jezusu stopijo ter ga prosijo zanjo. Jezus jim odgovori: „Jaz sem poslan le k izgubljenim ovcam hiše Izraelove.“ Ali zena pride, pade mu k nogam, moli ga in reče: „Gospod, pomagaj mi!“ Jezus pa hoče njeno vero še bolj poskusiti in utrditi. Torej ji odgovori: „ Pusti, naj se otroci prej nasitijo. Ni prav, jemati otrokom kruha in ga psom metati. “ Zena mu odgovori: „Kaj pa da, Gospod! Ali psički dobivajo vsaj drobtinice, ki padajo z mize njih gospodov.“ Tedaj ji Jezus odgovori, rekoč: „0 zena,' velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš. In ozdravljena je bila njena hči tisto uro. 36. Jezus obeta Petru uajvišjo cerkveno oblast. * * Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, vprašal je grede svoje učence, rekoč: „Kdo, pravijo ljudje, da je Sin človekov?" Oni reko: »Nekateri, da je Janez Krstnik, nekateri, 1B4 da Elija, nekateri pa da Jeremija ali prerokov kdo.“ Jezus dalje vpraša: „Vi pa, kdo, pravite, da sem? Tedaj odgovori Simon Peter, rekoč: „Ti si Kristus, Sin živega Boga." Na to spoznanje mu Jezus reče slovesno: »Blagor ti, Simon, Jonov sin; ker meso in kri ti ni tega razodela, ampak moj Oče, ki X-AMA T OLJNI WliSi. je v nebesih. Pa tudi jaz pravim tebi: Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih*; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." 37. Jezus se izpremeni. * * Crez šest dni vzame Jezus seboj Petra, Jakoba in »Janeza in jih pelje na visoko goro (Tabor) molit. In ko je molil, izpremenil se je pred njimi; njegov obraz se je svetil kakor solnce, njegova oblačila pa so bila bela ko sneg. In glej, prika¬ zala sta se jim Mojzes in Elija, in sta ž njim govorila o njegovi smrti, v kateri imajo odrešenje in zveličanje najti' vsi ijudje. Peter od prekrasnega pogleda ostrmi in reče Jezusu: „Gospod, dobro nam je tukaj biti! Ako hočeš, naredimo tukaj tri šatore, tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ko je pa še govoril, — 155 — glej, obsenčil jih je svetel oblak, v katerega sta šla Mojzes in Elija, in glas se je zaslišal iz oblaka: „Ta je moj ljubi sin, nad katerim imam dopadanje, njega poslušajte!" * * Učenci se prestrašijo in popadajo na obraz, Jezus pa k njim pristopi in se jih dotakne, rekoč: „Vstanite in nikar se ne bojte!" Ko so pa zopet pogledali, niso nikogar videli, kakor Jezusa samega. In ko so šli z gore, zapove jim Jezus: „Nikomur ne pravite prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih." 38. Davek za tempelj. Ko je Jezus s svojimi učenci prišel spet v Kaf arnavm, so k Petru pristopili tisti, kateri so pobirali davek, ki ga je moral vsak Izraelec, ko je bil star črez dvajset let, o veliki noči plačati v tempelj, ki je bil hiša nebeškega kralja in Gospoda. Vprašajo ga , rekoč: „Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahemPeter odgovori: „Kaj pa da,“ in gre v hišo, to Jezusu povedat. Ko v hišo stopi, prehiti ga Jezus, rekoč: „Kaj se ti zdi, Simon? Od katerih jemljejo kralji zemlje davek ali glavni dac? Od svojih otrok ali od tujih?“ Peter mu odgovori: „Od tujih. Jezus mu tedaj reče: „ Otroci so torej prosti. Ali da jih ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek. Prvo 156 ribo, ki se ujame, vzemi in odpri ji usta in našel boš statev t. j. štiri drahme. Tega vzemi in jim ga daj zame in zase. Peter je storil po Gospodovi besedi, in je res našel, kakor mu je bil Jezus povedal. 30. Jezus prijatelj otrok. O pohujšanju. Neki dan so pobožne matere k Jezusu pripeljale svoje otročiče, da bi roke nanje polagal in molil nad njimi. Ker je bil Jezus od učenja truden, jih učenci niso hoteli k njemu pustiti; zavoljo tega je bil Jezus MATOiOf.l AA Wlt»‘ nad njimi nevoljen in je rekel: „Pustite otročiče, in nikar jim ne branite k meni, zakaj takih je nebeško kraljestvo. Potem je Jezus otroke objemal, r.oke nanje pokladal in jih blagoslavljal. * * Potlej Jezus reče tem, ki so stali okoli njega: Res¬ nično vam pravim, ako se ne izpreobrnete in niste, kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor koli se pa poniža, kakor ta otrok, ta je veči v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pa pokujša katerega teh malih, ki verujejo v me, bilo bi mu bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se 157 potopil v globočino morja. Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih! Ker pravim vam: Njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, kateri je v nebesih." 40. Jezus da apostolom oblast vezati in razvezovati. Prilika o neusmiljenem hlapcu. * * Jezus je dalje učil: „Ako greši zoper tebe tvoj brat, ne maščuj se nad njim, temuč pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, pridobil si svojega brata: ako te pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, Ako ne posluša tudi teh, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik. Resnično, resnično vam pravim, — to govore se obrne k apostolom, — kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." * Na te besede pristopi Peter k Jezusu in vpraša: „Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ako greši zoper mene, ali do sedemkrat?" Peter misli, to bi bilo že silno velikodušno. Toda Jezus mu odgovori: „Ne rečem ti do sedem¬ krat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zakaj v nebeškem kraljestvu je, kakor pri kralju, kateri je hotel račun delati 158 s svojimi hlapci. Ko je začel računiti, bil je predenj postavljen eden, kateri mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, ukazal je gospod, prodati njega, njegovo ženo in njegove otroke in vse, kar je imel, in poplačati. “ Tedaj pade hlapec na kolena in ga prosi, rekoč: „ Potrpi z menoj, in vse ti bom povrnil. In gospod se usmili tistega hlapca, izpusti ga in mu odpusti dolg.“ * „Izpred njega grede pa je tisti hlapec našel nekega svojih sohlapcev, kateri mu je bil dolžan sto denarjev. In zgrabil ga je in davil, rekoč: Plačaj, kar si dolžan! Tedaj njegov sohlapec pade predenj in ga prosi, rekoč: »Potrpi z menoj, in vse ti bom povrnil! On pa noče, temuč gre in ga vrže v ječo, dokler ne plača dolga. — Ko so pa videli njegovi sohlapci, kar se je zgodilo, bili so silno žalostni, ter so šli in povedali svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo/ Tedaj neusmilje¬ nega hlapca pokliče njegov gospod in mu reče: „Hudobni hlapec! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil? In gospod se razsrdi in ga izroči trinogom, dokler ne poplača vsega dolga/ „Tako“ — sklene Jezus — „bo tudi moj nebeški Oče storil vam, ako ne odpustite vsakateri svojemu bratu, iz svojih src/ 41. Jezus razpošlje 72 učencev. * Ko je šel Jezus iz Galileje spet v Judejo, izvoli apo¬ stolom pomočnike, in sicer dva in sedemdeset učencev, in jih, kakor apostole, pred seboj pošlje po dva in dva. Reče jim: »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me je poslal.“ * Crez nekolika časa so se dva in sedemdeseteri z veseljem vrnili, rekoč: „Gospod, tudi hudiči so nam pokorni v tvojem imenu.“ Jezus jim reče: „Ne veselite se tega, da so vam duhovi pokorni, temuč veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.“ In Jezus se razveseli v svetem Duhu in reče: »Zahvaljujem te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to skril modrim in razumnim in si razodel malim. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase, in učite se od mene; ker jaz sem krotek in iz srca ponižen. Tako boste pokoj našli svojim dušam; moj jarem je sladek, in moje breme je lahko/ 159 42. Zapored ljubezni. Usmiljeni Samarijan. Ko grč Jezus skozi Judejo v Jeruzalem, učenik, postav k njemu stopi, da bi ga izkušal, in reče: „Učenik, kaj naj storim, da bom zadobil večno življenje? ' Jezus ga vpraša: „Kaj jev postavi pisano? Kako bereš?" Oni mu odgovori: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega sreč,, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli; — svojega bližnjega pa kakor samega sebe. Jezus mu na to reče: „Prav si odgovoril; to stori, in živel boš! Oni pa se hlini, kakor da bi resnično želel postavo natanko spoznati, torej vpraša: „Kdo pa je moj bližnji? Jezus reče: „Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho. Grede pade med razbojnike. Ti ga slečejo, z ranami obdajo in pustč na pol mrtvega. Primeri se pa, da je neki duhoven šel po tistem potu, in gaje videl, in je šel mimo. Potem pride levit. Tudi on ga vidi, in grč mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do njega, in ko ga ugleda, smili se mu v srce. Pristopi torej k njemu, vlije mu v rane olja in vina, in mu jih 160 obveže; potem ga vzdigne, posadi ga na svoje živince, ter ga pelje v gostilnico in ga oskrbljuje. Drugi dan, ko je imel dalje iti, vzame dva denarja, da ju gostilničarju in reče: Skrbi zanj, t jn kolikor več izdaš, ^bom ti jaz nazaj gredč povrnil. — „Kateri teh treh — sklene Jezus — „se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je bil padel med razbojnike?' — Učenik odgovori: „Tisti, kateri mu je storil usmiljenje. — Nato mu Jezus reče: „Pojdi in tudi ti tako stori!" 4B. Marija in Marta. * Ko je Jezus dalje šel proti Jeruzalemu, prišel je v vas Betanijo. Neka žena, Marta po imenu, ga je sprejela v svojo hišo. Imela pa je sestro, ki se ji je reklo Marija. Marija se je usedla k nogam Gospodovim in poslušala njegove besede. Marta pa si je dajala s postrežbo veliko opraviti, ter je pristo¬ pila in rekla: „Gospod, ali ti ni mari, da me moja sestra samo pusti streči? Red ji torej, da naj mi pomaga!“ Gospod pa ji /itAroi. o/v/. Xfl. vy/£rn/ odgovori rekoč: »Marta, Marta, skrbna si in veliko si priza¬ devaš. Pa le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo odvzet.“ 161 44. Jezus dobri pastir. Izgubljena ovca. * Ko je Jezus o prazniku šatorov prišel v Jeruzalem, šel je v tempelj učit. Rekel je: * „ Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, temuč imel bo luč življenja.“ * „Jaz sem dobri pastir. Dober pastir vodi svoje ovce na dobro pašo in hodi pred njimi, in ovce hodijo za njim, ker poznajo njegov glas. Tako hodijo nmje ovce za menoj; zakaj jaz poznam svoje, in moje poznajo mene. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa jih popusti in beži, kadar vidi volka iti. Jaz dam življenje za svoje ovce. Imam še drugih ovac, katere nrio iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas, in en hlev bo in en pastir." * Jezusove besede so tako presunile ljudi, daje vse k njemu tiščalo poslušat ga. S posebno gorečnostjo so se mu celo krivični cestninarji in drugi očitni grešniki približevali, ker jih je nje¬ gova nebeška krotkost in ljubezen mikala. Zavoljo tega so pa godrnjali pismarji in farizeji, ki so v svoji prevzetnosti za¬ ničevali te ljudi. Jezus jih v več prilikah osramoti in posvari, rekoč: „Kdo izmed vas, ako ima sto ovac, in eno izmed teh izgubi, ne popusti devet in devetdesetih v puščavi, in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde 1 ? Inj kadar jo najde, zadene jo Schuster, Zgodbe. XI. 707. tl 162 vesel na svoje rame. In ko pride domu. pokliče prijatelje in sosede in jim reče: Veselite se z menoj, ker sem našel svojo izgubljeno ovco. Pravim vam, da tako bo v nebesih veče veselje nad enim grešnikom, kateri se izpokori, kakor nad devet in devet¬ desetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore." 45. Izgubljeni sin. Jezus dalje govori: „Neki človek je imel dva sina. Mlajši reče: Oče, daj mi del blaga, kateri grč meni. Oče jima razdeli premoženje. Malo dni potem mlajši sin vse pobere in se napoti v daljno deželo. Tam pa je zapravil vse svoje premoženje z razuzdanim življenjem. Ko je bil vse zapravil, nastane velika lakota v tisti deželi. Tudi on je začel pomanjkanje trpeti. Tedaj je šel in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele; in ta ga pošlje na svojo pristavo svinje past. In tu je želel svoj trebuh napolniti z luščinami, katere so jedle svinje; pa nihče mu jih ni dal. Tedaj je šel sam v sč in je rekel: „Koliko na¬ jemnikov v hiši mojega očeta ima obilo kruha; jaz pa tukaj od lakote ginem! Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe; več nisem vreden, tvoj sin ime¬ novan biti; stori me, kakor enega svojih najemnikov! In vzdignil se je in šel k svojemu očetu. „Ko je bil pa še daleč, zagleda ga njegov oče, in milo se mu stori, teče mu naproti, oklene se ga okoli vratu ter ga poljublja. Sin pa mu reče: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe: več nisem vreden, tvoj sin imenovan biti. Ali oče mu ne pusti dalje go¬ voriti, in svojim hlapcem reče: Hitro prinesite najboljše oblačilo in oblecite ga in dajte mu prstan na roko in črevlje na noge, in pripeljite pitano tele in zakoljite ga, in hočemo jesti in se gostiti. Zakaj ta moj sin je bil mrtev in je spet oživel; bil je izgubljen in je najden. In začeli so se gostiti. „Starji sin je bil pa ravno na polju. Ko se domu vrne in približa hiši, zaslišal je petje in ples. Nekega hlaoca pokliče in ga vpraša, kaj je to? Ta mu odgovori: Tvoj bratje prišel, in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega nazaj dobil. Tedaj se je starji 163 brat razsrdil in ni hotel v hišo iti. Ko oče to sliši, pride vun in ga začne prositi. Sin pa reče očetu: Glej, toliko let ti služim, in nisem nikoli prestopil tvojega povelja, pa še nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil pogostil s svojimi prijatelji. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je svoje premoženje zapravil z malopridnimi osebami, zaklal si mu pitano tele. Na to mu oče odgovori: Moj sin, ti si zmeraj pri meni, in vse moje je tvoje. Gostiti se in veseliti pa se je spodobilo, ker je ta tvoj brat bil mrtev in je spet oživel, bil je izgubljen in je najden. 46. Bogatin in ubogi Lazar. * * Jezus dalje govori: „Bil je neki bogat mož. Oblačil se je v škrlat, in v tančico, in se vsak dan imenitno gostil. Bil je pa tudi neki ubožec, po imenu Lazar. Ležal je pred vrati bogatinovimi in je bil poln ran. Želel se je nasititi z drobtinami, katere so padale z bogatinove mize; ali nikdo mu jih ni dal. Le psi so bodili lizat njegove rane. Prigodilo se je pa, da je umrl ubožec. Angeli so ga nesli v naročje Abraha¬ movo. Umrl je pa tudi bogatin, in je bil pokopan v pekel. Ko je v trpljenju povzdignil svoje oči, ugledal je od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Tedaj je vpil in 11 * 164 : rekel: Oče Abraham, usmili se me vendar in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, ker grozovitno trpim v tem plamenu. — Ali Abraham mu odgovori: Sin, pomisli, da si prejel dobro v svojem življenju, Lazar pa hudo; zdaj je ta oveseljen, ti pa trpiš. Vrhu vsega tega pa je med nami in med vami velik prepad postavljen, da, kateri hočejo odtod iti k vam, ne morejo, in tudi ne odondod sem priti/ * * „Bogatin nato reče: Prosim torej, oče, pošlji pa vsaj Lazarja v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam, da jim pove, kako je v peklu, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja. Toda Abraham mu odgovori: Imajo Mojzesa in preroke, nje naj poslušajo. Bogatin reče: Nikar, oče Abraham, ampak če pojde kdo izmed mrtvih k njim, bodo se izpokorili. Abraham mu odgovori: Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne bodo verovali, čeravno kdo vstane od mrtvih ! 11 47. Sleporojeni. Iz templja grede Jezus nekega dne med ubožci ugleda človeka, ki je bil od rojstva slep. Učenci Jezusa vprašajo: „ Učenik, kdo je grešil, ali on, ali njegovi starši, da je rojen slep? Jezus jim odgovori: „Ni grešil ne on, ne njegovi starši, temuč zgodilo se je, da se 165 razodenejo Božja dela nad njim.“ Ko je bil to izrekel, pljune na tla, iz pljunka stori blato, s tem blatom slepemu pomaže oči in mu reče: „Pojdi, umij se v kopeli Siloe!“ Slepec gre, umije se, in ko se vrne, je videl. Ko farizeji to zvedo, vprašajo ga, kako je izpre- gledal. On jim pripoveduje. Tedaj ga dalje vprašajo: „Kaj ti praviš o njem, kateri ti je oči odprl?“ On jim odgovori: „Prerok je. ‘ Zdaj mu niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je izpregledal. Pošljejo torej po njegove starše, ter jih vprašajo: „Je-li ta vaš sin, za katerega vi pravite, da je bil slep rojen? Kako torej, da zdaj vidi?“ Starši jim odgovore: „ Vemo, da je ta naš sin, in da je bil slep rojen; kako pa, da zdaj vidi, ne vemo. Njega vprašajte! Zadosti je star, sam naj govori o sebi! To so pa rekli, ker so se bali farizejev; zakaj sklenili so ze bili, vsakega, ki Jezusa spozna za odrešenika, pehniti iz shodnice. Farizeji torej vdrugičpošljejo po človeka, kateri je bil slep, in mu rečejo: „Kako ti je odprl oči?“ On jim od¬ govori: „Saj sem vam ze povedal, zakaj hočete še enkrat slišati? Ali hočete tudi vi biti njegovi učenci? Tedaj so ga kleli in mu rekli: „ Ti bodi njegov učenec! Mi pa smo Mojzesovi učenci, ker vemo, da je z Mojzesom Bog govoril; za tega pa ne vemo, odkod je. “ Človek jim odgovori: „To je čudno, da vi ne veste, odkod je, pa je vendar meni oči odprl. Kar svet stoji, še ni bilo slišati, da bi bil kdo sleporojenemu odprl oči. Ko bi ta ne bil od Boga, ne bi bil mogel nič storiti.“ Razsrde se in mu reko: „ V grehih si rojen ves, pa ti nas učiš! In pahnejo ga vunkaj. Ko je Jezus to slišal in ga srečal, rekel mu je: „Ali veruješ ti v Sinu Božjega? ‘ On mu odgovori: go¬ spod, kdo je, da verujem vanj?“ Jezus reče: „ Videl si ga, in kateri s teboj govori, on je.“ Tedaj reče: „Gospod, verujem!“ In predenj pade in ga moli. 48. Oče naš. — Nadležni prijatelj. Ko je bil Jezus spet zapustil Jeruzalem, in je molil v nekem samotnem kraju, reče mu nekdo izmed učencev: „Gospod, liči nas moliti, kakor je tudi Janez svoje 166 učence učil/ 1 Tedaj jim Jezus reče: „Kadar molite, recite: Oče naš, kateri si v nebesih. Posvečeno bodi tvoje im4. Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgddi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. Daj nam danes naš vsak¬ danji kruh. In odpusti nam naše d o lg 4, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolž¬ nikom. In ne vpelji nas v izkušnjavo, temuč reši. nas hudega. Amen." t Jezus pristavi: „Ko bi kdo izmed vas imel prijatelja, pa bi šel k njemu o polnoči ter bi rekel: Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je dober prijatelj prišel s pota k meni, pa nimam kaj predenj položiti. Prijatelj bi mu znotraj odgovoril: Ne delaj mi nadlege; duri so že zaprte, in moji otroci so z menoj v hramu; ne morem vstati in ti dati. Pa ako oni le še trka, pravim vam: ko bi ravno ne vstal, in mu ne dal zato, ker je njegov pri¬ jatelj, vstal bo vendar zavoljo njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje. Jaz vam torej pravim: Prosite, in vam se bo dalo; iščite, in našli boste; trkajte, pa se vam bo odprlo. Zakaj sleherni, kateri prosi, prejme; kdor išče, najde, in kdor trka, se mu odpre. — Kdo izmed vas prosi očeta kruha, pa mu bo dal kamen? ali ribe, bo-li mu namesto ribe dal kačo? ali če ga prosi jajca, bo-li mu podal škorpijona? Ako torej vi, ki ste grešniki, veste dobre darove dajati svojim otrokom, kolikanj bolj bo vaš Oče z nebes dal dobrega duha njim, kateri ga prosijo l“ 49. Prilika o bogatem možu. Jezus je zopet hodil po Galileji, in je čedalje res- nobneje opominjal k veri in pokori. Nekega dne mu tedaj nekdo iz množice reče: „ Učenik, reci mojemu bratu, naj deli dedščino. Jezus mu odgovori nevoljen: „Clovek, sem-li jaz za delivca dedščine postavljen vama?‘ Potem reče vsem: „Glejte in varujte se vse lakomnosti! Zakaj nikdo ne živi ob obilnosti svojega premoženja. Da bi jim razjasnil to resnico, pove jim to le priliko: „Nekega bogatega človeka polje je obilo sadu rodilo. In človek je sam pri sebi mislil: Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi spravil svoje pridelke? In rekel je: Podrl bom svoje žitnice in naredil večje. In porečem svoji duši: Duša, veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let; — 167 — počivaj, jej, pij in bodi dobre volje! Bog pa mu je rekel: Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjati od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo? Tako je s tem,'" pravi Jezus, „kateri si bogastvo nabira, pa ni bogat v Bogu.“ 50. O nerodovitni smokvi ali o nerodovitnem figovem drevesu. v Ze tretje leto je bilo, da je Jezus učil. In Če ravno se je neprenehoma trudil za zveličanje svojega ljudstva, je vendar le malo sadu našel nad njimi. Zavoljo tega jim pripoveduje to le priliko: „ Nekdo je imel figovo drevo zasajeno v svojem vinogradu. Nekega dne pride in išče sadu na njem, pa ga ne najde. Tedaj reče gorniku: Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem figovem drevesu, pa ga ne najdem. Posekaj ga torej! Čemu še prostor jemlje? Gornik mu odgovori: Gospod, še to leto ga pusti, da ga okopljem in mu pognojim. Morebiti vendar obrodi sad! Ce pa ne, boš ga potlej posekal. 51. Deset gobovih. Ko je Jezus zopet šel v Jeruzalem, srečalo ga je deset gobovih mož, kateri so od daleč stali in vpili: „ Jezus, učenik, usmili se nas!“ Jezus jim reče: „Pojdite in izkažite se du¬ hovnom." Ko so šli, bili so očiščeni. Eden izmed njih pa, ko je videl, da je očiščen, vrne se, na ves glas Boga časti, pade na obraz pred Jezusa in se mu zahvali. In ta je bil Samarijan. Nato reče Jezus: „Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje je pa onih devet? Nobeden se ni našel, da bi se bil vrnil in Bogu čast dal, kakor ta tujec. Ozdravljenemu pa pravi: „ Vstani in pojdi, ker tvoja vera ti je pomagala !' 52. Farizej in cestninar. Ko je Jezus dalje šel po potu v Jeruzalem, k njemu pristopijo nekateri, ki so sami v se zaupali, da so pravični, in so druge zaničevali. Tem pripoveduje to le priliko: „Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden je bil farizej, eden pa cestninar.“ Farizej je stal in je sam pri sebi to molil: „Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje, 168 razbojniki, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar. Dvakrat v tednu se postim; desetino dajem od vsega, kar imam .' — Cestninar pa je od daleč stal, in če oči si ni upal povzdigniti proti nebu, temuč trkal je na svoje prsi, rekoč: „Bog, bodi milostljiv meni grešniku! — Pravim vam: Ta je šel opravičen v svojo hišo, oni pa ne. Zakaj vsak, kateri se povišuje, bo ponižan, kdor se pa ponižuje, bo povišan. 53. Jezus o prazniku templjevega posvečevanja. Jezus pride o prazniku posvečevanja templjevega v Jeruzalem. Judje ga v templju obstopijo ter mu reko: „Doklej nas pustiš v nevednosti? Ako si Kristus, nam na¬ ravnost povej. Jezus jim odgovori: „Saj vam pravim, pa ne verujete. Dela, katera jaz delam v imenu svojega Očeta, ta pričajo zame. Jaz in Oče sva eno. 1 ' Tedaj začno kamenje pobirati, da bi ga kamenjali. Jezus pa jim od¬ govori: „ V imenu svojega Očeta sem vam pokazal veliko dobrih del; zavoljo katerega me hočete kamenjati?“ Judje mu pravijo: „Zavoljo kadcega dobrega dela te nočemo ka¬ menjati, ampak zavoljo preklinjanja Božjega, ker se sam delaš Boga, ko si vendar le človek. “ Jezus jim pa odgovori: „Ako ne delam del svojega Očeta, mi ne verujete. Ako jih pa delam, verujte vsaj delom, ako nočete verjeti meni, da svoznate, da je Oče v meni, jaz pa v njem J Tedaj ga hočejo zgrabiti. On pa jim uide iz rok in gre onkraj Jordana. 54. Bogati mladenič. t Nekoliko potem pride bogat mladenič Gospodu naproti, pade predenj ter ga vpraša: „Učenik, kaj naj storim, da za- dobim večno življenje?” Jezus mu odgovori: „Ako hočeš v živ¬ ljenje iti, izpolnjuj zapovedi.” Mladenič dalje vpraša: „Katere?“ Jezus mu odgovori: „Te le: Spoštuj očeta in mater; ne ubijaj; ne prešuštvuj; ne kradi; ne pričaj po krivem; ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe.” Mladenič mu vesel reče: „Yse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; kaj mi še manjka?” Jezus ga ljubeznivo pog'eda in mu reče: „Eno ti še mamka. Ako hočeš popoln biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim; in boš velik zaklad imel v nebesih; potlej pridi in hodi za menoj.” Ko mla¬ denič to sliši, odide žalosten; imel je namreč veliko premoženje. — 169 — 55. Vedno plačilo. Delavci v vinogradu. Peter je bil zavoljo obljube, katero je Jezus dal bogar- temu mladeniču, zelo vesel in ga je vprašal: „Glej, mi smo vse zapustili in smo vsi šli za teboj; kaj bo torej nam? Jezus jim je rekel: „Pesnično vam pravim, da ob prerojenju, kadar bo Sin človekov sedel na sedežu svojega veličastva, boste tudi vi, kateri ste šli za menoj, sedeli na dvanajst sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In sleherni, kateri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena, bode stoterno prejel in dosegel večno življenje J Da bi pa ne mislili, da se bo v Božjem kraljestvu plačilo delilo tako, kakor na tem svetu, pripoveduje jim to le priliko: „Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, kateri je zjutraj zgodaj šel najemat delavcev v svoj vinograd. Kadar je najel delavcev po denarju na dan, poslal jih je v svoj vinograd. — In ob tretji uri je vun šel in videl druge na trgu brez dela stati, in jim je rekel: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal. In oni so šli. — Spet je vun šel ob šesti in deveti uri, in je storil ravno tako. — Okoli enajstih pa je vun šel in našel druge postajati, in jim reče: „Kaj stojite tukaj brez dela ves dan? Peko mu: Ker nas ni nihče najel. Tedaj jim reče : Pojdite tudi vi v moj vinograd! — Kadar se je pa storil večer, reče gospod vinograda svojemu hišniku: Pokliči delavce in daj jim plačilo, in začni od poslednjih do prvih. Prišli so torej, kateri so bili okoli enajste ure najeti, in so prejeli vsak po denarju. Ko so pa prišli tudi prvi, menili so, da bodo več prejeli; pa tudi oni so prejeli po denarju. In ko so ga prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, rekoč: Le-ti poslednji so le eno uro delali, pa si jih enake storil nam, ki smo prenašali tezo dneva in vročino. On pa je odgovoril in rekel enemu izmed njih: Prijatelj, ■ne delam ti krivice; ali se nisi z menoj pogodil za denar? Vzemi, kar je tvojega in pojdi; hočem pa tudi temu poslednjemu dati, kolikor tebi. Ali mi ni pripuščeno storiti, kar hočem? Je-li tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober? — „Tako,“ sklene Jezus, „bodo poslednji prvi, prvi pa po¬ slednji; zakaj veliko jih je poklicanih, malo pa izvoljenih. 170 56. Jezus obudi Lazarja. f Sestri Marija in Marta v Betaniji ste imeli brata, po imenu Lazar, katerega je Jezus jako ljubil. Lazar hudo zboli. Sestri torej pošljete do Jezusa in mu izporočite: „Gospod, glej, on, ki ga ljubiš, je bolan.“ Ko Jezus to sliši, reče: „Ta bolezen ni za smrt, v temuč je na čast Božjo, da bo Sin Božji po nji poveličan. Crez dva dni pa je rekel svojim učencem: Pojdimo v Betanijo! Lazar, naš prijatelj, spi; pa grem, da ga zbudim iz spanja." Tedaj mu pravijo učenci: „Gospod, ako spi, bo ozdravel.“ Zakaj oni so menili, da Jezus govori o navadnem spanju. Torej jim Jezus nato razločno reče: Lazar je umrl, in vesel sem zavoljo vas, da me ni bilo tam, zato da verujete; pa pojdimo k njemu l“ t Ko je Jezus tja prišel, je Lazar v grobu ležal že štiri dni. Sestri ste bili silno žalostni, in veliko prijateljev in znancev ju je obiskalo, da bi ju tolažili zavoljo brata. Ko Marta sliši, da gre Jezus, zapusti obiskavce, teče Jezusu naproti in mu reče: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat nebi bil umrl. Pa tudi zdaj vem, da česar koli boš Boga prosil, ti bo Bog dal." Jezus ji reče: „Tvoj brat bo vstal.“ Marta mu odgovori: „Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan." Jezus ji pravi: „Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje v me, bo živel, akoravno umrje: in kdor koli živi in v me veruje, ne bo umrl vekomaj. Veruješ-li to?" Ona mu reče: „Kaj pa, da verujem, Gospod, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na ta svet.“ f Ko je bila izgovorila, vrnila se je domu in je natihoma poklicala Marijo, svojo sestro, rekoč: „Učenik je tukaj, in te kliče.“ Marija hitro vstane in gre k Jezusu. Ko so znanci, ki so bili pri nji v hiši, videli, daje Marija hitro vstala, šli so za njo, rekoč: „H grobu gre, da bo tam jokala." Ko je torej Marija prišla k Jezusu, pade mu k nogam in jokaje reče: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl." Tudi Judje, ki so bili ž njo prišli, so jokali. Ko jih Jezus vidi, zgrozi se v duhu in se mu užali, in reče: „Kam ste ga položili?" Reko mu: „Gospod, pojdi in poglej!" In Jezus se je zjokal. Tedaj so Judje rekli: „ Glejte, kako ga je ljubil!" t Grob pa je bil v skalo vsekan in s kamenom pokrit. Ko Jezus pride pred grob, reče: „Odvalite kamen!" Marta pa mu pravi: „Gospod, že smrdi, zakaj štiri dni že leži." Jezus pa ji reče: „Ali ti nisem rekel, da, ako veruješ, boš videla čast Božjo?" Tedaj so kamen odvalili. Zdaj Jezus oči kvišku po¬ vzdigne in reče: „Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji, 171 rekel sem, da verujejo, da si me ti poslal.“ Potem na ves glas zavpije: „Lazar, pridi vun!“ — In ta, ki je bil umrl, je pri ti priči vun prišel, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil v prt zavit. Torej jim Jezus reče: „Razvežite ga, da bo mogel iti.“ 57. Jezus prerokuje svoje trpljenje in svojo smrt. — Cahej. f Veliko Judov, ki so videli Lazarjevo obujenje. je verovalo v Jezusa. Nekateri izmed njih pa so šli k farizejem povedat, kaj je Jezus storil. Farizeji in pismarji se torej snidejo ter se posvetujejo, rekoč: „Kaj hošemo storiti? Ta človek dela veliko čudežev. Če ga pa pustimo tako delati, bo vse ljudstvo verovalo vanj.“ In sklenili so ta dan, Jezusa umoriti. Jezus pa se jim odmakne, ker njegova ura še ni bila prišla, in je šel v kraj blizu puščave. * Črez šest dni pa reče dvanajsterim: „ Glejte, gremo gori v Jeruzalem, in sin človekov bo izdan velikim duhovnom in pismarjem. Na smrt ga bodo obsodili in izdali nevernikom, in ti ga bodo zaničevali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal od smrti. f V Jeruzalem grede je prišel blizu mesta Jerihe. Ondi je živel mož, po imenu Cahej. Ta je bil viši cestninarjev in bogat. Tudi on bi bil rad videl Jezusa; ni ga pa mogel videti 172 zavoljo ljustva, ker je bil majhne postave. Torej je naprej tekel in je zlezel na divjo smokev, mimo katere je bilo Jezusu iti. Ko Jezus pride na tisto mesto, ozič se na drevo in reče: »Cahej, stopi hitro d61i, ker danes moram ostati v tvoji hiši." Cahej hitro doli stopi in ga z veseljem sprejme v svojo hišo. Vsi, kateri so to videli, so godrnjali in reki: „H grešnemu človeku je šel v hišo!“ Cahej pa je pristopil h Gospodu in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim, in ako sem koga kaj ogoljufal, četverno povrneml“ t Jezus mu odgovori: »Danes je zveličanje došlo ti hiši; ker Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega." 58. Marija mazili Jezusa. Iz Jerihe je šel Je?us dalje v Betanijo. Ondi so mu napra¬ vili večerjo. Lazar je bil eden izmed njih, ki so bili pri mizi. Marta je stregla Gospodu, Marija pa je prinesla libro dragega mazila prave narde v alabastrovi pušici, zlila ga je na njegovo glavo, mazilila mu noge ter jih brisala s svojimi lasmi, in vsa hiša je bila napolnjena z duhom tega mazila. Nekateri učenci so bili zavoljo tega nevoljni in so rekli med seboj: »Čemu ta potrata?" Eden izmed njih pa, Juda Iškarijot je rekel: »Zakaj se to mazilo ni prodalo za tri sto denarjev in dalo ubogim?" To pa je rekel, ne da bi mu bilo skrb za uboge, temuč ker je mošnjo imel in nosil miloščino, ki so jo vanjo metali za Jezusa in za njegove učence, in si je iz lakomnos i večkrat kaj ukradel iž nje. Jezus je vedel, kaj je med učenci, torej jim reče: »Kaj nadlego delate ti ženi? Dobro delo je nad menoj storila; zakaj ker je to mazilo zlila na moj život, je to storila za moj pogreb. Uboge imate vselej med seboj, mene pa nimate vselej. Resnično vam pravim, kjer koli se bo oznanjal ta evangelij, privilo se bo tudi v njen spomin, kar je nad menoj storila." 59. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. * Drugi dan je šel Jezus iz Betanije v Jeruzalem. Ko je prišel blizu trga Bctfage pri Oljski gori, poslal je dva svojih učencev in jima je rekel: »P'jdita v vas, katera je pred vama, in brž bosta našla oslico privezano in žrebe pri nji; odvežita ga in mi pripeljita. In če vama kdo kaj poreče, recita, da ga Gospod potrebuje, in brž vama ga bo izpustil." * Učenca sta šla in sta vse tako našla, kakor jima je bil Jezus povedal. Pripeljeta mu žrebe. Pregrneta ga s svojimi oblačili in posadita Jezusa nanj. Ko je jezdil dalje, nabiralo 173 se je okrog njega silno veliko ljudi, ki so vpili od veselja na ves glas. Nekateri so razgrinjali svoja oblačila po potu, nekateri pa veje sekali z drevja in stlali na pot. Množice pa, katere so šle spredaj in zadaj, so vpile, rekoč: „Hozana sinu Davidovemu. Hvaljen bodi, kateri ide v imenu Gospodovem! Hozana na višavi!“ Med množicami so bili tudi nekateri farizeji, ki so iz nevoščljivosti in sovraštva preganjali Jezusa po vseh njegovih stopinjah. Torej se nad toliko veselim vpitjem, s katerim so množice Jezusa v Jeruzalem spremljale, tako razsrdd, da Jezusu samemu rekd: „Učenik, posvari svoje učence!" Jezus pa jim odgovori: „Pravim vam, da bodo kameni vpili, če ti molče!" * Kolikor bliže je Jezus Jeruzalemu, toliko veče prihaja veselo vpitje. In izpolnilo se je staro prerokovanje Caharije preroka: »Veseli se, Jeruzalem! Glej, tvoj kralj ide k tebi ko Zveličar: ubog je, sedi na žrebetu osličinem." Med tem se pa Jezus spomni trdovratnosti Jeruzalemskega mesta, in razjoka se nad jim, rekoč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir. Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Glej, prišli bodo dnevi nadte, in tvoji sovražniki te bodo obdali z nasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani. V tla bodo pomandrali tebe in tvoje otroke, in v tebi ne bodo kamena na kamenu pustili, zato ker nisi poznalo časa svojega obiskanja. 174 * Jezus je šel skozi Jeruzalemske ulice naravnost v tempelj. Vse mesto je bilo po koncu. Od vseh strani so mu prinesli bolnikov, hromovih in slepih, in vse je ozdravil. Od veselja so začeli vnovič otroci vpiti: „Hozana sinu Davidovemu!“ Farizeji se še bolj razjeze in mu rečejo: „Ali slišiš, kaj ti pravijo ? 11 Jezus jim pa odgovori: „Kaj pa da! Ali niste nikoli brali: Iz ust otrok in sesajočih si hvalo si napravil? 1 ' 60. Kraljeva ženitnima in davčni denar. Na veder se je Jezus iz Jeruzalema vrnil v Betanijo. Vsak dan pa je šel spet v mesto, in je učil v templju. Žalostnega srca se je spominjal omahljivosti in trdo¬ vratnosti judovskega ljudstva ter jim pripoveduje to-le priliko: „Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kateri je napravil ženitnim svojemu sinu. Poslal je torej svoje hlapce poklicat povabljene na zenitnim; pa niso hoteli priti. Spet je poslal drugih hlapcev, rekoč: Povejte po¬ vabljenim: Glejte, svoje kosilo sem pripravil, moji junci in pitana žival je zaklana, in vse je pripravljeno, pri¬ dite na zenitnim! Ali oni niso marali in so sli, eden na svojo pristavo, eden pa po svoji kupčiji. Drugi pa so zgrabili njegove hlapce, ter so jih zasramovali in pobili. Ko je kralj to slišal, se je razsrdil, in je poslal svoje vojske, in je pokončal tiste ubijavce, in požgal njih mesto. Potlej rede svojim hlapcem: Zenitnina je sicer priprav¬ ljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja, in katere koli najdete, pokličite jih na ženit¬ nim. In šli so njegovi hlapci na ceste, in so jih nabrali, kolikor so jih našli, hude in dobre; in zenitnina je bila napolnjena s svati! Prišel je pa kralj gledat svatov; in je videl ondi človeka, ki ni bil svatovsko oblečen, in mu rede: „Prijatelj, kako si leseni prišel, ker nimaš svatov¬ skega oblačila! On pa je umolknil. Tedaj je kralj rekel služabnikom: Zvežite mu roke in noge, in vrzite ga v skrajno temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi. Farizeji in pismarji so dobro vedeli, da ta prilika zadeva zlasti nje. Jezni torej se snidejo in posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi, da bi ga mogli obsoditi. In pošljejo do njega v tempelj svojih učenčev s herodijani vred, rekoč: „ Učenik, vemo, da si resničen, in po resnici 175 učiš pot Božjo, in da ti ni mari za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam, kaj se ti zdi, ali se sme davek dajati cesarju, ali ne? — Judje so namreč silno neradi prenašali rimsko gospostvo; Herod pa in njegovi so bili za Rimljane. Farizeji so si torej mislili: Ako Jezus reče, da se sme, razžalil bo Jude; ako poreče, da ne, bo pa razžalil Heroda in Rimljane. Toda Jezus je spoznal njih zvijačo in je rekel: „Pokažite mi davčni denar!" In podali so mu denar. Tedaj jili Jezus vpraša: „Cigava je ta podoba in napis? 1 Reko mu: „ Cesarjeva." Tedaj jim reče: „Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega! 1 — Ko so to slišali, so se začudili njegovi modrosti, s katero je osramotil njih zvijačnost, in so ga molče popustili. 61. Dar uboge vdove. Prerokovanje o razdejanju Jeruzalemskega mesta in o končanju sveta. t Jezus je bil še dalje v templju. Nekega dne je gledal, kako so ljudje denarje metali v pušico. Veliko bogatih je veliko vrglo vanjo. Med drugimi je prišla tudi uboga vdova, in je dva denarca vrgla vanjo. Ko Jezus to vidi, pokliče svoje učence in jim reče: »Resnično vam pravim, da ta uboga vdova je več vrgla vanjo, kakor vsi. Zakaj ti vsi so vrgli od svoje obilnosti; ta pa je vrgla vse, kar je imela. f Ko je šel Jezus ravno pred solnčnim zahodom iz templja, so učenci pregledovali prelepo tempeljsko poslopje. In izmed njih mu eden reče: „Učenik, poglej, kakšni kameni, in kakšno zidanjel“ Jezus jim odgovori: „Ali vidite vsa ta poslopja? Resnično vam pravim: Dnevi bodo prišli, ob katerih ne bo puščen kamen na kamenu, kateri bi ne bil razvaljen." Ko pridejo na Oljsko goro, usede se Jezus s svojimi učenci ondi. S te visočine je bilo mesto in tempelj ravno pred njihovimi očmi. Pri tem lepem pogledu ga učenci vprašajo: „Učenik, povej nam, kdaj bo to? in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in končanja sveta?' 1 Jezus jim odgovori: t „Kadar boste videli, da je Jeruzalem z vojsko obležen, takrat vedite, da je blizu njegovo razdejanje. Tedaj naj beži na gore, kdor je zunaj mesta v Judeji, in kdor je na polju, ne vračaj se jemat svoje suknje. Zakaj takrat bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je ne bo. Padali bodo pod mečem, in ujeti bodo odpeljani med vse narode; Jeruzalem pa bodo neverniki poteptali, dokler se ne izpolnijo časi nevernikov." 176 f Preden se pa to zgodi, bo jih veliko prišlo, ki bodo rekli: „ Jaz sem Kristus, in veliko jih bodo zapeljali. Slišali boste o vojski in uporih; narod bo vstal zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; in tu in tam bo kuga, lakota in potresi/ t „Vse to pa je začetek vseh stisk. Zakaj kmalu potem, ko bo evangelij oznanjevan vsem narodom, bo solnce otemnelo in luna ne bo dala svoje svetlobe, in zvezde bodo z neba padale, in moči nebeške se bodo gibale. Na zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in čakanja tistega, kar ima priti nad ves svet. In takrat se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega na nebu, in vsi rodovi bodo videli Simi človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In on bo poslal svoje angele s trobento, in zbrali bodo njegove izvoljene od četverih vetrov od konca do konca neb&. Nebo in zemlja bo prešla, moje besede ne bodo prešle. Razdejanje Jeruzalemskega mesta, ki se je 37 let pozneje zgodilo natanko po prerokovanju, nam je zvest porok, da se bo tudi prerokovanje o končanju sveta gotovo do pičice izpolnilo. 62 . O deseterih devicah in o talentih. f Jezus dalje govori: „Varujte se, da vaša srca ne bodo preobložena v požrešnosti in pijanosti in časnih skrbeh; in da tisti dan nagloma na vas ne pride. Zakaj kakor zadrga bo prišel nad vse, ki prebivajo po vsi zemlji." Potem jim je Jezus razjasnil to opominjanje v naslednjih prilikah: t „Nebeško kraljestvo bo podobno deseterim devicam, katere so vzele svoje svetilnice, in so šle ženinu in nevesti naproti. Pet jih je bilo nespametnih, pet pametnih. Pet nespametnih je vzelo svetilnice, olja pa niso vzele s seboj. Pametne so pa vzele olja v svojih posodah s svetilnicami vred. Ker se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči pa je nastal šum: Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti. Takrat so vstale vse tiste device, in so pripravljale svoje svetilnice. Nespametne pa so rekle modrim: Dajte nam svojega olja, ker naše svetilnice ugasujejo. Pametne pa so odgovorile, rekoč: Da ga kje ne zmanjka nam in vam, pojdite raje k prodajavcem in si ga kupite. Kadar so pa šle kupovat, prišel je ženin; in pripravljene so šle ž njim na ženitnino, in duri so se zaprle. Poslednjič pa pridejo tudi one device, rekoč: Gospod, gospod odpri nam! On pa je odgovoril in rekel: Resnično vam pravim, ne poznam vas. Oujte torej." sklene Jezus priliko, ,,ker ne veste ure, ne dneva." f »Zgodilo se bo kakor imenitnemu možu, kateri je šel na tuje, da bi se ondi polastil kraljestva. Preden odide, je — 177 — poklical svoje hlapce, in jim je izročil svoje blago. Dal je enemu pet talentov, enemu dva, enemu pa eden, vsakemu po njegovi zmožnosti. Kupčujte ž njimi, reče jim, dokler domu ne pridem; in brž potem odrine. Šel je tedaj tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je kupčeval ž njimi in je pridobil pet drugih. Ravno tako je tudi oni, ki je bil prejel dva, pridobil dva druga. Ta pa, ki je bil prejel le eden, je šel in ga je zakopal v zemljo in skril denarje svojega gospoda. Crez dolgo časa pa pride gospod tistih hlapcev in ima račun ž njimi. Pristopil je najprej tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih talentov, rekoč: „Gospod, pet talentov si mi izročil; glej, pet drugih sem pridobil.” Njegov Gospod mu je rekel: „Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, bom te postavil nad veliko; pojdi v veselje svojega gospoda. Pa tudi oni, ki je bil prejel dva talenta, pristopil je in rekel: Gospod, dva talenta si mi izročil; glej, dva druga sem pridobil. Njegov gospod mu je rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, bom te postavil nad veliko; pojdi v veselje svojega gospoda.” f „ Poslednjič je pristopil tudi ta, ki je bil prejel en talent, in rekel: Gospod, vem, da si trd človek, da žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal. Zato sem se te bal, ter sem šel in skril tvoj talent v zemljo. Glej, tukaj imaš, kar je tvojega. Njegov gospod pa je odgovoril nevoljen in mu rekel: Schuster, Zgodbe. XT. 707. - 178 J— Hudobni in leni hlapec! Vedel si, da žanjem, kjer nisem raz¬ sipal; torej bi bil moral moje denarje dati menjavcem, in kadar bi bil jaz prišel, bil bi prejel svoje z obrestjo. Vzemite mu torej talent, — reče okoli stoječim — in dajte ga onemu, ki ima deset talentov. Zakaj vsakemu, kateri ima, bo se dalo, in imel bo obilno; kdor pa nima, mu bo še to, kar se zdi da ima, odvzeto. Nepridnega hlapca pa vrzite v skrajno ■ temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. 65. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj. * * Ko je bil Jezus svoje učence opomnil, naj se za poslednjo sodbo dobro pripravijo, jim tudi popiše to sodbo, in sicer s temi le besedami: „Kadar pride Sin človekov v svojem veličastvu, in vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na sedežu svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in bo jih ločil, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.” * „Takrat poreče nebeški kralj tistim, kateri bodo na njegovi desnici: Pojdite, blagodarjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta, Zakaj lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho; nag sem bil, in oblekli ste me; bolan sem bil, in obiskali ste me; ■F . "' .. " v .. — 179 — v ječi sem bil, in prišli ste k meni. Tedaj mu bodo pravični odgovorili, rekoč: Gospod, kdaj smo ti to storili? Kralj pa jim bo odgovoril: Resnično vam pravim, kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, storili ste meni." * »Potlej poreče tudi tistim, kateri bodo na levici: Poberite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Zakaj lačen sem bil, pa mi niste dali jesti; žejen sem bil, pa mi niste dali piti; tuj sem bil, pa me niste vzeli pod streho; nag sem bil, pa me niste oblekli; bolan in v ječi, pa me niste obiskali. Tedaj mu bodo tudi oni odgovorili, rekoč: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, ali žejnega, ali tujega, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, pa ti -nismo postregli? On pa jim bo odgovoril: Resnično vam pravim, 12 * 180 česar niste storili kateremu mojih najmanjših bratov, tudi meni niste storili. 1 * „In ti pojdejo v večno trpljenje; pravični pa v večno življenje . 11 Poslednja velika noč. Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. 64. Velikonočno jagnje. Umivanje nog. * Prvi dan velikonočnih praznikov, ko je bilo treba velikonočno jagnje klati, pristopili so učenci k Jezusu in so ga vprašali: „Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje ? 11 Jezus reče Petru in Janezu: „Pojdita v mesto, in srečal vaju bo človek, kateri ponese vrč vode; idita za njim v hišo, v katero pojde, in recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kje je moja obednica, kjer bom velikonočno jagnje jedel s svojimi učenci? In pokazal vama bo veliko obednico pogrnjeno; ondi nam pripravita." — Učenca gresta in prideta v mesto in najdeta, kakor jima je bil Jezus povedal; in pripravila sta velikonočno jagnje. Ko se je bilo zvečerilo, prišel je Jezus z dvanajsterimi, ter za mizo sedel in rekel: „Iz srca sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami, preden trpim. Pravim vam: od zdaj ga ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjeno v Božjem kraljestvu . 11 * Po jedi velikonočnega jagnjeta vstane Jezus, sleče zgorenje oblačilo, vzame prt ter se ž njim opaše, vlije vode v torilo, da bi apostolom noge umival in jim jih s prtom brisal. Ko je hotel začeti pri Petru, ostrmi Peter in reče: Gospod, ali ti mi boš noge umival ! 11 Jezus mu odgovori: „Kar jaz delam, ti zdaj ne veš; vedel pa boš potlej . 11 Peter mu reče: „Ne boš mi umival nog, vekomaj nel“ Jezus mu pa odgovori: „Ako te ne umijem,- ne boš imel deleža z menoj . 11 Tedaj mu reče Peter: „Gospod, ako je tako, ne samo nog ampak tudi roke in glavo! 1 * * Ko je bil Jezus apostolom umil noge, vzel je svoja oblačila, sedel je spet za mizo in jim rekel: „Ako sem jaz, Gospod in Učenik, vam noge umil, morate tudi vi eden dru¬ gemu noge umivati. Zakaj zgled sem vam dal, da ravno tako tudi vi storite, kakor sem storil jaz vam.“ 65. Jezus postavi presveto rešuje Telo in prerokuje, da ga bo Juda izdal. Jezus vzame kruh, ki je bil pred njim, v svoje svete in častitljive roke, povzdigne svoje oči proti nebu, k Bogu, svojemu vsemogočnemu Očetu, posveti kruh 181 in ga da svojim učencem, rekoč: „Vzemite in j e j te: e moje telo, katero bo za vas dano/’ avno tako je vzel tudi kelih z vinom, je zahvalil, posvetil ga in dal svojim učencem, rekoč: „Yzemite, innijte vsi iz njega; to je moja kri, kri nove zaveze, katera bo za vas in njih veliko prelita v odpuščen j e grehov. To storite v moj Kmalu potem je bil prežaljen v duhu in je rekel: „Resnično resnično vam pravim: Eden izmed vas me bo izdal!“ Učenci se silno ustrašijo, pogledujejo se med seboj in.eden za drugim vprašajo: „Ali sem jaz, Gospod?“ — Jezus jim reče: „Eden izmed dvanajsterih, kateri pomaka z menoj roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je sklenjeno, a vendar gorje človeku, po katerem bo izdan. Bolje bi mu bilo. da bi ne bil rojen tisti človek l“ * * Janez, ki ga je Jezus posebno ljubil, je slonel Jezusu na prsih. Temu torej pomigne Simon Peter, naj vpraša Jezusa, koga meni. Janez se torej nasloni na Jezusove prsi in ga tiho vpraša: „Gospod, kdo je?“ Jezus mu odgovori: „Tisti je, kateremu bom jaz podal pomočeni kruh/ In pomočil je kruh in ga dal Judu lškarjotu. Juda vzame grižljaj, in ko ga použije, šel je satan vanj. Juda vstane, gre k Jezusu in ga vpraša: spomin, 182 „Učenik, ali sem jaz?“ Jezus mu odgovori: „Ti si! — Kar pa misliš storiti, brž stori!“ Tedaj je Juda vstal in brž vunkaj šel, da ga je izdal; zakaj pogodil se je že bil z velikimi duhovni in starejšinami ljudstva, da jim hoče Jezusa za trideset srebrnikov prodati. Ko Juda otide, Jezus slovesno reče: „Zdaj bo Sin človekov poveličan, in Bog v njem.“ 66. Jezus prerokuje, da ga bo Peter zatajil, in slovo jemlje od apostolov. * „ Otročiči" — Jezus dalje ljubeznivo govori — „še malo časa sem pri vas. Za slovo vam dajem novo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen imeli med seboj." Simon Peter prestrašen vpraša Jezusa: „Gospod, kam pa greš?" Jezus odgovori: „Kamor jaz grem, zdaj ne moreš iti za menoj." Peter pravi: „Zakaj ne morem zdaj iti za teboj? Svoje življenje zate postavim!" Jezus mu pa odgovori: „Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; toda jaz sem prosil zate, da ne jenja tvoja vera; in ti, kadar se boš nekdaj izpreobrnil, potrdi svoje brate. To noč se boste vi vsi pohujšali nad menoj; zakaj pisano je: Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile.’ 4 Na to reče Peter: „Ko bi se tudi vsi pohujšali nad teboj, jaz se ne bom nikdar pohujšal. Gospod, s teboj sem pri¬ pravljen iti v ječo in smrt." Jezus pa mu odgovori: „Ali svoje življenje boš zame postavil? Resnično, resnično ti pravim, da to noč, preden petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil!" f Te Jezusove besede so silno prestrašile apostole. Jezus jih torej tolaži, rekoč: „Vaše srce naj se ne prestraši. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč, in zdaj grem tja, vam mesto pripravit. Potem spet pridem in vas bom k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Pot pa veste." Tedaj mu Tomaž reče: „Gospod, kako moremo vedeti pot?" Jezus odgovori: „Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor po meni. Ker pa grem tja, bom prosil Očeta, in dal vam bo drugega Tolažnika, da pri vas ostane vekomaj, Duha resnice. Ta Tolažnik, sveti Duh, vas bo učil vse, in vas bo opominjal vsega, kar koli sem vam jaz govoril. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne kakor ga daje svet, vam ga jaz dam. Ne bom več veliko govoril z vami; pride namreč vojvoda tega sveta. Pri meni bi sicer nič ne imel, ako bi jaz ne hotel; svet naj pa spozna, da ljubim Očeta 183 in delam tako, kakor mi je Oče zapovedal. Vstanite in pojdimo odtod.“ — Ko je bil Jezus to izrekel, odpeli so zahvalno pesem in šli proti Oljski gori. * * * f Po poti jim je Jezus dalje govoril: „Jaz sem prava vinska trta, moj Oče pa je vinogradnik. Vsako trto, katera v meni ne rodi sadii, bo odrezal; vsako pa, katera rodi sad, bo otrebil, da rodi več sadu. Ostanite v meni, in tudi jaz bom v vas ostal. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, on rodi veliko sadu. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, ako ne ostane na trti, tako tudi vi ne, ako ne ostanete v meni; ker brez mene ne morete nič storiti. Kdor ne ostane v meni, bode odrezan in usehnil, kakor mladika, ki se pobere, v ogenj vrže in zgori. “ * * * f Potem je Jezus proti nebu pogledal in rekel: „Oče, ura je prišla! Poveličal sem te na zemlji; dokončal sem delo, katero si mi dal. In zdaj ti, Oče, mene poveličaj z veličastvom, katero sem imel pri tebi, preden je bil svet. Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal. Spoznali so, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal. Torej prosim zanje, sveti Oče, varuj jih hudega. Posveti jih; zakaj kakor si ti mene na svet poslal, tako sem tudi jaz nje poslal po svetu. Pa ne prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih besedi verovali v mene, da bodo vsi oni, kakor ti, Oče, v meni, in jaz v tebi. Oče, hočem, da bodo tisti, katere si mi dal, tudi z menoj tam, kjer sem jaz, da vidijo moje veličastvo, katero si mi dal; ker si me ljubil pred začetkom sveta. 11 67. Jezus na Oljski gori. Jezus je šel zdaj s svojimi apostoli črez potok Cedron na Oljsko goro. Stopili so na vrt neke pristave, kateri se je reklo Getzemani *). Pri vhodu reče Jezus apostolom': „Sčdite tukaj, da grem tja in molim V Le Petra, Jakoba in Janeza je seboj vzel in ž njimi, šel bolj na vrt. Zdaj je začel žalosten in otožen prihajati, tresti se in trepetati; torej reče: „Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj,‘in čujte in .molite z menoj. Nato se za lučaj daleč odtegne od njih, pade na svoj obraz in moli, rekoč: „Moj Oče, ako je mogoče, vzemi *) Glej obris Jeruzalemskega mesta na zemljevidu. 184 ta kelih od mene: ali vendai* ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti! Po ti molitvi Jezus vstane in se vrne k svojim trem apostolom; oni pa so spali od žalosti. Torej jih zbudi in reče Petru: „Simon, ali spiš? Torej niste mogli eno uro čuti z menoj ? čujte in molite, da ne pridete v izkušnjavo! Duh je sicer voljen, meso pa slabo. w — Potem gre vdrugič in moli: „Moj Oče, ako ne more ta kelih mimo iti, kakor da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja! Crez nekoliko časa se spet k učencem vrne in jih zopet najde spčče. — Zopet jih popusti in moli vtretjič ravno s tistimi besedami. Tedaj ga obidejo smrtne težave, in njegov pot je bil kakor krvave kaplje, ki so padale na tla. On pa še dalje in prisrčneje moli. Kar se mu prikaže angel z nebes in ga potrdi. Nato se vrne k učencem ter jim reče: „Spite zdaj in počivajte! Približala se je ura, in Sin Človekov 1)0 izdan grešnikom v roke."’ ■— „Vstanite, pojdimo! Glej on, ki me bo izdal, je blizu/ 185 68. Jezus ujet. Ko je Jezus še govoril, pride Juda in ž njim velika množica s svetili, baklami, z meči in koli. Juda jim je bil poprej znamenje dal, rekoč: „Katerega bom poljubil, tisti je; njega primite / 1 Ko je torej ugledal Jezusa, hitro k njemu stopi in reče: „Zdravbodi. učenik!“ in ga je poljubil. Jezus mu odgovori: „Prijatelj, čemu si prišel? Juda, s poljubom izdaješ Sina človekovega? 1 ' — Nato Jezus stopi pred druhal in jo vpraša: „Koga iščete? ' Oni mu odgovorč: „Jezusa Nazareškega. Jezus jim reče: „Jaz sem ! Pri ti besedi vsi odstopijo in, kakor bi jih bila strela udarila, popadajo na zemljo. Ko so od strahu zopet k sebi prišli, vpraša jih Jezus drugič: „Koga iščete ? 1 Odgovorč mu: „Jezusa Nazareškega!' Jezus pravi: „Poveaal sem vam, da sem jaz: ako torej mene iščete, pustite te (moje učence) iti! — Tedaj so pristopili in so ga prijeli. * * Ko učenci to vidijo, reko: „Ali naj z mečem mahnemo ? 11 In Peter res potegne meč in mahne po hlapcu velikega duhovna, kateremu je bilo ime Malh, ter mu odseka desno uho. Ali Jezus reče Petru: „Vtakni meč v nožnico! Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več ko dvanajst legi- jonov angelov? Kako bi se torej dopolnila pisma?“ Potem se dotakne hlapčevega ušesa in mu ga zaceli. Potlej je Jezus radovoljno roke podal in se dal zvezati. Takrat so ga vsi učenci zapustili in so zbežali. Le Peter in Janez sta šla od daleč za njim. 69. Jezus pred Anorn in Kajfom. * * Druhal je Jezusa najpoprej peljala k Anu, kateri je bil prej to leto veliki duhoven in tast tedanjega velikega du¬ hovna Kajfa. Ana ga je vprašal za njegove učence in njegov nauk. Jezus mu je ves pohleven odgovoril: „Jaz sem očitno govoril in učil; vprašaj tiste, kateri so me slišali." Zavoljo teh besedi ga eden izmed hlapcev s pestjo udari za uho, rekoč: „Ali tako odgovarjaš velikemu duhovnu?" Jezus mu ljubeznivo odgovori: ,.Ako sem hudo govoril, izpričaj; ako sem pa prav govoril, kaj me biješ?" * * Ana je poslal Jezusa zvezanega h Kajfu, kjer so bili že zbrani pismarji in starejšine ljudstva. Zborni možje bi bili radi našli kaj nad Jezusom, da bi ga bili mogli na smrt 186 obsoditi. Toda niso mogli. Sicer so bili veliko krivih prič podkupili, da bi bile krivo pričale zoper njega. Toda njih pričanje se ni ujemalo. Poslednjič pridete dve krivi priči, in ste rekli: „Ta je govoril: Jaz morem podreti tempelj Božji, pa ga v treh dneh zopet sezidati." Ali tudi njuno pri¬ čanje je bilo različno v več rečeh. — Zdaj veliki duhoven vstane, stopi na sredo in reče Jezusu: „Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti pričajo zoper tebe?" Jezus pa je molčal. — Zopet mu veliki duhoven reče: „Kotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin Božji?" — Nato mu Jezus slovesno in resnobno reče: „Jaz sem! — Pravim vam pa: posehmal boste videli Sina človekovega sedeti na desnici moči Božje, in priti v oblakih neba." Tedaj veliki duhoven svoja oblačila raztrga in pravi: „Kaj potrebujemo še prič? Saj ste sami slišali, da je preklinjal Boga; kaj se vam zdi?" In vsi zavpijejo: „Smrti je vreden!“ 70. Peterjzataji Jezusa. Juda obupa. * * Peter in Janez sta šla od daleč za Jezusom na dvo¬ rišče velikega duhovna. Sredi na dvorišču so bili vojščaki in hlapci zakurili, in so se greli okrog ognja, ker je bila mrzla noč. Peter je bil sedel k njim, da bi videl, kako se bo z Jezusom iztekla. Tedaj pride vratarica, ugleda Petra in reče: „Tudi ti si bil z Jezusom Nazareškim." Peter se je ustrašil, in je 187 pred vsemi tajil, rekoč: „Jaz ne, saj ga še ne poznam. In petelin prvič zapoje. “ Kmalu potem hlapec na Petra kazaje reče: „Tudi ta je eden izmed učencev." Peter je,spet tajil in prisegal, rekoč: „Jaz ne poznam tega človeka." Črez nekoliko časa pridejo drugi in pravijo: »Resnično, tudi ti si eden izmed tistih: Galilejec si; tvoj jezik te razodeva." Peter pa je začel spet rotiti se in prisegati: „Ne poznam tega človeka." — In pri ti priči petelin vdrugič zapoje. — Gospod pa se je ozrl in je pogledal Petra. Ta pogled Petra presune, in spomnil se je Gospodovega prerokovanja: Še to noč, preden ho petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zajatil. — Ves skesan je šel iz dvorišča in se je bridko zjokal. * * Vojaki in sodni hlapci so Jezusu črez noč, kar so mogli, hudega delali. Nekateri so mu v obraz pljuvali, nekateri so mu oči zakrivali, in ga v obraz in za uho s pestmi bili, ter ga vpraševali, rekoč: „Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril?" In še več hudega so ž njim počenjali in preklinjali ga. * * Ko se je storil dan, sešel se je veliki zbor še enkrat in vnovič izrekel nad Jezusom smrtno sodbo. Ko je Juda to slišal, se je skesal svojega hudičevega dejanja. Nazaj je prinesel trideset srebrnikov velikim duhovnom in starejšinam in jim rekel: „Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kril" Oni pa so mu odgovorili: „Kaj to nam mari? Ti glej!" In vrgel je od sebe srebrnike v tempelj, je šel in se v obupnosti z vrvjo obesil. 188 71. Jezus pred Pilatom in Herodom. * * Veliki judovski zbor je smel sicer na smrt obsoditi, vendar pa sklenjene sodbe ne izpolniti. Zato so veliki duhovni in starejšine Jezusa peljali zvezanega pred sodno hišo deželnega poglavarja Poncija Pilata. — Pilat je torej prišel iz sodne hiše, in je stopil na zvišano mesto, da bi slišal njih tožbo. Torej jih vpraša: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka? 11 Odgovore mu: „Tega smo našli, da zapeljuje naš narod, in da brani cesarju davke dajati, ker pravi, da je Kristus, kralj. Ko bi ne bil hudodelnik, bi ti ga ne bili izdali." Pilat je tedaj šel v sodno hišo, poklical je k sebi Jezusa in ga vprašal: „Ali si ti kralj judovski?" Jezus odgovori: „Kralj sem, pa moje kraljestvo ni od tega sveta." Na to je Pilat šel k velikim duhovnom in starejšinam in jim reče: „Jaz ne najdem nobene krivice nad tem človekom." Oni pa so še bolj silili in vpili, rekoč: »Ljudstvo podpihuje, ker uči po vsi Judeji, začenši od Galileje do sem." Jezus ni odgovoril na nobeno tožbo. Torej mu reče: „Ali ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?" Jezus tudi zdaj molči, tako da se deželni poglavar silno čudi. * * Ko je pa Pilat slišal imenovati Galilejo, vprašal je, če je Jezus Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, poslal ga je k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeru¬ zalemu zavoljo praznika. Herod se je zelo veselil, Jezusa poznati, ker je upal, da bo vpričo njega storil kak čudež. Popraševal gaje z mnogimi besedami; ali Jezus mu ni odgovoril na nobeno vprašanje. Tedaj ga je Herod s svojimi dvorniki zasramoval in da ga še bolj oponašajo, reče ga obleči v belo kraljevo oblačilo in ga tako nazaj pošlje k Pilatu. 72. Jezus bičan, s trnjem kronan in na smrt obsojen. * * Pilat je dobro vedel, da so veliki duhovni in starejšine Jezusa le iz nevoščljivosti v sodbo izdali. — Bila je navada, da je poglavar o veliki noči ljudstvu izpustil enega jetnika, za katerega so prosili, Takrat je bil v ječi velik hudodelnik, Baraba po imenu. Njega postavi zraven Jezusa in zbranemu ljudstvu reče: »Katerega hočete, da vam izpustim? Baraba ali Jezusa?" — Pilat je za gotovo menil, da bodo prosili za Jezusa. Ali veliki duhovni in starejšine so ljudstvo podpihali, in vsa druhal vpije v en glas: „Proč s tem, izpusti nam Baraba!" Pilat jim reče: „Kaj torej naj storim z Jezusom, kije imenovan Kristus?" In vsi zavpijejo: »Križaj ga, križaj ga!" Pilat jim odgovori: „Kaj pa je hudega storil? Nič smrti vrednega ne najdem nad njim; pretepel ga bom torej in izpustil." Na to ukaže Jezusa v sodno hišo peljati. 189 Vojaški hlapci mahoma skličejo vso trumo, Jezusa pa slečejo, privežejo ga k stebru, in ga neusmiljeno bičajo. Potem mu v zasmeh škrlatast plašč ogrnejo. 190 trnjevo krono spletejo in mu jo pritisnejo na glavo. V desnico mu dajo trst; poklekujejo pred njega in E a zasramujejo, rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski!" •rugi vanj pljujejo, bijejo ga s pestmi za ubo, mu trst iz roke jemljejo in ga tolčejo po glavi, da se mu trnje še bolj vdira v čelo in v sence. * * Ker je bil Jezus tako strašno raztepen, menil je Pilat, da bo sam pogled Jude genil in k usmiljenju nagnil. Torej reče Jezusa pred ljudstvo pripeljati, in jim ga pokaže z milimi besedami: „Glejte, človek!“ Ali divja drukal z eDim glasom zavpije: „Križaj, križaj ga!“ Veliki duhovni in starejšine pa pravijo Pilatu: „Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj; zakaj vsak, ki se kralja dela, ustavlja se cesarju/ Tedaj se Pilat ustraši. In vzel je vode, in si je vpričo ljudstva umil roke, rekoč: „Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega; vi glejte!“ Vse ljudstvo odgovori in reče: „Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke! 8 Tedaj jim je Pilat izpustil Baraba; Jezusa pa je izdal njih volji, naj bo križan. 73. Jezus nese težki križ. Jezus križan. Vojščaki so zdaj vzeli Jezusa, slekli mu škrlatasti plašč, oblekli ga v njegovo oblačilo in mu naložili 191 križ na ramo. S tem težkim bremenom obloženega peljejo po Jeruzalemskih ulicah na morišče, ki se je imenovalo Kalvarija (mesto mrtvaških glav), hebrejski pa Golgota. Z njim so tudi peljali dva razbojnika in ubijavca, da bi bila križana. Jezus večkrat pade pod težkim križem. Gredč so dobili nekega človeka iz Girene, Simona po imenu, in vojaški hlapci so ga primorali, da je pomagal Jezusu križ nesti. * * Med veliko množico ljudi, katera je šla za Jezusom, bilo je tudi nekaj pobožnih žen, ki so ga milovale in objoko¬ vale. Jezus se k njim obrne in jim reče: „Hčere Jeruzalem¬ ske, nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci! Ker glejte, prišli bodo dnevi, ob katerih poreko: Gore, padite na nas; hribi, pokrijte nas! če namreč nad sirovim lesom to delajo, kaj se bo godilo nad suhim!“ Okoli šeste ure je prišel Jezus na goro Kalvarijo. Vojščaki mu ponudijo vina z miro in žolčem zmešanega: Jezus pa ga ni hotel piti. Potlej mu oblačilo z života potegneio in ga pribijejo na križ. Z njim so križali tudi dva razbojnika, enega na desni, enega pa na levi strani. 192 svojih hudobnih del, ta pa ni nič hudega storil." Nato se obrne k Jezusu, ter ga prosi, rekoč: „Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo!“ Jezus mu odgovori: Resnično ti pravim, še daneš boš z menoj v raju!“ * * Tako je torej sin Božji visel nag med nebom in zemljo; in njegova kri je tekla na zemljo. Edino njegovo last¬ nino, njegova oblačila, so vojščaki razdelili med se; za njegovo suknjo pa, ker je bila brez šiva, so vadljab. 74. Jezus govori sedem poslednjih besedi in umrje. * * Veliko ljudi je stalo okoli križa. Mimo gredoči pa so Jezusa preklinjali, z glavami majali in rekli: „Da te, kako tempelj Božji podiraš in ga v treh dneh zopet sezidavaš, pomagaj sam sebi!“ — „Ako si Sin Božji, stopi s križa. “ — Ravno tako so ga zasramovali veliki duhovni s pismarji in starejšinami vred in so rekli: „Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je kralj izraelski, naj stopi zdaj s križa, in verujemo vanj>“ Jezus pa je molil, rekoč: „Oče, odpusti jim, saj ne vedč kaj delajo!" * Tudi edeu razbojnikov, ki sta ž njim visela, ga je pre¬ klinjal, rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama!“ Drugi pa ga je svaril in rekel: „Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v ravno tistem obsojenju? Midva prejemava po zasluženju 193 Zraven Jezusovega križa je stala Jezusova mati, ki je trpela najbridkejše bolečine v svojem srcu, in njegov preljubi učenec Janez. Ko ju Jezus ugleda, reče svoji materi: ,,Glej, tvoj sin! u Janezu pa: „Glej, tvoja mati! In od tiste ure je Janez Mater Božjo k sebi vzel. * Okoli poldne je solnce otemnelo, in tema je bila po vsi zemlji tri ure — do treh popoldne. Jezus ves čas molči, dasiravno je bil v neznanih smrtnih težavah. Da kelih trpljenja izpije do dna, zapustil ga je še celo njegov nebeški Oče s svojo notranjo tolažbo. Tako je Jezusovo trpljenje do vrha prikipelo, torej na ves glas zavpije: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!“ Crez nekoliko časa reče Jezus: „Žejen sem. a Eden izmed vojščakov brž vzame gobo, napoji jo s kisom in io pomoli Jezusu na trstu k ustom. Jezus vzame neko¬ liko kapljic na jezik in reče: „D o polnjeno je! Potlej na glas zavpije: „Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!" In ko j e izgovoril te besede, nagnil je svojo glavo in je dal dušo iz sebe. * * In glej, zagrinjalo v templju se pretrga na dvoje od vrha do tal; zemlja se trese, skale pokajo, grobi se odpi¬ rajo; in veliko mrtvih svetnikov se je obudilo in se prikazalo v Jeruzalem. Strah in groza prevzame stotnika in vojščake, ki so varovali Jezusa. „Resnično,“ rekli so, „ta je bil Sin Božji. Tudi pričujoče ljudstvo trepetaje^ na prsi trka in se molčč razide in domii vrne v Jeruzalem." 75. Jezus v grob položen. * Judje so prosili Pilata, naj bi se križanim kosti polomile in se sneli, da bi trupla velikonočno soboto ne ostala na križih. Vojščaki so torej prišli in so hudodelnikoma kosti strli. Ko so pa prišli do Jezusa, videli so, da je že mrtev, in mu niso kosti zlomili. Da bi se pa vendar prepričali o njegovi smrti, prebodel mu je eden izmed vojščakov s sulico stran, in pri ti priči je tekla kri in voda iž nje. Skriven učenec Jezusov je bil tudi Jožef iz Arima- teje, bogat in imeniten svetovavec. Ko se je zvečerilo, šel je srčno k Pilatu in ga prosil, da bi mu dal Jezusovo telč. Pilat mu ga je dal. Jožef in Nikodem sta torej snela Jezusovo telč s križa, in ga zavila v tančico z dišavami vred. Jožef je blizu tistega kraja, kjer ie bil Schuster, Zgodbe. XI. 107. ' ’ 194 Jezus križan, imel vrt, na vrtu pa je bil nov iz skale izsekan grob. Vanj sta torej položila Jezusa. K durim grobovim pa sta zavalila velik kamen. 195 odvalil kamen od duri groba? Ko so se bližale grobu, sojvidele, da ie kamen že odvaljen. Šle so v grob, in niso več našle 13 * * Drugi dan so se zbrali včliki duhovni in farizeji pri Pilatu in so rekli: „ Gospod, pomnimo, da je ta zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: Črez tri dni bom vstal!“ Ukaži torej grob obvarovati do tretjega dne, da kje ne pridejo njegovi učenci in ga ne ukradejo, in ne reko ljudstvu: „Od mrtvih je vstal!" In Pilat jim je dal stražo. Postavili so jo pred grob. Kamen pa so zapečatili. Jezusovo poveličanje. 70. Jezusovo vstajenje. Jutro tretjega dne je napočilo, in Jezus vstane iz groba živ in častitljiv. In glej, velik potres je vstal. Angel gospodov je prišel z nebes, in kamen izpred groba odvalil in sčdel nanj. Njegovo obličje je bilo svetlo kakor blisk in njegovo oblačilo belo kakor sneg. Varuhi se stresejo in kakor mrtvi popadajo na tla. Ko so se spet zavedeli, so vstali in bežali v mesto. * * Poprej ta večer so bile pobožne žene kupile dišav, da bi Jezusa mazilile. Zjutraj pa so šle h grobu, ko je solnce vzhajalo. Grede so med seboj žalostno govorile: „Kdo nam bo 196 telesa Gospodovega. Zavoljo tega so bile silno žalostne. Kar zagledajo dva angela v svetlih oblačilih in ostrme. Angel na desni strani pa jim reče: „Nikar se ne ustrašite! Jezusa Iščete, Nazareškega — križanega; vstal je in ga ni tukaj. Pojdite in povejte njegovim učencem, zlasti Petru l“ in s strahom in z veseljem so tekle povedat njegovim učencem. 77. Jezus se prikaže Mariji Magdaleni in Petru. * Pri ženah je bila tudi Marija Magdalena. Ona ni bila šla v grob. Marveč je, ko vidi kamen odvaljen, tekla v mesto, učencem to povedat. Potem se je zopet vrnila h grobu in je šla jokaje vanj. In glej, tudi ona je zagledala dva angela, katera sta ji rekla: „Žena, kaj jokaš?" Ona je odgovorila: „Mojega Gospoda so vzeli, pa ne vem, kam so ga položili." Ko se obrne, stal je Jezus pred njo. Menila je pa, da je vrtnar; torej mu reče: „Gospod, ako si ga ti odnesel, povej mi. kam si ga položil. Jezus pa jo z znanim glasom nagovori, rekoč: „Marija,!“ Ona se ozrč, spozna ga in reče: „Učenik!“ Jezus ji pa reče: „Pojdi k mojim bratom in povej jim: Grem k svojemu Očetu in k vašemu Oteču, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu." In izginil je izpred njenih oči. Ta dan se je Jezus prikazal tudi Simonu Petru. 78. Jezus se prikaže učencema na potu v Emavs. Tisti dan popoldne sta šla dva izmed Jezusovih učencev v trg Emavs, ki je bil dve uri od Jeruzalema. Po poti sta se pogovarjala o vsem, kar se je bilo poslednje dni zgodilo v Jeruzalemu. Kar se jima Jezus pridruži v podobi tujca; in nista ga spoznala. Rekel jima je: „Kakšni so ti pogovori, ki jih imata grede med seboj, in kaj sta tako žalostna? Eden, kateremu je bilo ime Kleofa, mu odgovori: „Ali si ti sam tujec v Jeruzalemu, da ne veš, kaj se je zgodilo v njem te dni? Potlej sta mu pri¬ povedovala, da so upali, da bo Jezus Izraela rešil, da je bil pa na smrt obsojen in križan. On jima pa odgovori: „0 vi nespametni, kdaj boste vendar verovali, kar so govorili preroki? Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo čast? In začel je od Mojzesa in vseh prerokov, ter jima je razlagal, kar je o njem po vseh pismih. Med temi pogovori so se približali trgu: Jezus se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. Ona sta 197 { J a 'P a silila, rekoč: „ Ostani z nama, ker se mrači, in se je dan že nagnil. Tedaj je sel ž njima noter in je sedel z njima k mizi. Na to vzame kruh, ga posveti, zlomi in njima poda. Zdaj so se jima oči odprle, in spoznala sta ga. On pa jima izgine izpred oči. Ko sta se zavedela od veselega strmenja, rekla sta med seboj: „Ali ni bilo najino srce goreče v naju, ko je govoril po poti, in nama pisma razlagal ?“ Vstala sta in se se tisto uro vrnila v Jeruzalem, ter sta pripovedovala, kaj se jima je zgodilo na poti, in kako sta ga po lomljenju kruha spoznala. Apostoli so bili tisti večer v Jeruzalemu zbrani v neki hiši pri zaklenjenih durih iz straha pred Judi. Z veseljem so poslušali, kar sta jima pravila učenca; pa tudi oni so jima povedali , da se je bil Jezus tudi prikazal Petru. 79. Jezus se prikaže vsem apostolom in postavi zakrament svete pokore. Ko so bili apostoli še v hiši v Jeruzalemu zbrani in so se pogovarjali med seboj, prišel je Jezus pri zaklenjenih vratih k njim in jim je rekel: „Mir vam 198 bodi: jaz sem, ne bojte se! 4 ’ Prestrašili so se bili namreč in zbali, ker so menili, da vidijo duha. On jim torej reče: „Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam: potipajte in poglejte; saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih jaz imam.” Ko je to rekel, jim je pokazal roke, noge in stran. Ko pa še niso verovali od veselja, jim je rekel: „Imate-li kaj jesti tukaj? In ponudili so mu kos pečene ribe in sat medli. Vpričo njih je jedel, ostanke pa jim dal nazaj. Potlej jim zopet reče: „Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam/ Ko je to izrekel, dihnil je v nje in jim rekel: „Prejmite svetega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim od¬ puščeni; in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani. ‘ * * Tomaža pa takrat ni bilo prih njih. Drugi apostoli so mu. ko pride, povedali: „Gospoda smo videli.“ On pa ni hotel verjeti, torej reče: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žrebljev in ne denem svojega prsta v rane žrebljev. in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.“ Črez osem dni so bili apostoli spet v tisti hiši zbrani, in tudi Tomaž ž njimi. In zopet pride Jezus pri zaklenjenih vratih 199 k njim, stopi sredi med nje in reče: „Mir vam bodi!“ Potlej reče Tomažu: „Poglej moje roke in vloži svoje prste semkaj; podaj semkaj tudi svojo roko, in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren!“ Tomaž pade Jezusu k nogam in reče: „Moj Gospod in moj Bog!“ Jezus pa mu pravi: „Ker si me videl, Tomaž, si veroval; blagor niim, kateri niso videli, pa so verovali. “ jagnjeta!" — Še v tretje Jezus vpraša Petra: „Simon, Jonov sin. ali me ljubiš?" Peter je bil žalosten, da ga v tretje vpraša, in reče: »Gospod, ti vse veš, ti tudi veš. da te ljubim. In Jezus mu reče: „Pasi moje ovce! — Resnično resnično ti pravim: Dokler si bil mlad, opasoval si se sam. in si šel kamor 80. Jezus izroči Petru najvišo pastirsko službo. * * Učenci so se iz Jeruzalema napotili v Galilejo, kakor jim je bil Jezus rekel. Ondi se jim je bil prikazal pri tiberi- jaškem morju, jim je blagoslovil ribji lov in je jedel ž njimi. Ko so odjedli, vpraša Jezus Simona Petra: „Simon, Jonov sin, ali me ljubiš bolj, kakor ti le?" Peter mu odgovori: „To je da. Gospod, ti veš, da te ljubim." Na to mu Jezus reče: „Pasi moja jagnjeta!"—V drugo ga Jezus vpraša: „Simon, Jonov, sin. ali me ljubiš?" Peter odgovori: „To je da, Gospod ti veš, da te ljubim." Jezus mu zopet reče: „Pasi moja 200 si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drug te bo opasal in te popelje, kamor ti nočeš.“ To je pa Jezus rekel, da je na znanje dal, s kakšno smrtjo bo Peter Boga poveličal. * Potlej so šli enajsteri na goro, kamor jim je bil Jezus ukazal. Ž njimi je šlo tudi več od petsto učencev. In Jezus se je vsem prikazal. Ko so ga ugledali, popadali so na obraz ter so ga molili; potem so se pa veseli vrnili v Jeruzalem. 81. Jezus obljubi svetega Duha; drugič razpošlje apostole in grč v nebesa. * * Jezus se je bil še večkrat prikazal svojim učencem, in je ž njimi govoril o Božjem kraljestvu, t. j. pripovedoval jim je vse, kar je bilo treba, da so ustanovili in vladali njegovo cčrkev. Štirideseti dan po svojem vstajenju se je v Jeruza¬ lemu poslednjič prikazal vsem apostolom. Ukazal jim je v Jeruzalemu ostati, dokler jim ne pošlje svetega Duha. „črez malo dni l ‘ — reče jim — „bo sveti Duh prišel nad vas, in prejeli boste od njega moč, da boste o meni pričanje dajali v Jeruzalemu, po vsi Judeji in od kraja do kraja zemlje. Ko je to izgovoril, peljal jih je na Oljsko goro. In tu jim reče: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji: torej pojdite in učite vse na¬ rode, in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.’ * * „Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Kateri pa verujejo, pojdejo ta znamenja za njimi: v mojem imenu bodo hudiče izganjali, nove jezike govorili; kače prijemali, in ako kaj strupenega pijejo, ne bo jim škodovalo ; in na bolnike bodo roke pokladali, in bodo zdravi. “ Ko je Jezus to izgovoril, je roke vzdignil, ter jih blagoslovil. Dokler jih je pa še blagoslavljal, se je izpred njih vpričo njih vzdignil in šel v nebesa in se usedel na desnico Božjo. * * Učenci so strmeli in žalostni gledali za njim; in tudi še potem, ko ga je bil svetel oblak odmeknil njihovim očem. Kar 201 se jim prikažeta dva angela v belili oblačilih in jim rečeta: „ Možje Galilejci! kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kateri je bil vzet od vas v nebo, prišel bo zopet ravno tako, kakor ste ga videli iti vnebo!“ Prih teh besedah apostoli pokleknejo in molijo Jezusa. Potlej se pa veseli vrnejo v Jeruzalem in Boga časte in hvalijo. * Še veliko drugega je Jezus storil, kar v evangelijih ni zapisano; in ko bi se vse na drobno popisalo, pravi sveti Janez, bi na ves svet ne šle bukve, katere bi bilo treba pisati. To pa je zapisano, da verujemo, da je Jezus Sin Božji, in da po veri večno življenje dosežemo v njegovem imenu. Drugi oddelek. Zgodbe apostolov in prve svete cerkve. 82. Matija izvoljen v apostolstvo. Prihod svetega Duha. * Apostoli so se z Oljske gore vrnili v Jeruzalem. Ondi so se podali v zgorenjo izbo neke hiše, kjer so se navadno zbirali, ter so z Marijo, Jezusovo materjo, in z več drugimi ženami in učenci deset dni v vedni molitvi pričakovali svetega Duha. Enega tistih dni je Peter vstal in pričujočim oznanil, da je namesto Juda, izdajavca, treba izvoliti novega apostola. 202 * * Bili so tačas Judje iz vseh narodov prišli zavoljo bin- koštnega praznika v Jeruzalem. Ko zaslišijo veliki šum, steče se jih velika množica od vseh strani pred hišo, kjer so bili apostoli. Zavzeli so se in strmeli, ker jih je vsak slišal govoriti v svojem lastnem jeziku. „Glejte“ — so rekli — „niso-li vsi ti, kateri govore, Galilejci? In kako je to, da jih slišimo go¬ voriti vsak svoj jezik, v katerem smo rojeni? Kaj hoče to biti ? 1 Drugi pa so se posmehovali in rekli: „Ti so s'adkega vina polni. “ * * Tedaj stopi Peter z drugimi apostoli iz hiše, svoj glas povzdigne in jim reče: „Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, zaslišite moje besede! Ti niso pijani, kakor vi Tedaj so molili in razsvetljenja prosili z nebes. In potem so izvolili pobožnega učenca, Matija po imenu; in bil je prištet enajsterim apostolom. Deseti dan po Kristusovem vnebohodu je bil bin- koštni praznik judovski. Tedaj so bili vsi apostoli zbrani v neki hiši. Kar okoli devetih dopoldne prišumi z neba velik šum kakor pihanje silnega viharja, in napolni vso hišo. Plameni v podobi ognjenih jezikov se prikažejo vsakemu nad glavo. Vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih. 203 menite; ampak izpolnilo se je, kar je že davno prerok Joel govoril: Zgodilo se bo poslednje dni, reče Gospod, in izlil bom svojega Duha na vse meso. Možje Izraelci, poslušajte te be¬ sede: Jezusa Nazareškega, kateremu je Bog med nami izpriče- vanje dal z deli, čudeži in znamenji, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili. Njega je pa Bog častiljivega obudil. Mi vsi smo tega priče, in ko je povišan na desnico Božjo, je nad nas izlil svetega Duha, katerega vidite in slišite. Prav go¬ tovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da je Bog Gospoda in Od¬ rešenika vsemu svetu storil Jezusa, katerega ste vi križali.“ * * Te besede so jih globoko v srce zbodle. Veliko ske¬ sanih vpraša Petra in druge apostole: „Bratje, kaj nam je torej storitiV“ Peter jim odgovori: „Izpokorite se, in daj se krstiti sleherai izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih grehov, in prejeli boste dar Svetega Duha.“ Na te besede se jih je še tisti dan dalo krstiti kakih tri tisoč duš. In bili so stanovitni v nauku apostolov in združeni pri lomljenju kruha (sveti maši) in v molitvah. Vsak dan so bili z enim duhom v templju, so Boga hvalili in so bili prijetni vsemu ljudstvu. In Gospod je dan na dan množil število izvoljenih. 83. Peter ozdravi človeka hromega od rojstva. Peter in Janez pred velikim zborom. f Nekega dne sta šla Peter in Janez v tempelj. Nekega moža že črez štirideset let starega, ki je bil hrom, kar je bil na svetu, so nosili in ga posajali vsak dan pred templjeva vrata, da je ondi prosil vbogajme nje. ki so hodili v tempelj. Tudi Petra in Janeza je vbogajme prosil. Peter mu odgovori: „Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazareškega vstani in hodil" Potem ga prime za desnico ter ga vzdigne. Pri ti priči je ubožec na noge skočil, je šel za njima v tempelj, se je izprehajal, poskakoval in Boga hvalil. t Vse ljudstvo je strmelo in se zavzemalo in tiščalo za apostoloma. Ko Peter to vidi, začne govoriti, rekoč: „Možje Izraelci, kaj se čudite temu. ali kaj naju gledate, kakor da bi bila iz svoje moči. ali oblasti storila, da ta hodi? Bog naših očetov je poveličal svojega Sina Jezusa, katerega ste vi umorili. Vera v njegovo ime je dala temu popolno zdravje vpričo vas vseh. In zdaj, bratje, vem. da ste iz nevednosti Svetega in Pravičnega umorili. Izpokorite in izpreobrnite se torej, da se izbrišejo vaši grehi “ — Na te besede jih je veliko verovalo in dalo se jih je krstiti, da je število vernikov naraslo do pet tisoč. 204 i Ko sta pa apostola ljudstvu še govorila, prišli so tja duhovni s templjevo stražo, ju primejo in v ječo denejo. Drugo jutro so se zbrali veliki duhoven in starejšine, so ukazali dva apostola pripeljati pred se in so ju vprašali: V čigavi moči ali v čigavem imenu sta vidva so storila?" Tedaj jim Peter odgovori; ^Poglavarji ljudstva in starejšine, poslušajte: Bodi znano vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu: v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa Narareškega, ki ste ga vi križali, katerega je Bog obudil od mrtvih, v tem stoji ta pred vami zdrav. Jezus je kamen, katerega ste zavrgli vi zidarji, on pa je postal vogelni kamen. In v nikomur drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli biti zveličani." f Sodniki ostrine nad Petrovo srčnostjo. In ker so tudi videli ozdravljenega človeka zraven nju, niso mogli nič reči zoper to. Ukažejo torej apostoloma, nekoliko iz zbora stopiti in se med seboj posvetujejo, rekoč: „Kaj nam je storiti s tema človekoma? zakaj znan je čudež, ki se je po njih zgodil, vsem Jeruzalemskim prebivavcem; očiten je, ne moremo ga tajiti. Da se pa dalje ne razglasi med ljudstvom, zapretimo jima. da naj več ne govorita o Jezusu nobenemu človeku." — Pokličejo ju torej zopet pred zbor in jima zatrdijo, naj v Jezusovem imenu nikakor več ne govorita in ne učita. Peter in Janez jim ne- prestrašena odgovorita: „Sodite, če je prav pred Bogom, vas bolj 205 slušati, kakor Boga! Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali." Na to so jima sodniki še ostreje zapretili ter ju izpustili; zakaj iz strahu pred Judi si niso upali, jima kaj žalega storiti. 84. Ananija in Safira. * Peter in Janez sta povedala vernim, kaj se jima je bilo zgodilo. Tedaj so vsi skupaj glas zagnali k Bogu in rekli: „0 Gospod, daj svojim služabnikom z vso vestjo govoriti tvojo besedo, in znamenja in čudeže delati v imenu tvojega svetega Simi Jezusa." Ko so molili, potreslo se je mesto, na katerem so bili zbrani, in vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom, in so srčno govorili Božjo bosedo. Množica vernih je bila enega srca in enega duha. Ni ga bilo ubogega med njimi; zakaj kolikor je bilo gospodarjev, ki so imeli njive in hiše, so jih prodali in ceno apostolom prinesli od tega, kar so prodali. Od tega premoženja so apostoli delili vsakemu, kolikor je bilo komu potreba * Med premožnimi je bil mož, Ananija po imenu; nje¬ govi ženi pa je bilo ime Safira. Ona sta prodala njivo. Ne¬ kaj cene sta skrivaj pridržala zase; drugi del pa je Ananija prinesel in k nogam položil apostolom. Toda Peter mu je rekel: „Ananija, zakaj je izkušal satan tvoje srce, da si legal svetemu Duhu, in pridržal nekoliko njivine cene? Ali bi ne bila njiva, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala, in ali niso bili denarji v tvoji oblasti? Zakaj si sklenil to reč v svojem srcu? Nisi iegal ljudem, ampak Bogu!" Ko je Ananija te besede za¬ slišal, padel je na tla in pri ti priči umrl. In velik strah je obšel vse, ki so bili pričujoči. Nekateri mladeniči, ki so bili vpričo, ga pobero, odneso in pokopljejo. * Crez kake tri ure se prigodi, da pride tudi Safira, ki še ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter ji reče: „Povej mi. žena, ali sta njivo za toliko prodala?" Ona mu odgovori: „Prav za toliko!" Peter pa ji pravi: „Zakaj sta se vendar pogovorila, izkušati Duha Gospodovega? Glej. tisti, ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi, in tudi tebe vun poneso." Pri tri priči Safira Petru pred noge pade in izdihne svojo dušo. Mladeniči stopijo noter, jo mrtvo izneso ter pokopljejo pri njenem možu. Velik strah in groza je obšla vse verne in vse druge, kateri so slišali to prigodbo. 85. Vsi apostoli v ječi. Gamalijelov svet. f Po apostolih, zlasti po svetem Petru, se je godilo veliko čudežev med ljudstvom. Bolnike so že kar na ceste 206 nosili in na postelje in ležišča pokladali, da bi vsaj senca mimo gredočega Petra koga izmed njih obsenčila, in bi bili rešeni svojih bolezni. Zavoljo tega je bilo dan na dan čedalje več vernikov moških in ženskih, ki so verovali v Gospoda. Tedaj je veliki duhoven ukazal vseh dvanajst apostolov ujeti in v mestno ječo vreči. Ali angel Gospodov je ponoči odprl vrata v ječo, in jih je peljal iž nje in rekel: „Idite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja! Ob zori torej gredo v tempelj in uče." f Snide se pa veliki zbor in pošljejo po apostole v ječo. Služabniki pa reko: „Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprto, in varuhe stoječe pred vrati; ko smo pa odprli, nismo našli nikogar notri." Silno se prestraši veliki zbor, ko to zve; kar pride nekdo in jim pove, da apostoli zopet učč v templju. Poglavar gre torej po nje. in jih pripelje brez sile; bali so se namreč ljudstva, da bi ne bili kamenani. Ko jih pripeljejo pred zbor, reče veliki duhoven: „Ali vam nismo ostro prepovedali, učiti v tem imenu? In glejte, napolnili ste ves Jeruzalem s svojim ukom. in hočete na nas pripraviti kri tega človeka." Peter jim odgovori v imenu vseh apostolov: „Boga je treba bolj slušati kakor i j udi! Bog naših očetov je obudil Jezusa,' ki ste ga vi na les obesili in umorili; on ga je za poglavarja in zveličarja povišal, da da Izraelu pokoro in odpuščenje grehov." Ko to slišijo, so se nad apostoli silno raz¬ srdili in so jih mislili umoriti. — Vstal je pa v zboru neki farizej. Gam a lij el po imenu, učenik postave in častitljiv vsemu ljudstvu, in je ukazal apostolom odstopiti. Potem pa reče: „Možje Izraelci, dobro pomislite pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Odstopite od teh ljudi in pustite jih. Zakaj če je njih delo od ljudi, bo se razdrlo; če je pa od Boga, ne boste ga mogli razdreti; in poslednjič se bo nad vami našlo, da se Bogu ustavljate.“ — In vsi so mu pritrdili. Vendar so pa dali apostole pretepsti, in so jim zopet ostro prepovedali, naj ni¬ kakor ne govore v Jezusovem imenu, ter so jih izpustili. — Apostoli so pa šli veseli izpred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje trpeti; in niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati Kristusa Jezusa. 86. Volitev dijakonov. Štefan, prvi mučenec. * Število vernih se je množilo, in apostoli niso več utegnili pečati se z delitvijo miloščine. Tudi se je bilo prigodilo, da je bdo nekaj vdov v nemar puščenih pri vsakdanji delitvi. Torej skličejo apostoli vso množico učencev in reko: „To ne 207 velja, da bi mi opuščali Božjo besedo iu oskrbovali mize. Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, kateri imajo dobro izpričevanje, kateri so polni svetega Duha in modrosti, da jih postavimo črez to opravilo/ To govorjenje je bilo všeč vsi množici; in izvolili so Štefana, moža, polnega vere in svetega Duha, in Filipa in še pet drugih. Te so postavili pred apostole, kateri so nad njimi molili in roke položili nanje. * * Štefan, poln milosti in moči, je delal čudeže in velika znamenja med ljudmi. Vstalo je pa nekaj judovskih modrijanov zoper njega, in so se prepirali ž njim. Ali njegovi modrosti in svetemu Duhu, ki je govoril, niso se mogli ubraniti. Osramoteni so se razsrdili in so nadražili ljudstvo zoper njega, in so vkup pridrli ter ga zgrabili in peljali v zbor. Najeli so tudi krivih prič, ki so rekle: „Ta človek ne jenja govoriti preklinjevavskih besedi zoper sveto mesto in postavo/ Vsi, ki so sedeli v zboru, so jako nevoljni oči upirali v Štefana; in videli so njegovo obličje kakor obličje angelovo. — Štefan jim začne razlagati, kako prečudno in ljubeznivo je Bog vodil izraelsko ljudstvo, in kako so se Izraelci vedno Bogu ustavljali in mu bili nepo¬ korni, in sklene svoj govor s temi ostrimi besedami: „Trdo¬ vratni in neobrezani na srcih in ušesih: Vi se vedno svetemu Duhu ustavljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi. Oni so preganjali in morili preroke, ki so napovedali ^prihod Odrešenikov, vi pa ste izdali in umorili Djega samega / 208 * * Ko so pa slišali, so se togotili, in zoper njega z zobmi škripali. On pa, poln svetega Duha, ozre se v nebo, ugleda veličastvo Božje, in reče: „Glejte, nebesa vidim odprta, in Sina človekovega stati na desnici Božji. “ Tedaj zavpijejo na ves glas, zatisnejo si ušesa, in vsi kmalu nanj planejo, vlečejo ga iz mesta, da go bodo kamenali. Na morišču si oblačila slečejo in jih polože k nogam mladeniču, kateremu je bilo ime Savel. Na to obstopijo Štefana in ga pobijajo s kamenjem. Stefan pa moli, rekoč: „Gospod Jezus, sprejmi mojo dušol“ Potem poklekne in na ves glas zavpije, rekoč: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.“ In ko je to izrekel, zaspal je v Gospodu. 87. Sveta birma. Dvornik iz Zamorskega. * Po Štefanovi smrti so začeli v Jeruzalemu verne strašno preganjati. Zlasti je Savel hudo divjal zoper cšrkev Božjo. Po hišah je hodil in vlačil može in žene in jih izdajal v ječo. Veliko učencev je torej bežalo iz Jeruzalema, razkropili so se po vsi Judeji in Samariji in povsod Jezusa Kristusa ozna¬ njali. — Dijakon Filip je šel v mesto Samarijo in je ondi oznanjal Kristusa. Tudi veliko mrtvoudnih in kruljevih, hromih in obsedenih je ozdravil. Veliko veselje je bilo zovoljo tega po mestu med prebivavci; veliko jih je tudi verovalo in so se dali krstiti. Ko so apostoli to zvedeli v Jeruzalem, poslali so 209 Petra in Janeza v Samarijo. Apostola prideta v Samarijo in molita zanje, da bi prejeli svetega Duha. Na to nanje p o k la d a t a roke, in prejeli so svetega Duha. * Potem ko sta Peter in Janez po mnogih samarijskih krajih evangelij oznanjala, vrnila sta se spet v Jeruzalem. Filipu pa se je angel Gospodov prikazal in mu rekel: „Vstani in pojdi proti jugu na cesto, ki drži iz Jeruzalema v Gazo.“ Filip vstane pa gre. In glej, mož iz Etijopije, dvornik etijopske kraljice Kandace, ki je bil prišel molit v Jeruzalem, pelje se domu po cesti in sede na vozu bere preroka Izaija. Duh Božji reče Filipu: „Pristopi in pridruži se temu vozu.“ Filip priteče in sliši moža brati besede: „Kakor ovca je bil v zaklanje peljan; in kakor je jagnje brez glasu pred tem, ki ga striže, tako tudi on ni odprl svojih ust.“ Filip ga pozdravi ter vpraša: „Meniš-li. da umeš, kar bereš?“ Dvornik odgovori: „Kako bi to mogel, ako me kdo ne podučil” Prosi torej Filipa, naj stopi na voz in sede k njemu. Filip mu začne to pismo razlagati in mu oznanjati evangelij o Jezusu. t Spotoma prideta k neki vodi in dvornik reče vesel: „Glej vode! Kaj brani krstiti me?“ Filip mu odgovori: „Ako veruješ iz vsega srca, sme se zgoditi.” Dvornik mu odgovori; „Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji,” in mahom ukaže ustaviti voz. Oba torej stopita v vodo, in Filip krsti dvoruika. Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa, iu dvornik ga več ne vidi. V ti čudovitni zgodbi spozna dvornik roko Gospodovo in gre vesel proti svojemu domu. 88. Savel se izpreobrne (okoli 1. 87. po Krist, rojst.). * * Savel je še vedno ves hrepenel maščevati se nad učenci Gospodovimi in jih pomoriti. Šel je celo k velikemu duhovnu prosit pisem v Damask do shodnic, ako bi ondi našel mož ali žen Jezusove vere, da bi jih zvezane pripeljal v Jeruzalem. Ko pa je bil na potu in se že bližal Damasku, ga je nana- gioma obsvetila svetloba z neba. Kakor bi ga bila strela zadela, pade na tla in zasliši glas, kateri mu je rekel: „ Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” Savel trepetaje vpraša: „Kdo si, Gospod < Ta mu odgovori: „Jaz sem Jezus, katerega ti preganjaš! Savel ostrmi in reče: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim? Gospod mu odgovori: „Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo pove¬ dalo, kaj ti je storiti.” Savel vstane; ko pa hoče pogledati, so mu bile oči oslepljene. Torej ga njegovi spremljevavci za roke primejo in ga peljejo v Damask v hišo nekega moža, katei'emu je bilo ime Juda. Ondi je bil tri dni, in ni ne videl, ne jedel, ne pil, ampak je vedno molil. Schuster, Zgodbe. XT. 707. 210 * * Živel je pa v Damasku učenec Gospodov, po imenu Ananija. Njemu je Gospod rekel v prikazni: „Ananija, vstani in pojdi v ulice, ki se imenujejo ravne, iu vprašaj v Judovi hiši po možu iz Tarsa, Savlu po imenu; zakaj glej, moli.“ Ananija odgovori: „Gospod, slišal sem od veliko ljudi, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetim v Jeruzalemu. In tudi semkaj je prišel z oblastjo velikega duhovna vezat vse, kateri kličejo v tvoje imel“ Gospod pa mu reče: „Le pojdi, ker izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred nevernike in kralje in Izraelove otroke. Zakaj jaz mu bom pokazal, koliko mu je treba trpeti za moje ime.“ Ananija torej gre na dom k Savlu, položi roke nanj in reče: „Savel brat! Gospod Jezus, kateri se ti je prikazal na potu, me je poslal, da izpregledaš, in da bodeš napolnjen s svetim Duhom.“ In pri ti priči so padle od njegovih oči kakor luskine, izpregledal je in vstal, bil je krščen in odslej Pavel imenovan. Potem je šel v shodnico in oznanjal, da je Jezus Sin Božji. 89. Peter po več krajih hodi, ozdravi Eneja in obudi Tabito (okoli l. 39. po Krist. rojst.J. Sveta cerkev je imela nekaj časa zopet mir. Tedaj je Peter obiskoval vse krščanske srenje in v veri potrjeval. 211 Na tem popotovanju je Peter storil dva čudeža. Lidi je Peter našel mrtvoudnega človeka, po imenu Eneja, kateri je ze osem let ležal v postelji. Peter stopi k njegovi postelji in mu reče: „ Enej a, ozdravi te Gospod Jezus Kristus; vstani in si postelji! 1 In kar vstal je. In vsi, ki so ga videli, so se izpreobrnili. Ne daleč od Lide je lilo mesto Jope. Ondi je bila učenka, Talita po imenu. Ona je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila siromakom. Prigodi se pa, da tiste dni zboli in umrje. Ko zvedo učenci, da je Peter v Lidi, pošljejo dva moža k njemu s prošnjo, da bi kmalu tja prišel. Peter pride in gre naravnost v zgorenjo hišo, kjer je bil mrlič. Ondi ga obstopijo vse vdove ter mu jokaje kažejo suknje in oblačila, ki jim jih je bila Talita naredila. Peter, močno ganjen, poklekne in moli. Potem se obrne proti mrliču in reče: „Tabita, vstani! In Talita izpregleda in, ko Petra ugleda, se usede. Potem ji poda roko, — in Talita vstane. Ta čudež se je naglo razglasil po vseh Jopah, in veliko jih je verovalo v Go¬ spoda. Peter se je v Jopah še veliko dni mudil, in je stanoval pri nekem strojarju, ki mu je bilo ime Simon. 90. Izpreobrnitev nevernika Kornelija. Krščanske občine v Antijohiji (okoli 1. 40. po Krist, rojst.). V Cezareji, nekem mestu pri srednjem morju, je živel rimski stotnik, Kornelij po imenu. Bil je z vso svojo hišo pobožen in bogaboječ, ljudem je veliko vbogajme dajal in vedno Boga molil. Nekega dne je prav srčno molil, kar ugleda angela Božjega, kateri mu reče: „Kornelij! Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle v spomin pred Bogom. In zdaj pošlji može v Jope, in pokliči nekega Simona, s priimkom Petra. On ti bo povedal, kaj ti je storiti." Ko angel izgine, Kornelij brž tri pobožne može pošlje v Jope. f Drugi dan o poldne, ko so domači ljudje južino pri¬ pravljali, gre Peter vrh hišne strehe molit. Ko pa moli, se zamakne. Videl je odprto nebo, in kako se z njega spušča nekaka posoda, kakor velik prt, v katerem so bile vse četvero- nogate in lazeče živali z zemlje in ptice izpod neba. Ob enem je zaslišal glas, ki mu je rekel: „Vstani, Peter, zakolji in jej." Peter odgovori: „Tega ne, Gospod, ker nisem nikoli nič jedel nagnusnega in nečistega." Glas pa pravi drugič: „Kar je 14 * Bog očistil, ne imenuj ti nagnusnega! To se je trikrat zgodilo in prikazen je izginila!“ f Ko je Peter sam pri sebi premišljeval, kaj bi pomenila ta prikazen, pravi mu Duh Božji: „Glej, trije možje te iščejo. Vstani torej, stopi doli in pojdi ž njimi brez pomišljanja, zakaj jaz sem jih poslal . 11 Ko Peter stopi doli, najde može, katere je bil poslal Kornelij. Takoj drugi dan se Peter ž njimi in nekaterimi učenci napoti v Cezarejo h Korneliju; in od njega zve angelovo prikazen in njegove besede. Zdaj šele mu je znan pomen prikazni, katero je imel, namreč: da je prišel čas, da se tudi nevčrniki, katere so do tedaj imeli še za nečiste, sprejemajo v Jezusovo cerkev. Ves vesel oznanjuje Peter nauk Jezusov Korneliju in vsem nevernikom, ki so bili pri njem zbrani. Ko je pa še govoril, padel je sveti Duh na vse, ki so poslušali njegovo besedo. In Peter in njegovi tovariši strme poslušajo, kako ti neverniki, kakor oni o binkoštih, v tujih jezikih govore in Boga poveličujejo. Tedaj reče Peter: „Sme-li kdo krstne vode braniti tem, kateri so prejeli svetega Duha kakor mi?“ Torej ukaže krstiti jih v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. f Odsehdob se je začel tudi po drugih krajih evangelij oznanjati nevernikom. Zlasti se je to godilo v Antijohiji, ne¬ kdanjem poglavitnem sirskem mestu, kjer sta učila Pavel in njegov tovariš Barnaba. Ondi sta pridobila toliko množico vernikov, da so jim ondotni nevčrniki dali lastno ime, ter jih po njih začetniku in Gospodu začeli imenovati kristjane. 91. Peter v ječi (okoli l. 42. po Krist, rojst.). Herod Agripa, vnuk onega Heroda, ki je bil uka¬ zal pomoriti otroke v Betlehemu, je bil vso Judejo spravil pod svojo oblast. Judom se je prilizoval, torej je preganjal Jezusove učence. Apostola Jakoba, Janezovega brata, dal je ob glavo dejati. Potem je ukazal Petra ujeti in v ječo vreči, ter ga v varstvo izročil četverni straži, ki je imela vsaka po Štiri stražnike, ker ga je hotel po veliki noči postaviti pred ljudstvo, ter ga končati. Cerkev pa je neprenehoma Boga molila za svojega višjega pastirja. Že je bila poslednja noč pred dnevom, ko je imel Peter biti umorjen. Peter je tisto noč spal med dvema vojakoma vklenjen v dve verigi, drugi vojaki pa so pred vrati stali na straži. — In glej, kar angel Gospodov stoji pred Petrom, in nebeSka svetloba se zasveti v ječi. Angel zbudi 213 Pet ra in mu reče: »Hitro vstaniPeter vstane, in ve¬ rige so padle z njegovih rok. Angel dalje pravi: »Opaši se, in obuj svoje crevlje, in hodi za menoj P Peter stori tako. Ni pa prav vedel, ali je res, kar se je godilo, ali je le pri¬ kazen. Kadar sta bila odšla mimo prve in druge straže, prišla sta do železnih vrat proti mestu. Ta vrata so se jima odprla sama od sebe. In šla sta skozi nje in prišla v neke ulice, — in pri ti priči angel izgine izpred njega. Zdaj še¬ le se Peter zave in reče: »Zdaj vem res, da je Gospod poslal svojega angela, in me otel iz roke Herodove. Premišljevaje, koliko dobroto mu je Bog izkazal, pride Peter do Markove hiše, kjer je bilo veliko kristjanov ravno v molitvi zbranih in so zanj molili. Ko potrka na vezna vrata, šla je dekla, po imenu Poda, poslušat, kdo je. In ko spozna Petrov glas, od veselja pozabi vrata odpreti, in nazaj teče povedat, da Peter stoji pred vrati. Zbrani pa so ji rekli: „Meša se ti.‘‘ Ona pa le trdi, da je tako. Tedaj so ji rekli: »Njegov angel je.“ Ko pa Peter le še trka, mu odpro. Kar res Petra ugledajo in ostrme. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali iz njegovih ust, da ga je Gospod izpeljal iz ječe po svojem angelu. Ko se je 214 storil dan, ni bil majhen strah med vojaki, ki so bili na straži. Ne more jim v misel, kam bi bil izginil Peter. Herod jih izprašuje in ukaze, jih ostro kaznjevati. Herod je po svojem grozovitem preganjanju svete cerkve kmalu umrl. Sel je iz Judeje v Cezarejo in je prebival ondi. Nekega dne je sedel, oblečen v krasna oblačila, na kraljevem sedežu, da bi sprejemal tuje poslance. Ko pridejo predenj, jih je nagovoril. Ljudstvo se mu je prilizovalo in vpilo: „To je Božji glas, pa ne človeški'.' Herodu je bilo to jako po volji. — Ali — pri ti priči ga angel Gospodov udari, ker ni dal časti Bogu. Črvi so se ga lotili živega, in umrl je v strašnih bolečinah. 92. Prvo potovanje svetega Pavla (4.5—48 po Krist. rojst.). Sveti Duh je duhovnim prednikom krščanske občine rekel v Antijohiji: „ Odločite mi Savla in Barnaba v opravilo, za katero sem ju izvolil. Tedaj so se postili in so molili ter položili nanju roke in ju poslali. Pavel tedaj prične veliko delo izpreobračanja nevernikov. Povsod je prvič Judom oznanjal sveti evangelij. Ker so se pa ponujanemu zveličanju ustavljali, obrnil se je k nevernikom. Njih veliko je veselega srca poslušalo njegove besede; in dan na dan se je množila Jezusova cerkev tudi med njimi. Najprej sta šla Pavel in Barnaba na otok Ciper, kjer je bil Barnaba doma. Ko sta ondi že po vseh krajih evangelij oznanjala, pokliče ju deželni poglavar, Sergij Pavel po imenu, k sebi, ker je želel slišati besedo Božjo. Pri njem pa je bil neki Jud, Bar-jezu po imenu, vražar in kriv prerok. Ta se jima je ustavljal, in je deželnega poglavarja odvračal od vere. Pavel napolnjen s sv. Duhom, ostro vanj pogleda in reče: „0 ti sin hudičev, poln vse goljufije in vse lažnivosti, ali ne boš jenjal prevračati pravih potov Gospodovih! In glej, zdaj je roka Gospodova zoper tebe. Oslepel boš in ne boš videl solnca nekaj časa.' In ko bi trenil, pade tema na vražar ja; okoli je taval in iskal, da bi mu kdo podal roko. Ko je deželni poglavar videl ta čudež, veroval je Gospodove nauke. 215 Iz Cipra sta se črez morje prepeljala v južno malo Azijo, in prišla v deželo Pizidijo, kjer sta učila v mestu Antijohiji. Sobotni dan sta šla v shodnico in se usedla. Pavel je govoril o Jezusu križanem, ki je od smrti vstal, in da je le od njega upati odpuščenje grehov in večno življenje. Pavlov govor je poslušavcem tako segel v srce, da so ga prosili, naj drugo soboto zopet pride v shodnico ter jim govori. — Drugo soboto se je skoraj vse mesto, Judje in neverniki, zbralo poslušat besede Božje. Ko so pa Judje videli trume, prevzame jih nevoščljivost, in na laž so obračali to, kar je Pavel govoril, ter preklinjali. Tedaj jim rečeta Pavel in Barnaba: „Vam sva morala najprej govoriti Božjo besedo. Ker jo pa od sebe pehate, in se nevredne štejete večnega življenja, glejte, obrneva se k nevernikom. Neverniki so bili veseli teh besed, in po vsi deželi se je širila beseda Božja. Judje pa tega niso mogli strpeti; nadražili so nekaj žen in mož in so obudili preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter so ju izgnali iz svojih pokrajin. Pavel in Barnaba sta otresla proti njim prali z nog in sta prišla v Bistro na Likaonskem. Pavel začne ondi kar na očitnem trgu nevernikom sveti evangelij oznanjati. Med poslušavci je bil tudi neki hrom in kruljev človek, kateri ni nikoli hodil. Ko ga Pavel ugleda in vidi, da ima vero, reče mu glasno: „Stopi pokonci na svoje noge!' In človek je skočil in hodil. Ko ljudstvo to vidi, ostrmi, zažene svoj glas in reče: „Bogova sta v človeški podobi prišla doli k nam!“ Barnaba so zavoljo njegove velike in lepe postave imenovali Jupiterja, svojega najvišega boga; Pavla pa so imenovali Merkurija, boga zgovornosti. Hitro Jupiterjevi duhovni priženejo ovenčanih volov in se pripravljajo, jih . njima darovati. Ko Pavel in Barnaba to vidita, raztrgata oblačila po sebi, skočita med množico in na ves glas vpijeta: „Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva, vam enaka človeka, ki vam oznan¬ java, da se od teh praznih malikov obrnite k živemu Bogu, kateri je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njima. Akoravno je v preteklih časih pustil, da so vsi narodi hodili po svo jih potih, pa ni vendar samega sebe pustil brez pričanja, ker je dobrote delil, dajal dež 216 in rodovitne čase, in je z jedjo in z veseljem polnil naša srca. In ko sta to govorila, sta komaj ubranila množicam, da jima niso darovale. Veliko jih je verovalo besedo Božjo. Med tem je pa prišlo nekaj Judov iz tistih mest, po katerih je Pavel že oznanjal evangelij, in so ljudstvo tako nadražili nanj, da so ga kamenali in iz mesta vlekli, ker so menili, da je mrtev. Ko se je razšlo ljudstvo, pridejo učenci, ki so bili sprejeli Jezusovo vero, in ga žalostni obstopijo. Kar Pavel vstane in se vrne ž njimi v mesto. Ko sta Pavel in Barnaba še v mestu Derbe oznanjala sveti evangelij, sta se domu vračala skozi mesta, kjer sta že propej učila. Opominjala sta učence k stanovitnosti, in postavila sta vsem občinam starejšine, t. j. mašnike, z mo¬ litvijo, s postom in s pokladanjem rok. Potem pa se vrneta v Antijohijo in sta pripovedovala, koliko reči je Bog ž njima storil, in da je odprl nevernikom vrata (prave) vere. 03. Cerkveni zbor v Jeruzalemu (okoli leta 50. po Kr. rojst.). * Nekateri verni izmed Judov so prišli iz Judeje v Antijohijo, in so ondod govorili kristjanom: „Ako se ne daste obrezati po 217 Mojzesovi šegi, ne morete se zveličati." Pavel in Barnaba sta se temu nauku precej ustavila. Torej sklenejo, naj gredo nekateri v Jeruzalem k apostolom in starejšinam zavoljo tega vprašat. Pavel in Barnaba sta bila poslana v Jeruzalem. * Ko prideta v Jeruzalem, so se apostoli in starejšine zbrali na skupno posvetovanje. V tem zboru vstane Peter in reče: »Bratje! Vi veste, da je Bog mene izzolil, da se never¬ nikom evangelij oznanja. In Bog, ki pozna srca, nič razločka ni storil med nami in med njimi, ker je njim dal svetega Duha, kakor nam. Zakaj torej zdaj izkušate Boga, da učencem na vrat nakladate jarem, ki ga ne naši očetje, ne mi nismo mogli nositi? Mi verujemo, da bodo tudi oni brez tega jarma zveličani po milosti Gospoda Jezusa Kristusa, kakor mi.“ Ravno tako je govoril apostol Jakob. Tedaj so sklenili apostoli in ves zbor, kristjanom v Antijohijo poslati pisanje s sklepom, da kristjanov več ne veže Mojzesova postava. Ta zborov sklep se začenja z besedami: Svetemu Duhu in nam je dopadlo, nobe¬ nega bremena več vam ne nakladati." 94. Drugo potovanje svetega Pavla (51—54 po Pr. rojst.). Orez nekoliko časa je Pavel nastopil drugo apostolsko potovanje. Z veliko gorečnostjo je obhodil Sirijo in skoraj vse dežele male Azije: Cilicijo, Likaonijo, Frigijo, Galatijo, Bitinijo, Mižijo. Ko pa pride v Troado, sam ne ve, kam bi se obrnil. Gospod se mu v spanju prikaze ter mu pove, kam naj gre. Nekdo v macedonski obleki namreč je stal pred njim, in ga je presrčno prosil, rekoč: „ Pojdi v Macedonijo in pomagaj nam! ‘ Brz stopi v ladjo Pavel in njegovi tovariši: Sila, Luka in Timotej, prepeljejo se v Evropo, in srečno pridejo v Filipe, veliko macedonsko mesto. Pavel je precej prvo soboto oznanjal nauk Jezusov. Med poslušavci je bila tudi bogaboječa žena J krlatarica, po imenu Lidija. Sveti Duh ji je odprl srce, da je verovala, kar je Pavel govoril, in se je dala krstiti z vso svojo družino. Pa kmalu vstanejo tudi tukaj sovražniki ter nadrazijo ljudstvo zoper Pavla in Sila. Ko sta Pavel in Sila zopet nekdaj Sla v molitvenico, sreča ju deklica, ki je imela vedeSkega duha, in je svojim gospodarjem privedeževala 218 veliko dobička. Ta je hodila z njima in je vpila, rekoč: „Ti ljudje so služabniki Boga visokega, kateri vam ozna¬ njajo pot zveličanja.' Pavel je pa bil nevoljen, obrnil se je in rekel hudobnemu duhu: „Zapovedujem ti v imenu Jezusa Kristusa iti iz nje. ' In izšel je se tisto uro. Ko so pa videli njeni gospodarji, da je izginilo upanje njih dobička, zgrabili so Pavla in Sila, in so ju peljali na trg pred mestne sodnike ter so ju tožili, rekoč: „Ti ljudje motijo naše mesto. ’ — Vse ljudstvo se vzdigne zoper Pavla in Sila, in mestni sod?iiki ju ukažejo šibati ter vklenjena vreči v ječo. O polnoči pa, ko sta Pavel in Sila molila in Boga hvalila, na naglem vstane velik potres, tako da se odpro v ječi vsa vrata, in se vsem odklene železje. Ves prestrašen zbudi se ječni varuh; in ko vidi vsa ječna vrata odprta, izdere meč in se hoče umoriti, ker je menil, da so po¬ begnili vsi jetniki. Ali Pavel mu na ves glas zavpije: „Nič žalega si ne delaj, saj smo tukaj. Jetničar strmi, luč si dd prinesti, gre k Pavlu in Šilu v ječo, ter jima k nogam pade, rekoč: „ Gospoda, kaj mi je storiti, da bom zve¬ ličan?" Ona mu odgovorita: „ Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa, pa boš zveličan, ti in tvoja hiša." In še tisto uro ju je vzel v svojo hišo, izpral jima je rane, in se je dal krstiti z vso svojo hišo. Ko se je bilo zdanilo, poslali so mestni sodniki biričev k jetničarju s poveljem, naj izpusti oba jetnika. Ko pa biriči sodnikom prineso glas, da sta Pavel in Sila Rimljana, prestrašijo se, gredo sami k njima, prosijo ju odpuščenja ter ju peljejo iz ječe. Potem ko je Pavel s svojimi tovariši učence obiskal in oveselil, šli so dalje v mnoga macedonska mesta. Od tod pride Pavel v Atene, najimenitnejše grško mesto. Ko je videl, da je mesto vdano malikovanju, vnel se mu je duh, in na očitnem trgu je začel oznanjati pravega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa. In prišli so tudi neki modrijani, in so ga peljali na Areopag, veliki mestni trg, da bi zvedeli, kaj uči in oznanja. Pavel stopi sredi Areopaga pred veliki zbor in tako le govori: „Možje Aten- jani! Ko sem hodil okrog in ogledoval podobe vaših bogov, našel sem tudi oltar, na katerem je zapisano: Neznanemu bogu. Kar torej častite, d asi vam je neznano, to vam 219 jaz oznanjam. Bog, kateri je ustvaril svet in vse, kar je na njem, Gospod nebes in zemlje, ne prebiva v templjih, z rokami narejenih. Tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ker on daje vsem življenje, dih in vse. On je ustvaril iz enega ves človeški rod, da prebiva po vsi zemlji; in odločil jim je čase in meje njih prebivanja, da bi njega iskali, dasi ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo, kakor so že nekateri vaših pesnikov rekli: Mi smo njegovega rodu. Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je Bog enak zlatu, ali srebru, ali kamenu, izrezanemu po umetnosti in izmišljenju človekovem. Bog je sicer čase te nevednosti izpregledal, zdaj pa oznanja ljudem, da naj vsi povsod delajo pokoro. Zato je odločil dan, v katerem bo sodil svet po možu, katerega je v to postavil, ter ga, da bi mu vsi verjeli, obudil od mrtvih. ‘ — Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se eni posmehovali, eni pa so rekli: „Poslušali te bomo o tem drugkrat. Tako je Pavel šel izmed njih. Eni možje pa so se ga še držali, in so verovali. Iz Aten je Pavel šel v Korint. Pa tudi tukaj so mu nasprotovali Judje, katerim je najprej evangelij oz na- 220 njal. Torej jim je rekel: „Vaša kri vam pridi na glavo; jaz sem nedolžen; zdaj pa pojdem k nevercem. Potem je učil neverce v Korintu, in veliko jih je verovalo, ter se dalo krstiti. Pavel je poldrugo leto ostal ondi; potlej se je poslovil od Korinčanov in se prepeljal v Azijo, ter se skozi Efez vrnil domu v Antijohijo. 95. Tretje potovanje svetega Pavla (55—58 po Krist, roj st.). Ko se je Pavel nekaj časa pomudil v Antijohiji, šel je tretjič Jezusa oznanjat, obhodil je zopet veliko krajev male Azije, in potem prišel v Efez, ki je bil glavno mesto rimske Azije. Ondi je našel dvanajst učencev ter jih vprašal: „Ali ste prejeli svetega Duha? ‘ Oni mu odgovore: „Saj še slišali nismo, da je sveti Duh." Pavel jih dalje vpraša: „Na kaj ste bili torej krščeni?' Odgo¬ vore mu: „Na Janezov krst. Na to reče Pavel: „Janez je krščeval ljudstvo s krstom pokore, in ga je opominjal, verovati v Njega, kateri bo prišel za njim, t. j. v Jezusa Kristusa. ‘ Ko so to slišali, dali so se krstiti v imenu Gospoda Jezusa. Ko je Pavel položil roke nanje, je prišel nanje sveti Duh. Pavel je dve leti in tri mesece ostal v Efezu in učil, tako da so se z Jezusovim naukom seznanili vsi prebivavci rimske male Azije. Tudi velike čudeže je Bog delal po svetem Pavlu tako, da so potne rute od njegovega života in pasove pokladali na bolnike, in bolezni so jih popuščale in hudi duhovi so šli iz njih. Groza in svet strah je obšel vse, ki so to videli. Veliko jih je verovalo, in prišli so ter so se izpovedali svojih grešnih del. Veliko izmed tistih, kateri so uganjali vraže, prineslo je svoje vražarske bukve in so jih sežgali vpričo vseh. Njih cena je bila okoli dvajset tisoč tolarjev. Tako močno je beseda Božja rastla in se utrjevala. Tisti čas je pa v Efezu vstal hrup zoper Pavla in njegove tovariše. Neki srebrdr, po imenu Demetrij, je namreč delal srebrne hišice ali podobice Dijaninega tem¬ plja, in je imel z umetniki vred velik zaslužek pri njih. Te in take delavce je on sklical in jim je rekel: „Možje, veste, da imamo od tega dela svoj dobiček T Zdaj pa vidite 221 in slišite, da je ta Pavel ne le v Efezu, ampak skoraj po vsi Aziji veliko množico pregovoril in odvrnil (od Dijaninega češčenja), rekoč: „Niso ne bogovi, kateri so z ro¬ kami storjeni.“ Ko so to slišali, so se razsrdili ter so vpili: „ Velika je Dijana EfeškaP Vse mesto je bilo polno zmešnjave, in zagnali so se v gledišče, kjer je bilo ljudstvo zbrano. Tudi dva Pavlova tovariša so popadli in tja peljali. Pavel je hotel iti med ljudstvo, mirit ga, pa mu učenci niso pustili. Poslednjič je vendar mestni poglavar s pa¬ metnimi besedami utolažil in pomiril nadraženo ljudstvo. Ko je bil potihnil hrup, vzel je Pavel slovo in šel v Ma- cedonijo in Gredjo. In ko se je bil črez tri mesece spet povrnil v Azijo, prišel je zopet v Troado, kjer je sedem dni ostal. V nedeljo se vsi verni snidejo v neki hiši kruh lomit, t. j. obhajat sveto daritev in sveto obhajilo. Ondi jim je Pavel govoril do polnoči, ker je hotel drugi dan zjutraj odriniti iz Troade. Sedel je pa na oknu neki mladenič, po imenu Evtih; on trdo zaspi, omahne v spanju in s tretjega nadstropja pade na tla, tako da ga mrtvega vzdignejo. Pavel tedaj k njemu doli gre in ga oživi. Drugi dan stopi Pavel s svojimi v ladjo. Peljali so se mimo otokov Lesbos, Kios in Samos v Milet. V to mesto skliče Pavel prednike Efeške cerkve, in od njih ganljivo jemlje slovo. Ko jih je bil opomnil svojega apo¬ stolskega dejanja med njimi, pravi dalje: „In zdaj, glejte, jaz, nagiban po svetem Duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi bo tam zgodilo. Le samo to mi priča sveti Duh po vseh mestih in pravi, da me vezi in bridkosti čakajo v Jeruzalemu. Ali nič tega se ne bojim; tudi svojega življenja ne cenim dražje, kakor sebe, da le dokončam svoj tek in oznanjam evangelij milosti Božje. Jaz vem, da ne boste več videli mojega obličja. Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe, da vladate cerkev Božjo, katero je pridobil s svojo krvjo. Jaz vem, da bodo po mojem odhodu prišli zgrabljivi volkovi. In še izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo napačno govorili, da bi za seboj potegnili učence. Zavoljo tega čujte in v spominu ohranite, da jaz tri leta noč in dan nisem jenjal s solzami opominjati vsa¬ kega izmed vas. In zdaj vas priporočam Bogu in milosti 222 Njega, kateri je mogočen, sezidati in dati delež vsem po¬ svečenim. Ko je bil to izgovoril, je pokleknil in molil z njimi vsemi. Velik jok vstane med njimi; Pavla objemajo in poljubljajo. Najžalostnejši pa so bili zavoljo besede, da ne bodo več videli njegovega obličja. 96. Poslednje dejanje svetih apostolov. Ko je bil Pavel prišel v Jeruzalem, sprejeli so ga kristjani z veseljem; Judje pa se vzdignejo zoper njega in hrup zaženo zoper njega. Pavel je bil ujet in v ječo vržen. Potem ko je bil dve leti v ječi v Cezareji, peljejo ga v ladji po morju v Rim, da bi ga, kakor je sam Kotel, sodil cesar. Na morju je vstal velik vihar, tako da se ladja razbije. Pavel in vsi ljudje, ki so bili z njim na ladji, so se bili čudovito rešili na otok Malto. V Rimu je bil dve leti ujet; potem je bil izpuščen iz ječe, ter je še po mnogih deželah in v Rimu oznanjal kraljestvo Božje. Kakor Peter in Pavel, so tudi vsi drugi apostoli nauk Jezusov oznanjali križem svet po mnogih krajih in deželah, in ga potrjevali s čudeži in znamenji. Peter ko 'poglavar in višji pastir svete cerkve pa je krščanske ob¬ čine povsod obiskoval in jih potrjeval v veri. V ta na¬ men je šel še pred svetim Pavlom v Rim, ki je bil glavno mesto tedanjega sveta, in si je ondi ustanovil škofovski sedež. S svojega mnogokratnega apostolskega potovanja se je vselej vrnil v to mesto. Poslednja leta pa je stano¬ vitno prebival v Rimu. Pristavek. Peter in drugi apostoli so povsod, kjer so bili, ustanovili krščanske občine, postavljali škofe, da so ko dušni pastirji namesto njih vladali verne, in to, kar so od njih pred toliko pričami slišali, z ustnim oznanjanjem nepopačeno zopet izročali svojim naslednikom. Ob enem so pa nekateri apostoli in učenci zase in za posamezne daljne osebe in krščanske občine po navdihnjenju svetega Duha tudi marsikaj zapisali. Ta njih pisma je sveta cerkev iz visokega spoštovanja do svetih pisavcev sčasoma zbrala v ene same bukve, ki jih imenujemo sveto pismo nove zaveze. Prišel je čas, da so morali apostoli sveto vero potrditi s svojo smrtjo. Leta (>7. po Kristusovem rojstvu je prišel Pavel zopet v Rim in je v strašnem preganjanju, ki se je bilo vzdignilo pod cesarjem Neronom, ondi 29. ju¬ nija umrl mučeniške smrti. Ravno tisti dan je tudi Peter, poglavar Jezusove cerkve, življenje dal za Jezusa. Pavel, ko rimski meščan, je bil obglavljen; — Peter pa po Jezusovem prerokovanju križan in sicer z navzdol obrnjeno glavo, ker se je nevrednega štel, s svojim Go¬ spodom enako smrt trpeti. — Jakob starji je bil že veliko poprej (l. 42. po Krist, roj st.) na povelje Herodovo obglavljen. Ravno tako so tudi vsi drugi apostoli svoje življenje dali za svojega Gospoda Jezusa Kristusa, le sveti Janez ne. Ta Gospodov ljubljenec je po smrti in častit¬ ljivem vnebovzetju presvete Marije Device zlasti v Efezu stanoval, in je odondod obiskoval krščanske občine male Azije. Pozneje, za cesarja Domicijana, je bil v Rimu 224 v hotel vrelega olja vržen, in ker se mu ni bilo nič ža¬ lega zgodilo, na otok Patent pregnan. Ondi je po navdihu svetega Duha spisal skrivno razodenje. Iz pregnanstva izpuščen se je vrnil v Efez. Jako ganljivo je, kar nam ustno izročilo pripoveduje o njegovih poslednjih dneh. Za¬ voljo njegove velike starosti so ga morali k Božji službi le nositi. Vselej je kristjane pozdravil z besedami: „Otročiči, ljubite se med seboj!“ Nekateri so se bili teh besedi že na¬ veličali, in so ga torej vprašali: „ Učenik, zakaj nam vedno le eno praviš? On jim pa odgovori: „To je Go¬ spodova zapoved, in da ste le to prav izpolnili, je zadosti. Okoli leta 100. po Kristusovem rojstvu je blaženo zaspal v Gospodu. S smrtjo apostolov je vso sveto cerkev zadela velika izguba. Po njih je iz malega gorčičnega zrna čudovito hitro zrastlo veliko drevo, ki je senco dajalo že celim deželam. Vendar pak cerkev ni ostala zapuščena. Škofje so delo svetih apostolov vedno z enako gorečnostjo na¬ daljevali in širili s pomočjo sebi podložnih mašnikov in vernikov. Vse skupaj pa je kuge krivoverstva, razprtije in ločitve varoval naslednik svetega Petra, sveti oče, ali papež v Rimu, ter jih ohranjal v stanovitni edinosti. Tako se je pokazala v eni veri in v enem vidnem poglavarju edina, po uku, zakramentih in po mnogih udih sveta, na apostolih utrjena apostolska in vse čase in vse narode obsegajoča vesoljna ali katoliška cerkev. Zidana je na skalo svetega Petra: ona pod varstvom Jezusa Kristusa in s pomočjo svetega Duha že več kot osemnajst sto let nepremično stoji, in bo vsem napadom peklenskih moči vkljub stala ves čas do konca sveta. Blagor njemu, kateri je ž njo sklenjen v Jezusa, Sina Božjega, veroval, v njega upal, in njemu služil z mnogovrstnimi deli. Gospod ga bo ob svojem častitljivem drugem prihodu spoznal za svojega, ter ga seboj peljal v večno življenje. Ondi bo poln veselega zamaknjenja gledal Gospoda, začetek in konec, na sedežu njegovega veličastva, z vsemi svetniki pred njim na kolenih molil ga, in hvalil in poveličeval vse večne čase. Zemljepisne črtice o sveti deželi*). Ime. Dežela, ki jo danes imenujemo Palestino, imela je v raznih časih različna imena. Najprej so jo zvali „Kanaan“, po Kamovih potomcih, ki so tam prebivali; potem „Obljubljeno deželo 11 , ker jo je Bog obljubil Abrahamu in njegovim po¬ tomcem; zaradi posebne rodovitnosti jo imenuje sv. pismo tudi deželo, po kateri se cedi med in mleko; pravi se ji tudi »Dežela Izraelova", ker so Izraelci v nji prebivali. Pred vsem pa se zove „Sveta, dežela 11 , ker so se tam dogodila najsvetejša in najveličastnejša dejanja. Posebno je nam kristjanom sveta, ker je bil naš Zveličar Jezus Kristus v nji rojen, je v nji živel, delal in umrl na križu v naše odrešenje. Zato je ta dežela tako rekoč zibel krščanstva. lega, velikost, razdelitev in število njenih prebivavcev. Palestina je del prednje Azije in meji proti severu na Libanon in Antilibanon, ki jo ločita od Sirije; proti vzhodu na sirsko-arabsko puščavo; proti jugu na Arabijo, in v zahodu na sredozemsko morje. Meri 29 500 kvadratnih kilometrov. Ko je cvetela, imela je 5 milijonov prebivavcev, danes jih ima komaj kakih 600 000. Jozve je razdelil deželo v 12 delov po rodovih Izraelskega ljudstva. Skrinja zaveze je bila od začetka v mestu Silo, ki je skoraj sredi dežele. Tam je bil tudi višji duhoven. Za kralja Davida je postalo mesto Jeruzalem glavno mesto celemu kraljestvu; tja se je prenesla tudi skrinja zaveze. Pod kraljem Roboamom je razpadlo kraljestvo v dva dela: v kraljestvo Juda z glavnim mestom Jeruzalemom, in v kraljestvo Izrael z glavnim mestom Samarijo. *) Po Panholzerjevi „Biblische Geschichte“. Schuster, Zgodbe. XT. 707. 15 226 Ko je Jezus učil, bila je dežela pod rimsko vlado in v štiri dele razdeljena, namreč: v Judejo, Samarijo in Galilejo; Perejo in Iturejo s Trahonitido; slednjič Abileno. Reka Jordan loči Palestino v vzhodno in zahodno polovico. Dežela je bila nekdaj jako rodovitna in cvetoča, — dandanes je skoraj vsa pusta. Le malo krajev je še lepo obraščenih. Gore in ravnine. Palestina je gorata. Razteza se po nji gorovje Libanon. Na zahodni Jordanovi strani so ta-le gorovja posebno zname¬ nita: Na severu pogorje Neftali, ki sega tja do Nazareta; gorovje Karmel, ki sega do sredozemskega morja. Slovelo je nekdaj, ker so preroka Elija in Elizej in pozneje mnogi krščanski puščavniki prebivali na njem. Na vzhodu od Karmela je gorovje G e lb o e, kjer je Savel umrl. Blizu je tudi gora Tabor, kjer se je naš Zveličar izpremenil pred svojimi apostoli. Omeniti je tudi goro svetih blagrov, na kateri je Jezus tako lepo pridigal. V sredini je gorovje Efrajim. V njem je gora Garizim, na kateri so imeli Samaritani svoj tempelj. V južnem delu je gorovje Juda. Tukaj je hrib Morija, na katerem je Salomon sezidal tempelj; Oljska gora z vrtom Getzemanskim, v katerem je Jezus začel trpeti. Z Oljske gore se lepo vidi Jeruzalemsko mesto. Odtod je tudi Jezus prerokoval razdejanje Jeruzalemskega mesta; od¬ tod je šel v nebesa: tukaj je sveta Helena sezidala lepo cerkev. — Ne daleč odtod je tudi gora Kvarantanska z mnogimi votlinami. Tu se je Jezus 40 dni postil in je bil od hudega duha izkušan. Na vznožju je Elizejev vodnjak. Na vzhodnem Jordanovem pobrežju je gorovje Baz a n in Gilead. Razteza se od Antilibanona do Arabske puščave. Bilo je prej zelo rodovitno. Nadalje gorovje Moab, kjer je največa gora Nebo, od koder je Mojzes videl sveto deželo in kjer je tudi umrl. Med gorami so rodovitne doline in širne planjave. Med njimi je najimenitnejša Jordanska planjava. Preteka jo Jordan in je 120 km dolga, semtertja, kakor pri Jerihi, 227 14 km široka. Znana je tudi ravnina okrog Jerihe, kjer je Jozve peljal ljudstvo prek Jordana in premagal močno mesto Jeriho. Nekdaj je bila jako plodovita. Imela je obilo medil, palm, balzama in drugega sadja. — Ravnina E s dr el o m je na južni strani od Jeruzalema. Skozi njo se vleče velika cesta, po kateri so bodili tovorniki in kupčevavci v Egipt. Vode. a. Reke: Glavna reka je Jordan. Teče od severa proti jugu in se izliva v mrtvo morje. Ima jako mnogo rib. Med potjo se razširja v Meromsko in Genezareško jezero. V Jor¬ danu je bil Jezus od Janeza krščen. Vanj se iztekajo: Karitski potok, ob katerem je bival prerok Elija, in J a b o k, ob katerem se je Jakobu, iz Mezopotamije gredočemu, angel prikazal. V mrtvo morje izliva se še blizu Jeruzalama potok C e dr on. Več majhnih rek teče v sredozemsko morje. b. Jezeri: Meromskojezero, skozi katero teče Jordan. Proti jugu od njega Genezareško jezero, tudi galilejsko morje imenovano. Ima obilo rib in zelo čisto vodo. Bližnje pokrajine so bile prej krasne in rodovitne: oljke, palme, citrone, riž rastejo tam izvrstno. Na jezeru in po mestih okrog je Jezus storil mnogo čudežev. Izmed tamošnjih ribičev je Jezus izvolil prve apostole. Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Tukaj je za¬ povedal viharju, tukaj je učil ljudstvo iz čolna, tukaj so storili učenci na njegovo povelje bogati ribji lov; po vstajenju je tukaj izročil Petru višje pastirstvo. Mrtvo morje. Dolgo je 67, široko pa 20 km, globoko do 300 m. Voda se ne more piti, slana je in peče na jeziku. Ako deneš v njo kako stvar, prevleče se takoj s soljo. Neka posebna žalost in otožnost prešine popotnika, kadar zagleda to jezero. Mrtvo se zove zato, ker v njem ni nobenega živega bitja. Kjer je zdaj jezero, bila je stare dni rodovitna dolina, z mestoma Sodomo in Gomoro, kateri je pa Bog pokončal zaradi hudobije njihovih prebivavcev. Tla so se vgreznila in Jordan se je razlil črez celo dolino. Mrtvo morje nas resno spominja, kako strašno Božja pravičnost kaznjuje greh. 228 Mesta. V Judeji je Jeruzalem, glavno mesto vsega kraljestva. Zidano je na visoki planjavi 784 m nad morjem. Zato se pravi v sv. pismu: „Gori iti v Jeruzalem". Za Abrahamove dobe je živel tam duhoven in kralj Melkizedek. Na ti planjavi so štirje hribi: Morija, Sijon, Akra, Bezeta. Na Moriji je Bog Abrahamu za¬ povedal Izaka darovati. Salomon je tam sezidal veličastni tempelj. Proti jugozahodu od Morije je Sijon. Tu so imeli Jebuziti trdnjavo, katero je David vzel, na novo utrdil in za svoj sedež izvolil. Salomon si je tam postavil krasno palačo. Zunaj mesta je bil hrib Golgota, kjer je bil Jezus križan. Blizu je bil sveti grob, v katerega je bilo položeno truplo Jezusovo. Dandanes je ta kraj v novo sezidanem Jeruzalemu. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je postavila na mestu, kjer je bil Jezus križan in pokopan, lepo cerkev, katera sestoji iz treh delov, ki so med seboj zvezani, namreč: cerkev Božjega groba, cerkev križanja in cerkev najdbe sv. križa. Ta velikanska cerkev je največe svetišče krščanstva. Stari Jeruzalem so razdejali Rimljani 10. avgusta 70. 1. po Kr. Takrat je bilo v njem več kakor en milijon prebivavcev. Pozneje so sezidali na njegovih podrtinah novi Jeruzalem, kateri ima danes le kakih 25 000 prebivavcev. Blizu mesta na zahodu je vas Betfage, od koder je Jezus slovesno šel v Jeruzalem. Na vzhodu Oljske gore je Betanija, kjer je bila pobožna dru¬ žina : Lazar, Marta in Marija. Tukaj je Jezus Lazarja, ki je že 4 dni v grobu trohnel, vzbudil od mrtvih. Na južni strani, 7 km od Jeruzalema, stoji ljubeznivo mestece Betlehem, kjer je bil Jezus rojen. Na mestu, kjer se je rodil, postavila je sv. Helena lepo cerkev. Tukaj je bil tudi David rojen. Zdaj ima mesto 3000 prebivavcev, ki so skoraj vsi kristjani. Še dalje proti jugu je mesto Hebron, kjer so živeli in so pokopani Abraham, Izak in Jakob. Grob teh treh očakov se ima v časti. Hebron šteje zdaj 10 000 prebivavcev. Proti vzhodu, 24 km od Jeruzalema, stoji mesto Jeriho, znano iz časa Jozvevega 229 in prerokov Elija in Elizeja. Tukaj je bival tudi višji cestninar Cahej. Danes je to čisto neznaten kraj. Proti severozahodu štiri km od Jeruzalema je Em a v s, kjer se je Jezus po vstajenju prikazal dvema učencema. Ob sredo¬ zemskem morju je mesto Jope, danes Jafa imenovano, važno pri¬ stanišče za Jeruzalemske romarje. V Jopi je šel prerok Jona na ladjo, da bi ušel Gospodu; tam je pridigal Peter ter Tabito od mrtvih ohudil; tja so prišli tudi poslanci stotnika Kornelija, kateri je prvi izmed poganov prejel sv. krst. V pokrajini Samariji je bila Samarija, glavno mesto Izraelskega kraljestva. Proti jugovzhodni strani leži S ih e m, kjer je Jakobov vodnjak. Tukaj se je Jezus pogovarjal s Sama¬ ritanko. Proti jugu od Sihema je mesto Silo, kjer je bila za časov sodnikov shranjena skrinja zaveze. V Galileji je prijazno mestece Nazaret, kjer je sv. nad¬ angel Gabrijel Mariji preč. devici poročil, da bo postala mati na¬ šega Odrešenika. Tam je tudi živel Jezus do 30. leta. Marsikaj še zdaj spominja, da je bivala tam sv. družina, — tako po¬ sebno Marijin studenec v bližini mesta. — Zdaj ima Nazaret 3300 prebivavcev. Drug znamenit kraj je mestece Kana, kjer je Jezus storil prvi čudež. Ravno tako tudi mesto Naj m, kjer je Jezus mladeniča obudil od mrtvih. Ob Genezareškem jezeru je omeniti mesto Kafarnavm. Tam je Jezus tako rad bival, da so to mesto zvali „njegovo mesto". Tam je mnogokrat pridigal in storil veliko čudežev. Slednjič Cezareja Filipova v severni Galileji, kjer je Jezus izročil Petru ključe nebeškega kraljestva in ga imenoval skalo, na katero bo zidal svojo cerkev. Vse k večji časti Božji! 230 Vsebina. Prvi del: Zgodbe svetega pisma stare zaveze. Prva doba. Najstarje zgodbe. Od stvarjenja sveta do splošnega malikovanja, ali od Adama do Abrama. (Od leta 4000. do 2000. pred Krist, rojst.) Stran Okoli 4000. 1. Stvarjenje sveta. Bog posveti soboto.5 2. Stvarjenje angelov in greh ne¬ katerih izmed njih ... 6 3. Stvarjenje prvega človeka. Raj. Prva zapoved. Bog ustvari Evo.7 4. Greh prvih staršev ... 8 Druga doba. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, vodi ga čudovito in poveliča. I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, — ali od Abrahama do 0 pred rojst. Krist.). 18. Jakob se domu vrne in se spravi z Ezavom . . .25 19. Jožef v tujo deželo prodan . 26 20. Jožef v Putifarjevi hiši . . 28 21. Jožef v ječi . . . .28 22. Jožef povišan . . . .29 23. Jožefovi bratje gredo v Egipt po žito.30 24. Benjamin gre z brati v Egipt.32 25. Jožefova srebrna kupa . . 33 26. Jožef se da spoznati . . 34 27. Jakob gre v Egipt . . .34 28. Jakobove in Jožefove poslednje besede.36 29. Jobova potrpežljivost . . 36 2000 . 10. Abrahamov poklic in njegova pokorščina . . . .15 11. Abrahamova mirljivost innesa- mopridnost. Melkizedek . .16 12. Zapoved obrezovanja. Abra¬ hamova vera in gostoljubnost 17 13. Strašni pogin Sodome in Gomore.18 14. Izakovo rojstvo in njegovo da¬ rovanje .19 15. Zaroka Izakova z Rebeko . 21 16. Ezav in Jakob . . .22 17. Jakob beži in prebiva pri Labanu.23 Stran 5. Kazen prvega greha in odre¬ šenik obljubljen ... 9 6. Kajn in Abelj . . . .10 okoli 2400. 7. Namnoženje in popačenje prvih ljudi. Vesoljni potop . .11 8. Noe gre iz ladje in daruje. Noetovi sinovi . . . .12 9. Babilonski stolp. Splošno mali¬ kovanje . . . . -14 231 II. Bog čudovito vzreja in vo Mojzesa do kraljaDavida nasta kača . . . .55 III. Moč izraelskega ljudstva (1055—975 prt 1055. 55. David, pobožni kralj. Njegova skrb za vnanjo službo Božjo 69 56. Davidovo prerokovanje o Zve¬ ličarju ... . . .71 57. Absalom se vzdigne zoper svo¬ jega očeta in je kaznjevan . 72 58. Davidovo poslednje opomi¬ njanje in njegova smrt . . 74 di izraelsko ljudstvo, ali od (1500—1055 pred rojst. Krist.). Stran 44. Balaamovo prerokovanje . 57 •okoli 1450. 45. Mojzesovo poslednje opomi¬ njanje in njegova smrt . .57 46. Izraelci gredč v obljubljeno deželo . . . .58 47. Sodniki. Gedeon . . .59 48. Kako je Ruta ljubila svojo taščo 61 49. Samuel. Helijeva hudobna sina 62 1095. 50. Kraljestvo ustanovljeno. Savel prvi kralj.64 51 David pastirček . . .64 52. Davidov boj z velikanom Go¬ lij atom.66 53. Jonatanova ljubezen in Savlovo sovraštvo do Davida . . 67 54. Davidova velikodušna ljubezen 68 — ali od Davida doRoboama d rojst. Krist.). 1015. 59. Salomonova molitev in modra sodba.75 60. Salomonovi pregovori . .76 61. Zidanje in posvečevanje tem¬ plja . .-77 62. Salomonovo veličastvo in nje¬ gova smrt..... 78 Tretja doba. Slava izraelskega ljudstva zatemni, ali od Rolioama do Kristusa. (975 pred rojst. Krist, do 1.) 975. 63. Razdelitev kraljestva I. Izraelovo ljudstvo polagoma razpada. 912. 64. Preroki: Bog pošlje Elija . 80 65. Elija daruje . . . .82 66. Ahabovain Jezabelina pregreha in kazen.83 896 . 7. Bog pošlje preroka Elizeja . 84 826 . 68. Prerok Jona Ninivam, never- skemu mestu, pokoro oznanja 86 69. Izraelovo kraljestvo za vselej jenja. Tobija v asirski sužnosti 88 70. Stari Tobija slovč jemlje, mladi Tobija pa gre na pot . - 89 71. Mladi Tobija .se vrne domu . 92 232 II. Judovo kraljestvo polagoma razpada. Stran 900-730. 72. Preroka Joel in Mihej . . 93 okoli 770. 73. Kralj Ozija si prilastuje duhov- sko oblast in Bog ga z gobami kaznjuje . . . .94 okoli 760-700. 74. Izaijevo prerokovanje . . 95 728—699. 75. Pobožni kralj Ezekija . . 96 76. Judita.97 588. 77. Judovo kraljestvo razpade. Da¬ nijel v Babilonski sužnosti . 99 78. Danijel reši smrti čisto Suzano 100 79. Trije mladeniči v ognjeni peči 101 80. Kralj Baltazar in malik Bel (Bal j .103 81. Danijel v levnjaku . . . 104 Stran 536. 82. Judje se vrnejo iz babilonske sužnosti. Preroka Agej in Ca- barija. Duhoven Ezdra . .106 520. 83. Estera.107 okoli 300 84. Prestavljanje sv. pisma v grški jezik. Modri pregovori Jezusa, sinu Sirahovega . . .109 okoli 280. 85. Eleazar umije mučne smrti . 111 168. 86. Mučenje sedmih makabejskih bratov . 111 87. Daritev in junaško dejanje Juda Makabejca .... 113 166-160. 88. Poslednji časi pred Kristusom 115 Drugi del: Zgodbe svetega pisma nove zaveze. Prvi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa. Jezusovo rojstvo in njegova mladost. 1. Oznanjevanje Janezovega roj- stva . . . . . 116 2. Oznanjevanje Jezusovega roj¬ stva . •lil- 3. Marija obišče Elizabeto . . 118 V Rojstvo Janeza krstnika . .119 -- 5- Jezusovo rojstvo . . . 122. 6. Pastirji pri jaslih in Jezusovo obrezovanje . . . .120 J.. Marija izkaže Jezusa v templju . . . . . 12E- Modri od jutra molijo Jezusa 123. 9. Sveta družina beži v Egipt in se vrne v Nazaret . . 124 12 . 10. Dvanajstletni Jezus v tem¬ plju .125. Jezusovo pripravljanje k očitnemu učenju. 30. 29. 12. Jezus krščen in izkušan . . 127 11. Sveti Janez pdt pripravlja 13. Jezusovi prvi učenci . . 129 Jezusu.126 | 14. Jezusov prvi čudež v Kani . 129 233 Prva velika noč. Stran 15. Jezus v templju in njegov pogovor z Nikodemom . .130 16. Jezus pri Jakobovem vodnjaku 132 17. Jezusova pridiga v Nazaretu 133 18. Jezusova čudovita dela v Ka- farnavmu.134 19. Obilni ribji lov . .134 Stran 20. Mrtvoudni .... 135 21. Jezusova pridiga na gori . 136 22. Jezus ozdravi gobovega in pa stotnikovega hlapca . .139 23. Mladenič v Najmu . . . 140 24. Janezova poslanca . . .141 25. Magdalena izpokornica . .142 Druga velika noč. 31 . 26. Osem in trideset-letni bolnik 143 27. Greh zoper svetega Duha. — Zena blagruje Marijo . . 144 28. Govor Jezusov na jezeru: sedem prilik o nebeškem kraljestvu.145 30. Jairova hči in bolna žena . 148 31. Jezus si izvoli apostole ter jih prvič razpošlje . . . 149 32. Obglavljenje svetega Janeza krstnika.150 33. Jezus nasiti 5000 mož . . 151 34. Jezus obeta presveto rešnje 40. Jezus da apostolom oblast vezati in razvezovati. —Prilika o neusmiljenem hlapcu . . 157 41. Jezus razpošlje 72 učencev . 158 42. Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan.159 43. Marija in Marta . . .160 44. Jezus dobri pastir. Izgubljena ovca.161 45. Izgubljeni sin . . . .162 46. Bogatin in ubogi Lazar . .163 47. Sleporojeni .... 164 48. Oče naš. — Nadležni prijatelj 165 49. Prilika o bogatem možu . 166 50. O nerodovitni smokvi . . 167 33 . 57 Jezus prerokuje svoje trpljenje in svojo smrt.— Caliej . .171 58. Marija mazili Jezusa . .172 59. Jezusov slovesni vhod v Jeru¬ zalem .172 60. Kraljeva ženitnina in davčni denar.174 61. Dar uboge vdove. Prerokovanje o razdejanju Jeruzalemskega mesta in o končanju sveta 175 62. O desetih devicah in o talentih 176 63. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj.178 Poslednja velika noč. Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. 64. Velikonočno jagnje. Umivanje 66. Jezus prerokuje, da ga bo Peter nog.180 zatajil, in jemlje slovo od apo- 65. Jezus postavi presveto rešnje stolov.182 Telo in prerokuje, da ga bo 67. Jezus na Oljski gori . .183 Juda izdal .... 180 68. Jezus ujet . . . .185 Schuster, Zgodbe. XX. 707. 16 234 Stran 69. Jezus pred Anom in Kajfom 185 70. Peter zatajiJezusa. Juda obupa 186 71. Jezus pred Pilatom in Herodom 188 72. Jezus bičan, s trnjem kronan in na smrt obsojen . . . 188 1 Stran 73. Jezus nese težki križ. Jezus križan.190 74. Jezus govori sedem poslednjih besedi in umrje . . . 192 75. Jezus v grob položen . .193 Jezusovo p 76. Jezusovo vstajenje . . . 195 77. Jezus se prikaže Mariji Magda¬ leni in Petru . . . .196 78. Jezus se prikaže učencema na poti v Emavs .... 196 79. Jezus se prikaže vsem apo- o v eličanje. stolom in postavi zakrament svete pokore . . . .197 80. Jezus izroči Petru najvišo pastirsko službo . . . 199 81. Jezus obljubi svetega Duha; — drugič razpošlje apostole; — in gre v nebesa . . . 200 Drugi oddelek. Zgodbe apostolov in prve svete cerkve. 82. Matija izvoljen v apostolstvo. Prihod svetega Duha . .201 83. Peter ozdravi človeka hromega od rojstva. Peter in Janez pred velikim zborom . . . 203 84. Ananija in Satira . . . 205 85. Vsi apostoli v ječi — Gama- lijelov svčt . 205 86. Volitev dijakonov. Stefan, prvi mučenec.206 okoli 37. 87. Sveta birma. Dvornik iz Zamorskega .... 208 okoli 39. 88. Savel se izpreobrne . . 209 89. Peter hodi po več krajih, ozdravi Eneja in obudi Tabito 210 okoli 40. 90. Izpreobrnitev nevernika Kor¬ nelija. Krščanska občina v An- ■ tijohiji ; . . . . 211 okoli 42. 91. Peter v ječi .... 212 45-48. 92. Prvo (apostolsko) potovanje svetega Pavla .... 214 okoli 50. 93. Cerkveni zbor v Jeruzalemu . 216 51-54. 94. Drugo potovanje svetega Pavla.217 65-58. 95. Tretje potovanj e svetega Pavla 220 96. Poslednje dejanje svetih apo¬ stolov .222 Pristavek .222 Zemljepisne črtice o sveti deželi 225 le svetopisemske zgodbe so tako osnovane, da so nekateri odstavki tiskani z večimi črkami brez vsega znamenja, nekateri z manjšimi črkami in zaznamenovani ali z dvema zvezdicama (**), ali s križem (f), ali le z eno zvezdico (*), nekateri pa z ležečimi črkami. Ta razloček v natisu deli učno tvarino po starosti otrok ljudskih šol. Pisavca je namreč vodila misel, da bi vsi šolski otroci v rokah imeli eno in ravno isto zgodbeno knjigo, in da bi se jim po njih starosti dajal na vse strani čedalje obširniši nauk. Po tem pravilu naj se otroci najnižjega razreda uče le najpoglavitniših reči, ki so pa, kolikor je moči, v zvezi med seboj; v vsakem višjem razredu naj se ponavlja prejšnje in dodaja naj se jim kaj novega, njim namenjenega, tako da se jim nauk vedno polni ali širi. Tako naj se eno leto uče zgodeb stare, eno leto pa zgodeb nove zaveze. Da se doseže ta namen, naj se učna tvarina za vse primer- ljaje tako-le deli: Za 'otroke od 6.-8. leta naj učitelj iz odstavkov, z naj- večimi črkami brez znamenja tiskanih, izvoli najpotrebniše reči ter naj jim jih pripoveduje, in po večih podobah razla- gaje vtiska v spomin. V šoli z enim razredom, in v taki, v katero hodijo otroci le do 12. leta, uče se otroci od 8.—10. leta odstavkov, z največimi črkami tiskanih; otroci od 10.—12. leta ponavljajo prejšnje in se z novega uče odstavkov z dvema zvezdicama zaznamenovanih. V šoli z dvema in več razredi se otroci od 8.—10. leta uče odstavkov, z večimi črkami natisnjenih; otroci od 10.—12. leta le-teh in odstavkov z dvema zvezdicama; otroci od 12.—14. leta pa vseh prejšnjih in odstavkov z zvezdico. Po tem takem je učna tvarina tako razvrščena, da jo morejo zmagati sploh vsi učenci; ako pa učitelj previdi, da bi otroci katerega koli razreda še kaj več zmagali, kakor kar je njim namenjenega, naj jim po svoji previdnosti še kaj dod:l iz višjega razreda. Odstavki, s križcem zaznamenovani in z ležečimi črkami natisnjeni, pa so za prostovoljno rabo in zlasti za razlaganje v nedeljskih šolah. 16 * Natisnil Karel Gorišek na Dunaju DRŽAVNA UOEJ:': ’ "■■HtHz V .UUS; J 'H) PALESTINA fflimm MJistb -OJZerOj Uzjf&dž o.Golans Iutna5 ■a "b \i J GaiapSL c, Je&us 3 ^ ebfu s e j i O ,/ 0 gjffdhr Ji Gat žy 5 >' Tabor' G. MoabjJ MagdaJL oJčarrui t\ GalcuiB, Jciphc,Jopi jSTc-bo o ■■'Ifesbon, Znamenja : . Meje, rodno. - Meje kraljes/ev dudo -ueija/insIrrcLeZootjjcL/. - Meje, rimskjJis pokrajina. Imenu, pribezaliscnih^ Sinajski polotok in pot, po kleri so Izraelci sli slcoz puščavo v deželo v oblasti Izraelcev Merilo 1:1900,000 Hrvllor Kilometrov DRŽAVNA^ [‘-Mirnim V UUBUANI % 4 . > NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA HpSnpB mSBSm