Lepe in važne besede so v sledečih vrstah. ki smo jih prijeli od velocenjega domoljuba. Piše mi mnogospoštovani prijatelj, ki ima odlično mesto, v nekem deželnem šolskem svetu, sledeče: «Denes mi je prišla misel, ki se mora vresničiti. Treba nam bode mnogo šolskih knjig, — a podpore za izdavanje nemamo. Kako bi bilo, ako bi se za izdavanje šolskih knjig ustanovila družba učiteljska, ktera bi naj obsegala učitelje srednjih in ljudskih šol? Učiteljev za srednje 9* šole je 150, naj bi plačal vsak na leto 2 gold., bilo bi 300 naleto; učiteljev za ljudske šole je 1000, naj bi plačal vsak 1 gld. na leto, koliko denarja bi se nabralo za šolski namen! Povspešujte, dragi prijatelj! izpeljanje te misli, kolikor je mogoče" itd. Ta misel rodoljuba in moža od šole zaslužuje, da se vsestranski prevdarja. Ako hočemo si naše šole po mogočnosti narodne obdržati, moramo skrbeti za učila, od vlade nemamo pomoči pričakovati, bodi si kaka koder. Tudi ne smemo prezirati denešnjih še prijaznih razmer. Velika večina starejih učiteljev še je narodna, in še dobrih krščanskih načel. Nečem s tem izrekom mlajšega učiteljskega naraščaja razžaliti, vendar način, kako se večidel odgojevajo dan denešnji pripravniki na državnih učiteljskih pripravniščih, vtegne v kratkem pričati, da se mlajši učitelji v izobraževališčih niso navdušili za narodnost in krščanstvo. Tako družbo bi tudi slobodno podpirala čestita duhovščina, in enkrat pustila pasivni upor, kateri jej niti v politiki praktične koristine prinese, raanje pa še jej bode v šolstvu kak upliv pridobil. Splačalo bi se, da bi slovensko duhovništvo si francosko in belgijsko za izgled vzelo, ono od škofa do vaškega kaplana aktivno se loti vseh vprašanj, ki zadevajo odgojitev naroda. Kdor dan denešnji pričakuje za cerkev in šolo od mini- sterstev ali kron samih krščanskega ravnila, ne razumeva duha časa, in ne pozna niti posvetne niti cerkvene zgodovine. Tukaj odločujejo stranke, in te ne zrastejo ne v političnih, v ne škofovskih kancelijah, nego se morajo stvoriti iz cerkvene občine in politične družbe. Ker so nove šolske postave fait accompli, in jih na staro kopito tudi ne bodo več mogli najkonservativniši zbori rabiti, ker so narodi satni se ž njimi sprijaznili, in si tako lehko svojega upliva v šolo ne bodo dali zmakniti, ne ostaue druga čestiti duhovščini, nego vsaj do pol mosta nasproti priti učiteljstvu, drugo polovico bode gotovo rado samo nastopilo in prijazno roko podalo, ker oba stana — duhovski in učiteljski — imata ednako nalogo, človečji rod odgojevati, učiteljski skrbeti za piaktično ved, duhovski pa človečjo ved posvečevati in pokropiti vse oblaževajočim duhom krščanstva. Tudi društvene razmere vežejo vsaj na deželi učitelja z duhovnikom, in ne le duhovnik, temuč tudi učitelj sta si dovolj skusila, kako neprijetno in neznosljivo je sedanje stanje. Še ene okolščine naj omenim. Slovenski narod, in sicer ne samo jedro jegovo — inteligencija, nego tudi prosto ljudstvo ni še zavrglo vseh starih tradicij, njeguje še nravnost, in gabi se mu zapadni nihilizem. Gotovo bodo moževi, katere bodo strokovnjaki volili v komite, ki bo skrbel za izdavanje dobrih šolskih knjig in učnih pomočkov, se ozirali na te tradicije in to nravnost, in ne bode se nam treba bati pohujšljivih, krščanstvo podkopajočih knjig. Ako zamudimo ta ugodni čas, nam bode zlobni duh časa, upliv sosednih narodov, nekrščanske vladne sisteme še to narodno svojstvenost zadušile, in naši potomci, kateri bodo za nami delali za moraličnost naroda, bodo nas hudo sodili, ker smo v slabo razumljenem optimizmu roke križem držali. Toda porazumljenje, sprijaznenje! imejmo pred očmi edino blagor malega slabega naroda slovenskega, na katerega deblo je neprijatelj že sekiro položil. Tukaj se gre za nekaj druzega, nego za nadvladovanje edne ali druge politične stranke, tukaj se mora stopiti črez glave egoističnih vodjev, ki samo prav krščansko v časnikih pišejo, tudi v zborih pobožno govorijo, a trohice ne poznajo, kakega truda je treba iu požertvovanja pri moralični odgojitvi naroda. Želel bi, da se najblažji sini domovine vseh stanov enkrat kje snidejo in pogovarjajo, kako bi se našemu narodu ohrauila krščanska in narodna odgojitev. Veselilo me bode, ako sem s temi mislimi vzbudil živo udeležnost in vsestransko pretresovanje; uredništvo tega lista bode gotovo rado prostor tako važnim razpravam odprlo. (lt nSlov. Učitelja".) Bivši uoiteljski duhovnik.