Leto VII. — Štev. 6. — Cena din 10.—
Izdaja časopisno in založniško podjetje »Naš tisk« M. Sobota. — Urejuje uredniški odbor. Direktor in odgovorni urednik Jože Vild. Uredništvo in uprava M. Sobota, Trubarjev drevored 2. .— Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti št. 64I-T-500. — Telefon št. 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200 in celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
Murska Sobota, 10. februarja 1955
Poledavska komuna
ima svoje opravičilo
Tako so dejali predstavniki množičnih organizacij in ljudskih odborov rogaševske in cankovške občine, ko so se zbrali zadnjo nedeljo v Rogaševcih. Sestanek je minil v vzdušju medsebojnega razumevanja, kajti kaj naglo so prišli do zaključka, da so take težnje upravičene. Razpravljali so tudi o gospodarski zmogljivosti poledavske komune, perspektivah napredka in njeni teritorialni razsežnosti. V razpravi so navzoči utemeljili možnost ustanovitve take enote. Obsegala naj bi sedanji občini Rogaševci in Cankova in nekatere vasi sosednih občin. V tej gospodarsko zaokroženi enoti bi morali v prihodnosti posvečati največ pozornosti obnovi sadjarstva in vinogradništva, s čemer bi v hribovitih predelih močno povečali narodni dohodek. Največja skrb bo
morala veljati tudi kmetijskima gospodarstvoma Kramarovci in Topolovci. Sčasoma naj bi bila prava nosilca naprednega kmetovanja in pobudnika za večje pridelovalne uspehe v okolici zasebnih kmetovalcev.
Področje poledavske komune bi se raztezalo na obeh bregovih potoka, ki povzroča zlasti ob poplavah velike preglavice našim kmetovalcem. S pomočjo Vodne skupnosti bo treba potok ukrotiti, da ne bo več
poplavljal rodovitne zemlje. To bo mogoče doseči edinole z ureditvijo potokove struge, ki je sedaj marsikje močno zanemarjena.
Predvidena komuna bi imela svoje področje od mednarodne ceste v Sotini in naprej — ob avstrijski meji. Znano je. da so se odnosi med našo državo in sosedno avstrijsko republiko že močno zboljšali, zato je pričakovati, da bo v doglednem času na tem področju dovoljen tudi obmejni promet v smislu Gleichenberškega sporazuma, kar bo nedvomno precej pripomoglo k razvoju tranzitne trgovine. Pa še nekaj: v dolini med vasmi Gerlinci in Ropoča je bojda ležišče oljnatih škriljevcev ali celo nafte. Vzorec te rude so že poslali Zavodu za geološka raziskovanja v Ljubljano, kjer jo bodo analizirali.
Navedeni gospodarski pogoji dajejo bodoči komuni ve možnosti razvoja Do takega zaključka so prišli tudi na sestanku, zato se upravičeno nadejajo, da bodo okrajni činitelji upoštevali njihove predloge in težnje. Izvolili so tudi iniciativni odbor za združitev političnih organizacij.
Ljutomer — bodoči sedež ene izmed pomurskih komun, kjer bo letos prizorišče velike proslave 20-letnice znamenitega demonstrativnega zborovanja, v katerem je Prlekija dala prve žrtve za osnovne pravice človeka in viničarskega življa.
S pripravami ne kaže odlašati — proslava
Obmurje 10 let v svobodi
se naglo bliža
Vsak dan se pomikamo bliže cvetoči pomladi, ki jo bomo letos pri nas preživljali v znamenju priprav na veliko slavje »Obmurje — deset let v svobodi«. Pripravljalna odbora. ki sta bila imenovana pri okrajnih vodstvih SZDL M. Sobota in Ljutomer, sta že sestavila okvirne programe, po katerih naj bi praznovanje zajelo vso pokrajino na
obeh bregovih Mure.
Spomladi bodo krajevne proslave in kulturne revije v večjih središčih pokrajine, predvsem na sedežih sedanjih občin. Praznovanja naj bi dala povdarek naporom ir. prizadevanju našega podeželskega prebivalstva za vsestranski napredek po osvoboditvi. Ponekod kodo priredili tudi gospodarske in živi-
norejske razstave. Na kulturnih revijah pa bodo izbirna tekmovanja med posameznimi skupinami in prosvetnimi društvi. Najboljši bodo lahko nastopili na centralnih proslavah.
Najprej — 5. junija —  bo slavje v Ljutomeru, kjer bodo hkrati z 10-letnico osvoboditve proslavljali tudi 20. obletnico pomembnih dogodkov v zvezi z demonstrativnim zborovanjem na ljutomerskih ulicah. Proslava bo združena z nastopom štajerskih gasilcev, katerih pričakujejo čez 3500. Po političnem zborovanju, na katerem bodo govorili naši vidni državni in politični voditelji, bodo nastopili združeni pevski zbori Obmurja in godbe na pihala. Zborovanje naj bi bilo na novem športnem stadionu, ki ga nameravajo zgraditi do tega časa.
Štirinajst dni kasneje — od 18. junija pa do 3. julija — bodo v M. Soboti odprli 1. Obmurski teden, ki bo združen s političnimi, gospodarskimi in kulturnimi manifestacijami prebivalcev bodočega obmurskega okraja. V tem razdobju bodo v prekmurski metropoli nastopala domača prosvetna društva in posamezne kulturne skupine, prireditelji pa računajo tudi na razstavo upodabljajočih umetnikov, nastop mariborske Opere, literarni večer vidnih slovenskih književnikov in druge kakovostne prireditve, ki naj
bi dale proslavi »Obmurje — deset let v svobodi« še bolj svečano in v umetniškem pogledu dostojno obeležje. Že sedaj pa se vneto pripravljajo na gospodarsko razstavo, na kateri bodo zastopane vse veje našega gospodarstva — od kmetijstva pa do domače obrti. Razstava naj bi imela predvsem poučen značaj. Njena posebnost bo v tem, ker bodo na njej sodelovala tudi podjetja in gospodarske organizacije iz sedanjega ljutomerskega okraja. Na glavni proslavi bodo kajpak nastopili združeni pevski zbori Obmurja in godbe na pihala, svoj prispevek pa bo dal tudi čez 2000 članski pevski zbor pionirjev iz pokrajine.
Tudi domači časopis Obmurski tednik si bo ob teh dogodkih nadel praznično obličje. Svojim bralcem bo prinesel kopico zanimivih prispevkov iz zgodovine in povojnega življenja prebivalcev ob Muri. Svoje sodelovanje je že obljubilo več vidnih voditeljev in javnih delavcev — rojakov Prekmurja in Prlekije. Prav pa bi bilo, da bi I. Obmurski teden rodil tudi knjižno revijo, za katero vedno bolj dozorevajo pogoji, zlasti še sedaj, ko se bližamo konkretnemu uresničenju pojma — Obmurje. V znamenju tega združevanja in sožitja prebivalcev bodoče Obmurske skupnosti komun pa bodo tudi letošnje proslave v pokrajini.	S. K.
Nafta v Filovcih ?
Lendavski beli rudarji že več mesecev raziskujejo teren v prekmurski vasi Filovci, znani po domačih obrtnikih — lončarjih. V bližnjem gozdu so postavili mogočen vrtalni stolp in začeli vrtati v obetajoče zemeljske
plasti... 1000, 1500, 2000 m globoko... V zadnjem času je vrtina presegla 2500 m. In vendar niso odnehali!
Pred dnevi pa so se sredi trudapolnega dela vrtalcem razjasnili obrazi, ko so naleteli na znake nafte. Naznanil jo je zemeljski plin. ki ima izredno močan pritisk. Z raznimi meritvami in raziskovanji so strokovnjaki ugotovili, da gre za bogato ležišče, ki bo dajalo dnevno velike količine dragocene nafte.
Vest o najdbi nafte o Filovcih je ugodno odjeknila v pokrajini, kar je tudi samo po sebi umevno, saj so naši ljudje veseli vsake pridobitve, ki bi jih popeljala bliže h gospodarskemu napredku in blagostanju. Odkritje v filovskem gozdu pa jim to tudi obeta.	S.
Odborniki ljutomerske občine
Za zaščito ribjega rodu
Te dni je bila v Ljutomeru seja LOMO. Navzoči so bili tudi republiški poslanci. Razpravljali so o najemninah za stanovanja in jih znižali za nekatere ustanove. Odločneje se bodo zavzemali tudi za obnovo sadjarstva na področju občine. Bilo je govora o prizadevanjih ribiškega društva, ki je zaprosilo ljudski odbor za potrebno pomoč; zavzema se za obnovo ribnikov, zlasti še v Negovi, in za ostrejše ukrepe proti tistim podjetjem in zasebnikom, ki spuščajo v Ščavnico razne smrdljive in škodljive odpadke, ki so usodni za življenje ribjega zaroda. Prav zaradi tega neodgovornega odnosa do te gospodarske panoge je bilo lani uničenih mnogo rib in dokaj znižan njihov stalež. Ljudski odbor je v tem pogledu povedal odločno besedo; vplival bo na industrijska podjetja, da uredijo svojo kanalizacijo in jo opremijo s čistilnimi napravami. To še posebno velja za Tovarno usnja, odkoder odtekajo razni odpadki v Ščavnico. Ljudski odbor je nadalje priporočil društvu, naj sestavi predlog o ureditvi ribnikov in nadaljnjem razvoju ribiške organizacije v Pomurju.
Razprava o domačem lesnoindustrijskem podjetju je rodila skupno odločitev, da je treba odločno podpreti težnjo delovnega kolektiva po osamosvojitvi. Žaga je namreč le malo v obratovanju, kajti prebivalci rajši vozijo les v primitivnejše žage, kjer se jim mnogo lesa okvari zaradi tehnične zaostalosti teh obratov, kakor pa da bi ga dali v žaganje ljutomerskemu obratu. In to zaradi visokih cen žagarskim storitvam! Dosedanje matično podjetje iz Maribora je odpeljalo iz obrata večji stroj, ki ga sedaj delavci močno pogrešajo. Ljudski odborniki so grajali tako ravnanje in predlagali, da se podjetje osamosvoji pod pogojem, da obdrži vse stroje.
V Presiki primanjkuje prebivalcem pitne vode. Zanjo so prikrajšani tudi tamkajšnji rudarji. Na seji so sklenili, da bodo temu problemu napravili kraj, nato pa izvolili nekaj novih članov v svete ljudskega odbora.	S. F.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 10. do 20. februarja:
•V drugi polovici tekočega tedna enkrat ali dvakrat padavine in ohladitev, sneg do nižin. V nadaljnjem poteku suho, oziroma jasno in hladno z mrazom ponoči. V drugi polovici prihodnjega tedna poslabšanje in nagnjenje k lahnim padavinam, obenem topleje.
Slov. film »Na valovih Mure«
si je v Veliki» Polani, kjer je bila pretekli teden premiera, ogledalo rekordno število prebivalcev z obeh bregov Mure — iz Prekmurja in Prlekije. Film so vrteli od 1. do 3. februarja in v tem času našteli čez 4500 gledalcev. Občinstvo je bilo v glavnem z njim zadovoljno, posebno pa še domačini — igralci, ki so nastopali pri snemanju filma in so tokrat videli sebe na belem platnu.
Elektriko hočejo
Skrajne jugovzhodne prekmurske vasice Benica, Pince-marof in Pince-vas, ki spadajo v lendavsko občino, so se v zadnjih tednih dokaj razgibale. Tudi pri njih hočejo imeti elektriko. Svojo željo so povedali na občinski konferenci SZDL v Lendavi. Z delom so že začeli, kar jim omogoča tudi lepo vreme. Opravka bodo gotovo imeli s finančnimi problemi. Za potreben kredit bodo zaprosili OLO v Soboti. V tem pogledu pa pričakujejo tudi pomoč lendavskega ljudskega odbora mestne občine.
Franc Kolarič iz Melinec:
Kdo ne bi bil vesel lepe nagrade!
Zadnji ponedeljek se je oglasil o našem uredništvu tov. Franc Kolarič, delavec iz Melinec. Pred dnevi mu je žreb določil prvo nagrado 5000 din kot enemu izmed 526 udeležencev naše nagradne ankete. Z njim je stopila v pisarno tudi njegova žena. Z njunih obrazov smo brali vidno zadovoljstvo. Novinarji pa ne bi bili novinarji, če ne bi prišleca iznenadili in ga povprašali po tem in onem. Prijazni Kolarič nam je rade voIje ustregel, čeprav mu je bil čas skopo odmerjen — moral je namreč na vlak za Ljubljano, kjer se usposablja v tečaju za preddelavce — nato pa smo mu odšteli tisočake. Svoj obisk pri nas je zaključil z obljubo, da bo pridobival nove prijatelje za domači tednik.
Kolaričeva družina se dosedaj ni kdovekako lahko prebijala skozi življenje. V zakonu se je rodilo petero otrok; najmlajši je star 17 mesecev, največji pa 8 let. Skrben družinski oče ni pozabil na svoje malčke; zaposlil se je pri reguliranju Mure in si tam služil potrebna sredstva za preživljanje svojih najdražjih. Na delovišču se je izkazal kot priden in razgledan delavec. Poslali so ga o Ljubljano na tečaj za preddelavce. Zdaj si gradi svoj dom, zato so mu tisočaki izredno dobrodošli.
Tam ob valujoči Muri je bil vedno eden izmed tistih delavcev, ki so prebirali Obmurski tednik. Pri južini, o odmoru ali po napornem delu  —vedno so se radi zbrali okrog svojega prijatelja z domačo tiskano besedo. »List je bil za nas vedno zanimiv in kar hlastali smo po novicah iz domačih krajev« je še dejal, temu pa pristavil, da je že domala pozabil na nagradno žrebanje, misleč, da je pač zbežalo mimo brez ugodnega izida v njegovo korist. Zato si lahko mislimo, kako presenečen je bil, ko je zadnjič prišel domov na obisk in mu je žena sporočila veselo novico. Pa prijatelji in znanci so mu segli o roko — brez vsake zavisti, kajti žreb je pravično izbral prvega dobitnika. Nagradna anketa pa nam je dala mnogo pobud, da bomo za naše naročnike in bralce lahko vsak leden pripravili čez 5000 dobitkov o obliki vsebinsko bogatejšega, bolj zajetnega in lepše urejevanega Obmurskega tednika. In tudi to ni malenkost!	S. K.
Kitajska ne bo sodelovala na razpravi Varnostnega sveta Združenih narodov o položaju okrog Formoze. Tako je sporočil kitajski vladni predsednik Ču En Laj predsedniku Varnostnega sveta in glavnemu tajniku OZN. Kitajski predstavnik bi sodeloval o razpravi le pod pogojem, da z zasedanj odstranijo Čang Kaj Šekovega zastopnika, sprejmejo na dnevni red sovjetsko pritožbo proti vmešavanju ZDA v kitajske notranje zadeneš ter slednjič priznajo pekinškega predstavnika kot zakonitega predstavnika Kitajske.
Tako odločnega odgovora, ki postavlja celo daljnosežne pogoje, na Zahodu niso pričakovali. Presenečeni so bili tudi krogi Združenih narodov. Glavni tajnik OZN Dag Hammarskjӧld je pohitel s posebno poslanico, da bi pregovoril odločnega pekinškega vladnega predsednika. T oda o Pekingu se doslej niso omehčali.
Ob pričetku tedna so se ob podpori ameriških letal, letalonosilk, križark in rušilcev umaknile z otočja Tačen tik ob kitajski obali kuomintanške čete. Kakor so uradno sporočili, se bodo umaknile tudi z otočja Koemoj in Matsu. Kaže, da je Čang Kaj Šek pristal na to žrtev na ameriško prigovarjanje. Zato se politični opazovalci, ki so še ohranili kolikor toliko trezno presojo in mirno kri, sprašujejo, ali niso ZDA s tem pokazale vsaj malo popustljivosti. Ali ni ta korak nemo povabilo pekinški vladi, naj za sedaj spričo napetega položaja na Daljnem vzhodu ne tvega napada na Formozo, ker bi sicer prišlo do spopada ne le s kuomintanško armado, temveč v duhu določb kuomintanško-ameriškega pakta tudi z ZDA?
Vprašanje je, če bo kitajska vlada lahko sprejela zmernejši »kurz« v svojih odnosih do Formoze in ZDA. Doslej je namreč na vsakem koraku poudarjala, da je Formoza kitajsko ozemlje in da jo je treba z orožjem osvoboditi. Zahodne sile, predvsem Vel. Britanija in ZDA, ne trde, da ta veliki otok ni sestavni del Kitajske. V njihovih uradnih krogih le prevladuje mnenje, da z mednarodnimi sporazumi položaj Formoze ni dovolj jasno določen in da ga bo torej treba šele določiti.
Razprava o položaju v Severni Afriki je pokopala predsednika francoske vlade Mendès-Francea. V ponedeljek je francoska skupščina izrazila nezadovoljstvo nad reformami, ki jih je že sprejela ozir. nameravala sprejeti njegova vlada. Vendar poznavalci francoskih prilik povdarjajo, da so Mendès-Franceovi nasprotniki že dolgo časa zbirali moči in jih skušali uporabiti proti sila gibčnemu in po svojih nazorih dokaj naprednemu državniku. Severna Afrika, posebno vprašanje Tunisa in Alžira, je združila tiste, ki so mu očitali preveliko demokratičnost do domačinov (predvidena avtonomija za Tunis!), in tiste, ki so mu očitali premalo odločnih reform v prid prebivalstva.
Po sedmih in pol mesecih je torej padla vlada, ki je spet dvignila ugled Francije (ženevski sporazum o prenehanju sovražnosti o Indokini, (Nadaljevanje na 2. strani)
Teden dni po svetu
(Nadaljevanje s 1. strani)
poraz zamisli o nadnacionalni Evropski obrambni skupnosti itd.). Na Zahodu so nezadovoljni predvsem zato. ker menijo, da je z Mendès-Franceovim padcem v nevarnosti tudi Zahodnoevropska zveza, ki so jo s tolikšno muko delno postavili na noge.
Vlado bo skušal sestaviti »neodvisni« Pinay in sicer iz ljudi, ki so bolj znani kot gospodarski izvedenci, a manj kot — politiki. Ker je po novem poslovniku francoske skupščine sedaj dovolj, če za mandatarja glasuje navadno večina poslancev, je zelo verjetno, da bo s kabinetom prodrl. Vprašanje zase pa je, kako dolgo bo vzdržal na krmilu. Pripraviti bo moral rešitev za Severno Afriko, prav tako bo moral skozi francoski senat še protokol o pariških sporazumih. To sta vprašanji, ob katerih lahko kaj kmalu doživi podobno usodo kakor njegov prednik. . .
In slednjič še zanimiva vest iz Moskve! Predsednik vlade Malenkov je odstopil. (Malce nenavadna vest iz dežele, kjer višji funkcionarji navadno ne odstopajo, temveč jih prej zapro in nato obdolže protidržavne zarote, sabotaže ali kaj podobnega!) V torek je zasedanju Vrhovnega sovjeta poslal pismo, v katerem je sporočil svoj namen. Trdi, da ni mogel izvrševati državnih poslov, posebno gospodarskih tako, kot bi bilo prav, ker ni dovolj podkovan v teh vprašanjih. Zaradi tega je država gospodarsko precej trpela.
Težko je preceniti, kaj se pravzaprav skriva za tem korakom. Zahodni komentatorji znova opozarjajo na trenja, ki se že dalj časa kažejo med Hruščevim in Molotovom na eni in Malenkovim na drugi strani. Najbolj jih zanima vprašanje, ali ne bo sovjetska vlada ubrala nove poti v zunanji politiki, nekoliko radikalnejše in Zahodu bolj nenaklonjene. Za tako politiko sta se doslej zavzemala Hruščev, generalni sekretar CK KP Sovjetske zveze, in zun. minister Molotov. Ker je predsedniški položaj prevzel maršal Bulganin. so nekateri mnenja, da se bo vpliv armade še bolj okrepil, kakor po padcu Berije, nekdanjega notranjega ministra in načelnika NKVD.
Kako bodo spremembe dejansko vplivale na notranjo in zunanjo politiko SZ, pa bo jasneje pokazala šele bodočnost.
Tudi starši naj povedo svoje mnenje
Polletni uspehi ali neuspehi na naših šolah
V zadnji številki Obmurskega tednika je bilo objavljenih nekaj rezultatov z naših šol v okraju Murska Sobota. Prav pa je, da široka javnost zve kaj več o polletnih uspehih oz. polletnih neuspehih na naših šolah v splošnem.
Naše obvezno osemletno šolstvo zajema danes osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Osnovna šola ima štiri nižje razrede in kjer ni nižje gimnazije v kraju ali neposredni bližini, ima osnovna šola tudi štiri višje razrede osnovne šole. V okraju je 80 osnovnih šol, od teh je 14 madžarskih manjšinskih šol. 27 osnovnih šol je osemletnih, 53 šol pa štiriletne. Osnovne šole obiskuje 10.084 učencev. Od teh je 8092 učencev v nižjih razredih osnovne šole in 1892 učencev v višjih razredih osnovne šole. V polletju izkazuje statistika, da je 7663 učencev t. j. 76% naših osnovnošolskih učencev doseglo pozitiven uspeh. Iz tega vidimo, da 24% ali 2421 učencev t. j. slaba 1/4 učencev zaostaja. V primerjavi s prejšnjimi leti je to le malenkosten napredek. S takimi rezultati naših šol ne moremo biti zadovoljni in je nujno, da se poiščejo vzroki za te neuspehe, kajti ne moremo si misliti, da je 1/4 naših otrok v osnovnih šolah manj nadarjena in zaradi tega ne more uspevati v naših šolah. Res je, da Tahko mnogo činiteljev vpliva na učne uspehe, kakor: socialne prilike učencev, okolje, v katerem živijo, odnos staršev do šole, tradicija šole itd., vendar pa je to že očitno, da so se pogoji v marsičem izboljšali od predvojnih pogojev za naše učence, zato s takim uspehom ne moremo biti zadovoljni. Tudi to nas ne sme zavesti, da stanje v drugih okrajih ni boljše in da je šolski uspeh v našem okraju v skladu s povprečnim uspehom v naši republiki. To je le dokaz, da so vzroki globlji in bo treba reševati ta problem v slovenskem merilu.
Težji in bolj očitni so rezultati na nižjih gimnazijah.
V okraju imamo 11 nižjih gimnazij, katere obiskuje 3116 učencev, t. j. petkrat toliko kakor v stari Jugoslaviji.
Po osvoboditvi smo šli na sistem nižjih gimnazij, katere so v teh letih po osvoboditvi prispevale mnogo k dvigu splošne izobrazbene ravni in obenem približale šolo ljudstvu. Tako smo napravili korak naprej v demokratizaciji šolstva. Največja razpoka pa je nastala prav na tej stopnji našega šolstva. To nam dokazujejo tudi uspehi — boljše rečeno neuspehi na teh šolah.
Ob polletju je na vseh 11 nižjih gimnazijah izdelalo 54.1% učencev. 396 učencev ima 1 negativno oceno, 297 učencev ima po dve negativni
oceni in 704 učencev pa po tri ali več negativnih ocen. 34 učencev ni bilo ocenjenih.
Te številke nam zopet kažejo, kakor da je skoraj polovica naših učencev nesposobnih, manj nadarjenih imbecilnih ali pa vsaj slabo vzgojenih, oziroma da nimajo odnosa do učenja. Seveda nihče od nas ne more tega odobravati in nihče ne more doprinesti prepričljivih dokazov za to, da je naša mladina res tako sla-
ba. Vzroki so seveda povsem drugi. V republiškem merilu znaša polletni uspeh na nižjih gimnazijah 50.8%. Četudi je v našem okraju za borih 2% »uspeh« višji, se moramo vendar zamisliti nad temi številkami. Politične, družbene in gospodarske spremembe po vojni terjajo tudi preobrazbo in izpolnitev našega šolstva. Ob tem prihaja do izraza težnja, da bi se dvignila izobrazbena raven našega delovnega človeka, da bi dobil zaključeno osnovno znanje za življenje. Ali nam to sedanje stanje ga-
rantira? Ne! Že dve leti se slišijo glasovi o reorganizaciji našega šolstva, od katere pričakujemo, da bo odpravila take nedostatke na naših šolah, pričakujemo, da bo nova šola odpravila tudi marsikatero gorje za starše in učence, ki imajo svoj izvor v nižji gimnaziji (kopičenje repetentov, podpiranje čuta manjvrednosti, celo osovraženje šole).
Prav bi bilo, da bi povedali svoje mnenje o naši šoli tudi starši pa tudi neprizadeti, katerim pa so vendar pri srcu družbene zahteve našega časa in dvig izobrazbene ravni delovnega človeka.
—la
Zgradba gimnazije v Murski Soboti
Knjiga —
moj največji prijatelj
Budi Lotrič — vzgleden poverjenik Prešernove družbe
Prebiva v Murski Soboti. Člani Socialistične zveze petega rajona ga cenijo tudi kot vestnega blagajnika svoje organizacije. Lotrič že od nekdaj zelo rad prebira knjige in jih priporoča tudi svojim prijateljem in znancem. V njegovi zasebni knjižnici lahko naštejemo čez 800 knjig, ki jih v svojem življenju ni kupoval zato, da bi mu ležale v zaprašenih policah marveč si je v njih vedno iskal znanje in zasluženo razvedrilo po dokaj naporni službi, ki jo je opravljal kot finančnik.
V tem invalidu in upokojencu, ki je že prestopil prag šestdesetega leta, je našla Prešernova družba svojega zvestega sodelavca in poverjenika. Prav ljubezen do knjige mu je pripomogla, da je znal ljudem vedno tudi dobro svetovati. Kakor sam pravi, se je večina njegovih strank odločila že ob prvem obisku, k drugim, manj pristopnim naročnikom pa se je odpravil po dvakrat, trikrat. . . dokler pač ni uspel in jih uvrstil med redne člane svoje družbe. Lani je v prekmurski metropoli pridobil 730 rednih odjemalcev zbirke knjig, ki jih je tudi sam razdelil in razposlal na-
ročnikom To ni bila nobena malenkost: spraviti v roke delovnim ljudem okrog 875 kg knjižnega zaklada! In še to je treba dodati: naročniki so dobili knjige ob pravem času — vsi do zadnjega. Z vestnim poslovanjem si je med Sobočanci pridobil še večji ugled ki mu upravičeno vliva upanje, da bo tokrat lansko znamko presegel vsaj za 50 rednih članov. Zelo rad se oglasi v emstnih delovnih kolektivih, kjer je Prešernovi družbi pridobil zavidanja vredno število članov. V tovarni perila »Mura« mu je podpisalo naročilnice okrog 200 delavk, pri »Panoniji« je pridobil 34 naročnikov, dobro pa so se odrezali tudi v podjetjih »Agromerkur«, »Splošno pleskarstvo«, »Jelka« in na Okrajni zadružni zvezi. V Lotričevem petera rajonu pa ni skoraj hiše, ki ne bi imela vsaj enega člana Prešernove družbe.
Tako naš znanec spreminja v dejanja ob zadnjem obisku izrečeno misel — knjiga moja prijateljica! — in se uvršča med najboljše poverjenike Prešernove družbe na Slovenskem, če že ni tisti, kateremu pripada prvo mesto med vsemi vrstniki.	S. K.
Odgrnimo zaveso -
da bomo lahko prav premotrili delovanje KZ Černelavci
Pred kratkim je bil v Černelavcih zbor Kmetijske zadruge. Udeležilo se ga je petdeset oseb. Prisotni so menili, da so sklepčni, ker je prišlo več kot polovica članov, toda nihče ni ugotavljal, koliko članov ima zadruga in ali so vsi prisotni tudi člani. Ta
izredni zbor je bil sklican zaradi sprejema novih pravil, zato, da bi se odločili, ali naj zadruga še nadalje posluje ali pa se naj združi s katero sosedno vrstnico.
Ko so se seznanili s pravili, se je začela živahna razprava o bodočem poslovanju zadruge. Vsi člani iz Veščice in tudi drugi so izjavili, da ne vidijo možnosti za samostojno poslovanje zadruge, zato so predlagali, naj bi se zadruga združila s KZ v M. Soboti. Za ta sklep so se odločili predvsem zato, ker so se že prebivalci v Kupšincih vključili v soboško KZ, kar nameravajo napraviti tudi člani iz Polane in Veščice. Za sprejetje novih pravil in za samostojno poslovanje je glasovalo le enajst članov. Po glasovanju so člani iz Veščice zapustili dvorano. Ostalo je še dvajset članov, ki pa so se odločili za nadaljnje samostojno poslovanje zadruge.
Poleg gospodarskih razlogov, zaradi katerih menijo, da bi se naj zadruga združila s soboško, so važnejši stari in neurejeni problemi, ki so povzročili, da so člani Kmetijske zadruge v Černelavcih izgubili vero v svojo organizacijo.
Kmetijska zadruga v Černelavcih spada med prve ustanovljene zadruge v Prekmurju. Zajela naj bi vasi Černelavci in Veščico, po razpustu zadruge v Polani pa naj bi vključila tudi člane iz te vasi. V začetku so ljudje zelo skrbeli za razvoj svoje organizacije. Zato so si tudi med prvimi v Prekmurju zgradili zadružni dom, ki naj bi bil žarišče zadružne in kulturne dejavnosti.
Za časa predsedovanja tov. Janeza Kumina pa je zadruga izgubila svojo napredno vsebino. Namesto da bi skrbeli za njen razvoj, so začeli z raznimi »podjetnimi« posli. Zaradi lepšega procvita take trgovine so si poiskali tudi »podjetnega« nakupovalca, ponarejali podpise in prek zadruge naročali blago, ki so ga potem sami preprodajali. Tako so med drugim naročali živinsko sol in jo prodajali kot navadno za ljudsko prehrano. Proti koncu »akcije« pa je prišlo
nekaj vagonov te denaturirane živinske soli, ki je pa več niso mogli razprodati. Špekulacijo so odkrili in pričakovati je bilo, da bodo krivci tudi kaznovani, vendar pa je predsednik to stvar nekako »uredil«.
Tudi o gradnji zadružnega doma vedo ljudje marsikaj povedati. Čudno se jim zdi, kako si je lahko zidarski mojster, ki je brat predsednika zadruge, zgradil več milijonov vredno hišo, zadružnega doma pa ni dokončal, čeprav je bilo to moč doseči.
Na zadružnih in občnih zborih so člani večkrat ostro zahtevali pojasnila o teh problemih, vendar je bilo s pomočjo Kuminovega sorodstva vse »urejeno«. Kadar pa je bilo nekoliko prevroče, pa so poklicali nekega prejšnjega funkcionarja OZZ.
Kljub temu pa so dali člani več koristnih predlogov in pobud za napredek kmetijstva in živinoreje. Organizirali so živinorejski odsek, ki naj bi skrbel za selekcijo živine in kontroliral molznost, sklenili so, da si kupijo trosilec za gnoj, traktor itd., a vse to je ostalo le pri sklepih, čeprav so bili pripravljeni te akcije podpreti s svojimi sredstvi. Tako so tudi sami zbirali denar za honorar molznemu kontrolorju. Vendar mu predsednik denarja ni hotel izplačati, čeprav ga je imel zbranega. Po tem dogodku niso več opravljali molzne kontrole in skrbeli za selekcijo, pobrani denar pa je tudi izginil, gotovo v kakšen »fond«.
Tako je delo predsednika Kmetijske zadruge v Černelavcih. Stanje zahteva, da se za delovanje zadruge pozanimajo tudi merodajni zadružni činitelji, kajti za zaveso, ki prekriva vso delovanje, bodo gotovo našli marsikaj zanimivega.
140-letni Turek Ibrahim Ongan se je, kot poročajo, sklenil po dolgoletnem vdovstvu spet poročiti. »Mladi« ženin slovi kot najbogatejši prebivalec okraja Dortyol. V ženitvenem oglasu je navedel, da dobi tisti, ki mu preskrbi pravšno nevesto, cel vagon pomaranč. Kakšna pa naj bi bila nevesta, da bi bila pravšna, ni navedel.
MIŠKO KRANJEC:	J-	j
In vendar . . .
Malo odgovora prekmurskim študentom
Zelo sem zadovoljen z vljudnim tonom, v katerem so mi v 4. štev. letošnjega letnika Obmurskega tednika odgovorili naši prekmurski študentje. Ker se mi pa nekatere stvari vendarle ne zde takšne, kakršne so v odgovora prikazane, in ker bi izsledki bili koristni za ljudi, čutim dolžnost, da o teh stvareh še spregovorim, preden jih bom kot »prenagljene in netočne« preklical.
Najprej nekaj pojasnil, ki bi sicer ne bila potrebna za tistega, ki pozna moj dolgoletni odnos do stvari in pojavov. Spoštujem Kuzmiča, začetnika prekmurske književnosti in sploh pismenosti, in spoštujem, celo rad imam prekmurščino, kadar je to pogovorni jezik naših ljudi, in nimam za nikako hudodelstvo, če naši ljudje govorijo v tem svojem narečju od Hodoša pa do Jesenic, kjer že živijo in delajo, in nisem nikak likvidator nobenega narečja na svetu. Res sem se pa že davno, še ko sem sodeloval pri Kleklovih Novinah, boril proti tendencam, da bi prekmursko narečje postalo nekak »jezik«. Kdor pozna zgodovino Prekmurja, ve, da so bile takšne tendence in da je prekmurščina tudi že bila nekak »jezik«. Oficielno je bilo konec tega »jezika« leta 1945, torej pred desetimi leti. Ta jezik torej sem imenoval »küzmovščino«. In ta »küzmovščina« dejansko še živi, pa čeravno bodo noši prekmurski študentje ponovno in še huje protestirali, in ima svoj odsev poleg drugega tudi v tistem samozadovoljstvu nekaterih — in žal, ne redkih — naših študentov, ki jim je presneto malo mar, če v Obmurju ali v Pomurju doslej ni prišlo do skupnega študentskega društva in so celo zadovoljni, da smo Prekmurci lahko sami zase.
No — še na misel mi ni prišlo, da bi dvignil kakšno gonjo proti vsemu temu. Jaz sem te stvari samo dognal in povedal, ker sem hotel povedati, da je to v neizbežni zvezi tudi z našim prekmurskim odnosom do štajerskih študentov. In to je, zares je.
Naši prekmurski ljudje mnogo potujejo po svetu za delom, pa so se poleg vseh mogočih jezikov naučili tudi slovenskega. Po več kot tridesetletnem življenju v Ljubljani in opazovanju naših ljudi sem dognal, da se naši ljudje, ki se ustalijo v Ljubljani (ali kjerkoli drugod po Sloveniji), nekako zelo hitro tudi jezikovno zlijejo z okoljem. Dobršen del naših sezonskih delavcev, ki redno zahajajo po Sloveniji za zaslužkom, se je kaj hitro kolikor toliko naučil slovenski (v prvi vrsti tovarniški delavci). Dognal sem celo, da naši prekmurski ljudje doma govorijo danes drugačno prekmurščino kot so jo govorili pred tridesetimi leti, bolj, mnogo bolj »slovensko« prekmurščino. Nič ni čudnega, če naši ljudje, ki se po 25 do 30 letih vračajo iz Amerike, Kanade, ob vrnitvi v domači kraj sprva niti svojih otrok več ne razumejo, na občinah, kjer prevladuje bolj uradna prekmurščina, se pa sploh ne znajdejo. Ravno tako moram reči, da naši prekmurski, preprosti ljudje, če diskutirajo na sestankih, govorijo nekakšen drugačen jezik, rekel bi — slovenski jezik. Naši odborniki na zasedanjih Okrajne skupščine ravno tako govorijo nekakšen drugačen jezik. A konec koncev — otroci, ki berejo, s svojimi materami govorijo ta »nekakšen drugačen jezik«. Naj mi naši prekmurski študentje ne zamerijo, a je tako, da se mi v vlaku, kjer prav gotovo srečaš na kupe naših prekmurskih ljudi, ni treba ozreti in bom vedel, ali se pogovarjata študenta ali naša delavca, in to ne zaradi vsebine, temveč po tonu, po barvi, se pravi po jeziku.
No — pustimo te stvari. Težko so dokazljive. Če bo treba, sem voljan preklicati,
da naši študentje ne govorijo »svete soboške küzmovščine«. Ni treba ponovno protestirati. Tembolj, ker mi je sicer malo mar, kako ljudje govorijo, razen, kolikor po takih zunanjih, navidez nepomembnih pojavih lahko sklepam, do kam se je premaknil razvoj v tej ali oni pokrajini. Edino, za kar sem se nekoč, še pri Kleklu gnal, da bi sc v prekmurski tisk uvedla slovenščina. Bolj me je zanimal duh našega človeka v vseh teh letih. Tu sem pa bil res nekoliko zahteven, celo nestrpen: hotel sem, da bi se tudi ta naš prekmurski človek premaknil na poti napredka. Zaostalosti nimam rad. Pa mi je Prekmurcu, a to sem vedno bil, bilo mnogo na tem, da bi naši ljudje, ki so sicer duševno gibčni, šli hitreje po tej poti, kakor odkrito priznam, da bi jih dobršen del rad videl po tovarnah širom Jugoslavije, rajši kot na tistih njihovih bornih prekmurskih krpah, kjer nikdar ne bo moglo zrasti zanje dovolj kruha, pa bodo tako večno obsojeni na klavrn sezonski standard življenja akordnega izčrpavanja. Tega mi pa nihče ne sme zameriti. Če sem se torej spotaknil ob to »küzmovščino«, sem se spotaknil kot branilca, čuvarja tradicij prekmurskega domačinskega zlaganega idilizma, ki bo naše ljudi vekomaj silil na primitivno stopnjo nekvalificiranega dela, kjer boš s čezmernim, akordnim delom komaj zaslužil toliko, kakor napol kvalificirani delavec. No, — to so že drugi problemi.
Drugi del odgovora, ki so mi ga poslali naši študentje, zajema vprašanje, kdo je kriv, da študentje na tej in oni strani Mure nimajo skupnega študentskega društva ali
kluba. Jaz sem obdolžil naše študente. Kljub temu, da tudi zdaj nimam nikakih verodostojnih informacij, razen če se zanesem na izjavo, ki so jo naši študentje v svojem odgovoru meni dali, da so namreč vsega zla krivi štajerski Študentje, ki da s« kar po francosko odšli iz skupnega društva, na katerega ustanovnem zboru sem bil tudi sam, bi jaz še nadalje rad vztrajal pri svoji trditvi ali vsaj svojem sumu: krivi so naši prekmurski študentje. Kajpa, še na misel mi ne pride, da bi branil štajerske študente in jim klical: Bravo, prav ste storili, da ste bili odšli iz skupnega društva in ustanovili svoje, kjer zdaj lahko plešete po mili volji! Le tako naprej, fantje, in nikdar več skupaj s Prekmurci! — Rekel bi raje, da štajerski študentje niso mogli kaj bolj nesmiselnega storiti in da kratko malo stvari niso razumeli, pa pokazali, da je Mura zanje zares reka, ki je ni mogoče prebresti!
A Mura je reka, edina slovenska reka, ki je študentje na tej in oni strani doslej niso znali prebresti. Drava to ni, čeravno je širja, Sava tudi ne, ne Soča, Krka pa najmanj. Kaj pa sicer, če ne Mura? Pa menda ne bomo rekli, da se študentje z obeh bregov Mure idejno razlikujejo? Ali so to razlike v značajih pokrajin?, družbene razlike?, jezik? Ali se bomo sklicevali na tradicijo, ker smo v zgodovini bili razdeljeni na avstrijske in madžarske podanike? Ali so krive razdalje? To bi človek namreč za delo v času počitnic Še edin« razumel. Ker upam, da nikogar ne bo ne med našimi ne med štajerskimi študenti, ki bi karkoli drugega lahko navedel kot nepremostljivo oviro, razen svoje osebnosti. A tudi to se je dalo premagati, recimo tako, da društvo v počitnicah nekako »razpade« na dva dela, z dvema pododboroma, če hočete celo na tri, da vsak zase v svojem področju laže opravlja naloge, ki jih sklene skupni odbor. Nazadnje človek res ne vidi
2
10. februar 1955
Gasilci na Dolinskem so imeli uspehe
Pred kratkim so bili v dolinskem predelu Prekmurja občni zbori gasilskih društev, katerih večina je v minulem letu uspešno opravila svoje naloge. Člani društev so v mnogih krajih skupaj z vaščani začeli graditi gasilske domove, kar je bila že davna želja vseh. Precej so delali tudi na kulturno-prosvetnem področju, kar velja zlasti za društvi v Petišovcih in Kapci.
Lani je bilo gotovo najbolj uspešno društvo Pince-vas. Kraj šteje le 44 hiš, vendar je gasilcem in vaščanom uspelo zgraditi gasilski dom, ki je še sicer v surovem stanju, a bodo kmalu v njem uredili prostore za orodje in dvorano. Dom so v glavnem zgradili s svojimi sredstvi, le LOMO v Lendavi je dal sedemdeset tisoč dinarjev. Tudi društvo v Petišovcih spada med najboljša v tem predelu Dolinskega. Skrbelo je za strokovno izobrazbo svojih članov, poleg tega pa priredilo več kulturnih predstav doma in v okolici. Tudi gasilci v Kapci so imeli mnogo povedati, ko so govorili o lanskem delu. Položili so že temelje novemu 'gasilskemu domu.
Za ta društva je značilno, da delujejo v vaseh, kjer živi madžarska narodna manjšina in zato je njihovo delo še pomembnejše. Na zborih
so govorili tudi o tem, da bi se vsi člani PGD včlanili v SZDL, kar bo gotovo ugodno vplivalo na njihovo delo in na prihodnjih občnih zborih bodo lahko govorili o še večjih uspehih.
Dobro so delali tudi na črensovskem področju, kjer je najboljše društvo v Žižkih. Doseglo je zelo lepe uspehe pri vključevanju novih članov in pri njihovem strokovnem usposabljanju. Vsestransko sodelujejo tudi z ostalimi organizacijami. Za njimi ne zaostajajo v Trnju, sosedni vasi, kjer imajo celo pionirsko četo. Aktivni so tudi gasilci v D. Bistrici. Nabavili so si motorno brizgalno. Pa v Črensovcih! Slabo pa delajo v Odrancih, kar je pokazal tudi njihov občni zbor, saj se ga je udeležila le ena tretjina članov. Med dobra društva je prej spadalo tudi društvo v Hotizi, toda številna nesoglasja so lani ovirala delo. Na zadnjem občnem zboru so se rešili nesporazumov. Spet hočejo biti med prvimi.
V splošnem so gasilska društva lani mnogo napredovala, se strokovno izpopolnila in postala tudi politična društva. Njihovo delo dobiva socialističen značaj in kot taka so uspešno odpravila vplive in delovne metode, ki so se jih navzela v preteklosti.	—ce
Prebivalci Gradu v spomin Prešerna
Naša knjižnica je naposled kar dobro urejena, za kar je treba pohvaliti knjižničarko Marijo Gumilarjevo. Na stenah so se pojavile parole Knjiga uči in vzgaja«. Vsako nedeljo je v njej živahno. Marija ima čestokrat dosti posla, saj jo obišče mnogo ljudi, ki jim mora ustreči. Najrajši segajo po leposlovnih knjigah sodobnih pisateljev. Mladi bralci, ki prevladujejo, vzamejo naenkrat tudi po več knjig za svoje starše. Domača zadruga je knjižnici darovala dve zbirki knjig o Kmetijstvu in sadjarstvu, kar je upoštevanja vreden prispevek.
Požrtvovalni knjižničarki so na zadnji seji KUD »France Prešeren« dali zasluženo priznanje. Upamo, da jo bodo sedanji uspehi vzpodbudili še k vestnejšemu delu, ki ga bo kmalu imela več, saj smo že določili ljudi, ki bodo šli od hiše do hiše in zbirali prispevke za nove knjige.
Prejšnji ponedeljek zvečer smo imeli pri nas Prešernovo proslavo. Dostojno smo se oddolžili velikemu kulturnemu možu. čigar ime nosi tudi naše prosvetno društvo. Po govoru in recitaciji Prešernovih poezij je mešani zbor zapel »Zdravljico« in »Luna sije«, moški kvintet pa dalmatinsko narodno pesem »Plovi, plovi. . .«. Marsikomu se je stisnilo srce, ko je pomislil na Prešerna, danes tako priznanega kulturnega velikana, ki je moral živeti v pomanjkanju in bedi, ker je zapel kot zaveden Slovenec.
Tudi v šoli so slavili. Kulturni program so imeli v torek zvečer. Nastopili so tudi pionirji — recitatorji.
*
Na zadnjem roditeljskem sestanku so starši dokazali, da se zelo zanimajo za učni napredek svojih otrok. Prišli so v polnem številu. Po uvodni besedi učiteljice tov. Potočnikove o vzgoji otrok brez palične discipline, so se o marsičem pogovorili. Na gimnaziji je v prvem polletju izdelalo 77 odstotkov učencev, vendar pa bi bil lahko uspeh še večji, če ne bi starši preveč obre-
menjevali otrok z delom in jim pustili več prostega časa za potrebno učenje.
Starši so na sestanku predlagali, naj bi na šoli ustanovili več krožkov. Na primer: v krožku za ročna dela naj bi se deklice učile pletenja in šivanja, pa drugih koristnih poslov. Njihov predlog so vzgojitelji pozdravili in ga bodo začeli tudi uresničevati. Zato lahko rečemo, da je sodelovanje med starši in učitelji graške gimnazije na zadovoljivi stopnji in bi bilo prav, če bi se v bodočnosti še stopnjevalo.
-m
V martjanskem okolišu
niso držali križem rok
Ugotovitev je povzeta iz zadnje letne konference SZDL v Martjancih. Prizadevanja članov SZDL in vseh volivcev v lanskem letu niso ostala brez uspehov.
V akciji za postavitev kulturnih hramov so uspeli predvsem v Martjancih, kjer so občinski dom spravili pod streho, v Moravcih in Sebeborcih pa imajo pripravljenega že precej materiala. O takih gradnjah pa razmišljajo tudi v Tešanovcih, Vuči Gomili in na Suhem vrhu. Pohvaliti je treba prebivalstvo vasi Andrejci in Krnci, ki so opravili mnogo prostovoljnih delovnih ur pri gradnji ceste in mostu.
O uspehih Socialistične zveze pri zbiranju knjig in sredstev za knjižnico v Martjancih smo že poročali. Treba je reči, da je tu SZDL opravila pomembno delo, saj je skoraj vsak član SZDL prispeval kaj za knjižnico, ki je zdaj po številu knjig za soboško najmočnejša v Prekmurju.
Dobro so delali tudi v ostalih množičnih organizacijah in društvih, kar so pokazale zlasti številne in dobro obiskane kulturne prireditve, tako občinski teden, mladinski praznik in drugi kulturni nastopi. Poleg domačih prireditev pa se je precej ljudi iz martjanskega okoliša udeležilo velikih proslav na Ostrožnem in v Lendavi.
Dobrovnik
Minulo nedeljo je pri nas gostovala madžarska dramatska skupina DPD Svoboda iz Lendave s trodejanko »Huda žena«. V Dobrovnika in okolici, kjer živi madžarsko prebivalstvo, je bilo za igro precejšnje zanimanje. Na obeh predstavah, ki sta bili v prostorih osnovne šole, so gledalci do zadnjega kotička napolnili prostor.	 -ce
To in ono z Murščaka
Našo kmetijsko gospodarsko šolo obiskuje 38 učencev, največ mladincev. Pouk je dvakrat na teden, za kar ima največ zaslug upravitelj osnovne šole tov. Šalamun.
Tečajniki kažejo veliko zanimanje za učenje. Še posebno pohvalo zasluži tov. Feliks Šoštarič, ki kljub temu, da je slep, redno obiskuje pouk in je med najboljšimi. On je lahko za vzgled ostalim mladincem. *
Kulturnoprosvetno društvo šteje 125 članov. Ima tudi svojo knjižnico, ki je bila prej na Rožičkem vrhu, pa tam ni bilo človeka, ki bi
znal pravilno voditi knjižničarske posle. Knjižničar tov. Pisaričeva je znala med ljudmi vzbuditi smisel za branje knjig, ki jih imajo sicer malo, vendar bodo z dobro voljo rešili tudi ta problem. Letos so izdali za knjige že okrog pet tisočakov.
*
Tudi igralska družina se je predramila. Sedaj študira Nušičevo komedijo »Sumljiva oseba«, s katero se hočejo 20. februarja predstaviti domačemu občinstvu. Pravijo, da bi že bili prej naštudirali kakšno igro, pa niso našli snovi, ki bi bila primerna za njihove »odrske deske«. Vse so že pripravili, zato je le želeti, da bi si prebivalci Murščaka in okolice v kar največjem številu ogledali igro.
*
Na Murščaku smo imeli smučarske tekme. Skakalnico smo si naredili iz snega. Ker ga pa ni bilo mnogo, so bili doseženi bolj slabi rezultati. Domala ves popoldan, bilo je 25. januarja, smo se poganjali čez »skakalnico«, na kateri so posamezniki pokazali dober smisel za slog. Najboljši skok je zabeležil Franc Senjur. Dolžina skoka je 6 metrov.
Več pomoči
organizaciji Rdečega križa v Lendavi
Organizacija Rdečega križa v Lendavi je predzadnjo sredo imela redni letni občni zbor. Na zboru so ugotovili, da ima danes v starem predelu mesta 217 članov. S tem številom pa niso zadovoljni, saj jih je bilo pred leti dvakrat več. V Lendavi naštejejo tudi čez 500 pomladkarjev. Organizacija je lani bila dokaj delavna. Člani so sodelovali v akciji za pomoč poplavljencem Celja. Zbrali so enajst tisoč dinarjev, deset tisoč dinarjev pa so dali iz društvene blagajne. Pridobili so tudi 150 dajalcev krvi, kar je vsekakor
uspeh. Ponavadi so znova postavili na noge organizacijo RK v predelu Lendavskih goric in v Trimlinih.
V razpravi je bilo govora o tem, da bi morala organizacija posvetiti večjo skrb pomladkarjem. V bodoče naj bi se tesno povezala z Društvom prijateljev mladine, ki uspešno opravlja svoje poslanstvo, prav tako pa rešuje razne vzgojne in socialne probleme. Zavzemali so se tudi za to, naj bi v Zdravstvenem domu uredili kopališče za šolske otroke. Tudi letos bi bilo potrebno, da bi v okviru Ljudske univerze prirejali razna zdravstvena predavanja, kot so to bila v minulem letu. Mnogi člani bi plačali članarino, pa nimajo izkaznic, kar bodo morali v najkrajšem času tudi rešiti. Ostale organizacije bodo morale v bodoče bolj pomagati Rdečemu križu in ga upoštevati.
IVANJŠEVCI
Prvega februarja so Ivanjševčani pospremili na zadnji poti Franca Bračiča, mlinarja iz Ivanjševec. Po-
kojnik je doživel 64 let starosti. Bil je 35 let aktiven član gasilskega društva in delaven odbornik SZDL in Rdečega križa. Pokopan je na pokopališču v G. Radgoni.
»Huda žena« na lendavskem odra
Predzadnjo nedeljo je v Lendavi nastopila dramatska skupina domače »Svobode« s trodejanko v madžarščini »Huda žena« in enodejanko »Konjenik Kata«. Dvorana v »Triglavu« je bila nabito polna in prireditev si je ogledalo okrog 500 Ijudi iz mesta in okolice. Čeprav je več igralcev tokrat prvič nastopilo na odru, je predstava dobro uspela.
V glavni vlogi je nastopila domačinka Rozalija Bogar, ki hoče kot lastnica velike tovarne in posestva preprečiti svojemu sinu, da bi se poročil s siromašnim proletarskim dekletom brez staršev in so-
rodnikov. Temu nasprotuje tudi njena hči. Sinu pa pomaga teta, sestra lastnice tovarne. Vlogo te žene je odlično odigrala Etelka Šipoš. Bila je med najboljšimi igralci. Drama se konča z zmago ljubezni, v katero sta naposled privolili tudi mati in hčerka, ki sta poprej snubili za sina dekle iz bogate rodbine. Dobro sta podali svoje vloge tudi sestri Hakovi. Sin lastnice tovarne in njen zet pa se nista posebno vživela v svoji vlogi, kar še posebej velja za prvega.
Kritike pa je vredno, da niso merodajni činitelji preprečili obisk šolski mladini, za katero namreč igra ni bila primerna. Mnogi starši so obiskali predstavo z otroci, ker niso vedeli za vsebino igre, zato pa so na račun prireditelja tudi upravičeno povedali marsikatero kritično besedo.	—ce
Vučja vas
Pred kratkim je bil v naši osnovni šoli občni zbor članov SZDL Bučečovec, Vučje vasi in Zasad. Prišlo je precej ljudi, tako da smo z udeležbo lahko kar zadovoljni. Med njimi je bil tudi ljudski poslanec tov. Jože Gričar - Metod. Poslušali so poročila o lanskem delovanju posameznih organizacij in razpravljali o bodoči komuni. Nekateri se navdušujejo za to, da bi bil sedež v Križevcih, večina pa jih je, ki menijo, naj bi se Vučja vas z okoliškimi kraji priključila ljutomerski komuni.
Nadalje so sklenili, da sc bodo vaški odbori SZDL Vučja vas, Bučečovci, Zasadi. Staranova vas in Dobrova združili v enega s sedežem v Vučji vasi, kjer imajo najbolj primerne prostore za sestanke. Na občnih zborih izvoljeni odborniki skupnega vodstva se bodo v kratkem sestali na prvi seji.	A. K.
Stavešinci
Člani izobraževalnega društva v Stavešincih so sicer še mladi prosvetarji, vendar dokaj delavni. To so ugotovili tudi na zadnjem letnem zboru. Že letos so dvakrat uspešno nastopili s priljubljeno ljudsko igro »Spomenik pri Hrastovcu«. Gostovali so na Rožičkem vrhu in Cerkvenjaku. Da bi pri gostovanjih imeli čimmanj izdatkov, niso redki primeri, ko gredo kar peš v precej oddaljene kraje. Veselijo pa se prosvetne dvorane v domačem kraju, ki bo kot vse kaže kmalu urejena. To bo spet olajšalo delo pridnih stavešinskih prosvetarjev.
Za novega predsednika društva so izvolili, tovariša Škrleca.
Pomurski Flikač pripoveduje
Mar me že poznate? Če ne — naj se vam predstavim: popoten človek sem, dobre volje človeče. Nikar mi ne štejte v zlo, če mi že od pamtiveka rase na hrbtu bodičasta grba. Na njo si namreč obesim veliko popotno torbo, kamor bašem vesele in tudi slabo zveneče »cvetke« iz obmurskih vrtov. Popravljam: pomurskih — kajti še ne vem, kako bo končala pravda za naše skupno ime. Sicer pa je to stvar učenih ljudi, kajti mi preprosti zemljani vemo le to, da je fižol fižol, meso pa meso — četudi bi ju drugače krstili.
No, povsod povoham in vtaknem svoj rahločutni nos, zato so mi naši vrli ljudje — naj vam kar povem, da se za reko in neko umetno mejo mnogo ne zmenim, saj imam prijatelje tu in tam, med Prekmurci in Prleki — radi šepnejo na uho kakšno debelo in zabeljeno, kajpada, novico. Zakaj pa se ne bi izkihali, če nas žgečka pod nosovi, čemu bi le molčali, ko se je treba sprijazniti s tetko Resnico? Z mol-
kom še berač ne uspe — pravi pregovor.
Da se pa tudi jaz precej spoznam na tisto reč o komunah, sem sprevidel šele v šalovskem kotu. Ko sem kolovratil tam okoli, se opotekajoč vzpenjal na goričke vrhove in pel slavo neskončno dobri šmarnici, mi je nenadoma šinila v glavo ihtava misel: tudi jaz hočem imeti komuno! Prav nič ne zamerim prijateljem okrog Križevec, Šalovec in Gor. Petrovec, če vlečejo vsak za svoje vajeti. Kaj bi si belili glave? V atomskem veku smo vendar prišli tako daleč, da lahko napravimo potujočo pisarno, ki bo »uradovala« enkrat tu, drugič tam . . . vseeno: ali v kočiji, avtobusu ali helikopterju! »Čemu bi se le prerekali, ko pa lahko tako najbolje presekamo gordijski vozel« sem jim za slovo namignil, nato pa se podal v Grad. Spotoma so se mi večkrat orosile oči ob pogledu na poparjenega otroka, ki se je kar zvijal od bolečin. Od četrte do osme zjutraj smo trkali in trkali, pa se ni odprlo »dobro« srce tamkajšnjega zdravnika. Potem, ko je bil otročiček v zadnjih vzdihljajih, tudi injekcija ni več zalegla. »Umrl bi tako ali tako« nas je hladno odpravil, kakor da se ni prav nič takega zgodilo.»Doktor — pa tako malo človeka, kam bi to zapisali...« sem sam pri sebi dejal in jo mahnil naravnost v Mursko Soboto. Najprej sem se oglasil na Trgovinski zbornici in tam zaprosil, naj mi dovolijo, da opravim izpit za »samostojnega« trgovca. Vsaj za takšnega, da se bom lahko znašel med tistimi vrstniki, ki so dobro služili ob novem letu. Kajti če te žetve ne bi bilo, kako bi potem le mogel splahniti popust pri »škart« srajcah od 50 na 20 in celo 15 odstotkov. Slišal sem, da se je najprej premislila Mura, potem pa še trgovci ... Kajti z denarci obloženi potrošniki bi jim do smrti zamerili, če bi morali nositi srajce — kupljene po tako nizki ceni. Ono drugo pa je še manj važno — namreč, da so bile srajce iste izdelave in kakovosti v posameznih poslovalnicah pač toliko vredne, kolikor so bili iznajdljivi tam zaposleni trgovci. Zakon konkurence dovoljuje različne cene in konec — kaj se bomo še
dalje hudovali nad ljudmi dobičkov in visokih cen. — Grem rajši h gostincem. »Tak pa se ne gremo« so mi v brk povedali, ko se je pletel naš pogovor okrog tečaja za natakarje in strežaje. Naši brezposelni pa naj gredo Muro prestavljat! — Ko sem se kasneje, še proti večeru, malce sprehodil po soboških ulicah in užival lepote močvirnatih cest, bi me skoraj skoraj zadela kap. Na križišču pred mestno občino sem se naenkrat znašel v množici bezljajočih in mukajočih teličkov, ki so tistega večera v desetinah koncertirali v tem predelu prekmurske metropole. Napravili smo pravo hajko nad nje. Sodelovali so celo možje postave. Bilo je zares živahno. Toda mojemu veselju je bilo konec, ko sem na cesti zagledal žalostno mukajočega telička z zlomljeno nogo. Zdelo se mi je, da se revček joka: ...»zaradi šefa ZAODKUPA, ki ni mogel peš na svoje stanovanje, marveč so ga morali tja zapeljati s tovornim kamionom, sem postal invalid... O, vrata zakaj ste se odprla?« Kmalu je mene in nesrečneža predramil iz razmišljanja ropot tovornega kamiona, ki je pribrzel nazaj na kraj prisilnega pristanka ubogih teličkov. Vem samo to, da smo na praznem kamionu odkrili še spečega paznika. — V Lendavi sem se vpisal v društvo alkoholikov zaradi tega, da me bodo takrat, ko se bom v bližnjih goricah do onemoglega napil, zapeljali nazaj v mesto z avtomobilom Rdečega križa. Za tako humanost jim bom večno hvaležen, kakor bom tudi zelo vesel če bodo vaščani Slamnjaka sklenili korejski mir. Tisti vročekrvni Mihalek jim bojda požre najevč živcev zaradi svojih kolov in motik, ki rade padajo po tujih plečih — tam okoli »tobačne tovarne in trafike«. Sicer pa je izključeno, da bi bilo to v tej prleški vasici.
Tako je moje potovanje pri kraju. Malo sem nabral, a vendar nekaj. Prihodnjič bi rad še več povedal, zato ošilite peresa in pošljite kaj za mojo nenasitno torbo. Ce boste pristavili še vaš točen naslov in tako jamčili za resnico, potem bo vašega pisemca zelo vesel sicer molčeči pisec teh vrstic in vaš prijatelj	Pomurski Flikač
ZA 10-LETNICO NARODNE OSVOBODITVE: KNJIGE PREŠERNOVE DRUŽBE V VSAKO HIŠO!
nikakega vzroka, da se za vsako figo vsi študentje zberejo v naši »Murski«. Študentje lendavskega okoliša, šalovskega, rogaševskega, ljutomerskega, radgonskega lahko v počitnicah delajo vsak v svojem okolišu. No, to je samo ena od mnogih variant, ki bi lahko privedlo do takega skupnega dela za skupne koristi v resnici ene same pokrajine, Pomurja ali Obmurja, kakor že kdo hoče to pokrajino imenovati. Interesi obeh pokrajin so pa po mojem precej podobni, če že ne isti. A če je tako — in o tem ni dvoma, da je tako — ali ne gre potem le še za nerazumevanje posameznikov? Zakaj se pa potem mora toliko in toliko desetin študentov podvreči volji in želji takih študentov, katerih želje v poslednji stopnji samo škodujejo razvoju in napredku? Zakaj pa je potem sploh potrebno, da imamo društva? Da bomo v njih še nadalje razdvajali pokrajine in zavirali napredek, za katerega so se konec koncev že naši kmetje izrekli? Jaz mislim, da bi bilo potrebno po društvih odločno in jasno postavljati vprašanja, ne pa dopustiti, da individualne, lokalpatriotične težnje prihajajo do tako odločujočega vpliva na naši in na štajerski strani. A resnica? Stvarnost? Resnica je ta, da študentje s te in one strani Mure niso prišli niti tako daleč, da bi se n. pr. celo za akademski ples zedinili za datume, pač pa, da bi se do kraja razšli, so oboji sklenili in določili ples na isti dan. In to je višek vsega in mnogi so celo ponosni, da je tako! Krasno!
No — mar mi je ples, kdaj bo in kakšen, razen v toliko, da bo tudi ples dobrodošla stvar za nadaljnje razhajanje.
Kdo je zdaj kriv? Pa ne mislim na to, da bo ples na isti dan, pač pa, da ni moglo priti do skupnega dela, se pravi do dela po istih, koordiniranih smernicah? Ce so to štajerski študentje, je treba tudi to javno povedati. Vendar sem pa jaz še vedno mnenja. da bi naši prekmurski študentje, ki jih
je štirikrat toliko kot štajerskih, morali vse storiti, da se ne bi študentje ljutomerskega in radgonskega okoliša čutili v manjšini pred invazijo Prekmurja. In konec koncev Prekmurje je tisto, ki mora iskati tesnejše duhovne vključitve v slovensko kulturno območje, ne pa dopuščati teženj po integralnem Prekmurju, po integralni prekmurščini, ali kot sem jo jaz nazval — »küzmovščini«. In samo tu dalje, samo po razbitju takih lokalpatriotičnih tendenc, ki očitno žive na obeh straneh Mure — a to predvsem med študenti in ne med kmeti! — je mogoče dalje, do tja, kjer bi se naši študentje ukvarjali poleg vsega drugega tudi z družbenimi, gospodarskimi in ne vem kakšnimi vprašanji še.
A če že v celoti ni moglo priti do tega sodelovanja, zakaj se potem ni tu in tam našlo nekaj študentov, pa recimo komunistov, ki bi vendar skušali koordinirati delo obeh društev in ki bi idejno usmerjali, vsaj do neke mere, društvi? Saj se ni treba sramovati niti skrivati zaradi- takega dela. Se vedno sem prepričan, da so komunisti — ali bi vsaj morali biti — nosilci najnaprednejših idej v naši družbi, in da so se že tudi najbolj otresli takih drobnih lastnosti, ki še teže druge študente.
No — ne glede na to, kdo je kriv, kdo je več kriv, bi jaz vendarle priporočal Študentom z obeh strani Mure, da najdejo vsaj nekaj takih točk, kjer je delo mogoče Sporedno opravljati in konec koncev že preplavati to nesrečno reko Muro. Takih idejnih točk in takih točk dela pa je po mojem mišljenju precej. In tudi ljudi, mislim, da ne manjka, ki bi imeli voljo, da te stvari opravijo. Predvsem bi pa takih ljudi ne smelo manjkati v Prekmurja, ljudi, ki bi si vsaj po tihem priznali, da niso vsega storili za skupno delo vseh študentov. Med dve sto študenti bi jih lahko bilo nekaj, in
najbrž jih je, le da se včasih z drugimi vred peljejo »na zibajočih se valovih Mure«.
Nič nisem proti temu, če bodo naši študentje spet protestirali proti tem ali onim mojim trditvam. A jaz bi rad obudil vest prekmurskim študentom, da bi razmišljali, kaj in kako za prihodnost. Protesti so vedno nož z dvema ostrinama: s pozitivno, s katero skušaš braniti resnico, ki jo je včasih treba tako braniti, in z negativno ostrino, s katero včasih skušaš kaj ohraniti, ko bi tega ne bilo treba, pa naj je za preteklost bilo še tako sveto.
Bojim se pa — iz odgovora namreč ni razvidno — ali so naši študentje zares samo protestirali proti mojim trditvam, ali pa vendarle še enkrat podvrgli kritični oceni vprašanje skupnega dela s štajerskimi študenti, in svojih poskusov, da bi našli taka stičišča, a ne le v nekih gostovanjih, temveč v snovanju skupnih načrtov. Ce so samo protestirali proti mojim trditvam, ki pa vse le niso bile in še danes niso vse tako »iz trte izvite«, temveč žalostna resnica, čeravno ne zadevajo vseh, česar tudi mislil nisem, če so torej samo protestirali proti tem trditvam, je to samo še pol koraka; ne vem pa, če je ta polovični korak namerjen naprej ali nazaj?
Tradicionalno pustna maškarada
TD »Partizana« bo v soboto, 19. februarja v M. Soboti
Maske vabljene! Nagrajevanje najlepših mask! Obilo zabave! Ples!
10. februar 1955
3
Izpred sodišča
Okrožno sodišče v Mariboru je obsodilo posestnika Franca Jančarja in njegovo ženo Marijo vsakega s 15.000 din kazni, ker sta kosila seno na travniku, ki jima je bil po zakonu odvzet in dodeljen mestni ekonomiji. S tem sta pokazala, da ne priznata zakonskega postopka in sta si hotela na ta način zopet pridobiti travnik.
Pobeg čez mejo. Avgust Kolar 50 let star iz Otovec je že drugič pobegnil čez mejo v Avstrijo, seveda brez dovoljenja. Avstrijske oblasti pa so ga kot nezaželjenega vrnile našim obmejnim organom. Zaradi ponovnega pobega ga je okrajno sodišče v M. Soboti obsodilo na eno leto zapora. Kolar se je proti kazni pritožil na Okrožno sodišče v Mariboru, ki je pa kazen okrajnega sodišča potrdilo.
Preživnine ni mogel plačevati za svojega nezakonskega otroka Štefan Balek iz Ženavelj, dokler ga ni okrajno sodišče pogojno obsodilo na 15 dni zapora.
Tudi Jože Forjanič iz Pertoče se je izmaknil plačevanju preživnine za svojega osemletnega nezakonskega otroka mesečno 500 dinarjev. Obsojen je bil na 15 dni zapora pogojno.
Prijatelj tujih koles, 28-letni Jože Zakoč iz Ivanovcev, je izpred gostilne pri Tovarni mesnih izdelkov v večernih urah ukradel kolo, last Jožefa Juga iz M. Sobote, ki ga je ta prislonil ob zid. Za svoje nepo-
šteno dejanje je bil obsojen na pet mesecev zapora.
Pretepali so se. V Dokleževju stanujejo v isti hiši Anton Erjavec in njegova žena Marija ter brat Štefan Erjavec in žena Viktorija. Brata in njuni ženi se pa niso razumeli, živeli so v trajnem prepiru. Nekoč pa so se lotili drug drugega. Kdo je začel, je pravzaprav težko reči. Pograbili so, kar je bilo ravno pri roki. Z metliščem, kolom in greblico so se obdelavah, dokler ni vsak nekaj odnesel. Okrajno sodišče je vsakega udeleženca za neprimerno in kaznivo domačo zabavo obsodilo na sedem dni zapora in plačilo 1000 dinarjev.
Pozdrav z Gorenjske
Obmurski tednik bere tudi mnogo rojakov iz Obmurja, ki bivajo drugod po Sloveniji in Jugoslaviji. Mnogi nam pišejo o svojem življenju v tovarnah, na gradiliščih in drugih delovnih mestih. Vsi so veseli, da jih redno obiskuje Obmurski tednik in prinaša kup novic iz domačih krajev. Prejšnji teden so nam pisali tako obširno pismo naši fantje in dekleta: Terezija Sraka, Marija Mertük in Matilda Horvat, vse doma iz Ižakovec; dalje Zakoč Franc iz Kuštanovec, Horvat Andrej iz Ižakovec in Zver Jože iz Bratonec — zdaj vsi na delu v Javorniku na Gorenjskem.
Vsi lepo pozdravljajo svoje starše, brate, sestre, sorodnike, znance in prijatelje v domačih krajih.
SEJMI
OKRAJ MURSKA SOBOTA: Beltinci v sredo, 16. februarja živinski sejem; Črenšovci v ponedeljek, 14. februarja živinski sejem; Dobrovnik v ponedeljek, 14. februarja svinjski sejem; G. Petrovci v ponedeljek,
14.	februarja živinski sejem; Grad v sredo, 16. februarja živinski sejem; Križevci v sredo, 16. februarja živinski sejem; Lendava v ponedeljek, 14. februarja živinski in kramarski sejem; Lendava v torek, 15. februarja živinski sejem; Šalovci v sredo, 16. februarja živinski sejem; Tišina v sredo, 16. februarja živinski sejem; Turnišče v torek,
15.	februarja živinski sejem; Turnišče v četrtek, 17. februarja svinjski sejem.
OKRAJ LJUTOMER: Ljutomer v soboto, 19. februarja splošni sejem; Radenci torek, 15. februarja živinski sejem.
Lendavska kronika
Brez prirastka
V prvem mesecu letošnjega leta je bilo v lendavski občini rojenih 10 otrok: 5 deklic in 5 dečkov. Od 10 umrlih je bilo 6 moških in 4 ženske. Največjo starostno dobo je dosegel Ludvik Hegeduš iz Lendave. Umrl je v 91. letu starosti.
Poročili so se: Viljem Peilschmidt, učitelj iz Mostja in Marija Vučak, učiteljica iz Domanjševec; Franc Horvat, Opekarniški delavec z Dolgovaških goric in Kata Cimerman, poljedelke iz D. Lakoša; Janez Volgyi, Opekarniški delavec z Lendavskih goric in Terezija Rot, poljedelka iz D. Lakoša; Jože Zemljič, miličnik iz Lendave in Anica Torma, nameščenka iz Lendave; Ludvik Lebar, vrtalni tehnik iz Lendave in Rozina Maučec, lekarniški laborant iz Lendave; Štefan šimonka, mehanik iz Dolge vasi, in Helena Šnmu, delavka dežnikarne iz Lendave; Štefan Kardoš, natakar iz Lendave in Rozalija Sobočan, gospodinjska pomočnica iz Lendave; Jože Farkaš, natakar iz Lendave in Helena Varga, trg. pomočnica iz D. Lakoša; Janez Bedeč, šofer iz Dolge vasi in Magda Štefanec, poljedelska delavka iz Dolge vasi; Evgen Geči, pismonoša iz Dolge vasi in Helena Gornjec, poljedelka iz Dolge vasi; Štefan Halas vrtalec iz Petišovec in Marija Varga, poljedelka iz Gaberja; Elemir Kiralj, delavec iz Gor. Lakoša in Ana Vida, polje-
delka iz Čentibe; Ludvik Varga, kmetovalec iz Gor. Lakoša in Elizabeta Požgai, poljedelka iz Doline; Štefan Horvat, strojnik iz Dolge vasi in Marjeta Meselič, poljedelka iz Dolge vasi.	-ce
OKRAJNA GASILSKA ZVEZA V MURSKI SOBOTI OBVEŠČA:
GASILSKI VESTNIK IN BILTEN. Obveščamo vsa PGD, da je treba naročnino za Gas. vestnik in bilten za leto 1955 plačati na Okrajni gas. zvezi in sicer za 1 izvod vestnika 500 din, za 1 izvod biltena pa 340 din. Uprava Gas. vestnika bo po naročilih iz leta 1954 vestnik in bilten redno dostavljala društvom.
OBMURSKI TEDNIK: Naročnina za Obmurski tednik bo za vsa društva naše zveze poravnala OGZ za celo 1. 1955, društva pa so dolžna plačati naročnino na zvezi. Tokrat ponovno vabimo UO društev, da sledijo našim objavam v Obmurskem tedniku.
PODČASTNIŠKI TEČAJ. Obveščamo PGD, da prične V. podčastniški tečaj s poukom dne 1. III. ob 8. uri. Prijave za sprejem v šolo je poslati najpozneje do 20. februarja t. 1.
KONZULTACIJA PODČASTNIKOV. V času do konca tega meseca bo konzultacija z vsemi podčastniki in absolventi murskosoboške in medvodske šole. Na konzultacije se je temeljito pripraviti, udeležba je obvezna. Neudeležencem bo odvzeta pravica do podčastniškega čina.
GAS. MATERIAL. Vabimo društva, da čimprej dvignejo cevi in ostali gas. material iz dodelitve leto 1954, sicer bo zapadel. Istočasno pa je poravnati vse obveznosti na zvezi.
Tedenski koledar
Nedelja, 15. februarja — Katarina Ponedeljek, 14. februarja — Zdravko Torek, 15. februarja — Vesela Sreda, 16. februarja — Danilo Četrtek, 17. februarja — Silvih Petek, 18. februarja — Dragoslava Sobota, 19. februarja — Konrad.
GIBANJE SONCA: 21. februarja vzide ob 6,56 uri, zaide ob 17.,36 uri.
DOLŽINA DNEVA: 10 ur in 40 minut.
LUNINE MENE: ponedeljek, 14. februarja ob 20. uri in 40 minut zadnji krajec.
SPOMINSKI DNEVI
15. 1944. S Enote XXX. divizije so začele z operacijami na najbolj zahodnih točkah slovenskega ozemlja, v Slovenski Benečiji; 1945. — Objavljena deklaracija o sklepih krimske konference.
14.	1902. — Složen nastop slovenskih in italijanskih delavcev za proletarske pravice v Trstu proti brodarskemu društvu »Avstrijski Lloyd«. Vojska je streljala v demonstrante in ubila 12 delavcev.
15. 1573. — Mučen do smrti kmečki puntar Matija Gubec; 1944. — Divjanje fašistov v Slovenskem Primorju, Rihenberg in Kemen so porušili do tal, 600 prebivalcev pa aretirali.
18. 1943. — Smrtno ranjen v jurišu na Italijane narodni heroj Janko Premrl Vojke iz St. Vida pri Vipavi.
19.	1922. — Izšla v Zagrebu prva številka »Borbe«, organa KPJ; 1923. — Umrl v Ljubljani pisatelj dr. Ivan Tavčar; 1944. — Začetek prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, ki je položilo temelje državni samostojnosti Slovencev v okviru nove Jugoslavije.
Znani karikaturist
KONDOR
razstavlja v Murski Soboti.
Razstava bo odprta samo še do nedelje, 13. februarja.
Oglejte si zanimivo razstavo!
LENDAVA
V nedeljo so prišli v Lendavo kot gostje delovnega kolektiva Proizvodnje nafte člani RKPD »NAPRIJED« iz Zagreba. Gostje so nastopili z dvournim kulturnim programom, ki je obsegal: narodne pesmi, kola, solo točke in dve krajši enodejanki. Izvedba je bila dobra in na dostojni umetniški višini. Lendavčani so do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Nafte. Člani delovnega kolaektiva Naprijed so si ogledali tudi naftna polja in odigrali dvoboj s šahovskim društvom.
Soboški taborniki na Pohorju
Semestralne počitnice so izkoristili soboški taborniki rodu »Veseli veter« za enotedensko taborenje na Pohorju.
Zavetišče so dobili v inžinerski bajti pri Ribniški koči. Pod vodstvom staroste, profesorice Dragice Kac so nadaljevali lani začet vodniški tečaj. Obiskal jih je tudi član starešinske uprave tov. Igor Rendl in jim pripovedoval o tehniki taborjenja. Izpopolnjevali so se tudi v smučanju in delali izlete v okolico. Dežurni Vodi so se vežbah pri kuhanju hrane in pri tem pokazali kar zadovoljivo spretnost. Dolgi zimski večeri so ob prepevanju in
družabnih igrah le prehitro minevali. Taborniki so občudovali lepote zimske narave, navžili so se svežega zraka, lica so jim zagorela, utrdili so taborniško tovarištvo in se okrepljeni vrnili v šolske klopi.
KMETIJSKA ZADRUGA GEDEROVCI
razpisuje službeno mesto upravnika.
Pogoji: Zaželjena srednja kmetijska šola ali najmanj pet let prakse v zadružni službi. Zaželjeno je tudi znanje knjigovodstva. — Plača po dogovoru.
KMETIJSKA ZADRUGA V HODOŠU
razpisuje mesto upravnika.
Zaželjena daljša praksa v zadružnem gospodarstvu. Plača po dogovoru, nastop službe takoj.
KMETIJSKO GOSPODARSTVO LENDAVA
razpisuje mesto traktorista
za kmetijska dela Pogoji: najmanj 5-letna praksa v kmetijstvu pri opravljanju s stroji in traktorski izpit. Ponudbe je poslati na naslov: Kmetijsko gospodarstvo Lendava.
Nastop službe s 1. marcem 1955.
KMETIJSKA ZADRUGA RADOVCI - KRUPLIVNIK
razpisuje mesto upravnika
v Kmetijski zadrugi Radovci-Kruplivnik. Pogoji: praksa v zadružnem gospodarstvu.
KMETIJSKA ZADRUGA GANČANI razpisuje službeno mesto upravnika.
Pogoji: večletna praksa v zadružnem kmetijstvu, plača po dogovoru. Prošnjo je poslati upravi Kmetijske zadruge v Gančanih.
MALI OGLASI
HIŠO IN POSESTVO, veliko 3.60 ha —, prodam. — Frančiška Roškar, Lahonci, p. Ivanjkovci.
HIŠA IN POSESTVO, 5,85 ha veliko, sestoječe iz gozda, njiv in travnikov v Okoslavcih št. 25, občina Videm ob Ščavnici — ugodno na prodaj. — Vprašati: Klemenčič, M. Sobota, Severjeva ulica št. 1.
ŽELEZEN SOD, 200 litrov, tehtnica (vaga), 100 kilogramska, tehtnica 1,5 kilogramska. 120 slatinskih steklenic — prodam. — Franc Albert, Ivanjševci, p. Prosenjakovci.
HIŠO IN POSESTVO prodam v Križevcih (Prekmurje). Naslov v upravi lista.
POSESTVO PRODAM, 3 ha, sestoječe iz njiv, sadovnjakov, gozda, travnikov in vinograda, z gospodarskim poslopjem. — Franc Kurbus, Gerlinci 37, p. Juršinci pri Ptuju.
GRADBENI MATERIAL stavbnih objektov, ki jih nameravam odstraniti, ugodno prodam zaradi prezidave. — Informacije v gostilni »Flisar« M. Sobota, Kocljeva št 3.
ARONDIRANO POSESTVO v velikosti 6 ha in dvoje gosp. poslopij, ugodno na prodaj takoj, v celoti ali polovica. Informacije se dobe pri Francu Stramiču, Murščak, p. Sl. Radenci.
PISALNI STROJ, dobro ohranjen, majhen,
lahko tudi večji, kupi ustanova v M. Soboti. Naslov v upravi lista. 
KINO
RADGONA — l2. in 15. februarja jugoslovanski film »Bila sem močnejša«. — l6. februarja ameriški film »Šampion«. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU. — 12. in 13. februarja angleška filmska komedija »Večna nevesta«. — 16. februarja francoski kriminalni film »Pravna identiteta«.
RADENCI. — 12. in 13. februarja ameriški barvni film »Veliki Caruso«.	fe-
bruarja finski film »Olimpiada«.
GRAD. — 13. februarja francoski film »Frizer za dame«. — 20. februarja avstrijski film »Prijatelja«.
ČEPINCI. — 13. februarja angleški letalski film »Hitrejši od zvoka«. — 20. februarja ameriški vohunski film »Afera na Trinidadu«.
LENDAVA. — Od 11. do 13. februarja ameriški kavbojski film »Samotna zvezda«
— od 15. do 16. februarja ameriška drama »Prostor na soncu«. 
»PARK« M. SOBOTA. — Od 11, do 13. februarja angleški barvni film »Vzpon na Mont Everest« — od 15. do 17. februarja, ameriški film »Štirinajst ur«.
VELIKA POLANA. — 13. februarja francoski film »Ustreljen ob zori«. — 26. februarja francoski film »Varujte se plavolask«.
KMET. GOSPODARSTVO ČRNCI — APAČE prodaja razne poljedelske stroje, delovne konje in žrebeta. Interesenti za nakup naj se zglasijo pri upravi KG Črnci.
Otroška in pionirska maškerada
Društvo prijateljev mladine v M. Soboti pripravlja maškerado za naše najmlajše, za deco, ki še ne hodi v šolo, v dvorani hotela Zvezda. Pionirska maškarada bo v Domu Partizana. Najlepše maske bodo nagrajene z lepimi darili.
Obe prireditvi bosta v nedeljo 20. t. m. popoldne.
PEČARSKEGA POMOČNIKA, dobro moč, po možnosti samskega, sprejme takoj pečar Nemec Mihael — Ptuj. — Za hrano in stanovanje preskrbljeno.
ENONADSTROPNO HIŠO z 2 ha zemlje, v središču Križevec pri Ljutomeru, prodam. — Alojz Bratina, Križevci pri Ljutomeru.
ŠAH
MLADI ŠAHISTI HRASTJA-MOTE
so se pomerili v partijah za prvenstvo vaškega »šahovskega kluba«. Prvo mesto je pripadlo mladincu F. Senjurju, ki je odločil vsa srečanja v svojo korist. Eden glavnih favoritov Vinko Kovačič je imel tokrat slab dan in je zasedel šele predzadnje mesto.
Vili
LEP USPEH LENDAVSKIH ŠAHISTOV
Člani lendavskega šahovskega društva so zadnjo nedeljo gostovali v Lipi, kjer so se pomerili s tamkajšnjimi šahisti v tekmovanju za moštveno okrajno prvenstvo. Skupno s člani so obiskali Lipo tudi lendavski šahisti-pionirji. Domačini so goste lepo sprejeli in pozdravili.
Po zanimivih partijah, od katerih so ne katere trajale več kot štiri ure, so zmagal gostje z rezultatom 5:3. Od osmih partij sta sc dve končali remi. Po končanem šahov skim dvoboju pa so odigrali brzoturnir. So delovalo je 12 šahistov. Zmagal je Lendavčan Štefan Šinko, ki razen dveh remijev ni zgubil nobene partije.
Istočasno so se med seboj pomerili tudi pionirji. V dvoboju so zmagali Lendavčani z rezultatom 10:7, vendar so jim bili pionirji iz Lipe enakovreden nasprotnik, zato v bodočnosti mnogo obetajo.
Istega dne so se lendavski šahisti doma pomerili tudi s šahisti delovnega kolektiva »Naprijed« iz Zagreba. Kljub močnejši konkurenci in kategorizaciji zagrebških šahistov so zmagali domačini z rezultatom 3,5:2,5. Pri tem je vredno omeniti dobro igro domačina Šinka, ki je premagal Dvorščaka, drugokategornika iz Zagreba.
TOVARNA DUŠIKA
RUŠE
RUŠE PRI MARIBORU
Industr. tis - Telefon štev. 22-48 Maribor Brzojavni naslov - Azot Maribor Teleprinter - 03312
Št. tek. rač. - NB Maribor okolica 648-T-5
PROIZVAJA:
kalcijev karbit, kalcijev cianid, nitrofoskal, lerokrom, korund in komprimirane pline
4
10. februar 1955
Sedaj je čas, da uredimo
zapuščene sadovnjake!
Sadjarski odbori pri zadrugah naj se izkažejo, če so res pobudniki za
sadjarstvo v svojih vaseh
Zadovoljiva lanska sadna letina bo v prvih toplih spomladanskih dneh zagotovo pomnožila vrste sadjarjev in zadružnikov, ki se bodo zavzemali za izboljšanje sadnih nasadov, ki nam dajejo, če šo dobro oskrbovani, lep dohodek in so tudi v okras našim domačijam in vasem. Sadjarstvo nam je dalo lani nad 600 vagonov sadja ali nad 90 milijonov dohodka, če računamo vrednost kg sadja po 15 din. Lepo število pridnih sadjarjev je dobilo za pridelano sadje tudi nad petdeset tisočakov. Mnoge kmetijske zadruge in podjetja, ki so bila sposobna trgovati s sadjem, so ustvarila z odkupom in prodajo sadja večmilijonske dobičke. Celo posamezne zadruge so dosegle nad milijon dohodkov pri odkupu sadja. Promet s sadjem je zaposlil tudi mnogo ljudi, ki bi v nasprotnem primeru morali iskati delo drugje.
Vse to da misliti, da sadjarstvo res zasluži vso skrb za izboljšanje, bodisi posameznih lastnikov dreves, kakor tudi od zadrug, podjetij in skupnosti, saj so vsi imeli od njega koristi. Skrb vseh naj bo torej: vsako drevo mora biti res očiščeno, obrezano, izdatno pognojeno in tudi poškropljeno z zato določenimi škropivi, ker le tako lahko pričakujemo zopet bogato sadno letino. Gospodarska škoda, ki bi nastala zaradi zanemarjeno urejevanih sadovnjakov, bi bila neopravičljiva za posameznika in skupnost.
širijo naprej in povzročajo sušenje vrhov, vej in vejic.
S čiščenjem in škropljenjem pa še nismo dovolj opravili. Drevesa nato še izdatno pognojimo, tako da gnojilo pride Vsaj 10 cm globoko v zemljo. Najboljša je gnojnica, v kateri smo raztopili 2 kg superfosfata in 1 kg kalijeve soli. To gnojnico vlijemo v luknje, napravljene z železnim ali lesenim drogom izpod drevesne krone. Vsakemu drevesu je dodati Vsaj 50 do 1001 tega gnojila.
Čiščenje in škropljenje dreves vodijo sadjarski odbori kmetijskih
zadrug. Prav oni morajo stremeti za tem, da bo očiščeno in poškropljeno slednje sadno drevo v njihovi vasi. Če so v vasi slabo oskrbovana drevesa, je zagotovo, da je slab tudi sadjarski odbor! Sadjarski odbori dajejo navodila za čiščenje, obrezovanje in gnojenje vsem lastnikom nasadov. Za škropljenje pa sestavijo skupino izurjenih škropilcev, ki opravijo škropljenje vsem lastnikom nasadov, tako da bo čim cenejše in dobro izpeljano. Sadjarski odbori morajo pravočasno poskrbeti škropivo, škropilnice, delovne obleke in vse, kar je pač potrebno.
Še en prispevek
o gojenju koruze v Obmurju
K članku »100 stotov koruznih storžev na hektar«, ki smo ga objavili v prejšnji številki, nam je poslal ing. Lado Jerše naslednji prispevek, ki ga objavljamo v celoti.
V zadnjih letih so bili izvršeni poskusi z raznimi sortami hibridne koruze, da bi tako ugotovili, katere sorte najbolj odgovarjajo za posamezna področja in zemlje in kakšna je njihova vrednost v primerjavi z našimi domačimi sortami.
Ti poskusi so pokazali, da daje hibridna koruza večje pridelke kakor domača in da je razlika v pridelkih domače in hibridne koruze znatna, saj daje hibridna koruza 10 do 50% več pridelka. Tako je v okrajih Ptuj, Ljutomer, Čakovec in Prelog dala hibridna koruza na gnojenih parcelah 17, a na negnojenih 13 stotov večji pridelek na ha, kakor domača. Pridelki na gnojenih parcelah so znašali povprečno 50, a na negnojenih parcelah 42 stotov na ha. To pri poskusih, a v proizvodnji na večjih parcelah so na nekem posestvu pridelali po 130 do 150 stotov koruze v storžu. Tako je posestvo na površini 3 ha, posejanih s hibridnim koruznim semenom, dobilo pridelek 450 stotov koruze v storžu. Pripomniti moramo, da je znašalo število rastlin na omenjeni površini samo 82% predvidenih bilk.
Če danes nekdo trdi, da je dosegel tov. Š. G. iz R. pridelek 100 stotov koruze v storžu na ha, ni to edinstven primer niti čudež.
Tako velike pridelke domače in hibridne koruze so dosegli zaradi boljšega gnojenja in večjega števila rastlin na kvadratnem metru, a na posestvu so uporabili tudi večje doze umetnih gnojil kakor je to običajno.
Iz tega je razvidno, da je za večje donose hibridne in domače koruze odločilno ne samo seme, gnojenje in čas (termin) gnojenja, temveč so večji pridelki odvisni tudi od števila rast-
lin na kvadratnem metru, oziroma na ha.
Kmetovalec S. F. je imel na ha okoli 34.000 koruznih rastlin, medtem ko so imeli njegovi sosedje samo po 17.000 do 24.000 rastlin na ha. Razlika pri številu rastlin je v tem primeru znašala 10.000 do 17.000 na ha. Razumljivo je, da so bili donosi pri sosednih kmetovalcih manjši kakor pri kmetovalcu S. F. Ta razlika je še večja, če upoštevamo, da je S. F. uporabil relativno večje doze umetnih gnojil, a sosedni kmetovalci tega niso storili.
Iz zgornjega je torej razvidno, da pri nas ni bistveno samo seme, temveč so merodajni tudi ostali činitelji: gnojenje, čas gnojenja in število rastlin, ki jih moremo doseči na posamezni zemlji.
Če tega ne upoštevamo, ne bomo dosegli večjih pridelkov z nobenim semenom, pa tudi ne s hibridno koruzo. Lahko se zgodi, da se pri hibridni koruzi slabše odrežemo kakor pri domači, pri kateri smo upoštevali vse zgornje, neobhodno potrebne činitelje.
Če želimo doseči večje pridelke pri hibridni koruzi in izkoristiti njeno visokorodno moč, moramo posejati seme, ki najbolj odgovarja zemlji in podnebju in odrediti za vsako zemljo njeno proizvodno moč ter določiti, kakšno število rastlin je sposobna zemlja dobro prehraniti. Misliti moramo tudi na to, kakšne količine in katera umetna gnojila je treba dodajati posamezni zemlji z oziroma na njeno sedanje stanje ali na število rastlin, ki jih mislimo gojiti na njej.
Ing. Lado Jerše
Kako je s stroški škropljenja?
Okrajni ljudski odbor prispeva za škropivo in škropilnice polovico denarnih sredstev. Želeti bi bilo, da tudi kmetijske zadruge, posebno tiste, ki so imele dohodek pri nakupu in prodaji sadja, prispevajo čimveč za ostale stroške, posebno za svoje revnejše člane. Tako lahko dosežemo, da bodo stroški za škropljenje res malenkostni, povprečno 10 din na drevo, brez prispevka pa največ 30 din. Če sadno drevo ni zmožno povrniti teh stroškov v obliki sadja, ga je treba posekati in uporabiti za drva.
Za lastnike, ki bi zanemarili čiščenje in škropljenje svojih sadnih dreves, ni opravičila. Občinski ljudski odbori so dolžni kot prvi oblast-
ni organi vse zanikrneže klicati na zagovor in voditi kontrolo nad vsem delom.
Imeli bi lahko najmanj 300 vagonov več sadja ali za 45 milijonov večji dohodek od sadjarstva, če bi nam v Prekmurju uspelo res dobro urediti vsa sadna drevesa, ki danes zaradi slabe oskrbe ne dajejo dovolj ali pa nič sadja.
Mnogo je še sadnih dreves, ki v naši pokrajini niso v okras lastniku še manj pa kraju, ker jih človek ni obiskal, odkar jih je posadil. Zato vabimo vse množične organizacije in društva, še prav posebno pa mladinsko organizacijo, da tudi njihovi člani skrbijo, da bo letos spomladi res očiščeno slednje sadno drevo.	R. D.
Škropljenje in čiščenje dreves je obvezno
Ni slučajno, da so oblastni organi na pobudo naprednih sadjarjev- z uredbo (Ur. list LRS številka 11/1950) predpisali, da morajo vsi lastniki vsako leto v zimskem času, ko ne zmrzuje, vsa svoja sadna drevesa očistiti, obrezati suhih Vej in jih tudi poškropiti, še posebno zaradi tega, da ne bi propadala spričo ameriškega kaparja. Sadni nasadi in drevesa sploh šo prirodni okras naših vasi in domačij, zato pa tudi merilo kulturnega napredka naše ožje domovine.
Velika večina sadjarjev pozdravlja ta ukrep, ker si ne morejo več zamisliti uspešnega sadjarstva brez vsakoletnega rednega oskrbovanja dreves. Uredba o obveznem škropljenju in čiščenju pa je »trn v peti« vsem zanikrnim lastnikom, ki svoja drevesa že od sajenja niso očistili, še manj gnojili ali celo poškropili. Njim je ta uredba predvsem namenjena.
Ali smo zamudili pravočasno gnojenje s Thomasovo žlindro?
Med našimi kmetovalci pa tudi med nekaterimi kmetijskimi strokovnjaki naletimo pogosto na mnenje, da gnojenje s Tomasovo žlindro spomladi ni uspešno. Med njimi so spet nekateri, ki menijo, da se izkoristi le majhen del fosforne kisline v Thomasovi moki, če z njo gnojimo v zgodnji pomladi, drugi pa pravijo celo, da spomladi trošena Thomasova žlindra deluje šele naslednje leto; da se mora Thomasova moka v zemlji šele predelati, da postane fosforna kislina, hranilna snov Tomasove moke, dostopna za rastline, to se pravi, da jo rastlinske koreninice lahko vsrkajo.
Mnenje, da mora Thomasova žlindra ležati določeno dobo v zemlji predno začne delovati, je zgrešeno. Če so na razpolago voda, zrak, svetloba, toplota in ostale hranilne snovi, potem deluje spomladi trošena Thomasova žlindra prav tako kakokr bi jo trosili v jeseni. Samo pod pogojem, da je leto zelo sušno, pa drži trditev, da delovanje Tho-
masove žlindre ni popolno. To pa velja več ali manj tudi za vsa druga gnojila. Zaradi pomanjkanja vlage se namreč gnojila ne morejo popolnoma raztopiti. Kako torej vpliva čas uporabe na delovanje Thomasove žlindre?
Na travnikih, pašnikih in deteljiščih, kjer ne moremo s podoravanjem gnojila orno plast, živico temeljito zmešati s Thomasovo žlindro (gnojilo pa se ne more izprati v takšno globino, da bi ga koreninice ne mogle doseči), ne igra Čas uporabe nobene vloge. Lahko jo trosimo takoj po košnji otave v jeseni pa do začetka rasti spomladi. Poskusi v Nemčiji,1 kjer imajo povprečno za polovico manj padavin (600 mm) kakor pri nas v Sloveniji, so pokazali glede na čas uporabe, naslednje rezultate: Gnojenje s 375 kg na ha Thomasove žlindre je povečalo pridelek, če ga primerjamo s pridelkom s parcel, kjer niso gnojili s fosfatnimi gnojili, takole:
gnojeno v jeseni gnojeno pozimi gnojeno spomladi
povečan pridelek za 16% povečan pridelek za 19% povečan pridelek za 16%
Pri naših nizkih hektarskih pridelkih in relativno izčrpanih tleh lahko Pričakujemo seveda še precej večje povečanje.
Na njivah, kjer s podoravanjem fosfatno gnojilo močno zmešamo z zemljo, kar je popolnoma pravilno in priporočljivo, pa je lahko prezgodnje trošenje fosfatnih gnojil celo škodljivo. Del, za rastline lahko sprejemljive fosforne kisline, se pri daljšem ležanju v tleh spremeni v takšno netopno obliko, da jo rastline ne morejo več izkoristiti. Ta nevarnost je posebno velika pri superfosfatu, medtem ko je fosforna kislina v Thomasovi žlindri v takšni kemični spojini, ki ni tako podvržena kemičnim reakcijam z železovimi in aluminijevimi oksidi kakor fosforna kislina v sunerfos-
fatu. Spojine železa in aluminija s fosforno kislino so namreč netopne, torej za rastlino (koreninice) nedostopne.
Iz povedanega sledi, da je s fosfatnimi gnojili na njivah bolje gnojiti tik pred setvijo oz. saditvijo, kakor več mesecev prej, da se izognemo vsaki nevarnosti. Posebno velja to pravilo za superfosfat.
Pomnimo tudi to: čimbolj kisla so tla, tem večje izgube rastlinam dostopne fosforne kisline lahko pričakujemo. Zato bomo tud dali prednost Thomasovi žlindri pred superfosfatom tem prej, čimbolj kisla je zemlja.
Določeni poskusi v Nemčiji (S. Gericke) so pokazali naslednje razlike v povečanju pridelkov glede na različen čas uporabe fosfatnih gnojil:
čas gnojenja s fosfatnim gnojilom relativno povečanje pridelka 6 dni pred setvijo oz. saditvijo	100
6 mesecev pred saditvijo oz. setvijo na	peščenih	tleh	pH	5,0	69
n	peščenih	tleh	pH	5,7	79
na	peščenih	tleh	pH	7,2	109
na	ilovnatih	tleh	pH	6,9	82
na	ilovnatih	tleh	pH	8,9	UO
i Dr. S. Gericke: Wert unti Wirkung der PhospUorsӓurcdüngung.
Poskus potrjuje prejšnjo trditev, da je na kislih tleh treba gnojiti tik pred setvijo oz. saditvijo, če hočemo doseči najboljši učinek gnojila. Na lužnatih tleh — pH Čez 7,5 (lužnata ali alkalna tla so nasprotna od ki-
slih, vsebujejo mnogo apna) pa je predčasno gnojenje s Thomasovo žlindro celo priporočljivo. Superfosfat uporabljamo vedno le tik pred setvijo.
Iz tega lahko zaključimo:
1. Gnojenje travnikov in pašnikov, detelj in lucerne s Thomasovo žlindro lahko nadaljujemo vse do začetka rasti;
2.	na njivah bomo fosfatna gnojila podorali pred setvijo ozir. saditvijo, pa naj že sejemo spomladi, poleti ali jeseni; na kislih tleh uporabljamo le Thomasovo žlindro, na dobrih, z apnom dovolj oskrbljenih tleh pa superfosfat ali Thomasovo žlindro, v sušnih legah raje superfosfat, v mokrih raje Thomasovo žlindro;
5. kdor oziminam ni gnojil jeseni s fosfatnimi in kalijevimi gnojili, kar bi bilo najbolj pravilno, lahko zamujeno popravi, tako da gnoji z obema vrstama gnojil in še z enim dušikovim gnojilom;2
4. takoj, ko se bo zemlja po površini posušila, pa je treba žito dobro pobranati.
Na travnikih trosimo gnojilo po možnosti na tanko, nezmrznjeno zemljo!	Ing.,.L. M.	(Po Slov. poročevalcu)
2 Vzame lahko tudi mešano gnojilo nitrofoskal ali RAS, v tebi primeru ne rabi nobenega drugega gnojila.
O dosedanjih uspehih obnove prekmurskega sadjarstva
Ko so v pretekli jeseni izvozih prekmurski sadjarji samo okoli 600 vagonov namiznega in industrijskega sadja, se je marsikateri kmetovalec zamislil, kaj to pomeni njegovemu gospodarstvu.
Od leta 1945 do danes ni bilo nikdar toliko razmotrivanj in tako dobro obiskanih kmetijskih predavanj, kakor ravno pretekle jeseni in sedanje zime. Vsi so brez izjeme edini v tem, da je treba z vso doslednostjo napovedati najostrejši boj zadnjim ostankom ameriškega kaparja na ta način, da bodo sadjarji organizirano čistili, gnojili in škropili sadno drevje pozimi in poleti. Kmetovalci so prišli do prepričanja, da slabo oskrbovano in razmetano sadno drevje ne pomeni gospodarsko prav nič in da bo treba pristopiti k ureditvi (zboljšanju) obstoječih sadovnjakov in k novim nasadom na rentabilnejši osnovi.
Številka 600 vagonov v pretekli jeseni mnogo pove. Izgubiti od leta 1948 do danes 400 vagonov sadja, je občutna škoda. In prav zaradi tega, ker je to nezaželjeno izguba, so se združili kmetovalci na Goričkem in pričeli obnavljati sadjarstvo
v mnogih krajih: v Serdici, Košarovcih, Zenkovcih, Šalovcih, Moravcih, Strukovcih, pri Gradu v Mačkovcih, v Cankovi in Fokovcih ter še drugod. Zasadili so skupno 37. ha novih sadnih nasadov. Sadike so dobivali iz drevesnic: Kapela, Maribor, Vukanovec in Grad po ugodnostih (brezplačne sadike), ki jih je nudil Okrajni ljudski odbor v Murski Soboti.
Zasaditev novih sadnih nasadov po sodobnih načelih in ureditev starejših sadovnjakov še ni končana. Iz leta v leto se bodo nadaljevala dela. Že tekom letošnje pomladi in jeseni mislijo kmetovalci in zadruge zasaditi spet 50 ha — novih sadnih nasadov, seveda ob vsestranski pomoči OLO, ki je pokazal vso razumevanje za to koristno zamisel in podprl široko zasnovano akcijo z vsemi razpoložljivimi finančnimi sredstvi.
Stroški za obnovo ne bodo majhni, kljub temu pa upajmo, da bomo v prihodnjih letih ob podpori vseh, ki se zavedajo važnosti sadjarstva v tem delu slovenske zemlje, in s prizadevanjem kmetovalcev samih, to uredili in obnovili naše sadne nasade.	Ing. L. J.
Cene koncem januarja
Cene svinjskega mesa so se gibale od 24. do 29. januarja od 240 (Ptuj) pa do 280 dinarjev (Celje in Postojna). Goveje meso je bilo najcenejše v Novem mestu, in sicer 210 dinarjev. Krompir je bil najdražji v Celju in Postojni (18 din), najcenejši pa v Gorici (13 din). Največje gibanje cen se je pokazalo pri krompirju. Od enega do dveh dinarjev se je podražil v petih mestih, pocenil se je samo v Gorici in v Kopru. Tudi pri fižolu nismo zabeležili znižanja cen. V Gorici in Kranju se je celo podražil, in sicer za 10 ozir. 5 dinarjev. Najceneje prodajajo fižol v Novem mestu, Mariboru in Ptuju po 70 din kg. Cene kislega zelja so se gibale od 35 din (Postojna) do 64 din (Gorica), jabolka pa od 40 din (Murska Sobota) do 60 dinarjev (Trbovlje, Kočevje, Gorica). V Trbovljah so se jabolka podražila za 8 din, kar je izredno veliko. Cene jajc so se gibale od 13 din (Koper) do 19 din (Jesenice),
Sadjarji — pozor!
Okrajni ljudski odbor — Tajništvo za gospodarstvo v Murski Soboti, obvešča lastnike sadnih dreves, da so dolžni po Uredbi o obveznem zatiranju sadnih škodljivcev in bolezni (Uradni list LRS, št. 11 iz leta 1950) očistiti, obrezati in poškropiti s škropivom Rumesan vsa svoja sadna drevesa najpozneje do konca meseca marca t. 1. Ostarela ali večji del že posušena drevesa, na katerih se to delo več ne izplača, pa posekati. Škropljenje opravi kmetijska zadruga proti plačilu stroškov.
Lastniki nasadov, pri katerih bomo po tem roku ugotovili, da niso izvršili omenjenih del po svoji krivdi, bodo v smislu omenjene uredbe kaznovani z denarno kaznijo.
Občinski ljudski odbori in kmetijske zadruge so vse lastnike, kateri ne bi izvedli teh del, dolžni predlagati v kaznovanje.
Okrajni ljudski odbor — Tajništvo za gospodarstvo Murska Sobota.
10. februar 1955
5
Kako uredimo svoj sadovnjak spomladi
V	zimskih toplejših dnevih očistimo vsako sadno drevo in odstranimo stare skorje, mah in lišaje Vsaj po deblu in debelejših vejah. Istočasno obrežemo vse pregoste in posebno še Suhe veje in vejice. o tem smo pripravili sadna drevesa za škropljenje.
V	zgodnjih spomladanskih ali toplih zimskih dneh poškropimo vsa sadna drevesa s škropivom Rumesan. Škropivo pripravimo tako, da na 98,5 litrov vode pomešamo že prej v topli vodi raztopljene en in pol kg Rumesan paste. Za starejša, slabo očiščena drevesa pa tudi 2 kg na 98 litrov vode. S tako pripravljenim škropivom moramo s sadno škropilnico dobesedno drevo oprati od najmanjših vejic vse do zemlje. Če ostane le par vejic nepoškropljenih, bo uspeh že slabši, ker se škodljivci na teh mestih nemoteno
Mogočna, razkošna plavajoča palača britanske mornarice, last »White Star Lineat, takrat največji in najhitrejši parnik na svetu — Titanic, je odplul 12, aprila 1912. leta iz Southamptena proti zapadu. Namenjen je bil o New York. Tretji dan pozno ponoči, na nedeljo je bilo, pa je trčil v ogromno ledeno goro in se potopil. Oster rob kot jeklo trde ledene gore je odprl ladijski trup kakor konzervno škatlo in ladja, za katero je dejala angleška kraljica, ko ji je botrovala, da je osmo čudo sveta, ladja,
katero so delničarji » White Star Line a« hvalili, da je nepotopljiva — se je potopila. V valovih Atlantskega oceana je našlo smrt več kot 1400 ljudi.
Svet je obnemel. . .
Danes, ko ob poročilih o poizkusih, da dvignejo tega giganta z morskega dna, človeku, ki je pred dobrimi 40 leti sam doživljal to dramo, spet ostajajo iz neizmernih globin pozabe spomini na ta dogodek, bi bilo morda prav, da se zabeležijo in objavijo. Berejo se kot povest, a so vendar resnični. Opisujejo eno od mnogih tragedij, ki jih je človek doživel o borbi s silami prirode.
hu velikana. Zadnji potnik, ki se je pripeljal z limuzino, ni bil nihče drugi kot direktor »White Star Line« g. J. Bruce lsmay. Nasproti mu je prihitel ladijski poveljnik kapitan Edvard Smith in ga spremil po mostičku na krov.
Obmurski tednik v vsako hišo!
      Puran gospoda Duha
Vi ga niste poznali, gospoda Duha, kajpada! Starejši Ljutomeržani se ga še spominjajo, slokega moža že serih las in mustačev, ki je nosil vedno očala in hodil z dolgim belim predpasnikom po trgu ali sedel, kadeč iz dolge pipe, pred svojo prodajalno. Pekel je bele žemlje ter domač rženi kruh in dobro se mu je godilo. Domačin ni bil. Naselil se je bil v kraju pred leti in si s časom kupil celo malo hišo. In poljutomeržanil se je tako, da ga ni bilo razpoznati od drugih, rojenih Ljutomeržanov. Najbrž mu je pri tem pomoglo dobro vino, ki si ga je vsak dan privoščil določeno merico, včasih pa več. Tudi v njegovem primeru se je uresničila duhovita krilatica, ki obeta vsakemu tujcu v Ljutomeru tri razvojne stopnje: v prvem letu se zapiješ, v drugem se pobedačiš, v tretjem šele postaneš pravi »Lotmeržan«. Če vzdržiš! Neki namreč ostanejo kar na prvi stopnji, nekaj jih napreduje na drugo in obojih je skoro konec. Precej pa se jih prerine na tretjo stopnjo — drugače bi v Ljutomeru že davno ne bilo starejših mož — in ti potem srkajo zlato kapljico sončnih goric z zdravo pametjo do svojih poznih let.
In tako je živel gospod Duh med sosedi kakor rojen domačin, spoštovan in znan — znan tudi ljutomerski mladini. Slednja se ni zanimala toliko zanj in njegovo dolgo pipo, kakor za njegovega belega kodra, ki je hodil sam po meso v bližnjo mesnico. Gospodar mu je položil v domači »cekar« denarja in listič z naročilom, pametni koder je pograbil ročaja z zobmi ter jo ponosno mahal v mesnico. Ko se je vračal z mesom, ki se ga nikoli ni lotil, mu je sledil in ga dražil cel »šereg« kričave dečadi skoro do vrat pekarne. Potem pa se je vsiljivo spremstvo razbežalo, zakaj brž ko je koder predal svoje breme gospodu Duhu, se je takoj zakadil nazaj na cesto in gorje »čehaku«, ki ga je dohitel. Siromak je navadno prišel domov brez hlačnega dna.
Beli koder gospoda Duha pa ni bil samo nekak strah trške mladine. Obeh, njega in njegovega gospodarja so se bali tudi lovci. Rada sta se namreč včasih pridružila kakšni lovski družbi. Pes je takrat na jezo pravih lovcev samo plašil divjad proti vsem pravilom lovstva, gospod Duh pa je pokal okoli sebe kar na slepo srečo. Ne bom vam pripovedoval, kako je nekoč na Kamenščaku ustrelil svojega prvega zajca, ki so mu ga lovski tovariši bili nastavili že mrtvega v grmovju. Upihnil ga je povrh s podtaknjenimi naboji, ki so bili namesto s »šprihom« napolnjeni z žagovino. Naj povem samo to, da so ga v neki meri izmodrile krepke šale, ki so jih zbijali lovski bratci na zadnjem pogonu v gostilni, še bolje pa mastni račun za pijačo, ki ga je moral plačati, ker je tako imenitno prekopicnil svojega prvega »Mihaleka«. Tako namreč pravijo v Prlekiji »žmahnemi zafci«.
Odsihdob je hodil gospod Duh še redkeje ko prej na lov. Raje je divjačino kupoval, kar je bilo ceneje kakor sam lov, in gojil za svojo potrebo — bil je vdovec — perutnino. Najbolj mu je teknil puran, tisti slavni ptič, ki bi se lahko šopiril v ljutomerskem grbu namesto samoroga ali »medveda na lanci«, saj ga pečejo skoro v vsaki hiši za vse »veke svetke«, za vesele rojstne dneve in »godovne«, za »gostüvanje« in bratve, pa tudi za žalostne »karmine«.
V svoji ljubezni do puranov torej ni bil osamljen. Najlepši vzglednik mu je bil tisti ljutomerski »pürgar«, ki je trdil, da je puran za njegov želodec zelo neroden »ftič«. Ce ste ga nato vprašali zakaj — vam je preprosto odgovoril, da je enega purana zanj premalo, dva pa sta mu že preveč. Resnica je, da je večkrat brez težave snedel celega purana za en obrok — kajpada z raznimi pripadki in dodatki.
Gospod Duh sicer ni bil tako slaven jedec kakor ta »pürgar«, vendar je skrbel za to, da se je vsak puran v njegovem kurniku zredil tako, kakor se »temi dohaja«. Dekla ga je morala skrbno pitati in še sam ga je včasih »šupal« s koruznimi svalki in ga pri tem previdno gladil po »pütani«.
Tako se je zgodilo, da je imel nekoč za svoj god, za Tomaževo, pripravljenega imenitnega »ftiča«. Še nikoli se mu ni bio posrečilo zrediti takega velikana. In pripovedoval je o njem v družbi svojih prijateljev vsak večer, za koliko se je zredil v zadnjem tednu. Poslušalcem so se kar sline nabirale, ko so čuli, kako je mehak, kako se ziblje v sami masti, kako ga bo pekel v krušni peči, da bo koža lepo rjava in prhka. Ni čudež, da so gospodu Duhu ponudili svojo pomoč pri pospravljanju »žmahnega ftiča«. Pa o tem ni hotel nič slišati. »Sam zredil, sam zavžil,« je dejal odločno, ko je oštarijaš Štefan silil vanj, naj privošči purmana tudi prijateljem.
Zaradi svoje očitne samogoltnosti je moral gospod Duh slišati marsikatero pikro besedo, pa to ga ni motilo. Nekega večera malo pred božičem, ko je razgovor zopet nanesel na njegovega purana in njegovih devet kil žive teže, je oštarijaš Štefan udaril po mizi, rekši:
»Ne boš se samo ti mastil s puranom! Jaz imam v Globoki kupljenega purana, ki je še lepši od tvojega. Vabim vas vse za svoj god na puranovo »gostüvanje«. Tudi ti, Duh, si povabljen, plačal pa boš nekaj vina, ker hočeš svojega kar sam požreti. Jaz pač svojim prijateljem tudi nekaj dobrega privoščim.« — Pri tem se je skrivaj namuznil, vsa družba pa se je razvnela v pričakovanju obljubljenega užitka.
Na Štefanovo popoldne je oštarijaš Štefan zapeljal vse svoje povabljence »ta vün na Cven«, da so se dostojno pripravili na prihod mastnega »ftiča«. Precej pozno so se vr-
nili. Gospod Duh je še hotel skočiti domov gledat, kako se godi njegovemu purmanu, toda veseli bratci so ga kar posadili v kot za mizo rekši: »En večer pa bo tvoj puran že sam šel spat.«
Gospod Duh se je vdal, zakaj iz kuhinje so se že širili premili duhovi. Po mastni drobovi juhi je priromal na mizo tako velik puran, da mu zlahka ni bilo para. Pečen je bil tako imenitno, da bi tega tudi gospod Duh ne mogel bolje pogoditi. Bedra so mu bila taka kakor tisti stebri, ki jih opeva kralj Salomon, pod rjavo, prhko kožo je rumenela za prst debela plast masti, pod to pa se je belilo mehko, sočno meso. Oh, kakšen užitek že ga je bilo gledati!
Družba se ga je lotila z vsem potrebnim razumevanjem in spoštovanjem. In gospod Duh ni bil zadnji njegovih spoštevalcev. Pohvalil je večkrat nerodnega »ftiča« in si ga privoščil najmanj štiri najboljše »falate«. Kajpada so imenitno jed zalivali z najboljšo starino iz kota, ki jo je točil oštarijaš samo prijateljem ob največjih praznikih. Nato so se začeli »guči« — na godovnjaka, njegovo ženo in deco in oštarijo in ne nazadnje na purana, ki so ga bile ostale na mizi same kosti. Tudi sosed kovač je »spusta svoj guč«. Ko pa se je na koncu še posebej spomnil moža, ki je tako nesebično privoščil purana svojim starim prijateljem, so vsi razigrani in krohota je se trkali največ z gospodom Duhom. Temu se je to sicer malo čudno zdelo, mislil pa si je: »Šmenti bi radi, da bi jih še jaz povabil, pa se motijo. Ne boš, Jaka!« Ni se zmenil tudi za to, da so vsi zamizniki, že okajeni, namigavali na njegovega purmana in govorili o požrešnežih in samogoltnežih. Naposled je oštarijaš Štefan dejal: »Takega purmana, kakršnega smo nocoj snedli, ti sploh več ne moreš zrediti! Pa pojej tisto svojo jetično revše kar sam! Še premalo ti ga do !«
Takrat je gospod Duh veselo odvrnil: »Pa ga bom! Le nič se ne bojte, da bi ga kaj za vas ostalo!« — In vsi so se zakrohotali: »No, pa ga boš!«
Na Janževo še v mraku jo je gospod Duh veselih misli mahnil na dvorišče. Ko pa odpre kurnik, ga skoro zadene kap! Namesto postavnega pitanega purana z gladkim pisanim perjem ti stoji tam neka drobna, kilava pokveka, suha ko trlica, s povešeno glavo in umazano sivim razkuštranim perjem, ki ga je bilo skoro še samo »piskovje«. In na suhem »šinjaki« mu binglja listič s temle napisom:
Dobro jutro, gospod Duh!
Snoči sen bija debja, gnes pa sen süh!
Tisto svojo »godovno« je gospod Duh slabo »odslüžava«. Purana ni bilo na mizi. Snedli so mu ga bili dobri prijatelji — oh, samo štiri male »falačke« si je sam privoščil! — največ vina jim je plačal in še »špičkali« so se iz njega še bogve kak dolgo!
Odsihdob je pital purane kakor prej, ni pa se več hvalil z njimi. Tiho je vsakega zredil in tiho zavžil.
10. februar 1955
6
TITANIC DRVI V POGUBO
Megleno in mrzlo jutro v aprilu 1912. Nepregledna množica ljudi je napolnila prostor ob pomolu, kako ga tudi ne bi, saj so londonski časopisi že nekaj tednov sleherni dan prinašali slike razkošno opremljenega parnika in imena potnikov milijonarjev, ki bodo prvi pluli na tej ladji, na Titanicu, čez ocean.
Ko je sonce popilo meglo, so ljudje onemeli. Kot bi zrasel iz morja, je stal pred njimi velikan, praznično okrašen, pripravljen, da sprejme na stotine potnikov in se poda z njimi čez ocean. Začudenje je preraslo v nemir, nemir v hrup. Z vzklikanjem je hotela množica dati duška svojim občutkom. Kdo bi si mislil, da bo prva pot tega orjaka čez ocean hkrati tudi njegova zadnja. Množica je pritisnila k pomolu. Vsakdo je hotel videti tiste srečneže, ki se bodo prvi vozili na Titanicu in uživali v njegovih razkošnih salonih in kabinah. Limuzine so se vrstile. Iz njih so izstopali bogataši z družinami. Prvi se je pripeljal večkratni milijonar Jakob Astor, 50-letnik, s svojo 19-letno ženo. Vračala sta se s poročnega potovanja nazaj v domovino. Ljudje so potnikom z zavistjo sledili, dokler niso izginili v trebu-
ŽALOIGRA SE JE PRIČELA
Sirena je oglušujoče zatulila. Zvoki ladijske godbe so se pomešali z vzkliki ljudi na obali. S krova se je vsulo na gledalce cvetje, na tisoče rok z velikana je pomahalo v zadnji pozdrav. Sirene so zatulile tudi na drugih ladjah, ki so bile ta čas v pristanišču, tudi te so želele Titanicu srečno pot.
Mogočni ladijski vijaki so visoko razpenili vodo, ladja se je premaknila. Sedaj se je začelo zares. Bo uspelo Titanicu priti čez ocean v času, ki ga dotlej ni mogla doseči še nobena ladja? To se mora zgoditi, so odgovarjali na to vprašanje odgovorni ljudje iz »White Star Linea«. »Modri trak« mora vendar odslej pripadati naši družbi in ne več Lloydu, katerega potniški parnik »Kronprinzessin Cecilie« je bil do takrat najhitrejši na Atlantiku in na severu.
Zato z vso paro proti zahodu. Kljub nevarnostim, kljub žrtvam! Nasprotnih mora biti poražen.
*
Veličastno, ponosno plove Titanic. Žene ga zlati bič zločinskih profitarjev. Iz štirih dimnikov jeklenega velikana švigajo iskre v zvezdnato noč. Promenadni krov je razkošno razsvetljen. V salonih se gnete »smetana« takratne družbe. Vsi so vesele razpoloženi. Nihče ne sluti, da drve v smrt
Pa poglejmo za trenutek še 12 nadstropij niže — v pekel, v tisti del ladje, kjer so stroji, peči, bunkerji za premog in skladišča. Tudi tu so bili ljudje. Mnogo jih je bilo: kurjači, nosači in delavci raznih poklicev, ki so bili pripravljeni, da v vsakem trenutku priskočijo na pomoč, kjerkoli bi bilo potrebno, in popravijo vsako okvaro, ki bi na ladji nastala.
Strojem in pečem so stregli do pasu goli kurjači, oznojeni in očrneli od premogovega prahu. Znoj jim je curkoma lil
po obrazu in životih. S poveljniškega mosta pa so venomer prihajala povelja:
»Hitreje! Še hitreje! — Titanic si mora priboriti ,modri trak’!«
Da, tu je bil res pravi pekel.
V PROSTORIH »WHITE STAR LINE«
Lord Morton, predsednik nadzornega odbora, in drugi vodilni uslužbenci in delničarji družbe so v poslovnih prostorih v Londonu nestrpno pričakovali poročila o hitrosti, ki jo je na vožnji čez Atlantik dosegel Titanic.
Prva vest, ki je prispela, je spravila vse v dobro voljo. Višji potniški nadzornik sir John Hagarth si je nasmejan gladil brado, ko je ugotavljal:
»Ce bo ladja vzdržala tak tempo, kot ga ima sedaj, potem bomo prekosili konkurenco za dobre tri ure. To ni mnogo, vendar dovolj, da si priborimo modri trak.
Ima popolno zaupanje v kapitana Smitha. On bo storil vse, kar je v njegovi moči.«
»Moje mnenje o Smithu pa je drugačno,« je pripomnil na to lord Morton. »Štirideset let je že v službi, pa še ni doživel nobenega brodoloma. Veste kaj to pomeni, dragi moj Hagarth. To pomeni, da si ta stari osel ne upa ničesar tvegati. Ce se bo vreme poslabšalo, stavim sto proti eni, da bo zmanjšal ladji hitrost, da bo potem plula kot mrliški voz in mi bomo osramočeni.«
»Kakšne besede, dragi lord! Mrliški voz?!« je zastokal polkovnik Reader. »Nisem praznoveren, vendar me spreleti, ko pomislim, da ima Titanic na krovu res mrliča. In zdi se mi, da mu bo prav ta mrlič prinesel nesrečo.«
Lord Morton se je pri - teh besedah zdrznil, očitaje pogledal Hagartha in z ostrim glasom vprašal:
»Ste mi morda kaj zatajili? Govorite! Se je kdo od posadke ponesrečil?«
Hagarth je zmajal z glavo, Reader pa nadaljeval:
»Mislil sem na mumijo egipčanske princese, ki je še vsakemu prinesla nesrečo, kdorkoli je imel opravka z njo. Kupil jo je nek ameriški muzej in zdaj se vozi na Titanicu.«
Lord Morton se je zaničljivo nasmehnil. »Bajka! Vi častniki pa že res povsod vidite strahove. — Hagarth, poizkusite dobiti zvezo z generalnim direktorjem Isma-yem na Titanicu. Naročite mu, da mora ladja na vsak način obdržati sedanjo brzino. Brezpogojno! Slišite?«
Dve uri kasneje so londonski časopisi z velikimi črkami objavili na prvih straneh senzacionalno vest:
»Titanic dosega rekord . . .«
V soboto bomo dobili novega zmagovalca Atlantika, v ponedeljek pa mu bomo pripeli modri trak.
*
Brezžična telegrafska postaja na Titanicu je bila v stalnem stiku z Londonom in New Yorkom. Za hitro oddajanje brzojavk sta bila odgovorna radiotelegrafist J. Phillips in njegov pomočnik Harold Bride. Dela sta imela čez glavo. Kako tudi ne! Vsi potniki, ki so se zabavali v kabinah in salonih prvega razreda, so hiteli poročat svojcem, kako sijajno jim poteka čas na plavajočem orjaku. Kdo bi ustregel vsem kapricam razvajenih soprog milijonarjev. Grofica Roswin je na primer poslala po etru sporočilo svoji služkinji, naj ji prinese v pristanišče kožuh srebrne lisice. Druga odlična dama je spet naročila svoji služinčadi v Long Islandu, naj pazijo na njenega foksterierja Fifija, da se ne prehladi.
Phillips je malomarno pregledoval brzojavke take in podobne vsebine in jih podajal Brideu, da jih pošlje naslovnikom. Naenkrat mu roka zastane. Bere: »Bety Long, London . . . Pri opravljanju službene dolžnosti se je ponesrečil Vaš mož. Poškodba ni huda. Pričakujte ga 20. aprila, ko se vrne s prvim parnikom v domovino. Kapitan Smith.«
(Nadaljevanje prihodnjič)