»ŽIVLJENJE JE KAOS«
Zmago Šmitek
Božidar Jezemik
Cenjenima kritikoma dr. Vilku Novaku in dr. Slavku Kremerišku se najprej zahva-
ljujeva za obsežno in podrobno recenzijo prispevka o antropološki tradiciji na Slovenskem.
Njun odgovor dokazuje, da gre za pomembno vprašanje, o katerem se je doslej žal premalo
govorilo, bodisi zaradi drugačiuh pogledov na odnos etnologija - antropologija ali pa
tudi zaradi nepoznavanja začetkov antropološke misli pri nas. Zato upava, da bo polemika,
katere namen je osvetliti nekatere sporne trditve, dovolj zanimiva tudi za druge bralce
Etnologa.
Namen najinega članka ni bil spuščanje v podrobnosti - saj bi sicer moral biti veliko
daljši - ampak je bü objavljen kot spodbuda za razmislek o zgodovini slovenske in evropske
antropologije. Da takšna razmišljanja drugod ne veljajo za povsem neprištevno dejanje,
dokazuje sekcija z naslovom »The History of European Anthropology« na konferenci
EASA v Pragi, 28.-31. avgusta 1992, s celo vrsto referatov in diskusij. Bistveno vprašanje
je torej, ali oba kritika priznavata naši antropologiji zgodovii\ske korenine in če ne, od
kod ta slovenska posebnost glede na zgodovino znanosti v drugih evropskih državah.
Če si vprašanje zastavimo tako, se pač ne kaže loviti za drobne faktografske ali celo
pravopisne in stilistične spodrsljaje, toliko bolj, ker zaradi odsotnosti (poti po Nemčiji s
skupino študentov) sama rüsva mogla opraviti korektur. Če pa je Novaku dobrodošel
»strokovni argimient« celo tiskarski škrat v naslovu najinega članka, ga lahko spomniva
na njegovo lastno knjigo Über den Charakter der Slowenischen (!) Volkskultur in Kärnten,
kjer je bila napaka storjena že na platnicah in nato - dosledno - še na notranjem naslovnem
listu.
Obema odmevoma je skupen izrazito ner\aklonjen odnos do »spornega« teksta, v
slogu: Same prazne mamje, če ne bi bilo v spisu toliko napak in nedognanih stališč.
Čemu potem tolikšna gostobesednost? Iz samih odgovorov obeh kritikov to ni povsem
razvidno, saj si drug drugemu nasprotujeta v temelju. Tako eden protestira že vnaprej,
ker noče imeti opravka z anfa-opologijo, drugi pa protestira, ker sva ga menda po krivici
izpustila iz »antropološke b-adicije«. Nadalje eden meni, da anb-opologija in etimologija
rumata ruč skupnega, drugi zatrjuje nasprotno. Pa spet eden ugotavlja, da drugemu
pripisujeva besede, ki jih ta ni napisal, drugi pa ugovarja, da jih je sicer res zapisal, vendar,
da je o isti zadevi pred tem objavil tudi že drugačno stališče.
In potem se složno jezita na naju, ki dokazujeva, da na Slovenskem obstajajo različni
pogledi na razmerje med etimologijo in anti-opologijo.
273
Zmago Šmitek, Božidar Jezemik
Če je Novak najin inkriminirani prispevek že označil za zelo površen in f aktograf ski,
je treba pripomniti, da brez faktografije očitno rü šlo tudi pri kritiki obeh diskutantov.
Tako npr. Kremenšek obširno komentira najino stališče, da so v dosedanjih obravnavah
zgodovine slovenske etnologije izpadli tisti avtorji, ki so pisali o neslovenskih, zlasti
neevropskih kulturah. Pri tem se sklicuje na Kotnikov pregled slovenskega narodopisja
in tam našteta imena nekaterih avtorjev, ki so se občasno in povsem marginalno ukvarjali
s pisanjem o kaki slovanski etnični skupini (in Baškircih), pa še to pretežno na
žumahstičnem nivoju. Ob tem pa povsem spregleda dejstvo, da v Kotnikovem pregledu
manjkajo druga, obsežnejša in veliko pomembnejša dela, ki jih je Kotnik vsekakor moral
poznati, saj se je zanimal za neevropsko etnologijo in objavil celo knjižico o
Knobleharjevem misijonarju Jerneju Mozganu (1943). Torej v Narodopisju Slovencev ne
gre za takšen koncept etnologije, kot bi ga rad prikazal Kremenšek, ampak prej velja
nasprotno.
Glede dileme o pripadnosti Lamberta Ehrlicha k etnologiji ali kulturni/socialni
antropologiji je pomembno, da je Ehrlich obe stroki enaču - in Novak se tudi sam strinja
s tem mnenjem. Če je Ehrlich zase zapisal, da je »etnolog« in ne »antropolog«, to ni
pomenilo vsebinske različnosti, marveč le pristanek na tedaj ustaljeno terminološko prakso
na Sloveriskem. Za Novaka je tu debate konec. Ker pa njegova sogovornika razlikujeva
etnologijo od takšne ali drugačne antropologije, zadeva vsaj za naju lü tako preprosta.
Meniva namreč, da je izenačevanje obeh strok po EhrUchovem zgledu danes nedopustno,
saj etnologija v sodobnosti ni več tisto, kar je bila v EhrUchovem času, torej le veda o
kulturi primitivruh ali nepismeriih ljudstev. V jezikoslovnih priročrukih je namreč že od
2. polovice 19. stoletja veljalo, da je »Ethnologie« isto kot »narodoznanstvo« in to spet
isto kot »Völkerkimde«.' Danes je definicija etnologije seveda drugačna in zato drugačen
tudi njen odnos do antropologije.
Novak nam tudi na dolgo razlaga razliko med fizično in kulturno antropologijo,
zlasti v zvezi z delom Boža Škerlja in Nika Župaiuča, kot da bi bilo to za razumevanje
najinega teksta najbolj pomembno. Fizična antropologija je po ameriški definiciji pač le
del kulturne antropologije, zato (vsaj) po njej spadata v »antropološko tradicijo« tako
Škerlj kot Županič, ne glede na takšno ali drugačno specializacijo. Novak konec koncev
sam priznava, da se je Škerlj v poznejših letih svojega delovanja ukvarjal s kulturno
antropologijo tudi v njenem širšem (»pravem«?) tematskem okviru.
O Kremenškovi opredelitvi »antropologije kot smeri v etnologiji«, ki je bila resda v
poenostavljeni (a tudi popačeni?) obliki povzeta iz njegovega razmnoženega tipkopisa
za posvet slovenskih etnologov, je mogoče reči, da je avtor razmerje med strokama močno
zrelativiziral. Navajanje njegovega stališča v integralni obliki bi bilo v kontekstu najinega
prejšnjega člar\ka preobsežno. Kaj je avtor mislil s »pogojno« označitvijo »antropološke
smeri« v etnologiji, pač glede na »razliko v poudarkih« in na prepletanje s »kulturološko
smerjo«, nama tudi zdaj, po avtorjevem protestu, ni povsem jasno. Ali gre vsaj za delno
»antropologizacijo« etnologije ali za kaj drugega?
Kremenšek lahko svoje problematično staHšče, da je »ameriška kulturna
antropologija pojav 20. stoletja« preveri in eventualno spremeni ob »pregledu nad
1 Matevž Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Zweiter Theil, Laibach 1860, str. 1807; — isti.
Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča, V Ljubljani 1880, str. 36.
274
»življenje je kaos«
obstoječo literaturo« .2 Tam bo našel dovolj podatkov o možeh, kot so bili Lewis Cass,
Albert Gallatin ali Henry R. Schoolcraft, ki so delovali že v prvi polovici 19. stoletja in
pojmovali antropologijo kot stroko, ki vključuje etnologijo, fizično antropologijo,
arheologijo, sociologijo in lingvistiko. Prve ameriške antropološke vprašalnice za terensko
delo so bile natisnjene že davnega leta 1823, leta 1846 je bü ustanovljen Smitiisonian
Institute, nekakšno »antropološko topografijo« pa je še istega leta zasnoval in jo vodil
Schoolcraft. S slednjim je bil v tesnih stikih tudi Baraga in mu je poslal izpolnjen sveženj
vprašalnic o kulturi čipevskih Indijancev. Sicer pa gre pri Baragovi monografiji o Indijancih,
ki je bila leta 1837 natisnjena kar v treh jezikih in je doživela 1845. še svoj pariški ponatis,
za eno od najboljših tedanjih del, tudi z metodičnega in metodološkega stališča
(stacionarna metoda, poznavanje jezika domačinov, odmik od potopisnega stila
opisovanja, objektivnost, razporeditev snovi). Podrobneje je o tem pisal Vilko Novak v
spremni besedi k Baragovi Knjigi o Indijancih.
Za eno od samovoljnih interpretacij, za katere sva bila sicer obtožena le midva, gre
pri Kremenškovem povezovanju potopisca Herbersteina iz prve polovice 16. stoletja s
pristopom do posameznika, ki ga je antropologija izoblikovala šele več stoletij kasneje.
Avtor, ki sicer rad piše o »zgodovinskem kontekstu«, ga je v tem primeru popolnoma
prezrl.
Rada verjameva Kremenšku, da je pri zbiranju podatkov za svojo Zeleno jamo
delal s posamezniki (tako kot vsi drugi etnologi) in to ru nobena posebnost. Vendar teh
posameznikov ni raziskoval z antropološkim metodološkim instrumentarijem, ker bi se
drugače najbrž tudi sam štel za antropologa. Zato njegov dozdevni »argument« kaže na
nerazimievanje bistva vprašanja. Ne gre za to, če je bil ta ali oni raziskovalec naklonjen
poslušanju življenjskih zgodb posameznikov, ampak za metodološki (ne metodičiu!) obrat,
ki ima mnogo bolj daljnosežne posledice. Osnovno smer je začrtal že Alexander Pope,
eden od vzornikov našega Linharta:
Know then thyself, presume not God to scan.
The proper study of Mankind is Man.
Že V drugi polovici 19. stoletja je bilo jasno, da je antropologija »znanstvo človeške
nature«, za razliko od etnologije/etnografije aU »narodoznanstva«, »popisovanja
narodov«.' Kremenšek je posameziuka obravnaval s staHšča nacionakie, profesionalne
in še kakšne druge skupine: kaj več o »človeški natiari« prav zato njegova knjiga ne vsebuje.
Tedaj, ko gre zares za posameznika, kriteriji povprečnosti, vsakdanjosti, splošnosti,
postanejo povsem drugotiii^ s tem pa postane nepomembna tudi vsaka povezava s tako
definirano etimologijo. Fuozof Ivan Urbančič, ki razlikuje med »prvinsko« in »tradicijsko«
etimičnostjo, ugotavlja, da »človeškost in etimičnost« v strogem pomenu besede nujno ne
sodita skupaj. Etničnost torej pripada le tradicijsko določeni človeškosti, ne pa več
moderni... V strukturi prvinske etničnosti je tisto počelo aU tista zedinjujoča in
individualizirajoča, identiteto dajajoča »moč«, ki sploh šele sprosti enotirno, v sebi sklenjeno
2 Npr. Marvin Harris, The Rise of Anthropological Theory, London 1972; Annemarie de Waal Malefijt,
Images of Man. A History of Anthropological Thought, New York 1974.
3 Matevž Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Erster Theil, Laibach 1860, str. 83, 474; isti.
Znanstvena terminologija..., sü-. 36., Josef Wuk, Technisches Polyglott - Onomasticum oder Wörterbuch...in sieben
Sprachen, Triest 1864, sü'. 304.
i Zmago Šmitek, Kam z antropologijo?. Glasnik SED 1991, št. 1-2, sb-. 17.
275
Zmago Šmitek, Božidar Jezemik
in obenem odprto polje možnosti postavljanja vseh drugih družbenih vezi in notranjih
razmerij v družbenih skupnostih in jim obenem daje njihov poseben značaj... Etničnost
kot takšna prvinska struktura človeških skupnosti je elementarna struktura človeškega
bitja kot prebivajočega v »svojem« svetu in je osrednji ontološko-antropološki problem
identitete človeškega bitja« (podčrtal I.U.).' Urbančič te svoje teze seveda še podrobneje
utemeljuje. Če to še ni dovolj jasno, citirajmo razmišljanje enega od slovenskih sociologov,
ki ima enake nazore: »Družba je torej osebno konstruirana, nahaja se v osebi in vsi pojmi,
s katerimi jo opisujemo in razumemo, se nahajajo v naših glavah: skupina, institucija,
organizacija, kultura... Šele reificirana zavest te pojme spreminja v entitete, ki so nam
nadrejene in nas določajo. HoUstično usmerjerü sociolog torej zgolj ponavlja neko v
vsakdanjem življenju zelo pogosto zablodo, namesto da bi skušal spoznati resiüco, ki se
skriva za njo.«' Tudi o tem je na razpolago že nekaj üteratuie ...
5 Ivan Urbančič, Vprašanje o etničnem, Traditiones 17, Ljubljana 1988, str. 35-37.
6 Gregor Tome, Življenje je kaos. Naši razgledi 22.5.1992, str. 291.
276