IX. tečaj. V Gorici, 1889. I. zvezek. Mejnarodni frančiškanski KOLEGIJ SV. ANTONA PADOYANSKEGA v Minivi. CYETJE i verlov mtigi Frančiška. — 2 — v Življenje svetega Lovrenca Brindiškega. Na njem vidiš, kar moraš občudovati, ua njem vidiš, kar moreš posnemati. Sv. Bernard. I. poglavje. Njegova otročja leta; njegovo življenje v Benetkah. 1. Življenje svetih in velikih mož in žen, ki so sv. cerkev poveličevali sè svojimi čednostmi in čudeži, daje vernim naj go-toviši in naj vspešniši pripomoček, da zopet oživč svojo gorečnost. Ge prebira mlačen in len kristijan življenje tacili mož, mora pač zaerdeti, ko spozna svojo mlačnost. Nova gorečnost ga prešine in terdno sklene, da hoče dati slovo svoji mlačnosti in po moči posnemati može in žene, ki so se lesketali, kaker zvezde na nebu sè svetostjo in čednostmi. Ta namen naj ima tudi življenje svetnika, ki si je sè svojimi nenavadnimi zmožnostmi in čednostmi pridobil zaupanje papežev, vladarjev in knezev, čiger slava se je razlegala po Laškem, «panjskem, Ogerskem, Češkem, Nemškem in Francoskem, sploh po vseh deželah, kjer je razširjen red sv. Frančiška. Sv. Lovrenec je bil rojen dné 22. julija 1559. leta na Laškem v mestu Briudizi ali Brundusium, kaker so ga imenovali Rimljani. To je eno najstariših mest v pokrajini Kalabriji; stoji ob jadranskem morji in ima izverstno pristanišče za ladje. Vže stari Rimljani so imeli tam svoje brodovje. Tamkaj so tudi oskerbovali vse barke, ki so bile namenjene na Gerško in v druge jutranje dežele, s potrebnimi rečmi. Znamenito je mesto tudi, ker je do tja peljala rimska cesta „via Appia“, ki so jo Rimljani imenovali «kraljico“ cest. Za nas je pa imenitno še iz druzega vzroka. V tem mestu je tekla zibel mnogim možem, ki so se odlikovali v katoliški cerkvi. Vender je naš svetnik, rekel bi, prekosil, vse svoje someščane v gorečnosti, s ketero se je boril proti sovražnikom Jezusove cerkve. Njegovi stariši so bili iz stare, plemenite rodovine. Očetu je bilo ime Viljem de Rossi, mati pa je bila gospa Elizabeta Maselli. Nista bila ošabna na svoje plemstvo, ampak veliko bolj — 3 — ponosna na to, da sta kristijana, po zgledu francoskega kralja Ludovika, ki je imel za najlepši pridevek ime „kristijan:!. Zato je bila tudi njijuna perva skerb, da postane otrok, keterega jima je Bog dal, po zakramentu sv. kersta, ud Jezusove cerkve. Nista odlašala sè sv. kerstom, kaker imajo dandenes navado stariši, ki se prištevajo, kaker pravimo, boljšim stanovom. Pri sv. kerstu so otročiču dali ime Julij Cezar. Nekako čudno, ajdovsko ime. Vender mu tega imena niso prideli iz one smešne ošabnosti, ki dandenes napoti nekatere stariše, da svojim otrokom pridevajo paganska imena. Marveč je bila neka božja naredba, naj kaže vže ime otroka, da bode kedaj v katoliški cerkvi po svoji gorečnosti in nevstrašenem pogumu to, kar je bil slavni Julij Cezar sè svojo serčnostjo staremu Eimu. Po sv. kerstu se je pokazala otroku na obličji neka nebeška nežnost in ljubeznjivost, ki so jo imeli za znamenje prihodnje svetosti. Oče se kar ni mogel naveličati gledati ljubeznjivega otroka v zibeli. Posvetno misleče stariše bi bila ta ljubezen lahko zapeljala k prenapetim nadam ! Pobožni oče Viljem pa je gledal svojega otroka v zibeli z očmi sv. vere, kaker nekedaj Zaharija sv. Janeza kerstnika, ki je bil odločen, da pripravlja ljudi na prihod Jezusov. Podvizal se je, da razodene svoje očetovsko veselje svojemu bratu, ki je bil mašnik v Benetkah. Za tega časa je bilo mesto Brindizi pod benečansko oblastjo. Ta mož je v sebi združeval vse čednosti, ki so neobhodno potrebne mašniku, pa tudi nenavadne zmožnosti in učenost. Zato so mu izročili vzgojo mladeničev pri cerkvi sv. Marka, ki so se hoteli posvetiti duhovniški službi, in mnogi iz mej njih so pokazali sè svojim pobožnim življenjem in posebno učenostjo, kako dobrega učenika so imeli. Koliko veselje je bilo pač za pobožnega učenika, ko je dobil od svojega brata ta-le list: „ Veseli se, dragi brat, z menoj in mojo ljubo ženo. Bog nama je dal sinčka ; na njegovem obrazu vidiš nekaj nenavadnega, čeznatornega. Za gotovo pričakujemo, da bo z otrokom božji blagoslov. Vsi, ki opazujejo otroka, pravijo, da ne vejo, bi ga li zemeljsko ali pa nebeško bitje imenovali. Nikar pa ne misli, da me slepi prevelika očetovska ljubezen ; zakaj kar ti pišem, pišem ti tako odkritoserčno in resnično, kaker je resnična ljubezen in odkritoserčnost, ki jo imam do tebe“. Res je, da pogostokrat prevelika ljubezen do otrok oslepi stariše. To pa ne moremo reči o očetu našega Julija. Čim sta- — 4 — rìsi je prihajal otrok, tem bolj je kazal, da njegova dušna lepota daleč prekosi njegovo telesno. Zato je pa pobožne stariše tudi neizrečeno veselilo videti, da njih otrok rase na starosti, pa tudi na modrosti. Saj so videli, da se ne trudijo zastonj. Hoteli so svojega otroka prav po kerščanski vzgojiti. Videli so pa tudi najlepši sad svojega truda. Mladi Julij je vže v očeh svojih sta-rišev bral, kaj žele, — in storil je. Pokoren jim je bil v vseh rečeh. Oj, kako lep zgled za marsikatere nepokorne otroke, ki delajo svojim starišem le bridko žalost. Zelo se je bal, da ne bi žalil svojih starišev ; zato je vedno pazil na vse. kar žele, in storil na skok. Vsi so imenovali pridnega in poslušnega otroka le „malega angeljčka“. Zaslužil je pa tudi to ime, ker je bil prelepe telesne postave in kazal najplemenitiše serce. Te dušne zmožnosti so ga še le pravzaprav delale pravega angeljčka na tem svetu. Štiriletnemu dečku vže niso bile več mar igrače, ki so naj-veče veselje otrokom v tej starosti. Resen je bil in zamišljen v imenitniše reči. Vsi, ki so le prišli ž njim v dotiko, so ga zavoljo tega občudovali. Preden je jel dobro spoznavati čednost in greh, je vže vnet bil za vse dobro in blago. To milost navadno Bog da le tistim, ketere si je po svoji nerazumljivi previdnosti izvolil za posebna orodja svoje vsemogočne roke. Od kar je jel naš Julij govoriti, je bilo njegovo največe veselje, da se uči kerščanskega nauka. Zapomnil sl je vse, kar mu je pobožna mati pravila o ljubem Bogu, ki je nebo in zemljo in vse vstvaril Ni mu pa bilo zadosti, da zna resnice sv. vere, hotel je tudi na tanko tako živeti. Bil je. rekel bi, sovražnik sveta, preden je prav spoznal strašne nevarnosti, ketere ljudem nastavlja zapeljivi svet. Od svojega četertega leta je veduo prosil za obleko, kakeršno nosijo redovniki sv. Frančiška, ketere imenujejo konventuale. Ti pobožni redovniki so pogostokrat obiskovali očetovo hišo in ga z djanjem in svetom podpirali pri vzgoji mladega Julija, da bi postal pobožen, pa se naučil tudi vseh potrebnih vednosti. Viljem de Rossi ni poznal tistega sramotnega zaničevanja in merženja do redovnikov, keterega v današnjih dneh na veliko škodo sv. veri in nravnosti mej svet širijo tako imenovani oli-kanci in prostomišljaki. Prošnja malega sinka ga ni razdražila, marveč mu je bila všeč. Imel je to za delo sv. Duha, ne pa za otroške sanjarije. Sam je peljal Julija v samostan sv. Pavla. V — 5 — pričo njega je bil oblečen v frančiškansko obleko. Zdaj ga izroči v vzgojo p. magistru Virgiliju Jakobu, ki je imel vse lastnosti dobrega učenika mladine. Ne bi bil mogel skerbni oče izročiti boljšim rokam svojega otroka. Pač si je moral srečo voščiti, ko je videl, kako verlo napreduje Julij v vednostih, pa tudi v pobožnosti. Bil pa je deček tudi bistrega uma, živega duha in lahkega spomina. Tudi je vsako reč hitro in prav presodil. Zato se je hitro in brez truda naučil to, kar so se drugi otroci sè srednjimi zmožnostmi le z velikim trudom in težavo naučili. Ker je sè svojimi nenavadnimi zmožnostmi združeval tudi blago serce, pridobil si je v kratkem ljubezen in zaupanje vseh. ('e tudi so stavili velike nade na nadarjenega dečka, prepričali so se pozneje, da jih je še presegel. Dobro je poznal njegov učenik p. Virgilij dečkove zmožnosti, posebno njegov dobri spomin ; zato mu je dajal kratke govore, keterih se je učil na pamet. Julij se je vsak govor hitro naučil, potem ga je govoril v pričo zbranih redovnikov. Pervi poskusi so se dobro obnesli ; zato so ga pustili, da je čez nekaj mesecev tudi očitno nastopil. In res je Julij kot šestleten deček imel večkrat govore v stolni cerkvi brindiški. Velika množica ljudi iz vseh stanov, se je zbrala, da sliši tega dečka. Govoril je tako resno, prepričljivo in milo, in s toliko vnemo, da so bili poslušavci do solz ginjeni. — (To in pa, da je vže v otročjih letih sprejel redovniško obleko se bo marsiketeremu bravcu čudno zdelo. Zato je treba vedeti, da je v Rimu in po drugih mestih po Laškem navada, da imajo mej osmino o božiču, pa tudi ob družili praznikih otroci očitne govore, ki zadevajo skrivnosti teh praznikov. Ravno tako je bila in je še navada, da stariši iz obljube ali pa tudi iz pobožnosti omislijo otrokom za daljši ali krajši čas obleko, kakeršno nosijo redovniki.) Pogostokrat se posluži Bog slabega orodja, da stori velike čudeže. Tako je podelil tudi kratkim pridigam tega otroka toliko moč, da se je spreobernilo več grešnikov, ki so bili globoko v grehih zakopani. Še veča spreobernenja so se godila pri ženah in gospeli. Saj je znano, da so bolj občutljive in se dajo lože k dobremu pa tudi k hudemu napeljati kaker možje. Ene, ki so živele razujzdano po mesenem poželenji, so dale slovo takemu življenju ; druge, ki ravno niso bile hudobne, ampak mlačne in ione, prešinila je nova gorečnost. Ta sprememba je zelo koristila Verstnikom našega Julija. Do zdaj so zanemarjali njih vzgojo ; — 6 — slabi zgledi stai-išev so bili otrokom nevarni. Zdaj pa je postalo drugače. Očetje in matere so jele zopet skerbeti za blager svojih ; otrok ; skerbeli so jim za poduk in dobro vzgojo ; kar je pa še j največ vredno, dajali so jim sè svojim življenjem lep zgled. Bla- ! ger starišem, ki še o pravem času spoznajo, da so oni pervi, ki ! bodo kaznovani za slabo izrejo, ketero dajo svojim otrokom ! Ti pervi poskusi so tako tudi drugim pokazali, kolike zmo- ; žnosti so skrite v tem dečku ; zato so se tudi lahko popraševali : „Kaj bo iz tega otroka ? Roka Gospodova je ž njim !“ Julij je od dne do dné napredoval v pobožnosti in ved- ! nostih. Pa Bog mu pošlje hudo poskušnjo. Nenadoma mu vmerje dobri in skerbni oče. Tako zgubo čutijo najbolj tisti otroci, ki svoje stariše ljubijo, spoštujejo, slušajo in se zavedajo dolžnosti, da jim morajo biti iz vsega serca hvaležni. Vse to je pa sad sv. vere, ki jim zopet v žalosti daje tolažbo. Saj uči sv. vera, ; da se moramo podvreči božji sv. volji ; Bog je gospod življenja in smerti. Če tudi se človek popolnoma vda božji volji, vender čuti britko zgubo. Tudi Julij je popolnoma spoznal veliko zgubo, I ki ga je zadela. Kot pobožen mladenič se je po vsem podvergel božji naredbi in prenašal zgubo z kerščansko serčnostjo. Kmalu je imel tudi priliko, da to stanovitnost in serčnost pokaže svoji ; materi nasproti. Ko mati po smerti svojega moža pervikrat zopet zagleda svojega sinčka, objame ga in z materino ljubeznijo pritisne na svoje serce. Sè solzami moči lepo lice cvetočega sinka ter ga ! prosi, naj je nikar več ne zapusti. Sè zgovornimi besedami, ke-tere daje materina ljubezen, prigovarja Juliju, naj dà slovo samostanskemu življenju in učenju ; naj ostane pri njej, da se vadi v gospodarstvu, ki ga bo moral kmalu prevzeti. Hud boj se vname v sercu mladeniča. Ljubezen in spoštovanje do ljube ma-tere ga silita ostati pri njej ; na drugi strani pa vidi, da bi s tem splavala vsa njegova nada in sreča po vodi. Prepričan je 1 bil, da bo našel svojo srečo le v samostanu in v vednostih, ke- 1 terih se ima priliko tukaj učiti. Nazadnje zmaga božja milost, j Bog mu je dal toliko zgovornost, da je pregovoril mater ; dovo- : lila mu je, da si sme zvoliti stan, v keteri ga je poklical Bog,,, kaker misli. Pa žalostna in zapuščena vdova ni ostala dolgo sta- ^ novitna. čez nekaj dni je zopet prišla in ga jela nadlegovati s !t poprejšnjimi prošnjami. Zdaj je Julij sprevidel, da mu ni več ostati v domačem mestu, če hoče stanovitno hoditi po poti, na keteri ga je poklical Bog po svojih nezapopadljivih sklepih. V goreči molitvi se zateče k Bogu in ga prosi, naj ga razsvetli se svojo milostjo, da bo spoznal, kaj naj stori. Neki no-tranji glas mu veli, naj gre k svojemu stricu v Benetke, kjer ko mogel končati šole. Ta svoj sklep pove svojemu učeniku in drugim predstojnikom. Prosi jih tudi, naj mu dobe za ta njegov namen materino privoljenje. Od začetka so mu hoteli to misel iz glave spraviti. Ko so pa spoznali, da ima Bog posebne namene s tem mladeničem, niso ga več zaderževali, če tudi jim je delo težko, da je njih nada tako hitro splavala po vodi. Bili so več kaker prepričani, da bodo šteli nadarjenega mladeniča mej svoje brate. Tudi so pregovorili mater, da mu je dovolila iti k stricu. Pobožna žena je bila še vsa žalostna zavoljo smerti ftoža, ta novica jo je še bolj pretresla. Vender se v nekoliko ti’enotkih oserei kot Bogu vdana gospa in daruje Bogu, kar jej Je bilo na svetu najljubše, svojega sinčka. Dà, imela je toliko serčnosti, da je spremila dragega Julija na barko, ki je bila pripravljena, da odrine proti Benetkam. Ko pa je prišel čas ločitve, Jela je na ves glas jokati. Njena žalost je bila toliko veča, ko-bker bolj jo je poprej prikrivala. Tudi Juliju je bilo britko pri serci; spomni se Izaka, ki je dajal serčnost očaku Abrahamu, daj daruje dar, ki mu ga je zapovedal Bog. Zato se hitro potoki in prične tolažiti svojo mater : „Oj, ljuba mati, ne bodite žalostni ! Potolažite se ! Kaj bi še le počeli, ke bi me gledali v strašnih martrah, kaker je gledala Makabejska mati svoje si-hove? Pa ona jim je dajala serčnost, naj radi vmerjo, za po-: stavo svojih očakov, ketero jim je dal Bog. Seveda nisem tako I srečen, da bi mogel dati svoje življenje za sv. vero. Vender mi Veb glas božji, da se naj vsaj za nekaj časa ločiva. Ta glas pa korani slušati. Potolažite se, obrišite si solze iz oči in molite 2iHne, kaker bom jaz vedno za vas molil1*. — S takimi in ena-kimi besedami je tolažil svojo žalostno mater in jo prosil mate-^ega blagoslova. Pa na mesto njega se je oklenila svojega j otl'oka in ga ni hotela spustiti iz svojih rok. Mladenič se ji je I jdoral šiloma iztergati, da ne zamudi odhoda in stori konec ža-I °stni poslovitvi. 2. Vožnja iz Brindiza po jadranskem morji proti Benetkam ^ bila prav prijetna. Ljubeznjivi in pobožni mladenič je kmalu °bernil na se oči vseh popotnikov. Vsi, tudi sploh neotesani — 8 — mornarji, so čutili neko posebno spoštovanje do mladeniča. To nam je dokaz, da je čednost in nedolžnost všeč vsem, in vzbuja neko spoštovanje tudi v serci tistih, ki je v djanji ne kažejo. Srečno vožnjo in vgodno vreme so pripisovali vsi molitvi našega popotnika. Ko pride v Benetkah na terg sv. Marka, mu je bila perva skerb, da zve, kje stanuje njegov stric. Ni se zmenil za krasoto, ketero je tukaj videl pervikrat. Saj pravijo, da je terg sv. Marka za tergom sv. Petra v Kirnu najlepši. Mej nmogobrojno množico, ki se je gnjetla po tergu, zagleda mladeniča, ki je bil na videz njegove starosti. Prijazno ga vpraša, če ve, kje stanuje gospod Peter de Rossi ; rad bi k njemu šel, ker je njegov stričnik. Po obleki iu nedolžnem obličji ptujega mladeniča si precej misli mladi benečan, češ, ta mladenič je gotovo oni stričnik, o kete-rim nam je vedel toliko lepega povedati. Zato objame ptujega mladeniča in mu reče : „Nihče ti ne more več povedati o tvojem strici, kaker jaz ; saj sem njegov učenec. Kako srečen bi bil, ke bi mogel tako v vednostih napredovati, kaker si ti pod spretnim vodstvom redovnikov, keterih obleko nosiš !“ „Hvala Bogu!“ reče Julij. «Srečno sem se vozil po morji; zdaj sem pa še srečal enega svojih součencev. Oj, kako sem hvaležen Bogu. Vender podvizajva se ! serčno želim videti svo-jega strica !“ Mej gnječo po tergu prideta nova prijatelja do hiše, kjer je bival stric. Ko stopi Julij pred strica, poklekne, in ga prosi, da bi ga blagoslovil. Ta ga prijazno pozdravi, blagoslovi in prav po očetovsko objame. Na pervi pogled pa je izkušeni vzgojitelj tudi spoznal, da niso poročali pretirano in prenapeto o njegovem ' stričniku. marveč še prekosi njegove nade. Ko se je Julij seznanil s pobožno družino svojega strica,: mu tudi svetujejo, naj zameni svojo sedanjo redovniško obleko s tako, kakeršno nosijo kleriki cerkve sv. Marka. Saj bo sedaj mej nje vversten. Julij ni imel nič proti temu; saj je vedel, dal stric ne zahteva tega iz merženja do obleke, ampak da bo p° vsem enak svojim tovarišem. Sprejeli so ga torej mej klerik® cerkve sv. Marka. Najbolj vdan je Julij ostal svojemu pervenni znancu ; tem11 so tudi naročili, naj mu razkaže vse znamenitosti v Benetkah-Ker sta si bila po značaji enaka, nastala je mej njima priserčn® vez prijateljstva, kaker nekdaj mej Jonatom in Davidom, o keterih — 9 — pravi sv. pismo, da ste bile njiju duši združeni. Pozneje je postalo prijateljstvo še priserčneje, ker ju je družil eden in isti sklep in sta oba tisti dan stopila v red sv. Frančiška. Pri stricu Petru de Bossi so živele tudi tri sestričnice Ju-lijeve, prav pobožne device, ki so se z obljubo zavezale deviško živeti. Le te so skerbno shranile obleko, ketero je Julij nosil v Brindizu v samostanu. Tem dražja jim je bila, koliker bolj so se prepričale o Julijevi pobožnosti. Imele so jo za drag zaklad, ki so ga varno hranile. Če so kak dan opravljale kako posebno pobožnost, oblekle so to obleko na svojo zgorenjo. Saj so brale, kako skerbno in spoštljivo je hranil sv. Anton puščavnik plašč sv. Atanazija, v keterem je sv. Pavel želel biti pokopan ; in da je sv. Anton le ob največih praznikili nosil plašč, ki ga je bil dobil po sv. Pavlu. Tako so tudi pobožne sestrične to obleko više cenile, kaker lišp in bisere. Seveda se je marsiketera nakičena Evina hči posmehovala pobožnosti teh ljubeznjivih devic, ki so kazale toliko veselje nad priprosto redovno obleko. Vender ostane resnica, da je najlepši Hšp za vsako žensko pobožnost in krepost, in da v resnici pobožne in kerščanske device ne zavidajo drugih zavoljo njih lišpa, ampak gledajo z usmiljenjem na nje. ker pod tako mamljivim in nevarnim bremenom stokajo ! Vže od nekdaj ni bil Julij prijatelj veselju, keterega svet svojim častivcem ponuja ; zato se je tudi skerbno ogibal vsega Posvetnega šuma in veselja. Šel je iz hiše svojega strica le, da sta sè svojim prijateljem obiskovala cerkve in ondi opravljala svojo pobožnost. Doma sta porabila čas za učenje in molitev. V vsem je Julij tako napredoval, da ga je mogel stric drugim učencem v zgled staviti. Marljivost, s ketero se je učil, je donašala tem obilniši sad. ker ga ni motilo posvetno razveseljevanje. Vender se ni nigdar tako zatopil v človeško vednost, da bi bil pri tem le en dan pozabil na učenost svetnikov, to je napredovati v čednosti. Ko stopi človek v leta, v keterih se prično strasti vzdigovati Proti postavi duha, je zgubljen, če jih ne kroti z berzdo sv. Vere, in če si ne prizadeva, da podverže meso duhu. Julij je to dobro .spoznal ; zato si je prizadeval zatreti vsako strast vže v kali. Sè vsakoverstnimi spokornimi deli je mertvičil svoje nedolžno telo. Nosil je pod obleko spokorni pas, bičal se je do — 10 — kervi, postil se prav ostro tri dni v tjednu, vžival le slabo jed in pil vodo ter spal na terdih tleh, — to so bila pokorila, s ke-terimi je krotil hudo nagnjenje. — Druge svoje pobožnosti pa je navadno opravljal skupno se svojim prijateljem. Ker sta oba hrepenela po popolnosti, sta bila enega serca in enih misli. Njiju edina želja je bila, da bi mogla pogostokrat prejemati sv. zakramente, svet zapustiti in se popolnoma darovati Bogu. Ves čas, ki jima je ostal od učenja sta porabila v pobožne vaje. Po svetu svojega učenika sta naredila red, keterega se hočeta vedno der-žati, koliker časa bosta živela mej svetom ; zakaj vže sta bila sklenila stopiti v red. Po tem načertu sta šla vsako nedeljo in praznik v jezuitsko cerkev, kjer sta bila celo dopoldne. Tukaj sta opravila spoved, pristopila k mizi Gospodovi in ostala pri več sv. mašah. Molila sta tako pobožno, da sta bila vsem, ki so jih videli v spodbudo. Znano je, da lahkomišljena mladina najraje dneve Gospodove skruni z raznimi pregrešnimi in zapeljivimi veselicami. Ta dva mladeniča pa sta te dni obernila v to, za kar so postavljeni. V pobožnih vajah so ju podpirali tudi njiju dušni vodniki, ki sta si jih bila izvolila. Po kosilu, ki je bilo pa jako skromno, sta šla navadno v kapucinsko cerkev, kjer sta bila pri večernicah in pridigi. Pogostokrat so šle ž njima tudi omenjene sestrične, ki so tudi bolj ljubile samoto in cerkve, kaker plesišča in druga razveseljevanja. Navadno terdijo ljudje, da je vse ženstvo, tudi ono, ki ga imajo za pobožno, jako radovedno. S tem seveda hočejo pobožnost in krepost smešiti pred svetom. Dogodek pa, ki ga hočemo omeniti, uči nas nasprotno. Za tega časa so v Benetkah praznik Jezusovega vnebohoda najslavniše praznovali. Ob tem dnevi je poglavar deržave, dože, obnovil v imeni mesta zaroko z morjem. To se je godilo z naj-večo slavnostjo, ki si jo človek more domišljevati. Pripeljal se je na najlepši barki, ki je sploh bila, oblečen v krasni in dragoceni obleki. Svojega gospodarja je spremljalo starašinstvo mogočnega mesta, tudi v najlepši opravi. Sploh so spravili na dan, kar je imelo mesto lepega in krasnega. Obdan od starašinstva se je peljal dože po morji do neke daljave v lepo okrašeni barki, ki so jo zvali „bucentaver“. Mej tem je pričel patrijarh z duhovščino. Slovesno je blagoslovil sodček vode in jo zlil v morje. Na to je dože vergei dragoceni perstan v morje, rekši : „Naše morje ! zaročimo se s teboj, v znamenje, da ostaneš vedno naša — 11 — last !“ Ta običaj, če se keteremu tudi nekako čuden zdi, slavil se je v vsi krasoti, ki jo sploh človek more videti. Vse je hitelo, da bi jo videlo, ali pa tudi, da bi jih drugi videli, kaker se sploh pri takih slovesnostih godi. — Seveda so za Benetke to vže zdavnaj minoli časi, ki le še v spominu zivé. — Ob takih dnevih splošnega veselja so iskale Julijeve sestrične tiho samoto, da so mogle tem bolj zbrano povzdigovati svojega duha k Bogu. Ogibale so se tako skerbno tacili sumečih veselic, kaker skerbno jih drugi iščejo in po njih koperne. Bilo je na praznik Jezusovega vnebohoda. Ko je v mestu vse hitelo k omenjeni slavnosti, spremile so sestrične Julija v kapucinsko cerkev. Ko so opravili svojo pobožnost in bili pri vseh pobožnih vajah, ki so jih imeli redovniki ta dan v cerkvi, napravijo se na pot proti domu. Kapucinski samostan stoji na otoku, ki je pičle četert ure od mesta Komaj odrinejo od brega, kar nastane strašan vihar. Valovi so metali čolnič semtertja in bati se je bilo vsak trenotek, da se potopi. Redovniki, za-pazivši z brega v koliki nevarnosti je Julij sè sestričnami, po-dele jim odvezo, ker so menili, da se bo čolnič gotovo potopil. Ravno tako so mislili gledavci na tostranskem bregu. Gospodične v čolnu so vpile in zdihovale; ravno tako tudi in še bolj so vpili veslarji seveda z drugimi izrazi. Le Julij je bil, kaker vedno, tudi zdaj v tej strašni nevarnosti, miren in vesel Na ves glas jim je prigovarjal, naj se nikar ne boje in bodo mirni, saj se gotovo ne bodo potopili. Poln zaupanja na onega, keteremu so vetrovi in morje pokorni, stori znamenje sv. križa čez morje in ga blagoslovi sè svetinjo (agnus dei), ketero je vedno pri sebi nosil. In glej ! naenkrat postane morje mirno in valovi se poležejo. Vsi so se temu čudili. Čolnič je srečno priplaval na obrežje. Bog je hotel tako pervikrat razodeti zasluženje svojega zvestega služabnika, in pa prav očividno pokazati, da vedno vsliši molitev, ketero spremlja terdno zaupanje in sveto življenje. Vže do zdaj so Julija vsi spoštovali in čislali, po tem čudežnem dogodku pa je še bolj raslo spoštovanje do njega ; saj so vsi spoznali, da sta nedolžnost in sv. življenje, ki ga delata Bogu tako dopadljivega. To pa ni omajalo njegove ponižnosti, marveč ga v njej še bolj vterdilo. Še na um mu ni prišlo, da bi se imel za svetega in pobožnega ; zato pa tudi ni jenjal pokoriti svojo nedolžno telo, da ga ohrani vedno bolj pokorno in podlož- — 12 — no duhu. Pogostokrat so ga našli v kapelici pred oltarjem brez zavesti zatopljenega v goreči pobožnosti v primišljevanje skrivnosti sv. vere. V najhujši zimi ga je oblil pot, ko je premišljeval večne resnice, posebno pa britko terpljenje našega odrešenika. Pri premišljevanji Jezusovega terpljenja je pretakal tako obilne solze, da so bila tla mokra, kjer so ga našli nepremeklji-vega in zamaknjenega. Tako so pričale osebe, ki so bile zaslišane pri pervi preiskavi, ki se je veršila o ta namen, da je bil blaženim prištet. Le z glasnim klicanjem ali pa s tresenjem so ga pripravili iz zamaknjenja zopet k zavesti. Julijevo življenje mej svetom vže moremo imenovati angelj-sko in nebeško ; vender njegovo serce še ni bilo zadovoljno. Zdelo se mu je, da mu še nekaj manjka k popolni sreči ; tudi je menil, da poprej ne bo zadobil popolne zadovoljnosti, dokler ne prinese Bogu velikodušnega daru, ki mu je vže toliko časa vedno pred očmi. Kako je treba moliti rožni venec, V osmem tečaji smo našteli odpustke, ki so podeljeni rožnemu vencu; v tem zvezku pa bomo razložili, kako ga moli, da se boš tudi vdeleževal naštetih odpustkov. 1. Moliti moraš na moljek, keterega je blagoslovil mašnik, ki ima pravico. 2. Ko moliš rožni venec, derži moljek v roki in pri vsakem „oče naš“ in „češčena Marija" se dotakni nove jagode. Ako moli več oseb ob enem rožni venec, ni potrebno, da bi imeli v roki vsaki svoj moljek. Papež Pij IX. so namreč dovolili, da se vsi vdele-žijo odpustkov, ako ima le eden blagoslovljen moljek in nanj moli, drugi mu pa pobožno in zbrano odgovarjajo, doma, v cerkvi ali kje drugod. 1) To pa velja samo za navadni, dominikanski rožni venec, ne pa za druge 2). 3. Ko moliš rožni venec, premišljuj skrivnosti veselega, žalostnega ali častitljivega dela, keterega ravno moliš. 3) Nikar se pa ne vstraši zavoljo tega ! Na skrivnosti misliti, ko moliš >) S. I. C. 22. Jan. 1858. 2) Decr. autli. n. 291. a