Velika in mala politična vprašanja.
Sedanja vlada je naznanila v svojem programu, ko je nastopila, da se morajo odložiti vsa velika politična vprašanja, dokler se ne dovrši volilna reforma. Mi smo takoj to izjavo vsprejeli z nekim nezaupanjem in sedaj se kaže, da nismo imeli napak. Težko je odločiti, je li kako vprašanje veliko ali malo. Tukaj je mnogo odvisno od osebnih nazorov posamičnikov ali strank. Kdo pripisuje jedni stvari večjo važnost nego drugi.
Seveda v pravem zmislu velika politična vprašanja so taka, ki bi kako premenila našo državno organizacijo recimo Zjedinjena Slovenija, češko državno pravo, zjedi-njenje Dalmacije s Hrvaško itd. Toda vlada najbrž ni mislila tacih političnih vprašanj, ker ne moremo misliti, da bi sploh taka vprašanja se v tem času resno spravljala na dnevni red. Kak predlog Mladočehov ali pa Dal-matincev o teh stvareh pač ne pride v poštev, ker nima pri sedanjih razmerah prav nobenega upanja, ako se tudi velike stranke ne dogovore, da bodo ovirale take predloge.
Zato si pač moramo misliti, da so koalirane stranke in vlada razdelitev vprašanj v velika in mala razumevale z druzega stališča. Sukljejev govor nam pač more biti nekako kazalo v tej stvari, da si moramo reči, da nekatere stvari nam baš nasprotno dokazujejo. Šuklje je odločno zagovarjal celjsko gimnazijo in videlo se mu je. da po njegovem mnenji to ne spada mej velika politična vprašanja. O koroških ljudskih šolah je pa gospod profesor le mimogrede omenil in je še nekako rekel, da bi najrajše molčal o tem. V tem oziru ni stavil nobene jasne zahteve, temveč le priporočal je je pozornosti koaliranih strank. Videlo se je, da se gospod profesor čuti vezanega, ker ve, da je vprašanje o koroških ljudskih šolah po nazorih koalicije veliko vprašanje.
Po tem bi mi sodili, da mej velika vprašanja spadajo vsake splošne naredbe o narodnem vprašanji, zlasti če se tičejo   celih  pokrajin.     Tudi  minister Madejski
Politiški oddelek.
je nekoč se izjavil o nekam podobnem smislu. Obetal je, da bode se že oziral na pritožbe zastran posamičnih ljudskih šol. Od naše vlade sedaj nimamo pričakovati, da bi izdala kako občno naredbo zastran jezikovnih razmer v meševitih pokrajinah, ravno tako pa tudi nimamo pričakovati, da bi pravosodni minister izdal kako občno naredbo zastran rabe slovenščine pri sodiščih. Dopustljive so torej le pritožbe zastran posamičnih šol, zastran posamičnih slučajev v uradnem poslovanji.
Kdo si bode morda mislil, da je to vse jedno, vsaj vendar tudi po tem potu lahko pridemo do svojih pravic. Ce pa stvar bolje pogledamo, je pa sedanje stanje zares neznosno. Le pomislimo, v kolikih šolah se še prezira slovenščina in za vsako teh šol bi bilo potrebno se pritoževati do najvišjih instanc. Koliko je za to treba potov, truda in denarjev. Naposled je pa tudi težavno včasih pridobiti dotične faktorje, da bi se uneli za stvar. Tukaj ali tam kak občinski odbor spozna, da bi bilo dobro, ko bi bila šola slovenska, ali za pritožbe pa vendar niso občinski odborniki, ker skušnje kažejo, da se stvar ne privede hitro do cilja in se poleg tega še zamerijo pri nekaterih uradih.
v
Se težje je pa z uradnim poslovanjem. Tega pač ni pričakovati, da se bode preprosti kmet pritoževal proti nemškim odlokom, ker je že znano, da ne hodi rad okrog gospodske. Pa tukaj je še nekaj druzega. Marsikdo se tudi boji zahtevati slovenski odlok, ker se boji, da bi se ne zameril gospodom in bi to morda utegnilo škodovati njegovi stvari sami. Mi sicer vemo, da so naši sodniki nepristranski, da zaradi tega ne bodo drugače sodili, če se od njih zahteva slovanski odlok; ali kmet pa ne ve, da so za sodnike le zakoni merodajni in zatorej si tudi prizadeva, da kako drugače ne razdraži gospoda sodnika oziroma gospoda okrajnega glavarja, če gre za kako stvar, ki spada v poslednjega področje.
Iz tega je razvidno, da sedanje stanje za nas povsem ni ugodno in zatorej ne moremo biti zadovoljni, da nekateri slovenski poslanci za tako ceno podpirajo koalicijo. Če vlada tako stvar razumeje, pač nimamo nobenega povoda za koalicijo hoditi v ogenj in le obžalujemo, da ne-
List 16,
150
kateri slovenski poslanci še ceptajo za vlado, če hočemo hoditi povsod pot pritožbe, to tudi lahko, če naši poslanci vlade ne podpirajo. Koalicija nam torej ne daje najmanjšega dobička, pač pa nam preti od nje nevarnost, da nam gospodje skujejo volilno reformo, po kateri bodemo avstrijski Slovani za tako dolgo porinjeni v manjšino, dokler bode narodna ideja vplivala na politiko, da torej morda ne pridemo nikdar povsem do vseh svojih pravic.
Vemo, da kdo poreče, da sodimo prečrno. Rekel bode le poglejte na Primorsko. V Trstu, Gorici in Pri-morji so sodišča dobila povelje, da se morajo avskultanti učiti slovenščini, in tudi se nekaj ukrenilo, da bodo za okoliš tržaškega nadsodišča od najvišjega sodišča prihajale odločbe v jeziku, v katerem se ie obravnavalo pred prvim sodnikom.
Ti dve naredbi nam pač le kažeta, da smo mi povsem prav od začetka sodili o koaliciji, samo to je, da smo bili nekaj preoptimistični. Rekli smo, da se utegne Slovencem v Primorji kaj dovoliti, ker za Lahe niso tako naudušeni na Dunaji, kakor za Nemce. Na germanizacijo pa na Primorskem ni misliti. Reči moramo, da še vse več smo pričakovali, da boda vlada storila za Slovence na Primorskem. Bili smo že preverjeni, da vsak čas dobimo kake slovenske paralelke v Gorici, Trstu ali pa v Istri. Toda vlada tudi tukaj ni tako nagla. Sicer pa na Primorskem že državni interesi zahtevajo podporo slo-vanstva. Naj bi Slovenci tudi ne bili v koaliciji, bi vlada že iz državnih ozirov ne mogla prezirati na Primorskem Slovanov.
Zakaj pa vlada na Štajarskem in Koroškem jednako ne postopa, tako v Trstu in Gorici. Zakaj se pa v Celovcu ne zahteva vsaj od nekaterih avskultantov, da dokažejo znanje slovenščine, to je od tistih, ki kdaj mislijo službovati v slovenskih krajih. Zakaj bi pa za okolico graškega nadsodišča za Slovence ne  prihajali od najvišjega sodišča
v
slovenski odloki. Seveda to je drugače. Stajarska in Koroška spadata k tistim deželam, katere Nemci še za svoje reklamujejo, dočim so že obupali, da bi Primorje kedaj pridobili za nemško kulturo. Vidi se pa takoj, da se vlada ne ravna po nobenih pravih načelih, temveč so jej jedino vodilo nemški interesi.
Sicer pa niso jedine niti koalirane stranke, kaj spada mej velika vprašanja. Dočim je Šuklje slovensko celjsko gimnazijo prišteval mej majhna politična vprašanja, jo zmatra Menger in ž njim večina levičarjev za veliko vprašanje. Vsekako pa bode tako različno tolmačenje nam Slovencem še v veliko nepriliko. Nikomur ne-čemo kaj očitati, ali reči pa moramo, da so napak nekateri slovenski poslanci storili, da so vladi na slepo obljubili pomoč, ne da bi se bilo poprej dognalo, katera politična vprašanja se imajo zmatrati za velika, katera ne, da bi po tem kako tolmačenje nam v škodo ne bilo mogoče. To bi ne bilo lahko dognalo. Le resno besedo naj bi bili govorili z načelnikom konservativnega kluba in zahtevali od njega, da o tem vso jasnost dožene s Poljaki, levičarji in vlado.    Ob začetku  koalicije so slo-
venski poslanci bili faktor, s katerim se je poštevalo. Žal, da niso porabili prilike in se dali vladi in levičarjem speljati — na led.