93 IFIGENIJA ZAGORIČNIK, TE PESMI Od zbirke Postopna razbremenitev (1972), ki kljub suvereni formalni volji učinkuje danes predvsem s poetološki-mi nesporazumi, je v novi knjigi Ifige-nije Zagoričkove Te pesmi* ostala samo manj očitna, zagrizena, zato pa bolj zgoščena in prožna volja po pesnjenju; pa tudi ta je zdaj urejena, sistematizirana, nadzorovana s trezno poetično * Ifigenija Zagoričnik: Te pesmi, zbirka Znamenja, Založba Obzorja Maribor, 1976, opremil Marko Pogačnik. 94 Peter Kolšek izkušnjo. — Na prvi pogled pripada zbirka tipičnemu območju konkretne poezije, kjer se spodobi ceniti čisto pomensko neobremenjenost, toda Ifigeni-jina pesniška besedila zbirajo svojo estetsko informacijo šele na ozadju »tradicionalnih« pomenov, tako da je poetični status teh besedil v bistvu zelo sublimirana konotacija. Videz sveta kot prostora metafizičnih in eksistencialnih resnic ni podan v velikih »patetičnih« temah, pojavlja se le v bežnih, a nenavadno ostrih, skelečih ali prijaznih lirskih osvetlitvah, poantah, zaigranih tezah in ironičnih definicijah, ki so v najboljših jezikovnih uresničitvah vedno toliko nedorečeni, da je njihova estetskost prav brezskrbno zagotovljena. Na primer pesem Dotik: ki gre tako visoko / da tega ni mogoče verjeti / učinkuje kot pregovor (str. 56), ali Pesmica: zbodi se z iglo / in pokaži kri (str. 28). Imenujmo te zapise ateistične; zaradi namernih evokacij miniaturnih literarnih opravil, pač pa zaradi karakterizacije rafiniranih poetičnih procesov, ki nimajo namena neposredno in jedrnato ubesedovati resnični svet pojavov, temveč ga le poljubno infil-trirati v prostor jezikovno poetičnih deformacij, ki sprošča nove, ne pa tudi povsem avtonomne potencialne pomene, kakršne bi si želela konkretna poetika. Šele na skrajnem robu afori-stičnih poetičnih tekstov, ki po kvantiteti odločno prevladujejo, je mogoče govoriti o konkretni poeziji (Povedi, Nekaj ima v predalu nočne omarice, Ta narodni igrokaz s petjem, Pregled, in druge). Zanimivo je, da tovrstni teksti ležijo v glavnem zunaj središča zbirke. Toda ugotovitev, da gre samo za relikt iz prve knjige, bi spodnesle številne vizualne pesmi, ki res niso primerno dopolnilo zbirke samo na formalnem nivoju. Drugi skrajni rob zbirke pa pomeni nekaj deskriptivnih tekstov Šalamuiiovega tipa, le da pojavnosti ne ubesedujejo tako neprizanesljivo in objestno. Takih zapisov je ma- lo (Stemnilo se je treba bo prižgati luč, Rjava poizvedba, s pridržki tudi Bogato kot morje). Opisani prevladujoči aforistični strukturi bi bilo seveda neprimerno iskati zaokrožena tematska območja. Gre za apriorno barvit in nehierarhiziran svet nestabilnih pojavov, ki jih je mogoče vedno znova opazovati z novim začudenjem. Zato je občasno izpostavljanje lirskega subjekta samo naključen položaj, nikakor pa ne etično stališče ali emocionalna drža; je kot neobvezen prehod čez območje variabilnih pomenov. Temeljne eksistencialije so tako navzoče skrajno sublimirano in jih je zunaj jezikovnih postopkov mogoče aktualizirati le kot slutnje ali intencije, ki so največkrat prikrite še s tiho ironijo: če ne moreš priti na obisk / se vidiva drugi teden (Vremenska napoved, str. 27), ali daljša Z otrokom se je treba pogovarjati kot z odraslim: kdo je ki ga / kdo je ki z njim / kdo je ki ni / / ena sama /od dvanajstih pomaranč / ni jalova (str. 39). V območje aforističnih poant sodijo tudi civilizacijske digresije, ki pa nimajo destruktivne narave, gre le za bežne poetične obremenitve: iz madrida v moskvo / iz romantike v realizem / s sence na sonce / iz dneva v dan (iz zanimivega cikla Geografske in druge pesmi, str. 35), ali Blodnje: popila sem preveč kave / zdaj mislim da sem pokrita / z znamenitim pismom / ki ga je levstik pisal Jurčiču / ampak to samo mimogrede (str. 40). Ob jezikovnem artizmu, ki ga je Zagoričnikova dosegla v svojem aforističnem opusu, se včasih zdi, da je tak le po volji izrazitih jezikovnih priprav. Pesem Izvir srce puščave je skoraj miniaturna jezikovna epopeja: kako dobro veš / kaj mi je všeč / / všeč mi je kako / dobro kaj veš / / veš tako mi je / dobro kar všeč (str. 38). Ugotavljati intimno prisrčnost in druge nežne stvari kot posebno žensko kategorijo, bi bilo ob tej knjigi zelo neprimerno početje, ki spominja na 95 Ifigenija Zagoričnik, Te pesmi osovraženo pokroviteljstvo. Prav tako funkcioniranju. Zato je razumljivo — če niso Te pesmi mladostna zbirka sicer se odpravimo poiskat temeljno tematsko mlade pesnice. Temeljitejša — morda okrožje v ustvarjanju Ifigenije Zagorič- tudi usodnejša — kritična refleksija te nik — da je le-to pač pesnjenje samo; poezije se lahko prične šele onkraj lite- precizno, suvereno in osrečujoče. Kajti: rarnozgodovinskega premisleka o dia- zase tako zaprto / omenjeno v računih hronih semantičnih dimenzijah Ifigeni- nekih prestopkov / da čudno bije s pre- jine pesniške strukture. — Vsekakor pa danostjo / v drevoredu preganiti / in Te pesmi kažejo zgodovinski čas, ko je presenetljivo razširiti / človeško prikup- pesnjenje kot način bivanja manj ran- no /rusolaso / pesnitev (Rodi se, ljiva eksistencialna preokupacija, kot so str. 53). pesmi same na sebi, v svojem socialnem Peter Kolšek