DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVII.	V Ljubljani, julija 1900.	7. zvezek.
Četrta nedelja po binkoštih.
i. Dobra dela.
Vso noč smo delali, in nismo nič vjeli.
Luk. 5, 5.
Kakor ne najde slab hišni gospodar doma pri svoji družini veselja, temuč hodi iz ene hiše v drugo, iz ene gostivnice v drugo in išče sebi enakih prijateljev, tako tudi luciler, peklenski gospodar, ni zadovoljen doma pri svojih, tudi on hodi okoli, pa ne samo, da bi poiskal sebi enakih tovarišev, temuč da bi tudi druge storil sebi enake. — Kakor je Jezus v današnjem sv. evangeliju rekel Petru: Peljite na globoko, in vršite svoje mreže na lov, tako kliče tudi satan svojim: »Peljite v morje človeškega življenja, in vrzite svoje mreže na lov.« Kdo je več vjel, ali kdo več vjame, glavar peklenski ali glavar apostolov, tega ne bom tu preiskoval; gotovo je le, da hudič povsod nastavlja mreže, in da je število duš, katere se vjamejo, zelo veliko. Koliko ljudi bo moralo na koncu svojega pozemskega življenja zdihniti s sv. Petrom v današnjem evangeliju: Vso noč smo delali, in nismo nič vjeli; živeli smo 50, 60, 70 let, trdo smo delali, veliko trpeli in prestali — in vendar — nebeški Jeruzalem ni naš delež. Marsikateri bo videl pri brleči mrtvaški sveči svoje preteklo življenje, kako se je trudil in potil od jutra do mraka; malo ali nič ni imel, ko je začel gospodariti, zdaj pa zapusti svoje otroke in svojo družino dobro preskrbljeno; pa žalostno in trepetaje bo zdihnil: O le nebes si nisem pridobil! — Pa zakaj ne? Odgovorim: Vse zasluženje, vsa cena našega dela in našega trpljenja je odvisna od treh pogojev in sicer tako, da so vsa naša dela, naj bodo še tako imenitna,
31

brez vse cene v božjih očeh, ako eden teh pogojev manjka. In ti pogoji so: a) prava vera, b) posvečujoča milost božja, c) čisti in sveti namen. Te tri pogoje hočemo danes z božjo pomočjo bolj natanko premisliti.
I.	Kar je duša za telo, korenina za drevo, temelj za hišo, to je vera za dobra dela. Kakor ne more telo živeti brez duše, drevo prinašati sadu brez korenine, hiša stati brez temelja: tako so tudi naša dela brez vere mrtva, brez sadu, brez zasluženja za večno življenje. Pravični, pravi Gospod, is vere šivi. Bres vere, govori sv. apostol Pavel, je nemogoče Bogu dopusti.
Te besede sv. pisma pravijo torej naravnost, da je vera — duša, korenina in temelj krščanskega, za nebesa zaslužnega življenja, in da so vsa, še tako imenitna dela, katera ne rastejo iz te korenine, t. j. iz sv. vere, mrtva, brez sadu. Naj torej ubogi malikovavci tudi cele dneve na svojem obrazu leže v svojih templih, ne da bi se ganili; naj tudi svojim malikom v čast razmesarjajo svoj obraz in svoje prsi z ostrim nožem, kakšen dobiček imajo od vsega tega? Druzega ne, kakor tega, da bodo mogli večno zdihovati: Vso noč smo delali, in nismo nič vjeli. — In to ne velja samo o tistih, kateri ne poznajo Kristusa, ampak tudi o teh, kateri spoznajo sicer Kristusa za svojega Boga in Zveličarja, pa ne tako, kakor hoče biti spoznan, o tistih namreč, ki niso udje svete, edino zveličavne katoliške cerkve. Ker je namreč Kristus (kakor smo slišali v današnjem sv. evangeliju) hotel, da so le v Petrovem čolnu na lov vrgli mreže v vodo, nam je s tem naznanil, da moremo le v Petrovem čolnu, t. j. v naročju sv. matere katoliške cerkve, obilno vloviti za večno življenje. Poslušajmo o tej reči besede moža, katerega je še celo M. Luter spoštoval zavoljo njegove svetosti in učenosti, namreč imenitnega cerkvenega učenika sv. Avguština. »Vsak, pravi on, kateri je ločen od katoliške cerkve, naj še tako hvale vredno živi, (naj stori še toliko dobrih del,) vendar ne bo imel življenja v sebi; on ima zunaj katoliške cerkve lahko vse, ima lahko sv. evangelij, tudi še celo lahko pridiguje v imenu Očeta, Sina in sv. Duha — ali zveličanja ne more imeti; pa zakaj ne? Zato ker k večnemu življenju ne zadostuje samo vera v Jezusa in njegovo odrešenje, temuč potrebna je tudi vera v njegovo sv. cerkev, in pa dobra dela.« Tako pravi sv. Avguštin. Ker je pa po besedah sv. pisma brez vere, in sicer brez vseh naukov sv. vere, katero je Jezus iz nebes na zemljo
443
prinesel, in katero najdemo le v sv. katoliški cerkvi, — nemogoče, Bogu dopasti in delati dobra, večnega plačila vredna dela, je očitno, da so besede sv. Avguština resnične, zlasti ker je Kristus učil, da vsako drevo, katero ne rodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj.
Tu bi si lahko kdo mislil, to so trde besede — Tako so nekdaj tudi učenci Jezusu rekli, ko je, govoreč o skrivnosti svetega Rešnjega Telesa, rekel: Moje meso je res jed, in moja kri je res pijača. Tudi učenci so takrat rekli: To govorjenje je trdo. In kaj jim je rekel Kristus? ali jih je mar z lepimi besedami potolažil? Nikakor ne, ampak on je svoje besede še potrdil, in jim je rekel, da ga naj zapustijo, ako nočejo z vernim srcem sprejeti teh besed. Tako je tudi tukaj. Bi-ez vere, in sicer brez vere, kakor jo je Jezus oznanoval, katera je edino v katoliški cerkvi, je nemogoče le eno v resnici dobro, t. j. večnega plačila vredno delo storiti; brez dobrih del je pa nemogoče, doseči zveličanje. — Ali so tedaj vsi pogubljeni, kateri so ločeni od katoliške cerkve? Odgovorim: Da, vsi, kateri iz lastnega zadolženja žive v verskih zmotah in jih trdijo; kateri imajo priložnost spoznati pravo Kristusovo cerkev, pa je nočejo, ali pa se iz mlačnosti, trdovratnosti ne prizadevajo, jo spoznati. Rekel sem : »Kateri iz lastnega zadolženja žive v verskih zmotah«; dobro si zapomnite te besede. Zakaj kakor je gotovo in resnično, da so v resnici odpadniki od prave zveličavne cerkve vsi tisti katoličani, ki imajo sicer katoliške stariše, so katoliško krščeni in izrejeni, in ki jih ima tudi svet za katoličane; ki pa taje zdaj to, zdaj uno resnico sv. vere, ravno tako je gotovo, da so vsi tisti od nas ločeni bratje, če ne v resnici, vsaj v duhu udje naše sv. cerkve, ki ne živijo iz lastnega zadolženja v verskih zmotah, temuč iz pomankanja pravega spoznanja resnice; zraven pa imajo resnično željo, živeti in umreti v pravi Kristusovi cerkvi; taki tedaj lahko delajo Bogu dopadljiva, sveta in za nebesa za služna dela, ker živijo	po svoji	misli in želji v	pravi veri.	Oh! je
rekel nekdaj mladenič,	ki se je	povrnil v naročje naše sv.	cerkve,
ko bi moji stariši, bratje in sestre to vedili, kar jaz zdaj vem, bi gotovo vsi tako storili, kakor sem jaz storil. Zato je sv. Terezija še na smrtni postelji molila: »O Jezus! zahvalim se ti, da umrjem kot otrok sv. katoliške cerkve«. Zakaj je pa tako molila? Zato ker je spoznala, da bi	bilo vso	njeno trpljenje,	vse težave	in nadloge zastonj, ko bi ne	bila otrok prave cerkve	Jezusove.
II.	Kakor je sv. vera prvi, neogibno potreben pogoj pri vsakem Bogu dopadljivem in za nebesa zaslužnem dejanju, tako je drug ravno tako potreben pogoj: posvečujoča milost božja. Kaj pa je posvečujoča mdost božja? — To je tista pri sv. krstu nam podeljena milost, po kateri smo postali pred Bogom pravični in njemu dopadljivi otroci božji in dediči nebeškega kraljestva. O ko bi mogel le nekoliko popisati nebeško lepoto in srečni stan človeške duše, katera je v stanu milosti božje. Poslušajmo o tem sv. Katarino Siensko, kateri je Bog dal milost, da je videla lepoto take duše. »Človek ne more misliti«, govori ta svetnica, »ne more umeti in z besedo popisati lepote in svetlobe duše, katera je v milosti božji.« Karkoli stori duša v stanu posvečujoče milosti božje, vsa njena dela, opravila, britkosti, vse stopinje, da še celo jed, razveseljevanje in spanje so pred Bogom zaslužna dela, in vredna večnega plačila. Najimenitnejše je pa to, da nič ne more duši vzeti tega srečnega stanu, ne starost, ne revščina in trpljenje, ne preganjanje, tudi ne smrt. — Le ena nesreča jo more oropati tega srečnega stanu, in ta edina nesreča je — smrtni greh. Kakor strela, ko vdari v drevo, naenkrat sožge perje, sadje, deblo in korenine, toliko, da še veliko hujši škodo stori človeški duši smrtni greh. Ne bom govoril o tem, da Bog zapusti dušo v tistem trenutku, ko stori smrtni greh, peklenski duhovi pa jo obdajo, in ji slečejo oblačilo nedolžnosti in milosti božje, ter jo zavijejo v plašč pregreh, omenil bom le to, o čemur zlasti danes govorim. Odkar je duša storila smrtni greh in izgubila milost božjo, izgubila je tudi vse čednosti, vsa zasluženja in dobra dela pretečenega življenja. Ko bi tudi duša do 30, 40 let čisto, sveto in nedolžno živela, potem pa padla v smrtni greh, izgubi vse, karkoli je poprej zbirala za nebesa in zaslužila; izgubljena so vsa zasluženja, vse čednosti in dobra dela, izgubljene vse solze prelite iz ljubezni do Boga in zaradi greha; izgubljene vse pri prejemanju sv. zakramentov prejete milosti, izgubljena dela usmiljenja, vse trpljenje in nadloge, katere je potrpežljivo prenašala. Smrtni greh je huda slana, ki vse pokonča, je strupeni zrak, ki vse pomori, je pa tudi nerodovitna puščava, v kateri nobena stvar ne raste in ne cvetč. Vse, karkoli človek stori in trpi brez milosti božje, vsa dobra dela, molitev, miloščina, vse je brez zasluženja pred Bogom. — Že Izraelcem, izvoljenemu ljudstvu, je Bog potem, ko so se vdali grehu, naznanil po preroku Izaiju: Vaše kadilo mi je gnjusoba, vaših praznikov ne morem več trpeti, vaši shodi so vsi napačni; in če tudi svoje
roke stegujete, vendar od vas obračam svoje oči, in če tudi pomno-šujete svojo molitev, vas vendar ne bom uslišal. Umite se očistite se, hudobnost svojih misli spravite izpred mojih oči, nehajte napačno počenjati — potem pridite! — Naj človek v stanu smrtnega greha tudi živi v katoliški veri, naj bo njegova vera še tako trdna in neomahljiva, naj še tako kroti svoje telo, naj tudi polovico svojega premoženja med uboge razdeli: — vse nič ne pomaga, vse je brez zasluženja, ker ni tega, kar vsako delo stori Bogu dopadljivo, namreč posvečujoče milosti božje. — Na to opozarja sv. apostol Pavel v pismu do Korinčanov, ko govori: Ko bi člo veške in angelske jezike govoril, in ko bi znal prerokovati in vedel vse skrivnosti in imel vso učenost, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, in ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje; in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, — ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga. In sv. očetje učijo, da beseda »ljubezen« pomeni tu posvečujočo milost božjo. O kako žalostni čas je za dušo, kadar je v smrtnem grehu. Duša, poprej bela in svetla, je postala črna in temna, dan se je spremenil v noč. Kaj pa stori zdaj peklenski sovražnik naših duš? Prizadeva si, da bi ta noč dolgo dolgo trpela, trudi se, da bi grešnik prav dolgo živel v grehu. Zakaj dokler je človek v smrtnem grehu, si za nebesa nič ne more zaslužiti, enak je mrliču, kateri se ne more ganiti. Zato je sv. Magdalena Pacis večkrat zdihovala: »Moj Jezus! vse, vse — le greha ne!« — Kakor si mrlič ne more ničesar zaslužiti, tako si tudi duša, ki ne živi v milost božji, ne more nič zaslužiti za nebesa.
III.	Razen teh dveh pogojev, sv. vere namreč in posvečujoče milosti božje, je potreben še tretji pogoj, da bodo naša dela Bogu dopadljiva in vredna večnega plačila, in to je: čisti, sveti namen. — Bog, ljubi moji! ne gleda tolikanj na velikost in imenitnost naših del in opravil, ampak gleda bolj na srce, na namen, katerega imamo pri delu. Kristus nam je hotel to naznaniti, ko je rekel: Ako je tvoje oko čisto, bo vse tvoje delo svetlo; ako je pa tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno. Oko, pravijo sv. očetje, pomeni namen, telo pa dela in opravila. Jezus hoče torej reči: Ako je namen pravi in Bogu dopadljiv, potem je tudi delo sveto in zaslužno ; ako je pa namen napačen ali še celo pregrešen, potem je tudi delo napačno in pregrešno, brez zasluženja pri Bogu. Dobri namen je tedaj duša vseh zasluženj za nebeško kraljestvo; dobri namen stori majhno in na videz malo vredno delo v očeh božjih
veliko; brez njega so pa tudi največja in slavna dela pred Vsemogočnim brez zasluženja.
Ko je Jezus nekdaj v templu gledal, kako so judje metali denarje v puščico, je videl ubogo vdovo, ki je dala samo en vinar. In Jezus je svoje učence poklical in rekel: Resnično vam povem, ta uboga vdova je več vanjo vrgla, kakor vsi, ki so v puščico metali. Pa zakaj je Jezus tako govoril, ko je vendar videl, da so farizeji in drugi bogatini vrgli polne pesti srebra v puščico? Zato ker je ta uboga vdova darovala od svojega uboštva vse, kar je imela, iz dobrega in pravega namena, iz ljubezni do Boga, mej tem ko so drugi le iz tega namena dajali, da se skažejo ljudem. Kar se stori iz ljubezni do Boga, naj bo samo na sebi še tako malo vredno, ne ostane brez plačila. »Kdor iz ljubezni do Boga«, pravi sv. Terezija, »pobere le slamico na zemlji, ima zasluženje za nebesa. Ali je mar prečista Devica Marija storila v Nazaretu kako imenitno delo? Ne, šivala je, prala, in opravljala najnavadnejša in ponižnejša dela, njena visokost, lepota in svetost je bila skrita. Iz najčistejše ljubezni božje je opravljala vsa dela; nihče ni mislil, da je v tej hišici skrita tolika svetost. Pa ravno zavoljo te ponižnosti, zavoljo njenega tihega, skritega in Bogu vdanega življenja ji je Bog velike reči storil, m srečno jo imenujejo vsi, od roda do roda. — Kako čudne reči bomo videli sodnji dan, dan vstajenja! Videli bomo svetnike, ki niso nikdar v svojem življenju, vsaj pred svetom ne, storili kaj imenitnega, temuč so tako skrito živeli, da še njih imena svetu niso bila znana. Marsikatera uboga ženica, marsikateri pobožni delavec, kateri je bil na svetu neznan, vbog in zaničevan, bo tisti dan visoko povzdignjen, med tem ko bodo marsikateri bogatini, modrijani in velikaši zdihovali: Mi neumni smo imeli njih življenje za nespamet, in njih konec za nečast! Glej kako so zdaj šteti med otroke božje, in njih del je med svetniki. — Marsikatera pobožna dekla, ki v stanu milosti božje in iz ljubezni do Boga zvesto izpolnuje vse svoje dolžnosti, daruje vse težave svojega stanu Jezusu, si zasluži v eni uri več za nebesa, kakor učenjaki, ki pri svojih delih nimajo druzega namena, kakor Čast in veljavo pred svetom. — Vse to dobro ve peklenski duh, in ker nam njegova srdita nevoščljivost ne privošči sv. nebes, si prizadeva pri naših delih ostrupiti dobri namen, in nas tako pripraviti ob večno plačilo za naše križe in težave, za naše nadloge in britkosti. — Jezus je rekel svojim apostolom: Sprejmite svetega duha; hudič pa kliče: sprejmite mojega duha, duha prevzetnosti,
duha napuha, duha nečimurnosti. In te pregrehe kraljujejo današnje dni. Kakor toča poljske pridelke pokonča, tako pokončuje tudi prevzetnost, napuh in nečimurnost čednosti in dobra dela današnjih kristjanov. O ponižnost, poštenost, nedolžnost srca, kam ste zginile?
Kjer pa ni prevzetnosti, se pa le prepogosto nahaja sebičnost. O koliko trpijo in se trudijo ljudje! pa zakaj ? ali morda za nebesa? O ne, samo zavoljo časnega plačila, zavoljo časnega dobička, na Boga se še ne spominjajo, pri delu in trudu nimajo nobenega dobrega, svetega namena. — Že prerok Izaija primerja take ljudi pajku, kateri izvleče vse iz svojih črev, da potem naredi in sprede pajčevino, in kaj ima za plačilo? — kako slabo muho. — Takim pajkom so enaki tisti, kateri brez višjega, svetega namena le zavoljo časnega dobička delajo in se trudijo; svoje srce takorekoč izpredejo, pokončujejo svoje dušne in telesne moči, cele noči prečujejo, darujejo sladko spanje in ljubo zdravje, pa ne — da bi storili Bogu dopadljivo delo, na to še ne mislijo, temuč da bi vjeli nekoliko slabih muh, za nekaj goldinarjev, da še celo za kake požirke vina. — Zato jim bo pa tudi enkrat Gospod rekel: Poberite se, jaz vas ne poznam, prejeli ste že svoje plačilo; pri svojih delih in opravilih niste nikdar imeli dobrega, svetega namena; pozabili ste na mene, delali ste, kakor da bi ne bilo ne Boga, ne nebes, ne pekla, mislili ste le na svet in na časno; zdaj se pa tudi jaz vas ne spominjam; torej: proč od mene, ne poznam vas! — O kristjani! kako žalosten je stan take duše! Tukaj na zemlji nima druzega, kakor trud, delo, težave, nadloge, skrbi :n križe; pa tudi tamkaj nima nič upati, tudi tamkaj bo mogla večno zdihovati: Vso noč, vse življenje smo delali, in nismo nič vjeli, nobenega plačila ne prejmemo!
Kristjani! poslušajmo opominjevanje sv. apostola Petra, ki nam vsem kliče: Bratje, prizadevajte si bolj in bolj, da po dobrih delih ugotovite svoj poklic in svoje isvoljenje. Ohranimo zvesto zaklad sv. vere v svojem srcu. Ako je vera izgubljena, je vse izgubljeno, zakaj brez vere je nemogoče Bogu dopasti. Bojmo se sicer vsacega greha, zlasti pa smrtnega greha, ki nas oropa posvečujoče milosti božje, in nas pripravi ob vse zasluženje dobrih del. Posvečujmo svoja dela in opravila, svoje skrbi in trpljenje z dobrim namenom, storimo in trpimo vse iz ljubezni do Boga; kolikanj bolj vse iz ljubezni do Njega storimo, kolikor večkrat

čez dan obujamo dobri namen, toliko bolj čista in popolna bodo naša dela, in toliko večje plačilo bomo prejeli v nebesih. Sveta Magdalena Paciška pravi: Ne dvomim in za gotovo sem prepričana, da gre duša, ki je vse svoje dela na zemlji opravljala iz ljubezni do Boga, naravnost v nebesa, da vic še celo ne vidi. — Naj nas torej te besede spodbadajo; recimo večkrat čez dan: Moj Bog! vse iz ljubezni do tebe! Jezus, Marija, Jožef! vam izročim svoje srce, svojo dušo, svoje telo! Potem, ljubi moji! potem bomo pa tudi mi, kakor sv. Peter v današnjem sv. evangeliju, veliko veliko vjeli — in sicer za večno, nebeško življenje! Amen.
f P. Fr. Kopitar.
2. Praznik presv. krvi Kristusove.
Vi veste, da niste rešeni z zlatom iu srebrom . . ., ampak z dragoceno krvijo Kristusovo kot nedolžnega in neomade-ževanega Jagnjeta. I. Petr. 1, 19.
Pokojni papež Pij IX. je zapovedal prvo nedeljo mesca julija obhajati praznik presvete krvi Kristusove, kateri gre največje češčenje in naša molitev. Zakaj ta kri Kristusova ni navadna kri človekova, ampak je kri našega Boga in Zveličarja, kri edinorojenega in včlovečenega Sina božjega, cena našega odrešenja. Zategadelj piše sv. Peter: »Vi veste ... Ta presv. kri božja teče sleherni dan po skrivnostnem načinu pri daritvah sv. maše in od tod v sv. zakramente v odpuščenje naših grehov in naše posvečenje. To presv. kri Kristusovo prejemamo ob enem z najsv. telesom Kristusovim v sv. obhajilu. Iz te presv. Jezusove krvi nam dohajajo vse milosti, ki nam jih dodeljuje Bog v dosego večnega zveličanja. Kakor je nekdaj morivni angel v Egiptu pri hišah Izraelcev memo šel, kateri so imeli podboje svojdi durij zaznamovane z jagnjetovo krvijo, tako je Bog nam milostiv zavoljo krvi svojega sina, ker ta kri, pravi sv. apostol Pavel Hebrejcem (12. 24.), ne vpije, kakor kri Abeljnova, na maščevanje proti nebesom, ampak kliče na nas milost in usmiljenje. Zategadelj premišljujmo danes prvo nedeljo mesca julija, kako nam Jezus kaže svojo neskončno ljubezen do nas s sedmerim prelivanjem svoje rešnje krvi.
Prvo prelivanje krvi Kristusove se je zgodilo pri obrezovanju; zakaj ko je bilo 8 dnij dopolnjenih, je bil otrok obrezan, pravi sv. Lukež (2, 21.). To judovsko obrezovanje je bilo znamenje
zaveze, katero je Bog stoiil z izraelskim ljudstvom, in kateri postavi se je hotel tudi Jezus podvreči iz pokorščine do nebeškega •Očeta. Ob enem je že takoj pri svojem prihodu na svet hotel Jezus dati na znanje, da bo na večer svojega življenja s prelivanjem svoje krvi dopolnil delo svojega odrešenja.
»Rdeča jutranja zarija«, pravi sv. Ludovik Granaški, »je pome-njala večerni krvayi dež, ki se bo razlil iz njegovih žilj po vsem svetu.«
To prvo prelivanje Jezusove krvi nam bodi v svarjanje, da mu iz ljubezni do njega prinesemo v dar že svoja otročja leta, kakor je on iz ljubezni do nas že otrok svojo kri prelil za nas. Krščanskim starišem pa bodi največa skrb, da že v otročjih letih vzgojujete svoje otroke v strahu božjem, rekoč jim: »Glejte, ljubi otročiči! kako je Zveličar že kot majhen otrok za vas svojo presv. kri prelil. O ljubite ga in varujte se, da ga nikoli ne razžalite z nobenim grehom!«
Drugič je Jezus svojo kri prelival v molitvi pred svojim trpljenjem na Oljski gori. Njegov pot, pravi sv. Lukež (22, 44 ), je bil kakor kaplje krvi, ki je na zemljo tekla. To prelivanje krvi na Oljski gori je bilo za Jezusa najhujša bolečina. Kedar kak umirajoč leži v smrtnem boju, pokažejo se mu na čelu kaplje potu; a te kaplje vendar niso krvave, ampak vodene; Jezusove nasproti niso bile vodene, ampak krvave. Oh, kdo bi mogel izmeriti bolečino njegove duše? Kdo umeti njegovo smrtno borenje? Zares, ko bi njegova božja natora človeške ne premagala in ne okrepčala, moral bi se bil mrtev zgruditi pod silo notranjih bolečin. To silo notranjih bolečin so mu prizadeli grehi vsega sveta, ki so v tistem trenutku živo stali pred njegovimi očmi. Ta Jezusov krvavi pot in njegove notranje bolečine na Oljski gori naj si torej sleherni grešnik, vzlasti v priložnosti v greh, živo postavlja pred svoje oči in reče sam sebi: Kako bi mogel svojega Boga in Zveličarja s kakim grehom razžaliti, ki je tudi zaradi mojih grehov iz ljubezni do mene na Oljski gori na duši pretrpel tolike bolečine, da mu je krvav pot padal na zemljo! Se posebno pa naj si umirajoči na smrtni postelji z mrzlim potom na čelu zmislijo na dušne bolečine Kristusove na Oljski gori, in ga prosijo zaradi njegovega krvavega potu odpuščenja storjenih grehov, pomoči in tolažbe ob smrtni uri in milostne sodbe božje
Tretje prelivanje krvi Jezusove se je godilo pri bičanju na dvorišču Pilatove hiše. To bičanje se pa pri Jezusu ni godilo
po judovski, ampak po rimski šegi. Po judovski postavi nihče ni smel več kakor 40 palic prejeti, rimsko bičanje pa je bilo eno najgrozovitnejših kaznij, ki je koga mogla zadeti. Bila je tako strašna, da jih je veliko pod njo izdihnilo svojo dušo. Nek zgodovinar one dobe piše o tej kazni: »Vsi pričujoči so strmeli, ko so videli bičane, kako so bili do žilj in kit vsi razmesarjeni, tako da so bili telesni udje vsi goli in so se večidelj videla celo čreva.« Tako neznansko razmesarjeno podobo je torej moral imeti Kristus, da se je še celo poganski brezčutni oblastnik Pilat, videč ga vsega v ranah, progah in buljah, nad njim zavzel in ga ljudstvu predstavil z besedami: Poglejte človeka! misleč, da se jim bode vendar smild, in ga bodo izpustili, ker bode moral itak za temi ranami umreti Koliko je moral torej pač Kristus pri tem bičanju pretrpeti, koliko krvi preliti! — V neki prikazni pa je Jezus sv. Brigiti razodel, da tega bičanja niso le judje in pagani storili, ampak ga bičajo še vedno vsi tisti, ki zaničujejo njegovo ljubezen. To pa so posebno tisti kristijani, ki vržejo od sebe ves strah božji in vso sramežljivost in strežejo svojemu mesenemu poželjenju. Zato nam velja svarjenje sv. Pavla, ki pravi: Ne dajte več grehu gospodovati v svojem umrljivem telesu, da bi bili pod pokorščino njegove pože-Ijivosti, temuč morite in krotite veliko več svoje ude. (Rimlj. 6, 11. Kol. 3, 5.)
. Glavi Jezusovi so pri bičanju še prizanesli; a tudi ta je morala zasramovana in z ranami obdana biti. Zategadelj si spomnijo beriči in vojščaki, da mu krono splet d iz dolgega bodečega trnja, mu jo na glavo posade in s trstom po njej bijejo, da se mu trnje kar najglobokejše v glavo zadere in tako še iz glave od vseh strani kri kar s curkoma vre, da so obrvi in cči vse zalite s krvijo, ko sreča svojo mater. Ta trnjeva krona Jezusova nam je vsem v svarjenje, da naj iz glave izbijamo vse neči-murne, prevzetne in napuhnjene misli in bomo iz srca ponižni; zakaj če se je Jezus Sin božji tako daleč ponižal, da je hotel zasramovan in s trnjem kronan biti, gotovo se potem nečimurnost. prevzetnost in napihovanje za nas ne spodobi, ki smo revni črvički zemlje, prah in pepel!
Petič je Kristus svojo kri prelival, ko je s težkim križem obložen in ves oslabljen opotekal se napoti iz Jeruzalema proti Kalvariji; zakaj takrat so zaničevalni škrlatni plašč zopet raz njega potegnili in ga v njegovo navadno obleko oblekli, in so s tem ponovili na njem vse rane bičanja. Vrhu tega je gredoč često-
krat pod križem padal,	in	se tako v	obraz,	v roke in noge	ves
pobil, vojaki pa in beriči	so	ga s silo	naprej	vlekli, tepli in	suvali. Ta kri, katero je Jezus	s težkim	križem	obložen prelival	na
poti proti Kalvariji, kaže	pa	tudi nam	tisto pot, po kateri moramo
hoditi, če hočemo kedaj dospeti v zveličanje, in ta pot ni nobena druga, ne za grešnika, da se spokori in za svoje grehe božji pravičnosti zadosti, ne za pravičnega, da od poti pravičnosti ne zaide, kakor pot križa in nadlog in trpljenja. Zategadelj nam Jezus vsem brez razločka kliče: Ako hoče kdo za menoj priti, zataji naj sam sebe, zadene svoj kriz in hodi za menoj; (Mat. 16, 24.) ter le, ako bomo ž njim trpeli, bomo tudi z njim poveličani. (Rimlj. 8, 17.)
Ko je prišel Kristus s težkim križem vrh gore Kalvarije,, bil je na križ pribit, in tu je šestič za nas prelival svojo kri. In kako strašne in neizrekljive so bile te bolečine! Najprej ga slečejo, in pri tem mu zopet raztrgajo vse stare rane po životu, ker gol mora umreti na križu. Potem ga razpno na križ, mu žeblje, dolge kakor za brano, zabijejo skozi roke in noge, pretrgavsi mu vse kite in žile, in ko ga po koncu postavijo, mu peza života še poveča vse te rane na rokah in nrgah, in s curkoma teče njegova rešnja kri na zemljo. Oh, kako strašne nezapopadljive bolečine za božjega Zveličarja! Ni čuda, da britko toži po proroku: 0 vi vsi, ki greste memo poti, stojte in poglejte, če je bolečina, ka-koršna je bolečina moja. (Žal. 1, 12.) »Ni mi treba nobenega dokazovanja več, pravi sv. Bernard, da spoznam, kolika hudobija je greh. Iz velikosti zdravila vidim velikost svoje rane; in ker je zdravilo tolikanj dragoceno, jasno razvidim, kako nevarna in teška je moja bolezen.« O kdo ne bi greha sovražil ? Kdo ne bi pred njim bežal, zaradi katerega je moral Sin božji take neizrekljive bolečine trpeti in preliti iz vseh svojih žilj svojo kri!
A Zveličarju ni bilo se dovolj, da je za nas prelil svojo kri iz vseh žilj; tudi svojo srčno kri je hotel za nas dati do zadnje kaplje. To pa se je zgodilo sedmič, ko je eden vojščakov njegovo stran prebodel s sulico, in je zadnja njegova srčna kri z vodo nam^šana odtekla. Ljubi moji! Kje je prijatelj, kateri bi za svojega prijatelja, brat, kateri bi za svojega brata, pa kaj pravim ? kje je mati, katera bi za svojega srčno ljubljenega otroka svojo srčno kri hotela dati do zadnje kaplje? In glejte! to je storil naš Bog in Zveličar Jezus Kristus za nas uboge grešnike, in nam s tem pokazal, da veče ljubezni nima nihče, kakor ta, ki da živ-

ljenje, ki da srčno svojo kri za svoje brate. O prav pravi sv. apostol Pavel, da naj bode proklet, kdor ne ljubi gospoda našega Jezusa Kristusa. Sedemkrat je Jezus Kristus za nas prelival svojo Rešnjo kri, in ta je shranjena v sv. zakramentih v naše posvečenje in zveličanje. Sedemkrat je prelival Jezus Kristus svojo kri, in to sedemkratno prelivanje Jezusove krvi nas spominja na tri božje in štiri poglavitne krščanske čednosti. Če živimo v teh čednostih, kažemo, da mu njegovo neskončno ljubezen povračujemo z ljubeznijo, zakaj, kdor moje zapovedi ima in jih izpolnuje, tisti je, kateri me ljubi, pravi on sam. (Jan. 14, 21.)
Častimo torej Jezusovo rešnjo kri tako, da iz ljubezni do njega izpolnujemo njegove zapovedi, da se bomo tudi veselili sadu njegovega odrešenja v nebesih vekomaj! Amen. M. Torkar.
Peta nedelja po binkoštih.
Krotkost.
Vsak, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe.	Mat. 6, 22.
Za izveličanje še ni dovolj, da so le naša vnanja dela uravnana po božjih zapovedih, ampak dobro mora biti naše srce. Naše misli, želje, naši nameni morajo biti Bogu dopadljivi — to je glavna reč. Bog gleda najprvo na srce. Zato pravi on v sv. pismu: Sin, hči —daj mi svoje sreč! — Toda farizeji, kakor nam priča današnji sv. evangelij, so ravnali drugače. Oni so se varovali samo vnanjih pregreh, ne pa tudi notranjih. Njih srce je bilo hudobno. Zato pravi Jezus učencem: Resnično vam povem, ako ne bo obilnejša vaša pravica, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Farizeji so mej drugim trdili, da je človek že pravičen, Če le nobenega ne ubije, jezo do njega pa sme imeti v srcu. Toda Gospod Izveličar pravi, da je tudi jeza samo v srcu velika hudobija pred Bogom. Resna dolžnost vsacega kristijana je torej: jezo v sebi krotiti in proti drugim biti krotak in prizanesljiv. — Rad bi vam danes nekoliko spregovoril o ljubi čednosti, ki se imenuje krotkost. — On je najlepša čednost Jezusovega presv. Srca, zato si jo hočemo tudi mi ogledati.
Koga pa imenujemo krotkega, pohlevnega ? Krotkega imenujemo onega kristijana, ki kroti v sebi jezo, ter se tako premaguje, da kaj hudega ne govori in ne stori, ampak je proti vsem prijazen in ljubeznjiv. Krotak človek tudi razžalnikom iz srca odpusti in se iz same jeze nad njimi ne maščuje. Tudi krotak človek lahko drugim zapoveduje; tudi on hoče imeti vse v lepem redu, toda on zahteva to z lepo, mirno besedo, brez srditosti. Ge kdo z obrekovanjem dela nečast njegovemu dobremu imenu, se sicer za svoje dobro ime potegne, toda mirno. Zato krotkega človega vse ljubi.
Krotkost je ljuba Bogu. Zato pravi sv. pismo: Bogu je všeč vera in krotkost (in tacega z zakladi napolnuje). (Sirah. 1, 35.) Krotkim bo Gospod dal svojo milost, pravi na drugem kraju sveto pismo. (Preg. 3, 34.)
Pohleven kristijan pa dobi in vživa že tu na zemlji mir in veselje v svojem srcu. Učite se od mene, pravi Kristus, in našli bote mir svojim dušam. (Mat. 11,29.) In kako pravi Gospod Izve-ličar v osmerih blagrih? Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo božjo posedli. (Mat. 5, 4.) Iz teh besed spoznate lahko korist te čednosti. Vsakemu stanu je kaka posebna čednost potrebna in lastna. Tako n. pr. 'zakonskim zvestoba in mejsebojna ljubezen; starišem in predstojnikom je potrebna Čuječnost; otrokom in podložnim pokorščina itd., toda krotkost je potrebna vsakemu stanu in vsakemu človeku: Kralju in kmetu, gospodarjem in poslom; starišem in otrokom — vsem je krotkost potrebna; kjer ona kraljuje, tam je mir; kjer pa nje ni, tam je nerodnost, prepir in kreg. Zato nam priporoča sv. pismo: Človek, ohrani svojo dušo v krotkosti! (Prid. 1. 35.) Le krotak človek lahko vse prav prevdari; jeza pa človeka preslepi, da preveč pove ali pa celo kaj tacega stori, kar potem obžaluje. Koliko pobojev in pretepov se zgodi vsled jeze! Ko bi pa ljudje znali bolj krotki biti, bi jih pa ne prišlo toliko v ječo. Če bi bila krotkost bolj razširjena mej ljudmi, bile bi ječe skoro prazne.
Ta čednost pa stori kristijana tudi Kristusu Gospodu najbolj podobnega, t. j. krotak človek je podoben krotkemu Jezusu. In on je bil gotovo krotak. Zato ga imenuje sv. pismo »krotkega kralja« — dalje »jagnje«, katero ni odprlo svojih ust, ko so je križali. In Jezus sam pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in is srca ponižen! — Bil je krotak, zato so ljudje kar trumoma hiteli za njim; tako so ga ljubili radi njegove ljubeznjivosti.

Svojo krotkost je kazal ne samo v besedah, ampak tudi v dejanju. Okrog sebe je imel slabe, neokretne in maloverne učence, ki večkrat niso mogli umeti najložih rečij; eno stvar jim je moral večkrat povedati; videli so brez števila čudežev, pa je bila vendar njih vera še pomankljiva in slaba, da se je Gospod sam nad njimi pritoževal, rekoč: Toliko časa sem še pri vas, pa me še ne limete] koliko časa bom imel še z vami potrpljenje F — In vendar je vse slabosti svojih apostolov prenašal brez vse togote — z ljubeznijo. Bil je krotak z njimi.
Očitno grešnico je sicer radi njene pregrehe ostro posvaril, jo opominjal k pokori in jej zažugal tudi kazen, ako se ne Bpre obrne, toda vse to je storil ne z jezo, temveč z neko krotko resnobo. — Vse drugače ravnajo marsikateri stariši ali gospodarji, kadar svare prestopke svojih otrok ali poslov. Svareč jih se oni z vso silo jeze, rote in kolnejo nad njimi, ter jih s takim ravnanjem se bolj pohujšajo, kakor pa poboljšajo. Mislijo, da svarjenje nič ne izda, če ne rote in kolnejo. Taki bi morali poslušati nauk sv. Pavla, ki pravi: Ljubi bratje! ako se kdo izmej vas prenagli v grehu in greši, poučite in posvarite ga v duhu krotkosti, da ne bole Uidi vi skušani. Sv. apostol hoče reči: Vi ste sicer dolžni posvariti prestopke svojih podložnikov, toda vaše svarjenje bo malo ali celo nič izdalo, če se bote svarili z rotenjem in kletvijo; in sveti Jakob pravi: Ni mogoče, da bi iz jeze kaj dobrega prišlo.
In ako se hočemo o Jezusovi krotkosti še bolj prepričati, tedaj poglejmo na goro Kalvarijo — na sv. križevi pot. Kako ga tu bijejo, suvajo, vlačijo po trdih kamnih — in vendar ni nobene nevolje slišati iz njegovih ust — on trpi in molči. V vsem popisovanju njegovega trpljenja se ne sliši, da bi se bil maščeval, jezil, rotil in preklinjal, temveč sv. Peter pravi: On, ko je bil pr e-klinjan, ni klel; ko je trpel, ni pretil, temveč se je udal temu, ki ga je krvično sodil. (I. Peter. 2, 23.) — Koliko je pa kristijanov, ki nobene bridke besede ne morejo prenesti.
V krotkosti so Jezusa posnemali tudi svetniki. Znano vam je, da je kralja Davida preganjal njegov sin Absalom. Ko je moral David pred njim bežati, pride nekdo iz Savlove rodovine, Semej po imenu, in se predrzne Davida zaničevati in kleti in celo kamenje vanj lučati. In kaj stori David? Se-li razsrdi nad njim; ali ga zmerja, kolne ter ukaže, naj ga umore? O nikakor ne! Davidovi zvesti služabniki so res hoteli Semeja pri tej priči umoriti, toda David jim tega ne pusti in jim reče: »Pustite ga
kleti; morda se bo Gospod ozrl na mojo nadlogo, in bo meni zato današnjo kletev dobro povrnil.« (II Kralj. 16, 11. 22.) Občudujmo tu Davidovo krotkost in ne hudujmo se za vsako malo reč, če nam kdo nasprotuje, kaj po volji ne stori ali nas celo zaničuje! — Ali poglejmo pobožnega Joba! Ob vse je prišel po pripuščenju božjem. Na zadnje je pa izgubil še zdravje ter moral na gnoju sedeti in psi so lizali njegove rane. Ali se mar jezi? Ne! temveč poln krotkosti govori: »Gospod je dal, Gospod je vzel. Kakor se je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo; ime Gospodovo bodi Češčeno!« Slednjič pride še njegova žena ter ga začne zmerjati rekoč: »Ali še ostaneš v svoji preprostosti?« (Ali res misliš, da ti zaupanje v Boga kaj pomaga?) »Le hvali Boga, pa umri!« Kaj pa on? Pohlevno ji odgovori: »Kakor nespametna ženska ti govoriš? Ako imamo dobro iz roke božje, zakaj bi ne prejeli tudi hudega ?« In ni je rekel ne ene grešne besede. — In tudi dandanes se pogosto zgodi, da žena kaj žalega reče možu, ali pa mož ženi ... in kako zavre potem kri v srcu moža ali žene — in če nista še vajena krotkosti, se bosta do dobrega skregala.
Prelep zgled krotkosti nam je nadalje sv. Frančišek Šaleški. V mladih letih je bil zelo nagle jeze. Videl je pa, da ne bo dobro ne zanj ne za druge, če bo jeza ž njim rasla. Jel se je premagovati in je nazadnje postal najkrotkejši svetnik in je ravno s svojo krotkostjo spreobrnil okrog 70.000 krivovercev. — V poznejših letih kot škof je bil o neki priliki zelo razžaljen, pa kar nič se ni jezil. Nekdo mu to zameri in očita, zakaj tako mirno posluša obrekovalca in preklinjevalca. Frančišek pa odgovori: »Že 20 let se vadim v krotkosti, zakaj bi zdaj naenkrat opustil to navado? Je-li vredno, da bi naenkrat zgubil zasluge, ki sem si jih, ako Bog da, do zdaj nabiral? Nekoč sreča enega svojih najbolj zakletih nasprotnikov, prijazno mu poda roko ter reče: »Vem, da me sovražite; jaz pa vas ne — ko bi mi tudi eno oko izdrli, vas bom z drugim prijazno pogledal.« Sv. Frančiška Santalska pravi: »Nobeno človeško srce ni bilo še tako krotko, ljubeznjivo, dobro in prijazno, kakor sv. Frančiška Šaleškega.« Ko ga je sv. Vincencij Pavlanski prvikrat videl, je mislil, da gleda v njegovem prijaznem vedenju, v veselih pogovorih podobo Gospoda Jezusa samega! — Kdor je torej močni jezi udan, priporoča naj se zlasti sv. Frančišku za pravo krotkost.
Vendar pa krotkost zopet ne sme biti prevelika, da bi si kdo n. pr. ne upal prav nikoli izpregovoriti nobene ostre in resne besede — tudi takrat ne, kadar je to njegova dolžnost. To bi bila napačna krotkost, to bi bila bojazljivost. Če bi se stariši, gospo-

darji, dušni pastirji ne upali posvariti svojih podložnih zarad velikih napak in pregreh in bi molčali k temu — to bi bila napačna krotkost, kaznjiva pred Bogom. Heli je vedel za hudobije svejih dveh sinov, pa jih ni posvaril, zato ga je Bog kaznoval. — Kedar pa koga ostro posvarimo, pa ne smemo imeti nikake jeze do bližnjega, temveč samo do njegove napake!
Da se vadimo v krotkosti, predragi, zato imamo vsi dovolj prilike. Večkrat imamo opraviti z ljudmi, ki so sitni, svojeglavni, nevkretni, jezični, togotni, zamerljivi, nevedni, katerim se človek nikoli prav ne prestopi, prav ne govori, sploh nobenega dela prav ne stori. Ker med takimi ljudmi večkrat živiš, moraš biti krotak, prizanesljiv, če ne bi moral ali vedno žalosten biti, ali se pa kregati — in biti v vednem prepiru. Ko bi med angeli, ali popolnoma dobrimi ljudmi živeli, bi nam krotkost ne bila potrebna, ker bi nas nihče ne žalil. Toda neskočno modri Bog je drugače uravnal, da nam je dal priliko za nebesa kaj zaslužiti. Sicer moramo pa tudi pomisliti, da imamo tudi mi svoje slabosti, katere naš bližnji težko prenaša. Drug z drugim moramo potrpeti. Zlasti naj nas pa k temu izpodbujajo lepi sadovi krotkega obnašanja. Srečne so tiste družine, hiše in vasi, kjer kraljuje krotkost! Nebesa imajo že na zemlji! Amen.	— k.
Šesta nedelja po binkoštih.
I. Sv. maša.
In je vzel sedem kruhov, in je zahvalil, ter razlomil in dal svojim učencem, da bi pred njo položili. Mark. 7, 6.
Velik čudež je storil Jezus, kakor nam pripoveduje današnji evangelij, s sedmimi kruhi, ker je ž njimi nasitil 4000 ljudi. Ta čudež pa je bil predpodoba veliko večjega čudeža, ki ga je Jezus storil pri zadnji večerji, ko je spremenil kruh v svoje najsvetejše telo in ga dal apostolom zavžiti. Z nebeškim kruhom zakramenta sv. Rešnjega Telesa je nasilil Jezus ne samo 4000, ampak milijone in milijone kristijanov, in še dandanes se ta nebeška jed vsak dan, vsako uro deli tistim, ki imajo hrepenenje po njej. Da bi pa te čudovite jedi nikoli ne zmanjkalo, je dal Jezus pri zadnji večerji z besedami: To delajte v moj spomin, svojim apostolom in njih
naslednikom, škofom in mašnikom oblast, to jed pripravljati, in kruh in vino spreminjati v njegovo telo in kri. Kakor vsi veste, se to zgodi pri sv. maši, ki je največji zaklad nase katoliške vere. Cerkvena zapoved pravi, da mora biti vsak kristijan ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sv. maši. Kristijani izpolnjujejo to zapoved in hodijo k maši, toda dosti jih je pa tudi, katerim sv. maša ne prinaša prave koristi, ker niso pri nji prav navzoči. Dobro bo tedaj, dragi kristijani, če vam danes kaj povem o sv. maši. In sicer vam bom v prvem delu današnje pridige povedal, kaj je sv. maša, in v drugem, kako moramo biti pri sv. maši.
I.	Kaj je sv. maša? Sv. maša je vedna daritev nove zaveze, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu pod podobama kruha in vina. Ravno tista daritev je pri sv. maši, kakor je bila na sv. križu; pri sv. maši se Jezus daruje nebeškemu Očetu za naše grehe, kakor se je daroval na sv. križu. Razloček je samo v načinu darovanja; na sv. križu je namreč Jezus svojo kri prelil, pri sv. maši pa je ne preliva, tam je bila krvava daritev, tukaj je pa nekrvava.
Da je sv. maša ravno tista daritev, kakor na sv. križu, to vam bom zdaj še bolj jasno razložil. — Jezus je prišel iz nebes na zemljo, da bi nas odrešil greha in večnega pogubljenja in nas pripeljal v nebesa. On je vzel nase podobo človeka, da bi lahko za nas trpel in umrl. On je vzel nase, kakor pravi sv. apostol Pavel, podobo hlapca, in je bil svojemu Očetu pokoren do smrti, do smrti na križu. On je vzel nase celo podobo grešnika, vzel je naše grehe, da bi nas od njih odrešil.
Do svojega 30. leta je potem živel v ponižnosti in pokorščini v hišici v Nazaretu. Ko je pa bil star 30 let, dal se je krstiti v reki Jordanu od Janeza Krstnika; in potem je 3 leta hodil okoli po domači deželi in je oznanoval svoj sv. nauk in pripovedoval, da je prišel, da bi vse ljudi zveličal in pripeljal k Bogu. Učil je, kako moramo svojega nebeškega Očeta častiti in ljubiti s tem, da izpolnjujemo njegove zapovedi, in svoj nauk je potrjeval s čudeži. Grešnike, tudi največje, je sprejemal z veliko ljubeznijo in krotkostjo, in jih vodil nazaj na pravo pot. — Zaradi tega so ga pa začeli sovražiti farizeji, preganjali so ga in nazadnje so ga sklenili umoriti. Jezus jim je pa hudo povračeval z dobrim, vedno jih je skušal izpreobrniti, pa se niso dali. Tako so mu povrnili
32

njegovo ljubezen, da so ga ujeli, zasramovali, bičali in umorili na križu. Jezus pa je vse potrpežljivo prenašal, iz pokorščine do svojega nebeškega Očeta, in iz ljubezni do nas ljudi, prelil je svojo kri in dal svoje življenje na sv. križu.
Vse je rad pretrpel naš Zveličar, celo umrl je iz ljubezni do nas, da bi se tudi ljudje do konca sveta večkrat spominjali njegove ljubezni in britke smrti na sv. križu. Da bi se pa to tem ložje zgodilo, postavil je spomin svoje ljubezni, svoje krvave daritve na križu, postavil je daritev sv. maše. — Na večer pred svojim trpljenjem je sedel Jezus pri zadnji večerji s svojimi apostoli, kakor dober oče s svojimi otroci. Jemal je od njih slovo; še enkrat jim je dal najlepše nauke, in ker so bili žalostni, tolažil jih je in jim je rekel, da bo zdaj sicer umrl, da bo pa po svoji smrti šel v nebesa in jim bo pripravil stanovanje pri nebeškem Očetu. In da bi ga nikdar ne pozabili, kaj je storil ? Vzel je kruh v svoje presv. roke, je zahvalil nebeškega Očeta, pogledal v nebo, je kruh posvetil, ga razlomil in dal svojim učencem, rekoč: Vzemite in jejte, to je namreč moje telo, katero bo za vas v smrt dano! In ravno tako je vzel kelih z vinom, ga je blagoslovil, dal svojim učencem in jim rekel: Vzemite in pijte iz njega vsi■ To namreč je moja kri, kri nove zaveze, katera bo za vas in za njih veliko prelita v odpuščanje grehov. In potem je pristavil še nad vse imenitne besede: To delajte v moj spomin! v spomin moje smrti, moje daritve na križu.
In tako je Jezus postavil daritev sv. maše, kot vedni spomin svoje smrti in svoje krvave daritve na sv. križu. Njegovi učenci so to delali, in mašniki še dandanes to delajo v njegov spomin, ker pri sv. maši izgovarjajo ravno tiste sv. besede Jezusove nad kruhom in vinom, in ga tako spremene v pravo telo in pravo kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. — Pri sv. maši se Jezus sam po mašniku daruje svojemu nebeškemu Očetp; daruje se mu, kakor se mu je daroval na sv. križu. In zaradi tega je sv. maša ravno tista daritev, kakor na sv. križu. Če to prav umete, dragi kristijani, in dobro pomislite, potem boste sami spoznali, kako morate biti pri sv. maši. Toda to vam pa hočem v drugem delu bolj natanko pokazati.
II.	Marsikak dober in pobožen kristijan pravi včasih: Ko bi le vedel, kako moram biti pri sv. maši. — Skušal vam bom to razložiti, ali prav za prav pa nam pove to že Jezus sam z besedami: To delajte v moj spomin. Mislite pri vsaki sv. maši z živo vero
na Jezusovo smrt na križu, na daritev Jezusovo, potem se boste gotovo tudi sami z Jezusom Bogu darovali. In na ta način ste najbolje pri sv. maši, na ta način se združite z mašnikom, da, z Jezusom samim. Jezus sam vam pravi: To delajte v moj spomin; spominjajte se pri sv. maši njegove krvave daritve, njegove smrti na sv. križu. Mislite si, kakor bi bili navzoči na gori Kalvariji, da bi stali pod križem Kristusovim in vse videli, kar se godi. Mislite si, v tistem trenutku, ko ste pri sv. maši, bi Zveličarja na križ pribili, križ povzdignili in on visi na križu med zemljo in nebom, trpi in umrje, umrje za zveličanje sveta, iz ljubezni do ljudi, iz ljubezni do mene. — lo delajte v moj spomin!
Toda, dragi kristijani, ali pa tudi res tako delate, ali mislite pri sv. masi na Jezusovo smrt in na njegovo daritev? Nočem danes o tem govoriti, kako hodijo nekateri v cerkev le iz navade, morda celo iz nečimurnosti ali slabega namena. Nebom vam danes pravil, kako se nekateri med sv. mašo grdo in nespodobno obnašajo, kako se smejejo, pomenkujejo, lahkomišljeno ali celo iz slabega namena okoli sebe gledajo in s takim obnašanjem, kakor pravi sv. apostol Pavel, celo med sv. mašo, takrat ko se ponavlja Jezusova krvava daritev na sv. križu, Jezusa vnovič križajo. Za danes le toliko rečem, da dostikrat tudi dobri in pobožni kristijani niso pobožno pri sv. maši.
Če bi kakega takega kristijana vprašal: Kaj pa delaš pri sv. maši, bi mi odgovoril: Molim! Prav! Toda kakor veste, moliti se pa pravi: svojega duha k Bogu povzdigovati. Ali pa delaš to? Ali povzdiguješ svoje misli med sv. mašo k Bogu, k Jezusu? Ali se spominjaš na njegovo smrt, in na njegovo krvavo daritev na sv. križu, kajti to je poglavitna stvar pri sv. maši, ker je Jezus sam rekel: To delajte v moj spomin. In če do zdaj tega niste storili, dragi kristijani, pa delajte to v prihodnjič; mislite pri vsaki sv. maši na Jezusovo trpljenje in na njegovo smrt. In če sami ne morete dobro misliti na njegovo smrt, pa vzemite v roke mašno knjižico in s pomočjo knjižice to storite. Ce pa ne znate brati, pa molite pri sv. maši žalostni del sv. rožnega venca. Ta del, posebno zadnja skrivnost: Ki je za nas križan bil, je najbolj primeren daritvi sv. maše, in zato ga med sv. mašo prav pobožno molite, kajti pri tem se boste najložje in najlepše spominjali Jezusovega trpljenja in njegove smrti.
Če se boste pa med sv. mašo prav živo spominjali Jezusove krvave daritve na sv. križu, petem se boste gotovo tudi vi sami
32»

z Jezusom Bogu darovali. — Kaj pa se pravi to, Bogu se darovati? Bogu se darovati, se ne pravi nič drugega, kakor trdno skleniti, se poboljšati in tako živeti, da bo Bog imel dopadajenje nad nami. Bogu namreč ne moremo nič slabega dati, nad slabim darom on ne more imeti veselja. Ne, če se hočemo Bogu darovati, moramo najprej greh zapustiti, če se hočemo z Jezusom darovati, moramo se odpovedati svetu in moramo le njega ljubiti, ki je iz ljubezni do nas umrl, iz celega srca ga ljubiti, rajši umreti, kakor ga s kakim grehom razžaliti. — In tako naj se vsak daruje pri sv. maši svojemu Bogu. Kdor ima smrtne grehe na svoji duši, ta se Bogu daruje, če svoje grehe iz ljubezni do Boga obžaluje in trdno sklene, ne le se jih spovedati, ampak jih tudi zapustiti in se v resnici poboljšati. Če se je tudi kdo že v resnici poboljšal, se Bogu daruje, če še enkrat svoje grehe pred Bogom obžaluje.
Najkrajše vam tedaj lahko rečem, kako se darujte pri sveti maši Bogu, če vam pravim: Obujajte zmirom med sv. mašo prav srčno kesanje nad svojimi grehi, obžalujte jih iz ljubezni do Boga in trdno sklenite, se poboljšati. Posebno to delajte pri povzdigovanju; takrat obžalujte svoje grehe, ker je Jezus zanje moral umreti. In pri zavživanju ali sv. obhajilu obudite trdni sklep, za-naprej tako živeti, da bo imel Bog dopadajenje nad vami, tako živeti, kakor je živel Jezus sam. Potem se združite z mašnikom, da z Jezusom samim, ki je iz pokorščine do svojega nebeškega Očeta in iz ljubezni do nas umrl.
Bodite tedaj, dragi kristijani, pri sv. maši tako navzoči, kakor bi bili pri krvavi daritvi Jezusovi na gori Kalvariji. Spominjajte se med sv. mašo smrti Jezusove in darujte se ž njimi svojemu nebeškemu Očetu. Glejte, zdaj se opravlja daritev sv. maše za vas vse, in za vaše mrtve, mislite zdaj na to: Jezus se daruje za nas nebeškemu Očetu. In pri tem tudi vi sami sebe Bogu darujte. Obžalujte danes pri sv. maši in tudi sicer vedno prav iz srca svoje grehe in obljubite ljubemu Jezusu, da se hočete v resnici poboljšati. Darujte mu, čo nimate drugega, svoje kesanje nad grehi, in on, Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, vam bo odvzel vaše grehi, kolikor jih je, če vas je le volja, te grehe zapustiti. Skesajte se teh grehov in trdno sklenite se poboljšati, potem boste s pravo pobožnostjo pri sv. maši. Amen.	M. A'.
2. Kako skrbimo ob času težkega dela za zveličanje svoje
duše.
Jedli so in se nasitili; in so pobrali ostanke koscev, sedem jerbasov.
Mark. 8, 8.
Čudež, ki ga je storil Gospod Jezus po besedah današnjega sv. evangelija, ta čudež Bog še vedno ponavlja, da vsako leto ga vnovič stori. Jezus je le malo kruha takrat tako pomnožil, da se je nasitilo od tega več tisuč ljudi, in je kruha še ostalo. In Bog pomnoži eno samo zrno vsako leto do trideset, štirideset in še več zrn. Po pesteh se je zrnje ob setvi metalo po njivi, in po polnih naročjih se snopje skupaj nosi ob žetvi. Kar je sejavec lahko na rami nesel na njivo, se ob žetvi na težkih vozovih vozi domu. Tako močno Bog pomnoži vsako leto žito, katero se vseje, da milijoni ljudi od tega živijo.
Da je temu tako, to vi sami najbolj veste, in vidite se svojimi lastnimi očmi. Žetev se je že začela, in sami vidite, kako je Bog čudež zopet ponovil, in malo zrnja pomnožil v veliko množico. O koliko bi se pač dalo tukaj govoriti o vsegamogočnosti in o dobroti božji! Vendar pa hočem danes o drugi reči govoriti. Zdaj ob času žetve in mlatve, in ob poletniškem času sploh je veliko dela in truda, preden se žito iz polja pobere, omlati in srečno spravi. In pri tem obilnem delu, pri tem obilnem trudu, pri tej skrbi za Časno pozabijo marsikateri skrbeti za svojo dušo in za nebeške reči. Da, nekateri cel) pravijo: Zdaj ne moremo nič skrbeti za svojo dušo in za svoje zveličanje.
Ali naj bo tudi delo še tako potrebno, in naj bo trud še tako velik, pri vsem tem se ne sme v nemar puščati skrb za zveličanje; zakaj, »le eno je potrebno«, pravi Jezus. Noben dan, nobena ura ne sme preteči brez skrbi za dušo.
Zategavoljo menim, da bo za vas posebno imenitno in potrebno, da vam ob kratkem nekoliko povem, kako je treba tudi ob času žetve in težkega dela skrbeti za zveličanje svoje duše.
Sv. evangelij nam pripoveduje, da je neka žena, Marta po imenu, Jezusa vzela v svojo hišo. In ona je imela sestro, Marijo po imenu, katera je sedla k nogam Gospodovim, in poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dajala veliko opraviti z postrežbo, ter je pristopila in rekla: »Gospod! ti ni mar, da me moja sestra
samo pusti streči? Reci ji tedaj, da naj mi pomaga. In Gospod je odgovoril, in ji rekel: Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš. Pa le eno je potrebno. Marija si je najboljši del izvolila, kateri ji ne bo odvzet.
Kaj nas je hotel Gospod Jezus učiti v tej prigodbi? Hotel nas je s tem učiti, da mora človek zraven tega, da dela ali da ima opraviti s časnimi rečmi, vendar le tudi skrbeti za zveličanje svoje duše; zakaj le eno je potrebno. Nastane tedaj imenitno vprašanje: kako pa je mogoče ob času žetve, ob času velikega in težkega dela skrbeti za zveličanje? Kristjan tudi ta čas lahko skrbi za z\e ličanje, če se a) greha varuje in b) če na Boga ne pozabi.
a) Pred vsem drugim se je treba kristjanu o času žetve ali o času težkega dela sploh varovati greha. Sicer bi človek mislil, da se pri tolikem delu ne dela greh, zakaj po navadi daje le postopanje priložnost k grehu, delo pa človeka odvračuje od greha. Ravno tako bi človek mislil, da ljudje zdaj, ko pobirajo po njivah božje darove, Boga, svojega dobrotnika ne žalijo, posebno ker se tolikrat sliši, kako hudo je zdaj na tem, zdaj na unem kraju pobila toča; saj bi morala že hvaležnost do Boga ljudi od-vračevati od greha, ker si morajo vsi, kateri so kaj pridelali, misliti: Glejte! kako dober je bil Bog proti meni; te in une siromake je nesreča zadela, jim je toča vse pobila, mene pa je dobrotljivi Oče nebeški obvaroval tolike nesreče! Pa koliko jih je, da bi to pomislili? Oh! koliko greha se stori ravno zdaj ob času žetve, o mlatvi, in sploh ob času težkega dela! če je slabo vreme, godrnjajo ali pa celo kolnejo zavoljo slabega vremena. Ali pa ni Bog sam, kateri pošilja ali lepo ali slabo vrt me? Ali ni Bog Gospodar čez vremena ? Ali nam ne pove sv. evangelij, da je Kristus sam zapovedal morju in	vetrovom, in	vse	je bilo tiho?	— če je
pa vreme lepo in gredo	ljudje na polje k	delu, oh! kako se pa
dostikrat tam Bog žali! Gotovo ne na vseh, ali vendar na marsikaterih njivah, pri marsikaterem delu se govore grde, vmazane reči, take reči, o katerih sv. apostol	Pavel pravi, da	se med
kristjani o njih ne sme	govoriti. Oh!	da	morejo celo	nekatere
ženske take biti, da se celo nič ne sramujejo. Pa kaj, ko bi bile le samo same zase hudobne, da bi le nedolžnih otrok, ki so včasih zraven, ne pohujšale in jih na duši ne morile! Koliko se opravlja, obrekuje in preklinja na polju! Kolikokrat se roka stegne po drugem krivičnem blagu! Kolikokrat se drugim stori kaka škoda,
kaj pokonča ali pohodi, kar bi se lahko obvarovalo! Kolikokrat se komu kaka nevoščljivost zbudi v srcu, da je ta ali uni več pridelal! To so le bolj navadni grehi, kateri se store na polju, pa koliko je morda še drugih, za katere ve le neskončno pravični Bog! Oh! četo pomislimo, kako Boga posebno na polju nekateri ljudje žalijo, ali je pač čudno, da slišimo, kako marsikdaj čez polja pridejo strašne nesreče ? Če se polje tolikrat takorekoč hudiču izdaja, ali more pač po tem blagoslov božji priti na tako polje? To je tukaj še najbolj žalostno, da morajo dostikrat zavoljo nekaterih hudobnih ljudi tudi drugi nedolžni trpeti. Kakor so bili po besedah sv. pisma ob času Jozveta vsi Izraelci kaznovani zavoljo samega Ahana, ker je bil nekaj ukradel, tako je zdaj lahko mogoče, da vtegne Bog zavoljo enega samega hudobnega govorjenja, ki se le na eni sami njivi zgodi, celo polje in cele soseske kaznovati. Pač se nam tedaj ni čuditi, da grozoviti viharji tako strašno in tako pogostoma divjajo, ker se Bog na tako strašen način in tako pogostoma žali!
Pa ne samo zavoljo časnih nesreč, da bi nas Bog namreč obvaroval pred njimi, se je treba bati teh grehov, temuč posebno zavoljo tega, da bi duša ne trpela škode, da bi se duša obvarovala največje nesreče, večnega pogubljenja. Zavoljo vsacega greha, in torej tudi zavoljo teh grehov trpi duša škodo. Zategavoljo se mora vsakdo, kateremu je še kaj mar za njegovo dušo, najbolj varovati teh grehov, kateri so posebno zdaj najbolj navadni.
b) To pa še ni zadosti, da se kristjan ob času žetve, mlatve, ali sploh težkega dela varuje greha: treba je tudi o tem času kaj dobrega storiti. Če se tudi delo na delo kopiči, če mora tudi človek zdaj na to, zdaj na uno mislit', če mora tudi opraviti zdaj to, zdaj uno težavno delo, vendar mora pred vsem tem skrbeti za svojo dušo, in to se zgodi, če na Boga popolnoma ne pozabi, če zjutraj, ko vstane, vsaj nekoliko moli, in se priporoči Bogu, Materi božji in svojemu angelu varhu, ter naredi dobri namen, da hoče opravljati vsa svoja dela k božji časti, če se tudi po dnevu med delom od časa do časa spominja Boga, svoj dobri namen ponovi, in zvečer, preden gre k počitku, tudi vsaj nekoliko moli. Ali pa tega ni mogoče storiti? Ali ni mogoče vsaj kaj malega moliti in z molitvijo dan in svoje delo začeti in končati? Nekateri celo popolnoma opuste molitev ob času težkega dela, ker pravijo, da nimajo časa moliti. Ali pa ni mogoče, vsaj s kratko molitvico zahvaliti Boga za spanje in počitek, in ga prositi, da bi nas po dnevu greha va-

roval, in mu darovati vsa svoja dela in opravila ? Ali se bo morda zares toliko zamudilo pri delu? In ali ne bo potem Bog blagoslovil dela, da bo šlo vse bolj po sreči? Ali ni mogoče se večkrat med delom spominjati Boga ? — človeku, ki preživi največ časa pod milim nebom, vse oznanuje Boga, vse ga prepričuje, kako velik, kako mogočen, kako moder, kako dobrotljiv je Bog. Vsak črviček, ki se ti zvija v prahu pod nogami, vsaka travica, vsako zelišče, vsaka cvetlica ti oznanuje stvarnika. Ker je Zveličar najrajši jemal svoje prilike od poljskih del, vas vsako delo opominja na kako evangeljsko resnico. Kadar obrezujete sadno drevje ali trte pri hišah, se spomnite lahko Jezusovih besedi, ki pravi: Jaz sem trta, vi mladike, kdor ostane v meni in jas v njem, on obrodi veliko sadu, ker brez mene ne morete nič storiti. (Jan. 15, 5 ). Kadar vidite travnike pregrnjene s cvetlicami, kadar se škrjanček veselo vzdiguje in vam nad glavo sladko prepeva, vam kaj lahko v spomin prihajajo Jesusove besede: Poglejte ptice neba, ker ne sejejo, in ne žanjejo, in ne spravljajo v žitnice, in vaš Oče nebeški jih živi — in poglejte lilije na polju, kako rastejo, ne delajo in ne predejo, pa vam jwvem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor ena izmed njih. Če pa travo na polju, katera danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! (Mat. 7, 26 itd.) — Kadar sejete, vam kaj lahko zopet pride na misel evangeljska prilika o sejavcu, da kakor s semenom se godi tudi z božjo besedo; kakor seme obrodi dober sad le v dobri zemlji, tako tudi božja beseda koristi le v dobrem pripravljenem srcu. Kadar ženske plevete ali žanjete, se spomnite kaj lahko evangeljske ljulike, ki jo je po noči, kadar so ljudje spali, sovražnik prisejal med pšenico, katere gospodar ni pustil izpleti, da bi se z ljuliko vred tudi pšenica ne poruvala, temuč rekel je: Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečem ženjicam: poberite prvič ljuliko in jo povežite v snopke, da se sožge, pšenico pa spravite v mojo žitnico. O spomnite se tedaj pri pletvi, kako se je treba tudi vam varovati, da kak sovražnik, t. j. hudobni duh, ali kak hudoben človek ne zaseje ljulike hudobnih naukov na njivo vaših src; in kako skrbno je treba tudi njivo srca očistiti od vseh prevzetnih, svojeglavnih, nečimurnih in umazanih misli; pri žetvi pa se spominjajte one velike žetve na sodnji dan, kadar bodo izvoljeni božji kakor pšenica spravljeni v žitnice nebeškega veselja, hudobni pa bodo kakor ljulika povezani v snopke in vrženi v peklenski ogenj. — Petelin, ki vas na vse zgodaj s svojim petjem
zbudi, ali ki se sprehaja okoli hiše, vas opominja Petrovega greha, pa tudi njegovega kesanja in pokore, opominja vas, da bi tudi žalovali zavoljo svojih grehov, s katerimi ste večkrat, kakor Peter, Gospoda zatajili. Koklja, ki vodi piščeta, jih kliče in spravlja pod perute, vas opominja na Jezusovo cčitanje, s katerim je grajal judovsko trdovratnost in ravno tako tudi našo, in če ne bomo poslušali njegovega klicanja, bomo tudi mi od Boga zavrženi, kakor nesrečno judovsko ljudstvo.
Glejte tedaj, kako lepo vas morejo že vaša opravila opominjati na Jezusa in na njegove nauke. Ravno tako se morete tudi o tem pogovarjat', in tako ne bo treba misliti na umazanosti ali pa na opravljanje.
če je pa tako po dnevu mogoče, se večkrat na Boga spomniti, ali ni tudi to mogoče, vsaj z kratko molitvico se zvečer Bogu zahvaliti za vse prejete dobrote, njemu še enkrat vsa dela darovati in se mu v varstvo izročiti? Saj Bog ne tirja ob času težkega dela dolgih molitev; — kaj malega pa ali se ne more opraviti ?
Tako so se varovali greha, in tako so si prizadevali za dobra dela sv. Izidor, sv. Cita, sv. Nctburga, in še drugi, kateri so bili vsi kmetiškega stanu in postali so svetniki. Storite torej vi tako, vsaj tisti vsi, ki ste še dobrega srca, ki si daste še kaj dopovedati ; in po tem blagor vam: že tukaj na zemlji bote imeli blagoslov božji pri vseh svojih opravilih; vrh vsega tega vam bo pa še tam v nebesih pripravljena krona večnega plačila. Amen.
J. Kerčon.
Sedma nedelja po binkoštih.
I. Lažnjivi preroki.
Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabijivi volkovi. Mat. 7, 15.
Kadar nevedno dete zagleda pisano kačo, veseli se nad njeno lepo barvo, in jo želi prijeti z rokami, ali celo vzeti v svoje naročje, ker ne ve za smrtni strup, katerega skriva pod svojim jezikom. Ravno tako tudi nedolžna mladina ne beži pred svojim dušnim zapeljivcem, ampak obesi se nanj s celim srcem, ker gleda
le na ovčje oblačilo, ki je oblečejo taki ljudje, za volčje srce pa, ki je nosijo v prsih, se malokateri kaj zmeni. Pred takimi zapeljivci nas hoče obvarovati Jezus, ko pravi: Varujte se lašnjivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrab-Ijivi volkovi. Na svetu je namreč veliko ljudi, ki razširjajo ozko pot proti nebesom in rože trosijo na ostro stezo, ki vedno pravijo, da v nebesa ni tako težko prit1, kakor uče duhovni, in da vsak lahko v nebesa pride, če le tako živi, kakor živi večina ljudi. Kadar vidite take ljudi, bežite pred njimi, zakaj že njih sapa je strupena ; da boste pa spoznali one, ki pod plaščem pobožnega življenja pahajo duše v pogubljenje, in podkopavajo s svojim priliznjenim jezikom vašo nedolžnost, hočem vam danes pokazati lažnjive zapeljivce, in vam tudi povedati, kako se jih morate varovati. O tem ne bom govoril zato, da bi take pogubljene ljudi pripeljal nazaj na pravo pot, kajti za nje je vsaka beseda zastonj, temuč le zato, da bi pomagal eni ali drugi nedolžni duši ostati stanovitni in ohraniti si nedolžnost.
Varujte se laznjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi! Te ostre besede zadevajo najpred tiste lažnjive učenike, ki oznanjajo svoje krive nauke z lepimi besedami, da bi jih ljudje raje poslušali in se po njih ravnali; ki mešajo mišnico z medom, da jo ljudje rajši požirajo; ki ovijajo rožico okoli noža, s katerim nas hočejo umoriti, da nam ga laglje zasadijo v prsi. Varuj se jih posebno ti, nedolžna deklica in nikar ne pusti svojega lepega, sramežljivega lica ognjusiti od njih sape; zakaj kakor sršeni in ose pikajo le dober sad, tako tudi takšni zapeljivci lazijo najrajše za nedolžnimi deklicami. S prijaznimi besedami se ti bodo pridružili, obetali zakon in prisegah večno ljubezen, in Boga bodo klicali za pričo in iz-ročevali se hudiču, če ne bi bilo res, kar ti obljubujejo. Ali nikar jim ne veruj; to so posnemovavci tisto peklenske kače, ki je v raju zapeljala Evo. Ko bi te oni v resnici ljubili, varovali bi tvojo nedolžnost in veseli bi bili tvojega deviškega srca.
Naj bodo ti ljudje kateregakoli stanu, naj nosijo zlato obleko ali pa hodnik na svojem životu, naj bodo umne glave in vrle postave, boj se jih, če se hočejo nespodobno do tebe obnašati; kajti tvoja nedolžnost je več vredna, kakor zlato in srebro celega sveta in cena tvoje čistosti se ne da preplačati. Tvoj Gospod v nebesih je zadosti bogat, da te preskrbi ves čas tvojega življenja, in tvoj
nebeški ženin je lep, da se solnce in nebesa čudijo nad njim. Če te taki ljudje srečajo na poti, povesi svoje oči; če v hišo pridejo, idi vun, da ne oskrunijo tvojega neomadeževanega čela; če te kličejo po noči, nikar se ne oglašaj in ne odpiraj ust, da ne požreš njih strupene sape; če te silijo v greh, vzemi si srčnost in brani se, in Bog ti bo pomagal. Ti ljudje so tista malopridna drevesa, o katerih pravi Jezus, da ne prinesejo dobrega sadu, zato bodo posekana in vržena v ogenj.
Varujte se tudi vi mladeniči slab:h tovarišev, ki vaš zapeljujejo v greh in učijo, kako ste neumni, če ubogate svoje duhovne pastirje in jih spoštujete. Varujte se onih, ki vas uče, kako goljufajte svoje stariše in kako se prežive mlada ltta v pregrešnem veselju. To so krivi preroki, zapeljivi ljudje, o katerih pravi kralj David: Blagor človeku, ki ne hodi po posvetovanju hudobnežev, ne vstopa na pola grešnikov in ne poseda med takimi zasmeho-vavci, Oni bodo kakor prah, katerega pomete veter od zemlje.
Varujte se tudi tistih pobožnih hinavcev, ki imajo sami sebe za pravične, ki služijo Bogu in zapeljivemu svetu naenkrat, ki imajo sv. besede v ustih, dokler človeka ne zmotijo, potem pa ga takoj začnejo napeljevati v hudo. Koliko poštenih mladeničev je bilo že tako zapeljanih v slabe tovarišije in pogubljenih, in koliko nedolžnih devic je zgubilo devištvo in poštenje!
Varujte pa tudi vi, očetje in matere, svoje sinove in hčere pred goljufivimi zapeljivci; poučujte jih, kako se morajo bati Boga in skrbeti za svojo dušo; glejte, kakor nekdaj Abraham, ali so vaši sinovi po noči doma, ali se ogibljejo nevarnih družb, ali se povsod pošteno obnašajo? Sami zapirajte vrata za svojimi hčerami in ne pripuščajte jim nobenega znanja, najmanj pa kakšnega ponočnega pogovarjanja, sicer boste vi zraven svojih grehov dajali tudi oster račun od grehov vaših otrok.
Ta svet vam daje tudi sv. Terezija, ki pravi: »Svetovala bi, ko bi bilo v moji moči, vsem očetom in materam, da naj svojih otrok v mladosti ne puščajo nikoli med druge ljudi razen med take, v katerih družbi se morejo naučiti kaj dobrega. Na tem je silno veliko ležeče, ker smo po naravi nagnjeni bolj k hudemu, kakor k dobremu.«
Da boste lažnjive preroke lažje spoznali in se jih vedeli varovati, glejte na njih življenje, kakšno je, zakaj iz njih sadu, pravi Kristus, to je iz njih del, jih boste spoznali. Varujte se, da se ž njimi ne boste sprijaznili in prosite sv. Duha pogostoma za milost,
da bi vas razsvetlil in varoval. Vprašajte večkrat svojega spoved nika za svet, da bo vas poučil, kako se jih morate varovati.
Varujte torej vi stariši — to vas še enkrat opominjam — pred lažnjivimi preroki svojo hišo, svoje otroke, svojo družino in sami sebe; varujte se opravljivih ljudi in ne bodite prijatelji tistim, ki glodajo dobro ime svojega bližnjega in raznašajo njegove pregrehe, sicer boste deležni tisoč grehov, katerih sami niste storili; varujte se zaničevavcev božjih reči, zakaj ti so očitni sovražniki Jezusovi, torej nikar ne imejte prijaznosti ž njimi, ki se norčujejo iz naše sv. vere, iz katoliške cerkve, iz pobjžnosti, iz božje besede ali duhovnov, sicer bo tudi pri vas vgasnila luč sv. vere, padli boste v vsakovrstne grehe in nevarne dvome, in če izgubite vero, izgubljena je vaša duša. Varujte se nečistnikov kakor kuge, in ne bodite prijazni s tistimi, ki imajo umazan jezik, in kojih obnašanje kaže nečistost; varujte se pijancev, ki so sramota člo veškega roda, in ne bodite prijatelji s takimi, ki okoli popivajo, in se vpijanijo, kjer imajo priložnost, kajti tem se nebesa ne bodo odprla, in tudi yi boste ž njimi zagazili v grehe, katerih ne bi bili nikdar storili, ko bi bili trezni in zmerni.
Ta svoj nauk pa potrdim in sklenem z ostrimi besedami sv. Pavla, ki pravi: Ce je kdo med vami nečistnik, ali odrtnik, ali malikovavec, ali preklinjavec, ali pijanec, ali tat, tedaj s takim celd niti ne jejte. S takimi se ne družimo, da se bo Bog, ki je neskončna svetost in popolnost, rad združil z nami, ter da ga bomo tukaj pri sv. obhajilu mogli pobožno prejemati, tamkaj pa, da ga bomo od obličja do obličja gledali in se ž njim veselili. Amen.
f Kanonik J. Rozman.
2. Prosimo odpuščanja grehov!
(Priložnostni govor za praznik sv. Marije Magdalene.)
Veliko grehov jej je odpuščenih, ker je veliko ljubila.	Luk. 7, 4b.
Sv. katoliška cerkev praznuje danes praznik sv. Marije Magdalene. Prelep zgled pravega poboljšanja in pokore nam je ta svet niča! Marija Magdalena je bila hči imenitnih starišev, posestnica gradu Magdalum, sestra bogatega Lazarja, povsod v časti zaradi svojega visokega rodu in bogastva, a bila je vdana svetu in njegovemu veselju; naenkrat pa se vsa premeni: s solznimi očmi, v
spokorni obleki hodi po ulicah Jeruzalemskega mesta, ne meni se ne za posmehovanje ljudstva, ne za očitovanje farizejev, ampak hiti naravnost v hišo Simonovo, ker je vedela, da je tam Kristus, Sin božji. Vsi nazoči so se silno čudili, ko ona, prej tako visoka in ošabna, poklekne k nogam Gospodovim, moči jih s solzami in briše z lasmi, in Be vede kot najbolj ponižna služabnica do svojega nebeškega učenika. Se ne čudite tudi vi, krščanski poslušalci tolikemu ponižanju, tolikemu zatajevanju? Vendar rečem vam, da se temu ni čuditi! Še vse premalo zatajevanja, vse premalo ponižanja je bilo to proti plačilu, ki je je prejela, proti odpuščanju grehov, ki je je s tem zadobila. Kristus sam je rekel: Veliko grehov jej je odpuščenih, ker je veliko ljubila. (Luk. 7, 45.) Kolika sreča za Marijo Magdaleno! Poprej je bila zaničevana od Boga, sedaj je hči božja, poprej je bila v posmeh samim hudobnim duhovom, sedaj veselje angelov, poprej v sužnosti peklenskih duhov, sedaj dedič nebeškega kraljestva, poprej očitna grešnica, sedaj zgled spokornice. Vredno je bilo, da se je toliko ponižala, toliko zatajevala.
Kristijani! Kaj naj bi tudi mi ne pretrpeli, kaj naj bi tudi mi ne storili za toliko dobroto? Prositi moramo brez prenehanja Boga za odpuščanje grehov z onimi besedami, katere vam bom v današnjem govoru natančneje razložil: Odpusti nam naše dolge. Prcsimo in prizadevajmo se, da dobimo odpuščanje grehov, ker z grehi se strašno zadolžimo pri Bogu in si nakopljemo neizmernih kazni. I.
I. Hudo se pregreši grešnik zoper Boga. Z grehom razžali veličanstvo božje, upre se Bogu, zaničuje njegovo voljo, z nogami tepta sv. postavo in kri Kristusovo in se popne do tolike drznosti, da — kolikor je v njegovi moči — vzame krono Bogu stvarniku in jo da kateri stvari. Ne mislite, da so to pretrde besede, tako govore vsi cerkveni očetje.
Ni ga večjega greha, kot je malikovanje. V starem zakonu beremo, kako je Bog z najhujšimi kaznimi, z vojsko, kugo, lakoto, pomorom kaznoval Izraelce, če so pozabili pravega Boga in so malikovali, častili narejene bogove. Gotovo je to velika hudobija, čast, ki gre le Bogu samemu, izkazovati stvarem. Zato se je pa hudobni duh posebno za to trudil, da bi ljudi odvrnil od pravega Boga. Odkar je pa Sin božji sam prišel na svet in je razgnal temo in učil resnico, ljudje, ki so čuli njegove nauke, ne časte podob
iz kamna in lesa. Hudobni duh pa jih sedaj napeljuje k drugačnemu malikovalstvu, k grehu. Nebeški učenik n. pr. prepoveduje lakomnost. Kdor svoje srce navezuje na denar, kdor se celo po krivici lasti tujega blaga, temu je denar Bog, tak človek je kot malikovavec. Kdor išče posvetno čast, temu je prazna slava — bog. Med malikovanjem in grehom je le tak razloček, kot med očitnim znanim roparjem in skrivnim tatom. Ropar očitno na cesti ropa, malikovavci očitno po božje časte les in kamen, skriven tat hoče veljati pred svetom za pravičnega, a na skrivnem se lasti tujega blaga, grešnik se dela dobrega kristijana, v srcu pa ima raje denar slavo, greh kot Boga.
Greh, ki ga naredi kristijan, je veliko večji, kot so grehi nevernikov, Turkov in drugih. Kristijan vedoma razžali Boga, nevernik greši večkrat iz nevednosti. Kristijan dobiva veliko milosti, dobrot od Boga, nevernik ne. Koliko večje zadolženje torej, če kristijan greši!
Izraelski kralj Ohozija je nevarno zbolel. Poslal je poslance do poganskega boga belcebuba. ki naj bi ga prašali, ali bo ozdravel ali ne. Bog pa pošlje preroka Elijo poslancem nasproti, da jim reče: Mar ni Boga v Izraelu, da greste prašat. beelcebuba? Vrnite se in povejte kralju, da bo umrl. Poslanci se vrnejo in sporoče to kralju. Kralj se razsrdi in pošlje petdeset mož, naj vjamejo preroka. Ko pridejo ti petdeseteri do gore, kjer je bil Elija, reče mu njih poglavar: Mož božji, kralj je ukazal, pojdi doli! Začudil se je Elija, kako da si mu upa vojak, ki ga pozna kot preroka, silo delati. Poln svete jeze torej reče: Če sem mož božji, naj pride ogenj z neba, in požge naj tebe in tvoje petdesetere! In glejte! Posvetili so se bliski in udarjala je strela in v hipu so bili poveljnik in vojaki prah in pepel. Zakaj je poslal Bog tako strašno kazen? Ker je poveljnik vedel, da ima pred seboj moža božjega, ljubljenca božjega, in vendar ga je hotel s silo odpeljati.
Kristijan, glej, kolika hudobija, grešiti zoper Boga, razžaliti njega, ki ga poznaš, da je tvoj Stvarnik, tvoj največji dobrotnik. Koliko zadolženje torej, če si le z enim samim grehom razžalil Boga! Kdo more zato Bogu zadostiti. Nihče bi ne mogel, če bi nam Bog sam ne odpustil greha zato, ker je Sin božji na križu umrl in v obilni meri zadostil za vse. Pa morda si sedaj potolažen in praviš, da je Sin božji za te zadostil, da si se v zakramentu sv. pokore očistil vseh grehov. To moraš upati! Žalibog, da si pa tudi taki to domišljajo, ki so imeli slabo kesanje, slab trden sklep ali pa ga sploh nič imeli niso. Zlasti moraš v skrbeh biti,

kristijan, ali ti je Bog grehe odpustil, če se po spovedi ne trudiš, da se varuješ grešnih navad, če se skrbno ne ogiblješ grešnih priložnostij. Prosi Boga za pravo kesanje, prosi ga, kakor molimo v litanijah: Da nas k pravi pokori pripelješ, prosimo te, usliši nas.
II. Strašne so tudi kazni, ki jih zasluži grešnik z grehom. Kdor se pregreši zoper božje veličanstvo, vreden je tudi tej hudobiji primerne kazni
V domači zgodovini, v zgodovini kmečkih ustaj ali puntov, beremo, da tedaj nezadovoljneži vojvode Karola niso spoznali več za svojega vladarja in so si nekega Elijo izvolili za kmečkega cesarja. A drugi, avstrijskemu cesarju vdani Slovenci planejo med upornike in jih užugajo. Njih cesarja so vjeli, ga peljali v Zagreb in ga tukaj obsodili k grozni smrti. Posadili so ga na železen razbeljen prestol, in mu vtaknili razbeljeno, z dolgimi žeblji obito krono v glavo.
Tako strašne zglede kazni najdemo večkrat v zgodovini. Če se pa upor zoper posvetne vladarje tako kaznuje, kako se bodo pa kaznovali grehi zoper Boga samega! — In res, kristijan! Pre-doči si vse nesreče, vse bolezni, vse vojske, ki so človeštvo zadele od Adama do danes, vse to je kazen za greh! če ti to ne zado stuje, da se prepričaš o strašnih kaznih, pokažem ti kraj, nalašč odmenjen, kot kraj za kazni. Pojdi z menoj tisoč in več milj pod zemljo, pokažejo se nam velikanska vrata z napisom: Kazni za greh. Odprimo jih. Strašen pogled! Kar oči dajo, sam ogenj. V sredi gorč nesrečne duše. Na vseh peterih čutih čutijo trpljenje. Trpe na očeh, ker morajo gledati strašne podobe hudobnih duhov, trpe na ušesih, ker brez prenehanja poslušajo, kako pretepajo in bičajo hudobni duhovi uboge žrtve, poslušajo peklensko kletev; trpe na vonju, ker morajo vedno bivati v kraju, kjer je duh žvepla in nezdravega okužnega zraka, trpe v ustih in na ukusu, ker jim vlivajo razbeljen svinec v usta. Trpe na rokah in nogah, ker zmeraj občutijo ogenj. Trpe na spominu, razumu in volji, ker karkoli mislijo ali žele, vse je le bolečina, sama bolečina. In koliko časa bode to trpelo? Eno uro? En teden? En mesec? Leto? Kaj pravim? Neštevilno let, vso večnost! Kdo more to prav umeti? Kdo more razložiti strahoto peklenskih kazni?
Dragi v Kristusu. Mislim, da ima vsakdo dovolj vzroka, prositi Boga: Odpusti nam naše dolge! Vsakdo pač spozna, kako se zadolži pri Bogu z grehom, koliko kazni si nakoplje ž njim! Odpuščanje grehov je največa dobrota, največa
milost božja, če bi Bog vstvaril nova nebesa in novo zemljo, ne izkazal bi nam toliko dobroto, kakor če nam odpusti grehe. Misli si na eni strani Adama, ko je bil ustvarjen in je pokleknil pred Stvarnika, da se mu zahvali, da ga je ustvaril, misli si pa na drugi strani grešnika, ko se po spovedi zahvaljuje Bogu, da mu je grehe odpustil! Prašam, kdo je prejel večjo dobroto? Adam ali grešnik? Odgovarjam ti, da grešnik. Stvarnik je ženo besedo: „Bodi“ vse vstvaril; Odrešenik pa je odrešil človeka s smrtjo na križu, s tem, da je prelil zanj vso svojo kri.
Nekateri cerkveni pisatelji pravijo, da so sv. Marijo Magdaleno nesli angeli po smrti v pekel, da je videla ondi, koliko trpe pogubljeni, in kako srečna je ona, da se je na svetu spokorila in da ni prišla v strahovito peklensko brezdno. Kdo bi ne želel enako srečen biti ? Kdo bi si ne želel, rešiti se strašnih kazni ? Posnemaj sv. Marijo Magdaleno in prosi Boga, da ti odpusti grehe! Sveti Magdaleni je Zveličar sam povedal, da so jej grehi odpuščeni, vendar je trideset let v spokorni obleki preživela v neki jami, jokala, molila in se postila. Toliko Bog od tebe ne zahteva! A to hoče, da se kesaš svojih grehov. Zato pa se ogibaj slabih prilož-nostij, prejemaj pogosto sv. zakramente, moli in dajaj miloščino, da vsaj o smrtni uri zaslišiš besede: Odpuščenih mn je veliko grehov, ker je veliko ljubil. Amen.	—r—
Osma nedelja po binkoštih.
I. Priprava na sodbo.
Daj odgovor od svojega hiševanja.
Luk. 16, 2.
Daj odgovor od svojega hiševanja, tako je rekel gospodar svojemu hišniku, ker je bil pred njim obdolžen, da zapravlja njegovo premoženje. In gotovo se je hišnik ustrašil teh besedi, ker je vedel, da bodo zdaj prišle na dan njegove goljufije in da bo moral zapustiti svojo dobro službo. Daj odgovor od svojega hiševanja, te strašne besede bomo morali tudi mi enkrat slišati od svojega Boga, te besede bo tudi nam zaklical ob naši smrtni uri in pri naši sodbi. Daj odgovor od svojega hiševanja, zakaj posehmal ne boš mogel več gospodarili. Kar si storil v svojem življenju dobrega ali slabega, kakor si živel pobožno ali pregrešno, od
vsega tega boš dal zdaj odgovor, zakaj posehmal ne boš več gospodaril, posehmal ne boš več živel in nič več ne boš mogel delati za nebesa. Dragi kristijan! tako boš enkrat slišal iz ust svojega Sodnika in zato zvesto porabi čas svojega hiševanja na zemlji, v svojo lastno korist obrni čas svojega življenja in delaj dobro, kakor pravi Jezus, dokler je dan, kajti pride noč, ko nihče ne more delati. Kajti ko pride smrt, ko boš stal pred božjim sodnjim stolom in bo Sodnik nad teboj izrekel sodbo, tedaj si ne boš mogel več pomagati, ampak kakor te bo takrat obsodil, tako bo ostalo vekomaj. Strašna resnica! In vendar čudna je naša slepota, da tako malokaterikrat mislimo na smrt, in na to, kar pride po smrti, na sodbo. Da bi tej naši slabosti opomogel in nas spomnil našega konca, je Jezus večkrat govoril o poslednji sodbi, in tudi v današnjem evangeliju nas opominja na odgovor, ki ga bomo dali pred njim. Ne bilo bi tedaj prav, ko bi hoteli preslišati to svarilo in ta opomin, in zato hočemo danes nekoliko premisliti sodbo in zlasti prevdariti, I. da bo Jezus, zdaj usmiljen, takrat strog sodnik, in potem pogledati, II. kako se moramo pripraviti na sodbo, če hočemo, da bomo izveličani.
I. Da se vpričo celega sveta toliko bolj pokaže nad izveliča-nimi božja neskončna dobrotljivost, nad pogubljenimi pa njegova stroga pravičnost; pa tudi zato, da bodo izveličani toliko bolj veseli, videč kakšni kazni so ušli s svojim spokornim življenjem, grešniki pa toliko bolj živo spoznali, kako so bili slepi, zavoljo tega je Bog odločil, da bo ob koncu sveta vesoljna sodba čez vse človeštvo. Zdaj prebivata skupaj — dostikrat pod eno streho — greh in pravica, takrat pa bo prišel Odrešenik sveta ter bo povabil pravične k sebi v kraljestvo svojega Očeta, grešnike pa bo preklel in od sebe zapodil, in za vekomaj bosta ločena pravica in greh.
In ko bodo videli grešniki, kako plačilo so prejeli pravični, tedaj bodo spoznali svojo neumnost in bodo obupno klicali: Mi neumneži smo imeli njih življenje sa nespamet in njih konec za nečast. Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje in njih del je med svetniki. (Modr. 5, 3, 4.) Tedaj si bodo želeli nazaj eno uro življenja, da bi mogli z najostrejšo pokoro popraviti, kar so zagrešili. Toda zastonj bo takrat vse vpitje, zastonj vse izgovarjanje in klicanje. Jezus jih ne bo hotel več slišati, minulo je njegovo usmiljenje in zdaj vlada le še njegova ostra pravica. »Imeli ste ravno

tiste pomočke«, jim bo lahko rekel, »da bi se bili izveličali, kakor ti, ki so se v resnici izveličali. Tudi za vas sem prišel na svet, tudi za vas sem trpel in umrl, tudi vam so bile odprte cerkve in spovednice; čakal sem vas v tabernaklu noč in dan, ter vas prosil in klical, da me obiščete, da se poboljšate; vsako leto ste lahko v cerkvi slišali, da vas čaka sodba, da vas čaka za vaše grehe kazen, tedaj bi bili poslušali, zdaj je prepozno!« ,Prepozno?' »Prepozno, vse zastonj!« ,Ali se res ne da več popraviti, ali res ni več rešitve?1 »Nič več!« Pripravljen vam je pekel. Poberite se izpred mene prekleti v večni ogenj! — In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. (Mat. 25, 46.)
Ciovek ! Kristijan ! ali si že kdaj resno mislil na to strašno resnico, in če si, zakaj ne živiš po nji? Poboljšaj svoje življenje, da ti ne bo treba klicati v dan sodbe: »O nesrečno moje življenje, o zapravljeni čas, o zapravljeno večno izveličanje! Še en dan, o Gospod, še eno uro, da popravim vse !« Zastonj boš klical! Nikdo ti je ne bo dal! Toda zdaj ti jo da, zdaj je tista ura, zdaj tisti dan, in še več jih je; in ni ti treba zanje prositi, neskončno usmiljeni Bog sam ti jih da. On sam ti jih ponuja, da se izveličaš. Pa morda jih ni več mnogo tistih dni.
II. Kako se bo pa nam godilo pri sodbi? Ali nas bo Jezus poklical v nebesa, ali pahnil v pekel? To je od nas samih odvisno. Mi sami si lahko prislužimo nebesa, kakor bomo tudi sami krivi, če bomo vekomaj pogubljeni. In zaradi tega nastane za nas imenitno vprašanje, kako se moramo pripraviti na sodbo, kaj moramo storiti, da bomo izveličani.
Sv. apostol Pavel pravi: Ako bi sami sebe sodili, bi ne bili sojeni. S temi bosedami nas pouči, kako se moramo pripraviti na sodbo, namreč s tem, da bomo sami sebe sodili zdaj v tem življenju, da bomo premislili, popravili in poboljšali:
1. Svoje preteklo življenje. — Kdo izmed nas bi mogel reči, da je njegovo preteklo življenje popolnoma v redu, kdo bi smel biti popolnoma miren in gotov, da mu bo enkrat odgovor zaradi preteklega življenja lahak. Pač gotovo vsak lahko sam pri sebi reče, da v prejšnjem življenju ni tako živel, kakor bi bil moral, da bi bil Bogu dopadljiv, ampak da je mnogo grešil v mislih, besedah, željah, dejanju in z zamudo dobrih del. Teh grehov morda še nismo popravili, še imamo marsikak dolg pri ljubem Bogu, ki ga je treba poravnati, preden se bomo ločili iz tega sveta. Tudi je mogoče, da je bila kaka spoved v prejšnjem
življenju neveljavna, in da ima marsikdo še zdaj grehe na svoji duši, ki jih je že storil pred leti in leti. Vse to je treba najprej v red spraviti, če hočemo obstati pred sodnjim stolom Jezusa Kristusa.
In zato, dragi kristijan, premisli svoje prejšnje življenje in vprašaj samega sebe: Kako pa je z menoj ? Ali sem že zapustil grehe in pregrešne navade svojega prejšnjega življenja, kakor sem tolikrat obljubil pri spovedi ? In pa saj veš, katere reči so potrebne k zakramentu sv. pokore, in zato pomisli malo: Ali si imel pri spovedi zmirom pravo in resnično kesanje nad svojimi grehi in trden sklep poboljšanja, ali nisi morda pri kaki spovedi zamolčal kakega greha, ki bi ga bil moral povedati? Ali si že popravil storjeno škodo, nazaj dal tuje, krivično blago? In če ti pri takih vprašanjih pride misel, da pri tebi ni vse tako, kakor bi moralo biti, da ni vse prav in v redu, popravi to kolikor hitro moreš in dokler imaš čas. Nikar ne odlašaj svojega poboljšanja od dneva do dneva, kajti Jezus je	rekel: Ne	veste ne	ure, ne	dneva,	kdaj
bo Gospod prišel ter vas	poklical k	sodbi. Kako je	pa mogoče,
vse to popraviti, to skoraj gotovo vsak vč,	namreč	z dolgo	spovedjo. Posebno naj bi	vsak tako	spoved	opravil,	kdor je	že v
starosti; brez dolge spovedi naj bi nobeden ne umrl, kajti taka spoved je za marsikaterega kristijana potrebna k dobri smrti in večnemu izveličanju.
In pa še nekaj! Sicer vam pri vsaki spovedi spovednik nalože nekaj za pokoro. Pa le sami mi povejte: Kaj je to? Kaj je par očenašev ali rožnih vencev za toliko grehov? Zato si pa sami prostovoljno nalagajte spokorna dela, sami delajte pokoro za svoje grehe, da vam bo ljubi Jezus enkrat milostljiv Sodnik.
2. Toda ne le svoje prejšnje življenje moramo premisliti, ampak tudi sedanje. Pogledati moramo tudi, če zdaj tako živimo, da bomo enkrat lahko dajali odgovor pred Bogom. Poglejmo krivičnega hišnika v današnjem evangeliju. Ko je videl, da mu bo šla trda, je precej na to mislil, kako bi si pomagal in se rešil. V tem nam lahko služi v zgled, kako moramo mi Bkrbeti za svoje zveličanje. Če si v nevarnosti, dragi kristijan, da boš moral trpeti škodo na svoji duši, potem precej stori, kar je potrebno v tvojo rešitev. Ti si morda storil smrtni greh, in dobro veš, da če v takem grehu umrješ, si brez rešitve vekomaj pogubljen. Tedaj pri prvi priložnosti pojdi k spovedi, da boš zopet v milosti božji. Ali pa si 'v bližnji priložnosti k grehu, in si v tej priložnosti morda tudi že
33*

v resnici grešil. Zapusti to priložnost; zapusti slabo druščino, pregrešno znanje, beži pred kraji, kjer se vživa pregrešno veselje pri godbi in plesu; to moraš storiti, če hočeš rešiti svojo dušo. Ti imaš slabo, pregrešno navado, preklinjaš, nesramno govoriš; prizadevaj si z vso močjo, da se je boš iznebil, nehaj delati zmirom ene in tiste grehe; to moraš storiti, če hočeš, da ti bo odgovor pri sodbi lahak.
In prašaj se, kako pa kaj izpolnuješ svoje verske dolžnosti. Ali rad moliš in v cerkev hodiš? Ali ob nedeljah in praznikih posvečuješ dan Gospodov, ali pa morda take stvari počenjaš, o katerih sam veš, da so nedelji v nečast? Kako pa je z zakramenti ? Ali jih prejemaš z veseljem in večkrat, ali pa morda vsako leto le enkrat?
Prašaj se včasih s hišnikom v današnjem evangeliju: Kaj bom storil, kaj moram precej storiti? Hišnik se je tudi tako vprašal. Pa težkih, kmečkih del opravljati se mu ni ljubilo: Kopati ne morem, je dejal; in vbogajme prositi se sramujem. Da, dragi kristijani, mehkužnost, poželjivost in pa ošabnost sta dva glavna zadržka našega zveličanja. Zato je pa naš Zveličar za pripravo na sodbo ukazal dve reči, namreč zatajevanje samega sebe in opravljanje dobrih del. Rekel je v sv. evangeliju: Vaše ledje naj bo opasano, to se pravi, zstajujte in premagujte svoje meseno pože-ljenje, in goreča svetila v vaših rokah, to je delajte prav mnogo dobrih del. Zdaj veš, dragi kristijan, kako se moraš pripraviti na sodbo: Ogibaj se greha in delaj dobro. S hišnikom v današnjem evangeliju lahko rečeš: Vem, kaj bom storil; prijateljev si bom nabral, ki bodo zame pri Bogu prosili, dobra dela bom delal in ž njimi pokril množico svojih grehov, da me, kedar bom odstavljen od hiševanja, vzamejo v svoje hiše, da bom po svoji smrti prišel v nebesa.
Dragi kristijani! kako smo danes lepo zbrani tukaj v cerkvi, drug pri drugim sedi v klopi in pred nami naš Sodnik, ne v strašnem veličastvu, ampak krotak, ponižen in ljubeznjiv. Ko se bo enkrat prikazal na oblakih neba z vso močjo in oblastjo, tudi takrat bomo vsi, kar nas je tukaj, stali pred njim, med veliko množico, ki bo čakala njegove sodbe. Na kateri strani, na desni ali levi? O da bi bili na desni! Ne da bi bili: mi moramo biti, mi hočemo biti! Od prvega do zadnjega, kar nas je tukaj, hočemo
stati na desni, da ne bo veljalo tudi o nas, kar je Jezus rekel: Dva bosta na njivi; eden bo vset in eden popuščen, (Mat. 24, 40.) da ne bo veljalo tudi o nas: dva sta sedela v klopi, eden bo na desni, eden na levi. Ne! Mi hočemo biti zveličani, zato hočemo zdaj, ko je še čas, misliti, da bomo enkrat sojeni. Amen.
M K.
Priložnostni govori.
Priprava na sv. misijon.
4.	Trdni sklep.
Prisegel in sklenil sem držati se tvojih pravičnih sodba.	Ps. 118, 106.
Da je kesanje grešnikovo v resnici dobro, zahteva se, kakor smo zadnjič slišali, dvoje: Kesanje se mora ozirati na preteklost z žalostjo, za prihodnost pa moramo imeti trdno voljo, poboljšati se in ne več grešiti. O žalosti, o kesanju smo govorili zadnjič, preostaja nam tedaj še premišljevanje glede prihodnosti. — Poglejmo tedaj danes 1. kako je za dobro spoved ne obhodno potreben trdni sklep in 2. kakošne lastnosti mora imeti sklep, da ga bomo vresnici mogli imenovati trdnega. I.
I. Trdni sklep je zato pri sv. spovedi neobhodno potreben, ker si brez njega pravega kesanja niti misliti ne moremo in ker bi brez trdnega sklepa ne bilo pravega spreobrnenja.
Marsikdo misli, da je že naredil trdni sklep, ako reče spovedniku: obljubim, da ne bom več grešil. Kakor ni zadosti pri spovedi le z jezikom reči: o moj Bog, vsi moji grehi so mi iz srca žal! tako tudi ni zadosti le z jezikom obljubiti: nič več ne bom grešil. O ko bi bilo to zadosti, potem bi bile skoraj vse spovedi dobre. Vender pa je videla velika božja služabnica, sv. Terezija, toliko duš se pogubiti, prav radi slabo opravljenih spovedi. To pa zato, ker pred Bogom ne zadostujejo le besede. Beseda vtegne zadovoljiti človeka, Boga pa beseda ne more zadovoljiti, ker vidi tudi v srce.
Ako se grešnik v resnici kesa, to je, ako mu je res žal, da je Boga žalil, ako v resnici studi in sovraži greh, potem je gotovo,
da ima tudi trdno in resno voljo poboljšati se. Trdni sklep Bog sam zahteva po preroku Ecehielu, ki pravi (Ec. 18, 21.): Če pa krivični za vse svoje storjene grehe dela pokoro, in vse moje za povedi dopolnuje in prav po pravici ravna, naj živi! in Vrzite od sebe vse svoje pregrehe, s katerimi ste se pregrešili in naredite si novo srce in novega duha. (Ec. 18, 31.) Bog tedaj ne zahteva le pokore, le kesanja, marveč on zahteva tudi poboljšanja, ali vsaj trdno voljo, pričeti novo življenje. — Ko so pred Gospoda pripeljali prešeštnico, je on v svojem usmiljenju ni zavrgel, marveč, ker je videl njeno kesanje, ji je odpustil. Ni pa bil Jezus le s samim kesanjem zadovoljen, marveč rekel ji je: Ne greši več! — In ko je Gospod ozdravil moža, ki je bil že osemintrideset let bolan, mu je rekel: Glej, ozdravljen si; nikar več ne greši! Gospod zahteva tudi od vsacega grešnika, da se poboljša. Pred Bogom, ki vidi tudi v srce, je prav vse eno, delati greh, ali voljo imeti ta greh še storiti. Kdor pa nima trdnega sklepa ne več grešiti, ta ima voljo še grešiti, tak je v vedno še grešnik. Ako tedaj tak človek obuja kesanje, goljufa s takim kesanjem samega sebe in spovednika, ne pa Boga, ki zahteva od nas, da smo pravični in sveti, pa ne le po vnanje, marveč še mnogo bolj po notranje.
Notranje svetosti pa toliko časa ne moremo imeti, dokler ne zatremo tudi nagnjenja in želje po grehu. Prav zavoljo tega je toliko neveljavnih spovedi. Grešniki se spovedujejo odkritosrčno, obžalujejo svoje grehe, vender pa ohranijo v svojem srcu še željo, še ljubezen do greha; do pravega spreobrnenja taki ljudje nikdar ne pridejo. In vender Bog pravo, popolno spreobrnenje zahteva od nas, ko pravi po preroku (Joel 2, 12.): Spreobrnite se k meni iz vsega svojega srca! Kaj pomaga spovedovati se in studiti greh, ako ga nočemo zapustiti? Kakšno spreobrnenje je to, obžalovati grehe in storiti zopet prav tiste, katere smo obžalovali ? Kdor nima trdne volje poboljšati se, ta gre zastonj k spovedi, zastonj je ves njegov trud, vse njegovo prizadevanje.
Že zdrava pamet nas uči, da se k odpuščenju dvoje zahteva, prvič žalost ali kesanje radi razžaljenja in drugič tudi obljuba, da tega razžaljenja ne bomo več ponovili. Ko bi ti, predragi kristjan, razžalil kacega človeka, bi ne bilo zadosti za odpuščenje, ko bi mu rekel, saj mi je žal, da sem te razžalil, marveč obljubiti bi mu tudi moral, da ga odslej nočeš nikdar več žaliti. Ako pa to že slaboten človek od tebe zahteva, ali ne bo prav istega od tebe zahteval neskončno sveti Bog? Res si tedaj brez trdnega sklepa
pravega kesanja niti misliti ne moremo. Ker pa je pravo resnično kesanje za odpuščenje grehov neobhodno potrebno, tedaj je tudi trden sklep pri spovedi neobhodno potreben.
Brez trdnega sklepa pa tudi ni pravega spreobrnenja. Kadar je naše spreobrnenje pravo, je gotovo tudi stanovitno. — Sveti Jakob piše (Jak. 1, 8.): Človek dvojnih misli je nestanoviten v svojih potih. Odkod to, predragi, da večina kristjanov tako hitro prelomi obljube, katere so naredili spovedniku! Odkod to, da trajajo njih dobri sklepi le tako malo časa? Zato, ker so bili dvojnih misli. Kesali so se navidezno svojih grehov, v svojem srcu pa niso imeli trdne volje zapustiti greha in grešne priložnosti. Radi takih duš se Bog sam pritožuje po preroku Jeremiju (3, 10.), rekoč : In pri vsem tem se grešnica ni k meni vrnila is vsega svojega srca, ampak s lažjo. One pa, ki tako delajo, opominja sv. Pavel (Gal. 6, 7.): Nikar se ne motite; Bog se ne pusti sasmehovati.
»Storjene grehe obžalovati in spovedati se jih in obenem zopet obžalovanja vredne grehe delati, piše bv. Izidor — se ne pravi pokoriti se, marveč se pravi iz Boga se norčevati«. Sv. Gregor pa pravi: »Pokoriti se pravi, storjene grehe objokovati in objokovanih ne več storiti«. Grešil bi oni, ki bi nameraval po preteku desetih let greh storiti, koliko bolj tedaj greši oni, ki se spoveduje in nima obenem trdnega sklepa ne več grešiti. Taka pokora, pravi sv. Krizostom, ni pokora, marveč krinka pokore. Jako ostro se tu in tam obsojajo pustne veselice, ker so ljudje pod krinkami navadno se bolj razposajeni in razuzdani. Te veselice pa se vrše le predpustom. Pa koliko je ljudi, ki zlasti v po3tu in v velikonočnem času nosijo krinke na svojih dušah, ker opravljajo spovedi, ki po besedah sv. Krizostoma niso spovedi, temuč le krinke Bpo-vedi! Pustne šeme nore navadno le po gostilnah, kristjani pa vganjajo take burke celo v cerkvah. Navidezno opravljajo spoved, v resnici pa se le hlinijo, ker nimajo trdne volje zapustiti greh in grešno priložnost. Ali trdim morda preveč? Ali ne boš mar tudi po spovedi zopet storil greha, katerega se nameravaš spovedati ? Storiti ga misliš, kakor hitro boš imel priložnost za to! Taka spoved ni spoved, temuč le krinka spovedi!
Po besedah sv. tridentinskega zbora je spoved drugi krst. Pri spovedi se vse to ponovi, kar se je pri krstu godilo mej Bogom in človekom. Pri krstu so botri namesto tebe, o kristjan! Bogu obljubili, da mu hočeš zvesto služiti, da se hočeš odpovedati hudobnemu dejanju, Bog pa ti je obljubil nebesa, ako boš ti izpol-

noval svojo obljubo. Prav to se godi tudi pri spovedi. Kako grdo in ostudno tedaj ravnaš, ako v srcu ne misliš tega storiti, kar z besedo obljubiš. Ako pa ti ne izpolniš in nimaš namena, ali trdnega sklepa, izpolniti tega, kar obetaš, tudi Bog ne bo storil tega, kar bi bil sicer pripravljen storiti; on ti ne bo odpustil tvojih grehov.
II. Ogledali smo si zdaj potrebnost trdnega sklepa, poglejmo še, kakšen mora biti trdni sklep.
Trdni sklep mora biti pred vsem drugim v resnici trden. — Biti mora tak, da je naša volja pripravljena poprej smrt pretrpeti, ko še kdaj smrtno grešiti. Spokornik mora biti pripravljen, resno in vspešno premagovati vse skušnjave sveta, hudobnega duha in lastnega mesa. Kako se pa spozna trdnost našega sklepa? Kako pa vi, predragi, spoznate, da je kak most, ali kako poslopje trdno? Crez most se peljejo, kolikor mogoče težko naloženi vozovi in pri poslopju se gleda na to, je h dobilo zidovje kako razpoko ali ne. Tako poglejmo tudi svoje trdne sklepe. Ali so ostali trdni tudi takrat, ko so prihrule nad nas raznovrstne skušnjave? Ali smo se skušnjavam kolikor mogoče vstavljali? . . Ako nam vest očita, da ne, potem imamo mnogo vzroka bati se ali vsaj dvomiti o naših trdnih sklepih. Ako se začne majati ravnokar zabiti žebelj, ali ako zidovje začne takoj pokati, je znamenje, da žebelj ni bil trdno zabit, da zid ni zadosti močno zidan. Tako se tudi kaže, da naš sklep ni bil zadosti trden, ako pademo takoj v prvi skušnjavi, potem ko smo ravno malo poprej sklenili, vse raje pretrpeti, ko še kedaj grešiti. — Sv. Marija Egiptovska se je celih 17 let po svojem spreobrnenju ostro pokorila, imela pa je kljub naj-ojstrejši pokori vedno grozne skušnjave; toda ker je bil njen sklep trden, ker je bilo njeno spreobrnenje resnično, ni nikdar več grešila. No rečem sicer, da bi mi ne bili imeli trdnega sklepa, ako zopet pademo v greh. Rečem pa, da je jako dvomljivo, ali je bil naš sklep trden, ako se po spovedi ne le nič ne poboljšamo, marveč ako se celo kar nič ne prizadevamo poboljšati se. Ako je temu tako, potem so bile le prazne besede, ne pa trdni sklep.
Trdni sklep mora biti nadalje brez pogojev. Ako bi n. pr. kedo sklenil, da ne bo več klel, ako ga žena ne bo več jezila, ali da ne bo več sovražil te osebe, ako mu poravna storjeno škodo, bi bil tak sklep le pogojen in tak pred Bogom nič ne velja. Skleniti se mora marveč storiti to, ali opustiti ono na vsak način in sicer zato, ker Bog to zahteva.
4S1
Kakor mora biti kes splošen, tako mora biti splošen tudi trdni sklep. Ako grešnik v resnici vse grehe studi, bo gotovo tudi za trdno sklenil vseh grehov se varovati. Ne bi imel trdnega sklepa oni, ki bi tako-le sklenil, tega greha nočem več storiti, tega tudi ne, toda tega se pa ne bom varoval, ker bi bilo to za me pretežko. Ko se je kralj David spreobrnil, ni le obžaloval prešeštva in uboja, in ni sklenil le teh grehov se varovati, marveč rekel je: Sovražim vsako krivično pot. (Ps. 118, 104 ) Ali pa delamo tudi mi tako? O koliko kristjanov je, ki delajo, kakor je delal kralj Savel y vojski, katero je Bog zapovedal proti Amalečanom, ki so že zdavno zaslužili božjo kazen. Gospod Bog je poslal preroka Samuela k Savlu z besedami: Pojdi in pobij Amaleka, in vse njegovo pokončaj; ne zanesi mu, in nič ne počeli njegovih reči, tetnuč pomori moža in ženo, majhnega in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla (1. kralj. 15, 3.) Savel uboga, vdari z veliko vojsko Ama-lečane, z božjo pomočjo jih premaga, in pokoren božji zapovedi vse pokonča. O blagor Savlu, ko bi bil tako nadaljeval, kakor je začel! Ko pride de glavnega mesta, vzame tudi to in je razruši, kralju in najboljšim čredam pa prizanese pod pretvezo, da jih hoče darovati Bogu. In vjel je — nadaljuje sv. pismo — Agaga, kralja Amalečanov živega. Zanesel je pa Savel Agagu in najboljšim čredam ovac in goved, in oblačilom in ovnom in vsemu, karkoli je bilo lepega, ter niso hoteli tega pokončati. Kaj pa je rekel Bog k temu ? Gospod pa je govoril Samuelu rekoč: Kesam se, da sem Savla postavil za kralja, ker me je zapustil in ni spolnoval v dejanju mojih besedi. (1. kralj. 15, 11.) Po navdihnenju božjem je potem rekel Samuel Savlu: Vstavljati se je kakor greh vraževanja, in nepokoren biti, je kakor hudobija malikovanja Zato tedaj, ker si Gospodovo besedo zavrgel, je tudi tebe Gospod zavrgel, da ne boš kralj. (15, 23.) Tako predragi, delajo tudi kristjani. Dokler se gre za grehe, za katere jim ni toliko mar, radi obljubijo, nikdar več kaj tacega storiti. Kadar pa se gre za greh, kateri vlada čez vse druge, kateri jim je naj ljubši, nočejo skleniti, da se ga bodo varovali. Nečistnik bo rad obljubil, da so hoče varovati laži, preklinjevanja, le tega ne bo sklenil, da se bo odpovedal grešnemu znanju. Kdor ima krivično blago, bo vse lehko obljubil, le tega ne, da hoče poravnati krivico. Zato pa kliče Bog tudi takim ljudem: Zavrgel sem te!
Kesanje mora pa biti splošno tudi glede časa. Ni zadosti skleniti, da se hočeš varovati nekaj časa greha, marveč
skleniti moraš, da se ga hočeš varovati za zmeraj. Kaj pomaga, ako obljubi dekle, da noče več grešiti z onim, kateri je morda zdaj daleč proč od nje, ako pa misli s tem le toliko časa varovati se, dokler se zopet ne vrne nazaj. Kaj pomaga, ako se varuješ greha nekaj časa pred spovedjo zato, da bi dobil lažje odvezo. Kaj pomaga to, ako pa imaš namen po spovedi zopet grešiti ? Ako tako delaš, goljufaš s tem le samega sebe.
Trdni sklep mora biti združen tudi z odločnostjo. Varovati se mora grešnik ne le greha, marveč tudi vsega tega, kar napeljuje v greh. Kaj bi rekli predragi, o ženi, ki zdihuje in si obupno vije roke, ko ji umrje mož. Vsa potrta toži, da je vse zgubila z možem, da ji življenje nič več ni mar. Kaj bi rekli, vas vprašam, ko bi jo videli teden pozneje z drugim na plesišču? Kako bi obsodili njeno žalost? Kaj bi pa rekli o tej ženi, ko bi se ona v kratkem poročila z morilcem svojega ranjkega moža, z morilcem, o katerem je poprej trdila, da niti njegovega imena noče več slišati ? Kristjani, kolikrat ste vi že obetali, da na ta ali oni greh, katerega ste storili, niti več misliti nočete. Spoznali ste, da so bili ti grehi morilci neumrjoče vaše duše, morilci Jezusa Kristusa, ki prebiva s svojo milostjo v vaših srcih. Vse to ste spoznali in obljubili ste, da se hočete varovati greha, v katerega pa v tako kratkem času zopet padete. Kdo je tega kriv? Rad pripoznam, da je tega nekaj kriva vaša slabost, pa le nekaj; glavna krivda pa je iskati v tem, da ste v svojih trdnih sklepih premalo odločni. Odločnosti je treba, da se varujete ne le greha, marveč tudi bližnje grešne priložnosti, da se stanovitno ustavljate hudemu nagnenju in skušnjavam v greh ter rabite potrebne pripomočke, da si ohranite milost božjo. Le ako bote vse to sklenili, bo vaš sklep v resnici trden.
Kdor hoče tedaj, da bo njegov sklep res trden, mora prvič tudi trdno in resno skleniti varovati se grešnih priložnosti. Sveti Duh pravi: Kdor se zadrg ogiblje, varno šivi. (Preg. 11, 15 ). Kadar boš imel res trdno voljo poboljšati se, se boš gotovo vprašal, v katero zadrgo sem se pa vjel, da sem storil ta greh? Kaj je vzrok, kaj je priložnost nečistih misli, ki mi omadežujejo moje srce? Ali je morda prezaupljivo občevanje s to ali ono osebo tega krivo? Ali pa je to morda posledica nezmernosti v jedi in pijači? Kaj je vzrok, da tako rada opravljam in obrekujem, ali ne morda družba, v katero zahajam? Kaj je vzrok grehom, katerih me je tolikanj sram? Ali ne pregrešno znanje?

Ko spoznaš vzrok greha, ni zadosti, da obljubiš in skleneš varovati se greha, marveč skleniti moraš pred vsem drugim, varovati se grešne priložnosti. Sv. Bernard pravi: To je najboljše znamenje pravega spreobrnenja, ako grešnik sklene varovati se grešne priložnosti in se odtegne onemu, kar bi ga zopet zapeljalo v greh.
Drugič pa mora tudi skleniti varovati se nagnenja in skušnjav greh. Iz majhnega raste veliko, pravi pregovor, ki velja tudi v duhovnem življenju. Kdor se ne odpove korenini greha, ki je hudobno nagnjenje, ta bo v kratkem zopet padel. Nagnenje je včasih prav malenkostno, je kaka strast, katera je v zvezi z enim od poglavitnih grehov, vtegne pa človeka privesti do strašnih hudobij. Ko bi bil David precej od začetka zatrl lenobo, bi ne bil postal prešeštnik in morilec. Ko bi bil Judež takoj od začetka zatrl željo po denarju, bi ne bil Gospoda izdal in samega sebe umoril Treba se je tudi takoj od začetka vstaviti skušnjavi, dokler je skušnjava še slabotna, se majhna. Ko pa skušnjava dobi vsled tvoje popustljivosti moč, jo boš težko premagal, kaj lehko pa ona tebe.
Kdor resnično druži odločnost s trdnim sklepom varovati se greha, ta bo rabil tretjič tudi pripomočke, da si obrani milost božjo. Kakor bi si mi ne mogli ohraniti življenja, ko bi ne dihali, tako se tudi ne bomo dolgo ohranili v milosti božji brez pobožnih vzdihov in brez molitve. Psalmist (Ps. 118, 131.) poje: Svoja usta odpiram in sopem po duhu, ker Selim tvojih povelj. Tudi mi moramo skleniti, da bomo večkrat k molitvi odpirali svoja usta, da bomo s istim psalmistom (Ps. 118, 132.) molili: Ozri se na me, ter se me usmili. Da, ako hočemo ohraniti si milost, moramo skleniti, da bomo pogostokrat molili in prejemali sv. zakramente.
Predragi, trudite se, da bote imeli vedno v resnici trdni sklep in molite k Gospodu s kraljem Salamonom (1. kron. 29, 17.): Vem, moj Bog, da poskušaš srca, in ljubiš preprostost; zatorej sem tudi jaz v preprostosti svojega srca vesel daroval vse to, Gospod, ohrani na večno to voljo. V resnici krasne besede! O da bi jih tudi mi z enako pravico mogli moliti, kakor Salamon:	Vem, moj
Bog, da poskušaš srca, da vidiš, ali smo se res odpovedali grehu ali ne. Zatorej sem tudi jaz v preprostosti svojega srca vesel daroval vse to. Da, vsacega greha se hočem skrbno varovati. Vesel sem daroval. O predragi, darujte tudi veseli, nikar ne odlašajte,
nikar ne premišljujte, marveč odločite se s celim srcem in se darujte Bogu in obljubite mu, da ga nočete odslej nikdar in nikoli več žaliti, da hočete dati grehu slovo, da hočete raztrgati vezi grešnih priložnosti in grešnega nagnenja, da se hočete posluževati vseh sredstev, vseh pripomočkov, da se ohranite v milosti božji.
Ako imate in ako bote imeli v času sv. misijona take sklepe, potem bote tudi vi s kraljem Salamonom lehko rekli: Gospod, ohrani na večno to voljo. O Bog, ta volja prihaja le od tebe, ta volja brez tebe ne more obstati. Ti o Gospod si mi jo dal, na Tebi je tedaj, da jo tudi ohraniš; Ti, o Gospod, si bil začetnik tega mojega trdnega sklepa, bodi tudi njegov ohranitelj Amen.
P. Engelbert Pollak.
5.	Spoved.
Spoznal bom zoper sebe svojo krivico Gospodu; in ti si mi odpustil hudobijo mojega greha.	Ps. 31, 5.
Raznovrstne bolnike je Gospod tukaj na tem svetu čudežno ozdravil. Mej drugimi čudeži te vrste je posebno znamenit oni, katerega nam pripoveduje sv. Marka v sedmem poglavju svojega evangelija. Pripeljali so nekoč Gospodu gluhega in mutastega človeka, in so ga prosili, da naj položi roko nanj. Božjega Zveličarja gine pogled na tega siromaka in trdna vera dobre množice, in usmili se ga. Pa kako? Najpoprej ga je vzel izmed množice na stran; potem je vtaknil svoje prste v njegova ušesa, potem je pluml in se dotaknil njegovega jezika. Večkrat je Gospod s samo besedo ozdravil bolnika, tukaj pa je storil že toliko in vendar še ni naredil čudeža. Potem, ko je vse to naredil, je pogledal v nebo in zdihnil, pa mutec je bil še vedno mutast. Slednjič reče Gospod v svoji vsemogočnosti besedo »efeta«, to je, odpri se. Sv. pismo pa dostavi: In kar odprle so se mu ušesa, in razvezala se je vez njegovega jezika, in je prav govoril. Zakaj, predragi, je storil Gospod ta čudež s toliko pripravo? Saj je s samo besedo drugekrati očistil gobove, izgnal hudiče, ozdravil bolnike in obudil mrtve! Zakaj pri tem čudežu toliko priprave? — V tem ozdravljenju spoznajo sv. očetje skrivnost, spoznajo podobo duhovno mutastih in gluhih. Ta glušeč je podoben grešniku, ki je gluh za navdihe milosti in za glas vesti, in je mutast, ker se noče spovedati svojih grehov. Morda je tudi mej vami, predragi, dosti takih mutastih in gluhih
ki so zamorili glas vesti, ki so ostali mutasti, ker se sploh niso hoteli spovedati, ali pa so pri spovedi svoje grehe zamolčevali. Glejte, predragi tudi te siromake kliče še enkrat Gospod, nakloniti jim hoče cel6 milost sv. misijona. O da bi vsaj pri misijonski spovedi, spreobrnjeni od milosti božje, prav govorili! Da se bo pa to tem ložje zgodilo, premišljujmo danes, kakšna mora biti pri spovedi naša obtožba. Katekizem nam odgovarja na to vprašanje prav kratko in določno: Spoved mora biti: 1. natančna, 2. odkritosrčna.
Slišali smo že, da je Gospod Jezus Kristus vstanovil zakrament sv. pokore in da je mašnikom oblast dal odpuščati grehe, ker so mašniki od njega samega postavljeni za sodnike. Sv. spoved je sodba, pri kateri je spovednik sodnik nad grešnikom. Ta sodba pa je popolnoma različna od posvetnih sodba. Pri sodbi, pri kateri sodijo ljudje, obsodijo in kaznujejo njega, katerega spoznajo, da je kriv; pred sodnjim stolom sv. pokore, pred sodnjim stolom božje pravičnosti, ali bolje rečeno božjega usmiljenja, se grešnik, ki se brez ovinkov odkritosrčno spozna krivega, ne obsodi in ne kaznuje, marveč dolg se mu odpusti. Imejte tedaj pogum, predragi, in pokažite se brez strahu božjemu namestniku. Pokažite se pa v resnici take, kakoršni ste. Spoved mora namreč biti natančna.
Spovedati se moramo vseh smrtnih grehov, kolikor jih spoznamo, tudi njihovega števila in tistih okoliščin, katerih smo se dolžni spovedati. Sv. tridentinski zbor je določil in sv. cerkev uči, da se moramo spovedati vseh smrtnih grehov in tudi števila in okoliščin. Kakor bi njega, ki ima tri smrtne rane, ne mogel ozdraviti zdravnik, ko bi mu le eno ali dve pokazal, tako tudi oni, ki ima več smrtnih grehov, ne more dobiti odpuščenja, ako se le nekaterih spove, ali pa ako zmanjšuje njih število. Sv. cerkev pa s tem nič pretežavnega ne zahteva. Ako veš natančno število grehov, spovej se jih natančno! Ako n. pr. za gotovo veš, da trikrat nisi bil pri sv. maši, bi bilo napačno reči: dvakrat ali trikrat nisem bil pri maši. Ako ne veš natančno števila, povej približno in reci: ta greh sem storil približno tolikrat. Ko bi tudi tega ne bilo mogoče dognati — in to se vtegne zgoditi zlasti pri pogostih grehih, ali pri dolgih spovedih — se boš spovedal kolikor mogoče natančno, ako rečeš n. pr.: ta greh sem imel toliko let in sem ga naredil vsak mesec približno tolikrat. Ni ti dovoljeno zmanj-
sati števila, ravno tako pa tudi ni dovoljeno radi varnosti večjega števila povedati. Napačno delajo oni, ki odgovore na vprašanje: »Kolikrat ste to storili?« z navadnim odgovorom: »Tega pa ne morem povedati«, potem pa se zamislijo nekaj časa in rečejo: znabiti petkrat, ali desetkrat, pa recimo zavoljo varnosti dvajset krat« Kako nespametno je to ? Najpoprej rečeš: ne vem, — potem pa praviš: desetkrat ali zaradi varnosti rajše nekaj več. Pri spovedi. predragi, se sme govoriti le resnica in sicer prav kakor jo veš.
Spoved mora pa tudi natančna biti glede okoliščin, katerih smo se dolžni spovedati. Te besede vam hočem pojasniti z zgledi. Ako n. pr. kdo vzame kakemu gospodu 10 gld., je to tatvina, ako pa vzame to cerkvi, je ta greh obenem božji rop. Spovedati se je treba okoliščin, ki spremene vrsto greha. Tatvina je prepovedana v sedmi božji zapovedi, božji rop pa je prepovedan v prvi božji zapovedi. V cerkvi storjena tatvina tedaj spremeni vrsto greha in naredi iz enega dva greha, namreč greh zoper prvo in sedmo božjo zapoved. Kdor n. pr. brez važnega vzroka močno vdari svojega bližnjega, se hudo pregreši zoper zapoved ljubezni, pregreši se zoper peto božjo zapoved. Kdor bi pa vdaril Bogu posvečeno osebo, bi se pregrešil tudi zoper prvo božjo zapoved. Tudi ta okoliščina spremeni vrsto greha. Okoliščine torej, ki dodajo hudobiji greha novo hudobijo, se morajo pri spovedi spovedniku razodeti.
Prav tako pa smo se dolžni spovedati tudi okoliščin, ki na-rede iz sicer malega greha smrtni greh. Ti se n. pr. spoveduješ: Bil sem nezmeren v jedi ali pijači. Nezmernost je navadno majhen ali odpustljiv greh. Ako si si pa s tem hudo škodoval na zdravju, je to okoliščina, ki dela iz odpustljivega smrtni greh. Ako si bil nezmeren v pijači do popolne pijanosti, to ni več odpustljiv, marveč je smrtni greh. Ni tedaj vse eno, kako si bil pijan, ker je pijanost lahko odpustljiv, lahko pa tudi smrtni greh. Ako tedaj hočeš, da bo tvoja spoved dobra, mora biti pred vsem drugim natančna, natančna pa bo, ako poveš vse smrtne grehe, kolikor mogoče natančno tudi njih število in tiste okoliščine, katerih si se dolžan spovedati.
Spoved pa mora biti tudi odkritosrčna in to bo, kadar se obtožimo ravno tako, kakor se spoznamo krive pred Bogom, ne da bi kaj zamolčali ali olepšavah. — Kdorkoli pa iz lastne krivde zamolči kak smrtni greh, ali pa zmanjša njegovo število,
ali pa zamolči kako važno okoliščino, stori božji rop in njegova spoved je neveljavna Kdor tako dela, spremeni prav zakrament sv. pokore, to izredno zdravilo, v smrtni strup. Zopet drugi tako zvito zavijajo greh, da spovednik ne more spoznati, kaj da mislijo. Koliko jih je, ki iz napačne sramežljivosti zamolče kak smrtni greh!
Morda se je zgodilo, da je kdo storil v mladosti ali tudi pozneje greh, katerega se sramuje, in on zamolči ta greh in se ga noče spovedati. Zastonj so vsi klici milosti, zastonj vse zbadanje pekoče vesti. Vse je tak človek pripravljen povedati, le tega ne, kar ga najbolj teži. O pomiljevanja vredni grešnik, kako strašno krivico delaš s tem Bogu. Taka spoved ne ostane le brez koristi, marveč nakoplje ti novo grozno krivico. Zakrament sv. pokore je Gospod postavil nam v zveličanje, ker ima ta zakrament moč odpustiti nam vse še tako velike grehe. Kdor pa vedoma zlorabi ta zakrament, naredi s tem strašno krivico Bogu. Ako pa bo že človek, ki dela Človeku krivico, od Boga strašno kaznovan, koliko kazen ima pričakovati on, kdor dela s tem, da zamolči vedoma kak greh, Bogu. Sv. Pavel piše: Kdor pa krivico dela, bo prejel po tem, kar je hudega delal. (Kol. 3, 25.) Kakšna kazen čaka one, ki delajo krivico samemu Jezusu Kristusu, nam dokazuje sv. Pavel, s primerjanjem oskrunjenja stare Mojzesove postave: Ako kdo Mojzesovo postavo prelomi, mora na pričevanje dveh ali treh prič brez usmiljenja umreti. Pomislite, koliko bolj in koliko hujši kazni zasluži, kateri Sinu božjega potepta in kri zaveze, pri kateri je bil posvečen, ima za ognušeno in Duhu milosti stori nečast, (Heb. 10, 28. 29.). Sv. Ambrož razlaga te besede o onih, ki nevredno prejemajo sv. zakramente. Ako je tedaj zaslužil oni hudo kazen, ki je prestopil Mojzesovo postavo v eni ali drugi zapovedi, koliko kazen zasluži šele oni, ki z zlorabo sv. zakramentov zaničuje smrt in kri Gospodovo in dela nečast Duhu milosti!
Vzemimo, da bi kdo kakemu posvetnemu kralju v njegovi in njegovega spremstva pričujočnosti storil kako veliko krivico, pa kralj bi mu to krivico odpustil pod pogojem, da enemu od kraljevega spremstva vse pove in obžaluje. Vprašam vas, predragi, ali bi ne bila grozna nehvaležnost, ko bi ta človek ne hotel spoznati svoje krivice in bi žalil pred kraljevim spremljevalcem vnovič tolikanj dobrotljivega kralja. Tak človek bi ne dobil odpu-ščenja, marveč zaslužil bi najostrejše kazni. Nič manj, da še bolj predrzno ravna grešnik, ki zamolči pri spovedi kak smrtni greh, katerega je storil v pričo Boga, angelov in svetnikov. Bog v svo-
jem usmiljenju je pripravljen odpustiti grešniku, on ga vabi in kliče, hoče ga zopet spreieti za svojega otroka, ako se spove svojih grehov Kristusovemu namestniku. Grešnik pa, goljufan od napačne sramežljivosti, zamolči grehe in s tem še bolj greši, ko poprej. Kdor greh dela, tega Bog sovraži, kdor pa kak greh zamolči, tega bo Bog pokončal. Saj pravi sv. pismo: Sovražiš vse, ki hudo delajo; pogubiš vse, ki lažnjivo govore. (Ps. 5,7.) Kdor pri spovedi kaj zamolči, ta ne laže ljudem, ta laže Bogu in čaka ga kazen Ananije in Safire. Ako že čaka grozna kazen one, ki zaničujejo Gospodove nasvete, kaj še le čaka one, ki zaničujejo z lažjo samega Boga! V knjigi pregovorov berem: Ker ste ves moj svet zaničevali, in moje svarjenje zanemarjali, se bom tudi jaz k vaši pogubi smejala in posmehovala, kadar vas zadene, česar se bojite. (Preg. 1, 25.) Te besede govori modrost onim, ki ne poslušajo njenega glasu. Kaj bo govoril Gospod onim, ki ga zaničujejo z lažmi?
Grešnik, ki zamolči smrtni greh, pa ne dela le Bogu krivice, marveč škoduje tudi sam sebi. Ako te je v prvič sram, te bo v drugič še bolj in tako je malo upanja, da se boš kdaj spreobrnil. Podoben si človeku, ki nosi težko butaro, katero si želi olajšati. Pa kako? S tem, da dobiva vedno večje in večje breme. Tako dela tudi grešnik, on si naklada s tem, da zamolči kak greh, k starim grehom vedno še nove. Njemu veljajo besede prerokove: Neozdravljeno je tvoje potrtje, silno huda tvoja rana. Nikogar ni, da bi prav razsodil, kako da bi se obezal; zdravila ti nič ne pomagajo ; s sovražnikovim udarjenjem sem te udarjal, z neusmiljenim tepenjem zavoljo obilnosti tvojih hudobij; zakaj tvoji grehi so otrdeli. (Jer. 30. 12—14.) Kar je pa najhujše pri takih grešnikih je to, da se potem večinoma predrznejo tudi k sv. obhajilu pristopiti in Gospodovo najsvetejše Telo sprejeti v črno svojo dušo ! O strah, o groza ! Z zamolčanim, torej neodpuščenim grehom, približati se sv. obhajilu! Kralj Baltasar je bil še tisto noč umorjen, ko se je predrznil skruniti, Bogu posvečene posode. Kralja Antioha je kaznoval Gospod s strašno boleznijo, ker je vzel mnogo svetih reči iz jeruzalemskega templa. Pa kaj ste te krivici v primeri s krivico, katero stori oni, ki po nevrednem prejme sv. obhajilo. Nad to hudobijo kličejo sv. očetje: o nezmerna hudobija, o nezaslišan zločin! »Pri vsakem drugem grehu«, pravi sv. Peter Damijan, »žalimo Boga v njegovih stvareh, pri nevrednem obhajilu pa zlorabimo njega samega « Najsvetejše Telo, katero je bilo za nas darovano, katero molijo v sv. zamaknenju svetniki v nebesih, se
drzne človek nevredno zavžiti. Sv. Krizostom pa pravi: »Gorje onim, ki so križali Gospoda, še večje gorje pa onim, ki ga po nevrednem prejmejo!« Isto trdi sv. Avguštin, ko pravi: »Prej se dajo zagovarjati oni, ki so Gospoda križali, ko oni, ki ga po nevrednem prejemajo.« Sv. Pavel sam pravi o judih: Ko bi bili spoznali, bi ne bili nikdar Gospoda časti križali. (1. Kor. 2, 8.) Res je bila njih nevednost zadolžena, pa bila je vendar nevednost. Kristjan pa, ki po nevrednem prejme Gospodovo sv. Telo, se ne more izgovarjati z nevednostjo. Zato pa pravi sv. Pavel: Kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. (1. Kor. 11, 29.) Odkod, predragi, pa pride ta hudobija? Ali ni večinoma od napačne sramežljivosti, vsled katere zamolči kri-stijan pri spovedi kak smrtni greh. O, ako je kdo mej vami tako nesrečen, naj odloži to napačno sramežljivost in spove naj se odkritosrčno spovedniku, ako hoče, da ne bodo očitni postali njegovi grehi na sodnji dan pred celim svetom ! Ali ni tedaj bolj pametno pretrpeti za greh tukaj majhno osramotenje v odpuščanje grehov, kakor pa na sodnji dan osramočen in vrhu tega pogubljen biti?
Marsikdo bo morda ugovarjal in rekel bo: Sramujem se, tega ne morem povedati. Sramuj se le, pravi sv. Bernard, vendar pa se spovej vsega. To malo osramotenje tebi nič ne škoduje, traja le nekaj trenutkov, potem pa je vse pozabljeno, vse odpuščeno. Bog je v svojem neskončnem usmiljenju odločil za spovednike ljudi, ni odločil angelov; ker bi bili ti presveti, preostri. Spovednik je človek, je grešnik prav kakor ti, on je podvržen istim skušnjavam kakor ti, on lahko pade v iste grehe, kakor ti, ako ga ne varuje milost božja. Bog je odločil za spovednike prav radi tega ljudi, da imajo usmiljenje z našimi slabostmi. Vrhu tega je spovednik v vesti dolžan, molčati o tem, kar je slišal, da še več, on celo nikdar ne sme misliti na to, kar si se mu ti spovedoval. Vse, kar si pri spovedi povedal, mora biti pogreznjeno v morje večne pozabljivosti.
Moji grehi so tako grdi, kaj bo spovednik rekel? — pomi-šljuje zopet drugi. Ne le tvoji grehi, marveč vsak greh je grd, saj lepih grehov ni. Kaj bo spovednik rekel, ali bolje rečeno, kaj bo mislil? — Kolikor veči in kolikor bolj ostudni so tvoji grehi, tem bolj bo spovednik tebe vesel, ako se jih skesano in odkritosrčno spoveš. Spovedniki so ribiči, tako jih je Gospod že imenoval po preroku Jeremiju (16, 16.) rekoč: Glej, jaz bom poslal veliko
34
ribičev, pravi Gospod, in lovili jih bodo. Ko je pa Gospod poklical Petra in Andreja, da naj hodita za njim, jima je rekel: Hodite za menoj, in vaji bom storil ribiča ljudi. (Mat. 4, 19.) Kdaj, predragi, pa je ribič najbolj vesel, ko potegne mreže na suho? Ali ne takrat, ko se mu posreči ujeti velikih rib? Tako so tudi ribiči duš — in to so po Gospodovih besedah spovedniki — najbolj veseli tedaj, ko se k njim zateče kak velik grešnik. Kaj bo tedaj mislil spovednik? Zahvalil se bo Bogu, da se mu je posrečilo zajeti velikega grešnika, ki se hoče odslej poboljšati.
Odložite tedaj, predragi, napačno sramežljivost in bodite prepričani, da se grehov spovedati ni sramotno, da je marveč za človeka častno, ako spozna, da je grešil! Spoznanje storjene pregrehe je namreč prvi korak k poboljšanju.
Pri spovedi ne smemo nič zamolčati, ne smemo pa tudi kaj olepšavah. Marsikdo olepšava takorekoč vsak svoj greh z mnogoterimi izgovori. Vedite, predragi, da Boga nič bolj ne nagiba k usmiljenju, kot ponižno pripoznanje svoje lastne krivde. Adam in Eva sta grešila; preden pa ju je Bog obsodil in kaznoval, ju je vprašal, zakaj sta prestopila zapoved. Sv. Avguštin trdi, da je Bog storil to zato, da bi jima odpustil, ko bi bila ponižno spoznala svoj greh. Pa kaj sta storila? Namesto da bi spoznala ponižno svojo hudobijo, sta se začela izgovarjati in olepšavati svojo hudobijo. Tako delajo tudi grešniki, izgovarjajo se eden na dru-zega, žena na moža, mož na ženo, sosed na soseda, otroci na stariše in stariši na otroke. Nihče noče kriv biti, nihče noče spoznati in reči: Grešil sem. Ako hočete, predragi, da vam bo Bog res odpustil, nikar se ne izgovarjajte, marveč v sv. ponižnosti se spoznajte krive, ako ste bili v resnici krivi.
Ko tedaj stopiš k spovednici, si misli, da te je k njej pripeljal tvoj sveti angel varih, in misli si, da sta v spovednici dva duhovna, katerih enega vidiš, druzega, namreč Jezusa Kristusa, pa ne vidiš; pač pa vidi in sliši on tebe in dobro vč, ali se resnično kesaš in ali imaš trdni sklep poboljšati se. Ako tega ti nimaš, ali ako se ne kesaš, ali ako kaj zamolčiš, naj reče potem še tolikrat mašnik, katerega vidiš: jaz te odvežem, bo vendar-le mašnik, katerega ne vidiš, vedno rekel: jaz te obsojam. Nikar ne trati torej časa z nepotrebnim popisovanjem in širokim razlaganjem, marveč porabi ga rajše v to, da natančno razodeneš grehe, njih število in njih okoliščine.

Mej tem pa, ko ti daje spovednik nauk, nikar ne premišljaj, ali si vse povedal ali ne, marveč pazljivo poslušaj. Ko bi ti spovednik odvezo odložil, se radi tega nikar ne togoti, marveč ponižaj se in skrbi zato, da ti bo tudi to v zveličanje. Vedi, da spovednik glede tega ne sme svojevoljno ravnati, da bo moral marveč enkrat oster odgovor dati, kako je odpuščal in kako je pridržaval. Nikar tedaj ne misli, da se ti je zgodila s tem kaka krivica, marveč to se je zgodilo tebi le v korist, da se enkrat resno odločiš za poboljšanje.
Ako bodo vaše spovedi vedno v resnici natančne in odkritosrčne, ako boste skrbeli za to, da boste vedno vse povedali, kar je treba povedati in da ne boste nič olepšavali, ali celo zamolčali, bodo vaši grehi zbrisani v krvi Jezusa Kristusa, razrušene bodo verige, ki vas drže oklenjene v sužnost hudobnega duha in zopet .boste postali otroci božji. O potem blagor vam! Vživali boste zopet mir vesti, mir, katerega nikdar ne morete občutiti, dokler ste zakopani v strašni stan greha. Premagajte tedaj, predragi, napačno sramežljivost in razodenite se odkritosrčno spovedniku, ako se hočete rešiti večnega pogubljenja. Ali hočete vstrajati v grehu ? Ali hočete res tako neusmiljeni biti sami seboj, da hočete rajši celo večnost v strašnih mukah obupavati, kakor pa tukaj premagati napačno sramežljivost. Sam sv. Duh te opominja: Zavoljo svojega življenja se ne sramuj govoriti resnice. (Sir. 4, 24.) Da, ako ti je kaj mar življenje tvoje neumrjoče duše, povej spovedniku odkritosrčno greh, katerega doslej nisi hotel povedati. Daj Bogu to čast in osramoti hudobnega duha, ki ti je takrat, ko te je zapeljal v greh, vzel sramežljivost, ki ti jo pa pomnoženo vrača tedaj, ko se je treba spovedati, vrača ti jo le zato, da bi ti tudi nadalje še kradel in kratil mir vesti in da bi te enkrat pogubil. Reci tedaj v resnici z zgubljenim sinom: Vzdignil se bom, ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem. Da, povedati mu hočem vse brez ovinkov, brez prikrivanja, da me sprejme zopet za svojega otroka. Amen.	P. Engelbert Pollak.
492
6.	Zadostovanje.
Storite tedaj vreden sad pokore f Luk. 3, 8.
Premišljevali smo že poglavitne dele zakramenta sv. pokore. Spoznali smo, da si moramo, ako hočemo opraviti dobro spoved, skrbno izprašati svojo vest, da moramo obuditi pravo kesanje nad storjenimi grehi in trdni sklep, v prihodnje ne več grešiti. Slišali ste zadnjič, kako natančno in odkritosrčno se je treba spovedati in kako strašno greši oni, ki zamolči kak smrtni greh in se drzne celo v takem stanu pristopiti k sy. obhajilu. Premišljumo danes to, kar nam je storiti po spovedi. Spovednik naloži pri spovedi za grehe pokoro, katero mora grešnik opraviti. Ko bi grešnik že pri spovedi ne imel volje opraviti naložene pokore, bi bila spoved neveljavna. Ako pa ima grešnik pri spovedi sicer voljo opraviti pokoro, katere pa pozneje ne opravi, je sicer spoved veljavna, vender pa greši in izgubi mnogo milosti. Premišljujmo tedaj danes, kaj je spokornik za dobroto sv. obveze dolžan Bogu.
Spokornik je dolžan 1. glede greha zadostovanje,. 2. glede dobrote hvaležnost, 3. glede svojega trdnega sklepa zvestobo.
I. Kadar kdo greši, se s tem odvrne od Boga in se obrne k stvari. S smrtnim grehom zgubi grešnik prijateljstvo božje in milost božjo. Za to zgubo grešnik seveda nemore zadostiti, ker je ta zguba neskončna; zadostil je za njo Jezus Kristus sam s svojo smrtjo na križu. Vender pa se nalaga grešniku pokora kot nekaka kazen, kot nekako zadostovanje. Bog odpusti greh in večne kazni za greh vsled zasluženja Jezusa Kristusa, časnih kazni pa ne odpusti vedno že z grehom. Sv. Avguštin pravi: »Trojno sodbo vrši Bog nad grešniki: sodbo s popolnim usmiljenjem, sodbo brez usmiljenja in sodbo, v kateri sta združena usmiljenje in pravica. Sodba s popolnim usmiljenjem je sv. krst, pri katerem nam Bog odpusti greh, večne in časne kazni za greh, sodba brez usmiljena bo p» smrti slehernega izmej nas, takrat Bog ne bo odpustil ne smrtnega greha, ne večnih kazni za greh; sodba, v kateri je usmiljenje združeno s pravico, pa je zakrament sv. pokore, pri katerem se odpusti greh in večne kazni za greh, zahteva se pa nekako zadostovanje in naloži se časna kazen.« Bog je tedaj res usmiljen, je pa ob enem tudi pravičen. S tem, da nam odpusti greh i*1
"večne kazni za greh, se nam kaže usmiljenega, s tem pa, da zahteva zadostovanje, se kaže tudi pravičnega.
To pokoro ali to zadostovanje je Bog od grešnikov vedno zahteval. V puščavi je judovsko ljudstvo mrmralo zoper Boga. To je bil velik, strašen greh, katerega pa je Bog na Mojzesovo priprošnjo odpustil svojemu ljudstvu, ni ga mu pa odpustil brez zadostovanja. V zadostovanje za ta greh jim je Bog naložil časno kazen, vsled katere nihče izmej onih, ki so mrmrali zoper Gospoda, ni prišel v obljubljeno deželo. Grešil je David z grehom prešeštva; Bog mu je odpustil greh, ker ga je skesano prosil odpuščanja; ni mu pa odpustil brez zadostovanja, umreti je moral sin, katerega mu je Betsabeja rodila. Slišati pa je moral spokorni kralj še drugo kazen iz prerokovih ust, ki mu je napovedal: Zavoljo tega naj ne pride meč od tvoje hiše (II. Kralj. 12, 10.) in res, uprl se je proti Davidu njegov lastni sin Absalon, tako da je moral kralj bežati. — Isti kralj David je ukazal tudi iz nečimernosti šteti ljudstvo; za to pregreho se je pokoril in Bog mu jo je odpustil; vender pa mu da na izbero v zadostovanje trojno kazen: vojsko, ali lakoto, ali pa kugo. Kralj David nam sam popisuje v psalmih, da je hotel Bogu zadostovati za svoje grehe s solzami, s postom in z drugimi pokorili.
Bog tedaj odpusti spokorniku greh, ne odpusti mu pa časne kazni za greh. Sv. tridentinski zbor nas uči: Božja pravičnost zahteva, da so drugače sprejeti v stan milosti božje oni, ki so pred sv. krstom iz nevednosti grešili, kakor oni, ki so se po sv. krstu, potem ko so bili oproščeni sužnosti hudobnega duha, zopet drznili zapustiti pot resnice in so vedoma žalili sv. Duha in skrunili tempel božji. Pa tudi božji dobrotljivosti se spodobi, da nam ne odpušča naših grehov brez zadostovanja, da bi mi tem bolj spoznali, kakšno hudo je greh. Ko bi se nam odpuščali grehi brez zadostovanja, bi jih imeli ljudje za malenkosti, pogrezovali bi se potem v vedno večje hudobije in kopičili bi si jezo božjo za dan jeze. Nasprotno pa nas pokora odvrača od greha, dela nas vedno bolj in bolj čuječe in zmanjšuje hudobno naše nagnenje. Vrhu tega je popolnoma opravičeno, da mi s pokoro zadostujemo za svoje grehe Gospodu Jezusu Kristusu, kateri je za naše grehe zadostoval. Seveda naše zadostovanje samo na sebi ne more zadostiti Bogu, pač pa ima zadostilno vrednost, ako je združeno z zaslugami Jezusa Kristusa, v katerem živimo, si dobivamo zasluge •n delamo vredne sadove pokore.

Natančno je torej treba opraviti pokoro prav tako, kakor jo spovednik naloži. Pokora pa nima biti le kazen, biti mora tudi zdravilo. Pa prave pokore kot zdravilo se kristijani dandanašnji tako zelo boje. Ako n. pr. spovednik naloži pijancu za pokoro, da naj se varuje toliko časa gostilne, ali nečistniku, da naj toliko časa ne gre več v to ali ono družbo, da naj pa gre namesto tega tolikrat in tolikrat tudi mej tednom k sv. maši, ga bodo kmalu, razglasili za silno ostrega in sitnega, ki hoče narediti iz tebe pu-ščavnika itd. Kje je tedaj pri takih resna volja poboljšanja, ki še tega nočejo storiti, kar bi bilo prav njim v korist.
Ako pa vzamemo pokoro tudi kot kazen, mora pogostokrat naleteti spovevednik na grešnike, katerim je takorekoč vsaka pokora pretežavna. Ako jim naloži spovednik enkrat post za pokoro, je to že preveč, da, ako naloži skozi mesec dni gotovo število molitev, se jim dozdeva tudi to že preveč. O predragi, kje so stari blaženi časi sv. cerkve, v katerih so cele množice krisijanov delale ostro pokoro v puščavi. Kje so časi, ko so kristijani vsacega stanu, vsake starosti delali po več let očitno pokoro oblečeni v spokorna oblačila, posuti s pepelom pred cerkvenimi vratmi? To, predragi, so bili v resnici spokorniki, ki so spoznali, kako hudo razžalenje božje je greh. In ako bi jih bil vprašal, — piše Tertulijan — zakaj so se vdali tolikanj ostremu in spokornemu življenju, je vsak izmej njih odgovoril: »Jaz nesrečnež sem žalil Boga. Prepričan sem, da sem grešil, nisem pa prepričan, da bi bil dobil odpuščenje. Vem, da sem povzročil jezo božjo, ne vem pa, sem jo li že potolažil ali še ne. Grešil sem zoper Boga in v nevarnosti sem večno se pogubiti.« — Neizrekljivo ostro so se tedaj pokorili kristijani in vendar so se še bali za zveličanje svoje duše. Mi pa se hočemo brez vsake le količkaj težavne pokore zveličati! Ali ni greh dandanašnji prav tako razžalenje božje, kakor v prvih časih krščanstva? Ali smo mi manj kristijani, kakor prvi spokorniki?
Poglejmo le nekatere izmej starih pokoril, da bomo spoznali, kako mlačni smo bili doslej glede pokore. Kdor je kaj ukradel, se je moral pokoriti eno leto; ako je bila reč večje vrednosti, je moral delati pet let pokoro. Kdor je grešil zopet čistost, moral se je pokoriti pet let, sedem let pa, ako je prešeštoval. Ako je pa še kaj hujšega storil gledč šeste zapovedi, se mu je zdaljšala pokora na deset do petnajst let. Tri leta je moral delati pokoro oni, ki je na nedeljo ali praznik plesal. V čem pa je obstala ta pokora? Stati so morali ti spokorniki v spokorni obleki pred
cerkvenimi vratmi, niso smeli prejemati sv. zakramentov, postiti so se morali trikrat na teden in zdržati so se morali tudi dovoljenega razveseljevanja. Tako ostre in hude so bile pokore v prvih časih. Ako pa primerjamo te pokore z večnimi kaznimi, katere Bog odpusti grešniku pri spovedi, moramo priti do spoznanja, da so tudi te navidezno velike in ostre pokore majhne v primeri s kaznimi, katere zasluži človek za greh. Človek zasluži za smrtni greh večne kazni v peklu, katere potem Bog, ako se grešnik spokori, spremeni v časne kazni, katerih nekatere izbriše pokora, ki jo naloži spovednik, druge pa si moremo izbrisati s sv. odpustki in drugimi spokornimi opravili, ako se hočemo obvarovati grozne pokore, ki nas čaka v vicah. Bodite tedaj, predragi, natančni pri opravljanju pokore, katero vam naloži spovednik, in ako se ti dozdeva tu in tam težka, pomisli, kakšno pokoro bi bil dobil v prvih časih krščanstva, da še več, premisli, da bi bil za svoje grehe prav za prav zaslužil večno pokoro, večno kazen v peklu.
II. Spokornik je tedaj v resnici dolžan Bogu glede greha za-dostovanje; dolžan pa mu je tudi glede dobrote, ki je v tem, da mu je odpustil greh, hvaležnost.
Sv. Pavel pravi: Zahvalim svojega Boga vselej (I. Kor. 1, 4.) in: V vseh rečeh se zahvalite (I. Tes. 5, 18.). V vseh rečeh, v ugodnih in neugodnih, smo Bogu dolžni hvaležnost. Zlasti pa smo se dolžni zahvaliti za veliko milost sv. odveze, s katero nam Bog daje tako velike in tako obilne dobrote. Bog nam odpusti po za-služenju Jezusa Kristusa dolg naših grehov, on spremeni večne kazni v časne, brez našega zasluženja nas zopet sprejme v svoje prijateljstvo in nas sprejme za svoje otroke in za dediče nebeškega kraljestva. Po sv. odvezi stori Bog, da zopet ožive zasluge, katere smo poprej imeli, katere smo pa z grehom zgubili, in daje nam novo moč, da se moremo ustavljati grehu in grešnemu poželjenju. Sv. Duh sam te opominja po psalmistu: Hvali, moja duša, Gospoda, in nikar ne pozabi vseh njegovih dobrot; ki li odpušča vse pregrehe, ki ti ozdravlja vse slabosti. (Ps. 102, 2.) Gospod je — pravi sv. pismo — okoli hodil, deU dobrote■ (Dj. ap. 10, 38.) Mej onimi, katerim je dobrote skazoval, je bilo mnogo nehvaležnih, pa Gospod je prenašal potrpežljivo to nehvaležnost. Ko je pa ozdravil deset gobovih, se je eden izmej ozdravljenih vrnil nazaj in je z velikim glasom Boga častil; in je padel na obraz pred njegove noge, in se mu je zahvalil. Jezus pa je odgovoril in rekel: Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje je pa unih devet? Nobeden se ni našel,

da bi se bil vrnil, in Bogu čast dal, kakor ta ptujec. (Luk. 17, 15. —18.) Ako se je pa Gospod potožil radi nehvaležnosti onih, katere je očistil gobove bolezni, koliko več vzroka ima še le potožiti se nad nehvaležnostjo onih, kateri se ne zahvalijo za nezmerno dobroto, da so bili očiščeni v krvi Kristusovi gob greha! Mnogo več vzroka — pravim — ima Gospod pritožiti se radi te nehvaležnosti, ker je ta dobrota tolika večja, kolikor imenitniša je duša od	telesa	in kolikor hujši	je	greh od gobove bolezni.
Ako so bili	tedaj	očiščeni dolžni Bog	se zahvaliti za to dobroto,
koliko bolj smo mi dolžni zahvaliti se za mnogo večjo milost sv. odveze.	Kdor	se za to milost	ne	zahvali, ima mnogo vzroka
bati se, da	ga bo	Bog v kazen za	nehvaležnost, zopet pustil pasti
v greh. Zato pa pravi sv. Bernard: »Nehvaležnost je sovražnica milosti in zveličanja. Povem vam, da Bog zlasti na otrocih milosti, na ljudeh spreobrnenja nič bolj ne sovraži, kakor nehvaležnost. Nehvaležnost zapira milosti pot in kjer je nehvaležnost, tam milost ne more biti. Nehvaležnost je sovražnica duše, je uničevalka zaslug, je razsipanje čednosti, zguba dobrot. Nehvaležnost je posuševalni veter, ki izsuši studenec pobožnosti, roso usmiljenja in potoke milosti.« Milosti pa je spokorniku treba, da ne postane nezvest Bogu v izvršitvi svojih sklepov, katere je pred spovedjo in pri spovedi naredil in katere je dolžan tudi izpol-novati.
III.	Spokornik je torej tretjič dolžan glede svojih sklepov zvestobo. Ako obljubimo kaj tacega, kar je dobro in ob enem tudi mogoče, moramo pri besedi ostati. Kdor pa obljube ne izpolnjuje, ni mož beseda, marveč je nezvest in malovreden človek. Tako sodijo že ljudje. Kdor pa ne izpolnjuje tega, kar je pred spovedjo, ali pri spovedi Bogu obljubil, akoravno mu je to mogoče, ta je nezvest Bogu in je v božjih očeh malo vreden. Že zavoljo zvestobe torej, katero smo Bogu dolžni, moramo izpolnjevati pri spovedi storjene trdne sklepe. Ljudje takrat obljube ne izpolnijo, kadar lažnjivo kaj obljubijo, kadar se kesajo obljube, kadar so razžaljeni od onih, katerim so kaj obljubili, in kadar jim ni mogoče izpolniti obljube. Nobeden teh razlogov pa ne more izgovarjati spokornika, ki ne izpolnjuje svojih sklepov. Ne more reči, lažnjivo sem obljubil, ker bi se bil pri spovedi lagal. Ne more se kesati svoje obljube, katera je Bogu ljuba, njemu pa v zveličanje. Ni bil razžaljen od Boga, ki ga obsipa vedno z novimi dobrotami. Ne more se izgovarjati, da mu je nemogoče ostati
pri besedi, ker nas uči sv. vera, da nobenemu ne manjka milosti k izpolnovanju božjih zapovedi. Ker tedaj spokornik nima izgovora, je torej res dolžan izpolniti to, kar obljubi pred spovedjo ali pri spovedi; obljubiti pa je moral, ker bi bila spoved brez trdnega sklepa neveljavna. Sv. pismo pa pravi: Ako si Bogu kaj obljubil, ne odlašaj izpolniti; ker nezvesta in nespametna obljuba mu ni všeč; ampak izpolni vse, kar si obljubil. (Prid. 5, 3.) Onim, ki ne izpolnjujejo trdnih sklepov, kliče in žuga Bog sam rekoč: Skril jim bom svoje obličje, in bom gledal njih konec; zakaj sprijen rod je in nezvesti otroci. (5. Moz. 32, 20.) Zakaj se imenujejo »nezvesti otroci«? Sv. pismo samo nam odgovarja: Spomnili so se, da je Bog njih pomočnik, in Bog Najvišji, njih odrešenik. Ljubili pa so ga le s svojimi ustmi, ter so se mu hlinili s svojim jezikom, njih srce pa ni bilo ravno z njim, in niso bili zvesti najdeni v njega zavezi. (Ps. 77, 35.—37.) Da, »ljubili so ga le z ustmi ne pa iz srca, hlinili so se s svojim jezikom«, ker so obljubil', da se hočejo poboljšati, da se hočejo varovati greha; »njih srce m bilo ravno z njim«, ker so se zopet povrnili v greh in niso bili zvesti najdeni v zavezi, katero so v novič sklenili pri spovedi z Bogom. Spokornik torej, ki nima trdnega sklepa več grešiti, je Bogu nezvest in »njegovo srce ni ravno z njim«. Ravno srce je ono, — pravi sv. Avguštin v razlagi tega psalma — katero odkritosrčno obljubi odpovedati se grehom in ima namen, ta sklep tudi izpolnovati. Ako tega ne stori, je pri spovedi s svojim jezikom hvalil Boga, srce njegovo pa je bilo daleč od Boga. Gospod naj konča — pa pravi sv. pismo — vse goljufne ustnice (Ps. 11, 4.) in: Ti sovražiš vse, ki hudo delajo; pogubiš vse, ki lažnjivo govore. (Ps. 5, 7.)
Potem ko smo tedaj sprejeli dobroto sv. odveze, smo dolžni Bogu zadostovanje za greh; za dobroto sv. odveze hvaležnost in zahvalo; glede trdnega sklepa pa zvestobo. Pokoro mora spovednik naložiti, spokornik pa jo mora prav tako opraviti, kakor jo je spovednik naložil. Ako se gre za telesno bolezen, vsak natančno rad izpolnuje, kar je zdravnik zapovedal; ali ne boš rad storil tega, kar služi v zdravje tvoje neumrjoče duše? Ko bi bil ti dolžan 10 000 cekinov in bi ti bil tvoj upnik pripravljen odpustiti ta dolg, ako mu plačaš pet cekinov; vprašam te, ali bi se ne podvizal takoj plačati te svote, da se rešiš mnogo večjega dolga ? Ti, o grešnik, si bil dolžan Bogu deset tisoč talentov, stopil si k spovednici in spovednik, ko božji namestnik, ti je odpustil ta dolg
L
pod pogojem, da opraviš majhno pokoro, ki se niti primerjati ne da z večnimi kaznimi, katere si zaslužil za greh; ali se boš tedaj obotavljal opraviti naloženo pokoro ? Da to storiš, zahteva pravica, saj pravi sv. pismo: Darujte darove pravice. (Ps. 4, 6.) Kaj je bolj pravičnega, kot to, da se sam kaznuješ za svoje grehe. Da to storiš, zahteva pokorščina, saj ti veleva sv. pismo: Storite vreden sad pokore. (Luk. 3, 8.) Da to storiš, ti veleva prijateljstvo božje, katero si si zopet pridobil s sv. odvezo. Kdor Boga v resnici ljubi, mora že iz ljubezni do Boga na sebi kaznovati greh, s katerim je Boga razžalil. Zadostiti pa moraš tudi iz ljubezni do samega sebe. Ako nočeš zadostovati na tem svetu z majhnimi pokorili, boš moral zadostovati z mnogo strašnejšimi kaznimi v vicah. Ako bomo tako zadostovali, bomo posnemali našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je za nas v najobilniši meri zadostil, in postali bomo deležni njegovega zadostenja.
Zadostovati moramo z vrednimi sadovi pokore, ostati prav moramo tudi zvesti, da smo stanovitni v prijeti milosti, da bomo lahko enkrat rekli s sv. Pavlom: Dobro sem se vojskoval, delal sem pokoro, boril sem se zoper vse sovražnike svojega zveličanja, vero ohranil, da vero sem ohranil, ostal sem pa tudi zvest svojim storjenim sklepom. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi bo dal Gospod, pravični sodnik. (2. Tim. 4, 7.) Da, po zasluženju Jezusa Kristusa, s katerim smo družili svojo pokoro, bo Bog zbrisal naše grehe, ne bo se jih več spominjal, marveč dal nam bo krono pravičnih, krono spokornikov in šteti bomo mej otroke božje, naš delež pa bo med svetniki. Amen.
P. Engelbert Pollak.
7.	Dolga spoved.
Vpričo tebe bom premišljeval vsa svoja leta v britkosti svoje duše.
Iz. 38, 15.
Prva in najvažnejša korist sv. misijona ali duhovnih vaj je ta, da se popravijo navadne slabo opravljene spovedi, da se dobi zopet mir vesti in da se kolikor mogoče prepričamo, da so nam grehi odpuščeni. Vse to se zgodi z dobro opravljeno dolgo spovedjo. Res je sicer zakramet sv. pokore vir in studenec največjih dobrot, ker nam sv. spoved odpira nebesa, zapira pekel in rešuje
sramotne sužnosti greha in hudobnega duha. Sveta spoved nam zadobr sladko prostost božjih otrok, nas ozdravi na duši bolne in daje nam moč, ako smo slabotni. Ako vse to prevdarimo, se nam mora res čudno zdeti, da se toliko kristjanov lahkomiselno odteguju temu studencu tako obilnih milosti. Še bolj pa se moramo čuditi, ako premislimo, da je veliko kristjanov, ki to milost celo zlorabijo, ki celo po nevrednem, božjeropno opravijo sv. spoved. Ali je za t& nesrečne še kako upanje na pomoč, na rešitev? O Bog, predragi, je usmiljen tudi do onih, ki ne zaslužijo usmiljenja, pripravljen je tudi njim odpustiti, ako se odkritosrčno spreobrnejo. Takim je rešilna deska tako imenovana dolga spoved, ki ni nič druzega, kot ponavljanje vseh ali le nekaterih spovedi pretečenega življenja.
Želeti je, predragi, da bi v sv. misijonu vsak izmej vas naredil dolgo spoved in sicer, kdor je še nikdar ni naredil, naj jo naredi iz celega življenja, kdor jo je pa že enkrat dobro opravil, vsaj od svoje zadnje dolge spovedi. Zato premišljujmo danes, komu je dolga spoved potrebna, komu koristna in komu škodljiva; potem pa hočemo na kratko premišljevati, kako bomo lehko opravili brez vsacih težav dolgo spoved.
I. a) Dolga spoved je potrebna onim, katerih spovedi so bile neveljavne ali pomankljive. K veljavnosti spovedi se zahteva, da se grešnik obtoži vseh smrtnih grehov, njih števila in okoliščin, katere spremene vrsto greha, ali pa narede iz sicer malega greha smrtni greh. Da se pa to zgodi, je dobro treba pregledati in izprašati s voj o vest. Kdor se tedaj iz lastne krivde, vsled pomanjkljivega izpraševanja vesti ni obtožil kakega smrtnega greha, ali kake važne okoliščine, ta je opravil nevredno spoved; takemu je dolga spoved neobhodno potrebna. Zopet drugi opravijo neveljavno spoved radi pomankljive obtožbe. Obtožijo se sicer grehov, katere so storili dejansko, nič pa ne omenijo o mislih, željah, o grehih opuščenja, zlasti pa o grehih zoper dolžnosti svojega stanu. Zlasti mnogo je tacih, ki zamolče iz napačne sramežljivosti kak greh. Dokler se tega greha ne spovejo, toliko časa ne morejo upati na posvečuječo milost božjo. Takim je dolga spoved neobhodno potrebna. Potrebno je, da poveš, da si zamolčal greh in kolikrat si ga zamolčal! Koliko je nadalje neveljavnih spovedi radi pomanjkljivega kesanja! Marsikdo misli, da je obudil že kesanje, ako je molil molitev: »O moj Bog.« Zopet drugi opravlja božjeropne

spovedi, ker nima trdnega sklepa, ker se noče odločiti, da se bo varoval greha, grešnih priložnosti in da bo opravil pokoro. Komurkoli glede navedenih točk vest kaj očita, naj gotovo opravi dolgo spoved. Zakaj, ako se iz lastne krivde česa ni obtožil, ali je celo zamolčal, ali ako ni imel pravega kesanja, trdnega sklepa, bile so njegove spovedi neveljavne, bile so božjeropne in njemu je dolga ali velika spoved neobhodno potrebna.
Potrebna je dolga spoved tudi onim, ki hodijo kar iz navade k spovedi, morda celo pogostokrat, katerim pa prav vsled navade ni bilo mar za pravo kesanje in za trdni sklep. Bodi si tudi, da so se vsega obtožili, ako pa je manjkalo kesanja in trdnega sklepa, je bila spoved neveljavna, in dolžni so, ako se hočejo zveličati, opraviti veliko ali dolgo spoved. Neveljavne so večinoma spovedi onih, ki grejo k spovedi le radi listka, ker jim navadno za vse drugo nič ni mar, ko edino le za listek.
Neveljavne so spovedi onih, kateri niso hoteli zapustiti grešne priložnosti, kateri se niso kar nič prizadevali zato, da bi popravili škodo, storjeno bližnjemu na dobrem imenu, ali na blagu. Vsem tem je dolga spoved neobhodno potrebna.
Dolga spoved je nadalje vsaj skoraj gotovo potrebna onim, ki so dolgo vrsto let lahkomiseljno in razuzdano živeli, katerim pa za vse to, kar imenujemo pobožnost kar nič ali skoraj nič ni bilo mar. Morda so šli enkrat ali k večjemu dvakrat na leto k spovedi, pa ni jim bilo mnogo mar zato, da bi jo dobro opravili. Opravljali so spovedi površno, prav tako, kakor je bilo površno celo njihovo življenje. Z gotovostjo se skoraj o takih lahko reče, da so bile njih spovedi neveljavne, da tedaj žive take vrste ljudje neprenehoma v strašnem stanu smrtnega greha in v nevarnosti večnega pogubljenja. Za take ljudi ni druzega pripomočka, kakor dolga spoved. Da moja trditev ni pretirana, kličem v pričo skopuhe, ki dobro vedo, kako morajo delati, da si pomnože premoženje, le enega ne znajo, namreč opraviti dobro spoved. Dobro poznajo raznovstne vrste denarja, nočejo pa ločiti vrste grehov in ne razložiti okoliščin, katere bi morali razložiti. V pričo kličem nečistnike, ki ne sprašajo svoje vesti o številu raznovrstnih hudobij, ki se ne menijo za nesramne misli in besede, celo za take ne, katere so govorili v pričo nedolžnih otrok. Kmalu po spovedi padejo nazaj v stare ostudne pregrehe in kažejo s tem jasno, da niso studili grehov, katerih so se spovedali, še manj pa so imeli trdni sklep varovati se jih v prihodnje. V pričo kličem raznovrstne
kupčevalce, ki si pridno prizadevajo slehrni dan, zapisati v trgovske knjige vse to, kar so izdali in prodali, trgovce, ki porabijo ure in ure s pregledovanjem svojih trgovskih knjig, ki pa nočejo porabiti niti četrt ure v to, da bi vredili knjige svoje vesti. Vsem tem je bilo za vse druge reči več mar, ko za to, da bi enkrat opravili dobro spoved. Vse njihove spovedi so bile površne in ako ne prav gotovo, morda tudi celo neveljavne ; dolga spoved je torej tudi tem potrebna.
Dolga spoved je nadalje potrebna vsem onim, ki živč v grešnih navadah. Kdo pa je grešnik iz navade ? Grešniki iz navade niso oni, ki redkokdaj padejo vsled hudih skušnjav v smrtne grehe, katerih se potem spovejo in v katere ne padejo več. Grešniki it navade so marveč oni, ki padejo vedno zopet nazaj v svoje stare grehe in imajo mnogo vzroka dvomiti o veljavnosti svojih spovedi. Morda greše vsak teden in sicer brez očitanja vesti, greše rekel bi, tje v en dan. Nič jim ni mar za to, ako ostudno preklinjajo, ako nesramno govore, še ne zmenijo se ne za to, ako počenjajo največje nesramnosti.
Prav tako je potrebna velika spoved — kakor sem že prej omenil — tudi onim, ki žive v grešnih priložnostih. Saj je navadno ravno grešna priložnost ono zlo, ki jih dela grešnike iz navade, saj je ravno grešna priložnost navadno vzrok, da se v njih vedno bolj in bolj vkorenini greh. Ti zahajaš n. pr. v to ali ono hišo, občuješ že nekaj let pregrešno s to ali ono osebo; ti popivaš lahkomiselno zlasti ob nedeljah in praznikih po dnevu in po noči v gostilnah, v katerih se potem opijaniš; v pijanosti pa potem preklinjaš in nesramno govoriš. Vse to je za te grešna priložnost. Ako si pa v grešni priložnosti že delj časa, so jako dvomljive tvoje spovedi, dolga spoved ti je potrebna.
Kaj naj pa zlasti rečem o onih kristjanih, ki goje leta in leta sovraštvo. Morda obljubijo pri spovedi, da hočejo odpustiti, morda trdijo celo, da nimajo sovraštva; toda njih dejanje kaže in priča nasprotno. Radi se ogibljejo svojega nasprotnika, veselč se v njegovi nesreči, radi o njem slabo govorč, nikdar pa mu ne dajo prijazne besede. Ali ni tem črez ves čas sovraštva potrebna dolga spoved? Isto velja o onih, ki nočejo vrniti tujega blaga. Vseh teh spovedi so, ako ne naravnost neveljavne, vsaj v najvišji meri dvomljive, potrebna jim je torej dolga spoved. Kako si moremo misliti, da so ti grešniki imeli kdaj pravo kesanje in sicer tako, kakoršno zahteva sv. cerkev k veljavnosti sv. pokore. Kakšen je
bil njih trdni sklep, ko so vedno in vedno padli zopet nazaj v stare pregrehe, ki so toliko časa vstrajali v starih priljubljenih navadah ?
b) Kdor pa je opravljal svoje spovedi v vseh ozirih vedno dobro, njemu dolga spoved ni sicer potrebna, pač pa mu je kori s t n a. Dolga spoved je namreč najboljši pripomoček, da dobimo odpuščanje vseh grehov. Sv. Krizostom primerja spoved s sv. krstom Kar velja o vsaki spovedi, to velja prav posebno še o dolgi spo* vedi. Kakor se očisti pri sv. krstu duša vsacega madeža greha in se oprosti tudi kazni za greh, tako dobi duša v dolgi spovedi zopet nazaj staro svojo lepoto in ako že grešniku niso odpuščene vse časne kazni, je vsaj gotovo, da mu jih dobro opravljena dolga spoved kolikor mogoče zmanjša
S tem namreč da si izprašuje spokornik vest o celem svojem življenju, da skuša dognati tudi število svojih grehov, pride do spoznanja, da je v resnici bil silno nehvaležen do svojega največjega dobrotnika, do Boga. To spoznanje pa zbudi potem v njem presrčno kesanje, vsled katerega dobi potem odpuščanje od usmiljenega Boga. S tem pa, da se, akoravno ni dolžan tega storiti, še enkrat poniža in še enkrat spove svojih grehov, stori tudi zaslužno delo, s katerim si krajša časne kazni, katere je zaslužil z
grehom	P. Engelbert Pollak.
(Konec prihodnji«.)
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Duhovski poslovnik. Sestavil Martin Poč, župnik ljubljanske škofije. Drugi, popravljeni natisek. V Ljubljani 1900. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. 358 str. in 42 str. obrazcev in stvarnega kazala v veliki osmerki. Broširan izvod stane 4 K, trdo vezan 5 K 20 h. — Imenovana prekoristna knjiga se je že v prvem natisku zelo prikupila slovenski duhovščini, ker jej je zanesljiv učitelj in svetovalec pri vsem raznovrstnem duhovskouradnem poslovanju. Preč. g. pisatelj se je pri sestavljanju drugega natiska oziral tudi na izjave in ukaze lavantinske škofije (prim. str. 11, 56, 62 in sicer), kakor tudi na novejše državne odredbe. S tem je knjiga veliko pridobila. Gg. župnikom in župnijskim upraviteljem — zlasti začetnikom — je „Duhovski Poslovnik" skoraj neobhodno potreben. Preč. gospod župnik M. Poč je s svojim delom zdatno pospešil uradovanje v materinščini po slovenskih škofijah.
2.	Naš Gospod Jezus Kristus. Jedrnati govori preč. g. prof. A. Kržiča, ki jih je pod omenjenim naslovom objavljal „Duh. Pastir“, so bili dovršeni z govorom za praznik vnebohoda Jezusa Kristusa. Nekateri čč. sobratje so izrekli željo, da bi preč. g. profesor oskrbel posebno izdajo teh pridig — primerno izpremenjeno, zlasti brez uvodov k posameznim nedeljam, ker bi potem knjiga prav dobro služila tudi za premišljevanje, zlasti za preprosto ljudstvo. Ako se oglasi več čč. sobratov, ki bi želeli tako delo, bi g. A. Kržič vstregel tej želji. Ob tej priliki še posebej opozarjamo na pridigi za 4. in 5. nedeljo po Veliki noči: o lepotijezusovega presvetega Srca pred smrtjo in po vstajenju —, ki podajata primerno tvarino za pridige ob tridnevnici v čast presv. Jezusovemu Srcu ali za pridigo prvo nedeljo, oziroma prvi petek v mescu.
B.
1.	O salutaris hostia! čili Mše svati a knez! 33 rozjimani na pamatku triatriceti leteko života Ježiše Krista na zemi. Schvaleno Najdustojnejši k. a. konsistori v Olomouci dne 24. kvetna 1899 č. 9427. Sepsal František Zmeškal. Cena 2 koruny. V Olomouci. Nakladem R. Promberga, knihkupce. 1900. 8°. Str. 164. — Tu je 33 premišljevanj o sv. Rešnjem Telesu zlasti za duhovsko pripravo k sv. maši. Beseda je živahna in vzvišena.
2.	Horae diurnae breviarii romani ex decreto ss. concilii Tridentini restituti, s. Pii V. Pontificis Maximi jussu editi, Clementis VIII. Urbani VIII. et Leonis XIII. auctoritate recogniti. Editio octava post typicam. Ratisbonae. Sumptibus et typis Friderici Pustet. MDCCCIC. 16°. Str. 39+640+344-1-27-1-32. Ta knjižica obsega 1082 stranij in je vendar zaradi finega papirja jako drobna in ročna. Tisk je pa prav razločen, kakoršen je bil doslej v večjem formatu Pustetovega brevirja. V primeri s prejšnjimi izdajami je v teh horah res velik napredek.
3.	Praelectiones dogmaticae, quas in collegio Ditton-Hall habebat Christianus Pesch S. J. Tomus VI. De sacramentis in genere. De baptismo. De confirmatione. De ss. eucharistia. Editio altera. Cum approbatione rev. archiepiscopi Friburg. et superiorum ordinis. Friburgi Brisgoviae. Sumptibus Herder. MCM. Vel. 8°. Str. 417. Cena K 7‘20. Jako hiteo je izšla druga izdaja tukaj že naznanjenega in ocenjenega dela. Znatnih prememb nismo našli. — Gotovo se je knjiga šolam in onim, ki si žele temeljitega uka, prikupila z lahko in temeljito razlago in s preglednim dokazovanjem. Četudi imamo dobrih dogmatičnih del na izber, smemo pač med drugima Pescheva zlasti pohvaliti in preporočiti.
4.	Moraltheolog-ie. Von Franz Adam Gopfert, dr. thcol., o. b. Prof. der Moral- und Pastoraltheologie etc. a. d. Universitat Wiirzburg. Er s ter Band. Mit kirchlicher Druckerlaubnis. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schbningh. 1897. 8°. Str. 512. Cena broširanemu zvezku 4 K 80 h, vezanemu 6 K 24 h. — Po neljubem slučaju je prišla ocena 3. zvezka našega dela preje v tisek „I)uh. Pastirja" 1899, str. 190., kakor ocena prvega in drugega zvezka. — Kratki uvod našega dela nam razklada, kaj je nravoslovje, kako se deli, kateri je njegov princip, kateri predmet, namen, kateri so pripomočki, katera je metoda. Splošni del razklada splošne principe nravnega delovanja: o zakonu ali postavi, o prostosti volje in o vesti; nadalje o vrednosti in značaju dejanj — o grehu in o dobrem, o krepostih in pregrehah.
— Znanstveni izrazi in mnogi citati so podani v latinščini, kar je za učenje jako pripravno. Red razkladanja je isto kakor v drugih znanstvenih moralah; podlaga definicije so sv. Tomažu ali drugih znanih učenikih. — Z w e i t e r Band. 8°. 1897. Str. 441. Cena broširani 4 K 32 h, vezano 5 K 60 h. — Ta zvezek obdeluje ljubezen kot poglavitno krepost nravnega življenja, potem pa nravne kreposti: pravičnost in sorodne kreposti, srčnost, zmernost; naposled kreposti in dolžnosti posebnih stanov. Kar smo čuli doslej glasov a tem delu, vsi hvalijo temeljitost in obilnost znanstvene tvarine ob primerno majhnem obsegu. Iz tega izvira tudi prav posebno hvalevredna prednost, da je delo jako pregledno in so nauki razvidni. Zato ta zvezka s tretjim vred najtopleje priporočamo prijateljem znanstvenega katoliškega nravoslovja.
5.	Škis sen ftir Ansprachen an Klosterfrauen. Aus den Schriften des Fiirstbischof Dr. Johannes B. Zwerger gesammelt und mit einigen klei-neren ascetischen Schriften desselben herausgegeben von Msgr. Franz Frhrn. von Oer, Domherrn in Graz. Graz. Verlag von Ulr. Moser’s Buchhandlung (J. Meyerhoff). 1900. 8°. Str. 393. Cena K 2 40 vezana K 3 20. — Kako skrben dušni pastir je bil rajni škof Zwerger, nam kaže med drugim tudi ta knjižica. Sestavljena je iz črtic, ki jih je pokojnik pisal za nagovore v nunskih samostanih. Te je pokojnikov tajnik, sedanji kanonik Oer, združil v knjigo in še dodal nekatere stvari, ki bodo v prid nunskim izpovednikom in vodnikom. Tvarina je o poklicu, o vzvišenem redovnem stanu, o dolžnostih redovnic in nekaterih nagibih k pobožnosti in svetosti, povzetih iz posebnih prilik. Ker so tukaj samo črtice, samo glavne misli ali besede, zato je tvarina te knjižice obilna. Na koncu je podal izdajatelj zbirko vzgledov o redovnem življenju s posebnim naslovom: „Apis monastica des Furstbischofs Dr. Johannes B. Zrverger. Eine Sammlung von Ziigen aus dem Leben frommer Per-sonen zum Gebrauche bei Ansprachen an Klosterfrauen." Morda bo knjiga tudi kateremu izmed naših bravcev dobro služila, zlasti ako je duhovni vodnik redovnic.
6.	Hilferufe fiir die bedrangten Ar men. Gedanken und Belehrungen iiber die Armenpflege, verbunden mit dem Bericht ttber die zehnjahrige Wirk-samkeit der zweiten Conferenz des St. Vincenz-Vereines zum hi. Johannes Bapt. in Marburg. Verfasst vom derzeitigen Obmanne Johann B. Vreže. 1899-Marburg a. d. Drau. Im Verlage der II. Conferenz des St. Vincenz-Vereines. St. Cyrillus-Buchdruckerei. 8°. Str. 144. — Ta knjižica je do strani 35. splošnega, od strani 35. naprej pa krajevnega pomena, ker slika napredovanje mariborske 2. konferencije. Pisana je iz prave ljubezni do siromakov.
7.	David als Hirtenknabe. Biblisches Schauspiel von Nic. Simeon,
S. J. Paderbom, 1898. Druck und Verlag der Bonifacius-Druckerei. (J. W. Schroder) 12°. Str. 63. Cena 54 h. — Igra nam kaže Davida v njegovem razmerju do Samuela in Savla: začenja se s tem, da je Savel od Boga zavržen, a David odločen za kralja, neha pa se z zmago Davidovo nad Goljatom. Dejanje se oklepa sv. pisma, oblika je jako dostojna.	Dr. Fr. L.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne”
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.