Našim malčkom Poldekove žalostne dogodivščine Do naše vasi ni daleč. Vrh zvonika za- ledaš takoj, ko prekoračiš kolovoz čez klanec, vasi same pa ne vidiš, dokler ne prideš skozi visoke plotove, ki so narejeni zaradi kurjereje, prašičereje in dru- ih rej, med katere spada tudi rod samosrajčnikov. Nekoč se je okrog enega izmed plotov obiral Krarnarjev Poldek. Ker je bil radoveden, kaj je na drugi strani plota, je splezal nanj. Poldekova radovednost je mela usodne posledice. Na drugi strani plota je bila mlakuža. Poldek je na plotu ;gubil ravnotežje. Zazibal se je in sum- ljivo nagnil na drugo stian. Padca ga je rešila srajca, ki se je zadrgnila na kol. Položaj je bil kritičen. Srajca se je trgala in fant se je z nosom počasi bližal blatni vodi. Neprijetne kopeli ga je rešila mati, ki je slišala obupno vpitje in je prišla pogledat, kaj se je primerilo njenemu nadebudnemu sinčku. Zgodbe za Poldeka še ni bilo konec. Dasi mati ni bila šivilja, mu je vendar z leskovko dobro zašila srajco. Mati se ni znesla samo nad Poldekom. Ko je nekoliko prišla do sape, je hitela k sosedovim vratom. Sosedi je za dober dan naštela nekaj domačih pozdravov. Soseda ji je spoštljivo odzdravljala z enakimi pozdravi. Nato sta prešli na pravi pogovor. »Ti Martinovka,« je začela Kramarica, »Samo tvoj paglavec je kriv, da si je moj Poldek raztrgal srajco in bi skoraj utonil v mlakuži. Samo tvoj lazi čez plotove, Moj se vsega slabega nauči od njega.« »Seveda, moj Miha, ki že osem let hodi v šolo, se bo družil s tvojim dojenčkom! Ta je lepa! Pod koš ga zapri, kakor sem jaz delala, ko je bil še majhen. Ne bo se ti zadušil, ne boj se!« »Glej, glej,« je odvrnila soseda, »to je pa res pametna raisel. Mojega starega očeta oče je bil v mladosti tak nepridiprav, da ga je mati zapirala pod sod, ker ji je vedno uhajal. .. Prav imaš! Pod koš ga bom devala, ko bom pri delu. Tako se mu ne bo moglo zgoditi nič hudega.« Sosedi sta se nato razšli. Spet sta si bili dobri. (Dalje aled«