In vem kaj je svetost 373 Jaša L. Zlobec TOŽBA zakaj mi vsako noč rjuha zdrsne s hrbta in se v gluhem jutru prebudim od mraza zakaj se mi vsakokrat znova zlomi klin na lestvi ko grem nabirat jabolka za najina otroka zakaj me zaboli glava v mlečni zori kot z žarečo grebljico vselej kadar pomislim na najino prihodnost zakaj gre ravno meni na vsakem koraku vse narobe vidiš zato te stisnem k sebi kolikor mi dajo moči da ti vzame dih da ti počijo kosti da se ti navzgor obrnejo oči kot dve beli sonci v temi SIJ zasijala je mehka svetloba plinskih svetilk na vsakem uličnem vogalu med blatnimi lužami in ravnimi sledmi črnih kočij 374 Jaša L.Zlobec neonske luči utripajo in kovinsko dražijo zrak na obeh straneh ceste noč in dan nadzorujejo izložbe in srkajo vase vsak pogled bakle plešejo kot pošastne kresnice po gozdnih stezah mimo koč skoz mestna vrata ob potepenih psih ob odprtih kanalih kot pijane zvezde na trg pod vislice vsa svetloba tega sveta od vekomaj je zažarela pod najinim oknom da bi te bolje videl da bi te nežneje pobožal po tvoji goreči koži OBLJUBA stari bogovi stojijo ob stenah zdijo v mračnih kotih mrkih obrazov z ugaslimi pogledi sovraštvo jim napenja vsako mišico oči bi ubijale ko bi mogle ne morem se te dotakniti z drhtečo dlanjo segam proti tebi skozi zrak in poje in poje iz mojih prstov vate negibno sediš v smrtnem strahu pred zloveščimi prikaznimi na stenah v vseh kotih in me ne slišiš pa bom prišel po krvavih kolenih z zlomljenimi prsti z zdrobljenimi nohti zapičenimi v svetle smrekove deske bom prišel do tebe bom in se te bom dotaknil bom in bova skupaj zajokala In vem kaj je svetost IN jutri bom umrl in kaj potem sredi pločnika v kostanjevem drevoredu me bo obsijala svetloba in bom udaril s čelom v mokri pesek drobni curek krvi bo stekel svojo pot in kaj potem zadnji trenutek ko bodo oči še pogledale v nebo bom pomislil nate in bo ostalo za zmeraj tvoj obraz tvoj nasmeh tvoja nežna peta v volneni nogavici in kaj potem MOLK s strahom se ni igrati s strahom se ni šaliti kadar je strah tečejo znojne kaplje in se srce ustavlja ko je strah je tudi smrt kdor je strah preživel je nepreklicno na oni strani čez ograjo z usti v travi med križi in ga ni več moč ustrahovati zato samo dvignem dlan v pozdrav in vem kaj je svetost ODHOD nosim svojo krsto na ramenih votlo mi zveni prazna je name čaka njen odmev sega do pekla kot poročni prstan je kot otrokova zibelka v kotu spalnice kot sončno nedeljsko kosilo vse je že od vekomaj zapisano mi enolično ponavlja dedov glas ko zrem v pozlačene črke na nagrobnem kamnu in mi krsta pritiska na pleča