ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI SEDEMDESETLETNICA SLOV. ZDRAVNIŠKEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI * V sebina: Dr. V. Meršol: Uvodna- beseda . ........... . . . . ... . . , 129 Seznam društvenih predsednikov od ustanovitve društva do danes .... 129 Dr. M. Rus: Tovariši!.................................. 130 Dr. V. Meršol: Sedemdeset let Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani 131 Dr. M. Rus: Spominu dr. Ivana Oražna (1 slika)................... 139 Dr. V. Gregorič: Spomini . . ... . ..................... , . 141 Dr. V. Meršol: Trajanje in značaj imunitete,; pridobljene po prestani davici oziroma škrlatinki (1 diagram)......................... 146 Dr. F. Mikič: Sezonsko gibanje nekaterih akutnih nalezljivih bolezni v Jugoslaviji v letih 1920—1930 (6 diagramov).........................156 Dr. R. Blumauer: Operativna indikacija akutne apendicite v pozni dobi (1 diag.) 168 Dr. L j. Merčun: Nov znak, da je cima krvavitev prenehala.......172 Dr. Fr. Minač: Ortopedsko zdravljenje poliomielitičnih paraliz v dravski banovini od leta 192?. do leta 1932 175 Dr. J. Cholewa: K problemu raka in dednosti.....................180 Dr. Fr. Derganc: Nezgodna nefrita................................186 Dr. R. Bassin: O trahomu (1 diagram)............................190 Dr. O. Bajc: Kritični pregled operacij na želodcu od leta 1900 do 1930 s posebnim ozirom na ulcus ventriculi in njega terapijo (1 diagram) .... 195 Dr. R. Bassin: Dermoid Corneosclerae . . ....... ...............201 Dr. F. Kolterer: Ob 200-letnici tehniškega zajetja zdravilnih vrelcev v Rogaški Slatini ...................................................202 Dr. M. Rus: Poziv! ............................................204 Dr. Fr. Keesbacher: Ein Beitrag zur Bazillenlehre................204 Dnevne beležke..................................................206 Iz uredništva.................................................. 208 Ena umetniška priloga. Naslov uredništva in administracije: Dr. R. Neubauer - Golnik. za kemično in farmacevtično industrijo m Priporoča svoje preizkušene domače preparate, posebno Znana emulzija najfinejšega norveškega ribjega olja* vsebuje vse vitamine kakor tudi kalcij in fosfor. Za individualno in uspešno terapijo proizvajamo Oleosan v različnih kombinacijah in posebno priporočamo : Oleosan cum Lecithino Oleosan cum BCreosoto Oleosan cum Arseno Oleosan cum Guafacolo Za zdravljenje uratične diateze in revmatičnih bolezni: Tophosan tablete Proti gripi in prehladu : Acitophosan tablete Predpišite domače preparate, ker so cenejši in ker z njihovim predpisovanjem krepčujete lastno gospodarsko stanje Za zdravljenje bolezni respiratornih organov, posebno tuberkulöse: Novocolsyrup Vsebuje guajacol v obliki sirupa, je prijetnega okusa. Novocolcalcium Gvajakolfosforni kalcij v obliki tablet. U Tej številki so priloženi prospekti tvrdke Dr. R. & Dr. O. Weill, nkfi Frankfurt a./M. i iv«, U aiimann Tatfvph Mičind-pita \i. Ustanovna listina Zdravniškega bralnega društva 1861 v Ljubljani, DROSERIN DROSERIN-TABLETTEN DROSERIN-SIRUP DROSERIN-LIN IME NT DROSERIN-KAM P F E R - LINIMENT Frei von Codein und anderen Alkaloiden, daher bestbewährt in der Kind erpraxis. Mehr als 20 Jahre bewährt und ärztlich wärmstens empfohlen bei: KEUCHHUSTEN, REIZHUSTEN, BRONCHITIS, BRONCHOPNEUMONIE, chron. Alterskatarrhe und Altersbronchitis, bei infektiösen Erkrankungen, Grippe, Asthma, Tbc. - Husten. Wertvolles Expectorans, schleimlösend und reizstillend. Wirksames Prinzip: Das Extrakt und peptonisierende Ferment der fleischfressenden Pflanze Drosera rotundifolia L. mit expectorationsfördemden und reizmildernden ZusStzen. Experimentelle Grundlage: Prof. R. Heinz, Erlangen, konnte mit dem Ausgangskörper des Droserins, dem Droseraextrakt, experimentell die resorptive Beeinflussung der Atmungsorgane nachweisen. VORZÜGE: Schleimlösend! Wird selbst von Säuglingen gut vertragen! Ohne schädliche Nebenwirkung! Frei von Alkaloiden! Prompte Wirkung! Hustenreizmildernd! Anfallbeseitigend besonders bei Keuchhusten! Ungiftig! Völlig geschmacklos! DROSERIN-TABLETTEN: Alle Autoren betonen die Wichtigkeit .der frühzeitigen Anwendung deB Droserins. Bei Säuglingen und Kleinkindern bia zu 2 Jahren werden Droserin-Tabletten Stärke I verordnet, und alle 2—3 Stunden eine Tablette in etwas Wasser oder Milch verabreicht, nötigenfalls auch während der Nacht. Bei Kindern über 2 Jahren und Erwachsenen ist von Anfang an Droserin Stärke II, gleichfalls alle 2-3 Stunden eine Tablette in Wasser oder Milch, zu geben. DROSERIN-SIRUP: (Droserin - Calcium - Bromvalerianasirup) ist wohlschmeckend und besonders wirksam wegen seiner antispas-motischen Wirkung, welche bedingt ist durch einen geringen Kalk-(l,5°/0), Brom- (l°/o), Baldrian- (5°/0) Gehalt. Ferner ist Droserin-Sirup ein ausgezeichnetes Expectorans. Man gebe 2 stündlich 1 Kinder- bis 1 Eßlöffel voll unverdünnt, bezw. in Wasser oder Milch. Auf Wunsch vieler Aerzte und Kassen ist von Droserin-Sirup auch eine besonders preiswerte Kassenpackung im Handel. DROSERIN-LINIMENT: Zur percutanen Anwendung dient wegen seiner resorptionsfördernden und stark desinfizierenden Wirkung durch gleichzeitigen Gehalt an Coniferenterpenen das Droserin-Liniment. Man verwendet es zur Einreibung von Brust und Rücken mehrmals täglich. Die eingeriebenen Teile werden mit Watte bedeckt. Bei Keuchhusten, Erkältungshusten und Katarrhen der oberen Luftwege leisten diese Droserin-Liniment-Einreibungen vortreffliche Dienste; speziell auch bei Säuglingen und Kleinkindern. DROSERIN-KAMPFER-LINIMENT: verstärkt die Wirkung des Droserin-Liniments, ist von bester resorptiver Beeinflussung der Atmungs-Organe und zugleich kräftiges Analepticum - Hebung der Herzschwäche — wird percutan vorzüglich resorbiert. Aerztliche V e r o r d n u n g s w e i s e : Rp. Droserin-Tabletten Stärke I. S. 2—3 stündlich 1 Tablette in Wasser oder Milch. Original-Packung 40 Tabletten. ’ K. P. 20 Tabletten. (bei Säuglingen und Kindern bis 2 Jahre.) Rp. Droserin-Tabletten Stärke II. S. 2—3 stündlich 1 Tablette in Wasser oder Milch. Original-Packung 40 Tabletten. K. P. 20 Tabletten. (für Kinder über 2 Jahre und Erwachsene). Rp. Droserin-Sirup S. 2 stündlich 1 Kinder- bis Eßlöffel voll unverdünnt oder in Wasser resp. Milch zu geben. Original-Packung ca. 200 g. K. P. ca. 100 g. Rp. Droserin-Liniment S. Zum Einreiben von Brust und Rücken morgens und abends. Original-Packung ca. 50 g. K. P. ca. 30 g. Rp. Droserin-Kampfer-Liniment S. Zum Einreiben von Brust und Rücken morgens und abends. Original-Packung ca. 50 g. K. P. ca. 30 g. Urteile aus Literatur und Praxis: (im Auszug) Prof. Karl Lorentzen, Kopenhagen „Ein Mittel gegen Keuchhusten“ Dansk Sundhedstidende, Zweite Januar-Nummer, S. 34. 1912. Die Hilfsmittel Hygiene, Luft, Reinlichkeit etc. finden eine wertvolle Unterstützung in dem Droserin der Firma Dr. R. & Dr. O. Weil, Frankfurt a. M. Aus Prof. Jamins Klinik in Erlangen wird dieses Mittel als ein Fortschritt in der Behandlung des Keuchhusten bezeichnet und es wird gefordert, Droserin bei jedem Kinde anzuwenden, namentlich in den ersten drei Wochen der Krankheit. Die Wirkungsweise ist so, daß die Gewalt der Anfälle abnimmt und die Erstickungssymptome aufhören, infolge Beruhigung des Hustens. Eben durch diese beruhigende Wirkung kann das Droserin auch bei allen Fällen schweren Hustens mit bestem Erfolg angewandt werden. Cramer: „Keuchhusten-Behandlung mit Droserin“, Klinische Wochenschrift Berlin 1913, Nr. 49.: Husten und schwere Anfälle hören im Laufe weniger Tage gänzlich auf. Gassner: „Erfolgreiche Keuchhusten-Behandlung“, Der Landarzt 1925 Nr. 14: Die Droserin-Präparate können nicht genug empfohlen werden. Budai und Hirsch: „Ueber Keuchhusten Behandlung mit Strontiuran und Stronchin“, Med. Welt 1928, Nr. 5.: Bei Keuchhusten mit irgendwelchen Komplikationen empfehlen die Autoren neben Stronchin-Injektionen Droserin-Tabletten oder Droserin-Sirup, die sich als wirksam erwiesen. Bandorf: „Der Wert des Droserins in der Keuchhustentherapie“, Inaugural Dissertation aus der med. Univ. Klinik Erlangen (Direktor: Prof. Dr. Jamin): Droserin ist ein Fortschritt in der Keuchhusten Therapie und verdient versucht zu werden, umsomehr, da es keine scbädigenden Nebenwirkungen entfaltet und als durchaus harmlos bezeichnet werden kann; es ist empfehlenswert, bei jedem Keuchhustenlall, speziell bei jedem frischen, einen Versuch zu machen und das Droserin 3 Wochen lang zu verabreichen. Prof. Dr. J. T r u m p p, München. Universitätsprofessor und Kinderarzt. ., daß ich mit dem Präparat Droserin II zufrieden bin. Es wirkt schleimlösend und dadurch offenbar mildernd auf quälenden Hustenreiz. Ich habe es mit Nutzen bei verschiedenen Arten Reizhusten, auch bei Keuchhusten verwendet. Prof. Dr Hecker, München. Ich halte das Droserin für eines der erfolgreichsten Keuchhustenmittel, unter dessen Anwendung Zahl und Heftigkeit der Anfälle bald nachlassen. Besonders empfiehlt sich frühzeitige Anwendung. Prof. Schlesinger, Wien. Bei Tbc - Husten gewähren oft harmlose Sirupe, wie der Droserinsirup große Erleichterung. Prof. Dr. M. von Pfaundler, Direktor der Universitätskinderklinik und Poliklinik München. „Droserin hat sich bei geeigneten Krankheitsfällen insbesondere bewährt.“ Prof. S. J. Thannhauser: Direktor der med. Universitätsklinik Freiburg i. Br. Aus dem Lehrbuch für innere Medizin, Springer 1931, S. 466. Abschnitt: Allgemeine Therapie der Bronchitis. „Auch Drosera-Extrakte in Form des Droserin - Sirup sind gute Expec*oranti a.“ ff Weitere Droserin Literatur: Prof. R. Heinz, Erlangen: Jahreskurse für ärztliche Fortbildung 1919 Nr. 8. Földes: „Ueber Droserin“, Orvosi Ujsag 1926 Nr. 35. Chemisch-pharmazeutische Fabrik Dr. R. & Dr. O. WEIL Frankfurt am Main. =Dllil SANABO-CHINOIN Fabrik chemisch-pharm. Produkte, Ges. m. b. H. Wien, I., Johannesgasse 2 • Telefonska štev. R 22-4-37 ■luwiiiiiffiiuiiwiiwiuiiiiniiiiiiiiiiiiuiiiiwiiuiniu H06IVAL zelo zmožen, v vodi topljiv seksualni hormon, vezan na spremljevalne snovi ovarija in zrelega folikla, biološko preizkušen in izmerjen v jednutah za miši. INJEKCIJE 100 mišjih jednot po Allen-Doisy-ju v vodeni raztopini TABLETE 100 ali 300 mišjih jednot Pod stalnim biološkim nadzorstvom prof. dr. Roberta Mayer-ja, Berlin Indikacije; Pri funkcijonalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligo-opsomenoreja, poliprotomenoreja. metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano-na-stopivši menopavzi). Vzorci in literatura na zahtevo. Zaloga pri „KAŠTEL“ d. d. Zagreb, Cankarova 28. Samo eden preparat acetilosalicilne kisline odgovarja Al I M_ V iČTC I vsem zahtevam tako klinika kot farmakologa, in to je H LI ll “ IV H O I L. L (bazični aluminijev acetyl-ester sa- /V I I M licilne kisline) in to zato, ker je AA !— I I \ popolnoma brez okusa, toda njegova antipireza je postopna in trajna. Želodec ga izredno dobro prenaša, ker postane acetilosalicilna kislina prosta šele v drevesih in ker nima ALIN nobene kontraindikacije. ALIN-KAŠTEL je torej antipyreticum, analgeticum in antireumaticum prve vrste. Indikacije: Vsa revmatična obolenja, glavobol, zobobol, ischias, nevralgije, lumbago, razni prehladi, influenca, migrena itd. Doziranje: Pro dozi 1—2 tablete, pro die 3—10 tablet. Z a v o j: 10 ali 100 tablet po 0,5 gr. v orig. škatljah, ali čokoladne tablete po 0,4 gr. za otroke. DPPDAPIM- KAŠTEL specifično sredstvo proti " E-Ixr /A lx II N “sintetični spazmolitikum krč, JI gladkih mišic deluje trajnejše in močnejše kot papaverln, povsem sam, brez vseh dodatkov in kombinacij. Indikacije: Ulcus ventriculi et duodeni, cardio- in pylorospasmus, spastična obsti-pacija, colitis, krči v požiralniku pri zastrupljenjih z lugom, kje je sluznica opečena, icterus catarrhalis cholecystitis, akutne oscilacije krvnega tlaka pri hipertonikih, angina pectoris, migrena, dizmenoreje, bronhijalna astma itd. Doziranje: trikrat dnevno 1 — 2 tableti, oziroma 1—2 ampuli, po potrebi in dvakrat dnevno. Pri dojenčkih 'j3—'/2 tablete enkrat do trikrat na dan. Pri starejših otrocih enkrat do dvakrat na dan */a—1 tableto. Injekcije se dajejo subkutano ali intramuskularno, toda intravenozna injekcija je večinoma odveč. Navedene doze se lahko brez bojazni tudi povečajo. Zavoj: Tablete v cevkah po 20 komadov (po 0,04 g. Perparini hydrochlorici). Injekcije v škatljah po 6 ampul po 2 ccm. (z 0,04 Perparini hydrochlorici). Kadar je indicirana tekoča hrana pri aplikaciji rektalne prehrane, kadar moramo čuvati prebavila, tedaj nam stori odlične usluge L cine, JKtiučir murarnu cuvčiu. plena v hči, icučij OoomaCtiaa Ovomaltina predstavlja hranilno vrednost od 485 kalorij za 100 gramov ter se raztopi v vsakem poljubnem razmerju v vodi, mleku ali čaju. Sladkorja dodajamo po potrebi. Ovomaltina vsebuje razen najvažnejšega hraniva vseh vrst tudi še lecitin, diastazo in vitamine. Analiza: Beljakovine .... 14.2 °/0 maltoza . 62.8 °/0 topljivi ogljikovi hidrati dextrin 7.8 % maščobe 8.2 % pepel ... 3.7 °/0 organsko vezani fosfor kot anhidrid Ph-kisline 1.18°/0 voda 2.12% 100.00°/0 IB Vzorce in literaturo Dr. A.Wander d. pošilja d., Zagreb Fizikalne zdravilišče in kopališče OUZD v Ljubljani, Miklošičeva cesta 20 v Mariboru, Marijina ulica 13 Splošno dostopno! Hidro- in balneoterapija: ovitki, otiranja, polkopeli, škotske prhe, Tyrnauer - aparati, svetlobne kopeli, žveplene, smrečne, ogljenokisle, solne kopeli itd. Elektroterapija: diatermija, visoka frekvenca, jonto-foreza, galvanizacija, faradizacije, elektrokoagula-cije, celotne in četverostanične kopeli itd. Fototerapija: Višin, solnce, Bach, Jessionek, Sollux. Mehanoterapija: Zander aparati in ročna masaža. Zdravilišči sta pod vodstvom zdravnika. Sprejemanje pacijentov-privatnikov v posebnih ordina-cijskih urah. (Ob ponedeljkih zaprto!) Čistilno kopališče: kadne in parne kopeli, prhe. Tajni svetnik prof. dr. Rubner o kavi. Dne 27. aprila 1952 je umrl v Berlinu nestor nemških znanstvenikov na polju prehrane, tajni svetnik prof. dr. Rubner. Z ozirom na važnost, ki jo ima osebnost prof. dr. Rubner j a kot utemeljitelja moderne higijene, svetovne avtoritete v znanosti za živež in sladila, je posebne pozornosti vredno njegovo delo o najbolj znani ljudski pijači, o kavi. To svoje delo je objavil dr. Rubner tik pred svojo smrtjo v zelo uglednem strokovnem medicinskem časopisu. V svojih izvajanjih je prof. dr. Rubner mnenja, da jiei s stalno porastjo konsuma kave padla poraba alkohola, torej okolnost, ki se v interesu narodne higijene smatra za prednost. Razen tega je kava v dijeti sami povzročila še večji preobrat, kakor se navadno misli. Pomislimo le na spremembo zajtrka, ki je še pred nekimi sto leti sestojal večinoma iz različnih juh. Kakao-u se je že iz početka pripisovala neka hranljivost, toda niti kava niti čaj se ne smatrata za navadna izvlečka, temveč z dodatkom sladkorja in mleka za hranljivo pijačo. Ugoden okus in vonj ter zadovoljstvo, ki ga povzroča dobra kava, so mnogo doprinesli k njenemu širjenju kot ljudske pijače. Toda že kmalu so prišli do spoznanja, da ima kava pri obilnem uživanju zieilo neprijetno svojstvo. Odkrili so kofein z njegovim učinkom na pospeševanje utripa, povečanje krvnega tlaka, v prvi vrsti razdražljivost velikih možgan. K temu so se pridružila tudi mnogostranska opazovanja o slabem spanju, močnem utripanju srca in oškodovanju njegovega delovanja, o drhtenju mišičja, ¡navalu seči itd. Po raziskavanjih, po katerih se je dognalo, kako dolgo se kofein zadržuje v telesu, smo morali kofein smatrati za snov z močnim farmakološkim učinkom. Uživanje kave je torej škodljivo za vse ljudi, ki trpe za razdražljivostjo in slabim spanjem. Nasprotno pa zavisijo motnje delovanja pri zdravem človeku brez ozira na individualne razlike v prvi vrsti od vsebine kofeina, od možnosti prepogostega uživanja, od količine in koncentracije kave, od tega, če pride v polni ali prazni želodec, zlasti pa od istočasnega uživanja alkohola ali uspavalnih sredstev. Radi teh mnogoštevilnih težav, ki kažejo vse na kofein kot delujočo snov, se je od zdravniške strani večkrat sploh prepovedalo uživanje kave. Zato imajo brezdvomno medicinsko važnost prizadevanja za odstranitev kofeina iz kave, Ikar je tehnično tudi neoporečno uspelo. Tako dobimo kavo, ki ji je odvzet kofein do neznatnih sledov, ne da bi pri tem postopanju izgubila količkaj arome ali okusa. Tajni svetnik Rubner zaključuje svoja izvajanja kakor sledi: „Problem kave je torej praktično popolnoma rešen, ker se z odstranitvijo kofeina — snovi, ki mnogokrat moti — izključuje vsaka resna obremenitev“. V Jugoslaviji obstoja le ena garantirano dekofeinizirana zrnata kava, in to je kava Hag. YzoTec in literaturo pošilja brezplačno: Kava Hag d. d. Zagreb, Kaptol 10. PUHLMANN ČAJ znamke „Ripon“ več kot “20 let priznan pri akutni in kronični bronhiti ker izvanredno omiljuje draženje h kašlju, zlasti pri asthma bronchiale ker lahko razsluzi. Doziranje: Pri odraslih 10 —15 g = 2 navadni žlici na 1 liter vode, vkuhati na približno 2/3. Prvo polovico je izpiti zjutraj gorko, ostalo 2—3 ure predno ležemo spat, pravtako segreto. Odobreno od Ministarstva Socijalne Politike i Narodnog Zdravlja, Sanitetsko odelenje S. br. 4274, 11. 3. 1932. Originalni omot ca 125 g za 6 dni Din 30‘— Originalni omot ca 500 g za 3 tedne Din 100-— Literaturo in poskusne količine pošilja: Puhlmann & Co., Berlin 0.171 Muggei-Strasse 25—25a ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJA: DR. R. NEUBAUER - GOLNIK Štev. 8 - 10. 22. decembra 1932. Leto IV. Slovensko zdravniško društvo v Ljubljani obhaja dne 22. decembra 1932 sedemdesetletnico svojega obstoja. Društvo, ki je vzdržalo sedemdeset let kljub viharjem in bojem, kljub raznim notranjim in zunanjim težavam, že samo s tem jasno dokazuje svojo življenjsko sposobnost. Zgodovina društva pa nam priča, da je bila ta dolga doba polna strokovnega, znanstvenega in stanovskega dela, dela, ki se na zunaj večkrat malo opazi, pa je zato tem zaslužnejše. Ko praznujemo sedemdesetletnico društva, se moramo spomniti predvsem vseh tistih društvenikov, ki so že dobojevali svoj življenjski boj, bodisi da so bili na čelu društvu ali pa so skromno in tiho kot člani vršili svojo dolžnost za društvo in narod. Zakličimo jim: Hvala in slava Yam! Ob tej priliki se zahvaljujemo gospodu uredniku Zdravniškega Vestnika, ki je s svojo znano požrtvovalnostjo in agilnostjo v prvi vrsti omogočil izdajo te številke, dalje Kraljevski banski upravi in Zdravniški zbornici Dravske banovine za denarno pomoč, poleg tega pa tudi vsem ostalim, ki so pri tem sodelovali in na kakršenkoli način pomagali. Za ()(.j^or g]ov zdravniškega društva: dr. V. Meršol, t. č. predsednik. Seznam društvenih predsednikov od ustanovitve društva do danes L. 1861,—63. dr. Konstantin Schrott; L. 1919. dr. Alojz Zalokar; „ 1863.—66. dr. vitez Andrioli; „ 1920,- -21. dr. Vinko Gregorič; „ 1866.—86. dr. Josip Schaffer; „ 1922. dr. Vinko Gregorič, pozne- „ 1886,—93. dr. Alojzij Valenta; je- dr. Josip Tičar; „ 1893,—98. dr. Friderik Keesbacher; „ 1923. dr. Josip Tičar, pozneje „ 1898.—1901. dr. Edo Šlajmer; dr. Tone Jamar; „ 1901,—06. dr. Ivan Kopriva; „ 1924. dr. Alojz Zalokar; „ 1906,—07. dr. Stanko Sterger; „ 1925.. dr. Framc Derganc; „ 1907,—10. dr. Vinko Gregorič; „ 1926. dr. Ivan Pintar; „ 1910,—13. dr. Demeter vitez Blei- „ 1927. dr. Rihard Jug; weis-Trsteniški; „ 1928.- -29. dr. Franc Derganc; „ 1914.—17. dr. Vinko Gregorič; „ 1930.- -31. dr. Ivan Zajec; „ 1918. dr. Mavrici j Rus; „ 1932. dr. Valentin Meršol. rri • v- • • 1 ovansi! Slovensko zdravniško društvo praznuje letos sedemdesetletnico svojega obstoja. Desetletja je vršilo poleg znanstvenega dela tudi dolžnosti stanovske organizacije, še posebno v času, ko smo bili na področju večjega dela sedanje dravske banovine primorani prenehati z delovanjem zdravniške zbornice, ker pri merodajnih mestih in vplivnih osebah ni našla zadostnega razumevanja in podpore. Slovensko zdravniško društvo nam je predstavljalo takrat našo edino stanovsko in znanstveno organizacijo, katere smo se z vnemo inljubeznijo oklepali, našli v njej pobude, zaščite, sveta in mnogo prijatelj-stva ter kolegijalnosti naših starejših in izkušenejših tovarišev. Časi so se izpremenili. Primeroma malo je bilo takrat zdravnikov. Kakor v vseh poklicih, se je tudi število zdravnikov znatno pomnožilo; slabr časi so povzročili slabe razmere, ki jih občuti ves zdravniški stan, a še posebno nekateri manj srečni naši kolegi. Vsled velikega števila zdravnikov so zasedena celo mesta, kjer od nekdaj ni bilo zdravnika. Kjer je bil preje en zdravnik, sta sedaj dva, so trije. Za vsako prazno mesto je mnogo prošenj in tako se že razvija med tovariši boj za obstanek. Toda mlajši naj ne gledajo na svoje starejše kolege kot na konkurente in tudi obratno ne! Spoštujmo položaj vsakega, predvsem pa položaj naše stanovske organizacije, ki naj vse medsebojne spore blaži in izravnava. Pazimo, da se ugled zdravniškega stanu ne okrne od nikogar! Tovariši, bodimo med seboj odkritosrčni in spoštujmo se med seboj! Bodimo složni v delu in oklepajmo se z ljubeznijo naše stanovske organizacije, katere najvišji in edini cilj je vsestransko čuvati interese zdravniškega stanu in skrbeti za dobrobit vsakega tovariša! Odkritosrčnost, sloga, prijateljstvo in kole-gialnost naj bo dika vsakega tovariša-zdravnika! Dr. Mavricij Rus, predsednik zdravniške zbornice. Sedemdeset let Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani.* Dr. V. Meršol. Stara in lepa je navada, da se v življenju in delovanju posameznikov kakor tudi društev in narodov proslavljajo obletnice važnejših dogodkov. Popotnik, ki hiti v hrib, se na poti na lepših mestih večkrat ustavi, da se odpočije, da se navžije lepega razgleda, da se ozre nazaj na razdaljo, katero je že prehodil, da pogleda naprej na pot, ki jo še ima prehoditi do cilja. Tudi v delovanju društev so take razgledne točke; najvažnejša od njih je obletnica ustanovitve. Tako obletnico obhaja Slovensko zdravniško društvo v Ljubljani letos. Dne 22. decembra 1932. bo minulo 70 let, odkar se je v Ljubljani ustanovilo Društvo zdravnikov na Kranjskem (Verein der Ärzte in Krain), katero se je po prevratu preimenovalo v Slov. zdravniško društvo v Ljubljani. Ustavimo se za trenotek pri tej obletnici našega društva, pozabimo za kratek čas na naše vsakodnevne težave, na borbo za kruh, ki je danes težja kot kdaj prej. Poglejmo nazaj na dobo ustanovitve društva, na cilje, katere so si postavili člani društva o priliki ustanovitve. dotaknimo se s par besedami glavnih poglavij društvenega delovanja, spomnimo se najzaslužnejših društvenih in javnih delavcev -zdravnikov, ugotovimo, kaj je bilo do sedaj doseženega. Potem pa poglejmo v bodočnost: kakšen je program in kakšno naj bo delo društva v naslednjih letih. Gibanje za ustanovitev zdravniškega društva v Ljubljani se je začelo že 1. 1861. Takrat so zdravniki: Dr. Fux, Dr. Valenta in Dr. Vesel začeli akcijo, da se osnuje zdravniško bralno društvo. Njihovemu vabilu so se ostali zdravniki polnoštevilno odzvali. 5. oktobra 1861. je deželna vlada dovolila ustanovitev zdravniškega bralnega društva („Ärztlicher Leseverein“), katerega prvi občni zbor je bil 18. dec. 1861. Namen društva je bil, gojiti medicinsko znanost. Šli so takoj na delo ter že prvo leto priredili več znanstvenih predavanj. Ker so se za društvo začeli vedno bolj zanimati tudi zdravniki na deželi, so bila pravila malo izpremenjena, društvo pa je dobilo ime „Društvo zdravnikov na Kranjskem“ (Verein der Ärzte in Krain). Zadnji občni zbor Bralnega društva in obenem prvi občni zbor Društva zdravnikov na Kranjskem je bil dne 22. decembra 1862. Predsednikom je bil izvoljen deželni zdravstveni svetnik Dr. Konstantin Schrott. (Letošnja proslava v Ljubljani dne 18. dec. velja obema obletnicama.) Društvo zdravnikov na Kranjskem je bilo poleg društva zdravnikov na Dunaju in v Pragi najstarejše društvo zdravnikov v Avstriji. Namen društva je bil prvotno samo pospeševati medicinsko znanost med svojimi člani s pomočjo knjig, perijodičnih medicinskih * Zgodovina društva je v tem članku podana samo na kratko. Omenjeni so le najvažnejši podatki, v kolikor sem jih mogel najti po mnogih težavah v raznih obstoječih pisanih virih, nekaj tudi po ustnem izročilu. Naloga je bila zame toliko težja, ker sem bil zadnjih 10 let večinoma službeno odstoten iz Slovenije. Zato prosim, da se mi oprosti, ako mogoče kaj važnega ni omenjenega. časopisov in znanstvenih sestankov. L. 1870. pa je prevzelo v svoj program tudi skrb za higijenski napredek Kranjske, kakor tudi brigo za zdravniške stanovske interese. Državne oblasti so društvo zelo upoštevale in se v raznih vprašanjih večkrat obračale nanj za svet, tako v vprašanju nove deželne blaznice, za katero je izdelal obširen elaborat član društva Dr. Gauster. Društvo je imelo redna zdravstvena predavanja, dalje že 1. 1865. lepo knjižnico s približno 500 knjigami, katerih večino je podaril Dr. Vesel. Knjižnica se je nahajala v prostorih deželne bolnišnice. V novembru 1865. se je po zaslugi profesorja Dr. Valente otvo-ril |p a t o 1 o š k o - a n a t o m s k i muzej v prostorih bolnišnice, katere je za to odkazal deželni odbor. Prva leta je društvo nosilo stroške za muzej samo, pozneje (1. 1885.) pa je prepustilo ta muzej radi velikih stroškov deželi v dar. Muzej je takrat obsegal 455 preparatov. L. 1865. je društvo imenovalo svojim častnim članom cesarjevega telesnega zdravnika Dr. Loeschnerja, znanega pedijatra. Dr. Loeschner je v zahvalo zato poslal društvu najprej 100 f 1., pozneje še 225 fl. Z darili Kranjske hranilnice in vsakoletno zbirko med člani je vsota do 1. 1874 narastla na 1000 fl., kar je predstavljalo Dr. Loeschner-jevo ustanovo za podporni zaklad za vdove in sirote članov. L. 1874. so se razdelile potrebnim vdovam in sirotam prve obresti (60 fl.), do 1. 1886. pa je naraste! kapital ustanove na 5700 fl. Ko je pozneje tudi Dr. Mader zapustil društvu precejšnjo vsoto v isti namen, se je Dr. Loesehnerjeva ustanova preimenovala v Loeschner-Maderjevo ustanovo. Kakor je v povojni dobi predsednik slovenskega zdravniškega društva, Dr. Gregorič podvzel vse korake, da se ustanove zdravniške komore po celi državi, tako je že 1. 1870. Društvo zdravnikov na Kranjskem po inicijativi Dr. Valente in Dr. Gaustera delovalo na to, da naj se v celi državi organizirajo zdravniška društva, ki naj sodelujejo v boju za zdravniške interese. Ustanovi naj se centralni odbor in prirejajo vsako leto shodi za zdravnike cele države. Na inicijativo Društva zdravnikov na Kranjskem se je res vršil prvi shod avstrijskih zdravniških društev 1. 1873. na Dunaju. Ljubljansko društvo je zastopal prof. Dr. Valenta. Drugo zborovanje teh društev je bilo i. 1876. Naslednja leta se je društvo mnogo trudilo, da se ustanove v Avstriji zdravniške komore, ki so bile 1. 1891. tudi ustanovljene. Kranjska zdravniška komora je trajala do 1. 1905., ko je radi spora z deželno vlado prenehala obstojati. L. 1884. je društvo pristopilo k vdovskemu in sirotinskemu zakladu zveze avstrijskih zdravniških društev. I.. 1885. so vstopili v društvo tudi živinozdravniki. Naslednje leto (1886.) je Društvo zdravnikov na Kranjskem proslavilo svojo 25letnico in v ta namen izdalo spomenico, v kateri je v kratkem opisano dotedanje delovanje društva. Zanimivo je, da je bil celih 25 let tajnik in 23 let tudi knjižničar društva Dr. Alojzij Valenta, ki je neumorno deloval in je v tem pač lahko v vzgled sedanjim in bodočim generacijam zdravnikov. On je bil tudi kustos muzeja. V 25 letih je imelo društvo 24 rednih in 8 izrednih občnih zborov, 124 mesečnih sestankov, na katerih je 53 predaAmteljev imelo 280 predavanj in 155 demonstracij. Največ sta predavala in demonstrirala: Dr. Fux (19 predavanj in 63 demonstracij) in Dr. Valenta (49 predavanj in 10 demonstracij). Pač znak vztrajne požrtvovalnosti za društvo! Knjižnica je štela ob 251etnici 1219 del v 1575 zvezkih. V teku let so imeli člani društva na razpolago 43 raznih časopisov, stalno pa so jih imeli naročenih 10. Ako se pomisli, da je društvo imelo velike stroške z vzdrževanjem in kompletiranjem knjižnice kakor tudi muzeja, ki je zahteval na stotine fl..(za alkohol, posode, itd.), dalje stroške za plaćanje sluge, za honorar pisarju diplom etc., potem moramo priznati, da so člani bili zelo požrtvovalni. Članarina je znašala za ljubljanske člane 6 fl. letno, za zdravnike na deželi pa 4 fl. Vsak novi član je poleg tega vplačal vstopnino 2 fl. Društvo prvotno ni imelo nobenih privatnih lokalov v najemu, ampak je imelo svoje sestanke v patološko-anatomskem muzeju v bolniških prostorih, knjižnica pa je bila v šolski sobi deželne porodnišnice, kjer je bila istočasno tudi čitalnica. Naslednja leta se je društvo moralo mnogo pečati z materijalnim stanjem zdravnikov, posebno glede okrajnih bolniških blagajn. L. 1897. je društvo najelo skupaj z zdravniško komoro svoj lokal, da bi se društvenikom omogočila boljša poraba knjižnice in čitanje listov. Dočim so se do sedaj vodili zapisniki občnih zborov in sestankov v nemškem jeziku, se 1. 1900. že javlja v njih slovenski jezik. Istega leta se je po inicijativi primarijev Dr. Gregoriča in Dr. jenka ustanovil Dr. Bleiweissov zaklad za onemogle zdravnike. Začeli so se tudi ožji prisrčni stiki s hrvatskim zdravniškim društvom. Na red so prišla tudi higijenska vprašanja: predvsem predlogi za boj proti jetiki in zahteva imenovanja šolskih zdravnikov. L. 1904. se je ustanovila kranjska podružnica avstrijskega pomožnega društva za bolne na pljučih kot predhodnik sedanje proti-tuberkulozne lige. Istega leta se je društvo moralo seliti. Knjižnica se je naselila z dovoljenjem ljubljanskega župana v prostorih mestnega fizikata. Žalostna usoda zdravniških vdov in sirot, deloma uživajočih le majhne pokojnine, deloma brez vsake podpore in premoženja, je dovedla po inicijativi primarija Dr. Gregoriča in predsednika društva Dr. Koprive 1. 1905. do ustanovitve „Vdovskega in s ir o ti n -skega pokojninskega zaklada društva zdravnikov na Kranjske m“. Pristop je bil dovoljen vsakemu članu društva brez obzira na starost. Zaklad je zlasti med vojno in v prvih E ovojnih letih prožil precejšno pomoč potrebnim vdovam in sirotam. . 1919. so se pravila zaklada v toliko spremenila, da pristop ni bil več odvisen od članstva v zdravniškem društvu. Medtem, ko je do sedaj obstojalo samo eno zdravniško društvo, sta se 1. 1906. po inicijativi Dr. Defranceschija ustanovili še 2 društvi, in sicer: „Prosta organizacija kranjskih zdravnikov“ in „Organizacija okrožnih zdravnikov.“ Že tedanje društvo je zelo čutilo pomanjkanje lastnega lista. Da bi se to na neki način nadomestilo, se je 1. 1909. sprejel „Liječnički V i j e s n i k“ kot društveno glasilo. S tem so se tudi ojačali že prej navezani tesni stiki z „Zborom liječnika Hrvatske i Slavonije“, kalje bilo obema društvoma v največjo korist. Ob tej priliki se je potrebno s hvaležnostjo spomniti gostoljubnosti, s katero je Liječnički Vijesnik šel ob vsaki priliki na roko, tako krej Društvu zdravnikov na Kranjskem, kakor pozneje tudi Slovenskemu zdravniškemu društvu. Primarij Dr. Gregorič kot odličen organizator in društveni delavec se je trudil, da bi na neki način rešil vprašanje lastnega lokala, Delal je načrte za ustanovitev nekakšnega znanstvenega doma, ki bi služil kot centrala raznim znanstvenim in strokovnim društvom. Žali-bog njegovo prizadevanje ni imelo uspeha. L. 1910. se je vršil v Ljubljani prvi vseslovenski zdravniški shod, ki je zopet združil vse slovenske zdravnike v Društvo zdravnikov na Kranjskem. Stike s Srbskim zdravniškim društvom v Beogradu je društvo navezalo prvič 1. 1904. ob priliki kongresa srbskih zdravnikov in priro-doslovcev v Beogradu, katerega so se udeležili trije člani društva, ponovno pa 1. 1911. ob priliki prvega jugoslovanskega sestanka za operativno medicino. Na občnem zboru 1. 1912. sta se na predlog primarija Dr. Derganca ustanovila 2 nova odseka: 1. za občo blaginjo in higijeno, ter 2. proti alkoholizmu. Poleg tega si je društvo nadelo nalogo uresničiti idejo slovenskega zdravniškega društvenega doma. 13. 5. 1912. je društvo slavnostno proslavilo svojo 50letnico s sla\ nostnim zborovanjem v dvorani deželnega zbora in z obširno izdajo posebne številke „Liječničkega Vijesnika“. Jeseni 1. 1912. se je začela prva balkanska vojna. Pozivu Srbskega Rdečega križa, ki je prosil za pomoč, so se takoj odzvali mnogi slovenski zdravniki in pohiteli na jug, pomagat bratom. V prvi ekspediciji za srbsko armado so bili: Dr. Ivan Oražen, Dr. Edo Šlajmer, Dr. Otmar Krajec, Dr. Jernej Demšar, Dr. Ivan Premrov, Dr. Fran Šabec in Dr. Just Bačar. Na Bolgarsko sta odšla Dr. Mavricij Rus in Dr. Gaber Hočevar. V Črno goro pa Dr. Josip Stoje in Dr. Josip Tičar. Druge ekspedicije so se udeležili: Dr. Mirko Černič, Dr. Franc Virant, Dr. Anton Lavrič in Dr. Josip Tavčar. Tako so ti zdravniki, večinoma člani društva, že takrat na delu pokazali svoje jugoslovansko prepričanje in svojo ljubezen za brate. Umljivo je. da so jih po vrnitvi avstrijski Nemci zaznamovali za politično sumljive. Kmalu nato pa se je začela svetovna vojna. Večina zdravnikov — članov društva se je razkropila na razne fronte, le nekateri so mogli služiti doma. V vojni so, kolikor mi je znano, padli sledeči zdravniki, člani društva: Dr. Primšar, Dr. Levičnik in dr. Janko Sernec. Jasno je, da med vojno društvo ni moglo razviti posebne delavnosti radi malega števila zdravnikov, ki so ostali doma, vendar je kljub temu ob raznih prilikah pod predsedstvom primarija Dr. Gregoriča in Dr. Rusa uspešno dokazalo svoj obstoj. Na občnem zboru 31. I. 1918 je bil primarij dr. Gregorič na predlog t. č. predsednika dr. Rusa vsled požrtvovalnega dela za društvo, predvsem pa kot usta- novitelj plodonosnega pokojninskega zaklada, izvoljen častnim članom društva. Takoj po prevratu se je zopet začelo bolj energično delovanje. Zopet vidimo v prvih vrstah borbe za društvene in narodne interese primarija dr. Gregoriča. Pod njegovim predsedstvom si je takoj po prevratu dne 2. novembra 1918. društvo nadelo ime „Slovensko zdravniško društvo“, razširilo svoj delokrog na vse slovensko ozemlje in energično zahtevalo od Narodne vlade, da ga v vseh zdravstvenih in zdravniških zadevah upošteva kot posvetovalni in deloma tudi izvrševalni organ. Tako je društvo v prvih povojnih letih imelo precej vpliva na javno sanitetno upravo, saj je v pokrajinski zdravstveni svet lahko imenovalo 5 rednih članov, predlagalo je na pr. sanitetna šefa za Slovenijo, najprej Dr. Oražna, po njegovi smrti pa Dr. O. Krajca. Slovensko zdravniško društvo je dalo tudi mnogo drugih pobud in veliko pripomoglo k ustanovitvi medicinske fakultete v Ljubljani. Že v začetku 18. stoletja je bila v Ljubljani predstopnja medicinske fakultete: academia operosorum in od Jožefinske dobe dalje licej s kirurgično šolo. Ob Napoleonovem času pa je začasno bila v Ljubljani tudi medicinska fakulteta, ki je pa žalibog po avstrijski restavraciji padla na stopnjo kirurgične šole. Slednja je prenehala 1850. Z zakonom o vseučilišču v Ljubljani je bila 1. 1919. ustanovljena tudi medicinska fakulteta, ki je pa žalibog ostala samo delna ter tako ne more nuditi zdravnikom in narodu onih dobrot, ki bi jih lahko, ako bi bila popolna. Vendar predstavlja vsaj začetek. Ne smemo pozabiti omeniti največjega mecena slovenskega medicinskega in drugega akademskega naraščaja po vojni, člana Slovenskega zdravniškega društva, sanitetnega šefa Zdravstvenega odseka za Slovenijo in Istro, Dr. Ivana Oražna, kateremu je žalibog mnogo prezgodaj smrt prerezala nit življenja 1. 1921. V oporoki je zapustil vse svoje precejšnje premoženje revnim akademikom, predvsem medicincem. Sezidal se je „O ražnov do m“, ki v polnem obsegu ustreza intencijam oporoke. Ob tej priliki naj omenim tudi socijalno-medicinsko delovanje dolgoletnega predsednika društva, Dr. De m etra B 1 e i w e i s -Trsteniškega, bivšega šef-zdravnika okrožnega urada v Ljubljani. Bil je na čelu borbe proti alkoholizmu in tuberkulozi. Napisal je v dnevnikih in znanstvenih časopisih celo vrsto razprav o javnem zdravstvu, o socijalni medicini, o borbi proti narodnim boleznim. Njegova znanstvena dela, publicirana večinoma v nemških medicinskih časopisih, so velike vrednosti. Vzorna ureditev medicinskega dela ljubljanskega okrožnega urada je v prvi vrsti njegovo delo. Žalibog nam je tudi njega mnogo prezgodaj vzela smrt (10. januarja 1928.). 8.—10. sept. 1921. se je vršil v Ljubljani III. kongres Jugoslovanskega zdravniškega društva, ki je imel na programu kot glavno temo: tuberkuloza v Jugoslaviji. Poleg tega je bila na dnevnem redu tudi razprava o načrtu zakona o zdravniških zbornicah, kjer je nastopil kot glavni govornik primarij Dr. V. Gregorič. Ker mu je bilo dobro znano delovanje zdravniških zbornic v nekdanji Avstriji — saj je v takratni zdravniški komori za Kranjsko sam pridno in inicijativno sodeloval — ni čudno, da je tudi v Jugoslaviji delal z vsemi močmi na to, da se ta za zdravniški stan tako koristna ustanova čim preje uvede tudi v naši državi. 28. 10. 1921. je bil izredni občni zbor v proslavo 60letnice, odkar se je v Ljubljani ustanovilo zdravniško bralno društvo. Vztrajno prizadevanje primarija Dr. Gregoriča je bilo uspešno, ker je 1. 1923. izšla uredba o zdravniških zbornicah, ki so začele takoj nato funkcijonirati. Vzorno je začela delovati predvsem ljubljanska zdravniška zbornica pod predsedstvom Dr. Gregoriča. On je tudi ustanovil list „Glasilo zdravniške zbornice za Slovenijo", katerega urednik je že od početka agilni Dr. Pintar. V zahvalo za to svoje delovanje je bil primarij Dr. Gregorič 1. 1927. ob priliki ZOletnice njegovega rojstva izvoljen častnim predsednikom zdravniške komore. Ob tej priliki ga je v imenu Slovenskega zdravniškega društva pozdravil takratni predsednik Dr. Pintar, ki je poudarjal posebno Dr. Gregoričevo vztrajno organizatorno in stanovsko delovanje. Ko se je po vidovdanski ustavi Slovenija razdelila v 2 upravni oblasti, se je osnovalo 1. 1923. Zdravniško društvo v Mariboru, ki zasleduje iste cilje ko Slovensko zdravniško društvo v Ljubljani. V naslednjih letih se je društvo predvsem posvetilo znanstvenemu delovanju in družabnemu življenju s prirejanjem bolj ali manj pogostih znanstvenih sestankov, družabnih večerov in izletov. Posebno agilno je bilo delovanje društva 1. 1924 (predsednik prof. dr. Zalokar), 1925, 1928 in 1929, ko je predsedoval primarij Dr. Derganc. L. 1928. je važno radi tega, ker se je po inicijativi primarija Dr. Derganca in s hvalevrednim razumevanjem in pomočjo Zdravniške zbornice ustanovil „Zdravniški Vestnik“ najprej kot znanstvena priloga „Glasila zdravn. zbornice“, pozneje pa kot samostojen list. Z njim je dana slovenskim zdravnikom najlepša možnost za znanstveno udejstvovanje v lastnem listu. Društvo je bilo v prijateljskih zvezah z istoimenskim društvom v Mariboru, kakor tudi z Zborom liječnika Hrvatske, -Slavonije i Me-djimurja, katerega proslave 50letnice (1. 1924) se je udeležilo precej članov našega društva. Člani društva so se redno v večjem ali manjšem številu udeleževali kongresa Jugoslovanskega zdravniškega društva. Naše društvo si šteje v posebno čast, da je njegov bivši agilni predsednik in član, g. profesor Dr. Zalokar že drugo leto predsednik Jugoslovanskega zdravniškega društva. Ako rezimiramo v kratkem dosedanje delovanje društva, lahko ugotovimo sledeče: društvo je bilo posebno v prvih desetletjih po ustanovitvi izredno delavno. Že sama ustanovitev društva dokazuje močno organizatorično sposobnost tedanjih vodilnih funkcijo-narjev društva. Ustanovitev in stalno izpopolnjevanje knjižnice, ustanovitev in vzdrževanje patološkega muzeja, mnogoštevilna znanstvena predavanja in demonstracije pričajo o požrtvovalnosti in močni volji članov društva, da se stalno izpopolnjujejo v znanstvenem smislu, pričajo pa tudi, da se niso bali velikih denarnih žrtev v ta namen. Društvo se je ravnotako v stanovskem oziru znalo uveljaviti in zastopati interese članov napram občinstvu in oblastem, pozneje tudi proti bolniškim blagajnam in zavarovalnicam. V poznejših letih se je ta delavnost društva menjavala: bili so meseci in leta, ko je bilo društvo zelo agilno, pa je sledila krajša ali daljša doba, ko je v njem vladala nekakšna stagnacija. Priznati pa je treba, da je ob važnejših prilikah društvo bilo vedno na mestu. Posebno je treba povdariti socijalno delovanje društva z ustanovitvijo „Vdovskega in sirotinskega zaklada“ in „Zaklada za onemogle zdravnike“. Važno je tudi ozko prijateljsko sodelovanje s Hrvati, s katerimi je vezalo društvo isto glasilo. Med in po vojni se je zanimanje članov za društvo precej zmanjšalo. Temu so krive deloma slabe finančne razmere, ki so onemogočale marsikateremu članu plačevati precej visoko članarino. Dalje je z ustanovitvijo zdravniške zbornice odvzet društvu del programa: briga za stanovske in ekonomske interese članov, in s tem zmanjšano zanimanje članov za društvo. Krivo pa je posebno to, da društvu prej v ekonomsko mnogo boljšili časih ni uspelo postaviti si lastni dom, tako da nima nikjer svojih prostorov, ne za sestanke, ne za društveni arhiv, ne za knjižnico. Slabe finančne razmere in pomanjkanje primernega prostora, sta tudi glavna vzroka, da se je začela vedno bolj zanemarjati knjižnica, katere z razpoložljivimi sredstvi ni bilo mogoče vzdrževati, kaj šele izpopolnjevati. Letos je prišlo celo do tega, da se je po sklepu občnega zbora knjižnica morala izročiti Bolnici za ženske bolezni v Ljubljani, da se s tem reši propada. In tako je obstojalo v zadnjih letih, kakor tudi še sedaj glavno delovanje društva v prirejanju znanstvenih sestankov s predavanji in demonstracijami. Kakšni pa so naši načrti in upi za bodočnost? Mnogokrat je bilo na občnih zborih zadnjih let stavljeno vprašanje, ali naj društvo še obstoja, ker ne more razviti pravega delovanja. Zmagala pa je vedno prava misel: društvo, ki je tako slavno pričelo in delovalo že toliko desetletij, mora delovati še naprej, ker njegov program še ni izpolnjen, cilj še ne dosežen. Eden glavnih problemov društva v bližnji bodočnosti bode zopetna okrepitev društva in pojačanje društvenega delovanja. Potrebno bode delati na to, da se Slov. zdrav n. društvi v Ljubljani in Mariboru zopet združita v eno društvo z dvema sekcijama. Samo ako bodemo močni, to se pravi: edini in združeni, bodemo lahko uspešno delovali. Društvo se mora še nadalje in bolj intenzivno posvetiti znanstvenemu medicinskemu delovanju s prirejanji znanstvenih predavanj in demonstracij. Podpirati je treba tudi znanstveno glasilo Zdravniški vestnik s številnimi kvalitativno na višini stoječimi originalnimi znanstvenimi članki. Upati je, da bo docent g. dr. Matko našel med drugimi zdravniki posnemovalce, ki bi z razpisi nagrad pripomogli, da bi se zanimanje za znanstveno delo med mlajšimi zdravniki, ki večkrat trpe materijalno pomanjkanje, poživilo. Naloga društva bi morala tudi biti, delati z vsemi silami na to, da se da zdravnikom res tudi prilika za znanstveno delo. Točno medicinsko znanstveno delo je mogoče poleg dobre volje zdravnikov samo tam, kjer so bolnice tudi prvovrstno urejene, kjer je poleg tega dovolj pomožnih sredstev (laboratoriji, knjižnica itd.) na razpolago. L se to pa je v naših bolnicah pomanjkljivo, ali pa sploh ne obstoja. Ako že nimamo v Ljubljani klinik, bi pa morali imeti vsaj prvovrstno urejene bolniške oddelke, na katerih bi se dalo delati kot na klinikah. To smo dolžni bolnikom in sebi! Vprašanje hospitalizacije in nege socijalno najvažnejših bolezni: infekcijskih, tuberkuloze, raka, itd. je v naših bolnicah, posebno v ljubljanski, zelo pomanjkljivo. Poleg znanstvenega dela mora društvo podpirati tudi popularno zdravstveno delo med narodom, sodelovati pri raznih humanih in drugih, za zdravje naroda važnih organizacijah. Da bi društvo moglo nuditi tudi zdravnikom na deželi večjo korist, naj bi se po nekdanjem predlogu prim. Dr. Derganca povsod, kjer je več zdravnikov, ustanovili pod okriljem društva krožki zdravnikov, ki bi ob raznih prilikah prirejali sestanke s stanovskim in poučnim (znanstvenim) programom. Ne smemo zanemarjati tudi stanovskih vprašanj, v katerih moramo podpirati našo stanovsko organizacijo, zdravniško zbornico. In last not least but most important: stremeti z vsemi silami, da se čim preje realizira naša davna želja: ustanovitev zdravniškega doma v Ljubljani. Z malo dobre volje in sodelovanjem vseh se da doseči vse! Resume. Der siebzigjährige Bestand des „Društvo zdravnikov na Kranjske m“ (Vereines der Ärzte in Krain) und seines Nachfolgers „Slovensko zdravniško društvo v Ljubljani“ (des Slowenischen Ärztevereines in Ljubljana). Im Jahre 1861 erfolgte die Gründung des Ärztlichen Lesevereines in Ljubljana, welcher am 22. Dezember 1862 in den Verein der Ärzte in Krain verwandelt wurde. Das war zu dieser Zeit der erste ärztliche Landesverein in Österreich (ausser Wien und Prag). Die Zwecke dieses Vereines waren: 1. Pflege der medizinischen Wissenschaften; 2. Pflege und Förderung der hygienischen Interessen des Landes Krain insbesondere; 3. Wahrung und Förderung der ärztlichen Standesinteressen; 4. moralische und materielle Unterstützung bedürftiger Mitglieder, sowie der Witwen und Waisen nach Mitgliedern. Der Verein hatte eine schöne, wertvolle Bibliothek, die immer mehr und mehr vervollkommnet wurde, weiters ein pathologisch-anatomisches Museum. Er veranstaltete öfters wissenschaftliche Versammlungen mit Vorträgen und Demonstrationen, förderte ärztliche Standesinteressen und unterstützte Witwen und Waisen von Mitgliedern des Vereines. Schon vor dem Kriege hatte der Verein enge Beziehungen mit den ärztlichen Vereinen in Zagreb und Beograd. Nach dem Umsturz erfolgte die Namensänderung des Vereines in „Slovensko zdravniško društvo v Ljubljani“, wahrend das Programm fast dasselbe blieb. Literatura. 1. Festschrift des Vereines der Ärzte in Krain anlässlich seines 25-jährigen Bestandes. 2. Slavnostna številka „Liječničkog Vijesnika“ o priliki petdesetletnice Društva zdravnikov na Kranjskem 1. 1912. 3. Razni letniki Liječničkog Vijesnika. 4. Zdravniški vestnik, 1. letnik. 5. Glasilo zdravniške zbornice, razni letniki. 6. Dr. M. Rus: Sokoli zdravniki. (Vestnik česk. lek., č. 27—28, 1932). 7. Dr. A. Brecelj: Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, Ljubljana 1928. 8. Nekateri društveni zapisniki občnih zborov in sestankov. Spominu dr. Ivana Oražna. Dr. Mavricij Rus, Ljubljana. Gospod urednik! Prosili ste me za prispevek k slavnostni številki „Zdravniškega vestnika“. Z veseljem se odzovem Vašemu vabilu, pa mislim, da ne morem, storiti ničesar boljšega, kot da ob 70letnici Slovenskega zdravniškega društva oživljam spomin na enega najboljših med nami. Dr. Ivan Oražen se je rodil dne 8. februarja 1869 v Kostanjevici na Dolenjskem. Osnovne razrede je dovršil doma, gimnazijo P“1 v Ljubljani in Novem mestu, kjer je napravil tudi maturo; medicini se pa je posvetil na univerzah v Gradcu in na Dunaju. Na univerzi je mnogo trpel, stradal, prezebal in junaško prenašal zlo usodo siromašnega dijaka. Konsorciju „Jutra“ iskrena hvala, ker nam je prepustil kliše dr. Oražnove slike. Že majhen deček se je zanimal za junaške Srbe, ki so se bojevali proti Turkom. Na univerzi je najraje občeval s srbskimi visokošolci. Takoj po promociji za doktorja vsega zdravilstva ga je zadel hud udarec: umrla mu je prisrčno ljubljena mati. Mladi zdravnik je dobil v Ljubljani službo pomožnega zdravnika v deželni bolnici, pozneje pa se je naselil v Ljubljani kot praktični zdravnik. V kratkem si je znal pridobiti simpatije vseh bolnikov in tovarišev ter je postal izredno priljubljen. Bil je pravi dobrotnik bolnikom in siromakom. Kmalu ga najdemo sredi političnega udejstvovanja. Somišljeniki narodne napredne stranke so ga izvolili v ljubljanski občinski svet in v deželni odbor. Toda Oražnu, možu plemenitega, mehkega srca se je kmalu pristudila politika tiste dobe. Odstopil je od političnega delovanja in se popolnoma posvetil svojim bolnikom in sokolskemu delu. Malokomu je znano, koliko časa in truda je žrtvoval dr. Ora-žen za druge. Delal pa ni nikdar za čast in slavo, še manj pa za svojo gmotno korist, ampak le iz najčistejših, nesebičnih nagibov. Pomagal je vsakemu, če je le mogel. Dr. (Dražen je bil vzoren zdravnik, vzoren mož. Leta 1908. so ga v zelikim navdušenjem izvolili za starosto Slovenske Sokolske zveze, ki jo je peljal na odločno jugoslovensko pot. Leta 1912. pa, ko je srbski Rdeči križ po izbruhu balkanske vojne naprosil slovenske zdravnike, naj pridejo pomagat srbskim ranjencem in bolnikom, se je dr. Oražen oglasil kot prvi. Takoj se je odpeljal z vrsto zdravnikov-Sokolov v Srbijo. Spremili so ga tja ljubljanski zdravniki p r o L dr. Edo Šla j m er, dr. Otmar Krajec, prim. dr. Jernej Demšar, potem pa dr. Ivan P r e -inrov iz Litije in dr. Fran Šabec z Vrhnike. Pozneje so bili — kolikor meni znano — z dr. Oražmom še primarij dr. Černič, dr. Josip Tavčar, dr. Lavrič, dr. Bačar, dr. T a j n š e k. Mimogrede naj bo omenjeno, da sta na Bolgarsko odšla zdravnika d r. G a b e r Hočevar in mestni f i z i k d r. Mavricij Rus, v Črno goro pa dr. Josip Stoje in še-z d ravnik dr. Josip Tičar. Bolgari so se takrat — kakor znano — ramo ob rami bojevali s Srbi proti Turkom. O svojem bivanju v Srbiji, kjer je ostal pol leta, je dr. Oražen spisal in izdal zanimivo knjižico. Čudno pa gotovo ni, da si z vsem tem ni pridobil naklonjenosti avstrijskih oblastnikov, ki so ga zaznamovali za politično sumljivega. Nov hud udarec je bil za dr. Oražna, ko je avstrijska vlada ob izbruhu svetovne vojne razpustila sokolske organizacije. Prevzela ga je nepopisna žalost, toda kmalu sta mu prirojeni jiogum in samozavest pomagala, da je prebil to bol. Tolažil in junačil je svoje prijatelje, ki so. se shajali pri njem. Zmeraj in zmeraj je dr. Oražen sanjal o boljših časih za slovanske narode. Niso ga varale njegove sanje! Po prevratu leta 1918. je postal šef-zdravnik tukajšnje divizijske vojaške oblasti in kmalu na to šef sanitetnega oddelka pokrajinske vlade za Slovenijo, v kateri službi se je požrtvovalno udejstvoval za blagor narodnega zdravstva in zdravnikov do svoje prerane smrti. Na Vidov dan leta 1919. je bil dr. Oražen izbran kot prvi starosta Zedinjenega Sokola. Zopet je bil neumorno delaven kot zdravnik in Sokol. Sredi tega neumornega dela pa ga je zadel nov hud udarec: po 17letnem srečnem zakonu mu je umrla ljubljena žena. Ostal je sam. Odslej je iskal edino tolažbo in mir v izvrševanju svojega poklica in sokolskega dela. Toda že čez dve leti mu je vzela to naporno, plemenito in nesebično delo iz rok — smrt. — Dne 11. marca 1921 je umrl dr. Ivan Oražen, velik mož, vzoren zdravnik, navdušen Sokol. Svoje imetje je zapustil večinoma revnim jugoslovenskim visoko-šolcem, zlasti nezakonskim. Tako je počastil dr. Oražen spomin svoje siromašne in zaničevane nezakonske matere. Njegov spomin bo ostal svetal in živ, ne samo nam, ki nam je bil dr. Oražen vsikdar vzor vrlega tovariša, marveč tudi v čast našemu zdravniškemu stanu. Slava spominu dr. Oražna! Spomini. Dr. Gregorič Vinko. Gospod urednik! Obrnili ste se name, naj Vam pošljem za jubilejno številko „Zdravniškega Vestnika“, ki izide ob 70-letnici „Slov. zdr. društva“ kak članek. Mislim, da Vam ustreženi najbolje, ako Vam pošljem nekaj podatkov iz svojih spominov na dijaška vse-učiliška leta in na pričetek moje zdravniške prakse, kake razmere so vladale takrat pred približno 60 leti. Na Dunaju sem bil edini Slovenec - medicinec. Staro univerzitetno poslopje je bilo na „Jesuitenplatz“. Prišlo se je na trg iz „Wollzeile“ skozi „Bognergasse“ blizu „Stubenringa“. Staro poslopje z velikimi dvoranami. Shajališče dijakov je bilo „Lesehalle“. Vse jezike bivše Avstro-Ogrske se je tam slišalo, in vendar ni bilo med dijaki nikdar narodnega prepira. Živeli smo vsi v prijateljski slogi, vsaka narodnost je imela takorekoč svoj odkazani prostor. Živo se še spominjam, kako slovesno so nas „novince“ sprejele „stare hiše“ in nas vzele pod svoje okrilje, da nas vpeljejo v tajnosti vseučili-škega življenja. Restavracija, kamor so Slovenci po večini zahajali, je bila ljudska kuhinja III. Rosumovsky-Gasse. Tam je prednica, fina starejša dama, posebno protežirala „die Krainer“, ne vem iz katerega vzroka. Dobivali smo vedno posebno velike porcije. Kosilo je stalo 15 krajcarjev. Medicinci so pa imeli predavanja v stari „Gewehrfabrik'‘ v IX. okraju „Schwarzspaniergasse“ blizu votivne cerkve in pa v „allge-meines Krankenhaus“. Anatomijo je predaval prof. Langer, suhoparen mož. Suhoparno je bilo tudi njegovo predavanje, bil je pravi antagonist duhovitega svojega prednika prof. Hyrtla, ki je pred 2 leti stopil v pokoj. Ostal je pa v instituta njegov nadarjeni asistent dr. Zuckerkandl, ki je bil res vreden učenec svojega mojstra. Vsaki dan je korepetiral z medicinci anatomijo. Pri njegovih predavanjih je bila dvorana nabito polna, tudi iz starejših letnikov, kajti njegova predavanja so bila res zanimiva in je znal s svojimi praktičnimi opazkami vzbuditi pri poslušalcih res interes za predmet. Dopoldan redko obiskovano predavanje suhoparnega Langerja, popoldne na- bito polna dvorana duhovitega Zuckerkandla! Ostal je pa še iz Hyrt-love dobe sluga anatomskega instituta, Hirtlov Faktotum Svetlin, rojen Slovenec. Mlad je prišel na Dunaj, se tam popolnoma aklimatiziral in pri tem pozabil svoj materni jezik. Ko je izvedel, da sem Slovenec, me je vedno čakal v sobani, kjer smo imeli secirne vaje, in mi šel povsod na roko. V istem poslopju stare „Gewehrfabrik" je imel pa tudi svetovno-znani fiziolog prof. Brücke svoja predavanja. Hyrtl in Brücke sta si bila huda nasprotnika. Hyrtl nasprotnik eksperimentov na živalih, posebno vivisekcije, Brücke zagovornik takih eksperimentov. Nekoč je hotel Brücke dokazati, kako dolgo ostane pri življenju domači zajček brez hrane, samo ob vodi, in kake spremembe nastanejo vsled tega v posameznih organih. Zajčki so bili v posebnem prostoru v to svrho izolirani. Hyrtl je o tem izvedel in ne ve se, na kak način je prišel v te prostore in nosil na skrivnem živalcam hrano. Brücke se je vedno čudil, kako dolgo živalce zdrže brez hrane, Hyrtl se je pa na skrivnem smejal, dokler ni prišlo vse na dan. Pred prvim rigorozumom so morali medicinci napraviti poprej tri „Vorprüfunge“ iz botanike, mineralogije in zoologije. Prva dva izpita nista bila težavna. S pomočjo slug institutov smo kandidati že pred skušnjo izvedeli, kaj naj pripravi sluga iz zbirk za skušnjo. Vprašanja so bila pa tudi lahka, eksaminatorji so se zavedali, da medicincu ni treba temeljitega znanja v teh predmetih. Drugače je pa bilo pri izpitu iz zoologije. Ta predmet sta predavala prof. Schmar-da in prof. Claus, oba svetovno znana naravoslovca. Imel je pa vsak svoj poseben sistem razpredelitve („Klasseneintheilung“). Poleg tega je bil prof. Claus prepričan Darwinist, prof. Schmarda pa nasprotnik. Vsak izmed teh dveh učenjakov je spisal debelo knjigo, seveda vsak na podlagi svojega sistema. Ubogi medicinec! Obeh ni mogel inskri-birati, oba pa sta polagala posebno važnost na to, če je bil kandidat pri njem inskribiran ali ne. Izpraševala sta pa jako natančno in sta skoraj od kandidata-medicinca zahtevala toliko znanja, kakor od filozofa-naravoslovca. Noben kandidat pa ni poprej izvedel, kdo bo pri izpitu eksaminator. Koliko truda, koliko zvijač in koliko zvez je bilo treba, da smo včasih pri dekanatu izvedeli poprej za ime eksa-minatorja. Učili smo se tako temeljito zoologije, kakor da bi bila zoologija glavni predmet medicinske vede. Pozneje so pa vendarle merodajni faktorji uvideli in kandidat si je lahko prosto izbral tistega eksaminatorja, pri kateremu je bil inskribiran. Po prestanih teh treh izpitih je prišel na vrsto v 5. semestru I. rigorozum. Vendar ni bil nihče prisiljen prijaviti se za rigorozum, lahko je tudi brez tega dobil po 10 semestrih svoj absolutorij. Pri tem rigorozu ni bilo za ubogega kandidata nobenih težav glede eksaminator jev. Od 3. leta naprej so se pričeli klinični predmeti. Takrat je ravno nastopila doba „antiseptike“. Prof. Billroth je bil navdušen pristaš angleškega kirurga L i s t e r a , in je karbol dosegel vrhunec svoje slave. Instrumenti so ležali v karbolni vodi, v karbolni vodi smo se umivali, zrak operacijske dvorane je bil napolnjen s karbolno paro. Drugi kirurg, prof. Dummreicher, je bil pa lahko rečem, antagonist Billroth a. Zagovarjal je z vso vnemo „odprto zdravljenje ran“ (Offene Wunderbehandlung“), nobene operacijske rane ni šival, stisnil jo je samo s „Heftpiasterstreifen“, in ni dal nič na „Karbol“. Svetovnoznana okulista prof. Aret in prof. Stellwag sta imela tudi vsak svojo teorijo, prof. Stricker, eksperimentalna patologija, je bil v nasprotju s prof. Heschlom, patologična anatomija. Prvi je bil pristaš Bohnheima, drugi pa Virchow-a. Labko si tedaj vsak predstavlja, kako smo morali pri rigorozih paziti na stavljena vprašanja, da smo odgovorili v smislu vsakokratnega eksaminatorja. Bakteriologija je bila takrat še v povojih in pri mikroskopu še nismo poznali imerzije. Otroške bolezni, psihiatrija, higijena so bili predmeti druge vrste. Za medicinca so bili težki časi, ker ni imel pred seboj začrtane poti, medicinska veda je ravno takrat preživljala veliko svojo evolucijsko dobo. Na merodajnih mestih v bolnicah so bili samo konservativni zdravniki iz prejšnje dobe, in mlad zdravnik, ki je iz univerze prinesel seboj kal nove dobe, sosebno v kirurgiji, je bil v tem pogledu glede nadaljnjega razvoja svojega znanja skoraj navezan samo nase in na svojo marljivost. Tako je bilo tudi v Ljubljani, ko sem vstopil marca 1881 kot sekundarij v ljubljansko bolnico. Nastavljeni so bili 4 primariji, in sicer za interni, kirurgični, dermatološki in porodniški oddelek. Vsak primarij je imel po enega sekundarija. Očesne bolezni so bile prideljene kirurgičnemu oddelku, ginekološki slučaji pa porodniškemu oddelku, psihiatrični oddelek internemu oddelku. Infekcijske bolezni, kakor škrlatina, variola, difteritis mor-billi so bile nastanjene v neki stari hiši na Poljanski cesti, blizu sedanje vojašnice. Ginekološki oddelek je imel 5 postelj. Bolnica je bila še na Dunajski cesti, nasproti kavarne „Europa“. Sprejetih je bilo leta 1881. 3684 bolnikov, od katerih je umrlo 348, skoraj 10%. Skupni stroški so znašali 118.000 kron. In danes? Kak napredek! Šele po prihodu dr. Šlajmerja 1891 v ljubljansko bolnico se je kirurgični oddelek moderniziral, in lahko rečem iz lastne skušnje, da je Šlajmer vzgojil celo generacijo praktičnih kirurgov in s tem izredno koristil naši ožji domovini. Leta 1895. se je pa stara bolnica preselila v nove vzgojil celo generacijo praktičnih kirurgov in s tem izredno koristil naši ožji domovini. Leta 1895. se je pa stara bolnica preselila v nove prostore ob Zaloški cesti. Sreča je bila, da se je pričela nova zgradba še pred potresno katastrofo leta 1895. Slični primer razvoja kaže tudi socijalno zavarovanje. V smislu zakona so se leta 1887 ustanovile okrajne bolniške blagajne — tako tudi za Ljubljano in ljubljansko okolico. Obe službi je lahko opravljal e n zdravnik. Fiksne plače je dobival za Ljubljano 600 goldinar jev na leto, za okolico pa po 2 gold. 50 kr. za zamujeno uro, prosto vožnjo (fijakerja, ki je računal za uro 50 krajcar jev) in vrnitev izdatkov za obvozila. Predsednik okrajne bolniške blagajne za okolico ljubljansko še danes živi, Belec Anton v Št. Vidu pri Ljubljani. In danes? Kak razmah, obenem pa tudi opozorilo mlajši generaciji zdravnikov, da prično resno misliti na cas in na možnost socializacije medicine in da pravočasno ta generacija preskrbi, da se eventualna socijalizacija vrši s sodelovanjem zdravniškega stanu in ne brez njega. Zdravniško društveno življenje je bilo takrat, ko sem kot mlad zdravnik vstopil, osredotočeno v „Društvu zdravnikov na Kranjskem“, leta 1881. Duša društva je bil pokojni prof. Valenta st., organizator zdravniškega stanu ne samo doma, njegov organizatorični talent je slovel po celi bivši Avstriji. Ne bom opisoval podrobno društveno življenje zdravnikov v ožji naši domovini. Zgodovina je napisana v jubilejnem spisu 1. 1886. o priliki 25letnice „Društva zdravuikov na Kranjskem“ (1861—1886) in v slavnostni številki „Liječniškega Vjesnika" 1. 1912, št. 5, o priliki 50letnice „Društva zdravnikov na Kranjskem“, dr. Vladimir Rudež: Zgodovina društva na Kranjskem. V „Glasilu zdravniške zbornice za Slovenijo“ od 1927, št. 5, se pa najdejo podatki o razvoju društva po prevratu 1918, ki nosi sedaj ime „Slovensko zdravniško društvo“. Prof. Valenta me je vpeljal v društveno življenje. Bili so včasih hudi časi in je prišlo večkrat skoraj do razpada in ukinitve društva. Prof. Valenta je delal iz prepričanja, in vedno zatrjeval, da je organizacija za zdravniški stan življensko vprašanje. Ta ideja se je tudi v meni po zaslugi mojega voditelja tako ukoreninila, da je postala vodilna misel ves čas mojega udejstvovanja v društvu in je tudi še danes. Bila so tudi poprej nesporazumljenja med zdravniki, kajti pregovor „Medicus medicum odit“, ne bo nikdar izumrl. Toda kadar so pa prišla stanovska vprašanja na razgovor, takrat smo pa bili vsi edini. Ko sem vstopil v prakso 1881, je bilo v Ljubljani 20 zdravnikov, med temi 2 kirurga stare šole in 1 vojaški zdravnik, ki je izvrševal prakso. Razen tega 2 stalna zobozdravnika in 2 sezijska. Pomembno prakso je pa imelo samo 7 zdravnikov. Specijalist za ginekologijo in porodništvo je bil samo prof. Valenta, vsi drugi zdravniki so pa izvrševali prakso iz splošne medicine. Ordinacija doma je stala 50 kr., računali so pa nekateri zdravniki tudi manj, vizita podnevi 1 goldinar, ponoči 2 goldinarja, konzilij 5 goldinarjev. Na deželi so bili nastavljeni skoraj samo kirurgi-ranocelniki, in še ti so bili redko zasejani. Najboljšo prakso je imel homöopat dr. Mader in pa neki mazač z imenom Krčmar. Ta je bil specijalist za rane in frakture, imel je svoje redne ordinacije pri „Figovcu“ na Dunajski cesti. Kakšen ugled je užival ta mož, naj označi sledeči dogodek. Ovaden zaradi mazaštva se je moral zagovarjati pri sodišču in bil tudi obsojen. Takoj po razglašeni razsodbi ga je pa konzultiral — predsednik sodišča sam. Lekarn je bilo tedaj v Ljubljani 5, na deželi pa je imel skoraj vsak zdravnik svojo hišno lekarno. Receptura je bila skoraj izključno magistraliter, specijalitet nismo veliko poznali. Ogromni napredek zdravniške vede od leta 1890. naprej si je moral zdravnik, ki je prišel v prakso pred to dobo, šele z velikim trudom osvojiti. Bakteriologija, seroterapija, parenteralna in intravenozna terapija, Röntgen, predvsem pa res fantastični napredek kirurgije. Vse to dobe mladi zdravniki sedaj servirano na krožniku. Zakaj je pričelo tedaj naše društveno življenje tako hirati? Po mojem mnenju, ker je obravnavanje stanovskih vprašanj stopilo v ozadje. Znanstvena predavanja, kakor jih nudi zdravniško društvo ne privabijo toliko članov, kakor pa stanovska vprašanja, sosebno če je shajališče tako oddaljeno. Poprej je bila bolnica v središču mesta. Ako se hoče društveno življenje zopet oživeti, se morajo redni sestanki sklicati v sredini mesta in programatično vpeljati razgovore o stanovskih vprašanjih, o zasedanju prostih zdravniških mest, o ma-terijalnem stanju zdravništva itd. Člane bi znanstveno predavanje o napredku posameznih strok zdravniške vede zanimalo, to predavanje pa edino lahko podajo specialisti-kateksohen, primariji. Koliko no- vih specialitet se dan za dnevom ponuja. Praktični zdravnik, posebno na deželi ne more preizkušati ta nebroj specialitet, verjeti pa tudi ne more vse strokovnim časopisom, katere prebirati tudi nima časa. Ako bi primariji na podlagi preizkušenj na oddelkih dali kolegom v praksi tozadevana navodila, koliko bi se ustreglo vsem. Sedaj imamo v ljubljanski bolnici 10 oddelkov: Interni, kirurgični, ortopedični, urološki, laryngo-otološki, okulistični, infekcijski, neurološko-psihiatrični, dermatološki in rontgenološki, poleg prosekture z njenim bogatim materijalom in higijenski zavod. Koliko zanimivega bi vedeli zdravniki povedati iz sodnijske nezgodne prakse, koliko nasvetov bi lahko dali upravniki bolnic glede uradnega poslovanja, statistike, koliko nasvetov bi lahko dali praktični zdravniki sami. Vsa ta predavanja se lahko vrše izven bolnic, katera naj bo za kazuistiko rezervirana. Poleg pouči jivih takih predavanjih bi se pa zdravniki med seboj seznanili, in si ne stali tuji nasproti. Kaj naj bo tedaj rezultat teh mojih spominov, ki so v prvi vrsti namenjeni naraščaju. Poprej si lahko gledal v bodočnost in si si lahko kaj pridobival za svoja stara leta, to je trajalo do 50. leta življenja. Potem si se držal, če je dobro šlo, v ravnotežju, da ti ni bilo treba načeti prihrankov, ker prišla je doba, ko boš kmalu moral narediti prostor drugim. Dandanes je pa vse nesigurno, tudi še tako veliko premoženje, edino sigurno je tvoje delo in tvoje znanje. Da boš mogel delati, ohrani si svoje zdravje, da boš kaj znal se uči in uči, ker le dobro podkovani zdravnik bo zmagal v eksistenčnem boju današnjega časa, ko raste proletarijat intelektualcev od dneva do dneva. Dober zdravnik postaneš pa le, če boš obvladal temelj, na katerem je zgrajena vsa medicina, to je anatomijo. Kaj hitro se pozabi to, kar smo se na univerzi učili. Zaradi tega mora vsak zdravnik enkrat na leto predelati vso anatomijo, da bo poznal strukturo človeškega organizma v vsej njegovi sestavi. Da pa v zdravniku ne zarjavi veda, jo je treba od časa do časa pomladiti. Redni obisk bolnic v gotovih presledkih je za vsakega zdravnika nujno potreben. Ni treba obiskovati praktičnemu zdravniku klinike, za specijaliste je kaj drugega, bolnica kakor v Ljubljani, Mariboru zadostuje. Kdor hoče videti, vidi tam v kratkem času vse, kar potrebuje za svojo prakso. Šefi oddelkov bodo pa sigurno šli kolegom drage volje na roko. Torej še enkrat: Zanesljivo in sigurno je le delo poedinca, ki pa mora biti tako izpopolnjeno, da si pridobi zaupanje. Ker se pa človek mora učiti do groba, uči se, dokler ti to dopuščajo tvoje moči. * 1 Zdravniki okrajne bolniške blagajnice od leta 1889 dalje. (Iz poročila okr. boln. blag. o njenem 251etnem delovanju 1914.) 1. G. dr. Vinko Gregorič v Ljubljani od 1. avgusta 1889. do 1. septembra 1892. — Predsedništvo mu je pri odstopu v svoji seji dne 11. septembra 1892 sklenilo dati za njegovo trudapoino in vestno oskrbovanje bolnikov po deputaciji Anton Belec, Simon Jovan in Josip Arhar, častno in zahvalno diplomo ter mu jo 'dne 20. septembra 1892 izročilo. 2. G. dr. Ludo vik Jenko v Ljubljani, od 1. septembra 1892 do 31. decembra 1899. 3. G. dr. Peter Košenina v Ljubljani, od 1. januarja 1900 do 31. okt. 1900. 4. G. dr. Lud o vik Jenko v Ljubljani, od 2. nov. 1900 do 31. dec. 1903. 5. G. dr. Ivan Doljšak v Ljubljani, od 1. januarja 1904 do 31. jan. 1909. 6. G. dr. Živko Lapajne v Št. Vidu, od 1. maja 1905 do 31. decembra 1909. 7. G. dr. Ivan Drč v Ljubljani, od 1. januarja 1910 do 30. aprila 1911. Ko se je v Št. Vidu ustanovil zdravstveni zastop 1. maja 1905, razdelilo se je bolniško oskrbovanje na zgornji in spodnji del ljubljanske okolice. Zgornji del se je izročil šentvidskemu okrožnemu zdravniku gosp. dr. Živku Lapajne, spodnji del pa gosp. dr. Bogdanu Drč. Po preselitvi dr. Živka Lapajneta na novo mesto v Kamnik, je od dne 1. januarja 1910 g. dr. Bogdan Drč prevzel tudi zgornji del v ordinacijsko oskrbo do 30. aprila 1911. 8. G. dr. Mano Dereani v Št. Vidu, od 1. maja 1911 nadalje. Izročila se mu je vsa ljubljanska okolica v zdravniško oskrbo s pogojem, da ordinara vsak dan v Št. Vidu, v Ljubljani pa 4, oziroma 3krat na teden. V Ljubljani se je najela ordinacijska soba s čakalnico v hiši „Bavarski dvor“ na Dunajski cesti št. 29. Tukaj zdravi tudi splošno bolnike zdravstvenega zastopa, kateri imajo v Ljubljano bližje kakor v Št. Vid. Trajanje in značaj imunitete, pridobljene po prestani davici oziroma škrlatinki. Primarij dr. V. Meršol. Splošno je znano, da enkratno obolenje na davici ne zapušča vedno trajne imunitete, saj so ponovna obolenja pri tej bolezni primeroma precej pogosta. Zato pa so ponovni slučaji pri škrlatinki dovolj redki. Vprašanje imunitete po imenovanih boleznih se je preiskavalo in tolmačilo na razne načine. Abel in Wassermann sta že 1. 1894. našla v krvi preiskovanih oseb difterični antitoksin tako pri rekonvalescentih kakor tudi pri osebah, ki prej niso bile bolne na davici. S pomočjo Roemerjeve metode (intrakutane injekcije pri morskih prešičkih) in s Schickovo reakcijo je bilo mogoče začeti z obširnejšimi raziskovanji, da-li in v kakšni količini se nahaja difterični antitoksin v človeškem serumu. V zadnjih letih smo z Dickovo reakcijo dobili tudi za škrlatinko sredstvo in način, s pomočjo katerega lahko z večjo ali manjšo gotovostjo doženemo prisotnost škrlatinskega antitoksina pri ljudeh. Poleg tega poznamo tudi modificirani Schultz-Charltonov poizkus za dognanje prisotnosti antitoksina. Sicer obstojajo različna mnenja glede vrednosti Schickove in Dickove reakcije, vendar je gotovo, da pravilno izvedeni in tolmačeni predstavljata zaenkrat najboljše sredstvo za ugotavljanje antitoksina, ne da se pa seveda s tema reakcijama dognati imuniteta druge vrste, ako taka obstoja. Nas zanimata predvsem dve vprašanji: a) V kakšni meri nastopa in kako dolgo traja imuniteta po prestani davici oz. škrlatinki. To vprašanje je postalo še posebno važno radi izvajanja umetne aktivne imunizacije, ki predstavlja deloma posnemanje prirode. Gotovo ne moremo pričakovati, da bi imuniteta po umetni imunizaciji trajala dalj kot pa imuniteta po prestani bolezni. b) Je-li značaj imunitete, pridobljene po bolezni, samo antitoksi-čen, ali pa moramo misliti na prisotnost zaščitnik teles druge vrste. Te vrstice imajo namen poizkusiti osvetliti navedeni vprašanji na podlagi razmotrivanja tozadevne literature in lastnih skušenj. A. Davica. Pred odkritjem Sckickove reakcije se je v splošnem v literaturi samo omenjalo, da se ponovna obolenja na davici pri istih bolnikih relativno pogosto javljajo, ni pa se to vprašanje globlje raziskovalo z imunološkega vidika. Z epidemiološkega stališča se je s tem problemom bavil znani amerikanski epidemiolog Dr. Chapin, sanitetni šef mesta Providence. Zanimivi so njegovi podatki posebno radi tega, ker segajo še v dobo pred uporabo difteričnega antitoksina. Tako on navaja za čas od 1. 1889—1894. (torej pred začetkom aplikacije seruma) sledeče podatke: 1, Od oseb brez predhodnega obolenja na davici 2. Od oseb, ki so že prej imele davico Izloženih infekciji 2011 209 Od teh oboleli na davici . . . 866 67 °/o obolelih 42-8 0/0 32 °/„ Odstotek obolelih je v drugem slučaju sicer nekaj manjši od prvega, vendar pa še vedno visok in dokazuje, da imuniteta po davici mnogokrat ni trajna. Dalje je Chapin ugotovil še pred serumsko dobo, da so ponovna obolenja pogostejša pri otrocih kot pa pri odraslih. Za dobo po uvedbi antidifteričnega seruma navaja sledeče številke: 1. Od oseb brez predhodnega obolenja na davici 2. Od oseb, ki so že davico prej imele Starost v letih Izločeno infekciji Slučaji davice % obolelih Izloženo infekciji Slučaji davice 0/ /o obolelih 0- 4 6.842 3.208 47-0 »/o 107 35 32-7 «/„ 5- 9 6.560 3.332 50-7 «/„ 375 117 31-3 »Z, 10-14 4.181 1.306 31-2 o/0 322 68 211 »/o 15-19 2.477 453 18 3 % 191 21 11-0 °/0 20 1 17.271 1.186 6-9 % 694 84 121 »/o Skupaj 3.7331 9.485 25-4 •/, 1689 325 19.2 °/o Tudi tukaj vidimo, da je odstotek obolelih na davici v drugi skupini sicer nekaj manjši od onega v prvi skupini, je pa še vedno precej visok. V vseh starostnih skupinah od 0—19 let je odstotek obolelih v 1. skupini višji kot v 2. skupini, pač pa je v skupini 20 let in več ta odstotek v 2. skupini višji. Zal nimamo podatkov o dobi med prvim in drugim napadom da-vice. moremo pa to sami izračunati indirektno, ako primerjamo starost srednjega slučaja v 1. skupini z odgovar jajočim slučajem v drugi skupini. Srednji slučaj v 1. skupini je 4743; njegova starost znaša 6-3 let „ » j j 2. ,, 99 163; ■ „ 9- ^____16 6 99 Razlika znaša 4 5 let. V srednjem je torej tu trajala imuniteta po prvem obolenju 4 in pol leta. V ostali literaturi ni do 1. 1910. nobenih važnejših podatkov o tem problemu. L. 1911. je Schick preiskal 25 otrok, ki so preboleli težko da-vico, in našel, da pri njih ni obstojala po preteku treh let po bolezni skoro nikakšna imuniteta. H a h n je kmalu nato ugotovil, da klinično lahki kakor tudi ne-spoznani slučaji davice v splošnem proizvajajo mnogo več antitoksina kakor pa težki slučaji, ker pri teh slučajih po preteku enega leta ni mogel dognati nikakšne imunitete. Graef in Gingsberg sta dognala s pomočjo Schickove reakcije, da traja imuniteta, ki se doseže po enem napadu bolezni, en mesec do nekoliko let, da se pa menja pri raznih osebah in je zelo kratkotrajna pri malih otrocih. L. 1922. sta R i s t in Weiss v Franciji preiskavala imuniteto pri difteriji v družinah in našla med 8 osebami z difterijo v anamnezi (3—29 let pred tem) 4 osebe Schick + in 4 Schick —. Hooker je v Bostonu ugotovil, da se sicer med onimi, ki so davico preboleli, nahaja večji odstotek imunih kot pa med ostalim prebivalstvom, da pa v približno 40% davica ne zapušča trajne imunitete. Dognal je tudi, da je relativno več imunih med onimi, ki so sicer imeli davico, pa niso dobili antitoksičnega seruma, kot pa med onimi, ki so dobili antidifterični serum. Smatral je, da injicirani an-titoksin nevtralizira toksin v krvi in da se na ta način prepreči aktivna produkcija antitoksina od strani dotične osebe. John in Kassowitz sta na Dunaju preiskavala imuniteto pri 100 otrocih, ki so imeli davico 0—4 leta pred tem. Otroci so bili stari v glavnem 4—8 let. Našla sta med njimi 79 Schick — in 21 Schick +• Za primerjavo sta vzela imuniteto normalnih oseb, starih 6 in pol let, ki znaša po Groeru in Kassowitzu 45% Schick -—. Med 56 lahkimi slučaji sta našla 45 Sch. — (80%, normalno v isti starosti 50%). Med 13 srednje težkimi sta našla 9 Sch. — (69%, normalno v isti starosti 50%). Med 25 laringealnimi slučaji je bilo 23 Sch. — (92%, normalno za isto starost 45%). Med 6 težkimi slučaji je bilo 6 Sch. +, (normalno za isto starost 50%). Zaključila sta, da napad lahke ali srednje težke davice daje imuniteto, ki traja vsaj nekaj let, med tem, ko se po težkih slučajih razvije samo kratka ali pa sploh nikakšna imuniteta. Benson je v Edinburghu našel med 245 otroci, ki so po anamnezi že imeli davico, 118 ali 48% Schick +. Skoro enak odstotek Schick + (46%) sta ugotovila pri otrocih, ki so davico že imeli, Ker in M c G a r r i t y. Od nemških učenjakov se je z imuniteto po difteriji mnogo ba-vil Reich e. On je prišel do zaključka, da traja imuniteta po dif- teriji včasih zelo kratek čas, da pa večkrat do nje sploh ne pride. Med 5286 slučaji davice je našel 352 slučajev (ali &7%), ki so imeli davico že prej enkrat. Reiche smatra vse ponovne napade davice, ki nastopajo v dobi do treh mesecev po prejšnji davici, za recidive, ne pa za reinfekcije, in jih v statistiki ne jemlje v obzir. Posebno se bavi s 57 slučaji davice, pri katerih je sam opazoval v bolnici prvo in drugo obolenje. Našel je, da po težkem napadu davice večkrat zopet sledi ponoven težak napad. Za časa mojega bivanja v Ameriki sem statistično obdelal epidemiološke podatke* mesta Baltimore za dobo 1920—1925 in našel: Med 1031 slučajem davice jih je bilo 42, ki so že predhodno imeli davico (2 celo že dvakrat). Odstotek ponovnih slučajev znaša 4-07%. Spol v tem oziru tu ni igral nobene vloge. Kar se tiče starosti bolnikov, je bilo v skupini s predhodno davico 50% bolnikov starejših kot 11 let (starost srednjega slučaja 11—25 let), med tem' pa znaša v skupini brez predhodne davice starost srednjega slučaja 5—6 let. Večina slučajev ponovne davice spada v starost 6—14 let, v drugi skupini pa je večina bolnikov bila starih 0—5 let. Letaliteta v prvi skupini 2-4%, v drugi (brez predhodne davice) pa 5-5%. Pri nekaterih od teh ponovnih slučajev je bila večkrat preizkušena Schickova reakcija, ki je bila nekaj mesecev pred ponovnim napadom davice pozitivna, pač pa je pri veliki večini postala negativna po drugem napadu. Doba med prvim in drugim napadom je bila v Baltimore povprečno 6 let. Pri 136 osebah s prestano difterijp v anamnezi je bila napravljena Schickova reakcija. Najdeno jih je bilo 59 ali 43% z negativno reakcijo, ostali pa so reagirali pozitivno, kar pomeni, da se pri njih antitoksična imuniteta ni razvila v dovoljni meri, istočasno nas pa to navede na misel, da poleg antitoksične obstoja še imuniteta druge vrste, katere pa ne moremo ugotoviti s Schickovo reakcijo. Zanimivo je primerjati število ponovnih obolenj pri davici, katero so omenili posamezni avtorji. Avtor ali mesto Število slučajev Ponovno obolelo °/o 1. Heubner 270 3 1-1 °/0 2 Monti 700 2 0 3 •/„ 3. Zucker (Graz) ... 2.323 21 09 °/„ 4. Chapin 9.810 325 3-3 »/o 5. Reiche 5 286 352 6-7 o/0 6. V Baltimoru 1.031 42 41 °/o j Skupaj . . 19.420 745 3-8 °/, * Mimogrede bodi omenjeno, da bi se tudi v naših mestih morala voditi mnogo točnejša epidemiološka statistika. Vsak slučaj nalezljive bolezni bi moral imeti posebno karto z mnogovrstnimi epidemiološkimi podatki, na podlagi katerih bi se mogle mnogo primernejše izvajati potrebne preventivne mere. Take karte sem svoječasno uvedel v Skoplju, kjer so se zelo dobro obnesle. Iz navedenih podatkov lahko sklepamo, da se ponovna obolenja javljajo pri davici povprečno v približno 4% slučajev. Za naše kraje je v pogledu ponovnega obolenja na davici jako težko dobiti točne podatke. Za statistiko bi bila merodajna samo opazovanja takih slučajev, pri katerih je prvi in ponovni napad bolezni ugotovil zdravnik klinično kakor tudi bakteriološko. To se pa ne dogaja vedno. V tem oziru v jugoslovanski medicinski literaturi nisem našel nobenih podatkov. Približne podatke bi lahko tudi dobili, ako bi se v bolnicah vodila pri vsakem slučaju točna anamneza, iz katere bi se z večjo ali manjšo gotovostjo lahko sklepalo na prejšnje obolenje na davici. Tako smo našli v Skoplju nekaj lahkih ponovnih slučajev davice s klinično ugotovljeno difterijo v anamnezi. Število je pa premajhno, da bi lahko sklepali kaj definitivnega glede odstotka ponovnih obolenj. Tudi v Zagrebu sem v „Bolnici za infekcijske bolezni“ videl nekaj takih slučajev. V Ljubljani je na infekcijskem oddelku v zadnjih 5 letih ležalo 8 bolnikov, ki so bili dvakrat v bolnici radi davice. Doba med prvim in drugim obolenjem je znašala od 5 mesecev do 5 let. Ugotovili bi pa najbrž večje število ponovne davice, ako bi bili prej temu vprašanju posvečali večjo pažnjo. En tak slučaj s kratkim presledkom je bil sledeč: R. M. iz Ljubljane, stara 2 leti, prišla v bolnico prvič 14. VI. 1927. Anamneza: Dva dni je hripava, od včeraj težko diha. Izvid pri sprejemu: Tonzile malenkostno rdeče, niso obložene. Stridor pri dihanju. Pri vdihu se vidijo večje vdolbine v incisupa jugularis sterni in v medreberjih. Drugače b. p. Temp. 38° C, Puls 120. Klinična diagnoza: Diphteria laryngis. Bakteriološki izvid: V sluzi iz žrela mikro-skopično in kulturelno najdeni b. diptheriae. Dobi 7000 A. E. Seri antidiphtherici, poleg tega se večkrat inhalira. Po 24 urah stridor mine. Daljnje zdravljenje b. p. 7. VII. 1927 odpuščena zdrava domov. Potrebno je dodati, da je bil pred odhodom iz bolnice trikrat pregledan izbris tonril na bac. difterije z negativnim rezultatom. Dne 15. novembra 1927. (torej po 5 mesecih) ponovno zboli. Toži na bolečine v grlu. Sprejeta v bolnico 19. XI. Izvid: Tonzile povečane, njihova okolica trdeča. Leva tonzila pokrita po vsej površini s tenkimi sivimi psevdomembranami, na desni pa več malih belosivih oblog, ki ne konfluirajo. T. 38° C. Klin. diagnoza: Diphtheria tonsillaris. V izbrisu tonzil pri bakteriološki preiskavi najdeni bacili difterije. Dato 2000 AE. seruma. Po 4 dneh obloge izginile. Rekonvalescenca b. p. 24. XII. odpuščena zdrava iz bolnice, potem ko je trikratni pregled izbrisa tonzil dal negativni rezultat. Slučaj z daljšim presledkom: F. Z. iz kamniškega sreza. Star 2 leti. Bolan tri dni, doma je težko požiral. Sprejet v bolnico 7. XI. 1926. Izvid: Tonzile povečane, pokrite s kompaktnimi belo-sivimi psevdomembranami. Lahek inspiratorni stridor. T. 38-8° C. Diagnoza: Diphtheria tonsillaris et laryngis. Dobi 5000 AE. Rekonvalescenca b. p. Odpuščen 5. XII. 1926. z negativnim bakteriološkim izvidom. Ponovno obolel po 5 letih. Zbolel 5. X. 1931. Zopet težko požiral. Izvid pri sprejemu v bolnico: Na levi tonzili velika, sivkasto-bela membrana, na desni nekaj malih lakunamih oblog. Klin. diagnoza: Diphtheria tonsillaris. Bacili difterije v izbrisu tonzil najdeni v velikem številu. Dobi 3000 AE. seruma. 27. X. 1931. odpuščen zdrav in brez Di-bacilov. Davica je bila v obeh omenjenih slučajih obakrat lahke narave. Značaj pridobljene imunitete. O tem vprašanju se mnenja raznih avtorjev precej razlikujejo. Park in Zingker sta L 1916. opazovala 4 bolnike z lahko obliko davice. Nista jim dala nikakšnega seruma. Pri prihodu v bolnico je bila Schickova reakcija močno pozitivna. Čez dva dni so male psevdomembrane izginile. Ponovila -sta Schickovo reakcijo čez dva dni, čez tri tedne in čez par mesecev in vedno našla pozitiven rezultat. Po njihovem mnenju se je pri teh bolnikih razvila samo anti-bakterielna, ne pa antitoksična imuniteta. Kassowitz in Schick sta objavila -slučaj -s 4 ponovnimi napadi davice, kjer je bolezen pri vsakem ponovnem napadu postala hujša. Preiskava je dognala, da bolnikov serum pri začetku bolezni ni vseboval nobenega antitoksina, v kolikor -se je to moglo dognati s Schickovo reakcijo in poizkusi na morskih prešičkih. Pač pa je bila najdena majhna množina antitoksina tri tedne po prvem obolenju, kar pa ni zadostovalo, ker je kljub temu nastopilo ponovno obolenje po preteku treh mesecev. Produkcija antitoksina je bila pri drugem in tretjem obolenju že hitrejša. Pri četrtem obolenju se je dal ugotoviti antitoksin v serumu v veliki množini že par dni po nastopu bolezni. Tolmačilo se je to na ta način, da je telo radi prejšnjih infekcij postalo alergično in tako senzibilizirano hitreje proizvajalo antitoksin. Po Schicku so za zaščito proti davici važni trije faktorji: a) lokalna imuniteta: zdrava sluznica; b) humoralna imuniteta: specifična aniitelesa, ki se nahajajo v serumu; c) menjajoča se sposobnost stanic za proizvajanje antiteles. Humoralna imuniteta pomeni absolutno zaščito, dokler protitelesa krožijo v serumu; celularna imuniteta pa sicer ne more preprečiti infekcije, pač pa soodločuje pri jakosti in trajanju napada. H i r s z f e 1 d je prei-skaval krvne skupine v zvezi s Schickovo reakcijo v družinah in poizkušal dokazati, da je imuniteta oz. dovzetnost za da vico -dedna. Našel je: a) -kjer sta oče in mati Schick +, tam so vsi otroci Schick +; b) kjer sta oče in mati Schick —, tam so tudi otroci večinoma imuni; c) ako pa je eden od roditeljev — oče ali mati — imun, drugi pa Schick +, tedaj so otroci, ki imajo isto krvno skupino kot dovzetni oče ali mati, tudi dovzetni ali Schick +, medtem ko so otroci, ki so podedovali krvno skupino nedovzetnega očeta oz. matere, tudi večinoma imuni. Razvoj imunitete po davici lažje razumemo, ako ga primerjamo z nastopanjem imunitete v procesu aktivne umetne imunizacije. Dobro je znano, da ena injekcija toxin-antitoxina ali antoxina ni dovoljna, da proizvaja dovoljno množino imunih teles, in da so potrebne 3 do 4 injekcije v gotovih presledkih, da dražijo organizem k stalnemu proizvajanju antiteles. .Glenny in Suedmersen sta ugotovila: Ako se vbrizga živali, ki je popolnonia neimuna, mešanica toxin-antitoxina v precejšnji količini, tedaj nastopi samo mala stopnja imunitete in to šele po preteku nekaj tednov. Ako pa že malo imunizirani živali vbrizgamo toxin-antitoxin, nastopi imuniteta mnogo hitreje in v mnogo večji jakosti. Ravnotako je pri človeku: Oseba, ki je že malo imuna, mnogo hitreje reagira na injekcijo kakor tudi na obolenje s produkcijo antitoksinov kot pa oseba, ki še nima te tako imenovane začetne imunitete. Zanimivo je vprašanje, kaikšen vpliv ima na razvoj aktivne imunitete vbrizgavanje antitoksina za časa bolezni? Nekateri avtorji so opazili, da so bolniki, katerim je bil vbrizgan Di-antitoksin, razvili manjšo stopnjo antitoksične imuntete kot pa ljudje, katerim antitoksin ni bil vbrizgan. Mulsow je preiskaval spremembe Schickove reakcije po injekciji toxin-antitoxina in antitoxina. Našel je sledeče rezultate: Vbrizgan: 1 Število J oseb: Število Schick 3 mesece pozneje Število Schick — 1 3 mesece pozneje °/o Schick negativnih 1. Antitoxin pred TA* 10 i 9 90 »/o 2. Antitoxin po TA 10 4 6 1 60°/o 3. Antitoxin pred in po TA 3 2 1 33«/. 4. Brez antitoxina 8 0 8 100 °/o Iz tega poizikusa se vidi, da injekcija antitoksina kmalu po injekciji toxin-antitoxina v precejšnji meri zmanjšuje aktivno proizvajanje antitoxina. Znano je, da v družinah z več otroci nikdar ne zbole vsi otroci na davici, ampak navadno ima eden težjo obliko, drugi lahko, ostali pa večinoma klinično sploh ne zbolijo, ampak prebole neopazno čisto lahko obliko, ki jih zaščiti za celo življenje, tako da pri njih tudi pozneje v življenju ne nastopi tipična oblika davice. Navada je, da se pri ugotovitvi enega slučaja v družinah da tudi ostalim še zdravim otrokom antitoxin. Ugotovili smo v ljubljanski bolnici že pri večjem številu slučajev, da se pri takih pasivno imuniziranih otrocih začasno res ne razvije davica, da pa kljub temu zbole čez eno ali dve leti, kar bi moglo služiti v delno potrdilo mnenju, da pasivna imunizacija daje sicer začasno zaščito, da pa preprečuje razvoj trajne, aktivno pridobljene imunitete. Zaključek: S pomočjo titracije antitoksina na poizkusnih živalih in s Schickovo reakcijo se da dokazati, da je imuniteta, ki nastopa po enem napadu davice, v večini slučajev antitoksična. Pri slučajih pa, kjer po prestani davici ne nastopajo antitoksini in ki kljub možnosti nove infekcije ponovno ne zbolijo, tam gre za lokalno in bak-tericidno imuniteto. Sposobnost produkcije antiteles, posebno antitoksinov, je pri ljudeh zelo različna: nekatere osebe proizvajajo antitelesa zelo hitro, en napad spoznane ali nespoznane davice zadošča za stimulacijo sta-nic k proizvajanju antitoksinov; je pa mnogo drugih oseb, ki so v * Opomba: TA pomeni mešanico toxina in antitoxina, ki se uporablja za aktivno imunizacijo. večini, kjer ne zadošča enkratna infekcija, kjer je potrebno stanice stopnjema specifično sensibilizirati, da proizvajajo imuna telesa v dovoljni količini in trajno. Obstojajo še druge osebe, pri katerih tudi več napadov davice ne more dovolj podražiti stanic, tako da se zdi, da oseba postane z vsakim ponovnim obolenjem vedno bolj dovzetna. Seveda takih oseb tudi aktivno ni mogoče imunizirati. B. Škrlatinka. V literaturi je jako malo podatkov glede imunitete po škrlatinki razen splošne opombe, da so ponovna obolenja pri škrlatinki zelo redka. Trajanje imunitete. Kakor glede davice tako tudi glede škrlatinke najdemo najboljše podatke pri epidemiologu dr. C h a -p i n u , ki je objavil svoječasno sledečo tabelo o slučajih škrlatinke med prebivalstvom s predhodno škrlatinko oz. brez nje: 1. Od oseb, ki so že prej imele škrlatinko 2. Od oseb brez predhodne škrlatinke Starost v letih Izloženo infekciji Obolelo °/o obolelih Izloženo infekciji Obolelo °/ 0 obolelih 0- 4 59 11 186 5.832 2880 49-4 5- 9 335 68 20-3 6.029 3712 61-6 10-14 477 62 13'0 3.482 1344 38 6 15-19 415 23 55 2.025 418 20 7 20 in več 2737 47 1-7 14.257 558 3-9 Skupno 4023 211 52 31625 8912 28-2 Tu vidimo v vseh dobah starosti značilno razliko v odstotku obolelih v obeh grupah. Veliko manjši odstotek obolelih v skupini oseb s predhodno škrlatinko povzroči gotovo imuniteta po prvem obolenju. Tudi tu ni naznačena doba, ki je povprečno minula med prvim in ponovnim obolenjem. Da bi si to mogli vsaj približno predstavljati, lahko primerjamo starost srednjega slučaja v prvi in drugi grupi. Srednji slučaj v prvi grupi je 106, njegova starost . . . 11.22 let „ „ „ drugi „ „ 4456, „ „ ■ ■ ■ 6.1 let Razlika znaša . . . 5.12 let Ta razlika bi pomerijala povprečno dobo približno 5 let med prvim in drugim obolenjem, kar z drugimi besedami pomeni tudi povprečno trajanje imunitete pri slučajih, pri katerih po škrlatinki ne nastopi trajna imuniteta za celo življenje. Največ ponovnih obolenj je najti v skupini 6—9 let, medtem ko je ponovno obolenje pri osebah, starih nad 20 let, zelo redko. Iz tega lahko sklepamo, da škrlatinka v otroških letih (0—9 zapušča krajšo imuniteto kot pa škrlatinka, preslana v starosti 10 ali več let. Predpostavlja se lahko, podobno kot pri davici, da škrlatinka v rani otroški dobi napada organizme, ki nimajo še nikakšne imunitete, tako da napad škrlatinke predstavlja šele prvi dražljaj, ki seveda večkrat ne zadostuje za proizvajanje popolne in trajne imunitete. Zato pa škrlatinka v poznejši starosti nastopa že pri osebah, ki so bile že prej tuintam v stiku z povzročitelji škrlatinke in so imele priliko se vsaj v mali meri imunizirati, tako da napad škrlatinke predstavlja že drugi dražljaj, ki omogoči nastoip popolne in trajne imunitete. Z i n g h e r in za njim mnogi drugi so sistematično preiskavali Dickovo reakcijo pri bolnikih v poteku škrlatinke in našli, da je ta reakcija pri začetku škrlatinke pozitivna, da pa tekom rekonvales-cence postaja negativna, pri nekaterih osebah že po nekaj tednih, pri drugih šele po nekaj mesecih. Najdemo pa osebe, pri katerih ostane reakcija pozitivna še pozneje kljub prestani škrlatinki, kar pomeni, da v njihovem telesu ni dovolj antitoksinov. Prisotnost antitoksina se poleg tega lahko tudi ugotovi s Schultz-Charltonovim poskusom. Ljudje, katerih serum, vbrizgan intraku-tano bolnikom s škrlatinskim exanthemom, povzroči po gotovem času obledenje izpuščaja, imajo dovolj antitoksina v telesu, tako da ne bodo oboleli na škrlatinki. V zadnjih letih je bila Dickova reakcija preizkušena na stotisočih oseb v raznih državah. Pri tem je bilo v splošnem ugotovljeno, da je Dickova reakcija skoro pri vseh osebah s predhodno škrlatinko negativna. Zanimivi so rezultati Dickove reakcije, katere smo našli 1. 1928. v Skopi ju in okolici, ki so navedeni v krivulji. Tu se vidijo odstotki Dick-pozitivnih: a) najdenih v mestu Skoplje, b) v vasi Malino, kjer že 15 let pred tem ni bilo epidemije škrlatinke, in c) v vasi Kučevište, kjer je vladala težka epidemija škrlatinke 4 leta pred izvajanjem Dickove reakcije. Vidi se, da so v glavnem odstotki Dick-pozitivnih Rezultat Dickove reakcije v Skoplju, primerjan a) z Dickovo reakcijo v vasi Malino (brez epidemije škrlatinke skozi predhodnih 15 let); b) z Dickovo reakcijo v vasi Kučevište (z epidemijo škrlatinke pred 4 leti). v vasi Malino nekaj višji kot pa v Skoplju, kar si lahko razlagamo na ta način, da v vasi ni toliko priložnosti za takozvane neopazne infekcije kot pa Nv mestu. Bolj zanimiv je rezultat reakcije v Kuče-vištu. Tu vidimo do starosti 4 let približno iste odstotke kot v vasi Malino. Nato pa odstotek Dick-pozitivnih naenkrat pade in pokazuje za starost 5—19 let mnogo nižje številke kot pa v Skoplju in Malinu. To se da razlagati na ta način, da je večina otrok vasi Kučevište pred 4 leti prebolela škrlatinko lažje ali težje oblike in se na ta način imunizirala. V naši statistični litraturi nikjer nisem našel podatkov o ponovnem obolenju pri škrlatinki, pač pa sem sam videl med nekoliko tisoč slučaji samo 5, pri katerih, je anamneza točno govorila za škrlatinko v prejšnjih letih. Mislim, da število ponovnih slučajev pri nas znaša manj kot 1%. V svetovni literaturi pa je samo dr. Chapin navedel bolj točne in obširne podatke: Med 13.030 slučaji škrlatinke jih je do 1. 1911. našel 246 ali T9% s predhodno ugotovljeno škrlatinko v anamnezi. C i u c a smatra, da je v Romuniji ponovnih obolenj pri škrlatinki približno 1%. Drugi avtorji ne navajajo številk, ampak po-vdarjajo samo veliko redkost. Značaj imunitete. Z i n g h e r misli, da je imuniteta, ki nastopa po škrlatinki, samo antitoksična in v nobenem slučaju antibakterielna. To pa ne odgovarja povsem. Z antitoksično imuniteto se da kolikor toliko raztolmačiti pojav oziroma nedovzetnost za škrlatinko pri otrocih, ni pa to tako jasno pri odraslih. S pomočjo Dickove reakcije kakor tudi s Schultz-Charltonovim poskusom se lahko dokaže, da okrog 15% odraslih nima antitoksina za škrlatinko v telesu. In vendar se pri veliki večini od teh ne pojavi škrlatinka, kljub temu, da so prišli v stik z bolniki (posebno velja to ža sestre in zdravnike). Tudi tu igra veliko vlogo, podobno kot pri davici, lokalna in antibakte-Tielna imuniteta, katero dokazujejo več ali manj jasno' razna raziska-vanja. Vendar je v imunologiji tako davice kakor škrlatinke še veliko nejasnega. Potrebno bo še mnogo študija in poizkusov, da se vse to končnoveljavno pojasni. Summary. Dr. V. Meršol, Ljubljana: The duration and character of immunity conferred by an attack of diphtheria or scarlet fever. The author discusses the mentioned question on base of his own experience and of different data from the literature and arrives to the following conclusions: 1. Second attacks of diphtheria occur in about 4%, such of scarlet fever in about 1%. 2. The immunity after an attack of diphtheria is in about 50% of cases a lasting one, in the remainder only temporary or does not exist at all. In scarlet fever the proportion of lasting immunity is still higher. 3. The character of immunity is in both diseases in great majority antitoxic, still an antibacterial and local immunity must be also assumed. Nekaj literature. 1. Andrewes & Dothers: Diphtheria. 2. Chapin: Reports of Superintendent of Health in Providence, 1884—1915. 3. Dick: Scarlet fever, J. A. M. A. 84: 1477. 4. Hirszfeld: On the susceptibility to diphtheria. J. of Immun. 9:571. 5. Kassowitz-Schick: Neue Wege der Diplitherieprophylaxe, KI. W. 1 : 225. 6. Park: Public Health and Hygiene. 7. Reiche: Verleiht die Diphtherie Immunitaet? M. med. W. 71 : 14. 8. Reiche: Die Altersdisposition zur Diphtherie. Med. Kl. 28 : 73, 1932. 9. Schick: The predisposing factors in diphtheria: N. Y. Med. J. 114: 197. 10. Vaughan: Epidemiology and Public Health, Vol. I. Sezonsko gibanje nekaterih akutnih nalezljivih bolezni v Jugoslaviji v letih 1920—1930. Dr. Fedor Mikic, v. d. šef statističnega odseka Šole za narodovo zdravje, Zagreb. Ako želimo opazovati tok kakega pojava, n. pr. tok kake akutne nalezljive bolezni, potem moramo predvsem fiksirati vidik, s katerega nameravamo opazovati. Eden takšnih vidikov je n. pr. čas. Čas je pa lahko različno dolg, oziroma — kot vidik — različno visok, je lahko dolg eno, ali več sekund, minut, ur, dni, mesecev, let, stoletij itd. Potrebno je torej določiti dotični vidik. Pri sezonskem gibanju nalezljivih bolezni jemljemo običajno mesec za časovno enoto. Zaradi tega bomo tudi mi ostali pri tem običaju ter opazovali gibanje po mesecih v vsakem poedinem letu od 1920—1930. Če bi si narisali Descartes-ov koordinatni sistem, kjer naj nam enote na abscisi označujejo mesece, a enote na ordinati število obolelih, potem bi videli, da se višine in nižine v gotovem mesecu kakor po nekem zakonu redno vračajo, podobno letnim dobam: spomlad, poletje, jesen in zima. Pri podrobnem raziskavanju in primerjanju istih letnih mesecev bi našli, da so razlike tako pri absolutnih, kakor pri merjenih relativnih številkah pojavljanja neke akutne nalezljive bolezni. Vkljub tem razlikam obstojajo mesečne značilnosti. Razlike lahko smatramo samo kot pojavo varijacije. Nas zanimajo predvsem značilnosti, ki označujejo položaj nekega meseca v letu. Definiranje značilnosti mesecev, n. pr. pri pojavljanju griže, nam pove, da so jesenski meseci, predvsem september, sezona za najčešće njeno pojavljanje. Razume se, da se v znanstvenem raziskavanju ne bomo zadovoljili samo s kvalitativno ugotovitvijo, temveč bomo stremeli, da najdemo čim so-lidnejšo kvantitativno velikost sezonskega pojavljanja neke bolezni. Če bi raziskovali kvantitativno razdelitev slučajev obolenja ali smrti v enem samem letu ter se zadovoljili s to razdelitvijo kot mero za pojavljanje te bolezni v istih mesecih bodočih let, potem bi se lahko zgodilo, da se bolezen v raziskovanem letu ni pojavljala v svojem tipičnem poteku. V našem slučaju ni važno vprašanje, kakšni so vzroki trenotne atipičnosti — ali je vzrok vreme ali zdravnikova pozabljivost, ki je prijavil slučaj obolenja mesec dni pozneje, ali kaj druzega —, temveč: kakšno je pojavljanje tipično? Da bi zamogli odgovoriti na to vprašanje za akutne nalezljive bolezni v Jugosloviji, smo zbrali vse podatke, ki so bili znani za časa studija označene teme, t. j. za 11 let, od leta 1920—1930. Ti podatki nam nudijo dovolj zgoščen materijal, da lahko odgovorimo na to vprašanje. Veljavnost in praktično uporabo odgovora lahko računamo za cel bodoči decenij, ako ne za mnogo več. Nikoli ne more škodovati vprašanje, ali zamore rešitev nekega teoretskega problema koristiti tudi praksi. Včasih na to vprašanje ni moči takoj odgovoriti, ker pade odločitev lahko šele po mnogih desetletjih. Z ozirom na našo temo, zamoremo odgovoriti pozitivno takoj. Čim smo ugotovili neko dejstvo, že se pojavlja otroško-večni „Zakaj?“. Čemu nam more torej služiti ugotovitev tipičnega sezonskega ponavljanja neke akutne nalezljive bolezni? Odgovor ni enoten, ker zavisi od vrste dela. Zdravnik, ki se bavi z individualnim zdravljenjem, oz. hišni zdravnik, ki se bavi z individualno in familijarno profilakso, bo lahko uporabljal znanje o sezonskem gibanju akutnih nalezljivih bolezni med drugim; 1. za diferencijalno diagnozo n. pr. med difterijo (vrh v novembru) in trebušnim tilom (vrh v septembru-oktobru) ali med difterijo in morbilami (vrh v avgustu) itd., 2. za prognozo z ozirom na sezonsko men jan je umiranja in obsega letalitete, kar je za ugled zdravništva med lajiki posebne važnosti, 5. za profilaktične mere v poedini obitelji itd. Socijalni medieinec in uradni zdravnik, ki se bavi s socijalno profilakso in s socijalno terapijo in bo znal za bolezenske sezone, bo pravočasno pripravil vse potrebno, da bo z uspehom mogel odbijati sezonam vrhove, omejevati širjenje sezonskih epidemij in uspešno zdraviti pričakovane bolezni. S tem še zdavnaj niso izčrpane možnosti uporabe rezultatov iz raziskavanja sezon. Iznajdljivost praktičar jev bo našla nove kombinacije o uporabi. Izmed mnogih akutnih nalezljivih bolezni smo izbrali samo pet najbolj razširjenih, in sicer: difterijo, disenterijo, morbile, škrlatinko in tifus. Vrstni red razpravljanja smo uredili s sledečih vidkov: po vhodiščih, po številu in po važnosti za bodočnost. Kot vhodišče v naše telo igra posebno važno vlogo dihalni, v drugi vrsti gastro-intestinalni trakt. Med boleznimi, ki prihajajo v naše telo z zrakom, inficiranim s kapljicami, polnimi bolezenskih klic, bi raziskovali najprej škrla-finko, nato davico. nazadnje ošpice. Od ostalih dveh bomo najprej razpravljali o trebušnem legarju, nato pa o griži. Ako primerjamo število obolelih, umrlih, in številke za letali-teto, morbiditeto in mortaliteto, vidimo, da so te v letih 1920—1930 v Jugoslaviji znašale: V šota Letali teta Mesečna morbiditeta na 100.000 prebivalcev Mesečna mortaliteta na 100 000 prebivalcev na j obolelih umrlih škrlatinki 141 459 25 537 18,05 8,37 1,51 difteriji 33 612 5 265 15,66 1,99 0,31 morbilah 172 819 3 270 1,89 10,22 0,19 tifusu abd. 49 043 5 695 10,29 2,90 0,34 disenteriji 43 615 6 683 15,32 2,58 0,40 Skupaj | 440 548 46 450 10,54 26,06 2,75 Iz tega vidimo, da so morbili' številčno najčešći, koj za njimi pride škrlatinka, v veliki razdalji sledijo trebušni tifus, disenterija in difterija. To medsebojno razmerje pa ni stalno. Baš sedaj smo verjetno na okretnici teh odnošajev, vsaj kar se tiče škrlatinke in difterije ter tifusa in disenterije. Tako difterija kakor disenterija. posebno prva. pokazujeta znake stalnejšega večletnega naraščanja. Po številu smrtnih slučajev je najtežja bolezen škrlatinka, nato disenterija, tifus, difterija in morbili. O težini neke bolezni pa ne odločuje samo njena absolutna in relativna razširjenost ter absolutno in relativno število umrlih, temveč tudi razmerje med številom obolelih in umrlih, t. j. letaliteta. Pod imenom letaliteta razumemo v vsakdanji praksi ono število umrlih, ki se nanaša na 100 obolelih. Med navedenimi boleznimi ima največjo letaliteto škrlatinka (18%), za njo difterija (16%), disenterija (15%), trebušni tifus (10%) in morbili (2%). V celoti je od imenovanih bolezni obolelo okoli % milijona in umrlo 10 do 11% ljudi. Od tega števila bi bili — po današnjem stanju znanosti1 — lahko obvarovali okoli 100 000 ljudi pred boleznijo in okoli 12 000 pred smrtjo. Povprečno zbolijo za tifusom in grižo ljudje v starosti okoli 22 let in umro okoli 19 letni. Vzemimo, da znaša srednja živi jenska doba v Jugoslaviji okoli 40 let. Potemtakem lahko računamo, da smo izgubili radi smrtnih slučajev za gornjima dvema boleznima skoro 100 milijonov delovnih dni. Preračunajmo dneve v 8-urni delavnik z P50 Din na uro — tedaj dobimo preko 1 milija r d e D i n i z g u b e. Poudarjam, da je zračunana izguba najnižje kalkulirana. Prenešena v prakso, bi ta ugotovitev pomenila, da je treba „klin s klinom“ pobijati: vsakoletna investicija v višini 100 mi-milijonov dinarjev, namenjena izključno za asanacijo vasi, bi odgovarjala pobijanju škode, ki nam jo povzročata tifus in griža. Kolikor je meni znano (Soc. Med. Pregled br. 5/III), je dosedanja povprečna letna investicija znašala jedva */„ t. j. okoli 15 milijonov dinarjev letno — in še v to vsoto so vračunani stroški za zidavo podeželskih zdravstvenih institucij. S tem denarjem se seveda ne more izvesti velikopotezna in temeljita sanacija. Pri ostalih treh boleznih možni uspeh pobijanja ni tako izrazito precizen, a mere pobijanja so bolj komplicirane nego pri tifusu in griži. Zaradi tega je v zadnjem slučaju mnogo težje primerjati denarno izgubo radi bolezni z doseženim uspehom. Pearl pravi (The biology of death, str. 162), da se da difterija preprečiti v 70%, Škrlatica v 50%, morbili v 40%, tifus v 85%, a disenterija v 80% (po raz-iskavanju Fishera). Skupna mesečna morbiditeta znaša 26°/oooo, maksimalna pri mor-bilah (10°/ot)oo), minimalna pri difteriji (2°/oooo), skupna mesečna mortaliteta 2,8°/0000, maksimalna pri škrlatinki (l,5°/oooo), minimalna pri morbilah (0,2°/0000). Preden preidemo k sami temi, se moramo malo ozreti na merilo, ki smo ga uporabljali pri računanju morbiditete in mortalitete. Gre za prebivalstvo Jugoslavije in za njegovo rast v letih 1920—1930. S pomočjo geometrijske progresije (v. „Stanovništvo grada Zagreba“, Lij. Vjesnik br. 7/1931) smo izračunali srednje mesečno prebivalstvo (t. j. na vsakega 15. dne v mesecu) za vsa imenovana leta. Šele s temi podatki je bilo omogočeno pravilno merjenje (v. tabela II) podatkov raznih bolezni, 1 V našem slučaju pomeni izraz „današnje znanosti“ sledeče: i. Znanje o današnjem stanju bolezni; 2. današnje znanje o pobijanju bolezni; 3. znanje o takojšnjem uspehu pobijanja bolezni, če so denarni viri za asanacijo na razpolago; 4. znanje o mogočem stanju bolezni po izvršeni asanaciji. Srednje mesečno prebivalstvo Jugoslavije v letih 1920. 1930. Število prebivalstva j ugoslavije je znašalo 15. dne v mesecu leta januarju februarju marcu aprilu maju juniju juliju avgustu septembru oktobru novembru decembru Skupaj 1920 11 801 561 11 816 127 11 830 708 11 845 309 11 859 927 11 874 564 11 889 217 11903 889 11918 579 11 933 289 11 948 015 11 962 759 142 583 944 1921 11 977 522 11 992 304 12 007 102 12 021 920 12 036 755 12 051 610 12 066 483 12 081 374 12 096 282 12111 210 12 126 156 12 141118 144 709 836 1922 12 156 104 12 171105 12 186 125 12 201 165 12 216 221 12 231 296 12 246 391 12 261 503 12 286 635 12 291 785 12 306 955 12 322 143 146 877 428 1923 12 337 348 12 352 575 12 367 817 12 383 080 12 398 362 12 413 663 12 428 982 12 444 319 12 459 678 12 475 054 12 490 449 12 505 864 149 057 191 1924 12 521 297 12 536 749 12 552 220 12 567 709 12 583 219 12 598 748 12 614 296 12 629 861 12 645 449 12 661 055 12 676 679 12 692 322 151 279 604 1925 12 707 986 12 723 668 12 739 372 12 755190 12 770 832 12 786 592 12 802 373 12 817 171 12 833 991 12 849 829 12 865 687 12 881 562 153 534 253 1926 12 897 459 12 913 375 12 929 313 12 945 267 12 961 243 12 977 238 12 993 233 13 009 288 13 025 342 13 041 418 13 057 509 13 073 623 155 824 328 1927 13 089 759 13 105 910 13 122 086 13 138 293 13154 492 13 170 727 13 187 979 13 203 254 13 219 546 13 235 860 13 252 195 13 268 548 158 148 649 1928 13 284 923 13 301 318 13 317 733 13 334 166 13 351 623 13 367 100 13 383 595 13 400 110 13 416 649 13 433 205 13 449 782 13 466 380 160 506 584 1929 13 482 999 18 509 637 13 516 297 13 532 977 13 549 678 13 566 399 13 583 141 13 599 904 13 6:6 688 13 633 491 13 650 314 13 667 161 162 908 686 1930 13 684 026 12 700 913 13 717 822 13 734 750 13 751 699 13 768 671 13 785 658 13 802 675 13 819 712 13 836 764 13 853 839 13 870 935 165 327 464 Skupaj 139 940984 140 123 681 140 286 595 140 459 826 140 634051 140 806 608 14 0981 368 141 153 348 141 338 551 141 502 960 141 677 580 141852 415 1 690 757 967 Škrlatinka. Pri nas se je dosedaj bavil s sezonskim gibanjem akutnih nalezljivih bolezni v Jugoslaviji v glavnem B. Pirc. On je študiral predvsem sezonske varijacije po pokrajinah. Iz njegove knjige „Zarazne bolesti u Jugoslaviji 1918/28“ smo tudi mi vzeli večino osnovnih podatkov. Če pogledamo zgoščeno število obolenj od škrlatinke po mesecih od 1920 do 1930, vidimo (tabela III/l), da imamo najmanj obolenj v Sezonsko gibanje oboljevanja na škrlatinki v Jugoslaviji v letih 1920—1930. Na 100 obolelih skupaj je znašalo število obolelih: Slika 1. mesecih aprilu, maju, juniju in juliju, posebno v zadnjem mesecu (med 5,3 do 5,4% v mesecu). V avgustu prične rasti škrlatinka in raste kontinuirano do novembra, kjer doseže 14,7 % vseh slučajev v letu. V decembru je število slučajev že manjše ter pada neprestano do vključno meseca marca. Pogled na sliko štev. 1. nam kaže skoro pravilno in gladko razdelitev slučajev na dve polovici, s centrom v novembru. Ako bi ne bilo oktobra, bi desna polovica bila izrazitejša. Sezonska razdelitev slučajev, umrlih za škrlatinko, ima analogen potek kakor razdelitev obolelih. Krivulja je pri umrlih bolj položna kakor pri obolelih. Desna polovica očividno prevladuje (v. tabelo III/2 in sliko 2.). Oktoberske izjeme ni, kvečjemu bi mogli govoriti o januarski izjemi. Iz tega premišljanja sledi, da bo sezonska letaliteta pri škrlatinki prilično izenačena. Tabela III/3 in slika 3. nas poučita o pravilnosti naše dedukcije. Dočim znaša povprečna letaliteta za škrlatinko v 11-letju 1920—1930 v Jugoslaviji 18,05%, znaša njena maksimalna vrednost v sezoni 19,81% v marcu, njena minimalna vrednost 15,69% v oktobru. V času jesenskega naraščanja števila obolelih in umrlih letaliteta pada, okoli vrha v novembru začne letaliteta rasti in raste v času zimskega padanja števila obolelih in umrlih do mJarca. Zadnja ugotovitev je ravno nasprotna mojim ugotovitvam pri gibanju difterije v Zagrebu v letih 1902—1930, kjer z rastočim številom obolelih raste relativno tudi število umrlih. Sezonsko gibanje umiranja na škrlatinki v Jugoslaviji v letih 1920—1930. Na 100 umrlih skupaj je umrlo: Slika 2. Sezonsko gibanje letalitete škrlatinke v Jugoslaviji v letih 1920—1930. Na 100 obolelih je umrlo: Slika 3. Sezonsko gibanje letalitete pa v raziskanih letih ni bilo konstantno. Po navadi se definira konstantnost nekega pojava na ta način, da se meri njena relativna varijacija. Ker je število članov v poedinih sezonskih enomesečnih in istoimenskih skupinah premajhno — šteje samo 11 članov t. j. toliko, kolikor je let —, zato bomo rajši raziskovali preponderabilno smer gibanja v označenih mesecih. Te smeri so definirane s sledečimi enačbami: Meseci Enačbe Teoretični maksimum 1920 minimum 1930 januar 1920—1930 y, = 20,00—0,81 24,OB »/o 15,95 °/0 februar y2 = 18,82-0,15 >2 19,47 »/o 18,17 % marec „ Ih = 20,18-0,14 S3 20,88 °/0 19,48 «/„ april Ih = 18,55-0,61 |4 21,60 °/0 15,50 °/0 maj ¡/s = 18,56-0,60 |5 21,36 °/„ 15,36 °/0 junij y6 = 18,91-0,75 f6 22,56 °/0 15,26 »/„ julij i/7 = 18,91-0,65 |7 22,16 °/0 15,66 °/0 avgust !h = 19,27-0,52 tc8 21,47 °/„ 16,67 °/0 september y9 = 17,82-1,15 23,47 »/o 12,17 «/o oktober „ yl0= 15,64— 0,90 £10 20,14 °/o 11,14 °/0 november „ yu = 16,82-0,55 tc,, 14,07 °l0 19,57 % december „ y,2 = 18,82—0,74 22,52 °/0 15,12 X Vidimo, da imajo te enačbe padajočo smer. Označujejo samo smer izbranih, istoimenskih točk. Teoretični maksimum bi bil januarja 1920 (z 24,05%), teoretični minimum oktobra 1930 (z 11,14%). Vzemimo pa celoto, t. j. vseh 132 mesecev. Dobili bi enačbo splošne letalitetne smeri: y = 18,52 - 0,06 s teoretičnim maksimumom 22,48% in minimumom 14,62%'. Konstantnost Jetalitete v vseh 132 mesecih znaša 19 + 1%, izražena je z vari jaci jskim koeficijentom. Gornja tipična meja letalitete znaša 22,07%, dolnja meja pa 14,96%. Sezonsko gibanje lahko študiramo tudi na ta način, da vzamemo za osnovo obroke obolelosti in umiranja (v. tabelo 111/4,5). Videli bi, da nam ta način studija ne bi prinesel bistvene spremembe v sezonski distribuciji slučajev, kvečjemu bi prišlo do majhnih sprememb v decimalnih vrednotah. Povprečni mesečni obrok obolelosti je v raziskavanem 11-letju 8,37°/oooo, umiranja 1,510/0000- Generalne smeri gibanja obrokov imajo sledeče enačbe: obroki obolelosti: y = 8,344 + 0,012 j,, obroki umiranja: y = 1,516 — 0,003 j,. Kdor bi površno pogledal glavne smeri enačb za letaliteto in za obroke, bi se moral čuditi navideznemu kontrastu. Medtem ko imamo pri letaliteti padajočo smer, nam smeri obeh vrst obrokov deloma rasteta, deloma padata. V našem slučaju gre za to, da smer obrokov obolelosti pri škrlatinki raste, a smer obrokov umiranja pada. Razumljivo sledi iz teh odnošaj, da mora tudi letaliteta padati. Izračunane ekstremne vrednosti so: Teoretični obrok maksimum °/0000 minimum °/oooo obolelosti 9,14 (1930) 7,56 (1920) umiranja 1,70 (1920) 1,33 (1930) Raziskavanje razlike sezonskega gibanja bi nas dovedlo do računanja enačb smeri v poedinih mesečnih skupinah obolelosti in umiranja. Našli bi, da se sezonske smeri v kvantitativnem pogledu samo deloma krijejo z glavno smerjo obrokov vseh 264 članov. Tako n. pr. vidimo pri obolelosti, da rastejo obroki samo v prvih sedmih mesecih sezone, dočim v ostalih petih padajo. Najbolj rastejo v januarju, najbolj padajo v novembru! Pri mortaliteti imamo največji porast v juniju, največji padec v oktobru. Enotnega tolmačenja za sedaj še ni mogoče podati. Vari jaci jske konstante obeh vrst obrokov nam dajo: pri obolelosti pri umiranju M' = 8,32 ± 0,31 °Uo 1,51 ± 0,06 0/00oo (7 = 5,25 + 0,22 °/0000 0,98 ± 0,04 °/oooo M -f ooo. Morbiditeta bi torej rastla od 1920. leta proti 1930 za 1,2%, a mortaliteta za 1,3%. Sedaj razumemo, zakaj raste letaliteta! Z rastočim^ številom obolelih oseb raste še hitreje število umrlih. Tu je tudi najbridkejša in najbolj žalostna točka bodočega gibanja difterije. Sedaj še nekaj besed o varijaciji morbiditete in mortalitete v našem 11 let ju. Vari jaci jske konstante so sledeče: Obolelost na °/0ooo Umrljivost na °/0000 M 1,92 ± 0,10 0,30 ± 0,02 G 1,74 ± 0,07 0,26 1 0,01 M + o- 3,66 0,57 M - (T 0,18 0,04 K. .V. 91 + 6 °/o GO GO If o Že pri škrlatinki smo videli veliko relativno varijacijsko širino obrokov. Pri diftereji pa je, kakor pri letaliteti, za tretjino večja. Morbili. Glede prenašanja bolezni s kapljicami spadajo morbili v isto skupino kot difterija in škrlatinka. Po številu obolenj spadajo med najrazširjenejše akutne infekcijske bolezni. Po težini letalitete bi šteli morbile med bolezni benigne vrste, četudi se zgodi, da zavzame včasih maligno obliko. Če bi slučaje obolenja distribuirali po mesecih (v. tabelo V/l). bi nam postalo jasno, da so morbili predvsem bolezen zimskih in spo-mladnih mesecev. Naraščanje se začenja v septembru (1,3%) ter se nadaljuje brez presledka do meseca marca, ko doseže višek (14.9%). 1 Procenti so računani po načinu formule 1^9 ' -, kjer je namesto n postavljen M koeficijent naraščanja ali padanja, a M je aritmetična sredina enačbe. Odtod dalje stalno pada in doseže najnižjo stopinjo v avgustu (0,9%). Če bi vzeli procentualno distribucijo slučajev po mesecih pri morbi-lih in jih primerjali s slično razdelitvijo pri škrlatinki in difteriji, potem hi lahko rekli, da leži sezonska eksplozivna moč morbiloznega obolenja med difterijo in škrlatinko. Slučaji smrti so distribuirani kvalitativno po isti shemi kakor slučaji obolelosti. Najvišja točka (17,2%) izkazuje večjo eksplozivno moč nego pri obolelosti. Najnižja točka je pomaknjena za mesec dni na desno v mesec september (1,7%). Sezonsko gibanje letalitete ni tako enakomerno, kakor smo to videli pri distribuciji prvih dveh skupin. Če bi začeli opisovati potek tega gibanja z najnižjo točko, v oktobru (1,0%), potem imamo prvi zalet v novembru (1,4%), ki malo popusti v decembru (na 1,1%). Temu sledi drugi zalet v januarju (1,8%), ki n e popusti in se nadaljuje do tretjega zaleta v aprilu (2,3%), Šele po tem zaletu popušča letalitetna moč. To popuščanje traja do junija (1,7%). Temu sledi maksimalni zalet v smeri mesecev julij-avgust (3,7%, 4,6%), ki je kakor gora spričo ostalih zaletov. V septembru je moč zaleta spet v prejšnjih, povprečnih mejah. Generalna smer letalitete je izražena z enačbo: i/ = 2,0682 — 0,0062 £,. Ima torej padajočo tendenco, ki je 0,3 %. Gornji teoretični vrh bi bil v januarju leta 1920. z 2,48%, a dolnji vrh v decembru leta 1930. z 1,67%. Varijacija 132tih mesečnih vrednosti morbilozne letalitete je zelo velika in znaša 81 + 5%, z gornjo mejo tipičnosti 3,74% leta-litete in z dolnjo mejo 0.39%. Smeri gibanja v poedinih mesečnih skupinah ne bomo računali, ker se nam podatki, ki jih je mogla zbrati oficijelna statistika v tej smeri ne zdijo zadostno verjetni. Dočim je povprečna morbiditeta pri morbilah 10,22°/oooo, je povprečna mortaliteta samo 0,19°/oooo. Enačbe smeri so: pri obolelosti: y = 10,402 — 0,037 % pri umiranju: y = 0,1953 — 0,0018 Padec je pri obolelosti 0,36% napram veličini aritmetične sredine. Maksimalna teoretična vrednost obolelosti znaša 12,84°/oooo, minimalna 8,00°/oooo. Obroki umiranja variirajo skoro v isti višini kakor letaliteta, namreč za 84 + 5%. Gornja meja tipičnosti je pri 19,23°/oooo, dolnja meja pri l,73°/oooo. Absolutna varijacija ima vrednost 8,75°/°ooo. Kakor vidimo iz enačbe, pada tudi mortaliteta, in sicer vsak mesec za 0,92%. Brzina padanja mortalitete je torej napram obolelosti preko 2 in Vhkrat večja, napram letaliteti trikrat Večja. Varijacijske konstante umrljivosti so: M = 0,19 ± 0,11 o/oo„0 "■ = 0,19 ± 0,08 °lo