. «« SLOVENSKI PISATELJI JOSIP JURČIČ ZBRANI SPISI IV. ZVEZEK IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA« V LJUBLJANI 1925. r ■ ■ Slovenski pisatelji. Josip Jurčič. IV. JOSIPA JURČIČA ZBRANI SPISI DRUGA IZDAJA UREDIL DR. IVAN PRIJATELJ V LJUBLJANI 1925 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA" JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV IV. ZVEZEK GOLIDA. HČI MESTNEGA'SODNIKA. NEMŠKI VALPP.T. DVA BRATA. BOŽIDAR TIRTELJ. KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI. ČRTA IZ ŽIVLJENJA POLITIČNEGA AGITATORJA. SIN KMETIŠKEGA CESARJA. SOSEDOV SIN V LJUBLJANI 1925 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA" Urednikov uvod. V dobi svojega dunajskega univerzitetnega šolanja, v letih 1866.—1868., je pisal Jurčič povesti, obsežene v pričujočem zvezku. Pisal in priobčeval jih je v nagli zaporednosti, sledeč ne samo svojemu bujno - plodovitemu talentu, ampak deloma tudi gmotni potrebi; saj je tvoril skromni honorarcek, ki ga je mlademu avtorju v obliki nekaterih goldinarjev skoraj mesečno iz Celovca pošiljal Anton Janežič, edini novec, ob katerem je revni študent na cesarskem Dunaju živel ter med pisateljsko nadarjenimi tovariši organiziral »mladoslovensko" literaturo. Glede dveh povesti tega zvezka sta se nam ohranili Jurčičevi lastni istodobni izjavi, ki pričata o tem, da se je avtokritični pisatelj sam zavedal, da je ena izmed teh dveh povesti („Sin kmetiškega cesarja") pisana ,v na-glosti za zabavo prostih bralcev" »Mohorjeve družbe" in da se zato ne sme meriti „z estetično-umetnijskim vatlom", druga pa (»Sosedov sin") „— kakor vse druge njene sestre — ni delana s tako pridnostjo", kakršno pravi pisatelj, da si želi „za stareja mirneja leta". Tudi o svojem »Božidarju Tirtlju" pravi avtor sam v začetku te povesti, da je »majhno delce le srednje vrednosti". In vendar je Jurčič — morebiti vprav zaradi spešnosti, s katero je ustvarjal te povesti — razvil v njih vso neposredno živahnost ter raznolikost svojega pripovedniškega talenta. Še najbolj zaradi denarja je pisal Jurčič za »Mohorjevo družbo" ljudske povestice z nravno-pod-učno tendenco, med katere spadajo trije v tem zvezku natisnjeni pripovedni kosi: .Golida", »Dva brata* ter 1 Urednikov uvod. »Sin kmetiškega cesarja". A tudi izmed teh treh ljudskih povesti sta prva in zadnja naslonjeni na dve pomembni dobi iz zgodovine slovenskega naroda, prva na konec Napoleonove »Ilirije" in poslednja na slovensko -hrvaško kmetiško vstajo. Izrazito zgodovinska povest, katera je tvorila že pristno umetnostno sestavino Jurčičevega romantično-realističnega pripovedništva, je „Hči mestnega sodnika" in deloma tudi zbadljiva ša-ljivka „iz stare zgodovine": »Kozlovska sodba v Višnji gori", katerih poslednja očituje obenem našemu pisatelju, vzgojenemu v domoljubni romantiki, v obilni meri lastno etnografsko noto in pa oni humor, ki ga je Levstik priporočal tedanjim našim pisateljem z istotako domoljubnim namenom: da naša lepa knjiga — ena izmed glavnih podlag naše narodne individualnosti — pritegne k sebi čim najširši krog čitateljev iz vseh vrst naroda. V realistično-karakterno smer, ki je tvorila vrhunec pripovednika Jurčiča kot prikazovatelja ljudskih značajev, spadajo „Nemški valpet", »Božidar Tirtelj", zlasti pa „Sosedov sin". „Golida" in »Dva brata" sta dve ljudski povestici i malone istim konvencionalnim, didaktičnim motivom: v eni se običajni »hudobni Mihec" imenuje Ponkračev Janez, v drugi Tone Abranek; »pridni Janezek" pa nosi v prvi rejenško ime »Golida" in v drugi France Abranek. V obeh hudobni brat, ozir. sodomačin, grdo ravna s svojim drugom, in v obeh se pridni brat, ozir. rejenec, naposled pojavi na pozorišču, da reši »hudobnega Mihca" in njegovo družino pogube. Obe povestici sta osnovani na anekdoti, na »resnični" dogodbi, kakor pristavlja pisatelj pač v ta namen, da bi »nravno-podučna" snov bolj pretresla preprostega, umetnostni izmišljavi manj dostopnega mohorjanskega čitatelja. A značaj resnične dogodbe, zajete najbrž iz ljudskega sporočila, ima očividno samo pripoved o tem, kako sta umikajoča se francoska vojaka II Urednikov uvod. v nekem mlinu z golido ubila mlinarja, ki ni razumel njune italijanske besede »gallina", in na pobegu ostavila v mlinu v košari dojenčka (dasi človek ne uvidi,. čemu sta ga nosila s seboj); in pa grdo ravnanje vaških pastirjev z »Golido" utegne biti posneto po kakem resničnem dogodku. V ostalem pa sta fabuli obeh teh dveh pove-stic plod Jurčičeve domišljije. Značilno za našega pisatelja kot čistokrvnega epika pa je, da Jurčič tudi v teh dveh ljudskih in didaktičnih pripovednih stvarcah stremi zgolj po tem, da nam prikaže iz različnih človeških značajev snujoča se dejanja, govoreča svoj močni jezik, katerega pisec neče motiti in slabiti s kakimi moralizirajo-čimi subjektivnimi in vsiljivimi opazkami. Kako stvarno in s kakšnimi skopimi potezami sta v prvem poglavju „Golide" narisana mlinar in mlinarica v zastrašenem občutju bližnjih bojnih operacij 1 Kako toplo in vendar ne-sentimentalno je prikazan v samoto paše in v družbo krotkih krav zagnani rejenček Pavlek med njegovimi »ilovnatimi podobami", katere hoče proti tujemu gospodu braniti tudi s palico! Kako nazorno in brez vseh besednih opisov in pisateljevih osebnih opazek se nam predstavljata oba brata Abranka, prišedša domov z očetovega pogreba! Vse te same po sebi sicer neznatne scene dihajo življenje. Jurčič si ni zastonj v svoje rokopisne »Zapiske 1. 1868." zabeležil naslednje zanj značilne pripovedne smernice: »Dejanje ne sme biti preveč premišljeno [Jurčič hoče pač reči: konstruirano] in z namenom motivirano, sicer kvaro trpi razvitje, tek vsega dejanja, ki je silno potreben. Naravnostno dihanje življenja, živost, ki mora dogodek gibati, v tiru ohraniti, ne dobi dovolj moči pri zgolj karakterevalnem namenu" [Jurčič hoče reči: pri pretiranem karakteriziranju z besedami]. Nastopajoče osebe se naj same karakterizirajo s svojimi dejanji 1 Te smernice se rojeni realist Jurčič drži zlasti v v kratkih črticah, katerih obseg v resnici ne prenese III Urednikov uvod. daljših opisov. Pri vsem svojem stremljenju po „narav-nostnem dihanju življenja" pa je Jurčič kot vzgojenec romantike skrbel tudi za to, da je — bolj, nego se to v življenju dogaja — efektno in dramatično zaključil zgodbo. Ko prikipi sila mlinarjevega Janeza ob priliki dražbe in Abrankovega Toneta, obešajočega se na krivi hruški, do vrhunca, takrat se precej nenadoma pojavita rešitelja, da dogodke obeh povestic učinkovito zaključita. „Nravno-podučna" tendenca sledi sama od sebe iz dejanja in značajev in se ne podčrtava v kakšnih pisateljevih pristavkih. Novela „Hči mestnega sodnika" je jako značilna za zgodovinarsko pripovedništvo onega Jurčiča, ki je od-nekdaj rad iskal snovi svojim povestim v zgodovini lastnega naroda. Tega svojega nagnjenja do zgodovinskih motivov naš pisatelj ni imel tolikanj iz prve, izrazito individualistične in, dejal bi, »junaške" romantike, katera je svoje nepovprecne, izjemne ter mogočno razgibane junake najrajša postavljala v miljč nevsakdanje preteklosti, ampak Jurčičevo veselje do zgodovinskih snovi je izhajalo iz one pozne, zlasti pri avstrijskih Slovanih, borečih se vsaj v kulturi za svojo narodno samostojnost, daleč tja v realistično dobo segajoče romantike, katere zastopniki so stremili po tem, da z leposlovjem svojim narodom okrepe in vzravnajo hrbtenico na ta način, da jim kažejo, kako so se njih rojaki možato in pogumno uveljavljali že v sivi davnini. Jurčič kot zgodovinarski pisatelj nima še skoraj nič zmisla za ono na podrobnem arhivalnem študiju slonečo, kulturno - zgodovinarsko rea-listiko, ki se je v srednjeevropskih literaturah razvila šele v 80-ih letih in ki je pri vsem svojem risanju čistočlo-veških usod polagala vendar največjo važnost na to, da rekonstruira in oživi prošlost v vseh njenih detajlih. Naš Jurčič je namenoma in načelno prikazoval v historičnih figurah ljudi sedanjosti. Baveč se že v tej IV Urednikov uvod. dobi, ko je pisal pričujoče povesti, z idejo zgodovinske drame, si je bil zabeležil v svoje rokopisne „Zapiske 1. 1868." napr. naslednjo literarno - teoretično smernico: .Historične drame morajo biti pisane v onem duhu, ki ga umemo brez učenosti. Ni treba specialno - zgodovinskih študij. Ne tuje iz tujega sveta, temveč naša sedanjost ima pravico na gledališču. V srce nas mora zadeti. Kakor mi mislimo, mora junak misliti in čutiti, sicer nas ne zanima." — Vrhutega pa je bil Jurčič kot tipičen „Mladoslovenec" izrazito dete „Mlade Evrope", katera je z družabno-borbeno literarno „Mlado Nemčijo" na čelu — podobno, samo še bolj odločno kakor naš pisatelj v uvodu te povesti — visoko nad lirsko pesemco stavila povest kot vse obširnejše, izdatnejše in vernejše izrazilo življenjskega čuvstva generacije. A to čuvstvo je bilo krepko meščansko-demokratično. Kakor je naš visoki romantik Prešeren v sonetu, ki ga deloma citira v uvodu te povesti tudi Jurčič, zatrjeval, da on ne mara peti „bojev slo-večih" svojega naroda, ampak zgolj svoja individualna čuvstva, slično, čeprav iz drugega nagiba, se je tudi Jurčič odpovedal nacionalni historični batalistiki. Iz gradiva, ki si ga je naš avtor zabeležil iz Richterja (glej zadaj ,Urednikove opombe") kot ozadje za zgodovinsko povest, je razvidno, da je tudi njega spočetka malce mikala kot folija za pripovedno delo oblega Ljubljane po četah nadvojvode Albrehta in Celjana Urha v 1.1441. A istočasno kot podatke o tej oblegi si je notiral Jurčič v svojo be-ležnico iz istega zgodovinarja zlasti tudi podatke, govoreče o tem, kako so tujerodni aristokrati kratili pravice slovenskim meščanom. In vprav ti podatki so ga naposled kot zgodovinska leposlovna snov bolj zainteresirali nego bojni dogodki onih časov. Borba slovenskega meščanstva zoper krivice, zadavane mu v davnini po tujerodnih oblastnikih in njih parazitih, je Jurčiča kot nacionalnega „mla-doslovenskega" aktualista nagnila k temu, da je — v pod- V Urednikov uvod. krepilo v njegovem času zopet aktualne narodne borbe zoper tujstvo — sklenil napisati povest s tem ozadjem. Iz vseh teh vzrokov tudi tvori osnovno idejo »Hčere mestnega sodnika" — meščansko-demokratična nota. ■" Zgodovinska oseba v tej Jurčičevi povesti je pravzaprav samo kranjski deželni glavar grof Juri Auersperg; do neke mere (po Richterju) je historičen tudi ljubljanski mestni sodnik Sumerek, in pa ime Grnišek je nosil v Ljubljani neki mestni sodnik, a šele 34 let po dogodkih, opisanih v tej noveli. Popolnoma zgodovinska pa je glede teh časov borba dveh stanov, plemiškega in meščanskega na Slovenskem. Cela fabula — za večje literature že v teh Jurčičevih časih, ne pa za našo slovensko, takrat še začetno beletristiko precej konvencionalna — je plod pisateljeve svobodne domišljije. Osnovana je na motivu, jako priljubljenem oni začetni realistiki, ki je bila nastopila v vseh srednjeevropskih literaturah po 1. 1848, v katerem letu je bil tretji, to se pravi meščanski stan naskočil predpravice dotlej vsegamogočnega plemstva in duhovništva. Ta dva stanova sta do tistih dob .imela povsod prvi glas" in „se nosila kakor gospoda nad meščanom, kateri je sicer pripoznaval njiju vrhovnost, vendar pa hrabro branil sebe in svoje pravo zlasti prvemu nasproti" (38). Zastopnika teh dveh med seboj borečih se stanov in torej nositelja ideje te novele sta Juri Turjačan in Janez Sumerek. Turjačana slika Jurčič kot mladega moža »velikanske postave in zastavne rasti" (41), kot oblastnika, zastopajočega mnenje, da smejo meščani njega kot glavarja kvečjemu česa prositi, ne smejo pa od njega ničesar zahtevati. A še manj se ima »nizko ljudstvo" pravico »povzdigovati". Hčerka »mestnega psa" je zanj samo »cvetlica, ki na kravjem pašniku zraste", katero ima plemič v roki, dokler diši, »potem jo vržemo proč, da morda umazan kravji pastir pride in dene naše ostanke za klobuk" (42). Vendar se mora o Jurčiču kot zgodovi- VI Urednikov uvod. narskem realistu in psihologu reči, da se on poizkuša tako daleč vživeti v miselnost nekdanjega plemstva, da sicer kot meščanski demokrat trdi, da je Turjačan „na-pačno razumel človeštvo in njegove naturne pravice", a zraven pristavlja, da dane moške besede ni prelamljal, marveč se je je držal, „kakor ves njegov čas vere in verskih reči", kot „prisege" (98). Sodnika Sumereka riše pisatelj kot trezno - preudarnega, starejšega moža, kateri tudi takrat, ko Turjačan sumniči dekliško čast njegove hčere, ohranja mirno kri, braneč se, izdati ime človeka, ki je pri vršitvi dolžnosti ranil v temnem nočnem opTavku udeleženega glavarjevega hlapca. Sodnik vztraja pri svojem sklepu tudi v hipu, ko se glavar najbolj razgali v svoji aristokratski oholosti, ko se z eno roko dotakne držaja svojega meča, z drugo pa, kažoč na vrata, zavpije: „Pes, tam so duri!" Konflikt med Turjačanom in Sumerekom se zaostri, ko da glavar sodnika zapreti, navidezno zaradi tega, ker je ta prevzel na svojo vest „pregreho" mestnega stražnika, ki je bil ranil glavarjevega hlapca — za glavarja kot uradnika spretna motivacija tega dejanja kot službene odredbe! — pravzaprav pa v ta namen, da njegov parazit, Lah Ciriani, laglje odpelje sodnikovo hčerko. Borba med glavarjem in sodnikom doseže svoj višek, ko meščani navale na glavarjevo hišo in glavar pozove sodnika iz ječe, da bi pomiril razjarjeno množico. Izpustiti ga hoče, ako mu obljubi, da bo pomiril ljudstvo sedaj in da se ne bo maščeval nad njim tudi pozneje. Glede maščevanja mu sodnik kot kristijan, ki prepušča maščevanje Bogu, drage volje obljubi. Glede oboroženih meščanov, ogrožajočih glavarja, pa mož, ki je vajen braniti pravico, izjavlja: »Bojim se, da imajo ljudje vzroke, zakaj prestopajo ojnice." In pri tej svoji izjavi sodnik ostaja tudi potem, ko mu Turjačan preti, da mu porine meč v prsi. Šele ko Sumerek zve, da ima Turjačan v svoji oblasti tudi njegovo ljubljeno hčerko, katero mu je pripravljen vrniti samo pod tem VII Urednikov uvod. pogojem, ako ga sodnik reši pred jezo meščanov, šele v tem momentu Sumerek neha biti sodnik in postane zgolj oče. Mož stopi pred množico in govori meščanom : „Ne smemo si sami delati pravice, temveč pustimo to Bogu in tistim, ki jih je postavil on." Dosledno in v visoki meri tragično je, da se Sumerek po tej svoji uslugi, ki jo je iz docela človeških, to se pravi očetovskih čuvstev napravil Turjačahu, odpove častni svoji službi. Glavna akterja druge, namreč ljubavne zgodbe, spretno vpletene v opisano prvo, idejno aristokratsko -meščansko akcijo, sta trgovec Grniščak in Lah Ciriani. Ta dva se borita za ljubezen glavne ženske junakinje, lepe Helene, po kateri ima novela naslov. Trgovca Grniščaka riše Jurčič kot možaka pri petintridesetih letih, kot ljubimca, kateremu sicer ,ne bi mogel nihče očitati posebne nelepote na njegovem životu", kateri pa je zlasti za žensko oko, zroče bolj na vnanjost nego na notranjost, malce okoren meščan „krepkih udov in velikanskih rok", dasi obenem tudi ^pogumnega pogleda" (30). Njegovega tekmeca pri Heleni, Laha Cirianija, slika pisatelj kot ^beneškega plemiča z lepim licem in čedno obleko", kot „lepega", živahnega Italijana ^zarjavelega obraza, črnih las in živih, ognjenih oči", kratkomalo: kot uglajenega in leporečnega kavalirja, ki je kakor ustvarjen za to, da zmeša glavico mladi, sanjarski devojki. Ta devojka seveda niti ne sanja o tem, da ta mladi, lepi tujec ni nič drugega kakor „eden takih visokorojenih metuljev brez imetja in pravega domovanja (Turjačan mu na koncu novele pravi, da je prišel k njemu „čisto z golo mošnjo"), ki si je s svojim gladkim jezikom in prijetno tovarišijo povsod vedel pridobivati prijateljev in gostoljubnih'znancev" (41). Ta karakteristika tujega avanturista je za Jurčiča kot politično pobarvanega „mladoslovenskega" aktualista značilna. Za Jurčiča kot rojenega realista pa je prav tako značilno to, da se ta .metulj", kateri sicer v začetku VIII Urednikov uvod. zatrjuje, da se deklice ne misli poprijeti „za vedno, ker pameten človek veselo uživa sedanjost" (42), naposled izkaže kot oni v Jurčičevem pripovedništvu pogosto nastopajoči junak elementarnih erotičnih nagonov, ki v končni sceni izjavi, da brez ljubljene deklice ,ne more in neče živeti", nakar on Heleno, hotečo izpuliti se iž njegovih rok in pohiteti v očetov objem — zabode v srce (101). Po tem svojem silnem ljubezenskem nagonu je torej Ciriani nekak dvojnik Žabranka, »kloštrskega žol-nirja". — Glavna junakinja te zgodovinske novele je Helena, katero nam Jurčič opiše v začetku s par skopimi potezami, da se nato tekom dejanja sama predstavi kot mlada meščanska deklica, ki v svoji tihi sobici sanjari o tujem kavalirju, kateri je nanjo vrgel svoj pogled, zaradi česar se ona s spretno besedo umika snubitvi okornega poštenjaka Grniščaka. Ko jaha Ciriani ob strani Tur-jačana v mesto, ne pozabi pisatelj povedati, kako se je v oknu sodnikove hiše prikazal „obrazek Helene in se nekako ves oživil" (42) takrat, ko se je Italijan ozrl na okno. „In še potem je dolgo dolgo slonela na oknu. Pač so morebiti lepe sanje rojile po njeni glavici, srce je hrepenelo po nečem, po neki sreči, ki ni bila sreča, domišljija si je slikala podobo" (44). Dražestna deklSka postava Jurčičeve romantične fantazije 1 Ostale dogodbe, v katerih že sama aktivno sodeluje Helena, so prav tako romantične: od skrivnostnega nočnega poizkusa Cirianija, iti k nji vasovat (53—58), pri čemer je deklica v skrbi, če se ni pri »nočnem ravsu" zgodilo kaj njemu, ki »je bil v očeh nedolžne prve ljubezni zanjo vzor moštva in kreposti" (72), preko njenega odloka, da pojde na nočni sestanek ž njim („Ena beseda njegova, zagotovilo, da me ima rad, in zopet bom hitela domov"), preko otmice, ob kateri devojka »pogleda njega, na katerega je toliko zaupala", a ko si ji mladenič »vidi ves drugi", ga ona sune stran, kličoč na pomaganje (77), preko njenega Urednikov uvod. skrivnostnega poizkušanega, a ponesrečenega pobega s Turjaka (84—89) pa tja do pretresljive in dramatične končne scene na Turjaku, vse to so slike, preprežene z romantično, spočetka sanjavo, naposled dramatično napeto tenčico. Helenina smrt deluje pristno tragično: devojka, ki je čitatelju sicer ves čas simpatična, si je sama spletla usodno smrtno mrežo. — Da ublaži to tragično osrednjo zgodbo, je Jurčič uvedel v novelo kopo žanrskih figur v podobi mestnih stražnikov iz starih patrijarhalnih časov, ki s svojo humoristično opisano oblastnostjo in bojazljivostjo vedrč mračno atmosfero te z očarljivo romantično lučjo osvetljene in po vsej izvedbi brez-dvomno najboljše historične novele Jurčičeve. »Nemški valpet" je kot vaška značajevka prisnti literarni produkt onega Jurčiča, ki je imel posebno veselje do opisovanja drastičnih ,originalov" na kmetih, kakršnih enega predstavlja tudi junak te v umetnostnem oziru precej skromne povestice. Ta berač Luka Resar postane pisatelju „pri tej priči zanimljiv", ko Jurčič zasliši iž njegovih ust „besede tako nekako modre in za enakega moža nenavadne". Figura Resarja samo nadaljuje in pomnožuje galerijo portretov iz naroda Jurčiča, narodopisnega romantika, kateri je ljubil risati izredne vaške postave, imajoče za seboj nevsakdanjo zgodovino. V tem oziru so za pisatelja kot zapoznelega romantika značilne besede, s katerimi hoče nekako utemeljiti, zakaj je napisal to beračevo pripoved: „Da more ta človek tako govoriti . . . gotovo nima mrtvega, praznega življenja za seboj, moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in s premišljevanjem raznih prikazni, katere so ga srečevale" (112). Berač Resar je torej izjemen in kot tak romantično „interesanten" junak, ne pa realistično povprečen „tip". — Oseba valpta, tega nemškega tujca, ki je bil »siten kakor muha", hud priganjač slovenskih tlačanov, a po vnanjosti ,lep" in ves takšen, da X Urednikov uvod. „se je znal prikupiti in pridobrikati ženskam" (121), pa je zopet značilna za Jurčiča kot »mladoslovenskega" nacionalističnega aktualista, stremečega po tem, da svojim rojakom, stoječim v borbi za svoj obstanek z Nemci, pokaže, kako nosijo tuji življi med mirno slovensko ljudstvo zgolj nemir in nesrečo. „Nemški" valpet uniči v tej povestici srečo zapeljani slovenski kmetiški deklici in njenemu fantu. — Tudi krčmarjevo hčer Lizo prikazuje pisatelj na tak način, da čitatelj vidi, kako ji je ta okoliščina, da ,je bila izšolana v mestu" in da „je znala nemško govoriti" (118), samo škodovala, ker se je deklina zaradi tega odvrnila od preprostega vaščana in se po-lakomila po nekoliko vnanje olikanejšemu tujcu, kateri jo je upropastil. — Dobro zadet kmetiški tip je usnjar Ropaš, kateri svojemu rejencu svetuje, da naj sicer ne bo »kakor zmrzle ali kak zapečj6sedel", da naj „se muši okoli deklet, kakor hoče, to se ve, kar je pošteno" (129), naj pa se nikakor ne ženi pri „prevzetnežih, bahačih in pohajkovavcih" (119). Konflikt med Resarjem in val-ptom je psihološko utemeljen po temperamentu Resarja, tako zelo zaljubljenega v Lizo, da pravi, da je zatrdno mislil, „kakor vsi neumni mladi ljudje, da brez nje ne more živeti" (120); spopad med obema junakoma zgod^be je vrhutega utemeljen po podpihovanju nekega »fanta iz bližnje vasi", govorečega prevarjenemu Resarju glede njegove ljubice in valpta: »Grešili smo, grešili ... Ta hudirjev valpet je vohal okoli hiše, kakor sleden pes. Treba mu jih je bilo nametati po plečih" (138). Za nekoliko humorja, ki ga je Jurčič rad vpletal v vse svoje »žalostne" zgodbe, skrbi v tej povesti valpet s svojo nemško slovenščino in pa stari berač s svojo narodopisno mačjo čarovnijo, deloma pa tudi c. kr. pisar Blaž Pum-preht, kateri nastopa samo v uvodnem okviru, zelo značilnem za Jurčiča kot „mladoslovenskega" feljtonisti-čnega kramljatelja. XI Urednikov uvod. „Božidar Tirtelj" je v prvi vrsti humoristična in zraven že mnogo bolj nego „Nemški valpet" realistična značajevka, to se pravi povest, v kateri gre pisatelju predvsem zato, da v nji oriše in prikaže neki človeški značaj, dočim mu ni toliko za zgodbo samo. V tem svojem spisu je Jurčič po vsej verjetnosti šaljivo in malce poredno portretiral kakega svojega sošolca iz gimnazijskih let, trdoglavega študenta in zatelebanca v kmetiško lepotico, katerega njegova zaljubljenost v njemu stanovsko neprimerno deklino dovede do popolnega brodoloma. Na humor v povesti je Jurčič v tem času svojega pisateljevanja sploh polagal veliko važnost. Saj je bil sklenil postati slovenski pisatelj pod vplivom onega Levstika, ki je v svojem „Potovanju od Litije do Čateža" pisal, „da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale", pristavljajoč, da „s tacim pisanjem bi se ljudstvo naj laže budilo, naj laže bi se mu dajalo veselje do knjig". Kakor kažejo Jurčičeve beležnice iz sredine 60-ih let, se je naš pisatelj že poprej in tudi takrat, ko je pisal »Tirtlja", literarno-teoretično mnogo bavil z vlogo humorja v leposlovju. V njegovem notesu iz 1.1865./66. se čitajo napr. naslednje beležke: „Humor je več ko vsi človeški darovi, zato se ne da dobiti, potreba je za to srca (gemuth). Brez srca nikakega humorja." — ,Kdor bi imel v takih časih humor, ta ga je ukral." — „Kar ne gre vkup, pa ne gre. Nekdo je na maklen jablano vcepil — prijela — pa ni rastla." — »Zaljubljenost in modrost se ne vjemata in sta nad moževo zmožnost." — »Povest o 3a.-by6a.eHeM študentu v Waldheims Blatter in iz lastne skušnje porabim za prvi del Doktor Karbonarija. Ton hu-moristično- naiven —." — »Komična nesreča ne sme biti drugega kakor zadrega, ki se na koncu razvozla, ali zasluženo ponižanje, nikdar pa ne sme biti taka, da bi posluša-vec z osebo žaloval ali veselil se, čutil. Torej je komedija bolj za razum namenjena kot za domišljijo in sočutje." XII Urednikov uvod. „Božidar Tirtelj" je takšen v »humoristično - naivnem tonu" napisan leposloven spis, v katerem od pri-rode z duševnimi sposobnostmi skopo obdarjen junak na koncu dobi »zasluženo ponižanje*. Literarno - zgodovinsko je ta stvarca, ki je v ostalem umetnostno res »le srednje vrednosti", važna zlasti zategadelj, ker v nji Jurčič kot prvi med slovenskimi pisatelji in že dolgo pred Cankarjem ironizira puhloglavega »rodoljuba". Realistično dobro je prikazan tedanji kmetiški očanec Meškotelj tam, ko zamenjuje komedijantske »nagce" na plakatu s svetniki (180), ko se potem tako gostobesedno in obenem nezaupno pomenkuje z uslužnim »škricem" (180—183) in ko naposled tako zbadljivo smeši gosposkega kmeta Tir-tlja (193). Humor spisa povečujejo hudomušni dijaki, Tir-tljevi kolegi, dočim spada epizoda s kmetiškimi »fantini", ki »škrica" na samotni cesti pvetepo, »da bi ne hodil več okrog kmetiških deklet" (199), že v nekoliko grobo humoristiko. Zvesto po naturi opazovana je stara toba-karica v njenem interieurju (186) in scena s sedlarjem Mazincem v Tirtljevi krčmi (191), prizor, kakršnih je Jurčič najbrž videl več v žganjarni svojega očeta. Ta humoristična šaljivka, ki sicer res ves čas apelira zgolj na čitateljev intelekt, pa zgrabi na koncu, tam, kjer „hu-moristično - naivni" junak svoji namišljeni nevesti »želi tisoč sreč", čitatelja tudi naravnost za srce! »Kozlovska sodba v Višnji gori" je klasična slovenska abderitiada, napisana v tako drastično-humorističnem q in ljudskem jeziku, kakor samo še »Vrban Smukova že-' nitev*. Humor je tu obsežen tako v grotesknih priimkih nastopajočih oseb, kakor v govorih sodnikov, situacijski postaja v prizoru, ko pred sodiščem nastopi kozel in ipsissima persona, in efekten je v zaključni poenti, v salomonski razsodbi, ki jo izreka »sloveči berač in vedež višnjegorski", Flere Krivostegno. XIII Urednikov uvod. „Črta iz življenja političnega agitatorja" je anekdota, humoristično koncipirana feljtonistična enodnevnica onega Jurčiča, ki se je, tako kakor vsa „mladoslovenska" generacija, že v dijaških letih živo zanimal za politiko in ki je po vzoru aktualističnih „Mladonemcev", katerih duševno dete je bil, uvajal v slovensko literaturo felj-tonizem. Humor te „črte" obstoji v kontrastu med idealističnim študentom Jerebico, „ki je šel med neznane ljudi agitirat za svojo nezrelo idejo" (232), in med politično neizobraženimi, za vse ideje nedovzetnimi Krakov-čani, katerim so v onih neprobujenih časih določali mišljenje in življenje zgolj materijalni interesi. Zato so bili tudi njih argumenti prav materijalne nature. „Sin kmetiškega cesarja" je ljudska povest, ki jo je Jurčič napisal „v naglosti" za mohorjanske kmetiške čitatelje v času, ko je bil zaposlen ob spisovanju romana „Cvet in sad" ter .Doktorja Karbonarija", dveh leposlovnih del, ki sta mu bili umetnostno bolj pri srcu nego ta ljudska pripovest, o kateri je pozneje sam izjavil, da naj se ne meri „z esteticuo-umetnijskim vatlom". Da bi povest kmetiškega čitatelja bolj zanimala, jo je naslonil na zgodovinsko, za naše kmetstvo najpomembnejšo kmetiško vstajo iz 1.1573. in jo natrpal z dogodki, ki se v kratkih, za preprostega bravca neutiudljivih poglavjih kalejdoskopično brzo odigravajo brez podrobnejše estetične in psihološke obdelave značajev in prizorov. To ni drugega kot epigonsko-romantična, „napetu" hajduška povest za široko čitajočo publiko, lepečo na mnogem in razburljivem dogajanju. V tej koncesiji mohorjanskim čitateljem je ležal prvi vzrok, da te povesti sam ni cenil posebno visoko oni Jurčič, ki je bil v tem času že izrazit karak-terist. Kot takšen si je v svoje rokopisne „Zapiske 1. 1868." zabeležil za svoje leposlovno vodilo naslednje stavke: »Roman, ki nima drugega dobrega na sebi, kakor da je ,zanimljiv' (spannend), da ima dobre zapletke in dobro XIV Urednikov uvod. iznajdeno snov, pa ne karakteristike, je podoben šahu. Interesiramo se za igro, za figure ne tolikanj. To pa ni prav. Zakaj umetnost naj nam kaže človeka in njegovo srce." Druga koncesija, ki jo je pisatelj v tej povesti, bolj nego v katerikoli dragi, napravil tendenci »Mohorjeve družbe" je bila ona> za katero ga je prosil tajnik družbe Janežič, ko mu je naročal, naj piše to povest „nekaj bolj pobožno". Zategadelj polaga Jurčič, ki sicer ni ljubil v leposlovju pridigovanja, že staremu savskemu ribiču na jezik besede, naslovljene na osveteželjnega Kosomana: »Moli, da ne boš kaj napačnega storil. Jaz bom tudi molil zate" (243). Iz istega pridigarskega razloga je pisatelj uvedel v pripoved vrhutega župnika, Kosomanovega strica, ki poizkuša z blagimi nauki na pot pokore spraviti svojega nečaka, žehtečega od maščevanjaželjnosti (253). Omenjena Janežičeva želja je vodila Jurčiča tudi tam, ko je — psihološko utemeljujoč Kosomanova dejanja ž njegovo veliko ljubeznijo do očeta, ki se izpremeni v »neizmerno, ognjeno sovraštvo" do njegovih mučiteljev — zavzdignil prst in moralizirajoče vzkliknil: »Tako se iz lepe kreposti porodi pregreha, tako iz dobrih tal vzraste slabo seme" (287). In še na koncu povesti je napravil pisatelj koncesijo pobožnim tendencam založništva s tem, da je potisnil v gorah izkrvavelemu Kosomanu v roke križ (307), namigujoč na to, da se je hajduk pred smrtjo — spokoril! Tudi Janežičevi želji, naj bi povest ne dajala povoda očitkom, kakor da hoče „Mohorjeva družba" ž njo »prosto ljudstvo šuntati" zoper gospodo, je pisatelj ugodil na ta način, da njegov Viljem Turen kot zastopnik mlajše plemiške generacije meni, da je bilo kronanje „kmetiškega cesarja" z razbeljeno krono »prehuda kazen", čeprav tudi ta sin smatra za pametne ljudi edinole plemiče (263). Iz istega vzroka je Jurčič narisal tudi »dobro grajsko gospodično", »z vsakim prijazno Heleno" kot »lepo devico, tolažiteljico bolnikov in nadložnikov XV Urednikov uvod. in pomočnico v vsaki nadlogi" (269—270). Prav tako kažejo končno tudi zaključne besede povesti, da je pisatelj izkušal ugoditi omenjeni Janežičevi želji. — Celo v tehničnem oziru se povesti pozna, da jo je pisatelj napisal precej po šabloni in malone naravnost po vzorcu svojega „Domna". Kakor Domna vodi tudi Kosomana edina ma-ščevanjaželjnost, kakor Domen napravi tudi Kosoman že v sredi povesti ponesrečen poizkus maščevanja (retardacija!) in kakor Domen se tudi Kosoman nenadoma pojavi ob mrtvaškem odru rodbinskega člana ter se ob njegovem truplu razjoka. Kljub vsem tem nedostatkom, izvirajočim iz ne-umetnostnih ozirov na založništvo in iz naglice pisanja, pa moramo reči, da tudi ta ljudska povest, ki vrhutega operira z raznimi starimi romantičnimi rekviziti (napr. s preoblečeno „čudno ciganko", stvarno nepotrebno, ker je stal Kosoman z Vlahom Petrom itak v stalnem kontaktu), kaže, da je potekla izpod peresa onega Jurčiča, ki je znal ostro črtati posebno značaje. Zlasti glavni junak Kosoman je narisan potom dejanja, ne s pomočjo besednih opisov, po njegovih strastšh, pa tudi po njegovih dobrih lastnostih (kako napr. obvaruje ob priliki napada na grad mlado grajsko nevesto vsake krivice, kako ne dovoljuje trpinčiti vjetih plemičev, kako se ne dotika lastnine ubogih kmetov itd.). Zategadelj čitatelj skozi vso povest ne neha simpatizirati s tem tragičnim junakom, kateremu pod vsemi njegovimi divjimi instinkti utriplje v prsih mehko, čuteče srce. ^Sosedovega sina" je pisal Jurčič v najtežavnejših dneh svojega življenja, namreč v času, ko se je njegova življenjska pot prevalila, v dobi, ko je mladi mož dal slovo „temni zarji" svoje grenko - sladke mladosti in se po težkem kolebanju, v katerem je zagrešil stvari, ki se je ž njimi zameril zlasti Stritarju, dal vkleniti v žurnali-stični jarem. (Glej zadaj .Urednikove opombe".) Konci- XVI Urednikov uvod. piral je Jurčič to povest pod neposrednim vplivon, onega Levstika, čigar kritični spisi so ga bili že spo£etka v letih njegove rosne mladosti navdušili, da je sklenil postati slovenski pisatelj. O nameri, da hoče Jurčič napisati to povest, čujemo prvič iz Levcevega pismu Jerici z dne 24. marca 1868. Poldrugi mesec pred tem Levče-vim poročilom je bil Jurčič prejel na Dunaj od Levstika iz Ljubljane v privatnem pismu podrobno kritiko svojega v prejšnjem letu izišlega »Desetega brata". (Glej ni. zv. te izdaje, str. XXVI.) Ta Levstikov privatni list ie vseboval med drugimi tudi naslednje pravilne prip0mDe znamenitega kritika: „Dalje meju kmeti preveč Opisuješ edini proletarijat. Zakaj nejsi poleg teh golih sinov postavil kake trdne kmetske hiše, v kterej moc^er mož in delavna žena vladata sebi in svojcem na blagogt ? Zdi se mi, kakor bi tvoja knjiga nehotč dokazovala, da sj0. venci po Kranjskem nejmamo srednjih zemljakc,v nego samo graščake in take preproste ubožce, kakoršne zbiraš pri Obrščaku. To vendar nej res . . . Moja sodba je ta da si ženij, kteri.si nej še našel prave m6re, a najdeš jo gotovo, če ne opešaš ... ter ako se potrudiš, SVet in človeško srce bolje in globokeje pregledati, da rie bodo tvoje knjige tako inoplatne [enostranske] .. . 4^0 neustrašen toda pšzen korakaš po začetem strmem poti, mogel bodeš osnovam dajati globokejših m i 81 ^ a osobain več duše, ter vse delo postavljati po v i § 0 m 0. ralno perspektivo." S temi svojimi kritičnimi opombami je Levstik takorekoč kumoval najbrž že Jurčičevi nameri, da na_ piše to povest, prav gotovo pa takšnemu »Sosedovemu sinu", kakršen je naposled potekel izpod njtgovega peresa. Sicer piše Jurčič Levstiku, da je on v rokopisu povesti nekaj izpreminjal tudi po Stritarjevem nasvetu, a te izpremembe so se po vsej verjetnosti tikale 33010 kakih detajlov, ako ni bil že to izgovor iz zadrege z ozi- XVII Urednikov uvod. rom na to, da pisatelj še ni bil poslal vsega rokopisa. Navedene Levstikove kritične pripombe pa so bile vse takšne, da se je Jurčič pod njih vtiskom ob spisovanju te .vaške" povesti naravnost literarno izčistil, se oprostil priučene, iz pozne romantike navejane mu navlake ter se zavedel svoje čistorealistične nature. V vseh svojih dotedanjih spisih je risal naš pisatelj, pri vsem svojem prirojenem nagnjenju do ljubke stvarnosti, jako v duhu takrat že odmirajoče konvencionalne romantike vendarle najrajši izjemne postave, drastične .originale", berače, popotne prikazni, skratka lehkoopisljive, živopisne in skoraj s kričečimi barvami pozornost vzbujajoče posebneže. S tem, da se je v pričujoči povesti pod Levstikovim vplivom odločil vpodobiti prerezne „tipe" vsakdanjega slovenskega podeželskega življa, je Jurčič začasno prestal biti romantično - realistični polutan, po-stavši izrazit realist. Literarno - zgodovinski pomen Jurčičevega »Sosedovega sina" obstoji torej v tem, da je to prvo slovensko čistorealistično literarno delo. Ker po-menja samo iz duha časa povzeta in času odgovarjajoča stroga slogovnost v umetnosti resničen napredek, je ta pomen, tudi čistoumetnostno vzet, silno važen. ^s' V Smrekarjevih in Brašnarjevih je vpodobil Jurčič s pomočjo realistične plastike svojega talenta in na podlagi lastnega opazovanja našega vaškega življenja dve tipični dolenjski kmetiški družini. Poslušal je Levstikov nasvet in nam predstavil Smrekarjevino kot „trdno-kmet-sko hišo, v kterej moder mož in delavna žena vladata [po nekaterih perturbacijah, izvirajočih iz moževega sel-skoslovenskega ponosa in pristno naše kmetiške trmoglavosti končno vendarle] sebi in svojcem na blagost". Specialno Smrekarjev Anton je slovenski kmetiški „pa-ter familias", kakor ga ne pozna naše slovstvo. Njegov nastop s hčerjo v XVI. poglavju (370—373) je naravnost monumentalen. Njegov obisk v mesto izpred oltarja po- XVIII Urednikov uvod. begle in tam na smrt zbolele hčerke ter njegov korak v mestno cerkev pa odkrivata vpogled v to, kakšna mehka čuvstva se skrivajo pod osorno vnanjostjo slovenskega kmeta. Smrekarica je pristna slovenska delavna in skrbna kmetiška gospodinja, oprezna in malobesedna, kadar mož vihSri, zato pa nahajajoča prave karajoče ter obenem spravljive besede, kadar se trdina v možu mehčd, obračajoča končno vse v korist domače hiše in ljubljenega otroka. In ta njuna hčerka Smrekarjeva Franca, kako je ta spočetka tiha ter skoraj pasivna, v odločilnem momentu pa energično-aktivna kmetiška deklica! Točno po naravi je posneta, ljubka je in dražestna. — Kot živo nasprotje Smrekarja je opisan stari Brašnar kot kmet, ki se je izrodil iz selškega življa, se naučil v mladosti v mestni šoli nemško govoriti in pisati, kar je v zvezi ž njegovo nesolidno naturo imelo za posledico, da se je vdal pohajkovanju, mešetarenju, pravdanju in pijančevanju. Njegov, ali bolje materin pridobitni sin Štefan, prototip vztrajnega človeka v delu in ljubezni, pa je najpozitivnejši tip .fanta od fare", figura, kakršnih je malo v vsem Jurčičevem in tudi ostalem slovenskem pripovedništvu. Postranske osebe so stafažne in vse takšne, kakršen je človeški drobiž na naših kmetih. — Značilno pa je, da Jurčič v tej vseskozi resnobni in stilsko dosledno realistični povesti ni dal nobene večje vloge osebi, ki bi skrbela za humor. Edini Plužnikov študent (333) in Pogreznikov Peter (395) sta malce komični figuri. Pisatelju se vidi, da je tu hotel biti samo karakterist. Povest, v kateri so se v psihološko čudovito dosledno prikazani življenjski duševni kopelji očistila in utrdila srca nastopajočih glavnih oseb, se zaključuje solnčnovedro. Kar se tiče jezika, moramo reči, da je napisal Jurčič to povest, v kateri je vpodobil dejanjsko vsakdanje življenje nekdanje dolenjske vasi, v pristni, domači govorici, XIX Urednikov uvod. katere tukaj pisatelj ne natrpava tako zelo z drastičnimi ljudskimi ržkli in prispodobami, kakor v drugih svojih „ vaških" povestih. Marsikateri izraz pa je v tej povesti' izpremenil Levstik, ki je vodil tiskanje »Mladike", in sicer zategadelj, ker se mu ni zdel dovolj slovenski. Kakor vemo, je bi pisatelj Levstiku izrecno prepustil zadnjo pilo jezika. Med take Levstikove korekture spadajo napr. naslednji izrazi: novci (nam. denar), imovit (nam. premožen), kvara (nam. škoda), nego (nam. kakor), detinski (nam. otroški), roditelji (nam. starši), brezrokavnik (nam. telovnik), baš (nam. ravno\ zavede govorico (nam. napelje), številiti (nam. računati) itd. Dasi je avtokritični Jurčič pisal Levstiku, da ta njegova povest „ni delana s tako pridnostjo", kakor si jo on želi „za stareja mirneja leta", vendar je to njegovo delo z vidika čiste slogovnosti njegova najboljša „vaška" povest in brezdvomno ena najboljših slovenskih literarnih umetnin. Sicer pa je treba pripomniti, da je Jurčič vse svoje dotedanje in specialno v tem zvezku obsežene povesti avtokritično strogo presojal. V njegovih rokopisnih .Zapiskih 1. 1868". čitam naslednjo beležko: „Zapazim, da je v mojem pisanju in delovanju nekaj enakoterega, stereotipnega. Humor, situacija, karakteristika. Pa so vendar barve morda v podlagi prave!? Ko bi se vživel v stvaren je, ko bi kon-sekventno —. Dobil bi nove barve in bi jih pravilneje mešal. Ali!-------" To se tako čita, kakor da bi pisatelj dajal prav Levstikovemu očitku, češ, da so njegovi umetnostni stvori „inoplatni". A ta Levstikov očitek je bil opravičen samo vtoliko, vkolikor je Jurčič, kakor vsak umetnik, pač imel nagnjenje do risanja nekaterih „svojih" figur. Ako gledamo na Jurčičevo delo literarno-zgodovinsko, iz perspektiv tedanje naše literature, moramo reči, da ga takrat in še dolgo pozneje nismo imeli Slovenci beletrista, ki XX Urednikov uvod. bi bil tako mnogostranski in takšen mojster v neprisiljeno-didaktični »ljudski povesti", v romantično zaoblečeni zgodovinski ter etnografski noveli in realistični »vaški povesti". Tej sodbi mora pritrditi vsakdo, kdor pazljivo prečita in prouči zlasti stvari, ki jih vsebuje pričujoči zvezek. XXI Golida. Povest po resnični dogodbi. I. Ko je bil padel Napoleon po nesreči na Ruskem in po izgubljeni bitvi pri Lipskem z vrha svoje sreče, so zaceli Avstrijci zopet misliti na izgubljene slovenske dežele, ki jih je bil Napoleon pod imenom »Ilirija* spravil pod svojo oblast. Sosebno z juga gor so se pomikala avstrijska krdela. Na več krajih so.se sprijeli graničarji in Francozje, kateri poslednji so se hitro umikali iz dežele, ker niso čutili hrbta zaslonjenega. Ponkračev majhni mlin je stal v od-ljudni dolinici pri majhnem potoku. Bilo je okoli devetih zvečer, ko je mlinar Ponkrac, kakih petintrideset let star mož, odprl lino, pogledal na vse strani po mesečni noči in potem, po-meknivši se nazaj, mlinsko lino zopet zaprl in dejal svoji ženi: „Neža! Zdaj pa menim, da bi že smela zasuti vrečo ječmena. Žive duše ni čuti nikjer; menda so že odšli francoski in hrvaški vojaki. Le malo merniško vrečo izvleci izpod kleti, jaz bom pa zatvornico odprl." Rekši odpahne duri, ki so bile zavarovane z velikim, skoraj pol črevlja debelim zapahom, 3 i* Golida. in gre zatvornice odpirat; Neža, njegova žena, ki je bila za kakih pet zim starejša od njega, vzdigne v kotu tri deske iz tal, in pokazala se je luknja v zemljo. Tukaj notri sta bila skrila žito in druge vrednosti pred sovražniki. Kmalu se je zaslišalo klopotanje velikanskega mlinskega kolesa. „Daj no brž, daj!" vpije mož, ki je bil zopet nazaj prišel in skrbno zapehnil vrata. „Ali je težko; čakaj, da na glavo denem. Vpiti pa ni treba tako, zbudil boš fanta, ki je zaspal," se oglaša mlinarica iz podzemske luknje, in precej potem pride z vrečo na glavi po lestvi gor. Mož pogleda na stransko klop, kjer je spal devetletni fantič, pa vzame ženi vrečo z glave in jo nese na tečaj zasipat. Dolgočasno in enomerno se je razlegalo šumenje na lopate padajoče vode in klopotanje mlinskega sita, ki je izpod kamena treslo moko v predal. Slabo brleča leščerba je napol osvetljevala prostorni, z vsakovrstnim orodjem in razno šaro napolnjeni mlin. „Neža!" je dejal mlinar Ponkrac, ko je sedel na panj svoji ženi nasproti in napravil pipo tobaka. „Neža ! Janezek spi razodet; zeblo ga bo in zglavja nima nič. Vzemi moj kožuh tam s klina in odeni ga, pa pod glavo mu kaj zatlači." 4 Golida. Skrbljivo je mati postregla spečemu sinu, kakor je veleval mož, in zopet sedla v dve gube. „Neža," začne zopet govoriti Pokrac, „na današnji dan je ravno dvanajst let, kar sva se vzela. Kregala in prepirala se nisva, hvala Bogu, kaj ne, da ne!" „Kako ti prihaja to na misel ravno nocoj I" se zavzame ženica. „Glej, ravno to sem ti hotel povedati. Tako mi je nekaj čudno pri srcu že ves dan. Otodi sem Janezka pogledal, pa se mi je tako milo storilo, da so mi solze prišle v oči. Da bi le že nocojšnja noč minila! Posebno zdaj zvečer, ko se je dol z rebri slišalo streljanje, mi je bilo prav tesno. Nikjer nisem imel miru. Kaj praviš, kaj to pomeni?" je dejal mlinar. „Beži, beži!" — ga zavrne žena, „saj si bil včasih pameten! Kaj bi imel take prazne marnje. Misli na kaj božjega, en očenaš pomoli, pa te bo minilo." „Saj zdaj me je že ponehalo nekoliko. Le poprej sem vedno mislil, da še gotovo kaka nesreča pride na najno hišo." „Kar je volja božja, to se bo zgodilo. Faj-mošter so dejali, da se las človeku z glave ne pade, če Bog tega neče. — Le izbij si vse neumnosti iz glave, pa Bogu se priporoči in malo zadremlji. Snoči nisi spal, truden si. Bom 5 Golida. že jaz čakala, kadar ječmen poteče, potlej te že zbudim, da zatvornico spustiš in vodo pripreš." Ponkrac je bil dober mož, ubogal je ženo in legel. Kmalu je glasno smrčal. Žena pa je sklenila roke in jela moliti. Ni dolgo tako čepela, ko nekdo glasno potrka na vrata. Mlinarica se je tako ustrašila, da se ni mogla geniti z mesta. Šele ko vdrugič nekdo močneje sune ob vrata in se tudi več glasov sliši zunaj, plane pokonci in potrese moža za roko: „Vstani!" „Kaj pa je?" vpraša Ponkrac še napol v spanju. — „Ali se je že ves ječmen semlel?" »Nekdo trka na vrata! Kaj hočeva početi ? Odpreti ne smeva!" pravi mlinarica. Ponkrac skoči na noge. Ravno v tem hipu je začel tisti zunaj strahovito nabijati na vrata. „Kdo je?" vpraša mlinar, kar je najglasneje mogel. Zunaj sta se dva glasa odzivala in dva človeka loputala ob vrata še bolj, ali mlinar ni razumel, kaj bi rada. »Francozje so!" je dejal svoji ženi. — »Odpreti morava, drugače nam vrata razbijejo ali pa zid razkopljejo." „Bog in sveta Mati božja pomagaj!" vzdihne mlinarica. Ponkrac pa odrine zapah in odpre duri. <■; Golida. Ker je bil mlin čisto na samoti, ni bilo še nikdar nobenega vojaka blizu. Lenko si je torej misliti strah matere mlinarice, ko je videla dva moža, grda, velika, s puško in sabljo stopiti v mlin. Brž se je postavila pred svojega sinčka, ki se je bil v tem hrupu zbudil in boječe stisnil za materin hrbet, kakor bi bil tu najbolje zavarovan. Prvi izmed obeh vojakov je bil krvav po obrazu. Bil je menda ta dan ranjen v boju. Strahovito grdo je gledal, kakor je mlinarica včasih pozneje pravila. Drugi je imel v roki košarnico, ki jo je postavil na tla. Oba sta začela zdaj ogledovati okoli sebe. Prvi je vzel pest moke iz kadunj; ko pa vidi, da ni pšenična, jo je vrgel jezno po tleh. Moral je biti lačen; zakaj hleb kruha, ki ga je zagledal, je poprijel z obema rokama, in razdelila sta si ga; vsak polovico v roko vzemši, sta začela mirno gristi skorjo za sredico. Mlinar in mlinarica sta se že tolažila, da ne bo nič hudega, da se najesta in odideta. Mlinarici sta se že skoraj smilila, ko je videla, kako jima črni kruh gre v slast. Stopila je torej tjakaj v stransko mlinsko kamrico, tam vzela s peči pol sklede kaše, ostanek nocojšnje večerje, in jo je jima postavila na mizo. Toda tisti grdogled je tako neznansko zarentačil, da je mlinarica vztrepetala; pri- 7 Gol i da. jel je skledo, kašo in žlico in vse vkup treščil na tla. Tovariš mu je nekaj povedal, nakar se je potem grdogled oziral navzgor po gredah in vpil mlinarici: »Gallina, gallina, gallina!" „Menda bi gol i do rad imel," reče žena vsa v strahu možu. — »Pojdi, pojdi, pa mu prinesi golido, naj počne ž njo, kar hoče." In Ponkrac gre tja v zadnji kot, poišče med drugo posodo golido, narejeno iz hrastovih dog in spodaj nabito z železnim obročem. To nese Francozu. Gallina, kar je Francoz hotel imeti, se pravi v romanskih jezikih kokoš. Ko je torej vojak videl, da mu je mlinar prinesel golido namesto kokoši, je mislil, da se hoče norčevati iž njega. Jezen je bil že morda zavoljo bolečine, ki mu jo je delala rana, še bolj pa se je pri tej priči razjaril. Kakor bi trenil, pograbi golido in udari mlinarja z železnim robom tako po glavi, da se je mož kar zvrnil in ne genil več. Videč moža mrtvega na tleh, začne mlinarica strahovito vpiti in klicati na pomaganje. Janezek pa kljubovalno s palico zamahne na Francoza, ki je očeta tako udaril, da so padli. Morda tuji vojak ni mislil kmeta udariti na smrt; zakaj nekaj časa je strme gledal, kaj je naredil, potem pa prijel tovariša in oba sta se naglo odpravila. 8 Gol i d a. Drugi izmed njih je celo pozabil svojo k o -šarnico, ki je bilo v nji nekaj zavitega. Bilo je pa tudi za hudobneža poslednji čas, da sta se odtegnila. Zakaj komaj dobrih pet minut pozneje je prišlo mimo mlina kakih pet s palicami in beti oboroženih kmetov, ki so že oddaleč slišali vpitje in prišli gledat, kaj je. Nič ni pomagalo, da so pobitega mlinarja škropili z vodo. Hudobnež ga je bil z železnim robom težke golide ravno preko desnega senca tako zelo udaril, da je bil na mestu mrtev. Da bi bili šli kmetje za Francozoma, to se jim ni zdelo varno; zakaj vedel je vsak, da se vse krdelo pomiče proti meji, da je torej bolje, če je človek čim dalje od njih. Ko so pa popuščeno Francozovo košarnico preiskali, so našli v nji v cunje zavitega kakega pol leta starega — spečega otroka. sesaš g II. Vsakovrstne nadloge in hude izkušnje človeka v življenju peste in uče, da vse mine, da vse, kar ima rad, naposled izgubi. — Vendar te izkušnje in bridke izgube, ki se v tistem hipu, ko pridejo nad človeka, kakor bi z neba padle in ga hotele potreti, zde človeku neiz-brisljive in nepozabljive, vse te izgube se sčasoma bolj ali manj izbrišejo in utope v spominu. Človek vse pozabi in le še kdaj zdajpazdaj mu pridejo na um. Toda namesto tiste teže, tiste smrtne toge, mu ostane le še mila otožna misel nanje. Tako se je tudi mlinarica počasi utolažila in nekoliko pozabila nesrečne in strašne smrti svojega moža, dasi je imela v hiši človeka, ki jo je moral večkrat spominjati tiste strahovite ure v mlinu, namreč malega otroka, ki ga je bil eden francoskih vojakov pozabivši v košar-nici popustil tisto noč v mlinu. Ker je bila dobra žena, se ji je smilila mala božja stvar in mislila je: najboljša molitev za dušni mir in pokoj umrlega ali bolj prav usmrčenega moža bo pač ta, če otroku,. 10 Golida. ki ga je sovražnik nosil s seboj, izkažem največjo dobroto, da mu bom mati in ga tudi vzgojim kot dobrega kristijana. Tako je ostalo ubogo dete neznanih staršev v mlinaričini Pon-kračevkini hiši. Podpiralo jo je v tej krščanski nameri tudi to, ker je zagotovo mislila, da je tuji vojak otroka kje ukradel — bogvedi s kakim hudobnim namenom. Dasi se je tedaj oglasilo več kmetov v okolici, ki so izrekli, da otroka vzamejo za svojega, vendar ni Ponkra-čevka nikomur hotela prepustiti tega dobrega dela. Pavlek. kakor so imenovali otroka, je torej vzrastel v Ponkračevkini hiši. Mlinarica ga je imela rada in ga ni nikjer nič ločila od svojega pravega sina Janezka, ki je bil dorastel do mladeniča. Vendar čudno je bilo, da mlinarjev sin Janez ni bil tiste misli z materjo. Nikdar ni mogel pozabiti, da je tega vsiljenega brata prinesel eden tistih dveh mož, ki sta pobila očeta. Zato ga je od prve mladosti gledal pisano in postransko ter mu nagajal, kjer je le mogel; večkrat se je celo pokazalo, da ga sovraži. Že kot fantalin je Janez jemal skrivaj otroku kruh, ki mu ga je dajala mlinarica, in pozneje, ko je prisiljeni brat obul hlače in začel tekati okoli hiše, ga je jel dostikrat tepsti, če le matere ni bilo zraven, očitaje mu, da je „očeta ubil". n Golida. Ponkračevka je sicer zapazila to in skrbelo jo je, kaj bo, če ostane sin vedno tako hudobnega srca; zato ga je vselej ostro kaznovala in sicer tem bolj, ker je videla, da je Pavlek tih, priden in ubogljiv fant. Pa ker ni mogla povsod biti in svojih otrok ne vedno imeti pred očmi, to kaznovanje ni dosti pomagalo. Ko je bil Pavlek toliko dorastel, da je mli-narjeve krave pasel v bližnjem soseskinem pašniku, se je pokazal drugi del tega čuda, namreč da so vsi mladi fantalinje, pastirji iz obližnjih vasi, »malemu Francozku" nagajali in mu veliko prizadeli. Ker je bilo znano, kako je prišel v mlin, so zvedeli fantinje od svojih staršev doma čudno pravljico o „golidi" ter so mlinskega pastirja sploh imenovali „Golidou. Ti mladi poredneži, starejši in močnejši od ubogega dečka, so ga prav dostikrat suvali po zgledu „mlinskega Janeza," rekši: „Le dajmo ga, sicer nas bo, kadar doraste, vse pobil z golido, kakor njegov oče, hudi Francoz." Zavoljo teh sirovosti se je fantič vedno ogibal svojih vrstnikov. Gonil je krave vselej tjakaj na pašo, kjer je vedel, da drugi ne pasejo, in tam je revež sam sedel, sam jokal. Ker [ni imel ljudi, da bi se bil ž njimi pogovarjal, je govoril svojim kravam in je mislil, 8 Hči mestnega sodnika. Ko so si posvetili in ogledali na tleh ležečega, ga je spoznal nekdo izmed njih in dejal: „To je hlapec našega glavarja!" Zdajci bi bili morebiti meščanje svojo jezico ohladili nad ubogim možem, tembolj ker so bili tudi kaki trije izmed njih v tepežu dobili krvava znamenja svoje hrabrosti, ali po sreči so se odprla vrata pri vrtu in sodnik Sumerek je prišel gledat, kaj pomenja krik in vik. Res, težko bi bil kdo drugi utolažil razjarjeno množico. Na njegovo besedo pa se je kmalu vse mirno razšlo, in meščanje so na poti v posteljo ugibovali po dva in dva, kaj bi bili Auersper-govi ljudje pač radi pri mestnem sodniku. Sodnik je dal ranjenega hlapca in enega meščana, ki mu je kri tako tekla, da ni mogel sam domov, nesti v svojo hišo. Simon pa se mu je nepovabljen pridružil in oba sta šla v zgornjo sobo, kjer sta našla Heleno popolnoma opravljeno. Ko sta stopila v izbo, je deklica naglo vstala in nekako bledega lica vprašala, kaj se je zgodilo. Vest očetova in Simonova je, kakor bi se bilo lehko uvidelo, ni mogla do-dobrega utolažiti. Šele ko je iz razgovora slišala, da tega, ki je ranjen, oče in gospod Grniščak ne poznata, se je vidoma malo oddeh-nila in je rada slušala očeta, ki ji je velel, naj gre spat. Zdaj šele, ko sta bila sama, se je primeknil Simon sodniku bližje in dejal: 59 Hči mestnega sodnika. „Kaj meniš, da so bili res tatje?" „Jaz ne morem soditi. Hiša je bila zaprta in nikogar nisem čutil. Vendar upam, da se bo jutri vse zvedelo. Vsekako se pa oglasim k Auerspergu in on naj svoje ljudi tolikanj vzame v strah, da ne bodo meščanov tako čudno nadlegovali kakor nocoj," odgovori sodnik. „Jaz pa trdim, da ta mož nima nič drugega pri tem, kakor da je posodil svoje ljudi za spremljevavce in varihe malopridnežu, tistemu Lahu Cirianiju." Rdečica je oblila sodnika. Nekaj časa je tiho zrl v tla, potem pa vprašal: „Ali se ne motiš? Ali si ga videl!" „Tukaj imaš pričo" — je dejal Simon in kazal rano na komolcu. — „Zazdaj mi je ušel, pa že še prideva vkup. A lehko noč, moram si to reč obvezati." Rekši vstane Simon. „Stoj še malo!" — pravi sodnik. — „Kaj meniš, da moja hči o tej reči kaj več ve, kakor je prav za njo in za moje poštenje?" „Menim, da ne. Pa to boš ti najlaglje sam uvidel. Tudi sem uverjen, da ljudje reči ne bodo zvedeli, kakor je. Vse misli, da so te hoteli okrasti ali kaj takega." Potem sta se moža ločila. Simon Grniščak je šel proti domu in se je sam pri sebi rotil, da še pride zanj čas maščevanja. Sumerek pa je se dolgo sedel pri luči. 60 IV. „No, kako srečo ste imeli snoči ? Ali ste jo videli, svojo golobico, in kako ste ji govorili na srce?" Tako je vprašal Auerspergovec drugo jutro, pri zajtrku sede, svojega prijatelja in gosta, ki je ravno stopil v sobo. „Slabo srečo sem imel" — odgovori oni ter sede njemu nasproti. — „Za Boga in svetega Marka," to je prva ženska, pri kateri mi vedno izpodletuje. Če mi kakov starec ne pride navzkriž, že me čaka druga nesreča. Ali da naravnost povem, prav to, da se mi vse upira, me vzpodbuja, da ne odjenjam, dokler ne dosežem svojega namena." „Kaj pa je bilo snoči? Ali niste govorili ž njo?" „Govoril; komaj sem jo bil sklical do okna, zaslisim hrup koncem vrta, kjer sem bil pustil svoje spremljevavce. Nekaj teh mestnih mačkov nas je bilo zasledilo, in povem vam, da je bila reč resnejša, kakor sem si mislil, da bi utegnila biti. Res, jaz nisem verjel, da bi imeli ti ljudje toliko srca, da bi se nas lotili. Pet pravih mož sem imel, pa sem se moral vendar odtegniti." 61 Hči mestnega sodnika. „Kdo je bil z vami?" „Da, tukaj pa ne vem, kako bi vam odgovoril. Bojim se vas. Pet vaših mož sem bil vzel s seboj. Vprašati vas snoči že nisem mogel in mislil sem si, da bi mi gotovo tega ne odrekli, sosebno ker vas poznam, da po svoji navadni dobroti vsakemu poštenjaku radi pomorete." „To ni nič, saj ste menda vse prignali nazaj." »Želel bi, da bi vam mogel pritrditi, ali škoda, da ni tako. Meščanov se je bilo steplo toliko, da smo bili v zadregi, in eden izmed vaših, ne vem, kako mu že pravite, je ostal na mestu, bojim se, da mrtev!" Od jeze je potem Juri s Turjaka zardel, visoko svojo postavo sklonil s stola in molče koračil dvakrat po sobi gor in dol. „Mrtev! — Eden mojih ljudi? Jaz, deželni glavar, bi dal meščanom, tem cunjarjem, svoje hlapce pobijati? — Povedite mi, zakaj so vas prijeli; ali ste vi začeli?" „Za tatove so nas imeli, kakor se mi zdi. Tudi menim, da ne ve razen deklice živa duša v mestu, po kakem potu sem pravzaprav hodil." „Že dobro! Dasi nisem hotel prezgodaj drezati v osir, mi prihaja vendar dobro, kakor je prišlo. Lep izgovor imam zdaj in lehko mi bo, stopiti mestu malo na rep. 62 Hči mestnega sodnika. Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni sodnik Sumerek oglasil s prošnjo, da bi smel govoriti z glavarjem. »Pripelji ga gor!" Ko služabnik odide, pravi Turjačan svojemu tovarišu: »Glejte, kakor nalašč in ravno v pravem trenotku mi pride." »Veste kaj, midva imava oba opravek s tem sodnikom, vendar moj je jako različen od vašega. Zato mislim, da bo bolje, če jaz odstopim in se vidva v tej reči pomenita sama," reče Ciriani. »Kakor vas je volja. Lehko se tu v stransko sobo odmaknete in slišali boste, kaj in kako mi bo človek tožil vaše in moje grehe." Ko je bil potem deželni glavar sam, je sedel zopet na stol, popil polno kupo vina in jezno nagrbančil čelo. Nekaj hipov, in sodnik je stopil v sobo. Bil je v svoji dolgi sodniški obleki, katera je jako pristojala resnobnemu vedenju, ki je pričalo, da si je mož dobro v svesti svojega častitljivega poklica in poštenega značaja. Bodisi, da se je Auersperg zdajci domislil, kako nevarnega in modrega nasprotnika svoje in svoje hiše prevzetnosti ima pred seboj, ali ga je pa vodilo neko naravno čuvstvo, katero nehote vzbuja spoštovanje do mogočnejšega duha, naj bo to ali ono — vstal je veliko prijazneje, kakor si je morebiti domišljal, in 63 Hci mestnega sodnika. šel do srede sobe sodniku nasproti. Na vprašanje, česa bi tu želel, pravi sodnik: „Najprej, milostivi gospod, naj povem, da sem tukaj kakor pooblaščenec, ki ne prosi in ne govori zase, ampak za naše staro in častito mesto." „To si lehko mislim. Dalje! Povedite, kaj prosi mesto od mene? Sicer je imelo navado od Auerspergov terjati in tožiti jih okoli vladarja." Sumerek je pač čutil, kam to meri. Ker je v prejšnji pravdi z Auerspergi sosebno on delal za mesto, ga je nekoliko bodlo, da bi tudi tako naravnost dal, kakor je dobil, pa premislil si je in dejal samo: „Gospod glavar! Mi meščanje za pravico vselej najprej prosimo, zato tudi danes. Mislimo pa po svoji naravni pameti, da pravico tudi terjati ima vsak dovoljenje od Boga, ki je enako pravičen za vse." Deželni glavar se nato glasno zasmeje. „Kakor šele zdaj vidim, je skazilo ljubljansko mestno ljudstvo iz vas meniha, zakaj če se zelo ne motim, ste mi prišli delat pridigo. Pa da boste videli, da je bil moj učitelj sv. vere ravnotako moder, če ne bolj, kakor vaš, naj vam povem, da nimamo vsi ljudje enakih misli o pravici. Zdi se mi, da je Bog sam nekatere ljudi višje postavil kakor nekatere, da je v četrti zapovedi zapovedal pokorščino, (ka- 64 Hči mestnega sodnika. tere bomo Ljubljančane šele naučili), da ni nikjer dovolil, da bi se nizko ljudstvo povzdigovalo, in še marsikaj, kar vam potlej povem, kadar boste to dobro premislili. Zdaj pa pove-dite, kaj bi vendar radi?" Sumerek je težko zakrival nevoljo. Moško je uprl oči v glavarjev obraz, kakor bi se mu nevredno zdelo odgovarjati na zasmehovalne besede, in dejal je mirno: „Gospod, vas je naš milostni višji gospodar vojvoda postavil za va-riha in svojega namestnika v deželi in sosebno v njenem stolnem mestu. Včerajšnjo noč pa je nekaj vaših ljudi nepokoj delalo po mestu, eden izmed njih je celo plezal črez zid v zaprto, mirno meščansko hišo. Tudi so se naši straži z orožjem v roki ustavljali, in tako bi bilo kmalu prišlo do pobojev. Mi meščanje se nadejamo, da se vse to ni zgodilo z vašo voljo in vednostjo; in da ne nastane med ljudmi kaka druga vera, vas prosimo, da tiste ljudi kaznujete in v bodoče skrbeti blagovolite, da se več ne kali nočni mir." „Hm, to je vse?" pravi Auersperg. — „Le idite in potolažite uboge strahopetce po mestu. Jaz sem bolj skrben zanje in za vas, kakor si domišljate. Vso to reč sem že preiskal, pa moram vam povedati, da je vsa drugačna, nego ste jo razložili vi. Vsa krivda pade na vas in vaše meščane. Jaz namreč ne vem, zakaj bi vaši 65 5 Hči mestnega sodnika. stražniki mojih stražnikov ne puščali pri miru?" „Ne zamerite mi, da se predrznem ugovarjati: prvič ima mesto pravico postavljati stražo in nihče drugi. To je eden naših privilegijev, ki nam ga je vojvoda slovesno potrditi blagovolil, drugič pa si drznem pristaviti, da, če ljudje lazijo črez plotove, morajo prej veljati za tatove kakor za stražnike." „Tudi tukaj vas niso prav podučili, ljubi moj gospod sodnik! Kaj morem jaz zato, če eden mladih in živih mladeničev leze k svoji ljubici?" Sodnik je prebledel. Vedel je, kam to meri, a odgovoriti ni mogel. Ali je imela njegova hči kaj pri tem? Kako ve Auersperg to? „K ljubici svoji", saj tako je dejal. Ko bi bila za mesto in za njegovo življenje nevarnost, Janez Su-merek bi bil stal mož, meščan krepak in neustrašen. Ko mu je pa prišla le misel o majhni verjetnosti, da njegovo dete, njegova ljubezen ne bi bila take čednosti, kakor si je mislil — tu se je stresel in pozabil. To je menda zapazil tudi Auersperg, zakaj posmeljivo je rekel: „Ne zamerite, sodnik! Ni mi v glavo padlo, da se menim o vaši hčeri. Lepa deklica zares in skoraj vredna, da se plemič ozre po nji." 66 Hči mestnega sodnika. „Gospod glavar" — pravi sodnik jezno — „to so besede, na katere vam jaz ne odgovarjam. Nisem prišel, da bi se mi moje poštenje -------" „Že vem, že vem, kaj imate na jeziku, pa pustiva to reč in zmeniva se dalje. Vi mi niste vsega povedali. Eden mojih ljudi je bil snoči ubit. To boste pač lehko uvideli, da jaz izgubim svojo veljavo in svojo čast, če dovolim, da meščanje moje hlapce brez kazni pobijajo. Zato jaz terjam od vas, da mi v štiriindvajsetih urah zveste in daste tistega meščana, ki je ubil mojega hlapca." „Hlapec vaš" — odgovori sodnik — „ni ubit, dasi je ranjen tako, da ne vem, ali bo živel. Pri meni je, in kar mu more storiti ljubezen bližnjega, uživa v moji hiši. Kadar vas je volja, pošljite ponj. Sicer pa vam moram naravnost reči, da ne vem, kdo ga je ranil, in tudi, ko bi ga vedel, ga mesto ne izda, ker ranjenec je bil med nepokojniki in se ni hotel vdati na lepo besedo." „ Če ga v štiriindvajsetih urah ne izdaste, kdor ga je ranil, potem bom jaz sam kaznoval." „Jaz prevzamem vso pregreho tistega na svojo vest, ki se mu je postavil po robu in ga ranil." „ Dobro. Torej bom kaznoval vas. Pomislite!" G7 r.* Hči mestnega sodnika. Rekši mu migne, naj odide. Sodnik se malo pokloni in odhajaje reče: „Ne bojim se. Kadar boste prst položili na ljubljanskega sodnika, boste uvideli, kaj je pravica. Število meščanov ni ravno majhno in vsi ti bodo vedeli, da imajo še enega višjega gospodarja, kakor je deželni glavar, tudi kadar Janez Sumerek ne bo že več živel in vi ne." Zdaj je bilo na Auerspergu, da je izpre-vrgel barvo. Razkačen se je z eno roko doteknil zlatega ročnika na bodalu, z drugo kažoč na vrata vpil: „Pes, tam so duri!" Ko je sodnik zapustil stan glavarjev, je šel naravnost domov, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajših meščanov, na katere se je najbolj zanašal. Med poslednjimi je bil tudi naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel, da, dokler bo on živel, ne bodo vsi plemiči ne lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so se možje sveto zavezali, svoje stare privilegije proti vsakemu braniti do krvi, tistega, ki je ranil vojaka, ne izdati in ko bi se reči motale nadalje, milostnega vladarja poklicati na razsodbo in pomoč. Juri Auersperg pa je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina splahnil jezo, se malo izklel in smeje se klical svojega tovariša iz stranske sobe. I iS Hči mestnega sodnika. „Kaj pravite, Ciriani, ali ni bila izpoved med menoj in tem sodnikom prav zanimiva? Saj ste vendar vse slišali?" ^Nekoliko, pa iz tega sem presodil, da ste od kraja prav po glavarjevo govorili, proti koncu pa ne po vaši navadni modrosti. Saj veste, da na svetu moramo biti vsi kolikortoliko hinavci. Svojih pravih misli ne smemo vsakemu praviti. Poslednji naslov, ki ste mu ga nateknili, vem, da je moža hudo razkačil, in to mi boste potrdili, da je eden najnevarnejših vaših sovražnikov." „Kaj! Ko bi bil še trikrat nevarnejši, hočem ga ponižati, da bodo on in vsi ljudje enake vrste vedeli, kaj se pravi pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena." „Ne zamerite mi" — pravi nato Lah — „če sem prav slišal, vam je žugal, da se pri vojvodi pritoži in gotovo veste bolje od mene, da ta Ernest meščanstvo in beraštvo bolj podpira, kakor može tistega rodu, iz katerega je sam." „Vem, in ko bi jaz to babo, Ernesta, dosegel, hotel bi ga podučiti z nožem, česar ne ve. Pa tudi vem, da imam zdaj ravno po njem toliko oblast, da tega sodnika spravim v kraj, preden bo utegnil drugam poročati, kaj delam." „Kaj, zapreti?" vpraša Ciriani in oči se mu zasvetijo, zakaj nekaj mu je prišlo na misel, 69 Hči mestnega sodnika. ki je ravno njegovim nameram bilo več kakor prikladno. „Kaj je, če ga zaprem! Vzrok se dobi prav dober." „In potlej je njegova hči------------" „To vam mar, meni nič." In še dobro dolgo sta se potem ta dva plemenita moža posvetovala, kaj in kako. Rakovi so bili ti črteži in kako so se jima iztekli, naj častiti bravec povzame iz naslednjega. 70 v. Drugi dan so se zbrali vsi svetovavci v mestni hiši, ki je tačas stala na Starem trgu, in so ukrenili, kadar se zgodi še kaj enakega, da se neutegoma pošlje nekaj meščanov do vojvode. Zazdaj pa so zopet bili vsi te misli, ne za dlako se vdati krivičnim terjatvam glavarjevim, stare mestne privilegije tudi z orožjem braniti in zvesto varovati čast mestnega sodnika. Nekaj dni je preteklo potem. Glavar svojega žuganja ni bil izpolnil, dasi tudi mu mesto ni hotelo izdati moža, ki je bil v boju na ulicah potolkel njegovega hlapca; vse bi se bilo celo pozabilo, ko se ne bi bila tretji dan po mestu razširila novica, da je ponoči število glavarjevih vojnih hlapcev precej narastio. Govorili so, da je vse, kar jih je imel na svojem gradu, poklical k sebi v mesto in da so mu jih nekaj posodili tudi prijatelji plemiči, med njimi zlasti Apfaltrerni. Ni čuda torej, da so meščanje malo utihnili, se natihem shajali in glave stikaje šepetali in ugibali, kaj se bo napravilo iz tega. Kakor bi hotel meščanom nagajati, je pošiljal 71 Hči mestnega sodnika. glavar majhna krdela svojih vojakov po ulicah, kakor za stražo. Mestni čuvaji so se po Sume-rekovem povelju le-tem ogibali, in tako je bil več časa pokoj. Vendar je Sumerek vedel, da vse to nekaj pomenja in da glavar nekaj namerava. Ni mu bilo neznano, da sosebno njega črti in da bo on morebiti prvi občutil njegovo nevoljo. Zatorej je večkrat pomišljal, ali ne bi bilo morebiti za mesto in zanj bolje, ko bi se odpovedal svoji časti in službi. Ni se bal tolikanj zase, da, ko bi bil sam na svetu, mu ni bilo za življenje veliko, ali imel je skrbeti za blaginjo vsega mesta in mislil je, da bi v teh okoliščinah morebiti boljši bil mož, kateremu bi bil Auersperg prijaznejši, imel je — hčer, in kadar je staremu možu prišlo na misel, v kaki nevarnosti bo njegov otrok, si je želel, da ne bi imel sodniške butare, ampak da bi bil nepoznan rokodelec. Helena je sedela v svoji sobi sama. Deklica ni vedela, v kaki skrbi so njen oče in meščanje. Imela je druge misli. Pač je nekaj slišala o nočnem ravsu, a da je ona prvotni vzrok tega, o tem se ji še sanjalo ni. Da je bil zraven tudi on, mladi tujec, kateri je bil v očeh nedolžne prve ljubezni zanjo vzor moštva in kreposti, to jo je odkraja nekaj skrbelo. Ko pa je zagotovo zvedela, da se mu ni nič zalega 72 Hči mestnega sodnika. primerilo, so jo obhajala sladkejša čuvstva upanja bodočega življenja. Saj je bil mlad in lep, govoril je, kakor je mogel po njeni mislih govoriti samo mož blago-čutečega srca, bil je celo — plemič in vendar je ljubil njo, skromno mestno deklico! Kako nizko si stal ti, vrli Simon Grniščak, ko je devica v svojih sanjarijah primerjala njegove prednosti s tvojimi napakami, njegovo prijetno gibčnost s tvojo nerodnostjo, njegovo lepoto in lepo govorjenje s tvojo vsakdanjostjo. Da, Bogu bi bil ti potožil, zakaj človek človeka sodi le po vnanjem, zakaj mu ni mogoče s površja seči do notranjosti. Bilo je že dobro pozno popoldne. Večkrat se je Helena ozrla skozi okno, da bi videla, kdaj pojde oče iz hiše. Vselej je z neko ne-strpljivostjo zopet sedla, kako delo v roke vzela in zopet odložila. Naposled je vzela iz nedrija list, na katerem je bilo nekaj malega besedi zapisanih s podpisom: Ciriani. Brala je in zopet brala, poljubovala mrtve črke in oči so ji sijale od veselja. „Grem," — je šepetala — „grem, četudi oče zvedo. Videti ga moram in hočem. Ena beseda njegova, zagotovilo, da me ima rad, in zopet bom hitela domov. In če zvedo oče? Naj! Na kolenih jih bom za zamero prosila, in če jim povem, kako ga ljubim, ne morejo me zametati, morajo mi odpustiti." 78 Hči mestnega sodnika. V tem hipu zasliši, da se odspodaj odpirajo vrata. Naglo skoči k oknu. Sodnik, Grniščak in še trije meščani so šli vunkaj. Od veselja je deklica poskočila. Brž pokliče svojo strežajko in ji veli, naj ji pomaga, da se obleče, ker pojde za trenotek vunkaj na izprehod. Mrak se je bil ravno storil, ko sta šli dve ženski skozi vrtna vrata. Obe sta bili tako oblečeni in s tako gostimi naličji zagrnjeni, da ni mogel nihče poznati hčere mestnega sodnika in njene služabnice. Na poldanski strani ljubljanskega mesta je tačas stalo nekaj drevja ne daleč od ceste, ki drži na dolenjsko stran. Tam je oborožen možak v zasenčju za uzdi držal dva konja. Prvi je imel široko sedlo in podgrinjalo, na katerem je bil uvezen grb Auerspergov. Nedaleč od konj je na deblu slonel mlad mož v žamet oblečen, z velikim, črnim plaščem ogrnjen. Levico je naslanjal na dolg meč, z desnico pa je glavo podpiral in premišljal. Kakor da bi se hotel iznebiti vseh dvomov in premiselkov, otrese z glavo in pogleda po poti. Tamkaj vidi prihajati visokega moža. „Pozno si prišel," pravi mož pri deblu, ki ni bil nihče drugi kakor Italijan. — „Pa ko ne bi bil, bilo bi tudi dobro, zakaj danes je ne bo mačice. Boječe dete to, ne bom ničesar opravil." 74 Hči mestnega sodnika. „Zdaj-le v mraku pride. Če res tako nori in gori za vas, dal bi si trideset palic nametati, če je ne bo. Pa če se nisem motil, ste bili prav v premiselkih, preden ste me videli?" „Kaj meniš, da je vsak brez vesti, kakor ti? Res sem premišljal, ali bi izvršil namen, ali ga ne bi. Kako bora dekle potem zagovoril? In če njen oče reč zve, morebiti bi še tvoj gospodar Auersperg sitnosti imel." „1, dvajset let že imam njegove hlapce pod seboj, torej ga poznam, da ve, kaj privoli in kaj dela. Zato pravim prvič in tudi pokrivem prisežem na to, da vi babje nature nič ne poznate, če pravite, da se bojite deklice pregovoriti in potolažiti. Jaz vas bom podučil. Vdrugič pa rečem, da Auersperg od njenega očeta ne bo imel nobene sitnosti, zakaj — na uho in skrivaj vam povem — nocoj ga bo dejal v kraj, pod ključ, Ha, ha! Kaj ni to kakor nalašč za vas? Tako je govoriti, da moj gospod ni neumen. On je pisal do vojvode, da so Ljubljančani razkačeni nanj in so mu ubili enega hlapca. In takoj, danes zjutraj, je dobil odpis, da sme tistega meščana kaznovati, ki je to storil. Mestni sodnik je pa vzel to reč nase in zato bo zaprt in bo kruha stradal in svojo hudobno kri hladil. Ko bi vi ne bili takov gospodek, ki, dasi tuje matere sin, vendar še rad poštenim ljudem prav po kranjsko privošči pijače — jaz bi bil 75 Hči mestnega sodnika. danes na večer za vse križe in težave zraven in bi videl, kako bodo mestnega sodnika v malho deli. Pa si zopet tako domišljam v svoji stari glavi, morebiti bo tudi pogleda in pripovedovanja vredno, kako boste vi njegovo hčer v malho vteknili." „Molči, gre!" pravi Ciriani in ustavi zgovornega tovariša. „Odpravi mi služabnico, toliko, da jo denem na konja." Rekši gre deklici nasproti. Od veselja se je deklica tresla, ko jo je prijel za roko. „Kam me pelješ? Jaz ne grem dalje, mudi se mi domov, dragi! Moj oče se ne mude dolgo in za Boga ne bi hotela-------" „Samo tja do drevja idi z menoj, rožica moja, srce moje! Očeta se pa ne boj, ničesar ti ne bo storil. Saj te vendar jaz ljubim neizrečeno bolj, kakor te more tvoj oče, ki je celo preoster." „Ne, nikar ne govori tega!" je dejala deklica. — „Ti mojega očeta ne poznaš, on je dober, najboljši oče." „Ali ga imaš rajša kakor mene?" „Tebe in njega!" pravi Helena in zardi. — „Tebe rajša." Med tem pogovorom sta bila prišla do drevja. Deset korakov stran sta stala konja. Helenino strežajko je bil Cirianijev tovariš zadržal, dopoveduje ji nekaj, kar ji je bilo pogodi. T 6 Hči mestnega sodnika. »Tudi jaz te imam rajši kakor deset očetov, srček moj! In če je to res, kar praviš, ali ne bi bila za vedno rajša pri meni, kakor pri očetu?" Deklica obledi, hoče roko izpuliti iz mla-deničeve in pravi: „Ne brez očetovega dovoljenja." „Tega ne bo potreba. Z menoj, lepota moja! Pojahajva kam, kjer bova sama." Res je zdaj Helena ugledala, da je strežaj konja bližje pripeljal. Od strmenja in straha ni mogla izpregovoriti. Pogledala je njega, na katerega je toliko zaupala, kakor bi ga hotela vprašati, ali ni vse šala. Toda pri tem pogledu se ji je videl mladenič ves drugi in ko je roko iztegnil, da bi jo prijel, ga je sunila stran in zavpila: „Stran, malopridnež! Na pomaganje!" Služabnica je nedaleč stala s tovarišem La-hovim. Na krik svoje gospice je hotela teči na pomoč, a njen novi prijatelj jo je tako trdo držal za roko, da je videla, kako je oni mož v črnem plašču gospodično odnesel in na konja posadil in ji ni mogla pomagati, da, celo vpiti ne, ker ji je velikan tiščal usta. Šele ko je konj z jezdecem in njegovim lepim bremenom oddirjal, izpusti stari vojak služabnico, gre k drugemu konju, zajaha in izgine v mraku. Jokaje si je služabnica pulila lase, ob čelo bila s pestmi, in vpila: „0 Jes-Marija, kaj bo, 77 Hči mestnega sodnika. kaj bo, kaj bo!" Pa vse to ni nič pomagalo, gospice ni bilo, hudobni ljudje so jo odvedli. Naposled se domisli, da je to treba naglo naznaniti sodniku. On je moder, imeniten mož, otel jo bo, mislila si je in dirjala, kar je mogla v mesto nazaj. Revica ni vedela, da je sodnika, modrega in imenitnega moža, v tem zadela enaka nesreča kakor hčer. sssas 78 VI. „Kako je govoriti? Ali ne tako, da je deklica lepa, kakor sama naslikana mati božja v šenklavški cerkvi na strani ? Tako je govoriti! Kaj misliš ti, Podplatnik? Zini nam eno, pa še ti, Kol-ček, eno, da bosta dve modri besedi. In potlej vaju bom zaznamenoval, dobro bom vaju pohvalil." Tako je dejal stražnik Boječ, naslonjen na sulico, ko je kaka dva tedna po opisanih dogodkih nekega večera zbrano imel vse svoje kraljestvo od Podplatnika do Sušnje. „Aha," je rekel oče Podplatnik skozi nos. „ Slabo si se mi odrezal. Piruh, domisli me, da ga bom slabo zaznamoval. Hči mestnega sodnika se mora bolje pohvaliti. Kaj ni tako govoriti? Je-li, Piruh, da. Domisli me, da ga bom slabo zaznamenoval, pravim." „Bom," odgovori Piruh. „Bom — kaj je ta beseda — bom, bom. Človek ima jezik, da več govori, kakor samo bom, bom. Se tebe bom zaznamenoval, in te bom! Koliko je to besedi — bom. Samo ena je, kaj ne, Sušnja?" Rekši upre stražni glavar Boječ svoje male oči v Sušnjo. 79 Hči mestnega sodnika. „Samo ena beseda je, in še ena majhna," odgovori ta. „No, prav si govoril. Ena, in še povrhu majhna; to je res, to je dobro povedano, prav dobro. Ti si beseden. Tebe imam rad, prav po božjih in cerkvenih zapovedih te imam rad. Ti boš hodil z menoj. Midva sama bova govorila. Kaj ni res, Kolček?" „Res je, Boječ," odgovori Kolček. „Dobro si rekel, Kolček! Primojduha, dobro! Mi smo mi, in smo, kar smo, kaj ni res?" „Res. Naj bo sodnik zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče, mi smo mi." „Dvanajststo zaznamenovanih! Dobro in res je to. Kaj praviš ti, Kolček, ki si ubrisane glave, kje je je hči mestnega sodnika? Kaj praviš? Lepa je bila, to pa to, lepa, kaj ni bila? Se jaz sem jo rad pogledal, ki sem v letih — ne rečem, da bi bil star, tega ne rečem — a lepa je, govori ti, kakor češ. Kaj praviš, kje je?" »Pes jo vedi! Kaj mi mar, in tebi nič mar, in nam vsem nič," pravi Kolček. „To pa jaz vem" — pravi Podplatnik. „Podplatnik ve; ali si slišal, Sušnja, Podplatnik ve! Govori in povedi, kako veš. Jaz bi bil stavil, da je pol tvoje glave prazne, pol s slamo natlačene in pol vrag te poznaj kakove, potlej šele pol pametne. In ti bi bil tudi stavil, Sušnja, in ti, Kolček, mi vsi trije. Kako veš? 80 ■ Hči mestnega sodnika. Glejte si, Podplatnik bo še več vedel, kakor jaz, Boječ, ki sem mu po višji gosposki za glavo postavljen. Kako veš?" Čuvaj Podplatnik je malo zaničljivo pogledal Bojca in kompanijo ter začel praviti: „Kaj ne veste, da tisti ljudje, ki na pismo bero, več vedo, kakor mi." „Kajpak da vemo, kajpak!" mu seže Boječ v besedo. „No" — pravi Podplatnik — „naš glavar ima nekega meniha. Ta zna brati in je tudi druge naučil; tudi tistega Laha, tistega mladega. Ta je pa nekje bukve dobil, tam notri iz Benetk je dobil bukve, v katerih se tako zapisano bere, da človek lehko samega vraga pokliče; in ta vrag pomaga človeku, da vse stori, kar če." „Kako se pokliče ta vrag?" vpraša Boječ. „Tega niso povedali. Pravijo pa, da je Lah, ki je pri glavarju, nekemu ribiču v Krakovem ukradel črnega mačka, ki je imel belo liso na repu. Tega mačka je nesel za rep ob Ljubljanici enajsto uro ponoči. Tam ga je privezal za vrbov grm in drl in mu živo srce vzel iz drobovja. To srce je z neko maščavo mazal in ga potlej dal hčeri mestnega sodnika. Zato je pa morala ž njim, kamor je hotel." „Dobro povedano to, kaj ni res?" vpraša Boječ. „Ali prav po postavi," mu odgovori eden. 81 <> Hči mestnega sodnika. „Kako si pa ti vse to pozvedel?" vpraša Podplatnika. „Kako sem zvedel? Jaz nisem ničesar zvedel. Moja babnica ima tako napeljano, da ona vse zve. Moji babnici je pravila neka soseda in ta je vso resnico slišala iz ust tiste ženske, ki je služila pri sodnikovi hčeri." „Tako je že vse istina, babe vedo, te imajo dobre nosove. Pa kaj meniš ti, Podplatnik, in mi vsi, kaj menimo, ali je res dezelski glavar zaprl sodnika našega, ali je to prazen glas med nami, kakor se pravi, kaj menimo? In če menimo, da ga je res, vprašam jaz in mi vsi vprašamo, ali nam to škodi, ali nam ne škodi? In če nas nima kdo soditi, ako vso noč ne ču-jemo, menim, da nam ne škodi, torej nam ne škodi. Kaj ni res taka postava?" In nihče ne bi bil Bojcu ugovarjal, ko se ne bi bil Kolček nanagloma domislil, da mu je v velikih silah in nadlogah ravno mestni sodnik naklonil to krušno službo; zato je imel v tem hipu toliko moške vesti, da je dejal: „Veste kaj, to ni tako, kakor si rekel ti, Boječ. Gospod Sumerek je bil pošten mož, na to se jaz trikrat priverim. Dokler je bil on, se ni nikomur v mestu drezalo v oči, da bi on ne bil stopil na noge. Zdaj pa, kar je on izginil, naj bo že zaprt ali naj je po svetu 5el kakor ubežen Tomaž, ta čas je že dosti ljubljanskih meščanov pobitih 82 Hči mestnega sodnika. po glavarjevih ljudeh. In Bog vedi, 5e še nas katerega ne čaka kaj enakega. Zato jaz trdim, da nam škodi, ker mestnega sodnika ni." In Boječ, najmodrejši med njimi, je hitro preudaril: če mestni sodnik pride na sodišče nazaj, bi utegnil zvedeti, da sem jaz tako in tako mislil o njem. Zato je Boječ s svojo suho sivo glavo pokimal, s sulico ob tla trčil in rekel : »Kar Kolčka poznam, zmerom ga imam za dobro zaznamenovanega in za pametnega. Resnico je zinil in kdor pravi, da je ni, temu jaz butico ubijem, jaz sam." Vem, da bi bili ti hrabri možje še več zanimivega ugenili ta večer, da ne bi bili ravno zdaj zagledali trope Auerspergovih čuvajev, ki so od tistega poprej omenjenega večera kakor nalašč in mestu kljubuje vsako noč hodili okrog. Boječ in tovariši, miroljubni, neškodljivi mo-žički, so se bali kakega prepira z oholimi vojaki, zato so se brž poskrili vsaksebi, kakor piščeta v prosenico pred kraguljem. Mežavo je gledal mesec skozi gosto meglo na Ljubljano, kakor bi mu bilo malo mar za te izvirne razgovore. Pač ni čuda. Zakaj če je tudi nam dovoljeno, kar je tema poetov in pravljičarjev pred nami že storila, da se tej svetilnici natvezuje vid in sluh, videl in slišal je to kakor vsako noč po daljnjem svetu marsikaj, kar ga je morebiti bolj zanimalo. Če se 83 6* Hči mostnega sodnika. torej ravno tiste noči ž njim vre.d ozremo še drugam, najdemo nov prizor, novo črto v našo, škoda da le površno sliko. Na južni strani Ljubljane, kjer zdaj od vlade cesarja Franca semkaj leži rodovitna ravan, se je vleklo včasih močvirje, gnezdo povodnih in močeradnih živali in izhlapišče nezdravja in puščobe. Ob vzhodni strani je držala pot proti Ljubljani. Pozno ponoči je po tej poti z brzim korakom tekla človeška podoba. Po lehki in gosti stopinji bi bil gledavec spoznal, da je ženska, ko bi že tudi ne bil razločil vsega telesa, ki je bilo zavito v dolgo črno haljo, v vojaški plašč, ki je bil kakor za obrambo proti mrzli mokreči megli tesno potegnjen črez glavo. Kakor bi se hotela oddehnfti, je pozna popotnica postala, se skrbno ozrla po bičju in ločju, rastočem po močvirju, in naposled za seboj nazaj. Pri tej priliki je njena roka nekoliko popustila odelo, in videl se je mlad, bled obraz posebne dekliške lepote. ,,Turjak se ne vidi več! O Bog in sveta Mati božja, pomagajta mi!" Rekši se deklica zopet spusti v lehak tek. Pa pot je bila opolzla, semtertja celo blatna. Zato ji je stopinja večkrat zastala in čim dalje je bila, tem bolj je jela pešati. Videlo se je, da nežna nožica ni bila vajena dolge poti. Tudi se je pri najmanjšem 84 Hči mestnega sodnika. šumu plaho ozrla in lice ji je vselej še bolj zabledelo. Ze precej poti je bila naredila. Megla se je vedno bolj zgoščevala, tako da je komaj za dva koraka videla pred seboj. Tudi vešče, ki so nad močvirjem Čudovito plešoč deklico spremljale s svojo čarobno svetlobo in katerih poprej z neko grozo še gledati ni mogla, so izginile v gosti megli. Naposled ni mogla storiti ne koraka več. Sede na jarek in vzdihne molitvico do Marije device, da bi le še eno uro mogla hoditi, da bi prišla do kakega stanovanja. In kakor bi se čutila nekako okrepčano, se skloni zopet pokonci in tiplje z nogami dalje. Komaj dvajsetkrat je stopila in že se ji je zdelo, da hodi dve uri. Mrzel pot ji oblije hrbet in hotela je leči na tla in čakati dobre ali zle usode. V tem hipu zagleda brlečo luč iz megle. Videlo se je, da je prav blizu. Stala je vedno na enem mestu. Morala je tu stati kaka hiša, in upanje, da so tukaj dobri ljudje, ki jo bodo sprejeli in morebiti še — preganjavcev oteli, ji je dalo znova moči, da je rinila naprej. Kmalu je bilo razločiti obrisje male samotne koče, ki ni stala daleč od poti. Okence na sprednji strani je bilo tako visoko, da ni mogla videti, kdo je v hišici, dasi je slišala neki ravs. Vzpela se je kvišku in po- &, Hči mestnega sodnika. trkala. Toda šele, ko se je lastnik prepričal, da je zunaj Ženski proseč glas, je prišel na duri in odrinil zapah. V borno izbico stopivša je deklica videla razen mladega, visoko in močno vzrastlega človeka, ki ji je odprl, samo še staro ženico, ki je brez vsega dela sedela na nizki, polpodrti postelji. „Prosim vaju v imenu križanega Boga, imejte me črez noč. Jaz sem uboga preganjana ženska brez variha in brez pomoči," je prosila deklica. Stara žena in sin njen sta čudoma gledala nenavadno beračico, ki je imela, kakor je bilo videti, zlate zapestnike in dragoceno obleko pod starim moškim plaščem. „Andrejko!" — je dejala črez nekaj časa starka svojemu sinu — „poprašaj to lepo gospodično, ali ni s kakega gradu in ako hoče, da jo spremiš domov." Andrejko, atletski sin stare žene, pa je strme in z odprtimi usti debelo gledal lepo deklico. Kaj takega svoj živ dan ni še videl in zdelo se mu je, kakor bi se mu sanjalo. „Črez noč bi rada bila pri nas, mati!" reče sin. „SIeva! Kje bo pa spala, spremi jo domov, strah je je. Mene je bilo tudi strah, ko je bil tvoj oče še tako mlad, kakor si ti zdaj. Kje bo 86 Hči mestuega sodnika. spala pri nas? Gospoda ima mehke postelje. Midva nimava nič takega. Na klopi ali na slami je pretrdo." Pa dekličina lepota in njene prošnje so mladega gospodarja tako omečile, da je materi prigovarjal in na vso mogočnost ugibal, kako bi se potnici postreglo, da bo dobro. Ali ko je deklica na njiju vprašanje povrhu razložila, da ni iz nobenega gradu v okolici doma, ampak iz mesta, da je bila ujetnica hudobnih ljudi na Turjaku, je to starko zopet tako prestrašilo, da je še bolj odvijala, rekši: „Gospodje iz Turjaka so hudi gospodje. Če zvedo, da sva midva vam pomagala uiti jim, nama hišo požgo, kravo iz hleva izvlečejo in naju po svetu poženo. Kakor pravite, so vam morebiti že zdaj na sledu, in Bog sam nas varuj, ko bi vas tukaj zalotili." „Dva naj le prideta ali pa trije" — odgovori sin. — „Jutri ne bodo imeli kam kosila devati, jaz bom vsakega razparal, kdor bo stopil na naš prag, mati!" Tako je bilo naposled ukrenjeno, da tujka ostane. Ali komaj sta ji mati in sin za silo post-lala, ko se zasliši zunaj klopotanje konjskih kopit, in precej potem je nekdo na vrata nabijal in svetilnica je sijala skozi okno v kočo. Andrejko je hotel sneti sekiro izza trama, pa mati, ki se je bala zanj bolj kakor za hčer 87 Hči mestnega sodnika. druge neznane matere, mu je branila na vse kriplje. Tudi deklica, ki je bila sprva pol v ne-svesti bleda sedla na začrnelo klop, je stopila zdaj med mladeniča in duri ter dejala: „Poslušaj mater, pomagati mi ne moreš. Naj mi Bog pomaga, tebi pa naj bo dobro za tvojo blagosrcnost." „Le pustite me, in videli boste, koliko se jih bojim. Vi se pa skrijte, tja pod klop, jaz vas zagrnem. Kdor bo hotel kaj vohati po hiši, temu ubijem glavo in Bog mi greh odpusti." Starka je med tem pri poslednjem oknu malo pomolila glavo vunkaj. Bodisi, da je bilo pretemno, ali da ni že dobro videla, izmed treh mož, ki so stali pred hišo, je zapazila v naglici samo enega, ki je s svetilnico v roki trkal na vrata. „En sam je, morebiti ga odpraviš zlepa, Andrejko! Ali varuj se ga in nič zalega mu ne stori," pravi mati. „Vi ste neumna žena, mati," reče sin in obenem z nekakim čudnim glasom zarohni skozi okence ter pokaže sekiro. V hipu se je pri drugem okencu videl moški obraz, ki je gledal v kočo. Videla ga je samo deklica, pa zavpila naglas. Takoj potem je pristopila k mlademu domačinu in dejala: „Stoj, pomagati mi ne moreš, to vem. Ali večjo dobroto, nego da bi me zastonj branil, mi storiš, če to-le pismo 88 Hči mestnega sodnika. neseš v mesto in oddaš trgovcu Simonu Gr-niščaku. Reci, da mu to pošilja hči mestnega sodnika." Četrt ure pozneje so trije jezdeci drevili od koče proti južni strani, odkoder je bila prišla uboga ujetnica. Prvi je imel pred seboj na konju nesvestno deklico. Bil je Ciriani. sesaš 89 VII. Meščanje ljubljanski niso vedeli, kam je sodnik nanagloma izginil. Zakaj dasi se je bil hitro zagnal glas, da ga je deželni glavar zaprl, so vendar glavarjevi ljudje raznesli kmalu drugo novico, ki je pravila, da je mož sam pobegnil, samo da bi se odtegnil glavarju, ki je imel piko nanj; da, celo glavar sam je očitno govoril, da ne ve zanj, da bi ga pa hotel kaznovati zaradi prikrivanja pobojnika njegovega hlapca. Ta poslednja novica se je nekaterim zdela tolikanj verjetnejša, ker tudi hčere ni bilo v mestu. Res se je vedelo, da je Ciriani, ki je bil poslednji čas pri Auerspergovih, odpeljal deklico. Ali vedelo se je tudi, da je bil ta Italijan poprej z mestnim sodnikom znan, da ga v zadnjih časih ni nič videti pri glavarju in tako so sklenili nekateri, da je bilo to od-peljevanje samo prevara sodnikova, ki se je potem sam laglje umeknil. Drugi pa, ki so glavarja poznali natančneje, so sodili, da v vsej tej reči tiči vendarle več, kakor se je videlo. Med temi je bil tudi Simon Grniščak. Večkrat je ta mož izkušal nekaj vedo Hči mestnega sodnika. ljavnejših svojih vrstnikov napraviti, da bi naravnost in očito stopili pred glavarja in ga obdolžili. Pa kakor vselej, tako so bili tudi tačas ljudje oprezni in strašljivi. Dasi mu jih je veliko pritrdilo, da bi bilo to dobro in prav, so se vendar vsak zase bali, meneč, da jim primanjkuje dokazov, in so ukrenili, naj se reč še odloži, dokler od te ali one strani ne posveti luč. Da so tega vsi želeli, to je gotovo. Glavar ni namreč nikakor pokazal želje, meščanom se prikupiti, temveč od dne do dne so ga sovražili bolj, ker je neusmiljeno porabljal najmanjše vzroke, da je, kakor pravi letopisec: „divjal med meščani ljubljanskimi s smrtjo in pobojem". To pa tem laglje, ker mesto ni imelo samostojnega sodnika in si ga še izvoliti ni upalo. Zdajci pa so se reči izpreobrnile na toliko, da so vsaj nekateri dobili izkazano to, kar se jim je prej zdelo najverjetnejše. Trgovec Simon Grniščak je namreč neko jutro dobil drobno pisemce, katero mu je prinesel mlad kmet. Hitro je spoznal, da so črte znane roke — hčere mestnega sodnika. Pisano je bilo samo malo besedi in nerazločno, ker je bil listič star in razvaljan, vendar je Simon razbral besede: „Moj oče je v glavarjevi hiši v ječi. Mene kot ujetnico drže na Turjaku. Pomagajte očetu, odpustite mi mojo nekdanjo ne- »1 Hči mestnega sodnika. hvaležnost; če se še kdaj vrnejo časi prejšnjim enaki, ne bo za očetom človeka na svetu, kateremu bi bila več dolžna in več storiti pripravljena, kakor vam." Zdaj je imel trgovec dokaz v roki in nemudoma se je lotil dela. Se tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni sodnik Sumerek ni pobegnil, temveč da ga ima glavar zaprtega. Mešcanje so bili srditi. Tam pa tam se jih je zbiralo po gručah in posvetovalo, kako bi se dalo pomagati. Glavarjevi ljudje so zapazili, da je večina meščanov oboroženih, da gledajo vsi nekako potuhnjeno in temno. Tudi pretenja in rotenja je bilo slišati. Vendar celo popoldne je bilo še vse tiho. Čakali so mešcanje, kaj bodo povedali njihovi prvaki, ki so šli h glavarju. Ko so pa ti prišli in povedali, da Auersperg taji, da je častite može skoraj zgrda odgnal, je bil upor gotov in se je začel s tem, da so rokodelci in kmetje zapodili nekoliko glavarjevih hlapcev. S krikom in vikom so se zbirali pred mestno hišo z raznovrstnim orožjem. Od tre-notka do trenotka je naraščala množica, hrum in hrup je bil vedno večji. Naposled se vsa truma vzdigne proti glavarjevi hiši. Tam je bil Auersperg v hitrici zbral nekoliko svojih ljudi. Pa spoznal je brž, da se kakemu uporu, kakor mu je žugal ravno zdaj, v tem hipu ne bi mogel ustavljati, zakaj mnogo 92 Hči mestnega sodnika. poprej zbranih hlapcev je bil ravno poprejšnji dan poslal na svojo graščino v Turjak. Nasproti pa je uvidel, da je velika nevarnost zanj, če ga razkačeni meščanje dobodo v roke. V skrbi torej je koračil mož po sobi gor in dol, ko mu eden služabnih ljudi naznani, da se vali velika drhal. Ukaže, naj se vsa vrata zapro, in naj bodo hlapci pripravljeni, pa samo na brambo. Potem vzame ključ in pravi sam pri sebi: „Zdaj mi utegne pomagati samo on." Rekši koraka črez mostovže tja do zadnjega kota, kjer so bile samotne duri. Ko odklene, stopi v malo stanico, ki je imela samo eno okence, premreženo z gostim železjem. Pri borni mizici je sedel precej postaren mož, bled in upadel, ter podpiral glavo. Ni bilo lehko spoznati — Sumereka, mestnega sodnika. „Dober dan!" ga ogovori Auersperg ter zapre duri za seboj. „Tega mi vi ne voščite iz srca, zatorej se vam ne bom zahvalil," pravi sodnik. „Ujetniku ni noben dan srečen, najmanj pa bi ga smel s tem prijaznim ogovorom hinavsko nadlegovati tisti, ki ga brez pravice drži v zaporu." „Zapora se lehko iznebite to uro, ako vas je volja. Neko malenkost mi boste obljubili." Sodnik ga srepo pogleda. „Kaj vam hočem obljubiti." 93 Hči mestnega sodnika. „Samo to, da se ne boste nad menoj maščevali, da ostane tiho, kar je bilo med nama, in da svoje ljudi spravite v red." Nehote se je Sumerek nasmehnil in obšla ga je samodopadljiva misel, da se je plemič visoke rodovine, njegov največji sovražnik ponižal pred njim. Takoj pa je premagala njegova boljša natura in dejal je: „Gospod glavar, jaz sem kristijan. Maščeval me bo drugi, višji gospod, sam se ne bom. ,Taz vam sam rad odpuščam. Vendar govorili ste še drugo besedo, da naj svoje ljudi spravim v red, kaj ste hoteli povedati s tem?" Zdaj je bil slišati krik in ropot. Meščanje so že nabijali na vrata. „Kaj pomenja to? Orožje sem slišal!" pravi sodnik. — »Vem, vidim, v najhujši sili ste prišli k meni. Mesto je oboroženo proti vam! Ali ni res tako? Bojim se, da imajo ljudje vzroke, zakaj prestopajo ojnice. Bojim se pa tudi, da vam ne bi mogel pomagati." „Ti lehko pomagaš, mož, in moraš. Ce ne, bom jaz nabrusil svoj meč v tvoji krvi; potem bo rajši klal pse tvoje vrste tu doli." Sodnik mirno sede na stol nazaj in pravi: „Tukaj sem, star, siv in brez brambe. Porini, usmrti me! Prav po svoje boš storil." Toda namesto v sodnika, porine glavar meč v nožnico nazaj, in kakor bi se nekaj dru- i»i Hči mestnega sodnika. gega premislil, razjasni čelo, stopi dva koraka proč in pravi: „Meščan, tudi tvoja hči je v moji oblasti. Stori, kar ti velim, in obetam ti na svoje viteško poštenje, da jo doboš nazaj." Sodnik je izpremenil barvo. Tresel se je, ko je vstal pokonci, in pogleda njegovega bi se bil vsak drugi prestrašil. „Tudi moja hči! Moj otrok! Kje ga imaš?'* „Prisegel sem, da jo doboš nazaj, prisezi ti, kar ti velim, brž, sicer je prepozno." „Prisezam na Boga, na zveličanje svoje, a daj mi otroka, nepokvarjenega, poštenega!" — je izgovoril sodnik in v hipu je glavar odprl duri in odvedel starega moža. Zdajci se med krdelom na ulici prikaže visok mož, nihče ni vedel, kdaj in odkod je prišel. Glas je šel od ust do ust: „Sodnik, sodnik!" in kakor bi mignil, je potihnil divji hrum. „Meščanje!" je govoril sodnik. „Ce sem kdaj prav govoril in delal za vas, če ste kdaj slušali moj svet in mojo besedo, slušajte me zdaj. Naj se vsak izmed vas mirno vrne domov ! Ne smemo si sami delati pravice, temveč pustimo to Bogu in tistim, ki jih je postavil on." Dalje Sumerek ni mogel glasno govoriti. Simon Grniščak se je prerinil do njega. »Pomagaj, da spraviva ljudi domov, če nečeš prijatelja svojega zakopati v zgodnji grob in izdati hčere njegove," mu je dejal tiho sodnik. m Hči mestnega sodnika. Četudi ni bilo lehko delo, utolažiti razkačene ljudi, sta imela vendar ta dva moža toliko veljave, da se je v kratkem času razkropila drhal. Ko se je storila noč, je stala še tam pa tam pred hišami kaka razstavka meščanov, ki so kleli glavarja in ukrepali, kaj se bo iz tega naredilo, ali pa ugibali, kje je bil mestni sodnik, kako je nenadoma prišel med ljudi in zakaj pač ni pustil, da bi bili glavarja pregnali ali potolkli. Sodnik in nekaj veljakov pa je imelo druge pomenke ob istem času v Simonovi hiši. Su-merek se je svoji častni službi odpovedal za ta čas, kar bo Auersperg glavar, in se ni nič udeleževal posvetovanj, kaj bi mesto storilo nasproti svojemu mogočnemu zatiravcu. Nihče ni vedel vzroka Sumerekovega ravnanja razen Grniščaka, ki je bil izvoljen za začasnega mestnega sodnika. Obenem pa je bilo tudi sklenjeno, da mesto pošlje natihem tri veljavnejše meščane do vladarja vojvode Ernesta, ki naj bi mu potožili, kako dela novi glavar. 96 VIII. Auersperg ni mogel pozabiti, kako se je bil poslednji čas ponižal ne samo pred Sume-rekom, ampak pred vsemi meščani. Mislil je torej, kako bi se dal izbrisati ta navidezni madež. Pokazalo se je bilo, da je preslab, da bi vselej ukrotil svoje podložnike. Zato se je zdaj trudil, da se kolikor moči zopet utrdi, nabiral večje število vojnikov okrog sebe in se preselil iz svoje hiše sredi mesta na utrjeni ljubljanski grad. Sicer pa je na vse načine izkušal razdra-žiti meščane še vdrugič, da bi jim pri drugem uporu pokazal svojo moč, katere pri prvem ni mogel. Zapiral je iz majhnih vzrokov mestne ljudi, si prilastoval kakor poprej sodstvo in na smrt obsodil zdaj tega zdaj onega. Večkrat bi se bilo ondanšnje dejanje ponavljalo, pa mestni vodniki so na vso moč vsako enako početje ustavljali, obetaje si, da kmalu pride poslanstvo od vojvode nazaj, in potem se zgodi pravica in pride pomoč. Kar se tiče glavarjevega vedenja Sumereku nasproti, je bilo od tistega dne drugačno. Res je Auersperg po svoji misli imel vzrok, sovra- 97 7 Hči mestnega sodnika. žiti ga bolj kakor vsakega drugega, vendar dal mu je bil svojo pošteno besedo, in dasi je napačno razumel človeštvo in njegove naturne pravice, vendar se je držal, kakor ves njegov čas, vere in verskih reči, torej tudi svoje prisege. Zatorej ga je pustil na miru in je bil trdno namenjen, izpolniti tudi drugi del svoje obljube, namreč poslati hčer mestnega sodnika iz Cirianijeve oblasti očetu nazaj. Nekega popoldne so se bližali trije možje na konjih gradu Turjaku: .'uersperg sam, Su-merek in Grniščak. Danes je imel stari sodnik zopet videti svojo hčer. Pa nikakor ni mogel biti vesel; zamišljen je sedel na konju in ker nekaj potov ni odgovarjal Simonu, je obmolknil tudi ta. Grof pa je bil previsok, da bi se bil menil s tem ali onim plebejcem. Edino, kar jima je od Ljubljane do Turjaka povedal, je bilo to, da, kadar se enkrat oprosti svoje obljube in odda deklico očetu, bo govoril še z obema; zdaj pa se jima ni ničesar bati. Ko so prišli v grad, sta zagledala meščana dobro znanega človeka, Cirianija, kateri je strme gledal, kako je to, da Auersperg prihaja v družbi teh dveh mož. „Povejte temu malovrednežu, gospod glavar," je dejal Simon „da, če je še kaj moža v njem, naj se meni zglasi, kadar ga je volja. Jaz bi rad ž njim govoril besedo." 98 Hči mestnega sodnika. Glavar ni odgovoril meščanu ničesar, ampak poklical je Laha na stran in mu dejal: »Prijatelj moj, danes morate vi zame nekaj darovati." »Ničesar vam ne bi mogel odreči, vesel sem, če se vam morem izkazati hvaležnega. Morebiti hočete, da shranim vaša spremlje-vavca?" vpraša Ciriani. „Ne, temveč svojo deklico morate dati očetu nazaj." Italijan je pobesil oči in obmolknil. Takoj pa mu je strast zavrela vročo južno kri, stisnil je pest in dejal: »Zahtevajte, da življenje svoje zastavim za vas, in bom ga. Tega pa ne zahtevajte, so-sebno zdaj ne. Brez nje ne morem in nečem živeti. Dva dni in še pozneje, ko sem jo pripeljal semkaj, bi jo bil dal nazaj; zdaj se mi zdi, da je malo voljnejša,' zdaj ne morem." Takov odgovor je plemiča Auersperga tudi razsrdil. Zaničljivo je pogledal Cirianija in dejal: »Veste vi, da sem jaz svojo voljo do dejanja dognal že drugačnim možem nasproti, kakor ste vi ? Zapomnite si dobro, da imam jaz vam zapovedovati, ne vi meni. Vsak berač se prevzame, kadar se nasiti, tako tudi vi. To je pa zaradi tega, ker ste pozabili, da ste prišli k meni čisto z golo mošnjo ter niste prinesli ničesar, razen kar ste imeli na sebi in suhotno kljuse pod seboj." 99 7* Hči mestnega sodnika. „Tudi pošten meč in poštene rodovine ime in če hočete tudi roko, ki zna odgovarjati na enake besede, kakor so vaše," pravi Italijan. „Bomo videli," odgovori grof in odide. Znano je, da malokatero očitanje človeka, ki ima še kaj časti v sebi, tolikanj speče, kakor če se mu v oči vrže beraštvo, in se mu še našteva, kaj in koliko dobrega je ponevrednem prejel od nas. Lehko se torej razsodi, kako je bilo v tem hipu Cirianiju, ki je že po naturi bil burne in nagle krvi, poleg tega pa je živel še v onem času, ko je svet vsako malo resnično ali namišljeno razžalitev menil popraviti in maščevati samo s krvjo. Gospodar Turjaški je pač vedel, da bi njegov gost njemu nakljub kaj poizkušal. Da bi morebiti z deklico ne pobegnil, je ukazal dvema služabnikoma postaviti se pred duri tiste Staniče, kjer je bivala hči mestnega sodnika, in jima ostro zapovedal, nikogar izpustiti. Potem je šel zopet k meščanoma. Morebiti zato, da bi poslednjima razkazal nekaj svojega bogastva, je bil zapovedal že prej pogostiti meščana. Toda stari sodnik se ni ničesar hotel pritekuiti, dokler ne bi videl hčere. Zatorej ju je peljal glavar, brž ko je prišel nazaj, po stopnicah navzgor do sobe dekličine. Ko so stopili v stanico, je stala deklica v sredi, 100 Hči mestnega sodnika. belo oblečena in obrnjena proti vratom. Za roko jo je držal Ciriani. Ko je očeta zagledala na pragu, je vzkliknila od veselja, hotela s silo izpuliti se Cirianiju, a ta jo je trdno držal. Ravno ko je izgovorila besedo „oče," izvleče Italijan nož in zavpije z divjim krikom: „Nihče te žive ne bo vzel meni, tudi vsi grofi Auerspergi ne!" Rekši jo zabode v srce. Stari sodnik ni črhnil besedice, kri mu je šla z lica, naslonil se je na zid, zdrsnil in omedlel na tla. Tudi grofa je naglo hudodelstvo tako prevzelo, da sprva ni vedel, kaj je storiti. Poštenjaka Simona je sicer tudi osupnilo, a ne toliko, da bi si ne bil v svesti, kaj je po njegovi najboljši pameti potreba. Preden je mogel Ciriani uskofiti, je bil Simonov kratki meščanski meč v trdni, vajeni roki. Boj je bil kratek. Lah se s svojim nožem ni mogel braniti. Kmalu se je zvrnil. Dve duši sta šli skoraj obenem preri sodni stol odgovor dajat. Pač se je ena laglje odgovarjala od druge. V trenotku je bila soba polna služabnikov, ki so strme gledali, kaj to pomenja. Tudi gospodar je bil med tem reč premislil po svoje. Ukazal je hlapcem, naj starega sodnika in njegovo mrtvo hčer spravijo v mesto. Grniščaka pa je zapovedal zapreti, rekoč, da v 101 Hči mestnega soduika. njegovi hiši nima nihče pravice, koga kaznovati, kakor on sam in njegovi bratje. Zastonj se je Simon izgovarjal, da je tudi njemu obljubljena varnost, zastonj se je hlapcem srdito ko medved branil, polomili so ga do tal in moral je ostati v zaporu. Med tistimi dnevi, ob katerih je Ljubljana, osredek lepe kranjske dežele, svojega vladajočega vojvodo pozdravila z gromovitim veseljem, se šteje tudi pepelnična sreda leta 1423. Ta dan je bil Ernest sam prišel v Ljubljano, da bi mestu zopet povrnil mir in pokoj. Takoj je bil zaslišal od mestnih poslancev, kako deželni glavar Auersperg pod noge meče sveto pravico. Poslal in sklical je bil v Ljubljano več veljavnih mož, svetnega in duhovskega stanu, ki so imeli nalogo, Auerspergove pregrehe preiskovati in če se uresniči, kar tožijo meščanje, ostro soditi ga. Dasi so ga ne samo njegovi sorodniki podpirali in zagovarjali, temveč tudi večina kranjskega višjega plemstva, je bil vendar odstavljen in obsojen na smrt. Ko je torej na omenjeni dan vojvoda sam prišel v Ljubljano, da bi razjarjene meščane potolažil in deželi postavil drugega glavarja, se je ponudila bratoma obsojenca, Herbartu in 102 Hči mestnega sodnika. Leopoldu Auerspergu, prilika, na čelu velike množine sorodnikov in prijateljev prositi pomi-loščenja. Vojvoda se je menda tudi bal zameriti se tem mogočnim možem, zato se jim ni upal odbiti prošnje. Tako je Juri odšel zasluženi kazni, če ni bilo toliko ponižanje za prevzetnega in ošabnega grofa že kazni dovolj. Na njegovo mesto je bil za deželnega glavarja izvoljen Ulrik Šenk z Ostrovice, s katerim so bili menda Ljubljančanje zadovoljnejši, ker zgodovina ničesar slabega ne ve o njem. Sumerek, ki je bil pri sodbi proti Auerspergu eden najglavnejših tožnikov in prič, ni dolgo živel. Sel je kmalu za hčerjo, poprej pa je še videl, kako je bil na njegovo mesto za sodnika izvoljen njegov prijatelj Simon Grniščak, ki je bil še pred sodbo izpuščen iz zapora. Ker prve neveste, katero si je bil izbral, ni mogel dobiti, je ostal žive dni zvest svetemu pismu, ki pravi, da je „bolje, če človek ostane tako". m 103 III. Nemški val pet. Povest. Druščine res nisem imel posebne, kaj bi dejal, še dobršne ne, ono jesen, ko sem nekega popoldne na ploščati skali v hosti sedel z Blažem Pumprehtom, c. kr. pisarjem. Pa dasi je v tem poslednjem stavku povedana tako poštena resnica, da bi pred vsakim sodiščem z mirno vestjo tri prste vzdignil zanjo in se odpovedal vsemu dobremu, se je vendar bati, da ne bi Blaž Pumpreht zvedel, kaj se očitno piše o njem. Blaž Pumpreht pa je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in zaupanje, da mu ne bo nobeden tistih bravcev, ki ga osebno poznajo, ničesar povedal, kako sem ga obiral — to me tolaži in še enkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Blaž Pumpreht. Ves božji dan skoraj sva. vsak z eno puško lazila po hosti in ves ta čas mi je sitni Pumpreht pravil — stoj! zdi se mi, da še povedati ne smem, kaj mi je pravil, zakaj bere se v svetem pismu: gorje mu, po komer pride pohujšanje. Pa saj veste, da je človek, kadar nima boljšega, zadovoljen z vsem, kar Bog da. Tega bi se pa vendar zraven vsega drugega natolce- 107 Nemški valpet. vanja ne upal izreči, da Pumprehta ni Bog dal, zakaj njegova mati, če še živi, bi me potem obdolžila za lažnika in vedi ga Bog še za koga. Vendar mi vest ne da drugače, da to obiranje cesarskega pisača vsaj s tem malo popravim, da z vso resnobo povem: Blaž Pumpreht je imel poleg drugih skritih lastnosti še eno vidno, namreč polno čutaro vina, katero sva — kakor lisica in lisjak v narodni pesmi — oba vkup pila. Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl priromati iz Pump-rehtove torbe na dan, katera jedila je Blaž z veliko lakoto tri in zlasti, kar se tiče česna, trdil, da sicer ve, kako nesloveča in kmetiška jed je to, da se pa njemu prav prilega. Jaz pa sem mu dokazoval, da je bilo česen jesti res v nekdanjih starih časih nesloveče opravilo, da pa današnji svet že drugače sodi o tem, sosebno odkar je tam v španski deželi živela in hodila bosonoga gospodična, nepremerljivo lepa Dulcineja iz Toloze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne postave, Don Kišota, katera je česen imela posebno v čislih, če se ne laže njen zgodopisec. Ko sva se torej s Pumprehtom tako pogovarjala o česnu, prav tako kakor se govori med možmi, se nama približa tretji mož. Ne vem že več, ali sva bila tako zadolbena v svoj pogovor, ali je mož tako tiho prišvedral po stezi, ki je držala mimo, spominjam se pa še, da 108 Nemški valpe t. ga nisva poprej videla, kakor da je naju ogovoril: „Prosim za dar božji, bom molil za duše v vicah." Že ta prošnja je naznanjala vsakdanjega berača. Bil je star, porastel in sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in velikih, še vedno živih oči. Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej snažno opravljen. „Daj mu tisto vino, kar ga je še v čutari, daj! Saj ga imava že dovolj za zdaj," pravim Blažu Pumprehtu. Ali on odkima z glavo, poželjivo ogleduje čutaro in pravi: „Skoda ga je. Glavico česna vam dam, mož, nate!" Berač je zmajal z glavo, kakor poprej Pumpreht, zaničljivo na smeh nategnil ustna in dejal: „ Česen sam na sebi v jezik peče in je trd, jaz pa nimam zob." „Daj mu malo kruha in tisto kapljo vina," pravim. „Ničesar" — odgovori Pumpreht ter ogleda čutaro. — „Še ga je za tri debele požirke. — Pa dam ga vam, mož malhar, ako česen sneste poprej." Berač valja tisti česen po roki in ga opazuje okoli in okoli. Videlo se mu je, da bi rad vino zaslužil, pa bal se je ugrizniti. „Se kos kruha bom dal povrhu, mož, snejte tisto," reče Pumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, beračeva zadrega delala veliko veselje^ 109 Nemški valpet. Po kratkem premiselku starec sede nama nasproti in jezno začne česen lupiti in gristi. Menda ga je jako pekel v jezik, zakaj kislo se je držal, solze so mu večkrat stopile v oči in zdaj pa zdaj je zamežal in se stresnil, tako da se mi je revež res smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, da bi bil prej dal vino in kruh. Neusmiljeno se je smejal trudu starega moža, tako da sem bil že jezen. „Kako vendar more človek nad tem imeti veselje, da starega berača muči," sem si mislil. Starec je bil uničil polovico pekočega daru s trudom in težavo, drugo polovico pa je z obupnim pogledom držal v roki in bolj tiho dejal: „Ne bo šel!" V tem hipu je Blaž Pumpreht kaka dva streljaja od nas v dolini zagledal lepo deklico, ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, je v hitrici pozabil mene, berača, vina in česna ter je zdirjal proti polju, kakor bi ga podilo devet biričev. „Vrzite česen stran pa izpijte to," pravim beraču. Mož hlastno prime kruh in vino. Videlo se je, da se je prvi in drugi oddušek starcu kaj prilegel, zakaj precej je bil nekaj bolj gibčen in oči so mu prihajale svetlejše. Primeknil se je bližje k mojemu kamenu in dejal: „Ta gospod je še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, 110 Nemški valpet. že je tekel k nji. Ne ve, kaj je ta svet, kakor jaz nisem vedel. Ko sem bil jaz mlad, sem bil ravnotako neumen. Mislil sem, da je vse, kar vidim, moje dekle. Zdaj pa, ko sem star, mislim, da je vse, kar vidim, skorja kruha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da bi si ohranil ubogo to življenje, ki ni trhlene jarmovke vredno in pusto, kakor bi za svinje v mlin napravil v raztrgan žakelj. Vidite, vsi smo neumni, mladi in stari. Kaj menite, da bi meni treba bilo zdaj-le za to kapljo vina in ta kruh — Bog ga povrni onemu gospodu in vam! — beračiti, ko bi bil za mladih let imel tako pamet, kakor zdaj? Pa mlad človek in star pes sta si enaka po umu: nobeden se ne poboljša. Saj veste, da je star pes ležal pozimi v listju za hlevom in se tresel od mraza. Tačas je pač lepe obljube delal in dejal: Molči, pes! Kadar pride poletje, si boš sezidal gorko pasjo hišo, da te ne bo več zeblo. Pa kaj stori, ko pridejo gorki pasji dnevi? Ali ga je videl kdo zidati hišo ? Kaj še! V konoplje leže, jezik pomoli na hladno in pozabi hudih dni. Takovi smo vsi. Ce Bog na take namene gleda, pridemo vsi dol v pekel." Dasi sem poprej mislil odpraviti starca kakor brž mogoče, so se mi zdele vendar te poslednje njegove besede tako nekako modre in za enakega moža nenavadne, da mi je pri tej priči postal zanimljiv. „Da more ta človek lil Nemški valpet. tako govoriti" — sem mislil — „gotovo nima mrtvega, praznega življenja za seboj, moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in s premišljevanjem raznih prikazni, katere so ga srečavale. Če pa takih ljudi že med izobraženci ni veliko število, kolikanj bolj ga moram biti vesel, da ga dobom v krdelu, kjer bi ga ne iskal najprej." „Oj, izkušal sem, izkušal, Bog ne daj, da bi vi toliko!" — je odgovarjal mož na več mojih vprašanj. — „Nekatere matere kruh sem jedel in pod nekatero streho spal. Tam v Beneži-Najstati sem bil, stradal in pijančeval, vesel in obupen." „Kje je to v Beneži-Najstati?" „To je že še nekaj več kot devet korakov od Dunaja sem," pravi mož in se nasmehne, da ne vem tega. Šele po pomiselku sem se spomnil, da je berač mesto Wiener-Neustadt prekrstil po svoje. „Torej znate tudi še kak drugi jezik govoriti, postavim nemški?" „Tri leta sem bil tam. Znal sem nemško usnje strojariti, nemško jesti in piti in druge reči počenjati, govoriti pa nisem hotel znati več, kakor toliko, da sem lehko svoj zaslužek zapravil. Še tistega, kar so se ušesa brez moje volje naučila, nisem hotel govoriti in še dandanes nečem. Vem, da mi boste dejali, da sem 112 Nemški valpet. neumen in čuden človek. Sam vem, da sem res, pa zaradi neke ženske je bilo vse to." In možiček se začne smejati. »Zakaj pa ste šli tako daleč po svetu?" vprašam jaz. „Ce kratko povem, rečem: zaradi neke ženske, ki je nemško govorila in me zvodila za nos. Ko bi pa nadolgo pripovedoval, ne bi poslušali in tudi že davno nisem pravil in — da po pravici povem — tudi nerad pripovedujem vsakemu te kvante, zato ker posebnega • ■V (L ni nic. Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil kaj povedal. Zlasti pa, ko je zagledal, da moj neslani tovariš Blaž Pumpreht gre nazaj, je čisto obmolknil in začel razbirati svoje malhe. »Zapodila me je! Pomisli ti" — je dejal Pumpreht. — „Ali čedna punčara je, presneto lepa. Bom že zvedel, čigava je, in bom še druge strune napel. Kaj pa vi, mož, ali ste zgrizli česen? Ali je bil sladak? Kislo ste se držali, mož, kislo!" Berač ni odgovoril ničesar. To Pumprehtu ni bilo pogodi in dejal je: »Škoda, da sem potepuhu dal vino, mar bi ga bil sam izpil ali pa po tleh izlil!" Težavno mi je bilo Pumprehta samega odpraviti domov. Šele, ko je videl, da jaz nikakor 113 s Nemški valpet. nisem voljen iti ž njim, je odšel in godrnjaje klel, da more človek tako pozabiti svojega poštenja, da se hoče pogovarjati s capastim beračem. Jaz pa sem bil vesel, da je šel. „Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi bil ta gospod tako odnesel pete? E, hudo kri sem imel, ne bi se bil dal tako pitati, kakor zdaj! Toda kaj se hoče, takih ljudi je največ na božji zemlji, kakor je ta gospode. Zato mu zamere ni," je dejal berač. Nekaj potem mi je starec jel praviti svoje dogodke. Kolikor je mogoče, povem vse ž njegovo besedo ter želim, da bi bravca vsaj napol toliko zanimali kakor so mene. »Vsak kristijan" — je pravil starec — „je že slišal brati tisti sv. evangelij, ki pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan usmilil ubogega, na samoti onemoglega in opešanega človeka, katerega je še mimogredoč duhovnik pustil v nadlogi in šel svojo pot. Težko se bo pa menda dobil človek, ki se je, poslušaje to povedko našega Gospoda, spomnil prvič svojih staršev in drugič moža, ki bi mu bil kakor tisti Samarijan drugi oče. Jaz pa se vselej spominjam, in dasi nisem eden takih, ki imajo jok za rokavom, mi prihajajo solze v oči." „ Svoje matere in očeta jaz nisem nikdar poznal in živ človek ne ve menda, kdo in kaj so bili. Moje matere, kateri me je, menim, Bog 114 Nemški valpet. dal ob času, ko me ravno ni hotela, je bilo mene sram; zakaj ni me dojila, ni me povijala, ne ponoči vstajala, ni luči pihala, da bi me utišila in napasla, temveč v cunje me je zavila in me je nesla v hosto k potu v reso, da bi me pobral kdo po poti gredoč. Slo je več ljudi mimo mene, vse bi vam lehko povedal po imenu, ko bi jih poznali — ali ko so videli, kaj veka v resi, so se potuhnili in hiteli naprej, nobeden si ni hotel nakopavati križa na glavo; pozneje so mi pravili sami. Zadnji je prišel usnjar Rapas, edini mož, ki mi je na tem svetu storil toliko dobrega, da sem mu tako hvaležen, kakor bi bil svoji materi, da bi bila taka, kakor so druge matere, ki svojega poroda ne puste v resi na mrazu. In vendar sem včasih v svojem življenju prav v resnici mislil — Bog mi greh odpusti! — da bi bil mož meni morebiti bolj ustregel, ko bi me bil tam pustil, da bi bil zmrznil. Hudega sem v svojem življenju tako in tako več užil kot dobrega, in po vsem tem mi še ne more živ krst povedati, ali sem s tem trpljenjem zaslužil nebesa ali ne. Tako pa sodim, ko bi bil tačas umrl, da bi mi tudi tam na onem svetu ne bilo posebne sile. Usnjar Rapas iz ** vasi torej me je pobral, zavil v svoj kožuh in nesel domov kakor mlado mačko. Mož je bil že precej prileten vdovec in ni imel lastnih otrok. Ker me je ravno na sv. 115 K* Xe m 5 ki \ al p e t. Luka dan dobil in v resi našel, so me krstili za Luko Resarja. Njegove dekle so me izredile. Imel je ta moj dobrotnik z menoj tisto potrpljenje, katerega se je moja pravi mati bala ali ga ni mogla imeti. Zakaj saj veste, da je otroška reja najkesnejša in najslabša na svetu. Prašiča, tele ali kaj drugega izredi gospodar v dveh letih in ima nekaj dobička od tega, otroka pa mora gledati in obirati leta in leta. In kaj ima od tega? Ko bi svet vse to premislil, bi bolj vedel, kaj je četrta zapoved. Tudi jaz nisem ničesar pomislil. Kako sem bil možu hvaležen v dejanju, vam bom povedal! Nikdar ne bi mogel pozabiti, kako mi je bilo tačas pri srcu, ko sem zvedel, da nimam ne očeta ne matere in da me je usnjar Rapas v hosti dobil, kakor ježa v resju. Do devetega leta sem mislil, da je usnjar moj pravi oče. Za prvo izpoved smo hodili fantje k nauku. Jaz nisem bil nerodne glave, zato sem bil eden prvih. Tudi za moč se nisem ustrašil nobenega vrstnika in poreden sem bil, kakor nobeden. Kdor se mi je zameril, ta je bil tepen. In ob neki taki priliki mi je nekoč eden tovarišev očital, kdo sem in kaj sem, kakor je menda slišal pogovor med starejšimi ljudmi. Mislim, da bi bilo bolje, ko bi bil to poprej zvedel, ko sem bil še manj pri pameti. Zakaj od tačas sem izpremenil svojo naturo. Nič več 116 Nemški v a 1 p e t. nisem bil tako rad v druščini, zdelo se mi je, da mi bodo povsod v oči metali, da sem iz hoste doma, Luka Resar! Svojega očeta — tako sem klical usnjarja — nisem hotel povpraševati. Da je res, kar sem zvedel, mi je pričalo že moje ime. Pa mlad človek se vsega navadi in sčasoma vse pozabi. Tako tudi meni kmalu ni bilo več dosti mar. Četudi je bil starec moj trd, malobeseden in največkrat slabe volje, sem vendar izprevidel, da me ima rad. Za drugo se pa nisem zmenil. Dela mi ni manjkalo, kruha tudi ne. Izučil me je bil strojarstva in ko sem bil odrastel, sem ga spremljal, kamor je šel, prodajal ž njim po semnjih, kupoval kože, in kjer je bilo treba, povsod sem bil. Zaupal mi je, kakor sam sebi. Večkrat mi je dejal: „Fant! Priden bodi, jaz svojih reči ne bom nesel na oni svet." Bil je pa najimovitejši v vasi. Tako sem vedel, da misli mož zame skrbeti in lehko bi bil do današnjega dne imel, česar bi bil poželel, ko bi bil takšen kakor drugi. Osemnajst let sem bil star. Tovarišev nisem imel, zato ker jih nisem iskal. Drugi fantje so hodili svoja pota, jaz pa svoja. Skoraj vsi so bili jezni name, ker so vedeli, da bi lehko dal za pijačo, pa nisem hotel. To pa je bilo mojemu staremu posebno pogodi. Dal mi je denarja, kolikor sem hotel. 117 Nemški v a 1 p e t. Pri sosedu so imeli krčmo. Tjakaj sem zahajal zvečer in sem ga po malem pil sam. Pa ni mi bilo le zavoljo vina. Sosed je imel tudi lepo hčer moje starosti. Liza je bila najeednejsa deklet, kar jih je prihajalo v nedeljo k maši. Bila je tudi izšolana v mestu, znala je pisati, brati in nemško govoriti. Midva sva govorila tako, kakor sem jaz znal, in bila je zadovoljna s tem, kakor sem ji jaz povedal. Tako sva se pobogala do dobrega in skoraj vsak večer sem bil tam. Drugi mladi ljudje so to reč kmalu zvedeli in ni ga bilo, ki bi se upal izpodrivati me, zakaj vsak me je poznal, da ni dobro z menoj loviti slepe miši. Oče in mati moje deklice tudi nista imela nobenega ugovora, temveč sta me bila še vesela. Vse je bilo dobro, dokler ni zvedel moj stari, kako in kaj. Starikava babnica mu je obtožila, kakovo in katero nevesto sem si izbral. On ni bil moje misli. Nekoč, ko sva bila po večerji sama in sem jaz hotel oditi, me vpraša: „Kam si namenjen, fant?" „K sosedu!" „Po kaj? Zakaj ne bi šel spat?" je dejal. „Kozarec vina bom popil in potlej grem takoj spat," pravim. „Tam visi ključ," pravi moj stari, „vzemi ga in pojdi si v mojo klet po vino. Boljše je kot sosedovo, menim." 118 N e m 5 k i v a 1 p e t. Jaz sem se potuhnil in nisem rekel nobene. Mislil sem si pa: starost, sitnost! Stari sedi nekaj časa, dene roke po mizi navzkriž in pravi: „Luka! Kakor slišim, si se že začel ženitovariti. Jaz bi ti ne rekel ničesar; prej ali potlej se moraš. Pa dobro me poslušaj: tukaj, kjer si ubral, ne boš imel neveste. Na mojo domačijo ne! Izbiraj drugod. Saj veš, da pri sosedu ni drugega kakor bahastvo. Ce tisti kisli vrisk, ki mu pravi vino, prodaje, ne prodaje svojega, in če ima lepo domačijo, ni njegova, ampak ljudska. Meni je osemnajststo dolga, drugam pa še Bog ve koliko. Sicer pa ti moram še povedati, da ljudi te rodovine jaz nimam rad, četudi se ne prepiram ž njimi. Prevzet-nežem in bahačem in pohajkovavcem Bog ne da svojega blagoslova, to se vidi. Zato nečem, da bi ena te hiše prišla v mojo hišo. Ti si moraš izbrati gospodinjo, da bo delavna, domiselna, ponižna in da bo vsaj nekaj s seboj prinesla. Kaj boš s tako, ki se dela varuje in zna samo gosposke reči? Ce bo nemško govorila, brala in čečkala, ne bo ti s tem ne polovičarja pripridila. Zdaj pojdi spat in pomisli, kaj sem govoril. Ni bilo zastonj, ne neumno ne." Jaz sem šel pač spat tisto noč in sem mislil sem in tja. Ali rekel sem sam pri sebi: starost, sitnost, in ostal sem trmoglav. Pustim je ne, 119 Nemški valpet. če mi stari ne da niti toliko, kar se v oči vrže brez škode. Tako sem jaz spoštoval moža, ki mi je bil več kot oče.| In hodil sem vasovat k sosedu odsihdob kakor poprej. Deklica se mi je od dne do dne bolj vraščala v srce in kakor vsi neumni mladi ljudje, sem mislil zatrdno, da brez nje ne morem živeti. Pa bil sem svoje glave in svoje pameti človek. Kar me je kaj popadlo, in bil sem večkrat siten, čemeren in čuden. Sam nisem vedel, kaj mi je. Tačas je imela deklica vselej križ z menoj, zakaj nisem jenjal, da sem tudi£nji pregnal dobro voljo. Tako sem ji delal mnogo preglavice. Sam se čudim, kako je bila tako potrpežljiva. Tako sva se v enem dnevu sprla in sva bila še tisti večer dobra. Vendar sem jo imel rad. Da sem ji nagajal, to se mi je zdelo tako, kakor bi bilo k temu potrebno; pomlad se človeku veliko lepša zdi zato, ker pride za zimo. Ko bi bila vedno le pomlad, naveličal bi se je človek. . h..;?P Naša vas je tlako in desetino dajala bližnjemu graščaku, ki je imel čudno nemško ime. Mi smo mu rekali: Druban, pisal se je drugače. Ta mož je bil debel, rdečega obraza, majhen in strašno hude jeze. Malokdo je imel njega rad, on pa nikogar, razen svojega valpta. Oženjen 120 Nemški valpet. ni bil, pa je vendar živel, kakor bi bil oženjen, samo da je imel zdaj to, zdaj ono ženo. Imeli so ga eni za bogatega, eni so pa dejali, da je več dolžan, nego premore. Njegov valpet je bil z Nemškega doma. Precej, ko je prišel v naš kraj, ni znal govoriti drugače kot po nemško, zato so mu ljudje dejali nemški valpet. Počasi se je pri delavcih naučil nekaj besed, da je tolkel za silo. Tudi njega ni menda nihče imel rad, zakaj siten je bil kakor muha. Kadar smo delali tlako, nam je stal zmerom za petami in priganjal. Gorje je bilo stari babici, katero je dobil v grajskem gozdu, da je pobirala drva ali smukala zelenje. Posodo ji je vzel in raztepel, in njo je osuval neusmiljeno. Bil je dolgin, kosmat po bradi in bledega, precej suhega lica. Celo lep je bil in ženskam, ki niso bile grde ne stare, se je znal prikupiti in pridobrikati, kakor nobeden drugi. Prve besede, ki se jih je bil naučil, so bile: „Micka moja" in „hudič". Kadar je izgovarjal ono, je bil sladek kakor med; kadar je pa za-hudičeval, tačas so se ga bali stari in otroci. Midva sva se sprva dobro razumela. Ne vem, kako je to, da se je bil obesil ravno name. Kadar sem imel jaz za našo hišo opravljati tlako, mi ni bilo nikdar treba delati, stal sem pri valptu, dajal mi je tobaka ali smo tke in razgovarjala sva se, kolikor je ravno on go- 121 N e ;n § k i v a 1 p e t. voriti mogel. Popravljal sem mu besede, katere je napačno stavil, in nazadnje sva si bila prav prijatelja. Od maše gredoč za dekleti, nisem hodil nikdar z drugimi fantini, ampak malo zadaj in tudi ne sam, ampak valpet se mi je pridružil vselej, kadar se ni peljal s svojim gospodom. Ce sem šel v nedeljo pri farni cerkvi v krčmo jaz, šel je še on z menoj; če sem plesal jaz, plesal je tudi on z mojo deklico. Včasih sem bil prav nevoljen in jezen, kaj postopa ta škric kosmati za menoj in mi ne da miru, da bi sam govoril ž njo. Sosedova hči, moja Liza, je smela malokdaj za kratek čas z menoj v krčmo. Vselej se ji je mudilo domov ali pa se je bala, da bi je doma ne zmerjali. Kadar sem jo pa vendar preprosil, je bil nemški valpet gotovo z nama. Neznansko me je jezilo, če sta ob taki priliki vpričo mene začela govoriti nemško, da jaz nisem mogel umeti. Vselej sem mislil, da govorita o meni. Prepovedal sem ji enkrat za vselej, in nekaj časa me je ubogala. Ne vem, ali mu je to povedala ali ka-li, po poti domov me je valpet prijel za ramo in rekel: „Nič ne boj! Tvoji ljubici jaz nič storil. Drugih dosti." Jaz nisem odgovoril ničesar, verjel sem mu in prijatelja sva bila spet. Drugi fantje, moji vrstniki, niso mogli videti valpta. Pisano so gledali tudi mene, kadar sem ž njim prišel kam 122 N e m 5 k i v n 1 p e t. v krčmo. Slišal sem besede, da ga bodo enkrat vun vrgli. Rekel nisem ne bev, ne mev, pa mislil sem si, kdor bo z menoj prišel vino pit, ga bo tudi pil in naj le eden mezinec iztegne po njem! Pobiral bo svoje ude po tleh, naj bo Peter ali Pavel. In res je bilo nekoč zavrelo. Velikonočni ponedeljek sva bila z valptom in mojo deklico po navadi malo v krčmi po maši. Našli smo notri več fantinov in nekaj deklic. Že kakor so si namezikali in stikali glave, sem videl, da bo nekaj, kar že bo. Mi trije smo pili polic, oni pa so poklicali več bokalov na mizo. Jaz nisem bil nikdar brez denarja in ravno tačas sem imel veliko očetovega pri sebi. Mislil sem poklicati na mizo še enkrat toliko vina, kakor ga imajo oni, pa deklico sem moral prej odpraviti. „Midva še ne greva kmalu," ji rečem, „pojdi sama domov." Ko je odšla z nekaterimi tovarišicami one druge mize, mi prinese eden polno kupo in pravi: „Na, pij, pa onemu svojemu tovarišu napij, ne vem, kako ga že kličejo, za biriča ali za gospoda. Vina imata tako malo!" Po meni je zavrelo. Primem kupo in jo vržem za vrata, da se razleti na drobne kose. Zdajci so bili vsi pokonci. „Udri škrica in njega!" 123 Nemški valpet. Prvega, ki se je vame zaletel, pahnem po hiši, da je padel in si razbil glavo. Potem odlomim stolu nogo in začnem mahati kot tristo medvedov. Tudi valpet je bil boljši za tepež, nego sem si mislil. Stopil je bil na mizo, vihtel polič in kričal: „Kdo bo mene tepen!? Solnce, mond, šterne — zvezde, kdo bo mene tepen!" Nihče se ni upal blizu njega, tako hudo je gledal z mize dol, rdeč kot huhan rak, živih, strašnih oči in dolg, da je dosezal do stropa s svojim vzdignjenim poličem. Jaz sem bil kmalu opravil delo, hišo čisto pometel, vse vun pometal. Pila sva sama in pila sva zelo. Nemški valpet je klel, da ga nisem razumel, škrtal z zobmi in pestil roke. Vinski je bil, jaz tudi. „Sakra-šterne! Kdo bo mene tepen!" je vpil. »Nihče te ne bo tepel, sraka neumna!" pravim jaz in plačam krčmarju vse, kar so oni in kar sva midva zapila. „Sraka, bos to, sraka, bos?" „Saj nisi bos, le potiplji, da imaš črevlje, reva pijana!" pravim jaz, ki tačas še nisem vedel, kaj ta beseda pomenja v nemškem. „Kdo bo mene tepen!'?" vpije valpet, čim-dalje bolj pijan. „Jaz — če nisi tiho!" „Te Kranjci, ti — —" še več je govoril, aiisem ga umel, pa vedel sem, da zmerja nas 124 Nemški valpet. vse. To me zgrabi, in povem mu, da ga bom, Se ne bo tiho, prijatelja gori ali doli; zmerjati in čudnih imen dajati si ne dam nikomur, ne Nemcu, ne Lahu, ne beraču, ne cesarju. To je amen v očenašu. „Ti Nemec, ne kranjski," pravi valpet. „Kaj! Jaz sem, kar sem, ti bodi kar hočeš in molči, če hočeš, da se bova lepo gledala." „Kann nit sein," pravi oni. Jaz ga tačas nisem prav razumel. Mislil sem, da pravi, da nekaj ni zanj. Kdo ni zanj, jaz? Kaj pa hodi za menoj in z menoj, če nisem zanj. Jeza me prime, vstanem in mu tako priložim s pestjo po zobeh, da se mu je pri tisti priči ulila kri. Zarjul je, svetlo, strašno me je pogledal, s pestjo zapretil, potem pa padel na stol nazaj ter cedil kri po tleh. Jaz sem šel domov. Šele ko sem se prespal, sem začel misliti, kaj je bilo. Zal mi je bilo in prav se mi je zdelo, da sva se z valptom sprla za vselej. Ta dan je bil sovražen dan zame. Najprej sem si zavoljo njega naredil sovražnike in potlej še njega samega. Drugih se nisem bal, njega pa sem se — da povem po pravici — malo bal, in zato mi je bilo žal. On je valpet pri gradu, pri svojem gospodu premore precej, gospod pa je mogočen, zamera pri njem nevarna, zlasti za človeka v mojih letih. Valpet je tudi tuj človek, Bog ve, katere in kake matere sin, 125 Nemški valpet. kakovega srca; hude jeze je, maščevati se bo hotel za dobljeno klofuto tako ali tako. Premišljujočega te reči me je malo skrbelo in kesal sem se, da sem šel v krčmo. Drugikrat bom vedel, sem si mislil in pustil vse znemar, in tako sem tudi delal. Dolgo časa nisem videl valpta. Kadar je bilo treba iti v grad, so šli oče ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti se ž njim. Kmalu pa sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil, da se bo znesel nad menoj in me izkušal kako zakopati. Moj oče ali rejnik je bil nekega dne nana-gloma k fajmoštru poklican. Fajmošter in graščak si nista bila prijatelja, ker oni ni mogel molče potrjevati graščakovega nezakonskega in vendar ne deviškega življenja. Zato je duhovni mož povsod pazil in kadar je čutil, da graščak kaj namerja, kar ni bilo dobro, mu je prestrigel nit, če se je le dalo. Ko je moj oče prišel k njemu, ga je vprašal fajmošter, če misli svojo domačijo prepustiti meni ali komu drugemu. Dejal je, da jo bo prepustil meni, pa ne še tako brž. Premislil se je pa takoj, ko mu je fajmošter povedal, da po graščakovi volji menijo mene vtekniti v vojake, ker nimam ne staršev ne pravega doma in laglje grem, nego drugi vaški mladeniči. Stari me je imel rad. Ustrašil se je tega, da bi bil 126 Nemški valpet. jaz vojak in umrl daleč v deveti deželi. Brž me je dal prepisati, gospodarstvo pa si je obdržal in pravico, prepis vzeti nazaj, ako bi hotel. Jaz sem vedel, odkod brije burja — valpet! In vesel sem bil, ne zaradi sebe, da ne pojdem na vojsko, temveč zaradi njega. Kako ga jezi, da mu je izpodletelo! Sovražiti sem ga začel in nič več se ga nisem ogibal, še iskal sem ga; rad bi mu nekaj besed povedal, v zobe se mu zasmejal. In res, dva dni pozneje ga srečam. Hotel je iti mimo mene, tiho in potuhnjeno, ali jaz ga primem za ramo in pravim: „He, valpet! Sakrašterne — pa nič kleti po nemško — slišim praviti, da si bil ptičem nastavil, pa so ti stave in zanke populjene." „Jaz nimam s teboj nič govoriti," pravi valpet. „Jaz pa imam!" pravim ter ga pomikastim za ramo. „Povem ti, da se varuj po temi in v copatah hoditi okoli mene, kakor si začel. Bojim se te toliko, kolikor konjske smrti. Ti se pa mene le boj. Zakaj da znam lopniti po zobeh in čeljustih, to veš menda in se še lehko prepričaš." — Prekanjeno je bil jezen, ko sem mu tako povedal. Usta je stisnil in šel naprej v hosto, kamor se je bil namenil. Tam je imel ■čas drva straziti in prežvekati, kar sem mu 127 Nemški valpet. povedal. In mislim, da je tudi prežvekal in ni mogel požvečiti. Presedalo mu je. S sosedovo hčerjo sva bila tako, kakor prej. Vsak večer sem bil tam in strašno se mi je tožilo, če je nekaj časa nisem videl. Brez nje, sem mislil, da ne morem živeti; in kadar sem jo videl, sem bil srečen. Le če sva bila dalje vkup, se mi je zdela včasih prezgovorna, včasih pretiha. Tačas sem bil siten, očital sem ji vse, znesel vse male reči na dan. Ko je pa revica začela jokati pred mojo sitnostjo, sem jo tolažil: včasih sem bil še jaz tako neumen, da sem začel jokati. Saj pravim, mlad človek nori, da sam ne ve, ne kako ne kdaj. Poleti je bilo okoli po deželi več semnjev za vrstjo. Moj oče je bil bolan. Moral sem jaz od doma za tri tedne. Nerad sem sel, ali drugače ni bilo. Solze so mi prišle v oči, ko sem od svoje Liže prej tisti večer vzel slovo za tri tedne. To bodo tri leta, sem mislil; a drugače ni šlo. Naprežem dva konjiča, oba mlada in debela, da ju je bilo lepo gledati, sedem od spredaj na naložene butare usnja in poženem, sv. križ božji, po svetu na kupčijo. Bil sem na šestih semnjih, zamudil sem se dva dni več, kakor sem mislil, pa pripeljal sem domov veliko denarja in prazen voz. Pozno ponoči sem prišel domov. Moj stari me je bil vesel. Preštel je denar in me pohvalil, da sem 128 Nemški valpet. dobro kupčeval. Sedela sva tisto noč precej dolgo vkup in pila domače vino. Bil je zgovoren kakor malokdaj in česar mi ni prej naravnost z besedo povedal nikdar, je povedal tačas, namreč, da ima mene tako rad, kakor marsikateri oče nima svojega lastnega sina tako rad. „ln zato, ker te imam rad," je dejal in gledal v kupico, „ti želim, da bi se ne zavrgel in ne zašel. Zeniti se boš moral; pa zdaj še ne. Čemu torej iztičeš okoli bab, kakor si začel tukaj pri sosedu? Jaz sem ti že povedal, kaj mislim in kako. Saj nečem, da bi bil ti kakor zmrzle, ali kak zapečjdsedel. Muši se okoli deklet, kolikor hočeš, to se ve, kar je pošteno; samo zares ni ničesar pričenjati. Sosebno tukaj ne, kamor si ti obrnil oči. Tu niso nič pošteni ljudje." „Dekle je poštena, za druge meni ni mar," pravim jaz, in jezilo me je, da oče tako govori. „Dekle? Ta je prava materina hči. Mati njena je štiri druge zvodila za nos, preden je vzela tega." Jaz sem vedel, da je tudi mojega starega nekdaj zvodila za nos, pa povedati nisem smel, dasi bi bil rad dobremu možu očital, da je on imel iste grehe, katere graja na meni. „Hči ne bo taka, kakor mati, jaz jo poznam dobro. Boljšega dekleta ni nikjer," pravim. 129 9 Nemški valpet. „Če je tako dobra, kakor ti praviš, in poštena, zakaj sem jo včeraj videl v ograji pod hrastom z grajskim valptom pogovarjati se na samem?" To ni bilo gotovo nič posebnega, kar sem slišal od svojega očeta. Prava reč, če dekle govori s človekom, ki ga že dolgo pozna! In vendar me je pekla ta novica tako, da nisem mogel spati vso tisto noč. Večkrat se mi je zdelo že poprej, da hodi za njo; zdelo se mi je, da ga tudi ona ne vidi težko. Zmerom sem se pa tolažil in nisem verjel svoji misli, saj vzeti je on ne more in neče, ona pa ima menda že toliko pameti, da bo vedela, kdo je on in kaj je ona. Še kaka druga deklica bi se ne pečala z biriškim valptom, katerega so ljudje sovražili. Namenil sem se bil precej drugo jutro Lizo dobro izprašati in izpovedati. Pa premislil sem se takoj, in ko sva se drugo jutro sešla, valpta še v misel nisem jemal. Zdelo se mi je pa, da ne govori več tako rada z menoj, kakor prej, da ni več tako potrpljiva ter da mi nobene zbadljive ne ostane na dolgu. Jaz ne vem, če sem bil tega žalosten ali sem bil tako jezen — vem pa, da sem bil tako neumen, da sem se nekoč jokal, ko sem bil sam. Obenem pa sem se zagrozil valptu: gorje mu bodi, če ga dobom, da bo lazil okoli njenega doma. 130 Nemški valpet. Bolj poredko sem jel zahajati k sosedu. Dostikrat bi bil rad šel, pa neka trma me je zadrževala. Mislil sem, da komu kljubujem, pa sem menda le sam sebi. Slišal sem večkrat, da je bil valpet v vasi in pri sosedu v kremi, posebno na večer. Ali jaz ga nisem mogel nikdar dobiti, da bi ga bil malo zapodil. Neko nedeljo popoldne sem ga našel v krčmi pri sosedu. Ko stopim v izbo, je sedel sam pri stranski mizi in poleg njega je sedela Liza. Jeza me je popadla, kri mi je zavrela, pa veliko vaščanov je bilo v hiši, nobene nisem rekel. Dekle je zardela, ko me je zagledala, prišla k meni in me vprašala, kaj hočem piti. Ko mi prinese vino, ne rečem ničesar, natočim in pijem. Valpet jo pokliče k sebi, in zopet sta jela govoriti. Kaj sta govorila, tega ne vem, nemško sta se menila, to pa vem, da sta govorila o meni, zakaj valpet me je vedno gledal in se smejal, ona pa je zrla v mizo in le malo odgovarjala. Ko bi me ne bilo sram drugih ljudi, prijel bi bil kozarec in ga razbil ob njegovo glavo. Tako pa sem se krotil in pil kozarec za kozarcem. „Liza, sem pojdi!" pravim. Pride k meni in me vpraša, kaj hočem. „Tu k meni sedi. Otovrej sem menda že kakor oni potepuh, četudi ne znam hinder-hander govoriti, da bi se iz drugih ljudi norca delal." 131 9* Nemški v al pet. Ona mi je tajila, da bi bila o meni govorila z valptom. „Strašno si siten!" mi je rekla tudi zdaj, in to me je zbodlo, da nikdar tako. Vstane s sedeža tik mene, jezna in rdeča ter hoče iti vun. „Jaz ti rečem, sedi!" pravim. „Ne utegnem," odgovori neprijazno in gre vun. Valpet pri tej priči vstane in gre za njo. Nazaj ga ni bilo več, v veži pa je še govoril ž njo, dobro sem slišal, odgovarjala mu je pri-jazneje kot meni; kaj sta se menila, tega ne vem, zopet sta govorila nemško. Napijem se tisto popoldne, da nisem vedel, kje sem in kaj delam. Vem, da sem pobijal kozarce, klel in kričal, da so me ljudje v krčmi pogovarjali in krotili, da Liže nisem videl vse popoldne, sicer pa ne vem, kaj sem govoril, kdaj prišel domov. Drugi dan sem bil bolan. Glava me je bolela tako, da nisem mogel vstati. Obležal sem za več časa, vročinska bolezen se me je bila polotila. Kakor mi je potlej dekla pravila, sem bledel v svoji bolezni vedno o valptu, mislil sem, da se tepeva, da ga pobijam. Prepiral sem se tudi s svojo deklico, dajal ji čudna imena in ji očital vse ženske grehe. 132 Nemški valpet Med mojo boleznijo je bila ona od kraja enkrat prišla vprašat, kako mi je, in me je hotela videti, vendar moj oče je ni pustil blizu, z osorno besedo jo je odgnal in tako ni prišla več blizu. Ko sem zopet stal na svojih nogah, sem mislil, da bo vse dobro; zatrdno sem bil namenjen, da vse pustim, da se ne zmenim več zanjo, očetovskemu svojemu reditelju sem pa moško obljubil, da ne pojdem nikdar več k sosedu. On je bil tega prav vesel in vesel sem bil tudi jaz svojega sklepa. Kaj mi je mar valpet? Kaj ravno ta deklica? Manjka jih ne, druge so morda še boljše in poštenejše. Tako sem hotel misliti, pa ni mi šlo. Koder sem hodil, ona mi je prihajala na misel, kar sem delal, vse se mi je zdelo pusto, kar sem videl, me je spominjalo nje. Nikoli nisem mogel biti vesel. In v nedeljo, ko je šla od maše, se mi je zdelo, da ni vesela tudi ona ne, da najrajša molči. Ce sem jo pa doma srečal, sem se ji ognil, ali če se ni dalo, sem šel hitro mimo nje brez ogovora. Zakaj, še zdaj ne vem. Kolikokrat sem se namenil, da grem k nji, da jo ogovorim! Pa sram me je bilo, nisem šel. Morda me ima pa vendar rada! O, ko bi to vedel, sem dejal sam pri sebi. Ko bi mi kdo utegnil povedati, da oni valpet zastonj hodi za njo, da ga ne mara, da mi je vendar še zvesta! 133 N e m 5 k i v a 1 p e t. Take misli so mi zopet vzbudile staro jezo do valpta. Nekega večera je bil star berač pri nas črez noč. Pri peci je sedel po večerji in je vedel veliko praviti. Jaz sem stare može v mladosti prav rad poslušal, kar so že pravili, naj bo o starih časih in starih ljudeh ali pa druge pametne reči, izkušnje in dogodke. Tudi verjel sem tačas vse, kar mi je kdo povedal. Tako sem tudi staremu beraču verjel, ki je dejal in trdil, da zna tako narediti, da človek lehko ve za eno misel, naj bo katerega hoče svojih bližnjih. „Kaj, ko bi jaz vedel, ali me ima ona rada, ali mi je res nezvesta zaradi onega nemškega valpta!" si mislim jaz sam pri sebi. Ko vsi drugi odidejo spat, vprašam jaz berača, kako se to naredi. „Koliko mi boš dal, pa ti bom povedal in sam naredil?" pravi. „Koliko pa hočete?" „Dva tolarja," odgovori in jaz mu ju takoj obljubim. „AIi je kakov črn maček v vasi ?" me vpraša. Jaz povem, da je, in reče mi ga skrivaj ujeti in zapreti, drugi večer bo zopet prišel, mačka vzel, ga pri vrbovem grmu na vodi zaklal in pri ognju v hosti sežgal tako, da bo ostala samo ena koščica, in s to koščico bom jaz vedel za enkrat, kar bom hotel. 134 Nemški v a 1 p e t. Res pride drugega večera, odere pri vr-bovem grmu črnega mačka in potem greva ž njim v grajski gozd. Na vrhu posekanega hriba zakuriva velik ogenj, jaz sedem na štor, berač pa začne cmariti mačka in godrnjati čudne besede. Jaz sem tačas veroval take neumne reči in še malo strah me je bilo. „Šele do jutri zjutraj se bo naredilo." pravi moj coprnik, »dajte denar naprej in potlej lehko zaspiva pri ognju." Jaz mu res dam dva tolarja, čepim nekaj časa in gledam, kako se reč pali in žge, potem pa zadremljem za majhno časa. Ko se vzbudim, je bil ogenj napol pogasnil, mesec je bil pogledal izza bukovja, berača pa ni bilo nikjer. Opeharil me je bil. Jezen vstanem in hočem oditi domov. Kar se mi zazdi, da je v grmovju nekaj počilo, kakor da bi kdo stopil na trhleuo vejo in bi se mu prelomila pod nogo. Tudi sem kmalu zagledal nekaj visokega, da je šlo proti meni. Ko je stopilo iz sence, sem videl, da je človek, poznal ga pa nisem še. To sem vedel takoj, da berač ni, prevelik je bil. Zagrabil sem krepelec in sem počakal. Valpet je bil. Ni me takoj spoznal in je rekel: „Kaj drva žgeš?" »Tvoja niso, kakor moja ne, kaj ti mar?" pravim. „A, si ti?" 135 Nemški valpet. „Jaz, le čakaj, čakaj, kaj bežiš, greva vkup. Morda bova eno rekla, ali pa dve,* rečem in grem za njim. Hitro je stopal in jaz vštric njega. Ni mu bilo povolji, da je dobil ravno. mene. Precej časa se nisva menila ničesar. On ni vedel, kaj bi rekel, bal se me je, ker sva bila sama ponoči, jaz pa nisem vedel, kako bi začel. Tako prideva iz hoste vun na ravan. Do gradu ni bilo več daleč. „Ti, kaj imaš ti z ono deklico, že veš s katero? Zakaj se potičeš vedno tam okrog?" ga vprašam. „Mislim, da nisem dolžan odgovarjati" — pravi on. „Če ti misliš, da ne, jaz pravim, da." Pri-mem ga za ramo in pravim: „Ne boš se pre-meknil z mesta, dokler ne prisežeš in se zarotiš, da te ne bo nikdar več v vasi videti pri nji. Če nečeš, pa ti predrobim žile in kosti, da me boš pomnil do smrti." Izkušal se mi je izpuliti, pa dobro sem ga imel v kleščah. „Ne obljubiš?" „Obetam," pravi. — Takoj ga izpustim. „Gorje ti pa bo, če ne ostaneš mož-beseda." Bil je že kakih deset stopinj od mene. „Če me prav ni več k tvoji ljubici, pa pomnila me bo. Zdaj jo le vzemi za ženo, če hočeš," vpije za menoj. 136 Nemški valpet. Ko to zaslišim, me pograbi jeza, nekaj zar-jovem in se spustim za njim v dir. Pa ušel mi je tisto noč. Da je to res, kar mi je nazadnje povedal, tega nisem mogel verjeti. Pa peklo me je neznansko. Da bi se bila spozabila ona, ki sem jaz toliko stavil nanjo, več kot na vse ženske tega sveta, tega nisem mogel verjeti. Ce sem pa zopet pomislil, kako rada je govorila ž njim svojo nemščino vselej, kadar je mogla, kako se je proti meni izpremenila, pa sem skoraj moral verjeti. Pa če je res, eno naredim, naj se svet podere. Nje same nisem mogel vprašati, ali je res, kar je dejal. Sram me je bilo, in nisem vedel, kaj bi počel, če bi iz njenega odgovora spoznal, da je taka. Bila je od dne do dne bolj bleda, tiha, malo je je bilo videti. To je bilo že slabo znamenje, ali jaz sem se vendar še tolažil, da pomenja kaj drugega. Tako sem bil neko nedeljo v cerkvi. Žeg-nanje je bilo, natlačeni smo stali. Tam spredaj je v svojem posebnem stolu sedel in dremal naš graščak. Za njim je stal valpet, se oziral po cerkvi semtertja, večkrat pogledaval name prav zaničljivo. Zraven mene je stal fant iz bližnje vasi, ki je pred menoj hodil za hčerjo mojega soseda. Zato ker sem ga bil izpodrinil, me ni mogel lehko videti. Danes pa je bil nekaj ves drugi, 137 Nemški valpet. šepetal mi je vedno kaj na uho, norčeval se iz valpta in iz drugih reči, tako da mi je bil že prav siten in nadležen. Ko minfe maša in se vstopimo pred cerkvijo, je bil zopet pri meni in govoril marsikaj. »Kaj pa tvoja dekle, kako se kaj imata? Zdaj jo boš pustil, to se ve da?* pravi. »Zakaj?" „Glej ga no, kaj ne veš, kaj govore ljudje? Grešili smo, grešili! Grdo je res, da te je tako vodila za nos. Ta hudirjev valpet je vohal okoli hiše, kakor sleden pes. Treba mu jih je bilo nametati po plečih. Jaz sem zmerom čakal, kdaj boš storil, kar bi bil vsak izmed nas. „Tako je torej vendar res," sem dejal jaz. Zavrelo je po meni, valpet je ravno s svojim graščakom prihajal iz cerkve. V žepu sem imel zaklepčen nož. Nič ne vem, kdaj sem ga vun potegnil; ne vem, kdaj sem planil na valpta, podrl ga v hipu na tla in zabodel. Bil sem ves divji, kakor živina, nič me ni bilo sram, ničesar se nisem bal. „Primite ga!" je kričal graščak, pa nihče se me ni upal doteknfti. Pobegnil sem izpred cerkve in šel v hosto. Tam ležem na mah. Nekaj časa se mi je zdelo, da sem na tujem svetu, da nisem tisti, kakor sem bil. Mislil sem, da se mi vse le sanja. Kmalu pa se mi kri umiri, začnem pre- 138 Nemški val pet. mišljati. Kaj sem storil? Človeka sem umoril! Groza me je bilo. Valjal sem se po tleh, najrajši bi se pokopal v zemljo, da bi me ne bilo vec. Vse življenje je zdaj proč. Sreča, mir, veselje, vse proč. Kakor Kajn nimam več doma, svojemu dobrotniku ne smem več pred oči. Zakaj sem storil to? Zakaj nisem poslušal besedi svojega drugega očeta, ki me je prav učil ? Zaradi nje sem postal hudodelec, zaradi nje, ki je zame ni več. Birici me bodo pojali kakor divjo zver, če ostanem v deželi. In Bog, kaj bo ta rekel, gorje! Noč se naredi, preden jaz vstanem. Kam bi se obrnil? Najprej grem proti gradu. Videti moram, morda ga nisem do smrti, si mislim, in to me nekaj utolaži. Tiho se priplazim do gradu. Nihče me ni čutil. Pogledam tam skozi okno v sobo, kjer je valpet navadno ležal. Vidim ga na postelji, zraven njega je sedela dekla. Še je bil živ. O, Bog in Mati božja daj, da ne bi umrl, da ne bi jaz imel umora na vesti! Potem se obrnem proti vasi. Hotel sem še svojega očeta prositi, naj mi ne zameri, naj me ne zavrže; kar sem storil, nisem iz hudobije, temveč v nepremiselku. Pa ko pridem do hiše, mi ni dalo stopinje več storiti, nisem se upal potrkati. Obrnem se proti sosedu. Tam potrkam na njeno okno, da bi njo prosil odpuščanja. Nihče se ne oglasi. 139 Nemški v al pet. Naj bo, kar hoče; naj bo vsega konec, hajdimo po svetu! In šel sem; kam, sam nisem vedel. Tačas je bilo še drugače na svetu kakor današnji dan. Zdaj najde gosposka človeka, naj ide kamor je, še tako daleč. Takrat pa je bil izgubljen in zavarovan, da je šel le iz dežele. Nihče me ni vprašal za popotni list; nihče, odkod in kdo sem. Tako sem se več let klatil po svetu. Stro-jaril sem pri več mojstrih po svetu; kar sem zaslužil, sem zapravil sproti, da bi v pijači pozabil, kako mi je bilo nekdaj in zakaj sem zapustil dom. Rad, neizrečeno rad bi bil šel večkrat na dom pogledat, kako je, pa se nisem upal. Kakor vsi ljudje, tako sem spoznal tudi jaz šele potlej, ko je bilo prepozno, kako neumen sem bil v mladosti. Kaj je bilo vsega tega treba, zakaj nisem bil mlad te pameti, da bi se za enega človeka ne bil brigal tolikanj, ko je vendar toliko ljudi in imamo vsi tiste slabosti in tiste grehe, samo da jih nekateri pokrivajo, nekateri kažejo; nekateri so večji, nekateri manjši hudobneži, vsi vkup pa kaj malo modri v življenju. Crez dolgo let sem dejal: zdaj te je že ves svet doma pozabil, tebe in to, kar si storil. In šel sem domov. Marsikaj sem našel drugače. Moj oče Rapas je bil davno umrl. Svoje imetje je bil zapustil sorodnikom in ubožcem, mene 140 Nemški valpet. še v misli ni vzel, da, še slišati ni mogel o meni. Valpet res ni bil umrl, pa pobral se je bil kmalu iz tega kraja. Moja nekdanja ljuba tudi ni več živela; kmalu potem, ko je odšel njen zapeljivec, je šla tudi ona na oni svet. Njen otrok še živi. Mene ni doma nihče spoznal in tudi sam nisem nikomur pravil, kdo sem. Prileten sem že bil; nekaj časa sem še delal, pa ne dolgo. Začel sem nazadnje hoditi od hiše do hiše, kakor hodim še zdaj. Dolgo menda že ne bo treba in rad bi videl, da ne bi bilo. Zakaj če se spominjam, da sem sam kriv, da moram na starost rabiti noge in moliti za trdo skorjo, mi zagreni vse, in dostikrat bi obsedel na poti, da bi storil znanje s smrtjo, ko bi le vedel, da bo tamkaj bolje zame." 141 IV. Dva brata. Resnična povest. L Na pokopališču prifarne cerkve v hribih so pokopavali mrliča, gruntarja Abranka. Malo pogrebcev je bilo; razen dveh sinov rajnika samo še nekoliko starih babic in otrok. „Naj v miru počiva!" so rekli duhovnik, odmolili nekaj očenašev za njegovo dušo in duše vseh vernikov, ki tukaj čakajo božje sodbe, potem so šli v cerkev razpravit se in vsi so se razšli. Samo mlajši sin France Abranek, osemnajst let star fant, le-ta je še klečal na tleh pred grobom in jokal. Vsi drugi, celo njegov brat Tone, se niso mnogo zmenili zanj, ne za rajnika. „Ko bi bil še kaj časa živel stari Abranek, zapravil in zapil bi bil vse do zadnjega klina svoje domačije; prav je, božja volja je, da je umrl," tako je dejal svet. Le mlajši sin je vedel, da mu je bil rajnik vendar oče, da je kolikortoliko skrbel zanj, in da ga zdaj ne bo nikdar več videl na tej zemlji. Solnce je bilo že visoko, ko vstane France Abranek in počasi zapusti pokopališče ter jo krene proti domu. Abrankova hiša je stala bolj samotno sredi vasi. Lesena je bila in opuščena, pa veliko 145 10 Dva brata. zemljišča je spadalo k nji. Nekdaj je bila najboljša v vasi, in Abranki so dobro in lehko živeli. Šele danes pokopani gospodar jo je spravil na nič in zabredel v dolge, ker je pi-jančeval. Doma najde France svojega starejšega brata, sedečega pri orehovi polomljeni mizi, s komolcem glavo podpirajočega in v mislih zadolbenega. Tiho sede k peči in oba brata dolgo molčita. „Kaj bo pa zdaj?" pravi mlajši brat France črez nekaj časa. „Naj bo, kar hoče," odgovori starejši Tone osorno. „Očeta ni več, matere ne." »Prava reč, če takega očeta ni več, kakor je bil najin. To še oče ni bil" — pravi Tone. — »Zapravil je vse, pil je po krčmah, na svoja sina še mislil ni. Jaz ga ne spoznam za svojega očeta. Lehko bi mi bil zapustil lepo domačijo, da bi bil živel kakor drugi ljudje, zdaj je pa pustil samo gole stene in dolgove." „Oh, Tone! Ne govori tako, to je greh; oče so oče, Bog jim bo grehe odpustil, spokorno in izpovedani so umrli. Ce so nama pustili dolgove, ne smeva se zato hudovati na očeta, ampak gledati morava, kako jih bova sčasoma plačala. Bog nama bo gotovo pomagal." »Kaj govoriš: bova plačala," odgovori Tone. »Kaj sam sebe šteješ? Ti boš figo plačeval, 146 Dva brata. domačija je moja, jaz sem starejši. Tebi nic mar naša hiša in dolgovi ne, katere je starec naredil.* „Saj vem, da je vse tvoje," pravi France. „No, tako pa tiho bodi, kaj pa golčiš! Kar ti bo gosposka spoznala iz hiše za doto, tisto ti bom vrgel pod noge, potlej pa idi, kamor hočeš, jaz te ne maram. Ti nisi nič boljši, kakor najin oče, ki je vse zapravil. Saj te je dobro poznal, zato te je pa rad imel, mene pa ne. Seveda, ti si mu dajal potuho, kadar je pijan prišel domov. Ce sem mu jaz očital in ga zmerjal, kakor je zaslužil, brž si bil s svojim jezikom vmes in si ga skoraj zagovarjal." „Ti si četrto božjo zapoved čisto pozabil. Staršem se morajo slabosti prizanašati in prikrivati," pravi mlajši brat. „Le prikrivaj jih, če hočeš, zdaj se lehko prikrivajo. Poprej je bilo pa treba drugače, in morda bi vendar tako ne bilo. Zato pa molči; kar ti gre, to boš dobil. Kakih petnajst goldinarjev ti bodo prisodili, namesto dvesto ali tristo, potlej pa pojdi. Jaz bom že sam gospodaril, bolje od očeta in tebe, ki si ga zagovarjal." „Ne bom ti delal napotja, svet je velik," pravi France in začne tiho jokati. Da je brat tako trd in kamenitega srca, da še po smrti ne odpusti očetu, da ga precej goni od praga: to ga je bolelo. 147 10* Dva brata. „No, še tega je treba, da boš tu cvilil in jokal, kakor mlada mačka. Kajpak!" reče Tone. Oba sta zopet dolgo molčala. Bilo je poldne, nobeden ni še jedel. Tone vstane, gre za peč, vzame s police veliko skledo in žlice. Bil je ostanek snočnje večerje. Postavi na mizo in začne jesti. „Pojdi jest, če hočeš," pravi Francetu. „Ne bom, Bog ti blagoslovi!" „Tudi prav, joka se boš nasitil." Takoj potem mlajši brat vstane in odide iz hiše. „Pojdi, kamor hočeš," godrnja Tone, pogloje skledo in jo zopet postavi prazno na staro polico. Kake pol ure potem se vrne France v hišo. Imel je culo pod pazduho. „Kaj boš?" vpraša Tone. „Grem," odgovori France. „Kam?" „Svet je velik, Bog je povsod. Doma vidim, da sem ti nadležen, da me podiš, zato grem." „Kdo te podi? Jaz sem le hotel reči, da ti ne boš gospodaril. Pri hiši si pa lehko, dokler ti dote ne dam. Potlej lehko greš služit, ali pa se oženiš, ali kar si bodi. Tega nisem rekel, da pojdi precej." „Čim prej, tem bolje je, ker mora biti. Daj mi roko za slovo, Bog te obvaruj!" 148 Dva brata. Tone da roko, pa gleda stran, ne stisne je nič, ne reče ničesar kakor: „Saj menda te ne bo vrag daleč ponesel?" „Daleč grem. V Trst najprej in potlej še kam dalje morebiti. Če se več ne vidiva, moli zame, jaz bom pa zate," pravi France in si obriše solzo. „E, rajši že vsak zase moliva, kaj bi to! Kadar boš hotel imeti doto, pa pridi ponjo. Spomladi, če lan ne pozebe, ti bom morebiti že vrgel tiste krajcarje." Rekši odide Tone na vrt, vzame motiko v roke in začne kepe tolči po brazdah novoizorane njive. Se mar mu ni, da je danes pokopal očeta in da je brat šel bogvekam. Prav je, da ju ni več — obeh, misli samopašnik in samopridnež. Oče je zapravljal, brat pa je pri hiši. Delam lehko sam, jem lehko sam. Tako si bom vsaj zopet kaj opomogel v gospodarstvu. France pa je s svojo culo postal vrhu hriba zunaj vasi, se ozrl najprej proti cerkvi, kamor je od otroških let hodil molit, proti pokopališču, kjer oče in mati počivata v miru, potem proti domači rojstveni hiši, kjer je ostal trdosrčni brat. Za hip ga obide jeza in misli si, takega brata, kakor jaz, nima nihče na svetu. Ni vreden, da bi se ga kdaj domislil, ni vreden, da bi ga kdaj iskal. Nikoli ga ne bom ničesar prosil, naj ima tisto doto, lakomnik, naj ima 149 Dva brata. domačijo sam; pa tudi pomagal mu ne bom nikdar. A takoj zopet pravi: Brat je moj, tiste matere sin, kakor jaz. Naj bo tak ali tak, brat je. O mati, ljuba mati, kaj bi rekli vi, ko bi bili to doživeli! Prav je menda, da ste umrli, in vendar bi vas rad videl živih, rajši, kakor da bi imel vse bogastvo tega sveta. Bog te obvaruj, domača vas! Bog te obvaruj, brat, Bog ti daj srečo! Težko, da bi me kdaj videl. 150 II. Tone Abranek je bil odslej sam gospodar pri hiši. Najpridnejsi in najdelavnejši kmet je bil v vsej vasi. Delal je dan na dan kakor črna živina, storil toliko, kakor trije drugi. Privoščil si je malo, ni se upal ne enkrat dositega najesti, nikdar ni pokusil vina ali druge drage pijače. Dasiravno je bil sam svoj in ni govoril ne pečal se s sosedi, so ga vendar hvalili, da je ves drugačen, kakor oče njegov, da pridno plačuje dolgove, redi živino in kmetuje. Crez šest let je bila Abrankova domačija zopet dobra, brez dolga. Tone je bil trideset let star in mislil se je ženiti. Ker je bil nekako oduren, nevljuden in neroden, mu je povsod izpodletelo, kamor se je obrnil, nobena ga ni marala. Ker se v obližju ni dalo, je šel Tone Abranek v daljnjo sosednjo vas. Tam ga ljudje niso poznali. Razložil je svoji nevesti, da je kmet brez dolga, da ima dobro zemljišče itd.; tako mu je šlo nazadnje vendar srečno izpod rok, oženil se je in dobil z mlado ženo nekaj stotakov. 351 Dva brata. Vendar s tem kupičkom je dobil mačka v vreči. Deklice poprej ni poznal, spoznaval je šele ženo poročeno. Bila je huda, delala ni rada, rada pa dobro živela. Dobila ga je čisto v pest, vse je moralo tako biti, kakor je ona hotela. A pregovor pravi, da gospodinja tri ogle hiše podpira, gospodar samo enega. To se je pri Abrankovih kmalu pokazalo. Vse je šlo nekaj le nazaj, dolgovi so se povračali, v hlevu je bilo manj živine, na dvoru manj gnoja, na polju slabejši pridelek, davki pa vedno večji. Bog je bil Abrankov zakon na drugi strani blagoslovil z obema rokama, podelil mu je celo kopico otrok, vsem tem pa je bilo treba skrbeti očetu za opravek in za jed, dasitudi so bili še premladi, da bi bili česa pridelali, pridobili in pripridili. Tako se je naredilo, da je imel Tone Abranek skrbi črez glavo, da ni mogel mirno spati in se mu je hudo godilo. O svojem bratu ni nikdar slišal ničesar. Ne pisma ne poročila ni bilo o njem. Sploh so mislili vaščanje, da je umrl. Tone Abranek se je nekaterikrat domislil njega, dasitudi je bil ta spomin malo grenak. Ker je imel otroke in ženo, je spoznal, kaj je ljubezen. Spoznal je, da do svojega brata in do svojega očeta nekdaj ni imel nobene ljubezni. Mislil je, kako hudo bi pač bilo, ko bi moj otrok mene tako imel, kakor sem jaz očeta 152 Dva brata. pred smrtjo in po smrti! Ko bi kateri mojih svoje brate in sestre tako zgrda odpravil od hiše, kakor sem jaz svojega brata. Tako je včasih mislil in vest ga je pekla. Ker je videl, da nima nikjer sreče, da gre vse od leta do leta na slabeje, mu je prišla misel, da ga Bog kaznuje. Ta misel je bila strašna, noč in dan se je ni mogel znebiti. Dostikrat se mu je sanjalo, da vidi očeta, kako mu očita, da je grdo ravnal ž njim, da vidi brata, kako je pri tujih ljudeh onemogel in na smrt bolan, brez postrežbe. Jame bolj pogostoma moliti, da bi se utolažil in pregnal skrbi, pa ni se dalo. Vest je bila še hujša. Da bi jo ukrotil, se vda tisti pregrehi, katero je očetu tako brezsrčno očital, pijančevanju. Pozno ponoči je bilo nekega dne, ko pride vina poln domov. V hišo se ne upa, tam je žena, huda bi bila. Tam so otroci, grdo bi ga gledali, kakor je on nekdaj gledal očeta, če je v enakem stanju prišel domov. Zleze torej v lopo pred hlevom v slamo in pade kakor bi ga ubil. Tobak je kadil, žareča pipa mu pade iz ust na slamo. Preden je še zaspal, se raz-sveti okrog njega, slama je v ognju. Zdajci je minila pijanost, preplašen zakriči, vstane in jame z rokami in nogami ogenj teptati. Ali prepozno je, kakor blisk naglo je vsa slama v ognju, vsa lopa gori. 153 Dva brata. Preden na njegov krik sosedje priteko vkup, se je že vnela slamnata streha na hiši, na hlevu, na skednju, vse gori, vse je suho, pomoč je zastonj. Kakor iz uma se je valjal Abranek po vrtu. Proč je bilo vse, kar je imel, v pepelu je bila hiša, v pepelu njegov poljski pridelek, hrana za zimo. Ostala je še zemlja, polje in gozd. Gozd je bil že rajni oče obropal in posekal, zdaj je rastlo majhno mladovje, mnogo ni bilo vredno. Polje pa je bilo zadolženo, ni bilo več njegovo. „Vse je proč, Jezus pomagaj!" je kričal Abranek. Pomagalo ni vse nič. Kar je, to je. Naenkrat je bil berač. Da je Abranek zažgal svojo domačijo sam iz lastne nerodnosti, tega ni vedel nihče. Nikomur se ni upal povedati, celo ženi ne. Ravno zato, ker je to sam vedel, ga je še bolj peklo. To je očitna roka božja — mu je dejalo nekaj. — Ti si svojega očeta pisano gledal, če je prišel v svoji slabosti domov, ti si ga zmerjal, ti si mu želel smrti. Zato te. je zadela šiba božja. Ti si podoben tistemu Noetovemu sinu Kamu, o katerem se sliši v pridigi in bere v svetem pismu, da je pijanega očeta zaničeval in sramotil in zato ga je oče preklel in Bog zapustil. Ti si podoben Jožefovim bratom, ki so mlajšega sobrata od doma prodali v tuji svet. 154 Dva brata. Tako mu je govorila vest in polrt je bil tako, da ni mogel ničesar začeti. Še bi bil novo hišo sezidal s pomočjo dobrih sosedov, ali ni se upal lotiti, mislil je, da ga je Bog zapustil. Dolžniki se oglašajo za vrstjo. Kar je ostalo, to prodajo in razdele med seboj. Ne gledajo in ne poslušajo prošnje uboge žene, ubogih otrok. Neusmiljeni so, vsak hoče imeti svoje. Eden Abrankovih sosedov je bil dober mož. Videč tako nadlogo in revščino, je ponudil svoja stransko bajto Abrankovi družini za stanovanje. Drugi pa so mu dajali živeža, tako da je prišla spomlad. Bilo je več dobrih letin za vrstjo. Ta spomlad pa je prinesla s seboj slano, slana je poparila zimno setev, za slano je prišla suša in je požgala jaro žito. Krompir je gnil že na njivah. Huda letina je bila. Za hudo letino prihaja lakota, in res je prišla. 155 ni. «■] Zima je bila, sneg debel. Kmetje, ki so včasih prodajali žito, so hodili letos v mesto ponje, tam so imeli kašče: Ker večjidel niso imeli gotovega denarja, so ga jemali tudi od oderuhov in bogatinov na upanje, obetali o prihodnji novini drago plačilo. Tone Abranek je imel obilo otrok, vsi so hoteli jesti; denarja pa ni imel, upanja ni imel. V dar mu ni mogel dati, kdor bi bil rad dal; kdor bi bil pa lehko dal, ta ni imel navade dajati vbogajme. Bil je v hudi stiski revež Abranek. Kaj, če je bil sam lačen, on je trpel. Ali otroci niso znali trpeti, brez prestanka so hoteli imeti kruha — jesti. Žena je ležala bolna od strada in glada. Otroci so lačni jokali okrog nje. Abranek je zamišljen sedel in ugibal, kako, kje bi se dobilo kaj za v mlin. „Oče, le majhno kruha!" joče mlajši sin. „Le počakaj, dobili ga bomo, zdaj ga ni," odgovori oče. „Lačen, strašno lačen," pravi drugi sinek in prime očeta za koleno. 156 Dva brata. „Jaz tudi, oče!" se oglasi deklica. Abranek popade svojo kučmo, naroči ženi, ki je na slami v kotu bolna ležala, naj otroke utolaži, in pravi: „Na vsak način kaj prinesem, naj izprosim ali posili vzamem, ali ukradem; če ne, pa me ne bo več nazaj. Poginil bom, pa poginite potem še vi vsi." In beži iz koče. Kam bi se obrnil? Povsod je že bil, nihče ni hotel ničesar dati. V mlinu ima največ, mlinar bo dal, moral bo dati. Tjakaj jo krene. Mlinar je bil bogat mož, žita je imel dosti, nekateremu ga je dal že to zimo za denar in brez denarja na upanje. „Lepo vas prosim za pet ran božjih, dajte mi žita ali moke, ali kar je. Gotovo vam ga bom plačal," prosi Abranek. „S čim ga boš plačal, ko ničesar nimaš?" pravi mlinar z zaničljivim smehljanjem. „Dajte mi kaj, da mi otroci od lakote ne pomrjo. Plačal bom, če krvavo zaslužim. Dajte za božjo voljo, usmilite se!" „Ne morem," odgovori mlinar in se obrne proč. „Če le hočete, lehko daste." „Saj si imel hišo, njive in dosti žita, kaj si pa zapravil in zagospodaril ? Le drugam pojdi, jaz nimam." »Domislite se tistega Lazarja v evangeliju in bogatina, ki je bil neusmiljen." 157 Dva brata. „Kaj meni mar tisti bogatin! Jaz nisem bogatin, sam sem revež. To bom menda sam bolje vedel kot ti!" „Pa vendar samo malo moke mi dajte, nikdar vas ne bom pozabil," prosi Abranek. „Ali ne slišiš, da nimam, nimam, pravim, sliši, če imaš ušesa," vpije mlinar. „Vse sem razdal in poprodal. Ce mi daš cekin za četrtnik, ne morem dati. Pridi črez dva dni, pa ti bom bokal moke dal zastonj, ker si že ravno tako siten in nadležen. Da človek nima miru!" Tako rentači mlinar in gre v izbo. Abranek pa se žalosten obrne in odide po stezi. „Skopuh! Ima pa ne da! Neusmiljen je. O, prav mi je! Da bi vsaj jaz sam umrl; da bi le otroci imeli kaj jesti!" Sel je k drugemu žitnemu trgovcu, vendar tudi tu ni dobil ničesar, tudi ne pri tretjem. Vsakdo mu je drugam svetoval in rekel: oni lažje da kot jaz. Mrak se je delal, ko je šel Abranek potrt in pobit po cesti proti domu. Prazen se ni upal k otrokom, dobiti pa se ni upal nikjer ničesar, povsod je bilo pomanjkanje ali pa ne-usmiljenje. Obupavati začne, v glavi se mu jame vrteti, oči se zabliskajo in kleti začne zdaj, zdaj zopet moliti. „Meni ni več živeti," reče zamolklo. 158 Dva brata. Ob cesti na samotni trati je rastla kriva hruška. Sneg je visel na vejah, sneg je bil na debelo okrog debla. Na vršičku pa je sedela vrana in kavkala, kakor da bi bila tudi ona lačna. Ko je ugledala Abranka na cesti stoječega, je zletela frfraje črez polje vrh vasi in izginila v sinjih oblakih tam daleč. „ Obesil se bom, pa bo vse končano. V peklu menda ni huje, kakor je meni," pravi Abranek, ki se mu je že v glavi mešalo. Angel varih ga je zapustil. Res gre k stari krivi hruški, odpne svoj jermenast pas in naredi zanko. Potem spleza na drevo, natakne zanko okoli vratu in na štrcelj odlomljene veje ter se izpusti. Visel je med zemljo in nebom, zakričal, sape mu je zmanjkalo, temno se mu je storilo pred očmi in nič več ni vedel, kaj je. sesaš 159 IV. Ravno ob istem času, ko je Abranek sam nad seboj v svojem obupu storil strašno pregreho, so pridrsele majhne sani po cesti. Uprežen je bil droban, suhoten konj, na saneh je sedel kmetiski voznik, za voznikom pa gosposki človek srednje starosti v plašč zavit. „Kaj je pa tam-le ?" vpraša gospod voznika, kažoč proti stari samotni hruški. »Jezus pomagaj!" zavpije voznik. »Človek se je obesil. Ravno kar menda, ziblje se še." „Brž, brž ustavi, morebiti ga rešiva," pravi gospod ustrašen, in oba poskačeta hitro z voza. V hipu sta bila pri drevesu in voznik naglo prereže jermenasti pas, na katerem je visel nesrečni Abranek. Truplo pade v sneg. „Gorak je še in srce še bije," pravi voznik. Oba ga začneta s snegom drgniti po čelu. Kmalu Abranek debelo potegne sape vase in začne dihati. Gospod mu vlije iz velike steklenice vina v usta in takoj potem se obe-šencu vrne zavest, odpre oči in čudno gleda okrog. Pomagata mu na noge. 160 Dva brata. „Kaj pa je?" vpraša Abranek, ki v tem hipu ni čisto nič vedel, kaj se je zgodilo ž njim. „Pijte tukaj še malo, slabi ste," pravi tuji gospod ter mu pomoli steklenico z žganjem. Potegne nekaj požirov, to ga okrepča. „Bog vam povrni," pravi. „Odkod ste? Iz vasi?" vpraša tujec. „Iz vasi." „Pojdite z nama na voz, hoditi ne morete, peljali se boste." „Dasi tudi Abranek ni vedel, ne kam ne kako, vendar je šel ž njima do ceste. Voznik ga je držal za ramo. Tam se zavali na sani. Šele po poti se mu povrne vsa pamet. Domisli se, kaj je hotel storiti, kaj ga doma čaka in vse. Stresne se, samega sebe ga je groza. Tudi tujec je menda opazil, kaj premišlja. Začne ga izpeljavati in izpraševati ter zve vzrok, zakaj se je mislil sam usmrtiti. Ko ga tujec pogleda natančneje, ga izprelete barve in naglo ga vpraša, kako se piše. „Tone Abranek." Tujec se zgane. Precej časa molči, potem ga jame zopet izpraševati, kako je izgubil domačijo itd. Obenem mu obljubi, da bo skrbel za to, da on in njegova družina dobe še danes živeža. Abranku so prišle solze v oči, zahvaljeval se je gospodu, da ni bilo ne konca ne kraja, sklepal roke in molil, vse obenem. 161 u Dva brata. „Ali imate kaj staršev še?" ga vpraša gospod. „Nič, oče so umrli, že dolgo tega, Bog jim daj nebesa." »Tudi bratov nimate, da bi se v sili obrnili nanje?" „Nobenega nimam. Enega sem imel. Menda je že umrl, po svetu je šel; ne vem kam." »Kako je to?" „0 nikar me ne poprašujte; če je nesrečen, ni nihče kriv tega kakor jaz, zato me je Bog udaril." „Kako nesreča človeka prenaredi," je dejal tujec sam pri sebi. V vasi se voz ustavi. V mali krčmi nakupi tujec kruha, vina in drugega ter izroči Abranku, naj nese brž domov. Obljubi mu, da pride za njim. Čudno je bilo gledati otroke v nečedni koči, kako so poželjivo grudili kruh, oče je v veži pred pečjo kuhal, mati je sedela na postelji. Na polomljenem stolu pa je sedel njihov tuji dobrotnik, imel najmlajše dete v naročju, veselo gledal, kako se mu dobro je ter govoril ž njim prav po otroško. Žena pa ga je čude se gledala s postelje sem; ko ne bi bila vina pred seboj videla in jedočih utišenih otrok okoli sebe, bi bila mislila, da so vse to le sanje. Ko bi bil tuji gospod malo mlajši, bi bila mislila, da je 162 Dva brata. sam angel varih iz nebes, tako pa ni vedela, kaj in kako. Abranek prinese skledo gorke jedi. Otroci so posedli okrog nje, oce pa ni mogel veliko jesti, približal se je tujcu in mu hotel poljubiti roko. „Brat bratu tega ne stori," pravi tujec. „France!?" zavpije Tone Abranek in se ga oklene. „Da, tvoj brat France sem!" Nekaj časa pozneje je imel Tone Abranek zopet lastno domačijo, boljšo in lepšo od prejšnje. Postal je ves drugi človek, dober sosed, revnim podpora in vsem možem zgled. Nadloga ga je bila predrugačila. Vsako leto pa je potoval z enim svojih sinov v Trst k svojemu bratu, trgovcu. se Din 163 11» v. Božidar Tirtelj. Povest iz našega časa. * 1. Jaz gotovo nisem kriv, da se je bil Božidar Tirtelj prenasitil svojega življenja in šel v Meksiko, kjer so ga demokratični divjaki do današnjega dne bržkone že na kako samotno drevo obesili, kakor jaz mislim in — ko bi se greha ne bal, bi skoraj rekel — kakor jaz upam. Zakaj če to pomlad kar naenkrat v svojo domovino nazaj pride in zve, da sem njegove skrivnosti v tej povesti porinil v očitni svet, ne vem, kaj bo z menoj. Pa naj bo, kar hoče, odkrižam se strahu, ne želim mu smrti v Meksiki, naj pride srečen nazaj, če ni drugače. Mislim, da mi bo že odpustil, saj je rad slišal, če mu je kdo dejal, da je domoljub in morda ni še čisto znemar pustil slovenščine, tako da ga bo še nazadnje veselilo, ko bo videl, da so bile on in njegove dogodbe prvotni vzrok, da se slovensko lepoznansko berilo obogati z majhnim delcem, če tudi le srednje vrednosti. Božidar Tirtelj je bil rojen v nekem mestu slovenskem, v katerem, to ni tolikanj važno. Oče njegov je bil uradnik, mož priden v kan-celiji, suh po duhu, svojemu cesarju vdan z 167 Božidar Tirtelj. glavo in srcem, varčen v denarjih, siten in nezadovoljen z ljudmi, ki so se morali v njegovo pisarnico oglašati, skratka: uradnik, kakor jih je še več, hvala Bogu! Mati pa je bila prav navadna ženica, ki je tiho doma sedela, šivala, molila in svojega preljubeznivega edinoroje-nega Božidara gledala, kako lepo raste od leta do leta pred Bogom in pred ljudmi. Kar si je poželel, to je na materino prošnjo zadobil, tako da se mu je prav lepo živelo. Vendar ena reč je bila, ki je ubogemu Božidarčku preglavico delala od mladih kolen. Da, usoda, usoda! Ta nikogar ne spusti na svet, da bi bil samo vesel, vsak dobode torbo na pleča in v tej torbi je več ali manj težave in križev. Tudi mladi Tirtelj je prejel en križ: slabo glavo! V šolo je moral hoditi, veliko let hoditi, bukve je moral pod pazduho nositi; ali kako bridko težke so bile, kako pusta se mu je zdela matematika, pusta grščina, vse, vse pusto! Ali ni bilo pomagati. Rajši je pač bral kratkočasne reči, vesele pravljice, novice, ki se po svetu gode, ali oče je bil neusmiljen mož, učitelji pedantje. Maščeval se je Božidar Tirtelj tej sitnosti nasproti s tem, da je sedel skoraj v vsakem razredu po dve leti. Tako je bil že celih štiriindvajset let star, brada mu je že rastla, tobak je že pušil, ko je do vrha dospel svojim težavnim gimnazijskim letom. Ravno je revež mislil, da se bo zdaj 168 Božidar Tirtelj. oddehnil, ko ga zadeneta dve nesreči ot>enem. Prva je bila, da sta oče in mati umrla kar nanagloma, druga, da svoje poslednje izkušnje — takoimenovane mature — ni nikakor mogel opraviti. Gotovo dve reči, ki utegneta napraviti človeku v življenju velik prevrat. Starši so že marsikomu umrli, kaf svet stoji, saj je imel vsak človek, kar jih je rilo in gomezelo pred nami in med nami, dva, katerima je rekal oče in mati. Ljudje, ki so iz-kušali, kako je, kadar umrjo komu roditelji, pripovedujejo, da je to hudo. Tudi Božidar je to izkušal in, če se je pozneje svojega očeta domisVri, je dejal, da je bn sicer nemškiAaT m je imel drugo prepričanje ko on, pa solza mu je včasih prilezla v oči. Matere pa se ni nikdar spominjal, da ne bi bil čisto umolknil. Kdor je Tirtlja iz takih trenotkov poznal, ta ga je potemtakem moral imeti v čislih, zakaj vse to je kazalo, da ima zraven slabih lastnosti v glavi, dobro mestece v srcu. Ali če so že stari verovali na neko reko Leto v podzemlju, ki je ljudi, prišle do nje, obdarovala s pozabljivostjo, koliko pozabljivosti je tudi v današnjih hrupnih časih na svetu! Tako je naposled tudi Božidar Tirtelj pozabil svojih starih tem laglje, ker je podedoval za njima nekaj premoženja, s katerim je lehko in brezskrbno živel kakor tič pod nebom, ker potreb ni imel velikih. 169 Božidar Tirtelj. Kar se pa druge njegove nesreče tiče, ni bila tako splošno človeška. Zakaj koliko ljudi živi in umrje, pa ne pade pri nobeni izkušnji. Božidar Tirtelj je bil zvesto preverjen, da ni neumen, ni praznoglav, niti neveden, če se tudi ni maral šteti med tiste puste ljudi, ki pol svojega življenja pretiče v bukvah. Koliko glav je sam pri sebi znal sešteviliti na prste, ki so bile trikrat bolj zabite ko njegova, in vendar so bili tisti, ki so te glave med pleči nosili, zlezli precej visoko, on pa je moral ostati to, kar je bil: Božidar Tirtelj. Pa zakaj so ga vrgli profesorji, zakaj ni napravil izkušnje? Drugi, hudobni ljudje so pač lehko govorili, da ni vedel na vprašanja odgovarjati, lehko so ga tako obirali — Bog jim odpusti, ki niso vedeli, kako je ta reč. Ali Tirtelj sam je dobro vedel, da je vzrok temu sama hudobija, nevoščljivost. Res ni znal odgovarjati na vprašanja, ali kaka so pa bila ta vprašanja? Takih ne bi bil nihče v šoli vedel. In zakaj so mu taka vprašanja stavili? Zato, samo zato, ker je bil domoljub, iskren, vnet, pravi rodoljub, dober Slovan. Tako si je Božidar mislil, da je mučenik za narodno reč, in to ga je povzdigovalo. In kak patriot je bil Božidar! Nekoliko jih je med nami takih, pa malo. On je prav po besedi živel samo za narod, zakaj drugega opravila ni imel. Pohajkoval je po kavarnah, prebiral 170 Božidar Ti rtel j. časnike, kar jih je bilo poštenih, se jezil in klel na tiste, ki so nepošteni in grde našo domovino, in kjer se je o politiki govorilo, je govoril vmes slano in neslano. Oči so se mu zasvetile, nekaj nebeškega svita mu je obsevalo obraz, kadar je čul v čitalnici kako pesem, kadar se je kaka — če tudi slaba, da le v narodnem jeziku — igrala. Možje, ki so bili narodovi vodniki, se se mu zdeli kakor bogovi, brez madeža spočeti, večne slave vredni. Dostikrat se mu je sanjalo, da pobira za njimi stopinje, da jih vidi ovenčane na zlatih stoleh sedeče, in srčno se je jezil, če so se mu sanje pokazile. Narodne pesnike je zelo čislal, toda bral jih ni rad, ni utegnil. Da, eni celo pravijo, da je včasih v samotnih urah še njega popadla slabost, da je vzel svinčnik v roke in koval pesmi, ki so bile baje brez ritma, ki so pa veliko lepega povedale. Jaz jih žalibog nikdar nisem dobil v roke, torej ne morem tega ustnega sporočila niti kot istino prodati, niti ne sodbe o njih razznaniti. Če jih ni požgal ali drugače zatrl, pridejo morda se v poznih letih kakor sloveč rokopis na svetlo. Toda po tem, kar sem tu nazadnje povedal, bi si kdo naslikal mojega znanca Tirtlja kakor preveč idealno podobo. Idealov pa na božjem svetu ni, tako bi se lehko napak sklepalo. Naj torej povemo, da je imel Božidar še druge strani, ki so se videle veliko bolj prozaične^ 171 Božidar Tirtelj. Tako na priliko je neznano rad gledal po lepoticah in govoril o ženskem spolu, da, celo malo zaljubil se je včasih in večkrat je neumno misel izgovoril, da bi se z denarjem, kar ga je še imel, kake kupčije ali česarsibodi lotil in se oženil, ko bi le mogel v zakon dobiti tako, ki bi bila njemu po volji, to se ve, da bi morala biti vsaj precej lepa, precej bogata, krotka in — poglavitna reč: dobra Slovenka. — Ali v tej zadevi ni imel sreče, ne vem, če zaradi svojega prevelikega nosu in predolgega vratu, ali zaradi jecljajočega jezika, ali pa zaradi svoje nerodnosti na plesiščih. Katere se je lotil, vsaka ga je odgnala zlepa ali pa zgrda. Samo enkrat je imel veliko upanja in se je bil v to upanje tako vživel, da se je potem nesrečnega čutil, ko mu je še to izpodletelo, da se je naveličal živeti v svoji predragi domovini ter da je šel v Meksiko, kakor smo povedali. Kako se je to pravzaprav godilo, naj v naslednjem bolj natanko povemo, zvesto po -vseh virih, kar se jih je dalo dobiti. 172 II. Poletnega dne je bilo, na tržni dan. Po mestu je vse mrgolelo, vozovi so ropotali gor in dol, naloženi z vrečami, drvmi in drugimi rečmi. Mali sinek s kmetov, danes s svojim očetom prvič v mestu, je ogledoval strme velikanske hiše in si zapomnil to in ono, o čemer je bil namenjen svojim tovarišem doma Čudeže praviti. V krdelih so prihajale žene, s košarnami na glavi, v katerih so prinesle pridelke svojega gospodinjstva naprodaj. Zamišljen hodi Božidar Tirtelj ob hišah po ulicah gor in dol. Sicer je imel navado, nositi glavo visoko pokonci, vedno popravljati naočnike in pušiti dolgo virginijo. Danes pa gleda v tla, naočnikov se ne dotakne in cigara mu je v zobeh ugasnila. Le zdaj pa zdaj se ozre proti velikim vratom velike krčme, kakor da bi čakal, kdaj nekdo vun pride. „Servus, kaj hodiš tod tako počasi? Ali si že bil v kavarni? Ali si bral današnjo dunajsko Prešo? Že spet grdo obdeluje Slovence." Človek, ki je Tirtlja tako ogovoril, Šimen Pehar, je bil njemu enake starosti in če se prav 173 Božidar Tirtelj. ve, tudi enake usode, samo s tem razločkom, da ni imel nobenega imetja in si je s podučevanjem kruh služil. Ker je Božidar dostikrat zanj plačeval v krčmi ali kavarni, sta bila zelo prijatelja. Vsako drugokrat bi bila Tirtlja novica, ki mu jo je povedal, spravila v srd in sveto jezo, in naglo bi bil letel brat, kaj sovražni dunajski Židje pišejo, zdaj se pa ni zmenil in prav mrzlo je dejal: „NiS nisem še bral." „Pojdi z menoj!" pravi oni. „Zdaj še ne grem. Moram tukaj biti. Le pojdi, pridem pozneje za teboj." „Kaj pa imaš tu? Menda vendar ne ogleduješ grdih mlekaric?" „Nekaj drugega; ne povem kaj. Le pojdi, pridem za teboj." „Kaj si neki izteknil? Radoveden sem. Povej, pa grem takoj in te ne bom motil. Ce pa ne poveš, pa ne grem stran in ti bom nagajal, da ne bo konca." „Povem ti, če boš molčal." „Tu je moja roka, saj se poznava." „Strašno lepo deklico sem iznašel!" — pravi Tirtelj. — „Tako lepo, da je v našem mestu ni enake. Plave oči ima in glavico kakor angelj. Dolgo sem hodil za njo po mestu, skoraj celo uro. Kmetica je in" — „Kmetica!" zavpije tovariš in se začne smejati. 174 Božidar Tirtelj. To razžali Božidara Tirtlja. Obrne se od svojega prijatelja in pravi: „Ti si osel, kdo bo tebi kaj pravil!" „Stoj, stoj!" pravi oni in ga prime za ramo. „Jaz sem se zasmejal, ker sem se nečesa domislil, ne pa tebi, prijatelj! Povej no dalje, kam se ti je pa zdaj izgubila tvoja lepota?" „Tukaj noter v hišo sta šla, ona in pa star dedec, kmet. Ne vem, če je oče njen, ali ka-li. Počakal ju pa bom in če se bo dalo, še ogovoril. Zato pa ti pojdi, sam bom laglje opravil, kakor če sva dva. Moram jo vsaj še enkrat videti." „Ce je taka, pa grem. Voščim veliko sreče. Kdaj prideš v kavarno?" „Kmalu morda." Prijatelj Šimen Pehar odhaja, pa takoj se vrne k Bozidaru nazaj, ga prime za ramo in pravi: „Imaš kaj pri sebi za cigare. Suh sem kakor goba. Kadar bom imel kaj več denarja, ti povrnem pošteno, to se ve." Božidar, vselej usmiljena duša in radodarna., ustreže Šimnu zdaj tem rajši, ker bi se ga rad iznebil. „Gratias! Tega se pa nič ne boj, da bi komu pravil o tvoji kmetici. Kar obljubim, to je trdno, kakor bi pribil." „Saj bati se nimam nikogar," odgovori Božidar. „Samo nečem, da bi se norce delali iz mene," pravi Tirtelj nevoljen. 175 Božidar Tirtelj. „Servus torej, čakal te bom v kavarni tako dolgo, da prideš in poveš, če si imel srečo." „Že prav!" Naglo korači Šimen Pehar skozi več ulic in stopi potem v prostorno kavarno. Okrog biljarja je bilo zbranih veliko mladih posto-pačev, ki so Šimna veselo pozdravili. „Nekaj novega, nekaj novega!" — pravi Pehar skrivnostno in celo krdelo ga obstopi. „Od Tirtlja nekaj novega, to je pravi — in neumen, kakor le utegne kdo biti." Rekši se jame smejati in drugi se smejejo, nevede zakaj, za njim, obenem vse vprek po-praševaje, kaj se je zgodilo. „Obljubil sem mu, da ne bom nikomur pravil. Sezite mi v roko, da ne bo nobeden Tirtlju o tem govoril, pa vam povem." ^Nobeden ne bo govoril." In zdajci začne vrli Šimen praviti dolgo izmišljeno povest o zabuhli, debeli in rjavkasti kmetiški deklini, ki je jajca v mesto prinesla naprodaj in katero je Božidar Tirtelj ogovoril in je ves nor zanjo. Sicer nekateri niso hoteli verjeti, dasi so se smejali, pa Šimen Pehar je na svoje poštenje trdil, da je sam videl, kako je Tirtelj ž njo govoril, kako je ves vrel in je nazadnje pristavil: „Le opazujte ga, saj bo semkaj prišel, gotovo se mu bo poznalo. In da je res, kar pravim, priča tudi to, da ga danes 170 Božidar Tirtelj. ni tukaj. Še vsak dan ob tem času je le-sem prišel." To je bil vsem Tirtljevim prijateljem dokaz ad hominem, smeha je bilo veliko, vsak je povedal kaj dovtipnega in ostroumnega, kar je Božidara smešilo, in vesela druščina je bila v kavarni. 177 12 III. Božidar pa željno pričakujoč reči, ki pridejo, ali bolje osebe, ki ima iz gostilnice priti, večkrat prehodi kratko ulico od prvega do skrajnjega konca, pri vseh prodajalnicah na obeh straneh ogleduje, kaj je kupcem postavljeno na ogled, prt-šteje precej štirivoglatih kamenov po tlaku, zmerom pa gleda tja na ona velika vrata. In kadar kdo pride iz gostilnice, naglo vzdigne Božidar glavo, pa jo zopet nevoljen pobesi, zakaj tiste lepe kmetiške deklice ni in le ni, da, še moža ne, ki je prej ž njo hodil. In sanja se mlademu možu vse drugo, kakor to, da se zdaj najboljši prijatelji šalijo ž njega. „Lepa je" — si misli sam pri sebi. — „Bog ve, če je kaj izobražena. Pa kaj? Se bolje če ni, dobro Slovenko bi iž nje naredil, oh!" — Več ne ve, kaj bi mislil, še to se mu majhno neumno zdi. Kaj dela, da je ni vun? Pa stoj! Zdaj-le je prišel kmetiški mož iz gostilnice. To je tisti, ki je ž njo hodil! Ali zdaj je sam. Nekaj časa postane pred vrati, potem k orači na široko pa počasi in trdo sto-paje, tako da poka po tlaku ob hišah. 178 Božidar Tirtelj. Hajdi za njim, ta bo nekaj povedal, kdo je ona deklica, kje je ostala, odkod je, ali je mogoče, da bi Božidar jo še videl, govoril ž njo. Na voglu ulic je bilo veliko listov, belih, rdečih, z majhnimi in velikanskimi črkami ozna-njujočih, kako lehko svoje peneze zapravi tisti, ki jih ima. V sredi je bil prilepljen največi list in je pravil z lesoreznimi podobami in obširnim berilom, da se v tem in tem mestnem predelu vidijo čudeži, katere kaže drhal potujočih gim-nastikov. Tukaj kmetic obstane in pazljivo ogleduje čudne podobe. Kmet je majhen mož, precej prileten, čedno pa bolj po starem oblečen; ima širok klobuk, kratko kamižolo, irhaste ogoljene hlače, črevlje ne prav do kolen in zadaj kakor podkev izkro-žene golenice, da se lehko vidijo plave nogavice med stremeni in črevlji. Božidar Tirtelj precej časa stoji za njim. Ne ve, kako bi ga ogovoril. Kmetic se obrne in videč gospoda za seboj, ki kakor on ogleduje čudne podobe, ga vpraša: „Slišite, gospod, ne zamerite, kaj so pa ti svetniki tukaj na zidu namalani? Kako se jim pravi? Kaj se bere to okrog njih?" „To niso svetniki. Komedijantje so ali telovadci," odgovori Tirtelj vesel, da ga je kmet sam ogovoril. 179 12* Božidar Ti rte 1 j. „Komedijantje? Glejte no! Jaz sem dejal, da samo svetnike malajo, pa kakor vi pravite tudi komedijante. Čudno se mi je precej zdelo, da se tako zvirajo, eden drugemu stoje na glavi. Mislil sem, da so sveti Boštijani, ker so vsi nagi, samo okoli kolkov imajo to zaplato. Da jih ni sram teh komedijantov in se dado tako na nago namalati. Mene bi bilo sram! Svetnike sem že videl in angelje. da so nagi namalani v kakovem altarju sedeli ali stali, komedijantov pa še ne, moj živ dan ne. Bog ve, če imajo kaj obleči, ka-li? Gotovo jih mora zebsti. Naj bi k meni prišli, jaz bi dal vsakemu ene stare hlače in kako ponošeno srajco, da se jim ne bi bilo treba tako napol nagih dajati malati." „Samo zato so tako opravljeni, da laglje svoje umetnosti delajo, po vrvi plešejo in druge reči," pravi Božidar. „Kajpak! Jaz tega ne verjamem. Jaz mislim, da bi težje oral, ko bi se napol slekel in za plugom hodil bosopet in čisto golorok! Ha, ha! Kakšen bi neki bil!" Ta misel kmetica tako obide, da se začne tako naglas smejati, da ga je vsak gledal, kdor je mimo šel in je bilo Božidara Tirtlja skoraj malo sram pri njem stati. „Kje se pa ti nagci vidijo?" vpraša kmet. riožidar mu razloži, kje in kako. 180 Božidar Tirtelj. „ Torej še plačati mora človek. Naj bo, bom pa vrgel te krajcarje tja; saj moramo vsi živeti, mi kmetje, ki delamo, in ti lenuhi, ki po vrvi plešejo. Človek tako malokdaj pride v mesto. Zakaj ne bi torej razgledal vseh neumnosti, ki jih imate škrici. Prašiče doma prodam, pšenico tudi, oves imam za voznike doma, tako da prav malokdaj pogledam v ta Babjilom, ali kako že bero iz svetega pisma." „Babilon," popravi Tirtelj. „No, naj bo pa tako; saj je vse en hudir!" „Odkod ste pa doma?" „Meškotelj sem iz Ambolj." pravi s takim moštvom, kakor ne bi bil Napoleon povedal svojega imena. „Kje so Ainbolje, daleč od tukaj?" „Hudnika, kaj še tega ne veste? Osem ur. Saj ima vendar naša soseska dvajset trdnih gospodarjev. Eden se je lansko leto tožaril z doktorjem Grabljarjem, ki je tu pri vas neki. Noter do cesarja je bil šel in res ga je bil ugnal. Nismo neumni v naši dolini ne. In pri meni doma pijete lehko tako vino, da mu ga ni para, kar imate vi v mestu kislic, ki jih za drago vino prodajate. Le oglasite se, kadar boste kaj hodili okoli nas. Samo vprašajte za Meskotlja in tri ure in še dalje okrog vam bo vsak otrok povedal, kje sem. Pa vidim, da ste vi prav zgovoren človek. Take imam jaz rad, za kratek 181 Božidar Tirtelj. čas. Pojdite malo z menoj, da bova kaj porav-sala gor in dol. Jaz katero vem, vi pa se več, ali pa manj, kakor je, ne vem." Tirtelj gre ž njim po trgu. „Kaj ste prišli v mesto? Kaj kupovat?" vpraša Tirtelj. „1, tudi! Tudi kupil bom kaj. Ker imam ravno voz tukaj in brihtno kobilo, ki rada teče, bom kupil kaj starega železja za obroče na vinske sode. In čebra je treba pri hiši, dvoje burklje bom kupil, eno ponev, in vrag ve, kaj so mi dekle še naročale; vem, da bom pol pozabil. Pa vendar nisem zaradi tega prišel gor v mesto, ampak svojo punčaro, hčer sem pripeljal. Čedna stvar je, kakor ljudje govore, ne da bi je sam hvalil. Devetnajst let bo stara pred Pustom. Pa ti je merkaj dekličji vun in vun silil v mesto, da bi se kuhati učila. Jaz sem dejal nazadnje, naj ti bo, kaj mi je za dvajset ali dvakrat dvajset goldinarjev, naj se navadi kak boljši ocvirek napraviti, če kakov višji človek k hiši pride. Saj imam razen fanta samo to. Pa bi je vendar ne bil pustil v mesto, premlada je, in vi tu, kar vas suknje nosi, niste vsi nič prida, da vam iz oči v oči povem. Ali teto ima tukaj, dekle moje; sestro moje rajnice. Pri nji bo stanovala, doli na velikem trgu v tisti hiši, kjer se tobak prodaja. Ravno zdaj-le sera jo gnal k tisti kuharici, ki jo bo 182 Božidar Tirtelj. učila. Prekleto debela žena je ta kuharica, za vraga nisem še take videl, kar živim. Taka je crez rebra, da je strab, ravno kakor oni naš župan, ki je umrl. — Pa veste, kaj vam bom še povedal, gospod?" „0 le povejte, kar hočete." ,Nu, če smem, bom pa rekel eno. Kmalu že nisem dobil koga, ki bi gosposko, naj bo mestno ali kancelijsko suknjo nosil, da bi toliko govoril z menoj brez česa posebnega. Zato tudi vi — vi! — vrag vas poznaj! Ali hočete, da vam povem, kaj mislim, kdo ste?" „Dober prijatelj vaš sem," pravi Tirtelj, ki bi se bil takoj rad malo prikupil očetu one deklice, ki mu je bila tako neznano všeč. „0 kaj še!" — zavpije kmetic, zameži in se zasmeje. — »Prijatelj? Hudimer, kaj sem vam kaj dobrega storil, ka-li, ali sva stara znanca, ka-li? Danes se vprvo vidiva. Vi ste, brez zamere, kakov jezični dohtar. Pa ste mene videli in si mislili: na, tu imaš neumnega kmeta — jaz vem, da gospoda mislite, da smo mi neumni — dajmo ga! Imam, imam dve pravdi, eno za kupljeno njivo, drugo za sto goldinarjev posojila. Pa Meškotelj je sam mož, ne da se opehariti, še dohtarjem ne." Tirtelj se na vso moč brani, da ni dohtar in da ne išče pri njem nobenega dobička. Kmet pa je neveren, z glavo odkimuje in se smeje. 183 Božidar Ti rtel j. „Nu, nu, kaj pa je zato? Saj stepla se vseeno ne bova, če ni božja volja," pravi. Tirtelj ga še nekaj časa izpeljuje in izprasuje, česar mu je bilo treba vedeti, potem mu obljubi, da pride v njegovo krčmo vino pokušat in ga pusti ter odide zamišljen v kavarno. Tam je sedel tiho v kot, kjer sta dva šahala, in se delal, kakor bi pazljivo gledal igro, premišljal, kako bo ta zdaj vlekel, kako se oni rešil iz zadrege, v resnici pa je le pre-udarjal v svoji glavi, kako bi se s kmetisko lepoto sešel. Dobro si je zapomnil, kam se hodi kuhat učit, kje je tista njena teta itd. Vendar ni vedel, kako bi jo dobil. Da se po pravici pove, tudi boječ je bil malo. Kako so ga njegovi tovariši opazovali, smejali in si namezikovali za njegovim hrbtom, to se nam ne zdi važno praviti. (553*9 184 IV. Bilo je kakih štirinajst dni pozneje po onih dogodkih, ki so se v prejšnjem razložili. Božidar Tirtelj je bil nekaj ves drugačen postal: ni več bral časopisov, ni bil več tako navdušen za vse, kar je narodnega, več ni s prijatelji popival cele večere in še menil se je prav malo ž njimi. Eni so mu očitali, da postaja filister, drugi so ga drugače pikali. Večina izmed njih je pa vedela, kaj se dan na dan revežu vrti v glavi, zakaj vse svoje sreče in nesreče je Božidar pridno razkladal svojemu izvrstnemu prijatelju Šimnu, kateri je potem skrivaj skrbel, da so se te sreče in nadloge kolikor mogoče razširjale, tako da je Tirtelj čude se včasih katero slišal, da si ni mogel razložiti, kako je prišla med svet. Na koncu velikega trga je bila uvrščena med večjimi sestrami mlajšega zidanja mala hiša z enim samim nadstropjem, z zastarelim in odrgnjenim zidom. Nad prvim oknom tik velikih skoraj vedno zaprtih vrat je visela znana tablica, na kateri sedi namalan Turek s prižgano pipo zraven dveh križem stoječih cigar, ene 185 Božidar Tirtel j. dolge ene kratke — znamenje, da je tu tobačna „opalda". Pred oknom zunaj je prislonjen ob zidu štirivoglat rezan kamen, da lehko tudi bolj pritlikavi kadivci dosežejo do linice, skozi katero se dobiva dvomljivi užitek, tobak v papir ali v okrogle smotke zvit. Za linico pa dan na dan sedi ženica, počasno prepleta niti v nogavice ter čaka, kdaj kdo s krajcarji potrka na sipo. Stara je ta to-bakarica, nabranih lic, upognjenega hrbtišča in sivih las. Precej slabo že vidi, slabo sliši. Zato že malokdo kupuje pri nji, zakaj svet današnji dan nima več dobrih lastnosti nekdanjih Špar-tancev, ne spoštuje več starosti, zlasti ženske ne, rajši nosi denar mladim tobakaricam. Le eden mladih mestnih ljudi prihaja nekaj časa sem, redno vsak dan po trikrat, dolgo stoji pri oknu stare tobakarice, dolgo izbira iz škatlje cigare, rad govori in rad pogleduje skrivaj v izbico. V tej izbi pa ni Bog ve kaj videti. Dve stari postelji, velikanska omara, več loncev tobaka na nji, podolgata skrinja in tam v kotu med dvema vrlo čudnima slikama svetega Janeza Krstnika in Matere božje sedem žalosti velik križan Bog iz lipovega lesa, ki je pa že tudi precej okajen in ima na desni nogi stopalo odkrhnjeno. Vsega tega, vemo, da ne opazuje Božidar Tirtelj, kadar cigare kupujoč bolšči 186 Boži dn r Ti rtel.j. skozi okno, tudi ne male mizice in dveh stolov pri nji. Ali tja na stol gleda vselej. Tam sedi mlada deklica, v kmetiški obleki. In ni mu zamere, da tako pogosto prihaja. Zakaj deklica je res nenavadne lepote, in znano je, da smo že tako srečno ali nesrečno ustvarjeni, da vse radi gledamo, kar je Bog lepega na ta svet posadil, ali kar se nam vsaj lepo zdi. „Ti, Micka, ali je ta gospod že kdaj prišel česa kupovat, kadar si bila sama doma?" vpraša starka nekega popoldne, ko je ravno Tirtelj odšel od okna. „Ne," odgovori deklica in malo zardi, tako, da, ko bi stara teta ne bila malo kratkovidna, bi bila lehko mislila, da laže. — »Mislim vsaj, da ne, ker mi ni mar, kdo hodi. Ne pogledam." Teta nekaj časa molči, potem pa z glava pokima, kakor da bi ji bil odgovor po volji. „Ta gospod preveč kadi. To ni zdravo za telo i n greh je, denar tako metati stran. Menda je pač bogaL O da so ljudje neumni na svetu! Mar bi ubogim dal za kruh, ali pa za kak drugi dobri namen." Mlada šivilja naredi usta na smeh, in si morda misli, kako je to, da teta proti svojemu dobičku govore, katerega tako radi spravljajo in stiskajo. „Pa je prav tako," pravi teta dalje, „da se ne zmeniš za take mlade gospode. Med sto 187 Božidar Tirtelj. je eden pošten in dober. Jaz sem stara, poznam svet. Ni da bi se ž njimi podajala v pogovor in jim verjela, kar pravijo in obetajo. Vse ni nič res. Le zmerom se tega drži, kar ti bodo spovednik povedali." Enakega je teta še precej veliko povedala, nazadnje pa, ko je v bližnji cerkvi zapel zvon, je vstala s svojega mesta pri oknu, se opravila in dejala: „Le varuj doma, jaz grem k sv. li-tanijam. Če kdo pride, daj mu, pa denar ti mora vselej naprej dati. Ne pozabi." „Ne bom pozabila." „Skozi okno ne smeš gledati, kakor onidan. Tako se samo radovednost pase in to ni prav. Ce ne moreš več šivati, pa vzemi molitevske bukve in beri, in Bogu bo bolj dopadljivo. Posebno v mestu se to ne spodobi. In ti si prišla v mesto, da se kaj naučiš, domače navade moraš opustiti." Toda komaj pet minut potem, ko teta odide, deklica vstane, gre vprek prepovedi k oknu in ga polagoma odpre. Marsikaj je bilo videti na trgu. Veliko lepo oblečenih gospa je šlo gor in dol, če se že ne gleda drugega sveta. Zares ta teta je sitna žena. Deklica je prišla v mesto s takim veseljem, da bi kaj videla; stara teta pa je ne pusti nikamor, niti na okno ne, razen v cerkev in h kuharici, ki jo uči, ki je pa tudi pusta in sitna skoraj še bolj ko teta. Kdo ne 188 Božidar Ti r tel j. bi proste ure porabil in se na okno naslonivši malo ne oddehnil dolgega časa! Pa ni še dolgo gledala po trgu, ko naglo nazaj pomakne glavico, okno zapre in sede, rdeča po vsem obrazu. Vzrok se je takoj pokazal, zakaj se je tako naglo umeknila. Nekaj trenotkov potem je bil namreč pred oknom videti Božidar Tirtelj. Deklica odpre in mu da molče škatljo s cigarami. „Ali si sama, Micka?" šepeta Božidar. „Hočete li še ognja?" vpraša dekle. „ Zakaj me ne tikaš, kolikokrat sem te že prosil! Ali mi res ne verjameš, da te-------" „To se ne spodobi, da bi jaz gospoda tikala." „Ali bi me potlej rada imela, če postanem kmet?" Dekle se zasmeje. „Res, 'res povedaj, preljuba moja!" pravi Tirtelj in prižiga. „Ne vem," odgovori dekle. „Ali smem za majhno časa noter k tebi?" prosi Tirtelj. — „Toliko bi se imela zmeniti." „Ne, teta pride takoj domov." „Ah, zakaj?" „Prosim vas, nikar ne stojte tu pred oknom. Kaj poreko ljudje, ki hodijo mimo?" Rekši hoče deklica zapreti, pa Božidar vtakne roko med 189 Božidar Tirtelj. rob in tečaj, z drugo pa bacne precej veliko pismo v izbo tako, da pade deklici ravno v naročaj. Potem še malo postoji pred okencem, čakajoč, kaj bo rekla, kaj se ji bo na obrazu poznalo itd. Toda brez posebne tolažbe je moral iti proč, deklica se je nekako čudno nasmejala, ko ji je priletelo pismo, tako, da Božidar ni vedel, ali je ta smehljaj pomenil kaj dobrega ali slabega. Ko je odšel, vzame deklica pismo in ga nekako hlastno odpre. Težko je povedati, kaj pomeni zadovoljnost na obrazu bravke. Lehko je izdajavka skrivne ljubezni do mladega moža, ki vedno hodi za njo, lehko pa je tudi samo tista zadovoljnost, ki izvira iz ženske prevzetnosti, ženskega značaja, da ji namreč misel ugaja in dobro de, ker ve, da ima moža tolikanj v svoji oblasti, da ga utegne storiti srečnega ali nesrečnega — lehko je pa tudi, da ta smehljaj na ustnih bravkinih velja samo hiperboličnim ognjenim izrazom in zatrjevanjem vroče ljubezni, kakršnih je Tirtljevo pismo polno. Naj bo, kakor hoče, gotovo je, da je deklica Božidarove zaljubljenosti večkrat z veseljem brala in zopet brala, naposled pa, ko je slišala, da teta že prihaja iz cerkve, naglo pismo zvila in skrila v kraj, kakor si Tirtelj ne bi bil mogel boljšega želeti, namreč — v nedrije. ecsas 1P0 v. Pol ure od Ambolj je bil na Ratiji nov krčmar gospod Božidar Tirtelj. Spravil je bil vse svoje imetje vkup, slovo dal mestnim kavarnam in se nakupil tu v obližju Meškotlja in njegove hčere, da bi se ženil. „Koga? Koliko je?" vpije popotni sedlar Mazinec v sredi dveh pijanih tovaršev v Tirt-ljevi hiši. „Koga? Kaj nisem vsega plačal? Ti boš mene goljufal, ti kosmače mestno ti! Jaz te bom tako napletel, da boš belo gledal ko zaklano tele." Tirtelj je strmel. Vedel je, da ni nobene plače dobil niti za vino, niti za ubite kozarce. „Vi ste goljuf in malopridnež; plačajte in poberite se vun." „Kdo goljuf? Kaj goljuf?" — kriči Mazinec. — „Moža, jaz vaju zapričam, kaj mi je ta dejal. Le dobro vedita, da sem jaz goljuf. Tožil ga bom na kontumac in na štemplje." „Ali ne boste plačali?" vpraša spet krčmar Tirtelj. „Niti božjaka ne. Spat pojdi, pa te bo ta bolezen minila brez zdravnika. To ti pa povem, 191 Božidar Tir te 1 j. jaz vem, kaj se bere v cesarski postavi; jaz nisem goljuf in vsi Mazinci do zadnjega očeta niso goljufje. Zapiši si to. Zaprt boš pa kakor bela. Mojduhaj, da bi se jaz dal takemu mleč-njaku !* Se več takih in enakih prizorov, in Tirtlju se pristudi krčmariti na deželi. Ali misli si: potrpljenje, potrpljenje; kadar Micko za ženo dobim, pojde vse drugače; drugo solnce bo sijalo. In na polju je novi kmet vse obsejal po bukvah, delal po zapisanih pravilih. Ali teg.i ni znal, da bi bil lastno izkušnjo s tujo edinil, in marsikje mu je napak hodilo. In naposled je revež imel še nesrečo, da so mu poljski ta-tovje veliko odnesli, da je slana na njegovem polju še bolj požgala ko kje drugje in kar je še več nadlog od Boga — vse so prišle ubogemu Tirtlju črez glavo. On pa se še vendar ni dal pošibiti. Mesec za mesecem so bili stroški večji od dohodkov; ali mislil je Tirtelj, saj drugače še biti ne more, kjer gospodinje ni. Ženska, ta dobra stvar, tri vogle hiši podpira. O da bi bila Tirtljeva že enkrat tako podprta! Kadar sta skrb in nadloga Božidara posebno zmogli, tačas je vse doma pustil dekli in hlapcu, napregel lepi majhni voziček in kobilico rjavko in se na južino peljal v Ambolje 192 Božidar Tirtelj. k Meškotlju, da bi vendar enkrat določno in zagotovo zvedel, ali mu dado Micko ali ne. Oče Meškotelj je stal na pragu, široko raz-koračen, golorok in nepodvezan pod koleni, z dolgo pipo varaždinsko v zobeh in klobuk po strani. Čudno je namezikal možanec, zagledavši snubača svoje hčere in se nasmehnil, Bog ve, ker je lepo sijalo solnce, ali ker je bil snubca vsekdar vesel, ali ker je vedel, da gospod Tirtelj več vina plača kot ga sam izpije. Naj bo kar in kakor hoče, ob taki priliki je Meškotelj vselej iz žepa snel roke in sam v svoji krč-marski in gospodarski osebi odpodil hlapca od prišlega voza ter Tirtljevega konja lastnoročno razpregel, razkomatal in pod streho spravil, potem pa posadil gosta za mizo pod orehom, izvlekel velik ključ iz globokega žepa ter stopal v klet, odkoder je pritresel najboljšo kapljo, vedno nekako smeje se, kakor bi hotel reči: Jaz sem jaz, drugi so pa, kar so. „No, kako je kaj?" je dejal Meškotelj, ko je ravno njegova hči prišla iz hiše na Tirtljev poziv enkrat pit. „Kaj ste pa ta teden sejali po vaših časnikih — ali kakor že pravite tistim patentom, katere po pošti dobivate, za drag denar, menim — ali ste sejali tičje seme, ali kozji grah, ali papeško pritlikovino, ali češminove jagode?" Ubogi Tirtelj ni čutil, da se mož šali; tudi ni vedel, da vseh teh semen ni. Hotel pa se 193 13 Božidar Ti rtel j. je Meškotlju pokazati, da ga je volja učiti se vsega, kar je njegovemu zetu treba; zato je zvesto popraševal, kako ta in ona naštetih reči raste in cvete in rodi. Oče Meškotelj je bil tolikanj poreden, da mu je resnobno razkladal vse, in hvalo mu moramo dati, da si je vrlo dobro izmišljal. Tirtelj bi bil rad videl, da bi bila domača hči zraven njega malo posedela, in oče Meškotelj ji je sam veleval, ali vedno je kako opravilo našel, da je morala zdaj tjakaj zdaj semkaj po kaj hoditi, tako da Tirtelj vendar ni mogel govoriti ž njo. In kadar je Božidar napeljal govorico na ženitev, se je oče Meškotelj nasmehnil in prikimal: „To je pa. to, ženske niso za drugo, kakor da se može in nam preglavico delajo. Pa moramo vendar le gospodinje imeti. To je prav, le ženite se." Tirtelj je menil vselej, zdaj je pravi čas, in malo po ovinkih poprasal starca, ali bi bil pri volji dati hčer. Poredni oče Meškotelj pa ni rekel ne bev ne mev; svojo hčer je malo pohvalil in sam sebe in včasih še Tirtlja povrhu in umetno napeljal govor na vino, kupčijo z voli in kmetijo. Pridružil se jima je navadno še kak mož; vsi so pili in se tudi napili. Nazadnje je Tirtelj — da se ne bi reklo, da je skopuh in stiskavt 194 Božidar Tirtelj. — vse sam plačal in se odpeljal z zaljubljenim pogledom po deklici in revež — ne da bi bil zvedel, ali jo bo dobil ali ne. To se ve, da mu je doma med tem časom vse križem šlo. Hlapec in dekla sta za svoj žep tržila in točila in dobro živela na škodo Tirtljevega imetja. On vsega tega ni zapazil, ker je vse svoje misli puščal — že vemo kje, in da se naravnost pove, če se mu je tudi včasih malo zdelo, kako in kaj se godi, je bil predobrosrčen, da bi bil kaj rekel. Tako je minil čas za časom in Tirtelj ni bil oženjen in je toliko vedel, kdaj bo in če bo, kakor nas kateri ve, kdaj umrjemo. Dostikrat se je namenil, da bo očeta trdno in trdo za besedo ubral, da mu mora naravnost povedati. Za deklico ga ni skrbelo. V svesti si je bil, da ga ima vsaj malo rada, vse drugo pa da stanovitnost. Toda vseh teh dobrih namenov ni spolnil. Včasih je bil preboječ, beseda mu je ostala v grlu, včasih je kdo vmes prišel, včasih pa mu je oče Meškotelj nekako imponiral, kakor je sam pisal svojemu prijatelju Šimnu Peharju. sesaš 195 13» VI. Pač žalostno na tem svetu, da človek veliko tega, kar si je v mladosti pridobil ali pravzaprav — kako bi dejal — s seboj prinesel, v poznejšem času izgubi. Tako lepe čednosti in lastnosti ima, a nekaj jih utopi sam, nekaj mu jih odpravi hudobni svet. Lepo vero ima do samega sebe, svojih moči in svoje veljave, vero do sveta in njegove dobrote. Tako smo tudi Tirtlja pohvalili zlasti v dveh rečeh: prvič, da je bil dober rodoljub, drugič, da je na ženski spol veliko zidal in menil, da ga bo ena Evinih hčeri prav prav srečnega storila. Njegovo rodoljubje smo že nekaj opisali, vendar se nam potrebno zdi tukaj še nekaj pristaviti, da bo častiti bravec podrobneje poznal našega moža in utegnil razsoditi, kako je iz nadalje še razloženih dogodeb prišlo, da je Tirtelj ves svoj demokratizem izgubil. Resnično moramo povedati: Božidar Tirtelj ni pomagal svojega časa narejati, čas je bil njega naredil. Še več: Tirtelj marsikatere ideje našega časa ni razumel; vendar ker je videl, 196 Božidar Tirtelj. da se najboljši možje potezajo za svobodo, narodnost, izobraženje na najširši podlagi, t. j. izobraženje vsega naroda brez razločka stanov, je še on trdil za njimi. Tako je prišlo, da je on ravno zaradi tega narod prav konkretno ljubil, kar je gotovo velike hvale vredno. Vendar je morda tako celoto zamenjaval preveč s posamezniki. Tirtelj je potemtakem sprva, kar je živel na kmetih posameznikom veliko dobrega storil, posojal in daroval. Veroval je pa zraven tega na hvaležnost in vrednost prejemnikov. Poslušal je prav rad in veselilo ga je, če so ga možaki, mladi in stari, pri vinu hvalili, in ni vedel, da se mu nekateri za hrbtom smejo, da je neumen in da preveč lehko-miselno ravna s svojim ne preobilnim imetjem. Neko nedeljo popoldne se Tirtelj prav za-trdno nameni, da bo poslednjo besedo govoril z očetom Meškotljem zastran ženitve. Ker se je bil že prej prepričal, da to ne gre tako lehko, kakor bi človek mislil, in ker je vedel, da vino šele da pravega poguma, se nameni še povrhu, da se bo enkrat malo napil in si jezik bolj razvozljal. Ves vesel se pelje sam proti Amboljem. Tam je bilo mnogo kmetov na pijači in cela krdel mladih fantinov. Tirtelj sede mednje in govori zdaj s tem, zdaj z onim. 197 Božidar Tirtelj. „Micka!" pravi glasno eden mladeničev krčmarjevi hčeri. „Zakaj ne sedeš k svojemu ženinu, temu gospodu. Če te bo vzel, boš v senci sedela, pa dobro živela." „Ce boš kaj imela," dostavi drugi in smeh nastane po vsej hiši. To je Tirtlja razžalilo. Pogleda očeta Meš-kotlja. Ta pa je v tem hipu ravno pomežiknil fantom, naj ga še malo pikajo. Božidara pretrese mraz, ko to vidi: „ To rej norca se delajo tukaj iz mene, in tako dolgo," si misli. „In taki-le ničevedci, ki ne vedo in ne znajo drugega kakor motiko nositi!" Še več nevšečnih je moral slišati. Odgovarjal ni nič. Meškotelj je bil proti njemu tak kakor vselej. Ali Boži-daru so se bile odprle oči. Razlagal si je njegovo vedenje od nekdaj. Hotel je kar vstati in oditi, ali sedel je kakor pribit in pil. Deklica pride kake dvakrat k njemu; on jo pogleda milo in proseče, kakor bi hotel reči: vsaj ti, ti ne misliš in ne sodiš tako, kakor drugi. Pa tudi ona mu odgovori le s tistim smehljajem, ki je bil očetu lasten, v katerem je Tirtelj včasih bral ljubezen, danes pa — vse kaj drugega. Obupen in omoten vstane Božidar že v trdnem mraku izza mize in gre naprezat. Preden se odpelje, je bilo odšlo tudi nekoliko mladih fanti nov iz krčme. Tiho so se med seboj pogovarjali in nekaj ukrepali. 198 Božidar Tirtelj. Tirtelj ne bi bil šel od Ambolj, ko bi bil te pogovore slišal. Pletlo se je o tem, kako bi ga nocoj oženili, da bi ne hodil več okrog kme-tiških deklet. Nobenega ni bilo med njimi, ki bi bil to sirovost odvračal, in ubogi Tirtelj se odpelje od krčme, sicer jezen in žalosten, vendar v svesti, da je varen po noči kakor po dnevi. Kako dobro četrt ure od Ambolj ga na samotni cesti ustavijo štirje. Tirtelj ni poznal nobenega in tudi ni utegnil poznavati jih. Prvi udarec, ki ga je dobil preko glave, ga je preobrnil po vozu in drugo jutro se je poln ran prebudil doma iz omedlevice. 199 VIL Kot krotak in pohleven človek si je bil Božidar Tirtelj pridobil tudi na kmetih med »omikanimi" nekaj prijateljev ali znancev. Med le-te je spadal tudi zakotni pisač ali kmetiški doktor, kakor se je sam imenoval, gospod Trtar, ki je bil nekdaj študent, pozneje vojak, žandar, kancelist, papežev soldat in še Bog ve kaj, preden je začel narejati za kmete pobotnice, kupilna pisma itd. Ker mu je bilo v tem njegovem novem stanu velikokrat pijače brez denarja treba, se je seznanil s Tirtljem kmalu potem, ko je bil ta prišel na kmete in začel krčmariti. Ta gospod Trtar je dobro po-znal slabosti človekove, pa ne da bi bil to svojo izkušnjo obračal v lastni poduk, je pazil, da si je iž nje kaj za život pripridil. Od dobrosrčnega Tirtlja pa se je dalo marsikaj ožeti, da se mu je le malo prikupoval in mu upanje dajal, da gotovo ni drugače mogoče, kakor da le on in nihče drugi ne more dobiti Meškot-ljeve hčere. Tirtelj je bil ravno od dolge bolezni okreval. Bil je predpustni čas. Drugi ljudje so se veselili, 200 Božidar Tirtelj. ženitve in možitve imeli v mislih, ubogi Tirtelj pa je sedel sam pri peci svoje prazne krčme in mislil s Prešernom: .... da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača. Iz teh misli ga zbudi omenjeni zakotni pisač Trtar. Tirtelj mu da postreci z vinom in kruhom. Čudno pa se mu zdi, da zdaj nekaj časa sem ta Trtar ne izpregovori ničesar o Meškotljevi hčeri. Vprašati ga pa ni mogel, sam ni vedel, zakaj ne. »Močno te je bila bolezen pojezdila," pravi pisač. „Ne bi mi bilo nič za to, ko bi me bila za vselej," odgovori Božidar Tirtelj. „Kaj ti govoriš! Takega poštenega in dobrega človeka je za ves svet škoda. Jaz, postavim, kakor sem tak, te imam prav rad, rajši ko vse druge, kar jih poznam. Glej, danes bi bil lehko šel na svatovščino, pa sem zavil rajši k tebi. Pri tebi mi je še najbolje." »Kam,'na svatovščino?" vpraša Božidar. »Glej ga, kaj si sam tujec v Jeruzalemu?" odgovori Trtar. »Nič ne vem." »Da, saj res. V cerkev ne moreš še hoditi in nisi slišal, da je bila na oklicu zadnje tri nedelje in danes zjutraj poročena. Kdo bi si bil mislil, da bo to storila; stari jo je menda prisilil." 201 Božidar Tirtelj. „Koga?" praša Tirtelj in malo prebledi. „1 nu, tvojo poprejšnjo nevesto, Meškot-ljevo. Glej, glej, ko bi bil jaz vedel, da ti ni ta reč nič znana, bi ti bil že poprej omenil. Kako da ti ni nihče povedal?" Ker pisač ne dobo odgovora, pogleda od kozarca proti Tirtlju in vidi, da je ta glavo pobesil in da mu solze teko po licu. Jame ga tolažiti, šaljivo in resno dokazujoč, da taka reč ni vredna, da bi se človek ozrl, da deklica ni bila zanj, da je morda sama sreča, ker se je tako naredilo itd. Toda vsega tega Tirtelj ni poslušal. Vstal je bil, preden je pisač dokončal svoja dokazovanja in šel vun. „Osliček!" — je godrnjal dobrosrčni Trtar. „Naj se malo nakisa, kakor baba, ki je jajca pobila, in zopet ga bo pamet srečala, če ni že od nekdaj pozabila nanj." Rekši izpije poslednje ostanke iz kupe in malomaren za vse bolečine in težave vsega sveta, kadi mirno svojo pipo tobaka do bližnje vasi. 6ssas> 202 VIII. Kdor je pred tremi leti v jesenskem času obiskal belo Ljubljano, se še spominja krdel iz vseh dežel nabranih vojakov, katerim je ljudstvo reklo, da so „Mesikajnarji". V prostorni krčmi blizu kolodvora je bila nekega večera zbrana velika množica teh ljudi. Veselo so rajali in peli, zakaj večina izmed njih je imela nocoj odriniti v tujo neznano Mehiko. Le eden je tiho sedel med dvema tovarišema v civilni opravi. S pobešeno glavo je zrl na mizo in, kakor se je videlo, malo poslušal, kaj mu onadva naročujeta in pravita. Dva izmed te trojice sta nam znana, eden je Božidar Tirtelj, dobrovoljni vojak mehikanske vojske, eden pa njegov znanec Šimen Pehar. »Glej Tirtelj," pravi Pehar, »zaradi tebe mi je žal, da se še jaz nisem vpisal. Lepo bi bilo, ko bi šla midva oba tjakaj in bi dobila vsak eno bogato divjakinjo. Ti se pa nemara da kesaš." „Nič, storjeno je storjeno," odgovori Tirtelj,. toda nekako žalosten. 203 Božidar Tirtelj. „Tako je prav. Nekateri, o katerih ti misliš, om svetoval, da bo prav." Kosoman pogleda v tla, kakor bi premišljal, ali bi povedal ali ne. Crez nekaj časa vpraša ribiča: „Stari, kaj bi storil tvoj sin, ki je še mlad, ako bi te jaz vpričo njega udaril za uho? Ali bi to pustil kar tako?" „Jaz mislim, da ne, srdoritec je pravi. Precej vate skoči," odgovori ribič z nekim zadovoljnim smehljajem. 243 16' Sin knietiškega ee&arja. „No, vidiš, tak sem tudi jaz." Rekši odide Kosoman z naglim korakom po poti, koder so jo prej krenili trije jezdeci. Ribič gleda za njim in premišlja tako dolgo, da izgine za drevjem. „Škoda za njegovega očeta, škoda za njega! Nikamor ne sme revež med ljudi; kakor lisica se mora potikati po skalah in iskati skrivališč, dokler ga ne zadene smrt. Da bi le zdaj česa nespametnega ne naredil! Hvala Bogu, da je že dobro dolgo, kar so oni trije odšli. Konj menda ne bo došel, ni klek. Ker je ves z uma in tega barona neznano črti — Bog mu grehe odpusti in nakloni pokoro — bi se lotil vseh treh." Medtem, ko je ribič tako premišljal, je bil pospešil Kosoman korake in kakor človek, kateremu je mnogo na tem, da koga doide, bolj tekel, ko navadno hitro šel. Zavil je spodnji del svojega obraza v plašč in kapo pomeknil tik do oči, dasi ni bilo mrzlo in blizu pota nikogar, ki bi se mu bilo bati, da bi ga spoznal. Ob straneh pota so rastli stoletni hrasti; oru-menelo listje je sapa metala potniku pred noge, kakor bi ga hotela ustavljati v naglem dirjanju. Kake pol ure kesneje pride iz gozda. Razgled črez polje se mu precej daleč odpre. Vedel in videl je, kod se vije pot in kje zopet izginja 244 Sin kmetiškega cesarja. v hosti. Jezdecev, katere je menda hotel doiti, ni bilo videti nikj-er. Utrujen sede na velik kamen. ,Našel te bom vendar!" pravi zamolklo in zamišljen obsedi. GS533 245 m. Pomagac. Ne daleč od Krškega stoji grad, ki ga kmetje od nekdaj imenujejo Šrajbarski turen. Ne spada le-sem, da bi preiskovali, zakaj se ravno tako imenuje. Sloveči, stari zgodovinopisec Valvasor piše, da je bil morebiti kak „šribar" kdaj lastnik tega grada in da se je po njem prijelo ime. Dasi boljše razlage ne vemo, tudi te ne potrdimo. Pa saj to v naši povesti ni posebno važno. Grad stoji na hribu. Proti Krškemu se razprostira planjava, na drugih straneh pa ga je obdajal tačas, še bolj kakor današnje dni, velik gozd. Šestdeset let pred našo povestjo že so bili uporni kmetje vdrli v ta grad in hudo gospodarili v njem. Da se ne bi kaj takega več povrnilo, je bil sezidal šrajbarski graščak debelo in široko obzidje in na vsakem voglu postavil močan stolp, odkoder se je pozneje lehko branil ne samo nepokornim kmetom, ampak tudi še hujšim sovražnikom tedanje naše dežele, Turkom. V ta grad smo videli jezditi imenitnega plemiča, barona Jošta Turna, premagavca in 246 Sin kmetiškega cesarja. sodnika kmetiškega cesarja Ilije. Bil je gospodarju v Šrajbarskem turnu nekaj v rodu in prišel ga je skoraj vsako leto po enkrat obiskat. Jesensko solnce je poslednje žarke upiralo v goste vrhove velikanskega bukovja Šrajbar-skega turna v grajskem gozdu, kjer sta dva kmeta ravno sekire po tleh pometala in drug za drugim sedla na deblo, ravno okleščeno, nekoliko, da bi se prav v miru kako pomenila. „Zdaj menda ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva. Kruha sva si že zaslužila, če je božja volja," pravi starejši. „Saj gospod ni vse leto in dan toliko storil, kakor midva danes," odgovori mlajši. „Kaj hočemo, ker je tako, že mora biti." „Jaz pa pravim, da ni, da bi moralo biti," pravi mlajši in od jeze mu zardi obraz. „Mi smo sami krivi, da nas imajo tako, kakor da bi duše ne imeli, da moramo drugim delati, prej kakor sebi, in nam iztrgajo še to iz rok, kar pridobimo z žulji. Jaz sem že dostikrat premišljal: če je Bog ustvaril zajca, ustvaril ga je ravnotako zame, kakor za graščaka. Drva rasto na božji zemlji zanj tako, kakor za nas, in vendar moramo mi pobirati slabe vrhove in brstino, graščaka pa čaka debelina, katere si sam še posekati neče. Mi smo neumni. Ej, Kosomana je bilo treba poslušati-----—." 247 Sin kmetiškega cesarja. Pri tem imenu starejši kmet naglo skoči pokonci in se ozre okrog in okrog ter dene prst na usta, šepetaje: „Tiho, tiho! Kaj, ko bi te kdo slišal, da se meniš o Kosomanu!" „Ti si strahopet. In ravno zato, ker je bilo lansko leto preveč takih, kakršen si ti, nista flija in Kosoman ničesar opravila. Da bi bili vsi poprijeli vile in sekire in z nami šli in s Kosomanom, kje bi bile zdaj graščine!" »Boga zahvali in Mater božjo, da ne vedo, da si bil pri Kosomanu, in tiho bodi. Naj bi kdo slišal, zapro te ali pa še obesijo, kakor so druge." „Ali me boš ti izdal?" „0, Bog obvaruj!" „Jaz ti povem, ako bi zdaj-le Kosoman, ki pravijo, da je v gori in da bo še enkrat vzdignil vojsko, ako bi zdaj-le prišel in rekel: pojdimo', jaz grem precej ž njim." „Lepo te prosim, Martin, bodi tiho. Ti si neumen. Kaj sta nam pomagala Ilija in njegov sin? Ničesar! Enega so umorili, enega pa še bodo." „Bogve, kako pride. Boš videl, Kosoman je pravi, on jim jo bo še eno zagodel, jaz vem." „Jaz grem domov," pravi starejši in dene sekiro na ramo. „Ti, Martin, pa pojdi v grad, laglje hodiš ko jaz, in povej, da sva posekala, kar je bil nama odkazal." Oba se napotila, starejši kmet po eni, Martin po drugi stezi. 248 Sin kmetiSkega cesarja. Poslednji ni bil še streljaj daleč, ko mu iz gošče nasproti stopi mož in seže v roko. Martin se oveseli in ustraši, ko spozna Kosomana. Nehote se ozre okrog, potem pa vpraša: „Kaj delaš tukaj? Ravno sem govoril o tebi." „Slišal sem. Ali je resnica, kar si govoril?" „To se ve, da. Jaz zmerom pravim, da si ti mož in tvoj oče je bil pošten mož, Bog mu daj nebesa ..." „Ti si rekel, da greš z menoj, če je treba," pravi Kosoman. „Ne z menoj. Sam pojdi v grad, kamor si namenjen. Tam pozvedi, kdo je danes prišel. Videl boš, če je res tisti, ki mu pravijo Jošt Turen, če ima sina s seboj. Izkušaj zvedeti, koliko časa ostane tu, kdaj misli oditi in kar še moreš. Vse to mi boš povedal jutri opoldne tukaj-le. Čakal te bom. Ali mi boš storil to?" ,Vse, vse, kar hočeš. Natanko bom zvedel, če le more kdo." „Ne pripoveduj nikomur tega; tudi ne, da si me videl. Jutri se zmeniva kaj več," pravi Kosoman. Martin še za njim vpije: „Pazi, da te kdo ne spozna in da se ne zapleteš v sitnosti. Pridi k meni spat." Kosoman prikima in takoj potem ga Martin že ni videl. sssas 249 IV. Stric. Storila se je noč. Tema je bilo, da človek ni videl pedi zemlje pred seboj. Dež je začel liti, veter je žvižgal. V takem času človeku dobro de, če preskrbljen sedi pod streho v gorki stanici in posluša, kako sapa zaganja debele kaplje v zaprto okno. Svetokriški fajmošter, častitljiv starček, je bil ravno odvečerjal in opravil svojo molitev. Videti je možu kakih sedemdeset let, in skrb in žalost se mu bere z obličja. Večkrat vzdihne, potem povesi glavo in sedi tiho. Kaj je pač staremu možu ? Morebiti ga obhaja misel, da je na pragu v večnost, da so njegova leta potekla in se mu bo ločiti od tega sveta ter težak odgovor dajati večnemu, ostremu sodniku? Tega ne. Vse njegovo življenje je čisto, pripravljen je stopiti pred sodnika. Spomin drugih reči mu navdaje bridkosti in teži srce. On je brat nesrečnega Ilije, kme-tiškega cesarja. Oče njegov, bogat, svoboden kmet, je bil dal njega in njegovega brata v nekov klošter v šolo. Ilija je ostal po očetovi 250 Sin kmetiškega cesarja. smrti gospodar, on je dokončal učenje in postal duhovnik. Pač je kmalu uvidel, že zgodaj uvidel, kakšne nesrečne misli goji njegov brat Ilija. Zdelo se mu je, da se namerja vzdigniti proti gosposki. Opominjal ga je večkrat lepo, očetovsko, naj si iz glave izbije take misli. Pravil mu je, da sveto pismo in cerkev zapovedujeta pokorščino postavljeni oblasti, ne samo dobri, temveč tudi preostri in hudi. Toda vse je bilo zastonj. Tako je moral pred letom doživeti strašnih dogodkov, njegov brat pa je storil grozno smrt. Ali mu je Bog na onem svetu odpustil greh? Za to je stari duhovnik molil, ali zagotoviti mu tega ni mogel živ krst. Stričnik njegov, Baltazar, Uijev sin, ta je pregnan, ubežen, brez doma, izgubljen! Kaj čuda, če je mož potrt in pobit, da vidno hira. Te reči so fajmoštru rojile po glavi. Da bi se razmislil in našel tolažbe, jame brati iz svetega pisma. Komaj začne, ko zasliši, da nekdo trka, in kmalu, da gre njegova dekla odpirat. Misleč, da bo treba iti h kakemu bolniku, zapazi šele, da je zunaj vihar in dež, vendar pravi: „Naj bo, božja volja je, dolžnost je sveta." 251 Sin kmetiškega cesarja. Zdajci stopi Kosoman v sobo. Bil je ves premočen. Bodisi, da je imel fajmošter že slabe oči od starosti, ali ker je bil Kosoman nenavadno oblečen in je nosil porastlo brado, starec svojega bratovega sina ni spoznal. »Kaj bi radi pri meni?" ga vpraša. »Prenočil bi rad pri vas, stric !u odgovori mladi mož. Duhovnik ostrmi. »Baltazar!?" „Ali me niste spoznali? Res, dve leti je že, kar sem bil zadnjič pri vas. Postarali ste se." Fajmošter vstane in prime Kosomana za roko. Solza se mu utrne iz očesa. Sedeta. „0, prepozno prihajaš, ljubi moj, prepozno. Kaj je s teboj? Dve leti, praviš? Koliko nesreče v teh letih! Da bi tega ne bil doživel! Pa povej mi, odkod prihajaš ? Kaj počneš ? Ali si dobil odpuščanje od gosposke? Od Boga?" »Odpuščanja od gosposke, katero vi mislite, nisem iskal in ga ne bom, če se do smrti klatim po gorah," odgovori Kosoman. »Še zmerom tak, kakor oče! Ne, tako ne smeš govoriti. Jaz vem, da se ne smeš očitno pokazati, skrivati se moraš, kaj ne?" »Najvarneje je." »No, vidiš, to ne gre. Prav je, da si prišel k meni, ljubi moj! Morebiti ti bom kaj pomagaL 252 Sin k m e t i š k e;; a cesarja. Jaz ne morem in ne smem prositi zate. Glej, ker sem brat tvojega nesrečnega očeta — Bog se usmili njegove duše — ne morejo me lehko videti. Pa imam prijatelje, ki bodo prosili zate* opat v Kostanjevici veliko premore. Obljubi, da se poboljšaš, in vse se bo naredilo. Kaj ne, da ti je žal, da si poslušal očeta, ki te je napak učil?" ^Prositi ni treba zame." „Mora se, mora. Sicer se boš ves izgubil. Rešiti moram tebe, sicer bom težko umrl. K» bi ti vedel, kako hudo je meni, kako me srce boli za tvojega očeta . . ." Starec ni mogel izgovoriti. „Tudi meni, stric, je hudo. Ta reč ni še končana, niti pozabljena. Da bi tega ne bilo, če bi že prav prosili zame, zdaj pa je zastonj in nepotrebno. Nečem milosti od tistih, ki je nikdar poznali niso," pravi Kosoman jezno in oči se mu nekako čudno oži ve. „Ni zastonj! Kdor trka, temu se odpre. Ti si mlad, oče tvoj te je zapeljal. Ako bodo videli gospodje, da se hočeš vrniti na pravo pot, ti radi prizanesejo in postaneš zopet pošten človek. In Bog ti morebiti pusti dolgo življenje, da spoznaš, kako zelo si bil zašel. Prosi ga za to." „To se še zmeniva, stric! Storil bom pa, kar sem si namenil." 253 Sin kmetiškega cesarja. „Kaj si namenjen storiti?" „K vam sem prišel prosit nekoliko denarja." »Kolikor imam, vse ti dam, Baltazar, samo poslušaj me." Rekoč fajmošter vstane in odpre omarico. „Vzemi, kolikor hočeš, mnogo nimam." Kosoman vzame nekaj malega. „Zdaj povej, kaj misliš storiti? Ali bo tako, kakor pravim jaz?" Kosoman upre oči v tla, precej pa se skloni pokonci in nekako odvažno pravi: »Stric! Legal ne bom, po resnici vam povem, kaj mislim. Nikar me ne pregovarjajte. Zastonj je. Glavo za glavo! Jaz moram dobiti v roke enega tistih, ki so mučili mojega očeta. Glavo za glavo, to sem se zarotil." Kakor bi treščilo vanj, se zgrudi stari duhovnik na stol. Nobene besede ne more izpre-govoriti. Srepo gleda stričnika. — »Enega, in sicer poglavitnega imam že na sledi in gotovo mi ne uide. Kadar bom izvršil svojo dolžnost, potlej se vrnem k vam in videli boste, kako bom pohleven. Zdaj pa svojega očeta ne smem pozabiti. On bi tudi ne bil kar tako pustil, če bi bil kdo meni kaj prizadel." „Moj Bog!" vzdihne stric. »Lehko noč, pri vas ne smem ostati," pravi Kosoman odhajaje. 254 Sin kmetiSkega cesarja. „Baltazar!" kliče fajmošter, ko so se zaprla vrata za Kosomanom. Ali Kosoman ni slišal tega klica, ali ga ni slišati hotel, ne vemo. K stricu ga ni nazaj. Da ubogi starec to noč ni zatisnil očesa, si je lehko misliti. Ilijev sin pa je, prišedši iz stričeve hiše, pod plaščem skriti meč opasal priročneje, se zavil in je krenil od Sv. Križa proti Srajbarskemu turnu, ne meneč se za dež in vihar, ki mu je pihal okoli ušes. Nedaleč od grada je stala samotna koča, kjer se je še svetila luč. Tam potrka Kosoman na okence in zaklice: »Martin, odpri!" Vrata se odpro, Kosoman stopi v vežo. Nedolgo potem ugasne luč in sliši se iz koče le poluglasen pomenek. GSgas 255 v. Zmenjena ženitev. Gospodar v Srajbarskem turnu je bil vdovec. Imel je eno samo hčer, Heleno, katera je bila v tem času, ko se godi naša povest, blizu dvajsetih let. Nji je bila namenjena po očetovi smrti dediščina vsega posestva Šrajbarskega turna. Želel je torej oče dobiti zeta, da bi mu bil povolji, vreden naslednik njegovega rodu, podpora njegovi hčeri in njegovi starosti. Ker je bila lastnina precej velika, se je ponujalo obilo zetov, in starec je imel kje izbirati. — Tudi baron Jošt Turen je prišel ravno s tem namenom, da bi ponudil svojega mlajšega sina, Viljema. Mu'dil se je v gradu že več tednov. V tem času je zapazil grajski gospodar in ž njim vred gotovo tudi njegov gost, da se je med lepo Heleno in mladim baronom sklenilo prijateljstvo, o katerem ni mogel dvomiti nihče, kam meri. Graščak, kateremu se je mladi Turen vedel močno prikupiti, ni bil nejevoljen te zveze, pogodba med očetoma je bila hitro gotova in sklenila sta zaroko. 256 Sin kmetiškega cesarja. Ker se je pa mladenič obema zdel še premlad za tako važen korak, ki človeka veže za vse življenje, in ker je graščak po pravici dejal, da je v tedanjih nevarnih časih treba trdnega, zvedenega gospodarja na gradu, sta se pobo-gala, da se poroka odloži še za dve leti. Medtem pa je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele, da se čemu priuči, utrdi značaj in postane bolj moški. — Ker se po tej pogodbi med očetoma, katere sta se veselila tudi sin in hči, ni več prav spodobilo, da bi mlada dva namenjena si zaročenca stanovala pod eno streho, sklene baron Jošt Turen zapustiti s svojim sinom gostoljubnega starega prijatelja na Šrajbarskem turnu in se vrniti na eno svojih graščin, katerih je imel več. Debel sneg je bil zapadel. Popotovanje je bilo torej tačas, ko še ni bila dežela preprezena s cestami, prav težavno. Silil je graščak gosta, naj ostaneta še nekoliko časa, da odkopni sneg, ali da se vsaj razhodijo pota. Vendar, ker se je že bližal Božič in iz gori omenjenih razlogov ostane Jošt Turen pri svojem sklepu, in določen je bil dan slovesa in odhoda. — Bilo je mrzlega, meglenega jutra. Hlapci so imeli konje osedlane v dvoru, starca si sežeta v roke, nevesta se jokaje poslovi od mladeniča 257 17 Sin kmetiškega cesarja. in takoj potem odjaseta plemiča, oče in sin, s svojim hlapcem in z dvema oboroženima služabnikoma, katera jima je bil graščak vsilil za spremstvo do polupota, rekoč: da morebiti vendar ni tako varno popotovati po samotnih potih, kakor bi si mislil. Kmalu je gosta megla zakrila odhajajoče krdelce očem starega graščaka in njegove hčere. „Zdaj bova zopet sama, Leniča," pravi oče in se obrne v grad. Te besede izvabijo vnovič solze iz oči nevestinih. „No, dve leti bo kmalu preteklo, in potlej bosta združena za zmerom; saj tudi poprej nisi jokala, ko ga še poznala nisi," pravi starec smeje se. t „Jaz se bojim, da se ne bi pripetilo kaj hudega." „Ne bodi neumna," pravi oče in oba gresta JjOgrora v grad. — ■ \n<. rti '" •- •■ ■ • '■ ' ■"' LJ"." ?'••-.' BOin^hf^rr h' ' ':.'<; 9£SJloj 9» , h VoS 258 VI. V vinskem hramu. Ravno to jutro navsezgodaj je bila v samotnem vinskem hramu nedaleč od pota, ki drži od Šrajbarskega turna proti Savi, zbrana druščina devetih mož. Sedeli in stali so okrog soda in lončena majolika je romala okrog in okrog. Pol hleba kruha je držal eden v roki in ga lomil in ponujal zdaj temu, zdaj onemu. Vrata so bila priprta, tako da je bilo napol tema. Tiho so se pomenkovali. Ob stenah so bile prislonjene sekire, debele, težke palice, v katere so bili zabiti ostri žreblji, in dve puški. Bili so to pregnani, ubežni kmetje iz poslednjega punta. Vsi so bili nekako divjih, odurnih obrazov. Kosomana lehko spoznamo med njimi. — „Le pijte, kolikor morete," pravi Kosoman, „samo varujte se, da ne bo kateri pijan. Težko delo imamo. Korajže bo treba." »Martina še ni. Morebiti ga ne bo, in potlej ne vemo, ali bo kaj ali ne," pravi eden možakov. 259 17* Sinkmetiškega cesarja. „Gotovo pride povedat, kdaj pojde oni gosposki pes iz grada." „Kje ga bomo pravzaprav počakali?" vpraša drugi. „Doli v ovinku" — pravi Kosoman. — „Pol nas stopi v goščo na eno stran, pol za skalo na drugo. Ko bodo prijezdili mimo, planemo hitro nanje in jih pomečemo na tla. Hlapca malo obstrelite, potlej naj pa uide, če hoče. Njega nam ni treba, da imamo le starca, in dobro je. če dobimo še sina. Le naglo storimo, da se ne bo utegnil braniti, zakaj trden je še in veliko opravka bi imeli ž njim, ako se mu posreči dobiti meč iz nožnic. Sina se še mleko drži; njega vsak potare. Saj nas je devet, tam je pa pravzaprav samo eden." „Kaj pa, če jih bo kaj več? Če bo kaj hlapcev s Turna?" „Saj jaz vem, da bodo samo trije. Martin je bil včeraj v gradu in je slišal, da Turen ne mara, da bi ga kdo spremljal," pravi tretji. „Lotimo se jih, če jih le več ne bo, kakor nas," pravi Kosoman. „Potlej pa pobijemo, kar seda," pristavi drugi. „Njega ne do smrti. Živega moramo imeti." Zdaj zaslišijo korake po snegu in umolknejo. Vrata zaškripljejo, Martin stopi v hram in pravi: „Le hitro, preden bo eno uro, mislim, da pridejo." 2«0 Sin kmetiškega cesarja. „Koliko jih je?" vpraša Kosoman naglo. „Pet," odgovori oni. Vsi malo osupnejo. „Katera dva še?" vpraša eden. „Tista dva Vlaha, ki v gradu služita." Kosoman zaškriplje z zobmi. Ta dva hlapca sta bila znana, da sta trdna in da sta bila že večkrat v boju. Da v svoje tovariše ne sme posebno mnogo zaupati, to je Kosoman vedel. „Vendar mi uiti ne sme. Hajdimo!" Izpijo iz majolike, pobero vsak svoje orožje in za vrstjo odhajajo skozi vrata. Martin ostane sam. Da bi utolažil svojo vest, ki mu je morebiti očitala, da je po Iskarijotovo izdal človeka in mu pomagal do nesrečne smrti, sede k stolu in začne piti na vse duške. Medtem oni možje tiho koračijo skozi vinograde do gozda in potem med drevjem proti potu. Sneg je bil zamrznil tako, da se ni udiralo in sled se je komaj poznala. Pridejo do mesta, kjer so bili namenjeni prežati. Kosoman jih razstavi in jim še enkrat zatrdi, kako naj se vedejo. Tistima dvema, ki sta imela puški, veli, naj merita vsak v enega Vlahov, grajskih hlapcev. Počenejo za grme in za veliko skalo in vse je tiho. ©ssas 261 VII. Prvi poizkus maščevanja. Pot je bil še malo razhojen. V zmrzlem snegu so se konjem udirale noge, da so jim bili členki nad rogom krvavi. Zato je baron Jošt Turen ukazal, konj ne priganjati, in jezdili so prav počasno. Kjer je bil pot slabši in ožji, so šli kakor divje gosi, drug za drugim v vrsti. Le po nekaterih mestih sta jezdila oče in sin vštric. — Bodisi, ker je namen svoj na Srajbarskem-turnu prav dobro dosegel, ali ker je bil proti domu na potu, stari baron je bil prav dobre volje. In četudi ni imel po svoji nekako ostri naturi navade z Viljemom, sinom svojim, govoriti o samem sebi, mu je danes pravil različne dogodke iz svojega življenja, o turških bojih, v katerih je bil on poveljnik in zma-gavec, o poslednji kmetiški vojni itd. Ravno ker je bilo to nenavadno, ga je sin poslušal zvesto in z nekako otroško hvaležnostjo, tako da so mu hitro izginila grenka čuv-stva prezgodnje ločitve od namenjene mu neveste. — 262 Sin kmetiškega cesarja. Naposled mu je oče ravno pravil o kazni, katero so bili on in drugi prisodili Iliji, tako-imenovanemu kmetiškemu cesarju. „Meni se zdi, oče* — pravi Viljem — „da je bila to prehuda kazen, ker ste ga z razbeljenim železom umorili. Ta človek je bil vendar hraber in pogumen mož. Ali bi ne bilo pravičneje kar ustreliti ga, ali obglaviti, da bi bil storil lažjo smrt?* „Tega ti ne umeš" — odgovori oče. — „Zgled in strašilo smo morali dati temu nepo-kornemu ljudstvu za večne čase. Kmet je trdo-vratnejši in upornejši, če bolje ravnamo ž njim. Nobena kazen zanj ni prevelika, če se predrzne ustavljati. S prizanašbo in dobroto nikdar dobro ne opraviš pri njem.* Sin morebiti ni bil uverjen o tem, ali ker je oče rekel, da je tako, je moral verjeti, zakaj oče je bil star, izkušen in spoštovan pri pametnih ljudeh, kateri so bili tudi po sinovi misli le plemiči. „Ali mislite, oče, da so kmetje zdaj za vselej ukročeni?" „Malo ima to ljudstvo razuma" — odgovori baron — „vendar naši meči so jim že toliko pomeščali trde glave, da bodo menda uvideli, da niso ustvarjeni za orožje, če jim ga mi ne damo v roke, torej tudi ne, da bi z nami bili v eni vrsti. Uvideli so, da ne pomaga drugega, 263 Sin kmetiškega cesarja. kakor pokornost. Jaz sem imel lani samo petsto v naglici zbranih ljudi in dvetisoč sem jih razpodil v pol ure. To jih bo najbrž podučilo. Menda se ne bodo z glavo zaletavali ob kamen." „Pa pravijo, da je tistega Ilije sin še živ. Ta bi morebiti še enkrat kaj začel." „Ni se bati. Ne bo dolgo, da ga dobimo, in tudi on pojde za svojim starim." V takih pomenkih so bili prijezdili blizu ovinka, kjer so prežah nanje kmetje s Koso-manom. Po sreči ali nesreči je pomolil eden teh mož izza grma glavo, da bi videl, kako blizu je sovražnik. % Viljem ga je videl. „Tam za onim grmom je nekdo skrit," pravi kažoč očetu na ono mesto. Stari vojščak pogleda tja, pa pravi: „Ti potuhnjenci se še ne upajo človeka srečati. Rajši se skrijejo." „No, bomo videli, kaj dela." Viljem pokliče enega hlapcev, ki so jezdili nekoliko zadaj, in mu veli: „Pojdi naprej in spodi izza le-onega grma zajca. Videl sem ga." Hlapec, grajski Uskok, misli, da je res zajec tam, izpodbode konja in skoro je bil v ovinku. Ta hip poči puška, hlapec se zvrne raz konja in pade v sneg. Kosoman in njegovi 264 Sin kmetiškega cesarja. tovariši skočijo na pot in obsujejo barona in njegovo krdelce. Drugi strel ni zadel nobenega. Vname se boj. Kosomanu že zaradi tega ni šlo po sreči, ker ni mogel barona nenadoma napasti. Težki baronov meč v hipu ob tla vrže dva kmeta, ki sta se nerodno branila s svojima sekirama, trije pobegnejo takoj, trije kmalu za njimi. Kosoman opazi, da je sam, popusti mladega barona, kateremu je bil izbil meč iz rok in ga vrgel na tla, in ker ni hotel, da bi ga pobili ali ujeli, uide v goščo, kamor ni mogel nihče za njim. Bil je poslednji čas zanj, zakaj oče je bil zapazil, v kaki nevarnosti je sin. Viljem je bil prav malo ranjen. Ravno tako baronov hlapec. Vrnili so se na Šrajbarski turen. S strahom je graščak čul to novico. V naglici pošlje vse svoje oborožene hlapce, preiskat gozd, in nekaj drugih po ranjenega hlapca in dva kmeta, ki so obležali na mestu. Samo ob sebi se razume, da se je baronovo odpotovanje zopet odložilo. Eden hlapcev je bil v boju spoznal Koso-mana. Hitro se po vsi okolici razširi ta novica. Vsi so pričakovali, da je to samo začetek nove kmetiške vojne. 265 Sin kmetiškega cesarja. Proti večeru pridejo hlapci nazaj. Prinesejo ranjenega tovariša, onih dveh kmetov ni bilo nikjer. Tudi v gozdu niso videli žive duše. Samo Martina so našli v vinskem hramu pijanega. Ker je graščak menil, da ta morebiti kaj ve, ga je dal zapreti. Ko se je iztreznil, so ga ostro izpraševali in mu žugali, če ne pove resnice. Martin se naredi neumnega, pravi, da ni slišal in videl ničesar, da je mislil iti v neko sosednjo vas, medpotoma našel oni hram odprt in šel vino pit. Drugi dan pa je bila Martinova koča zaprta in njega ni bilo nikjer. Ljudje so si šepetali, da je šel v hribe h Kosomanu. Tudi stari svetokriški fajmošter zve vse te reči in ta žalostna novica ga tako pretrese, da si zatrdno nameni, izbrisati stričnika iz spomina. Da pa dobri mož tega ni mogel, priča to, ker mu je žalost zanj prinesla dolgo bolezen, od katere je do prve spomladi komaj malo okreval. essa9 260 VIII. Črez dve leti. Preskočimo dve leti. V dveh letih se na svetu veliko izpremeni in predrugači. Kosomana ni bilo v tem kraju. Nihče ga ni videl. Le pravljica je vedela pripovedovati čudne reči [o nekem možu, kateri je z velikim _krdelom malovrednih, obupnih ljudi, ki so se morali odtezati svetu, stanoval v kamenitih solčavskih gorah. Ta pravljica je trdila, da se ta razbojnik imenuje: sin kmetiškega cesarja, da je strah in groza bogatim gradem in popotnim plemičem. Pravila je, da pri kmetih ne ropa, da ne stori zalega ubogemu vaščanu, da je pa že nekaterega gosposkega človeka za vselej zmanjkalo s ceste, da iz grajskih čred pobira voli in tako dalje. Mnogo so se višji oblastniki trudili, uloviti tega roparja; toda vteknil se je v hribe, kamor ni mogel za njim nihče, da bi bil živ prišel nazaj. Več časa ni bilo slišati o njem, pa pokazal se je s svojo četo nepričakovano zdaj, tu, zdaj tam. 2b7 Sin kmetiškega cesarja. Le enkrat je bil prišel v obližje Šrajbar-skega turna, v Sv. Križ svojega strica obiskat na mrtvaškem odru. Stari fajmošter je bil po dolgi bolezni umrl. V svojem testamentu je bil oporočil, da polovico njegove zapuščine dobi Baltazar, njegov stričnik, če se poprime drugega, poštenejšega življenja in dobi pomiloščenje od gosposke. Dobri starec, ki je veliko grešnikov videl vrniti se na pravo pot, je upal do poslednje ure, da se mora tudi on, zadnji ud stare, poštene rodovine, vrniti na pot, katero je bil zgrešil. To je Kosoman zvedel, dasi je bil daleč ■od njega. Pozno ponoči je prišel, z oboroženo druščino, slovo jemat od mrtvega moža, ki je v življenju vedno za blaginjo njegovo govoril, svetoval, delal in molil. Ljudje, ki so ravno pri mrliču culi in s strahom in grozo videli glasovitega moža stopiti v izbo in jokati, so se čudili in dejali: „Kaka škoda za takega človeka." Samo pol ure se je pomudil. Potem ga v dveh letih ni bilo več v tem kraju. Tudi po zapuščini ni nikdar vprašal. Graščak s Šrajbarskega turna, ki je bil, kakor smo že povedali, tudi prileten, je bil oslabel v teh dveh letih tako, da ni mogel iz sobe. Videl je, da se mu od dne do dne bolj bliža smrt. Največja njegova želja je bila, da 268 Sin kmetiškega cesarja. bi še nekaj časa živel in omožil hčer tako, da bi videl, da je prav. Zato je svojemu prijatelju, baronu Joštu Turnu, sporočil, naj se podviza s sinom in uresniči to, kar je bilo pred dvema letoma dogovorjeno in sklenjeno. Ker graščak že sam ni mogel nikamor iz sobe, je imela Helena, njegova hči, skoraj vse skrbi, ki se tičejo gospodarstva in gospodinjstva. Podložniki Šrajbarskega turna so bili te izpre-membe jako veseli, čutili so razloček med starim, čemernim ukazovavcem, kateremu ni bila nobena reč storjena povolji, in med novim, dobro-srčno,"! z vsakim prijazno Heleno, katero je spoštovalo staro in mlado. Znano je bilo med ljudstvom, da je za njihovega prihodnjega gospoda namenjen baron Viljem Turen, sin slovečega premagavca Koso-manovega oddelka kmetiške vojske. Ljudje radi sodijo sina po očetu. Oče pa je bil med vsem ljudstvom na prav slabem glasu. Govorica je še poviševala okrutnost in neusmiljenost, s katero se je izkazoval pri kaznovanju ujetih kmetov iz zadnje vojne. Tudi se je govorilo, da ne dela posebno dobrotljivo in prizanesljivo s podložniki svojih graščin. Mislili so, da mora biti sin tak, kakor je oče. V domačih pomenkih so torej podložniki Šrajbarskega turna večkrat ugibali in si tožili, kaka škoda je, da dobra grajska gospodična 269 Sin kmetiškega cesarja. dobi moža, ki ji ne more biti čisto nič podoben. Ravno zaradi tega niso imeli tiste zaupljivosti in ljubezni do nje, katero je lepa devica, tola-žiteljica bolnikov in nadložnikov in pomočnica v vsaki nadlogi, zaslužila po vsej pravici. Na graščakovo sporočilo pride kmalu odgovor, to je, baron Jošt Turen sam. V štirih tednih ima biti poroka. Priprave za veliko slovesno svatovščino se začno delati na gradu, povabila se razpošljejo bližnjim in daljnjim sorodnikom ter sosedom. Tudi podložnikom je ukazano, kaj bodo imeli storiti, da se poviša slovesnost veselega dne. Prior iz bližnjega kostanjeviškega kloštra, gospod plemenitega stanu, prijatelj graščakov, je obljubil, da pride sam sklenit sveto zvezo. Gssas 270 IX. Dva služabnika. Dolžni smo svojim bravcem povzeti iz nekaj «asa poprej dogodek, ki se nam zdi imeniten za nadaljnji razvitek naše povesti. V tistem času, ko so povsod kraljevale nezaupnost, nevarnost in nemirnost, so se morali graščaki preskrbovati z zvestimi služabniki, v katere so smeli zaupati ob vsaki priliki. Ker svojim podložnikom niso zaupali sebe in svoje varnosti, so si najemali popotne vojščake z Nemškega, takoimenovane „Landsknechte,a tiste ljudi, o katerih je znano, da so služili vsakemu, kdor jih je dobro plačeval, in niso posebno tenkovestno vpraševali, ali jih rabi za dobre, ali slabe namene. Ravno tako, kakor te nemške vojake, so jemali v službo posebno dolenjski plemiči jako radi Uskoke ali, kakor jih ljudje še dandanašnji imenujejo, Vlahe. Ti so veljali za zanesljive, vsem plemiškim željam z radovoljnostjo služeče ljudi in hrabre bojnike. Na Šra j barskem turnu je gospodar potreboval več hlapcev. Rad je torej v svojo 271 Sin kmetiSkega cesarja. službo vzel dva Uskoka, ki sta se prišla ponujat. Eden izmed obeh je bil precej postaren, grdega, odurnega obraza in neprijaznega vedenja. Imenoval se je Peter in je trdil, da je že služil pri nekem manjšem, malo znanem gra-ščaku blizu Ljubljane. Drugi, Janko, je dejal, da ni bil še nikjer v službi, in je bil mlad fant, čednega obličja, pa nekako lokavega, potuhnjenega vedenja. Heleni oba nista bila povolji in je rekla očetu, naj ju kot neznancev ne jemlje v hišo. Pa starec se v tem ni dal pregovoriti, rekši, da pozna že po obrazu ljudi, kateri so pošteni, kateri niso. Vendar je imela deklica kljub tej očetovi modrosti neko nenavadno slabo nag-nenje do teh dveh. Zdelo se ji je — menda po čudni, marsikateremu človeku in sosebno ženskemu spolu urojeni slutnji — da ta dva človeka nista prinesla božjega blagoslova v hišo. Navada in čas nekako oslabita vsako čuv-stvo. Tako je jela sčasoma tudi Helena misliti, da ta dva krivično sodi. Zakaj delala sta prid-neje ko drugi, slušala sta vsak ukaz in sploh ni bilo očitno videti nobene napačnosti. Čudno je pa bilo, da sta ta dva hlapca imela denar za pijačo in druge raztroske, in sicer veliko več, kakor sta mogla zaslužiti. 272 bm kmetiškega cesarja. Tudi to bi se bilo lehko komu čudno zdelo, da se sprva nista pečala z drugo družino, tihe pomenke imela med seboj, ob praznikih večkrat kam izginjala, sicer pa vse v gradu ogledovala, vsakega dela se lotila. Šele nekaj tednov pred namenjenim sva-tovskim dnevom se jameta bližati drugim hlapcem, toda samo svoje vrste, namreč Vlahom, in sosebno z dvema zvesto se pomenkovati. Kaj so se ti poštenjaki menili, ni nikdar nihče zvedel. Samo mladi pastir, deček trinajstih let, je cul nekdaj ponoči nekoliko besedi, katere so ga postavile v veliko nevarnost, dasi jih ni razumel. Zaspal je bil namreč v hlevu, kjer so se vsak večer shajali tudi oni štirje Vlahi. Nobeden izmed njih ga ni bil zapazil. Ko ? j fanf:o prebudi, je ravno dejal stari, grdi v dr enemu hlapcu: „Več boš zaslužil pri r\. a, kakor pri katerembodi gospodu. On '..:-..:, kolikor hoče. Dal ti bo, kolikor nama " „Kaj pa bo, akc - • zve?" vpraša drugi Uskok. „Kako se br adelo? Molči, pa je dobro. Mi nimamo ilrup-.ja opravka, kakor v roke mu priprv. .no 1 ^a plemiča, kadar on pride. Plača' .dm b^ iobro. Kaj bo potlej počel ž n" , to nam :."j mar. Kadar to opravimo, zapustimo hit ^rad." 273 iS Sin kmetiškega cesarja. „Naprej plača?" „To je, da! Kaj meniš, da sva tako neumna jaz in Janko 1 Jaz nikomur ne zaupam. Tudi temu Kosomanu ne, čeravno ga poznam. Njemu je vseeno, ali ima kaj, ali nima." „Velja!" pravi oni in udari v Petrovo roko. Zdajci zagledajo pastirja v slami. Petrovo obličje še bolj zatemni in morebiti v prenaglici sname Vlah skrit nož izza pasa. Eden ga začne pogovarjati; rekoč, da ni fant slišal ničesar in da ne bo pravil. Zažuga torej prestrašenemu dečku vse muke in kazni, ako črhne besedico o tem, kar je slišal, potem ga bacne z nogo in spodi iz hleva. Samoobsebi se ve, da je bilo pastirja strah samo misliti o tem. scsas 274 X. Poroka. Zaželjeni dan pride. Lepega poletnega jutra je bilo, nebo jasno, solnce je veselo vzhajalo, kakor bi se z veselimi ljudmi vred veselilo tega dne. Svatje so prihajali od vseh strani, imenitni in neimenitni plemenitniki s svojimi ženami in hčerami, na lepih konjih in brzih vozovih. Tudi ženin s precejšnjim krdelom svojih sorodnikov je bil prijezdil že prejšnji večer. Da bi se ta veseli praznik na Šrajbarskem turnu praznoval slovesneje, je bila poroka uga-njena v bližnji samotni podružni cerkvici, katero so nekdanji pobožni posestniki Šrajbarskega turna postavili na svoje stroške. In da bi bil ta dan zares praznik, je bilo kmetom ukazano, da ne smejo ničesar delati, ne doma ne na polju. Tla-čanje so bili tej zapovedi tem laglje in toliko rajši pokorni, ker so vedeli, da jih bosta čakala danes v grajskem dvoru velikanski sod vina in dolga miza mesa, česar se ne dobo vsak dan. Pred omenjeno cerkvico je stala na obeh straneh pota do cerkvenih vrat množica rado- 275 18* Sin kmetiškega cesarja. vednih ljudi, ki so ogledovali dolgo vrsto sva-tovskih gospodov in gospa, teh lepe, bogate obleke, onih z zlatom in srebrom okovane meče, uzde in sedla ter naposled vrsto jezdecih, oboroženih hlapcev, z divjimi, neprijaznimi obrazi in zaničljivimi pogledi. Med to množico sta stala v največjem vretju skrita tudi dva moža, ki sta pazljivo gledala, sicer pa vedno molčala. Eden izmed njiju je celo štel vse oborožene člane svatovske vrste. Ko je temu prišel na vrsto baron Jošt Turen, se mu je razvnelo oko in gotovo se je, gledaje za njim, uštel za nekaj parov. Poslednji v vrsti so jezdili domači hlapci. Vlah Peter zagleda omenjenega moža med zvedavimi kmeti in mu pomiga z očmi. Nekaj blizu stoječih to opazi in obrne oči tjakaj. „Takšen je kakor Kosoman," so šepetali kmetje, pa preden je kdo videl, kako in kaj, že onega moža ni bilo nikjer. Množica jame vreti v cerkev, kjer je imel maševati pred poroko kostanjeviškega kloštra prior. Za svate so bile spredaj pri oltarju napravljene klopi, kmetisko ljudstvo je stalo in sedelo zadaj. Služba božja se prične. Kakor je navada, jih je mnogo molilo, mnogo pa jih je bilo, ki so stali razmišljeni, ki so pozabili, da so v božjem 276 Sin kmetiškega cesarja. svetišču, in so se z nespodobno zvedavostjo ozirali, opazujoč zdaj tega zdaj onega. Med temi je bil tudi Kosoman. Stal je v kotu, se naslanjal na zid in venomer gledal v ono klop, kjer je sedela nevesta poleg ženina in poleg ženinovega in svojega očeta. Očitno je bilo, da ni molil niti za svojo, niti za blaginjo novoporočencev. Bil je bled. srpega pogleda, ustnice je tiščal vkup. Tudi tukaj ga ljudje zapazijo. Več oči, ki so bile prej obrnjene v svate, se je uprlo zdaj v Kosomana. Ljudje jamejo glave stiskati vkup, tiho šepetati in kazati nanj. Zapazivši to, pogleda Kosoman nejevoljno in zaničljivo po ljudeh, migne svojemu tovarišu, M je bil tik njega, in odide iz cerkve. Izmed graščakov in hlapcev ga ni opazil nobeden. Tudi jih je bilo malo med njimi, ki so ga poznali. Maša in poroka sta bili končani. Svatje se napotijo v grad na pirovanje, radovedno ljudstvo se razkropi. Tu ugibljejo stare ženice o prihodnji usodi mlade neveste, tam deklice sodijo ženina, drugje pa kmetiski možaki zmajujejo z glavami, govore o prihodnjem gospodu, ki ne obeta ničesar posebno dobrega, ali pa skrivnostno povprašujejo, kaj pač pomenja to, da se je glasoviti Kosoman zopet prikazal in ravno na tem mestu. Vsi so 277 Sin kmetiškega cesarja. teh misli, da je ta čudni mož zelo pogumen in predrzen, ker se upa sam prikazati in se tako-rekoč nastaviti svojim sovražnikom. Ravno tako so zatrdno mislili, da se bo v teh dneh zgodilo kaj posebnega. Skrbno so se pa varovali o tej reči govoriti tako, da bi bil kakšen plemiški hlapec kaj slišal, zakaj med njimi ni bilo nobenega, ki bi hotel spraviti v pogubo moža, o katerem so vedeli, da se je s svojim očetom vred boril za njihove pravice, in da, čeravno je zdaj ropar — kmetom ne dela zalega. „To nam nič mar," so rekli razhajaje se, pa nekateremu se je videlo, da ga ne bi posebno bolelo, če Kosoman „gospodom" katero zagode. 278 XI. Svatovanje. Že dolgo let ni bilo na Šrajbarskem turnu takega veselega hrupa, kakor današnji dan. Gospoda se je bila zbrala v veliki, najlepši, za to |slovesnost posebno okrašeni sobi okrog dolge mize. Ženin in nevesta, ki sta sedela na prvem mestu vkup, sta čutila in menila, da je ta dan najsrečnejši v njiju življenju in sta vtopljena v radosti tiho prejemala voščila okrog sedečih svatov. »Zdaj bom laglje umrl," je rekel stari domačin Joštu Turnu in solza je trdemu možu igrala v očesu. „Zdaj ne mislimo na smrt, prijatelj! Odšla nama obema ne bo, danes pa bodiva vesela. Smrt je žalostna, ne govoriva o nji," pravi ženinov oče. „Lepa dvojica je to," ugiblje eden svatov. »Prav ustvarjena sta drug za drugega." »Bog ju živi," odgovori drugi in izprazni kupo starega vina. Nekateri so se domišljali lepih dni svoje mladosti in dneva svoje poroke, nekateri so se, 279 Sin kmetiškega cesarja. videč tu srečo in zadovoljnost, aatihoma po-kesali, da niso v svoji mladosti, ko je bil za to čas, tudi svatovali. Drugi so si pravili razne reči ali poslušali, kaj častiti prior koslanjevi-škega kloštra, kaj ve povedati ta in ta veljavni mož, ta in ona žlabtna gospa. V drugi sobi so bili nižji ljudje, hlapci in služabniki, kar jih ni bilo treba za postrežbo. Tukaj je bil hrup glasnejši. Jedila in *ina je zmanjkovalo hitreje. Nobeden ni pazil, da ne bi preveč zaužil božjega darova. Pomenek je bil glasnejši, besedi ni izbiral nobeden. Smeh, kričanje, bahanje z lastnim junaštvom, šala, prepir, pomirje in zopet prepir — vse se je vrstilo in pričalo, da graščakovo vino stopa v glave. Tretja in zadnja vesela družba je bila na dvorišču. Tam je bil nastavljen velik sod, in tlačanje, grajski podložniki iz okolice, so stali okrog njega in si točili, kolikor je kdo mogel zaužiti. Sekali so pečene koštrune in se mastili ž njimi, ukali in plesali. Da so bili plemiči vedno taki gospodje, kakor je bil graščak iz Srajbarskega turna danes, pač se ne bi bilo nikdar bati kmetiških uporov. Graščak je večkrat prihajal pogledovat okrog, da ne bi česa primanjkovalo. Danes je bil prijazen, ogovarjal je hlapce in kmete in 280 Sin kmetiSkega cesarja. poslednji so rekli: „Saj vendar gospoda ni tako huda, kakor se včasih vidi." Stari pregovor pravi: ne hvali dneva pred večerom. Veselje se ti hitro lehko izpremeni v žalost, srečo ti naglo skali nenadna nesreča. Tako se je zgodilo tudi grajskim svatom, kakor bo bravec zvedel iz naslednjega. sssas 281 XIL Čudna ciganka. Po vsej pravici trdijo, da je bil prednamski svet naših očetov sploh vernejši in pobožnejši, kakor današnji. Ravnotako res je pa, da so bili ti naši dedje, ker manj podučeni in omikani od nas, globlje zakopani v praznih verah in vražah, česar jim nikakor ne moremo šteti na dobro in koristno. Nespametna prerokovanja o srečni in nesrečni prihodnosti so bila, ne samo med prostim ljudstvom, kakor je to žalibog še današnji dan, temveč tudi med višjimi stanovi navadna in verovalo se je takim abotam. Nič hudega torej ni bilo, ko se je popoldne po gradu zvedelo, da je prišla ciganka, ki zna prerokovati. Bila je ta ciganka kaj nenavadne postave: široka črez pleča, nekako moškega obraza, nerodne hoje za svojo obleko in ostriženih, rjavih las. Ustavila se je najprej na dvorišču, kjer so ji pijani kmetje ponujali piti. Pila je bolj, kakor navadne ženske pijo, potem natihoma preroko- 282 Sin kmetiškega cesarja. vala, da ta gospod, ki danes svatuje, ne bo dolgo na Srajbarskem turnu, ker je sin Jošta Turna. To je bilo možakom povolji, in dasi se ni upal nobeden besedice izpregovoriti, boječ se, da bi ga kdo ne slišal, so si možaki vendar pomenljivo namežikovali. Hlapci so poklicali ciganko k sebi. Med temi je bil tudi vlaški Peter. Debelo gleda čudno oblečeno baburo. Zdajci pa se obrne od nje stran. Spoznal jo je. Več hlapcev ji je pomolilo roko, da je prerokovala iz črt na dlani. Vsakemu je bilo veliko dobrega namenjenega. Naposled pride vrsta do Vlaha Petra. Ciganka gleda v njegovo dlan in pravi, da ima ta Peter čudno usodo, katere ne sme očitno povedati. Stopita torej malo v stran. Ciganka vzame Petrovo roko in, kakor bi mu prerokovala, mu pravi tiho: „Jaz sem Kosoman. Upijani hlapce, kolikor moreš. Pridi za menoj, kadar pojdem iz grada. Počakam te v grmovju za zidom. Plačilo boš imel veliko." Drugi so s hrupom in krikom hoteli zvedeti od Petra, kaj mu je povedala ciganka. Ta je tiho sedel, navidezna ciganka, ali boli prav preoblečeni Kosoman pa je šel v gosposko sobo, kamor je bil poklican, da bi; novoporocencema prerokoval veliko in dobro, srečo. ■i 283 Sin kmetiškega cesarja. Pač se je morebiti srce treslo v prsih predrznemu možu, ki je v svojo smrtno nevarnost stopil med svoje preganjavce sam, neoborožen, v okornem ženskem oblačilu. Oko mu je zaplamtelo, ko je tu videl bogato obloženo mizo, izbrana jedila in vino v dragocenih posodah in si je morebiti mislil : vsega tega nimajo drugi ljudje, ki bolj delajo in molijo, kakor vi. — „Kaj stojiš, baba? Povedi, koliko vnukov bomo imeli," pravi stari baron Jošt Turen. Nekako boječe se obrne nevesta od ciganke k svojemu mlademu možu in pravi: „Meni je ta ženska zoprna. Nečem, da bi mi prerokovala. Naj gre." To sliši njen oče in, kakor je bil svojeglav in bi bil radovednim svatom v tem hipu rad ustregel, pravi: „Ne bodi neumna, pokaži babi roko." Helena zmaje z glavo. Ženinov oče, ki ni hotel, da bi jo silili, pravi: „Saj ciganka tudi tako ve. Povej, baba, koliko hrabrih sinov in lepih hčera bo na Srajbarskem turnu?" „Se veliko!" odgovori preoblečeni Kosoman. „To vemo brez tebe. Ali koliko mojih Vnukov?" vpraša baron jezno. »Nobenega!" zakriči Kosoman tako divje, 2 vn. Vsaka praznota ima nekaj žalostnega in otožnega na sebi. Brašnarjeva hiša je bila odznotraj prostorna; javorjeva, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem in povprek umerjena vsaj za dvanajstero družine. Ce so torej okrog mize sedeč večerjali samo trije: Štefan, hlapec Blaž in teta Marjeta, so morebiti čutili, kako pusto je videti na velikem prostoru tako malo ljudi, in molčali so vsi, drug bolj od drugega, da ni bilo slišati nič nego ropot z žlicami in počasna, premišljena hoja stare lesene ure za vrati. „Čast bodi Bogu!" — reče teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, in naglo pristavi: „Zdaj pa le molit pa spat! Blaž, nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati l" Toda hlapec Blaž ni bil voljan poslušati sitne tete; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, jo vrže črez pleča in odide na vas k tovarišem, ki so bili že zbrani za Smre- 338 Sosedov sin. karjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi grede zapeli: „Mesarja bom vzela, bom zmerom vesela, bo tele zaklal, srce mi poslal, telečje al svoje, al pa še oboje" itd. Štefan navije uro, natlači pipo tobaka, jo zažge s trščico na leščerbi, ki visi nad mizo, ter ide potem vunkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa, svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, ki gredo črez polje. Štefan pozna po glasovih, kateri je v družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno mednje. Eden izmed sosedov pride črez vrt, sede k njemu na klop, ga poprosi „luknje" tobaka ter se začne pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem semnju, o današnjem vročem dnevu, in pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa da ne ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti itd. V hiši teta Marjeta zgiblje preobleko in pogleduje k peči na klop, kjer spi stari Brašnar. Prišel je šele danes opoldne s semnja, vina poln, ter je potem legel. Gane se, zastoka in vstane s trdega ležišča na goli klopi. „Uj, gniloba gnila!" se zahudi teta Marjeta. Brašnarju se zazeha, mane si oči in krivenca za omizje. Tam podpre suho brado in upre 339 22* Sosedov sin. zardele oči v Marjeto. Ko vidi, da Marjeta neče vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja: „No, ali bo kaj?" „Nič bi ti ne dala, nisi vreden, da bi te pes povohal," reče Marjeta, pa gre vendar ter prinese s peci skledo, ki jo jame Brašnar, najprej malo ogledujoč menda nečislano jed, naposled počasi prazniti. Marjeta nekaj časa molče gladi in zgiblje preobleko, potem naglo prestane, zagrne s predpasnikom oči in jame jokati na glas. „Teh godcev pa res ni treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar. — „Kaj ne bi! Kako ne bi!& odgovori stara sestra. „Nisi nas pokopal še dovolj globoko, treba nam je bilo še te sramote na hišo, da si se pogoljufil in te po semnjih pretepajo. Da bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš nič srama več ..." »Precej mi molči! Kaj to tebe briga!" „Briga naju s Štefanom, briga! Nisem ga še videla jokati, ubogega siromaka, odkar je zrastel, samo snoči, ko mi je pripovedoval, kako grdobo si naredil na semnju in kako so delali s teboj. Sram te bodi!" Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz rok. Jesti ne more več, njegova sestra še dalje toži, on pa leže ter ne odgovori ničesar. Mogoče je, da ga je vendar malo genilo in omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu hudo zaradi njega. 340 vm. Ljudje še vendar niso tako hudobni, kakor včasih mislimo. Naše kreposti pišejo sicer res radi v vodo, ali naših slabosti in pregreh tudi zmerom ne vrezujejo v kamen, sčasoma jih semtertja tudi pozabijo. Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem semnju nekaj dni govorili po vsem okrožju. Dobil se je tudi kdo, ki je pošteno dejal: „Ne lučajmo ga s kamenjem, saj imamo vsak svoje breme. Mož je bil morebiti pijan, pa ni vedel, kaj dela, in če je tudi dva goldinarja izmeknil, kaj, za vino mu je bilo treba!" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali manj. Štefan se je nekaj dni ljudi ogibal. Mislil je, da vsakemu, kdor ga bo videl, pride na um, kako je njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi Franci je hodil s pota, četudi ga je bolelo v srce. Neki dan, ko je šel na polje, pa jo je moral vendar srečati. Sesla sta se na razpotju, in Franca ga je še malo pripocakala, da je prišel do nje. 341 Sosedov sin. „Zakaj si bil onidan s semnja tako naglo-pobegnil? Lehko bi se bil peljal z nama z očetom," reče. Štefan zardi. Deklica, ki se je morebiti domislila, da mu opomin na semenj ne more biti prijeten, prevrže govorico na drugo stvar in reče: „Tvoj lan sem ogledovala zdaj mimogrede. Lep je, samo malo preredko si ga vsejal." „Preredko se ti zdi?" „Ko bi bil mene vprašal prej, pa bi te bila naučila. — Ah' me vzameš jeseni za terico?" „Vem, da ga ne greš tret, ako bi ti vse predivo dal," reče Štefan. „Kaj meniš, da ne bi znala trlice vzeti v roko?" „Znala, vem, da bi, kakor vsaka druga, ako bi hotela." „No, enkrat se mora začeti. Res nisem še trla, pa ko bi letos, začela bi najrajša pri tebi, zato — ker bo lan tako lep." „Res? In jaz bi tebe najnaprvo prosil za terico, ko bi te mati in oče pustila iti tret, kar pač ni mogoče, in sušil bi s takim veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami." Deklica se nasmehne in vpraša: „Zakaj te pa ni nič v vas zvečer k nam?" „Ali boste dre vi kaj časa svetili?" „To se ve, da. — Ali prideš?" 342 Sosedov sin. „Gotovo, če le ne umrjem." »Umrjem! Beži, kdo bo na to mislili, dokler je mlad in krepak ko ves svet!" „Umreti jaz tudi ne mislim še tako naglo, to sem le tako dejal, da gotovo pridem." „Le pridi." Razideta se, Franca domov, Štefan svojim potom na polje. To je zlata in belega srebra vredno dekle, si misli Štefan ter si ne more kaj, da se ne bi se enkrat obrnil in za njo pogledal. In glej! V istem hipu se je obrnila tudi deklica, da bi pogledala za njim, in tako sta se srečala v eni misli, v enem dejanju. Drug pred drugim sta se sramovala svoje radovednosti, deklica se zasmeje oddaleč sem in Štefan se tudi zasmeje. In smejala sta se ta dva, ne toliko zato, ker bi se jima bilo zdelo smešno, da gledata drug za drugim, ako tudi se dobro poznata in vesta, kakšna sta po postavi in po obleki; smejala sta se od veselja, ali Bog vedi zakaj. scsas 343 IX. Ob shodu, ki se je praznoval pri bližnji cerkvi, je plesala Smrekarjeva Franca najrajša s Štefanom, a Štefan skoraj z nobeno drugo. Nekateri ljudje, ki vse vidijo, so opazili tudi to. Navadno se je Franca ob nedeljah vozila z očetom in materjo k prvi jutrnji maši. Kadar se je primerilo, da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, je skočil skoraj vselej kje med potom Štefan na voz in ni bilo videti, da bi bila Smrekarjeva hči nevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili tudi to in še mnogo enakega ter so dejali, da vse te malosti ne morejo biti brez razloga. Naravno je torej, da sta naposled tudi onadva izpregledala, se spoznala, si povedala, kar si je Že milijon gorečih src povedalo v tihi uri, v objetju najvišje sreče. In tačas, ko sta si obljubila ljubezen in zvestobo do smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala zaprek, ki bi se utegnile grmaditi proti njuni zvezi, ni jima bila v skrbi volja ali nevolja roditeljev niti ne vsega sveta. Čutila sta, da sta edina, Čutila, da se hrepenenje 344 Sosedov sin. enega srca zliva v drugo srce ter da objemata ljubljenje vsega, kar je in bo ljubilo. Ljubezen ne računa. Trenotka se držeč pije srečni človek z vso dušo sladki požir, in blagor mu, ako uživa sedanjosti dar ter ne da bridkosti kaliti veselja, in ako utopi spomin tega, kar utegne priti grenkega, saj — grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo še prerade, ali mislimo nanje ali ne mislimo! Počasi pa le vstane pomiselk, pravega veselja sovražnik. Pač je moralo obema priti na um, da se jima upanje ne smeje. Franca je poznala svojega očeta, ni ji bilo lehko misliti, da bi kdaj hotel imeti Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti. Čutila sta oba, da jima ta brezupnost kali veselje, zatorej nista, kakor da bi se bila zmenila, dolgo o tem govorila. Boječ se, da ne bi iz razglašene skrivnosti njune ljubezni izviralo kaj kvarnega, sta se ogibala na očitnih krajih govoriti med seboj. Tako se med svetom precej dolgo ni vedelo, da je reč prišla že tako daleč. Nesreča pa je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila. Eden vaških mladeničev je videl Štefana pozno zvečer, ko je pri Smrekarju že vse spalo, stati pod majhnim, križastim oknom Frančine izbice in govoriti z deklico. Vedel je mladi Štefanov vrstnik, da do te sreče ne pride 345 Sosedov sin. kdorsibodi, da je torej vse to kaj posebnega. Obljubil je sicer Štefanu, nikomur ne povedati, da ga je ponoči videl pod oknom; a šel je še tisti večer v samotno kočo, kjer so njegovi tovariši pili žganje, ter jim skrivnostno povedal svojo novico. Ti so jo razodeli vsak svojemu dekletu in dekleta materam, pa kar vedo matere, zve sčasoma ves svet. Štefana je prej vse rado imelo; a zdaj so-jeli tuintam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzetno, da misli na Smrekarjevo hčer. SB320 346 X. V hišo k Smrekarjevim je zahajala stara ženica, ki je brez gotovega domovja ob palici lazila in povsod znana preživela nekaj dni v tej, nekaj dni v oni hiši. Ker je vedela mnogo povedati, pa ker je včasih tudi pomagala delati, jo je imela mati Smrekarica zelo rada, dokler ji ni s preveliko postrežnostjo nekdaj prišla povedat, da gleda Brašnarjev Štefan za Franco. Kdor materi toži otroka, težko se ji kdaj prikupi. Mati Smrekarica je videla, da ženica sicer skrivnostno pa s pravim veseljem pripoveduje, kaj ljudje govore, in mislila si je, da je gotovo to reč že tudi drugje pripovedovala, reč, ki utegne biti naposled še neresnična. »Nikoli več mi ni treba pripovedovati kaj takega, kar jeziki uganejo o naši hiši," reče mati. „In če bom kdaj slišala, da boš koga naših obirala pri nas ali kjersibodi, ne prikaži se mi več v hišo." Beračica, ki je se je menila s to važno-pošto materi Smrekarici jako prikupiti, odide preplašena iz veže in dalje po vasi. 347 Sosedov sin. A skrbljiva mati je vendar premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je Franca res nekako izpre-menila v poslednjem času. Utegnilo bi biti resnično. Zvečer gre v hčerinjo kamro, sede na posteljo k nji in začne pripovedovati, kaj je slišala. Ostreje, nego je bila njena navada govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi ji bila rada povedala resnico, materi, pa sicer nikomur več; ali ni mogla, bala se je! Mislila je: zdaj še ne, ter odgovorila na materino vprašanje: „ Zakaj mi ljudje miru ne dade!" Mati je rada verjela, da ta in vsi drugi dvomni odgovori pomenjajo: ni res, kar se govori. „Pazi se," reče mati, „ogiblji se, da te ljudje ne dobodo v besedo in v jezike. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu in drugim takim. Jaz ti ne bom prepovedovala govoriti s tem ali onim, kar je pošteno in prav; niti nečem, da bi bila sama svoja in topasta, pa da bi se ne hotela meniti, naj bo s katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti menda ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj ter sama veš, da moraš vedno imeti Boga pred očmi in pri vsaki reči pomisliti, kaj bi dejal oče, ako bi to in to vedel. Zmerom smo te prav učili, doma in v šoli si slišala, da 348 Sosedov sin. mora otrok delati tako, kakor hočeta oče in mati." Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je bila malo svetlo, brleča sveča ni bila utrnjena, mati teh solz ni opazila. „Sama sebe se najbolj pazi," reče mati dalje. „Dokler je človek mlad, ne pomisli in lehko se mu spesne. Saj ves, kaj mislim. Glej, Podselska Jerička ..." »Mati! . . .« „Le molči, le molči! Jaz se zate ne bojim, ali moram se bati. Hočem ti le reči, da moraš moliti za pravo čednost. Jaz ti verjamem, da ni nič, kar ljudje govore, pa pomisli, kaj bi rekel oče, ako bi kaj bilo, ako bi samo slišal to govorico! Glej, koliko se oče trudi, koliko trpi in skrbi ponoči in podnevi! Za koga drugega, če ne zate? Saj imava samo tebe na svetu." Ta misel vzbudi ženici spomin na njene zgodaj pomrle otroke in tiho začne jokati. Deklica se ji oklene okrog vratu in tudi nji teko solze, a sirota se ne upa povedati, zakaj. „Ti boš meni in očetu na starost edino veselje in si nama že zdaj. Zato delaj zmerom očetu po volji, napak te on ne more učiti." „Možiti se me ne silite," šepeče dekle. „Ne bova te silila. Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, vse pride zlepa 349 Sosedov sin. in počasi," odgovori mati nasmehni vši se, vstane in med vrati reče: „Le Bogu se priporoči pa zaspi! Oče težko da bi nocoj prišel domov. Bog daj, da bi se kaj ne primerilo na poti!" Rekši zapre mati duri za seboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. Dolgo ihti pod odejo in ne more zaspati. Zdajci, že precej pozno, nekdo nalahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes ne misli vstati, ne odpreti okna, danes ne in nikoli več ne, dasi tudi nji srce glasno tolče. Saj je greh, delati proti volji take dobre matere. Dolžnost prepoveduje, poslušati glas lastnega srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti čuvstvo, zaduši klic ljubezni! Še enkrat potrka ter tiho zakliče njeno ime. Ne, ni mogoče zatajiti se; Bog, ki je ustvaril človeku čuteče srce, naj odpusti! Se enkrat bo govorila ž njim, povedala mu, kaj je rekla mati, in potem — morebiti ne več. Vstane, odpre okno. Štefan stoji pri zidu. Ko ga vidi v mraku pred seboj, izginejo vsi storjeni nameni, poda mu roko, in začne se šepetanje. Ko dokonča deklica svoje pripovedovanje o materi, stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu. Naglo pa seže v žep in ji poda nekaj v roko. „Kaj je?" vpraša deklica. 350 Sosedov sin. „Prstan, ki si mi ga dala, ko sva šla enkrat na semenj. Tvoja mati govore prav, jaz se ti moram umekniti, daleč proč!" „Kaj boš?" „Na vojsko šel, po svetu — nikdar ne pridem več v to vas!" „Ne, za Boga ne! Na prstan nazaj, jaz ga ne vzamem." „Imej ga, daj ga drugemu, jaz ga ne smem imeti!" „Ce ga ne vzameš nazaj, ga vržem skozi okno v travo, naj se izgubi v zemlji za vselej! Nikdar ne bom več vesela. Iz moje roke ne bo nikoli nihče prejel ne tega ne drugega, samo ti! — Češ?" — In Štefan zopet vzame prstanek nazaj. 351 XI. Pred Pustom, ob času splošnih ženitovanj, so se zopet jeli bolj pogosto shajati snubači v Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Pogrez-nikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje fare in več drugih bogatih kmetiskih sinov se je prišlo ponujat za zeta. A najimenitnejši je bil in največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen je bil po gosposko, govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedi, krotak, pohleven in prijazen, da ga je vse hvalilo. Govoril je posebno rad z materjo Smrekarico ter se ji takoj tako prikupil, da bi bila naravnost dala hčer. Zanjo je bilo že zanimljivo in častno, da bi njena hči dobila moža, ki je bil bogat in učen, gosposki in zveden po svetu. „Naša Francka se mora možiti zdaj precej, dokler je mlada. Kadar bo že bolj v letih, ne bo več tako," reče mati Smrekarica možu Antonu, ko sta bila nekdaj sama v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa s pipo v ustih hodil gor in dol. 352 Sosedov sin. „No, naj se, jaz ne branim," odgovori Anton. „Dobiti mora moža, ki jo bo imel rad in ki naju ne bo zaničeval na starost — katerega, ki ima dobro naturo." „Saj babe imate nos tudi dober, le izberite ga," reče Anton. „Pogreznikov sin je preskop, pretrd. Taki niso pridni." „Ne? Zapravljivci so pridni in mekuži, ka-li?" „Vrhniščakov sin bi k hiši prinesel denar, ki pravijo, da ni ves po pravici dobljen; potlej bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje mati dalje. »Ljudje vsakega obrekajo, kdor kaj ima." »Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje." „No, kateri bi pa bil tebi po glavi, kateri?" vpraša Anton ter stopi pred-njo. „Tak, ki bo naju na starost v čislih imel." „In kateri je tak?" „Ta usnjar Lovrenič," odgovori ženica. Anton se zasmeje in gre zopet dvakrat gor in dol. „ Torej ta ti godi?" vpraša. „Dober človek je, mehkega srca in zna izpregovoriti s človekom," reče mati. »Kaj pa dekle? Kaj pravi? Ali je tudi nji v srce sedel, kakor tebi?" 353 23 Sosedov sin. „Ničesar ne reče, pa mislim, da bi ga vzela." „Jaz mislim, da je pametnejša od tebe in da ga neče" — odgovori mož. — „Le poslušaj me, stara, jaz tudi ne stavim nanj toliko, kolikor ti. Denar je lepa reč, ali denar je od danes do jutri. Kupčija je dobra, ali lehko se primeri nesreča. Le kdor zna delati, kdor zna vsako stvar prijeti v roko, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi jaz rad zeta vzel sem na dom, rajši nego bi dajal dekleta drugam . . ." „Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame, ali se pa k nam priženi, kar češ." „Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz nečem, da bi v gosposki suknji hlačal okoli hiše, pa da bi ga ljudje vikali ter bi še jaz ne mogel govoriti ž njim, kakor z vsakim človekom. Pojdite mi v kraj z gospostvom! Moj oče je bil kmet in moj zet bo kmet; kdor poleg česar drugega prinese najprej trdno delavno roko, kdor se bo v ponedeljek oblačil drugače nego v nedeljo, tak pride pod mojo streho, pa je amen besedi!" „Smrekarja je podstavilo kmetstvo, kaj ne? Iz zemlje si izril stotine in stotine denarja!" reče žena zabavljivo. „Baba, ti govoriš, kakor veš. Kmetstvo ne redi, ali živi pošteno; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek pribežati kam 354 Sosedov sin. pod streho. Pri trgovini človek kolne, pri kmet-stvu pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti, in zato se je podstavil, baba!" „Tako rajši vzameš takega, ki ti bo na starost v zobe gledal?" „Jaz svojega zeta ne bom nikoli ničesar prosil, če Bog da. Povedal sem ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!" Ni se dalo več govoriti o tem ženinu. Vsi drugi niso bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega, katerega bi bil oče rad imel; Predpust je minil. Ljudje ki so pričakovali ženitovanja pri Smrekarju, so se zmotili tudi to zimo. Snubači so bili ali razžaljeni ali žalostni, in vse je ostalo, kakor je bilo. 355 23' XII. Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, vretenila se v klasje ter naposled orumenjala, bila požeta in omlacena. Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred vežo. Namenjen je iti v mesto na trg. „Janez je bolan, ne bo mogel iti s teboj; koga drugega dohodi," reče mati Smrekarica, gledaje, kako mož na vozu po vrečah hodeč tuintam kaj popravlja in prelaga. „Vrag še take hlapce!" — se zahudi Anton. „Kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povedi mi človeka, da bi mu bilo upati." „Glej, tam-le gre Brašnarjev Štefan. Vprašaj ga, morebiti on utegne iti z enim vozom, z enim pojdeš pa sam." „Ta bi bil dober. — Štefan, stopi malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev Anton izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z voza: „Na, natlači!" Štefanu se zdi malo čudno, da je Smrekar danes tako prijazen in mu ponuja tobaka. 356 Sosedov sin. „Pojdete še nocoj?" vpraša Smrekarja, ko zažge pipo. „Do pol pota bi še nocoj rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?" „Nimam ničesar posebnega, postoril sem že, kar je bilo velikega." „Ali utegneš iti dva dni z doma?" „Da bi z vami šel namesto hlapca? Zakaj ne, rad, če hočete," odgovori Štefan. „Prav je. Vsakega nečem jemati s seboj, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po potu niti žeje trpel, kadar boš vozil z menoj; za drugo že narediva, da bo prav." „Črez koliko časa se bo treba odpraviti?" „V mraku zapreževa. Le pojdi zdaj domov in preskrbi, kar imaš, ter potem k meni pridi, da kaj ugrizka dobiva, pa da splakneva grlo, preden poženeva," reče Anton. Ko je solnce zašlo, so bili v voza napre-ženi po trije in trije konji. Smrekar zamaje z dolgim bičem, konji se upro in kolesa se začno premikati po tiru. Mati Smrekarica, ki je s praga gledala za vozoma, reče, da Štefanu, ki je šel s poslednjim vozom, bič in vajeti prav lepo pristujejo, in da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti. „Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, je vreden, da bi skozi šibe dirjal!" — pritakne 357 Sosedov sin. star sosed, ki je mimogrede pri Smrekarici postal, ker njemu je bila govorjena ona pohvala Štefanova. „Bogve! Pridnega človeka Bog zmerom vidi" — reče žena. „Kakor je že! Vidi ga, ali videti mu ne da" — odgovori starec z nasmehom ter pokaže s prsti, kako se šteje srebro. Franca je imela v veži opravek. Slišala je, kaj govori mati z onim možem, in vesela je bila. 358 XIII. Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagac Štefan iz mesta domov grede v kmetiški pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili, ter sama tudi „malo rdečega videla", kakor je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, zakaj dobro in lehko je bil prodal. V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili že odšli. Zatorej sede s Štefanom malo bolj na samo, tjakaj na vogal v kot. „Le pij, kolikor moreš; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj. „Klobukov nama ne vzemo," reče Štefan. „Bogme, da ne! Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne bomo vekomaj živeli." Smrekar sam je nocoj tudi precej pogosto pil. Jezik se mu je vedno bolj in bolj razve-zoval; Štefan ga ni še nikoli videl tako prijaznega poleg sebe. Pripovedoval je razne reči iz prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako je srečno kupceval tuintam; kako so ga go- 359 Sosedov sin. spodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti, pa se jim ni dal, in več takega. „Ti nisi neumen, fant!" reče Smrekar Štefanu. — »Zdaj te res vije, pa počasi prideš naprej. Kmetstva se drži, tvoje zemljišče je dobro; pa tudi trgbvstva bi smel po malem poizkusiti, kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi ne bilo Smrekarja, kakor je." »To želim že od nekdaj. Takoj drugo leto si kupim konja," odgovori Štefan. »Dolg plačuj, pa leso zapiraj za seboj, pa boš lehko hodil po vsem svetu in ljudje te bodo radi imeli. Pošten si in moraš tudi ostati. Jaz tvojega starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako rad, in kadar ti bo velika sila, oglasi se pri meni. Na!" Štefan prime za roko, ki mu jo je pomolil Smrekar, in reče: »Vi ste dober mož. Denarja vas ne bom prosil ter ničesar drugega. In če me boste potrebovali, vam storim, kar si morete misliti, da vam stori živ človek." „E, kaj boš! Jaz ne iščem ničesar. — Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lehko bi ležal doma v senci, sama navada človeku ne daje miru. Kadar dobo-dem enkrat zeta v hišo, menim, da bi to trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek vedno in vedno utrguje spanec." 360 Sosedov sin. „Ni treba vam toliko trpeti, storili ste zase že zadosti." „Res je tako. — Ti si pameten, kaj meniš, katerega zeta naj vzamem? Kateri bi bil najbolj pravi?" Štefana zalije rdečica ob tem vprašanju, gleda predse v kozarec, molči nekaj časa, pije in reče malo boječe: „Vzemite zeta, ki ima Franco rajši od vsega drugega, ki vas ima v čislih, kakor očeta, in ki bo materi stregel na starost, kakor pošten sin." Smrekar, ki je bil že malo vinski in dobre volje, se nasmehne, izpije kozarec vina in vpraša: »Kateri je tak, kateri?" „Vam treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben človek očitati ..." „Vse res, takega bi jaz rad. Pa nekaj denarja je spodobno in mora biti. Voda, tudi čista, se ne vzame s čistim vinom, samo voda z vodo, vino z vinom; sicer je pijača le za žejo." To Štefana malo popari; ali misli si: zdajle je lepa prilika, morda je ne bo nikdar več take; torej naj velja, kar hoče. „Jaz nimam denarja ne imovine, pa obojega si upam pridobiti; a ne podam se nikomur in ko bi se dalo menjavati za vse, kar smo in imamo, ne menim se z nobenim . . ." „Pamet imaš; jaz sem bil v tvojih letih in sem še zdaj tak. Vsak človek je sebe vreden." 361 Sosedov sin. „Pošteno vam govorim, oče sosedov, vzemite mene za zeta, nikdar se ne boste kesali, do smrti ..." „0h!!" zavpije Smrekar, pa ves obraz se mu izpremeni in usta se raztegnejo v zaničljiv nasmeh. „Jaz nisem hotel, da bi kdo drugi zame pri vas govoril ..." začne Štefan dalje. Smrekar mu ne da govoriti. »Fant! Ti si pijan!" reče. „Ali veš, kaj govoriš ?" „Vem. Vaša Franca me ima rada in jaz njo . . ." Ko Smrekar to sliši, plane pokonci, oči upre v Štefana, kri mu zalije obraz in naglas zavpije: „Lažeš, berač! Poberi se mi, da te videl ne bom. Izpred oči! Ako ne ..." Ljudje od drugih miz so obmolknili in gledali razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je delal prenaglo, nekaj časa ni vedel kaj storiti, hitro pa je črez malo hipov vstal, položil za račun na mizo nekoliko desetič ter naglo odšel. Smrekar prime Štefanov denar na mizi in ga skozi odprto okno vrže vun v temo. Potem sede, kolne in poln kozarec vina izlije vase. 362 XIV. Kmetje in vozniki obsujejo zdaj Antona. »Kaj sta imela? Kaj ti je naredil Bra-šnarjev?" vpraša eden. »Jaz bi skoraj vedel," reče drugi. „Jaz tudi," pristavi tretji. „Da bi se vsakega potepina sin šalil z menoj!" se huduje Smrekar, kakor sam s seboj. „Vidite!" reče prvi. »Ženil se je pri tvoji hčeri, jaz te reči vse vem," reče drugi. „Kaj veš?" vpraša Smrekar. „Mnogo, česar ti ne." »Povedi!" »Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoje dekle; a tebi so bile zavezane oci." „Lažeš!" zakriči Anton jezen. »Ne laže ne, ljudje že dolgo govore o tem," pove drugi. »Ne bodi hud, da ti pripovedujem ; to je samo, ker te imam rad." »Vina na mizo!" zavpije Smrekar in reče takoj nekoliko mirnejši: »Ne poznajo me še^ 363 Sosedov sin. Jaz hudiča izženem iz mladih glav, pa ako še toliko časa sedi v njih." „Palice vendar ne, Anton! Te megle se razpode še vse lepše. Svojega dekleta ne smeš pretepati! Ona ni, da bi jo dolžil; on ji je malo sesvedral pamet, pa se že zopet zlepa zamaši." Tako je govoril star kmetic, ali Anton je dejal: „Vsak po svoje; jaz že vera, kaj imam storiti. Vsem vam zavežem jezike! Zakaj niste poprej raztegnili ust in meni povedali, hudiči! Po zobeh nositi mene in mojo hišo, to zna bas vsaka baba. Ali ste vi možje? Pa samo, da vem! Videli bomo, kdo bo nosil greben, ali mi stari ali mlada semena! — Daj vina!" Krčmar in kmetje so razumeli porabiti Antonovo jezo. Vedoti, da nocoj vse plača, so pili, kolikor je kateri mogel. Nekateri so se mu iz-kušali prikupiti s tem, da so mu bolj nadrobno razpovedovali, kako se govori o tej stvari; drugi so ga tolažili ter mu zabičevali, da ne sme kaznovati hčere, nego naj jo, kar najhitreje more, da možu, in tako bo vse pri'kraju. Pozno ponoči je že :bilo, ko Anton (plača, ukaže napreči, dobi pri krčmarju hlapca, da bi šel na Štefanovem mestu z drugim, zdaj praznim vozom, ter zapodi proti domu. Kmetje okrog njega so se ga bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel popolnoma 364 Sosedov sin. upijaniti, četudi je hotel. Grizlo in jedlo ga je znotraj, in nedolžni konji, ki so morali v največjem diru teči proti domu, so čutili gospodarjevo jezo ter niso mogli uteči njegovemu, biču. sssas 365 XV. Ko se je Anton bližal svoji hiši, je videl, da imajo še luč spodaj v družinski stanici. Da bi svetili še tako pozno, ni bilo navada. Njega sicer niso pričakovali. „Baš prav!" misli Anton in z voza sko-čivši glasno potrka na vrata. Mali hlapec pride iz hleva in izpreza konje. Sama mati Smreka-rica pride odpirat vrata. Opravljena je popolnoma, sveča, ki jo drži v roki, kaže objokan obraz; moža ne pozdravi z nobeno besedo, tiho mu sveti po veži v stanico. Tam dene svečo na mizo, molče postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot na klop. Kaj in kako je mož nocoj zvedel, to ve že tudi ona. Eden sosedov je bil iz one krčme prišel pred Smre-karjem v vas in ženi prinesel to novico. Anton vrže jezno kožuh, ki ga je imel na vozu, na posteljo, postavi bič ob steni, klobuk obesi na klin — pa tudi ne govori ničesar, ne sede k večerji kakor sicer, ne pogleda neko-vega denarja, ki leži na mizi, nego jame hoditi po hiši gor in dol in postrani pogleduje ženo, ki v strahu čaka, kaj bo. 366 Sosedov sin. „Biljak je prinesel vrnit denar, ki si mu ga bil posodil. Spravi ga z mize," reče Smre-karica s tihim, plahim glasom. Anton poseže po mizi, pograbi papirnati denar in ga vrže po tleh. „Kje je Franca?" Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako ostro, kakor ga je pričakovala. „Franca spi," odgovori mati. „Ponjo pojdi!" „Nocoj ne." „Jaz pravim, da hočem še nocoj govoriti ž njo, zdaj-le precej. Pojdi!" Žena pokrije z opasanim belim predpasnikom obličje in začne jokati. „Tudi ti nečeš več slišati! Kaj, ko bi se ti na starost kaj prigodilo!" reče Anton ter postrani pogleda po biču. Takoj poprime svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži v stanico, kjer je navadno spala hči. Mati, ki je morala najbolj vedeti, da je nocoj ni tam, nego da je pred očetovo jezo skrita v gorenji sobici, se ni premeknila z mesta. Mož pride nazaj, stopi s svečo pred ženo. Ona je vedela, kaj pomenja to molčeče vprašanje. „Anton!" — reče žena jokaje. „Jaz sem te še malo prosila vsa leta, kar živiva vkup. Za Boga te prosim, pomiri in premagaj se no- 367 Sosedov sin. coj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril ž njo, pa — tepsti je ne smeš!" „Torej ti veš, kaj mi je! Ti si vedela poprej! Ti si ji pomagala pečati se z onim . . ." „Bog, ki me bo sodil, ve, da mi ni bilo znano, če ima Franca kak zmenek ž njim." Anton postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter predse napol v tla obrnjen, hodili gor in dol. Žena se oddahne. „Vsak berač naj mi pride in mi v zobe pove, da se bo ženil v mojo hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem raztolkel čeljusti! Čakaj, dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, koga je treba vprašati, preden se kaj govori." „ Tepsti je ne smeš!" izpregovori žena plašno. „Če ne bo taka, kakor hočem jaz, raztepem tri palice na nji. Saj veš, da je nisem še nikoli. Naj bo kakor gre; naj ve, kdo je njen oče!" „Ti si bil tudi mlad." „Bil; pa svojemu očetu sem še danes hvaležen, da sem moral delati po njegovi volji. — Ali je to lepo, da ljudje mene in tebe nosijo po zobeh zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega, da me je bilo danes sram med ljudmi, da nisem vedel kaj reči, zaradi nje? In, ali veš, kaj lehko iz tega pride, kaj . . ." „Kaj si boš to —" prestriže žena možu besedo. 368 Sosedov sin. „Če jo hočeš dati prvemu beraču v torbo, daj jo, kadar že mene več ne bo. Dokler bo pa gibal moj mazinec, bosta plesali obe, kakor bom godel jaz, veš!" Rekši začne Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej v jezi vrgel po tleh. „Le pojdi spat!" ukaže črez nekaj časa ženi. „Ce si jo nocoj skrila, naj ti bo. A jutri zjutraj jo hočem imeti predse. Potlej že naredimo, da bo vsej tej stvari hitro konec* Kmalu potem je v Smrekarjevi hiši ugasnila luč. Mirno je spalo po vasi vse, le mati in hči, ki ju je vse blagrovalo, da sta srečni, nista mogli zatisniti oči. Grenko pričakovanje drugega jutra je težilo obema srce: ena se je tresla in bala očetove jeze, drugi ni spati dala materina ljubezen in moževa ostrost. 24 XVI. Smrekar je bil vajen vstajati zgodaj. Zbudil se je zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devetih ali po polnoči, če je legel popolnoma trezen in spočit, ali če malo vinski in utrujen. Po njem so se morali ravnati vsi drugi, razen matere Smrekarice, ki je smela svoj spanec podaljšati za pol ure, ako se ji je zljubilo, pa samo, odkar je bila hči Franca toliko dorastla, da je imela vse gospodinjstvo tako v rokah, kakor ona sama. Tudi jutro po tem večeru je bil Anton vstal ob svoji uri, zajtrkoval po stari navadi malo brinovca in šel iz hiše v hlev pogledat h konjem, če imajo krme, če so v snagi itd. Po veži gredoč je videl hčer v kuhinji, jo. pogledal, pa tiho šel mimo nje. Prišedši nazaj je celo stopil v kuhinjo, iz velikega ognja, pri katerem je Franca kuhala kosilo, vzel žareč ogel za pipo ter molče zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno stopila iz hiše, mislila: ne bo take sile ne! Mati je bila že namenjena, hčeri očitati in jo izpovedati, da se je tako zelo mogla spoza- 370 Sosedov sin. biti ter začeti neumno ljubezen z Brašnarjevim Štefanom. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečute noči in solz, se je prestrašila in je prav ljubeznivo govorila ž njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečeh. Ob poluosmih je bilo kosilo. Mati si je posebej kuhala kavo; oče in hči sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Danes hčere ni bilo pri mizi. „Kje je Franca?" vpraša oče. Mati pove, da je zunaj, da ne more jesti. „K mizi se pride k molitvi, naj se je ali ne. je," odgovori Smrekar jezno, in takoj potem Franca pride. Med kosilom, ki ga je hči prav malo in prav posiljeno pokušala, ni oče govoril ničesar. Ko je bilo dokončano, vsak hlapcev, na-redivši pol križa, malo s prsti popravi razmršene lase in nasadi klobuk, a dekle pobere žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče Smrekar: „Le pojdite na delo!" Obrnjen k Franci izpregovori: „Ti ostani tukaj!" Sama sta bila v hiši. Oče zaklene duri odznotraj. Hči sedi na klopi, bleda, s povezanimi očmi, z rokami mrtvo spuščenimi v naročaj, kakor kip od belega kamena. Oče s prekrižanimi rokami stopi na sredo hiše in reče: „Semkaj predme stopi!" 371 24 Sosedov sin. Franca vstane in stopi predenj, povzdigne proseče oči k očetu, pa videč, da je njegov pogled oster, strog in jezen, jih povesi takoj. „Poklekni!" Deklica pade na kolena ter se spusti v glasan jok. „Kdo sem jaz?" Smrekar mora ponoviti vprašanje, preden hči jokaje s slabim glasom odgovori: „Moj oče." ^Moli mi deset božjih zapovedi!" Hči začne praviti božje zapovedi, ali pride komaj do druge in ne more dalje, beseda ji zastaja v grlu. Oče menda to vidi in reče: „Kaj uči četrta zapoved?" „Spoštuj očeta in mater . . ." „Prav ... Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo na zemlji. — Ali ti mene spoštuješ?" „ Spoštujem." „In me slepiš! Jaz menim, da si dobrar pametna hči, a ti za menoj natihoma sklepaš zveze z beračem, s sinom takega človeka, ki veš, da ga jaz videti ne morem. Kaj je to? Kaj bo iz tega! Drugega nima nego sam sebe in svoj prazni žep, pa se ti meniš ž njim?" Kaj imaš ž njim?" ^Pregrešnega nisem imela nikdar nič ž njim," odgovori dekle. 372 Sosedov sin. „Kaj ? Pregrešnega nič! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal ali mislil, potlej bi drugače govoril s teboj. Pregrešnega! Potlej pa pojdi, kakor je svet dolg in širok, očeta in matere iskat, v tej hiši bi ga ne imela več, ako bi to, še to prišlo! Veš, kaj govorim?" Deklica hoče vstati s tal. „Kleči!" zagrmi oče. — »Obljubi mi, da se ne boš od danes, od te ure več pečala ž njim, da ž njim tudi govorila ne boš!" Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in reče: „ Obljubi!" „Obetam", izpregovori ona. „Vidiš, kaj visi tukaj na steni?" reče on, kažoč na puško, ki je bila obešena nad posteljo. — „ Rajši ga ustrelim, nego da bi ... . že veš, kaj mislim. Zahvali se svoji materi, da te nisem snoči dobil, sicer ..." Rekši se mož obrne proti durim in odide. sssas> 373 XVII. Popoldne je Smrekar kakor brez namena stal na koncu svoje hiše pod oknom tiste izbice, kjer je spavala njegova hči. „Pojdi sem, stara," migne ženi, ki je bas prišla iz kašče. „Kaj je?" vpraša mati Smrekarica. „Vidiš!" pokaže mož s prstom na tla ob zidu. „Jaz ne vidim ničesar," odgovori mati. „Ne ? Menda si slepa. Tla so tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat ž njo. Da bi ga bil jaz kdaj dobil! Od danes ne sme dekle več spati tukaj. Postiljaj ji zgoraj." Žena pokima in zamišljena odide v vežo. Odslej sta pazila oče in mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče je hodil manj po trgovstvu nego poprej, in kadar je moral kam iti, ni pozabil pred odhodom ženi zabičiti^ naj bo pazna ter naj ima povsod oči. Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi in očetu z večjo skrbljivostjo 374 Sosedov sin. nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita po njenem obličju. Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo in se jokala, kadar je bila sama. Včasih se ji je mož zdel preoster, a včasih bi bila ženica vso bolečino, ki se je stakala iz hčerinega v njeno materino srce, izlila v jezo do — Štefana, ki je bil po njenih mislih edini kriv, da ni bilo v njeni hiši ne miru — miru, praznote, tišine je bilo še preveč — ne tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smre-karjevem domu. Neko nedeljo popoldne, ko so bili šli vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama sedela pri oknu ter bukve vseh svetnikov in svetnic držala v roki, je videla Štefana iti mimo okna. Hitro ga pokliče v hišo. Ko je stal pred njo, ga začne žena oštevati in zmerjati, kako more biti tako hudoben in brez pameti ter premiselka delati zdražbo v družini, pa nevednemu dekletu, ki ga ne more nikdar dobiti v zakon, z nepremišljeno ljubeznijo težiti srce. Dokler se mati Smrekarica huduje, ne odgovori Štefan ničesar. Sedi na klopi in z eno, 375 Sosedov sin. v vogal mize uprto roko podslanja glavo. Ko se žena umiri, izpregovori on: „Res je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz nisem mislil, kaj bo iz tega, niti da bi kaj bilo, niti kaj bi utegnilo biti, nego ..." „Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli, če boš še hodil za njo." „To me ne straši, mati; meni bi ne bila velika izguba, če me zdaj ustreli ta ali ta. Tudi mi ne more ukazati nihče na svetu, da bi si jo izbil iz glave. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom živ. Tega vendar ne rečem, da se ne bi umeknil s poti, daleč proč; a ne zaradi očeta in sveta, temveč nji na ljubav. Vi ne veste in nihče ne ve, kaj sem trpel te dni, ko sem slišal, da ji je hudo in da sem jaz kriv tega. "I Smrekarica je videla, da je Štefan težko zatiral solzo v očesu. To jo je precej omečilo in dejala je: „Saj jaz ti ne rečem ničesar. Poznam te, da si priden fant. Bogve, kako bi bilo, ako bi šlo pri naši hiši po moje. Ali to vidiš sam, da k nam ne moreš priti, saj poznaš našega očeta. Jaz le ne vem, kako si mogel biti tako neumen, da si mu celo sam pripovedoval kaj takega ter ga vprašal, kar bi ti bila jaz povedala bolj zlepa! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. — Iz glave si pa lehko 376 Sosedov sin. izbiješ vse, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi, samo greha ne lehko. Le pameten bodi in sosedje bomo, prijatelji med seboj zmerom, kakor do zdaj." „Zmerom. Do danes mi niste rekli žal besede. Bolelo me je poprej, ko ste mi očitali toliko hudega, a zdaj sem vesel, ker vidim, da ste dobri. — Jaz ne morem in si ne upam misliti, kako se mi izteče ta reč ..." ,,Tako se izteče, kakor se mora." „Včasih sem želel, da bi tega vašega bogastva ne bilo nič, včasih sem dejal, da bi se Franca le ne možila drugam, naj jo jaz dobim ali ne, včasih pa me popade, da menim: ni mogoče in ne sme biti, da bi jo dobil kateri drugi. Tako mi vre po glavi, vem, kaj hočem, in ne vem." „To ni prav; vsega tega ni treba misliti! Kako drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te rade in lehko vzemo." „Ljudje govore" — reče Štefan dalje — „da jaz vaše France iščem samo zaradi denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga nobeden človek ne brani; ali smem povedati vam, mati, in vsem ljudem, četudi neče nihče verjeti, jaz bi vašo Franco vzel, ako bi ji tudi moral kupiti vse, v kar se obleče pred poroko." 377 Sosedov sin. „Le po umu delaj in ne sezaj tjakaj, odkoder ne dosežeš ničesar. — Zdaj pojdi, ljudje pojdejo iz cerkve; nečem, da bi kdo vedel, da sem govorila s teboj." 378 XVIII. Ko se materino upanje, da bo sčasoma hči zopet vesela in živahna, od dne do dne ni hotelo izpolniti, jame ženo skrbeti, da ne bi deklica zbolela. Vse prijazno prigovarjanje ni pomagalo. Razodene torej možu svoje skrbi. „Le počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim in vem, česa manjka dekletu, zato sem že skrbel, da bo naglo konec vsem njenim težavam,* reče Smrekar. „Kaj misliš?" vpraša žena. „Moža ji dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in vse bo pri kraju." „Za križ božji! Ne, le zdaj ne!" se preplaši mati. »Zdaj, baš zdaj!" „Bog pomagaj! Ti si včasih kakor voda! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš ..." „No, kaj bi pa rada, kaj, ti, ki si modrejša od mene?" vpraša Smrekar malo razdražen. „Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potlej . . ." 379 Sosedov sin. „To že pozabi. Jaz sem govoril s Pogrez-nikom, obljubil sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. Tako je!" Žena previdi, da so vsi ugovori bob ob steno metan, in umolkne. Ali ne more se otresti skrbi, da bi se utegnila čudno raziti ta prenagla ženitev. V nedeljo popoldne pridejo trije možje v plaščih, znamenje, da so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo ter govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd. ž njimi. Videč, da se Franca ne pokaže v hišo, stopi vun. Mati je bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamenen pokončnik naslonjena je zrla na videz brez misli preko polja. „Gostje so v hiši, dekle!" reče oče. „Ni spodobno, da stojiš tukaj. Pridi noter. Ali se hočeš morda malo čedneje obleči? Pojdi gor v svojo kamro in naglo naredi. Ali boš?" Oče je govoril prijazno in nekako mehko, hči se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gor po stopnicah. Prišedši v sobo počasi odpre predal svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših, za velike in male praznike. Včasih jih je bila vesela, a danes je oko mrtvo 380 Sosedov sin. o vsej tej lepoti; ne izbira, niti ne ve, kaj hoče. Pusti omaro odprto in sede na stol. Kakor trudna položi križem roke na kolena ter gleda v steno, kjer visi podoba žalostne Matere božje. Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki — oče stopi v sobico. Franca vstane. Približa se ji in jo prime za roko. „Saj veš, Francka," začne Smrekar, „da te nisem še nikdar učil napak, nikdar ti še ne ukazal ničesar, kar bi ne bilo prav. Vselej si slušala rada, slušaj me še danes. Glej, midva z materjo te imava rada, rajši nego vse drugo na svetu, in storila sva ti, kar si želela, pa ti bova še. Ali naju imaš tudi ti toliko rada, da nama danes storiš veselje?" Tako Smrekar še nikdar ni govoril s svojo hčerjo. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač imel v srcu, a na jeziku tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno genil. Prvič, kar je bila odrastla, se je zdaj oklenila očetovega vratu in, položivši mu glavo na prsi, začela jokati. Oče Smrekar jo je tako nerodno prijel za ramo, da se baš ni vedelo, ali jo hoče na-lahko odriniti od sebe ali pritisniti k sebi. „No, kaj je to ? Čemu to ? Jokati ni treba! Sile ti ni in ti ne bo, če Bog hoče. Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor veš. Jaz sem te obljubil, ker sem vedel, da me 381 Sosedov sin. Tada slušaš. Obriši solze pa dol pridi in vesela bodi. Saj potrdiš, kar sem jaz obljubil?" Deklica ne odgovori ničesar. „Ne bodi neumna ter ne jokaj. Mati je tudi jokala, ko smo šli k poroki; pa jo vprašaj, če se ji je kdaj hudo godilo? Človek ne sme biti tako mehak. Pametna bodi in poslušaj nas, ki smo stari in vemo, kaj je prav. Silim te bas ne, v mesnico te ne vlečem; a tega menda ne storiš, da bi tvoj oče ostal na sramoti in opo-rekel besedo! — Dovolj čedno si opravljena, niti se ni treba preoblačiti. Le takoj pridi dol. Stori mi po volji in verjemi, da se ne boš nikoli kesala. Ustavljati se ne smeš." Oče se obrne in pusti duri za seboj napol odprte. Kmalu za njim s tihim korakom pride mati. Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem licu pod očmi sled solz. „Kaj si res taka, da ne pojdeš v hišo ? Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori ž njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš!" nagovarja mati. „Precej grem," odgovori hči. „Ta-le rdeča ruta ti dobro prfstoji. Deni jo za vrat." Dekle mater molče sluša in se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre ž njo vred po stopnicah dol in v hišo. „Franca, pojdi pit," pokliče ženin Pogrez-nikov Peter in ji moli kupo. Deklica prime 382 Sosedov sin. kozarec in pomoči ustna ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu. „Bolj ga potegni, bolj —" reče Petrov stric, „saj nima kosti! Vino ti da bolj rdeče lice in veselo srce. Pa semkaj k Petru sedi, Urednikove opombe. Str. 232: ,Lovci glasovitega ,podkovanega karta'". O Krakovčanih pripoveduje stara zbadljiva šaljivka, da so kot historično znani ribiči nekoč iz vode potegnili mesto velike ribe — crknjenega konja. Sin kmetiškega cesarja. — V februarju 1867 je razpisala „Družba sv. Mohorja" nagrado 120 gld. „za najboljšo nravno-podučno povest v obsegu petih tiskanih pol, kteri bodi tvarina iz domače zgodovine vzeta aH se vsaj nasloni na njo . . . rokopisi naj se pošljejo vsaj do 1. decembra t. 1. [1867] brez podpisanega imena". (Slov. glasnik, 1867, str. 63.) Kot konkurenčni spis za to nagrado je začel Jurčič pisati povest o Kosomanu, „sinu kmetiškega cesarja". Ker do določenega roka povesti ni bil dovršil, je poslal na vpogled nje začetek Janežiču, nakar mu je Janežič odgovoril dne 6. dec. 1867 glede te povesti naslednje: ,Danes sem Vašo povest, kolikor ste je poslali, prejel in v naglici prebral. Ako bode vsa taka kakor poslani oddelek, ne dvomim, da jo družba prevzame v natis; samo vvod se mi zdi malo nevaren; morda bi nam naši obilni prijatelji še rekli, da prosto ljudstvo šuntamo. Nekaj stavkov bi se moralo pred natisom malo drugače zasukati; veliko ne bo treba predelave. Za darilo se zahteva ,nravno-podučna' povest; bojim se z Vami vred tudi jaz, ali se bo moglo jej prisoditi darilo; raz-sojevalci so večidel duhovni. Če ne bo darila, na vsak način si bom prizadel, da se Vam dovoli plačilo koj po-pred; samo izrecno povejte, koliko naj tirjam za-njo. Ker pisava ni posebno drobna, rekel je tiskar, da bodo dale malo da ne štiri pisane pole eno tiskano; na vsak način mora torej biti povesti vsaj 18 — 20 pisanih pol. Če se snovi ne upate tako razpresti, delajte le bolj na kratko in spišite vsaj do konca februarja [1868] rajši dve povesti... Ker je prišla doslej samo ena [povest za nagrado] od fajm. Cieglerja — ktera je pa veliko prekratka za darilo in po mojih mislih tako neverjetna, da tudi za 433 2S Urednikove opombe. natis ne bode — izprosil sem Vam odloga do božiča, ker se nikomur krivica ne dela, ker ni več konkurentov. Ako hočete povest tako razplesti, da bo dala vsaj 18 pisanih pol, kakor so sedaj poslane, tako le bolj obširno pišite in tudi nekaj bolj pobožno — — —, sicer pa le bolj na kratko." (Objavil dr. Žigon v „Ljub. zvonu", 1919, str. 560.) — Jurčič je spisoval takrat za Janežiča kar tri leposlovna dela hkrati, in sicer poleg »Sina kmetiškega cesarja" (za »Mohorjevo družbo") še zgodovinsko novelo »Doktor Kar-bonarius" (za »Slov. glasnik") in roman »Cvet in sad" (za »Cvetje"). Brž potem, ko je bil v prvih dneh decembra 1867 poslal kos »Sina kmetiškega cesarja" Janežiču v vpogled, se je lotil spisovanja novele za prve številke prihodnjega letnika »Glasnika", nakar se je še pred Božičem 1867 vrnil k nadaljevanju romana, katerega prvih 5 pol je izšlo koncem decembra 1867. Po prejemu prvih poglavij »Doktorja Karbonarija" je Janežič pisal Jurčiču na Dunaj dne 17. dec. 1867 v pismu (dosedaj še neobjavljenem) med drugim naslednje: »Pošiljatev ravno kar prejel; prosim vprihodnje vselej vsaj do 10., če moč nekaj več, da ne bom moral dvakrat pošiljati [tiskarju Blasniku v Ljubljano], kakor sedaj, ker moram take pošiljatve rekomandirati. Danes Vam priložim 6 fl., prihodnjič drugih 6, ker sem ravno v zadregah. V treh-štirih dneh Vam pošljem z denarjem vred nekaj iztisov desetega brata, nekaj ,Cveta in sadu' [prvih 5 pol, prav takrat izišlih v ,Cvetju'] . . . tudi še netiskani rokopis romana [da bi ga Jurčič mogel nadaljevati] i. t. d. . . . Povest [,Sin kmetiškega cesarja'] le pošljite, roman pa pridno nadaljujte; najprej pa prosim za nadaljevanje novele v Glasniku; če moram tako dolgo čakati, to jako zadržuje, da bo mogel Glasnik vselej 1. dan na svitlo." — Dne 26. dec. 1867 je Janežič spolnil svojo obljubo s tem, da je Jurčiču poslal obljubljene stvari in mu pisal med drugim: .Pošiljam Vam tu spet 6 gld.; povest za družbo le pošljite, 434 Urednikove opombe. govoril sem že, da dobite denar popred." (Ljub. zvon, 1919, str. 561.) Nekako okrog Novega leta 1868 je Jurčič to povest dokončal, a odbor »Družbe sv. Mohorja" mu v svoji seji dne 22. jan. 1868 zanjo — ni prisodil nagrade, o čemer je poročal Janežič v svojem mesečniku takole : „. . . darilo se ni moglo nobenemu spisu prisoditi. Povesti [Ciglerjev] ,Danilo' in [Jurčičev] ,Kmečkega cesarja sin' ste prekratki; vrh tega je prva premalo mikalna ter v besedi in v oblikah predelave potrebna; druga se natisne v družbinih bukvah." (Slov. glasnik, 1868, str. 78.) — A Jurčičeva povest končno iz neznanih vzrokov vendar ni izšla med publikacijami »Mohorjeve družbe*, pač pa jo je Janežič natisnil šele v svojem družinskem časopisu »Besedniku" 1869, ki ga je začel v tem letu izdajati namesto v prejšnjem letu ustavljenega »Slovenskega glasnika". Pozdravljajoč vi. (in edini) številki svojega mariborskega »Glasnika" (1869, str. 31) Janežicev družinski zabavnik, je pisal Jurčič o tej svoji povesti; »Prvi list začenja dve daljši povesti. Prva ,Amerika, ali povsod dobro doma najboljše' je prestava po poljščini Andrej-čkovega Jožeta. Govoriti se bo dalo o povesti, kadar bo cela, začetek pa že kaže, da ne utegne biti slaba. Druga povest: ,Sin kmečkega cesarja' je izvirna J.Jurčičeva. Pritegnili nam bodo bralci, da iz najboljšega vira vemo, če pravimo, da pisatelj sam ne bo stavil tirjatve, da bi se z estetično-umetnijskim vatlom merila. Pisana je v naglosti pred letom za zabavo prostih družbinih bralcev." V zmislu razpisa »Mohorjeve družbe" je napisal Jurčič ob prelomu 1. 1867/8. »Sina kmetiškega cesarja" kot historično povest. A zgodovinsko je pravzaprav v tej povesti samo časovno ozadje in pa deloma tudi oseba barona Jošta Turna, vse drugo je poteklo iz Jurčičeve invencije. Za časovno ozadje je uporabil pisatelj nesrečno veliko vstajo slovenskih in hrvaških kmetov zoper graš-čake v 1. 1573. Kakor se razvidi iz kratke avtorjeve pod- 435 28* Urednikove opombe. črtne opazke na str. 237, je Jurčič poznal zgodovino te vstaje samo iz Valvasorja, kateri piše v svojem velikem delu o .Slavi Vojvodine Kranjske" (knj. XV. str. 484 — 485) naslednje: „Anno 1573 erhub sich im Anfange des Februarii ein unversehener Aufstand der Bauren, an den Windisch- und Steyrischen Grentzen, sonderlich bey Kevsersberg, Sossed, Stubiza und selbiger Orten. Diese Bauren nothigten und zwungen auch andre in der Nach-barschafft herum gesessene Bauren zu ihrer Biindnifi, durch ihre ausgeschickte Aufvvickler; woriiber ihre Menge bifi zu zwantzig tausend erwuchs. Diese aufriihrerische Flegel-Fechter und Dorf-Martialisten theilten sich in drev Hauffen, flihrten bev sich iiber drevssig Doppelhaken, sammt etliche Stticken auf Radern. — Der erste Haufe nahm seinen Weg gegen dem Saustrom ins Windische Land, der andre in Unter-Stever auf Rain, und der dritte in Crain auf Gurckfeld, welchen Ort sie, so wol als auch Rain in Evd und Pflicht genommen. Als sie aber weiter ins Land hinein, in 2000. starck, gegen Landstrafi geruckt, hat Herr Jobst Joseph Frevherr von Thurn mit 500 Mann, darunter etliche Crainerische Edelleute und auch eine Anzahl von Uskoken sich befand, am 5. Februarii auf sie getroffen und Ihrer bey 300 nidergemacht, und die ubrigen unter das Hasen-Panier getrieben; allda eine ziemliche Anzahl derselben in der Sau ertrunken. Etliche retirirten sich auf Gebirge. Man ist ihnen aber nachgegangen und diese Zuflucht defi Gebirgs ihrer Vielenentflogen; sintemal mansiedaselbstgleich\vol zufinden gevrusst und, was man angetroffen, mit der Scharffe defi Schwerts geschlagen. Welchem Tode zu ent-springen, Manche einem andren Tode sich in den Rachen gesttirtzt, indem sie, weil das Schvvert hinter ihnen her\var, iiber die Felsen hinab gesprungen... [To po meni razprto mesto 436 Urednikove opombe. iz Valvasorja je po vsej verjetnosti dalo Jurčiču idejo, da je koncipiral pričujočo povest.] Weil dann auch sonst in Crain und Windischem Lande unterschiedlicher Or-ten diese Aufrtihrer hafilich geklopfft wurden, wendete sich der fuhrnehmste Aufrtihrer und Obrister dieses rebellischen Bauren-Bundes, Namens 111 i a mit 300 der Seinigen auf den Stevrischen Boden gegen Beilenstein, ward aber daselbst iibel bewillkommt durch Herrn Georg von Schrottbach, vvelcher mit einer Anzahl Fuflknechten diese Rottirer und andre ihrer Rottgenossen bei St. Peter unter Kiinsperg angriff, einen Theil derselben erlegte und bey 500 Gefangene auf Cilly brachte. Der Illia ist dennoch nebst dreven andren rebellischen Haupt-Leuten entrunnen, und das Gebirge seine Dečke worden. — Noch-mals hat man am 14. Februarii den Fiirnebmsten unter diesen aufrtihrenden Bauren [ker kranjski kronist tukaj pri omenitvi tega „najodličnejšega" voditelja ni omenil imena Matije Gubca, je pristavil pri tej besedi Valvasorjev sotrudnik Erazem Francisci naslednjo pod-črtno opazko: ,Dieser wird ihr alleroberstes Haupt und der Illia nur tlber einen gewissen Hauffen Obrister ge-wesen seyn, wann anderst nicht ebendervorige Illia d a mit gemeint wir d'], welchen sie unter sich zum Keyser aufgeworffen hatten, gefangen und gebunden nach Agram gebracht, allda man ihn mit einer gltienden eisernen Kron als einer solchen, die soleh eineni Keyser anstandig, gekront. Die iibrigen Rebellen wurden hie nad da gleichfalls zur Hand und durch das Richtschwert Andren zum Spiegel todtlich abgestrafft.' Ker torej Jurčič v svoji podčrtni opazki (str. 237), podobno kakor Erazem Francisci v razprtem delu svoje gori voglato oklenjene pripombe, zamenjuje tako žalostno usmrčenega Gubca z Ilijo Gregoričem, se iz te okoliščine vidi, da je naš pisatelj poznal veliko kmetiško vstajo iz 1. 1573. samo iz Valvasorja in da mu ni bila 437 Urednikove opombe. znana po arhivnih aktih napisana razprava, ki jo je bil pod naslovom ,Herbard VIII. Freiherr zu Auersperg" 1. 1862. na Dunaju izdal Peter von Radics, kateri je na str. 298 te svoje razprave ugotovil Gubca za „obersten Radelsftihrer", o Iliji Gregoricu pa docela pravilno dognal, da je bil kot glavni vojaški poveljnik kmetiške vojske še v 1. 1574. na Dunaju zaslišan kot ena glavnih prič. Kakor danes vemo, je dal Ilijo usmrtiti — najbrž obesiti — šele koncem 1. 1574. ban Draškovič. (Hartinger, Hrvatsko-slo-venska seljačka buna god. 1573. U Osijeku, 1911, str. 177.) Str. 241: Ilijev sin Baltazar (str. 251), kateremu daje Jurčič ljudski priimek „Kosoman" (pač po Bkosi" kot glavnem orožju njegove čete), ni zgodovinska oseba, ampak je plod domišljije našega pisatelja, istotako tudi Ilijev brat, svetokriški župnik. O Iliji Gregoricu poročajo zgodovinski viri, da je bil rojen okrog 1. 1523. v vasici Ribnik na hrvaški strani Kolpe (nasproti belokranjskim Gribljem), odkoder se je naselil v vas Brdovec, ki leži med postajama Zaprešič in Dobova; tam je bil kot kmet pod-ložnik susedskega graščaka, okrutnega Ferenca Tahija, kateri mu je odvzel kmetijo in ga s tem osleparil za 200 zlatnikov. V svojih mlajših letih je bil Ilija vojščak in se je kot tak pod Lenkovičem in Herbartom Turjačanom boril zoper Turke, ki so ga dvakrat (1. 1553. in 1568.) odpeljali v robstvo, a jim je obakrat ušel. Ker je bil torej vešč bojne umetnosti, so ga kmetje, boreči se zoper graščake za „staro pravdo", napravili za svojega bojnega poveljnika, dočim je stal na čelu cele kmetiške akcije triumvirat: Gubec - Pasanec - Mogaič. Str. 246: O vlogi, ki sta jo igrala v včtikem „kme-tiškem puntu" mesto Krško in blizu tega mesta še danes stoječi grad „Šrajbarski turen", je vedel Jurčič tudi iz Valvasorja, kateri v svojem delu (knj. XI., str. 241) pripoveduje naslednje: „Vor hundert und etlichen Jahren [1570], hat Herr Johann Baptista Valvasor, von Herrn 438 Urednikove opombe. Georgs von Thurn hinterlassenen Erben, das Schlofi und Herrschafft Gurckfeld erkaufft. . . Als, im Jahre 1573 sich, unter den Bauren eine gewaltige Rebellion erhub, und die Menge solcher rebellischen Coridonen iiber zwantzig tausend schon gewachsen war; nahmen dieselbe, unter andren, auch die Stadt Gurckfeld in Eyd und Pflicht. Weil aber Herr Jobst Joseph, Frevherr von Thurn, mit Hiilffe des Crainerischen Adels, am 5. Februarii, solche Aufrtihrer verjagte, und Viele derselben nidermachte; nahmen die Ubrigen ihre Zuflucht auf Gurckfeld . . ." Opisujoč grad „Thurn am Hart", po slovensko „Schrai-berske turen" blizu Krškega, piše isti kranjski kronist v isti knjigi (str. 575): „Die Ableitung des Teutschen Namens ist nicht schwer zu errathen: wann man nur bedencken will, dafi der Thurn am harten Grunde stehet. Doch wird man nicht so gleich finden, woher der Crain-erische komme, wann man nicht etwan die Mevnung will giiltig seyn lassen, als ob dieser Ort ehedessen einem Schreiber zustandig gewesen." — Iz istega Valvasorjevega opisa tega gradu je Jurčič vedel, da so bili kranjski kmetje v svoji prvi vstaji že „šestdeset let pred našo povestjo" (pravzaprav 1.1515.) navalili na ta grad. — Glede tedanjega šrajbarskega graščaka in njegove družine (str. 256) pa se Jurčič ni držal Valvasorja, ampak se je obilno poslužil svoje svobodne invencije. V povesti ni imenoval niti njegovega imena. Po Valvasorju je bil tedanji lastnik „ Šrajbarskega turna" isti Janez Krstriik Valvasor, ki je bil 1. 1570. obenem s tem gradom kupil tudi krški in ko-stanjeviški grad in ki je zategadelj, ker s svojo ženo Emerencijo Kislovo ni imel potomcev, zapustil 1. 1581. vse tri gradove svojim nečakom, trem gospodom Moškanom. Potemtakem je torej tudi Helena nezgodovinska oseba. — O baronu Joštu Thurnu, ki je bil pač »premagavec", ne pa »sodnik kmetiškega cesarja" (Gubca, ne Ilije, str. 247), je vedel Jurčič samo to, kar stoji o njem v Valvasorju; ostalo 439 v Urednikove opombe. pa je izfabuliral, tako n. pr. to, da je bil v rodu s šrajbar-skim graščakom (str. 242 in 247) in da je imel več graščin (str. 257), kar po vsej verjetnosti ne odgovarja zgodovinski resnici. Po Wurzbachu (XLV., str. 107) je bil Jobst Joseph Thurn iz rodu Thurn-Valsassina (1533-1589) vzgojen kot paž na dvoru cesarja Karla V., kjer je ostal do svojega 18. leta. Od leta 1551. dalje se je kot častnik udeleževal pohodov zoper Turke pod poveljstvom znanega mecena naših protestantov, Hansa Ungnada. L. 1553. je dobil poveljstvo nad trdnjavo Križevci, kjer se je pogosto odlikoval v spopadih s Turki. Skoro nato so ga kranjski stanovi napravili za vrhovnega poveljnika vseh svojih bojnih sil. L. 1561. je postal komandant Uskokov v Senju, katero trdnjavo je hrabro branil celih 9 let, zaradi česar ga je imenoval cesar 1. 1570. za vrhovnega poveljnika cele uskoške vojske. Kot tak je na prošnjo kranjske gospode s 500 Uskoki, „welche er iiber das Sichelburger Gebirge gefiihrt hatte", napadel iz svojega glavnega stana, Kostanjevice, dne 5. febr. 1573 oni oddelek kmetiških puntarjev, ki je bil zavzel pod kmetiškim kapetanom Kupiničem Krško. „Za kratko vrijeme rasprši Thurn cijelu vojsku seljačku. U pokolju pade do 300 seljaka. Najviše ih se utopilo u Savi . . . Uskoci su bje-snjeli i robili, da samomu Thurnu bilo žao . . Oplijeniše sve kuče osim četiri i zaklali ljude i žene i djecu." (Har-tinger, o. c. str. 147.) Z ozirom na Thurnovo ravnanje s premaganimi kmeti piše Dimiz (I1J., str. 34): „Thurn liess mehreren gefangenen Bauern Hande und Ohren abschnei-den, ,andern zum Abscheu und Ebenbild, wie es auch die andern windischen Herien gethan'." Potem, ko je Jošt Thurn opravljal še razna važna poslanstva, nadzoroval gradnjo trdnjave Karlovac, kjer se je njemu na čast imenoval neki stolp „Thurnova bastija", je ta mož, ki so ga imenovali „strah Turkov" in .očeta vojakov", umrl 1. 1589. v Senju. 440 Urednikove opombe. Sosedov sin. — Ta vaška povest je izšla v prvem (in edinem) letniku literarnega almanaha „Mladika" (str. 138-223), ki sta ga 1. 1868. ,.izdala in založila" Stritar in Jurčič. Pobudo za izdajo tega za vso »mladoslovensko" literaturo naravnost programsko pomembnega almanaha je dal oni Jurčič, ki je bil že takoj v prvi jeseni (1865) po svojem prihodu na univerzo osnoval med dunajsko slovensko nadar-jenejšo visokošolsko mladino spočetka brezimensko »literarno društvo". To društvo se je po dobrem letu razvilo v nekak literarni seminar pod estetičnim vodstvom Stritarja, s katerim je bil Jurčič — kakor nam priča neka njegova beležnica — že v noči med 18. in 19. februarjem 1866 v kavarnskem pogovoru, ki je trajal do dveh po polnoči, zasnoval izdajo slovenskih klasikov pod naslovom »Klasje". A ta zbirka zaradi založuikovega falimenta ni prišla preko prvega zvezka, vsebujočega znamenito Stritar - Levstikovo izdajo Prešerna iz 1. 1866. V začetku prihodnjega leta se je to Jurčičevo »literarno društvo" pod vplivom Stritarja prenovilo in dne 21. januarja 1867 krstilo z imenom »Mladika". 0 tem doslej neznanem dejstvu se čita v nekem pismu, ki ga je dne 27. jan. 1867 pisal Fr. Celestin osmo-šolcu Levcu z Dunaja v Ljubljano, naslednje: »To lit. društvo, ki smo ga danes teden krstili, potem ko je ubogo revče dolgo bilo nekrščeno, in dali mu ime »Mladika". Kako ti je všeč? Nismo mogli boljega dobiti." Društvo je bilo tako zasnovano, da je prejemalo in presojalo literarne proizvode, doposlane tudi od vnanjih sotrudnikov n. pr. od ljubljanskega osmošolca Levca, kateremu je Jurčič pisal dne 2. febr. 1867: »Le kmalu kaj pošlji za ,Mladiko'. In še Podmilšaka napravi. Ta mož ima nekaj. Kadar se izčisti v njem, bo tekla lepa voda. Da bi se le ne izpridil in zlezel v kuto. To bi bila smrt." V tem literarnem vežbališču, v katerem je Stritar po vsej verjetnosti najprej čital one svoje eseje, ki jih je nato pod naslovom »Česa je posebno treba našim pesnikom?" in »Kritična 441 Urednikove opombe. pisma" priobčeval v »Glasniku", se je — zopet na Jurčičevo inciativo — spočela ideja za izdajo almanaha »Mladika". Prvo vest o tej publikaciji nahajamo v pismu, ki ga je dne 23. dec. 1867 pisal svoji nevesti Leveč, pri-šedši v jeseni omenjenega leta na Dunaj: »Jurčičevega novega romana [,Cvetu in sadu'] začetek sem že bral . . . Zdaj namerava izdati slovenski almanah, Stritar mu je že obljubil, da mu bo pomagal, in tudi jaz bom morda kaj pridjal. Pa kaj, mene je sram med take sostavke, kakor jih bosta ta dva spisala, svojo malenkost vrivati." O tem, da pripravlja Jurčič izdajo almanaha, je poročal Leveč svoji Jerici še dvakrat, tako n. pr. dne 5. febr. 1868 naslednje: »Spomladi morda izdamo Jurčič, Stritar in jaz slovenski almanah, kakor je [bila Jurčič - Celestin - Mar-nova Slovenska] Vila [1865], da bomo farje malo poše-gečkali." A dne 24. febr. 1868 Leveč Jerici tako-le omenja pripravljajočo se izdajo almanaha: »Gotova reč je, da bode Jurčič izdal almanah. Jaz bom dal nekaj zaljubljenih pesmic v njem natisniti, Ogrinec lepo povest, ktero je posnel po lastnem življenju v tistem času, ko je iz lemenata všel; pisana je prav mikavno in lepo; Jurčič bo zgrabil Danico zavoljo napadov nanj in na si. pisatelje [prim. te izdaje II. zv. str. X.] ter tudi eno povest iz kmečkega življenja [,Sosedov sin'] priobčil, Stritar bo [Gregorja] Kreka in Koseškega del na reščeto — smilita se mi, tako jih bo podelal." V tem svojem pismu nam je Leveč sporočil prvo omenitev naše povesti, katero je potemtakem Jurčič začel pisati začetkom 1. 1868. in sicer s tem namenom, da jo priobči v almanahu »Mladiki". Nekako koncem decembra 1867 ali v začetku januarja 1868 je pisal Jurčič z Dunaja Levstiku v Ljubljano ono (neohranjeno nam) pismo, s katerim je poslal pokrovitelju »mladoslovenske" literature v kritiko svojega ravno takrat v .Cvetju" dotiskanega »Desetega brata". To pismo je vsebovalo po verjetni dr. Žigonovi domnevi (Lj. zvon, 442 Urednikove opombe. 1918, str. 544) prvo Jurčičevo poročilo o nameri, „da iz-dasta s Stritarjem za 1. 1868. nekak ,almanab' ... ki naj bi mu Levstik poizkušal dobiti v Ljubljani Giontinija za založnika; sam pa naj bi mu dovolil kak izdaten prispevek iz svojih še nenatisnjenih pesmi ter poslal še kaj drugega svojega". Iz korespondence, ki se je nato razvila med Jurčičem ter Stritarjem na eni strani in Levstikom na drugi, zvemo marsikaj o tem, kakšne namene je imela ta trojica z izdajo almanaha. Levstik je spočetka želel, da bi imela publikacija kritično-borbeno noto, da bi se v nji izvojeval oni načelni boj, ki se je bil iz oportunizma ob priliki Stritar-Levstikove izdaje Prešerna opustil, boj „mladoslovenskea ideologije s „staro-slovensko", boj za Prešerna in zoper Koseškega. Bleiweis je v .Novicah" vprav v onih začetnih mesecih 1. 1868. v nebo povzdigoval Koseškega skrpucalo „Mazepo" kot „sad mojsterskega talenta" in le milostno ter „iz rodoljubnih dolžnosti" priporočal Janežičevo „Cvetje", za katero je Leveč v „Novicah" delal reklamo in v katerem je bil izšel Jurčičev „Deseti brat", prvi slovenski roman, ki ga »Novice" niso nikdar ocenile. Na povabilo k sodelovanju pri almanahu je Levstik odgovoril Jurčiču dne 7. febr. 1868 med drugim naslednje: „Dr. Bleiweis je nekoliko svojega obetanja izpolnil v ,Novicah', vanje vzemši [Levčev] sestavek, kteri pošteno govori o tebi in tvojem ,Desetem bratu', ali kakšen je dr. Bleiweisov pristavek! Človeka je sram, da se kaj takega meju nami danes piše in tiska! ... Za almanah ne utegnem zdaj nič poslati ; vendar ne branim, če Stritar izbere kake 3 — 4 pesmi [ki jih je Stritar imel v rokopisu še izza dobe ,Klasja'], ali kolikor in ktere hoče, izmeju tistih, ki so v njegovih rokah; samo da boljše izbere pa da se na moje ime ne natisni, ker protivniki bi mi precej zakričali, da se ubijam s pesmarstvom namesti slovarstva. Da se torej za moje ime podpiše M. Lipovec. Giontini, si ne upa 443 Urednikove opombe. prevzeti almanaha." Lj. zvon, 1917, str. 41.) Ko je Levstik nato dne 26. febr. 1868 v »Novicah" čital bombastično pohvalo Koseškega, češ, da ta mož „ne stoji samo na vrhunci sedanjega jezikovega razvitka, marveč v ličnosti jezika, kakor v dovršenosti izrazov in v lahki in gladki besedi prekosi najbolje sedanje pesnike slovenske", takrat ga je morala pač zgrabiti jeza. In ko je prihodnji dan s6del, da napiše Jurčiču novo pismo kot nekako hladilo za svojo precej ostro kritiko njegovega »Desetega brata", sporočeno avtorju v pismu z dne 7. febr. 1868, se je v tem svojem drugem pismu z dne 27. febr. 1868 do-teknil tudi naslova projektiranega almanaha, glede katerega ga je bil Jurčič v nekem neohranjenem nam pismu vprašal, katero ime bi on nasvetoval namesto predlagane »Mladike". Levstik je odgovoril v tem pismu, da njemu »namestu ,Mladike' nič pripravnega ne pade na um", da mu »je to ime po godi, kajti malo skrito vendar le kaže protivnost ,Star o Slovencem'". V nadaljevanju svojega pisma je Levstik Jurčiču serviral napol v jezi, napol v šali celih 71 drugih naslovov za almanah, samih ostrih bojnih klicev zoper »stare". Končno je pristavil: »Ali bi vidva v almanah sprejela od mene kritiko o Mazepi Koseškega? Zadnje ,NTovice' to robo jako hvale, i treba se je oglasiti, da ne bi ptiči ,mladokljuni' zopet začeli po Koseškem prepevati. Če vzameta, piši mi, dokle je treba Vama delo poslati ... te kritike imam .. . uže nekoliko gotove." (Lj. zvon, 1918, str. 547 in 618 — 631.) Medtem, ko je Levstik v Ljubljani pripravljal to kritiko, je Jurčič na Dunaju s pomočjo Stritarja in njegovih mladih učencev delal nadaljnje priprave za izdajo almanaha, o katerem je prvi obvestil slovensko javnost neki „K" (morebiti Kos) v »Slov. glasniku" z dne 1. marca 1868 v naslednjih besedah : „Kakor za gotovo vemo, misli Jurčič izdati: ,Slovenski Almanah' za 1.1868., ako dobi dovolj materijalne podpore po naročnikih." Kar se 444 Urednikove opombe. tiče oglašajočih se naročnikov in takrat še vedno nameravanega borbenega značaja almanaha, je zanimivo pismo, ki ga je pisal dne 12. marca 1868 Leveč svoji nevesti: „Za almanah se vedno več naročnikov oglaša. Te dni smo jih dobili samo iz goriškega seminarja 52! Spet znamenje, da niso vsi farji tako prenapeti kakor je Jeran. Ko bi se pak pozneje vendar morda ustavljali ter kričali, da so mačka v žaklju kupili (kajti spisi bodo slani), jim bo pa Jurčič naročnino nazaj poslal ter jim s tem jezik zavezal." — Ko sta na tak način Jurčič in Stritar pripravljala „Mladiko* kot literarno glasilo »mladoslo-venske" generacije, je ponudil v svojemu pismu z dne 7. marca 1868 Anton Janežič svoj „Slovenski glasnik" Jurčiču in Stritarju, ali bi ne hotela onadva prihodnje leto prevzeti uredništva lista: »Dobiček bi delili med seboj; kar se tiče zgube, pa bi že jaz hotel vsaj za pol leta porok biti, samo da se veči ne sme osnovati." (Lj. zvon, 1918, str. 774.) Dne 24. marca 1868 seje odpeljal z Dunaja v Ljubljano na velikonočne počitnice Fran Leveč, ki je ta dan pisal svoji Jerici: „Celestin je že sinoč odšel, Jurčič pak ostane na Dunaju zavoljo almanaha, ki pojde te dni v tisk. Zadnje tri dni je bilo kaj veselo na Dunaju. Vse mesto je norelo, ker je gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo ter s tem podrla konkordat. . Tudi Slovenci smo bili v soboto večer in v nedeljo za tega voljo prav zidane volje. Jurčič, Kos in jaz smo jo dve noči vozili in razun dobrega dunajskega piva nas je navdušala sladka zavest, da je zmagal liberalizem zoper absolutizem in ultramontanizem." Leveč je bil že nekaj dni v Ljubljani, kjer je občeval tudi z Levstikom, kateri je dne 28. marca 1868 pisal Jurčiču na Dunaj: „Jako žal mi je, da te nej o veliki noči v Ljubljano, kakor si obstal. Mojih pesmij, katere sta odločila za ,mladiko', nej bila še nobena nikder na-tisnena. Kritike o Mazepi nejmam še za tisk gotove, ven- 445 Urednikove opombe. dar ti jo skoraj pripravim. Žagar [računski uraduik pri dež. odboru] je uže on dan imel okolo 80 naročnikov na ,mladiko' nabranih; pozneje jih je morda še kaj pristopilo . . . Pri Egru bi ne bilo pred začetkom nič treba plačati, samo to se bojim, da bi Klein, Egrov faktor, vse stvari predolgo ne vlekel, vendar hočem ž njim govoriti i povedati Levcu, da ti o tem piše." Leveč je v resnici poslal Jurčiču na Dunaj v svojem pismu z dne 14. apr. 1868 obširno situacijsko poročilo, iz Ljubljane, v katerem so stale o projektiranem almanahu naslednje besede: »Kar se ,Mladike' tiče, mislim, da Ti je Žagar že pisal, da je nabral nanjo v ljubljanski čitalnici že 114 naročnikov. Študentje je kaj težko pričakujejo. In zdaj, ko sem prišel do teh ljudi, zdaj Ti šele vem in morem kaj veselega pisati . . . Sinoč sem govoril z Levstikom o tisku naše ,Mladike'. Dejal je: ,Mladika' se ne more začeti prej tiskati, dokler Ti določno ne poveš, kakov papir in ka-kovo obliko Ti želiš, da bi se dala almanahu. Po teh dveh rečeh se ravna tudi cena. Odgovori torej precej Levstiku (jaz grem ta teden iz Ljubljane) o tej zadevi; potem je tisk gotov. Vendar je Levstik pristavil, da bo trajal tisk najmanj 6 tednov in da almanah pred kresom ne more iziti, če ga daš tiskati v Ljubljani." Jurčič je bil takrat odločno za borbeni značaj »Mladike" kot glasila »mladih*1 zoper »stare" in je želel, da bi Levstik natisnil v almanahu tudi svoj ostro - satirični sonet »Umku", kateri je »Abuno Solimana prodal v roke pobožnega Jerana za sto kron gotovega plačila". Tudi Stritar, ki je bil vprav takrat napisal svoje znamenito V. »kritično pismo" zoper Koseškega, izišlo v »Glasniku" dne 1. apr. 1868, je bil za ostro-kritični ton almanaha in je poslal Levstiku v vpogled svojo satirično, zoper drja. Costo in Bleiweisa naperjeno, 1. 1866. zloženo »tragedijo", »Bela ruta", začenjajočo se z monologom Coste-Fausta: 446 Urednikove opombe. »Izučil sem se modrijanstva, Jeziko- lepo- in pravoznanstva; Resnico delati znam iz laži, In vem, kako se pravica krivi; Doktor sem juris in filozofije, Ud mnoge učene tovaršije ; Učenih sem bukev napisal zastonj; Da jih ne potegne četvero konj" itd. Levstik pa, ki je v pismu z dne 28. marca 1868 Jurčiču obetal, da za almanah kritiko o Koseškega »Mazepi" »skoraj pripravi", je v istem pismu Jurčiču sporočil, da njegovega lastnega soneta „Umeku — nej mogoče na-tisnoti". 0 Stritarjevi »tragediji" je Levstik izjavljal, da mu je sicer „jako jako po godi", ker »pravi humor veje iz nje", vendar je pristavil, da »je škoda, da se zdaj skoro ne more natisniti, jer je politična, torej nekoliko zastarela pa tudi ne bi služilo, zdaj mahati dr. Coste, ko je uže tako razbit, da sam svoje capice okrog sebe pobira". Bivši ljubljanski župan dr. Costa je bil namreč ravno ob tem času v preiskavi zaradi prejšnjeletnega so-kolskega izgreda zoper turnarje v Schantelovi veži v Ljubljani. Značilno je, da je tako kakor nekdaj ob »Klasju" iz oportunističnih ozirov Stritar, začel sedaj ob »Mladiki" iz narodno - političnih razlogov predlagati umerjenejše strune — Levstik, s čimer je pokazal, da je bil njegov srd zoper nemškutarje silnejši od njegove jeze zoper domače starokopitneže. Po vsej verjetnosti je bila ravno Levstikova spravljivost vzrok, da sta se nato tudi Jurčič in Stritar odločila za strogo leposloven in nebojevit značaj »Mladike". Prve prispevke za .Mladiko", in sicer Levstikove in Stritarjeve, je poslal Jurčič Levstiku v Ljubljano dne 20. apr. 1868 obenem s pismom, v katerem so stale o almanahu naslednje vrstice: »Ni mogoče Mladike tukaj tiskati. Kakor je nama neprijetno da bo pri Egru tako 447 Urednikove opombe. dolgo tiskanje trpelo, sva prisiljena tiskati jo tam. Nerad te obkladam s temi sitnostimi, pa ker vem da si dober mož, upam da dobrej reči na ljubo ne boš odrekel če te prosim: da priložen uvod in začetek povesti [Stritarjev uvodni sonet ,Mladiki' in začetek ,Svetinove Metke'] tekoj oddaš v tiskarno kakor tudi tiste svoje pesmi, lrtere si dovolil po najinem zadnjič naznanjenim izbranji na-tisnoti dati. Želiva da bi se tisk precej začel, druge rokopise pošljeva v enih dneh ... da bi stvar bila končana v kacih 3 tednih ali pa vsaj brž ko mogoče . . . Prav rada bi, da bi korekturo utegnil Ti prevzeti . . . Izdajo naše Mladike sem začel pripravljati najbolj zarad tega, da bi Stritarja malo bolj priklenol in privabil v naše ubogo literarstvo in ta namen sem dosegel, kajti mož je napravil blaga za več kot pol prostora." Dne 26. apr. 1868 je poslal Jurčič Levstiku nadaljnji kos rokopisa Stritarjeve »Svetinove Metke" in še neko krajšo (najbrž Stritarjevo) prozo. Glede korekture je ob tej priliki pisal Levstiku, da naj Stritarjeve stvari pač pošlje v drugi korekturi avtorju, sam za svojo osebo pa je pristavil besede, ki pričajo o tem, kako malo se je Jurčič kaprici ral na slovnični pravilnosti svojega jezika: „Moje reči ne bo trebalo pošiljati, kedar na vrsto pridejo, meni je vse en kup . . . Za popravo v rokopisu in v prvej stavi prosiva to se ve da Tebe, ker kakor vidiš in veš v najino sramoto nisva oba še trdna v jeziku, Strfitar] še menj ko jaz." (Lj. zvon, 1918, str. 783.) Iz zgornjih besed bi se dalo sklepati, da je nameraval Jurčič v ,Mladiki" priobčiti več svojih „reči". A končno je prispeval „eno povest iz kmečkega življenja", katero je napovedal Leveč svoji nevesti že 24. febr. 1868, češ, da jo Jurčič v »Mladiki" priobči, namreč pričujočega »Sosedovega sina", čigar dovršitev pa se mu je nenavadno dolgo ter za njegovo prijateljsko razmerje s Stritarjem usodno zavlekla. 448 Urednikove opombe. Začetek rokopisa svojega »Sosedovega sina" je poslal Jurčič tehničnemu uredniku »Mladike", Levstiku, v prvem tednu meseca maja 1868 obenem s pismom, vse-bujočim par zanimivih avtorjevih podatkov o tej povesti: »Pošiljam Ti tu prvo polovico svoje povesti, v drugej polovici moram še nekaj po Strfitarjevem] nasvetu dostaviti, torej pošljem v enih dneh ... V jeziku popravi, prosim, da bo pisava moje in Stritarjeve] povesti v oblikah jezikovih enaka in sicer Ti dajem popolno prosto roko, če spoznaš tu ali tam kako zmoto. Moja povest — kakor vse druge njene sestre — ni delana s tako pridnostjo, kakor si jo želim za sta-reja mirneja leta." (Lj. zvon, 1819, str. 100.) To pismo, v katerem stoji navedena, za Jurčiča nad vse značilna avtokritika ne samo »Sosedovega sina", marveč tudi vsega, kar je pisatelj napisal v teh »mladih, nemirnih letih", bi obenem pričalo, da je imel Jurčič v začetku maja 1868 to povest že napisano, pa da jo je nameraval v drugem njenem delu malo prenarediti v zmislu nekih »nasvetov" onega Stritarja, pod čigar vplivom je naš pisatelj takrat še stal. Jurčič je sicer še v svojem pismu, ki ga je pisal dne 18. maja 1868 Levstiku, tega prosil, naj sili in priganja, kolikor more, »da bo tisk [^Mladike1] kakor brž mogoče dovršen, da bi se mogla knjiga vsaj sredi junija razpošiljati", toda življenjske okoliščine Jurčičeve so povzročile, da je almanah, ki je imel prosvedočiti enotno bojno fronto »mladoslovenske" literarne čete, izšel prvič zelo pozno in drugič v času, ko je bila medsebojna duševna vez med Jurčičem, Stritarjem in Levstikom že precej razrahljana. Stritar je bil kot akuraten človek, kakršen je on bil po vsej svoji naravi, odposlal vse svoje prispevke za »Mladiko" Levstiku v Ljubljano že dne 19. maja 1868. Na dolgu z nadaljevanjem in koncem je bil in črezmerno še ostal samo Jurčič. Levstik je bil dal že 26. maja 1868 v 449 2« Urednikove opombe. „Slovenski narod" oglas, da „Mladika" „v kratkem pride na svetlo in da jo je s pomočjo nekterih mlajših dunajskih pisateljev vredil in izdal najmarljivejši pripovednik g. Jože Jurčič". Podobno naznanilo je spravil Levstik dne 10. jun. 1868 tudi v „Novice". Mladina je v enem mesecu zagotovo pričakovala izida almanaha, kakor se vidi iz pisma, ki ga je pisal Leveč Jerici dne 5. jun. 1868: „Čez mesec dni gotovo že almanah Mladika pride na svitlo ..." A zakesnitev je povzročil s tem, da ni poslal Levstiku konca svojega »Sosedovega sina" oni Jurčič, ki je vsa svoja dunajska leta živel mizerno in čigar življenje je bilo vprav v tem času prikipelo do viška življenjske krize. Jurčič je v tem letu pisal za Janežiča in tiskal v njegovem »Cvetju" roman »Cvet in sad", v »Slov. glasniku" zgodovinsko novelo »Doktor Karbona-rius", organiziral je »Mladiko", dobavljal »Slov. narodu" podlistke, pri vsem tem pa se je hranil iz rok v usta. Študiral najbrž ni vpisanih predmetov iz klasične Biologije, za katere po vsej verjetnosti ni imel kdovekaj veselja. Bil je samo pisatelj, a od samega pisateljevanja bi takrat pri Slovencih ne bi bil mogel živeti niti bolj ekonomičen človek, nego je bil Jurčič. O takratnem duševnem stanju našega pisatelja priča njegova redka lirična pesem, ki je bila izšla v .Glasniku" dne 1. marca 1868 in ki se je končavala z verzom: .Prihodnjost — brezupna tema pred menoj!" V tem težkem stanju se je Jurčič obrnil na svojega ožjega rojaka Antona Tomšiča, urednika »Slov. naroda", z vprašanjem, ali bi ga ne mogel ta za nekaj časa prisloniti k listu za urednika podlistka. Tom-gič je Jurčiču odgovoril, da bi najrajši »od veselja skakal", ko čuje, da je Jurčiča »volja priti v Maribor". »Na vsako hudičevo vižo boš dobil toliko, da boš mogel živeti." (Lj. zvon, 1919, str. 623.) Tudi eden izmed gospodarjev „Naroda", dr. Jos. Vošnjak, je dne 17. jun. 1868 povabil Jurčiča v redakcijo z edino željo, da ne bi prišel 450 Urednikove opombe. k listu samo »za 3 ali 4 mesece". A Jurčič se ni mogel odločiti, da bi stalno presedlal k žurnalistiki. Tudi potem, ko se je že odločil, da pojde v Maribor, je svoje prijatelje najbrž zagotavljal, da odhaja samo začasno, ker je Leveč pisal svoji nevesti dne 25. jun. 1868: „Jurčič se odpravlja zdaj v Maribor, kjer bo nekaj časa pomagal Tomšiču pri Narodu." Naposled je šel Jurčič pot, ki jo je po skladu svoje nature in po življenjskih okoliščinah, v katere je bil prišel, moral iti: nekako okrog 5. julija 1868 se je preselil v Maribor v uredništvo »Naroda". Na ta način izpremenjene razmere v njegovem življenju so povzročile, da svojih obveznosti (glede »Cvetu in sadu" ter »Doktorja Karbona-rija") ni mogel izpolniti nasproti Janežiču, da jih je jako pozno izpolnil glede »Sosedovega sina" nasproti »Mladiki", da se je v zadregi za nekaj časa skril pred tehničnim urednikom »Mladike", Levstikom, zastonj čakajočim na rokopis zadnjega kosa njegovega »Sosedovega sina", in da se je kakor v zemljo pogreznil pred Stritarjem, kateri je imel takrat z Jurčičem svoje in docela drugačne namene, nego so bili oni, za katere se je bil sedaj odločil Jurčič. Ko je bil Janežič v svojem pismu z dne 7. marca 1868 ponudil svoj »Glasnik" Stritarju in Jurčiču, je namreč Stritar napravil načrt, ki ga je razodel Jurčiču: »Sklenil sem najeti skupno stanovanje zase in za Jurčiča, in ker Jurčič ni znal dobro gospodariti in ravnati z denarjem, sem hotel vzeti vso ekspedicijo, kratko: vse gospodarstvo lista v svoje roke, skupaj stanovati z Jurčičem, skupaj delati." Vse k&ie^ da je Jurčiča malce ženiralo takšno, četudi velikodušno in prijateljsko jerobstvo in da se je sicer nekako težko, vendar pa končno s preudarkom odločil za službo pri Tomšiču, pri katerem je imel živeti zgolj od svojega zaslužka. A pred Stritarjem, ki ga je svaril pred žurna-listiko (Stritarjeva antologija, str. 41), je bil mladi mož ipak tako zelo v zadregi, da se je v teh težkih dneh svoje 451 29* Urednikove opombe. življenjske krize pred njim skrival. Tudi Levstiku ni odgovarjal na pisma, prav tako vso drugo polovico leta ne Levcu, kateri je v decembru 1868 sporočil Jerici: „Meni na 4 ali 5 pisem nič ne odgovori." Dne 26. junija 1868 Stritar v pismu na Levstika toži: „Jurčič se mi je izgubil. Ali ste ga videli morda kje pri Vas?" (Lj. zvon, 1919, str. 368.) Na to vprašanje odgovarja Levstik Stritarju dne 2. jul. 1868: „Jaz toliko vem, kolikor ti. Pisal sem mu, naj pošlje rokopis [,Sosedovega sina'], ali sam pride v Ljubljano. Nič! On teden mi je g. Tomšič, ,Narodov' vrednik, v Ljubljano prišedši, pripovedoval, da Jurčič prevzame .Narodov' podlistek za 30 gld. na mesec: morda je uže v Mariboru, od koder je baje uže dobil 50 gld. plače na vzčmje. ,Mladika' je uže pred enim tednom in pol bila vsa postavljena, kar je rokopisa; zdaj bi bilo uže vse lehko gotovo z vezanjem in vsem, da Jurčič ni zaostal z rokopisom." (Lj. zvon, 1919, str. 370.) Najbolj zagonetno in psihološko značilno za Jurčičevo duševno stanje v teh dneh njegove življenjske krize pa je bilo to, da je mladi mož malo poprej Stritarju zatr j eva 1, da je že dovršil in odposlal tako konec svojega „Karbonarija" Janežiču, kakor tudi konec „Sosedovega sina" Levstiku, kar je dalo korektnemu in rahločutnemu Stritarju povod, da je Levstiku pisal potem, ko je zvedel, da rokopisa ni prejel ne eden ne drugi, okrog dne 19. junija 1868 trpko besedo: „ . . . tak6 mi ni resnice govoril!" (Lj. zvon, 1919, str. 303.) Še trpkeje seje Stritar izrazil malo pozneje, ko je bil končno po dolgem iskanju Jurčiča vendarle našel na Dunaju dne 3. jul. 1868, o katerem sestanku je Stritar Levstiku sporočil naslednji dan tole: „Kdaj mi je dejal že Jurčič, da Ti je poslal že vso povest'. Včeraj sem govoril na Dunaji ž njim — vprašal sem ga, ali ve kaj, kakti je z Mladiko. Dejal mi je, da nič ne ve, ke> mu ničesar ne poročiš." In ko je Jurčič nato, najbrž okrog 5. julija 1868, končno res odšel v Maribor in je Stritar za njim poslal pismo, po vsej ver- 452 Urednikove opombe. jetnosti v njem zahtevajoč, naj mu pojasni to kočljivo zadevo, ter mu Jurčič ni nič odgovoril, takrat je Stritar dne 9. julija 1868 pisal Levstiku skoraj indignirano o Jurčiču: .To je bolj ko čudno; jaz ne včm, kaj bi si mislil; od Jurčiča nič odgovora, eno pismo vsaj je moral prejeti. Ravno taka je tudi z Janežičem — ta pravi, da nf prejel enega rokopisa, uni pa, da ga je poslal ... To je rčs malo škandalu podobno . . . Meni je dejal J. že v začetku majnika, da je vse gotovo in pripravljeno za tisk, le moje reči še ne . . ." (Lj. zvon, 1919, str. 432.) Na podlagi vsega tega postaja verjetno, odkod je izviral del one sence, ki je bila v tem času padla med Stritarja in Jurčiča, del onega ..Jurčičevega čudnega vedenja", ki pravi, da ga ne sme razlagati Leveč Jerici v pismu z dne 23. febr. 1869. (Prim. „Stritarjevo antologijo", str. 40.) Stritar je bil preverjen, da ga je Jurčič — v zadregi nalagal, kar ni izključeno, ako pomislimo na duševno stanje in krizo, v kateri se je v teh dneh nahajal bedni mladi mož . . . Nekaj malega o tem, kako je Jurčič živel na Dunaju v dneh te 6voje življenjske peri-petije, v kateri „je s tistimi 50 gld. še prej vzel slovo od mladosti svoje ter ž njimi ,veselo' pokopal svoje mladostne misli* (dr. Žigon), je sporočil skoro nato Levstik Stritarju dne 11. jul. 1868: BZvedel sem za trdno od necega g. Eržena, da je Jurčič uže v Mariboru pri ,S1. Narodu'. Ist Eržen mi je pripovedoval, da je bil Jurčič zadnji čas v hudih novčnih zadregah, pa je 50 gld. prejel .. . od ,S1. Naroda', in potem da so bili na Dunaji nekaj dni ,veseli'; a Jurčič da je vedno rekel, da je za ,Mladiko' uže ves rokopis meni poslal." (Lj. zvon, 1919, str. 434.) Jurčič je nato marljivo sodeloval pri „Slov. narodu", ne samo s podlistki, marveč tudi s tehtnimi uvodniki, in je šele v pozni jeseni prišel do tega, da je završil svojega „Sosedovega sina" za »Mladiko". Konec rokopisa je od- 453 Urednikove opombe. poslal Levstiku v Ljubljano v dveh partijah, prvo nekako sredi, drugo skoro po 22. okt. 1868, zadnjo partijo z značilnimi besedami pisma, ki so tako stilizirane, da se iž njih vidi, da poprej res ni bil poslal konca povesti, kateri se torej ni rna pošti izgubil'', kakor je še rahlo domneval dr. Žigon (Lj. zvon, 1919, str. 432): ,Tukaj pošljem vendar enkrat —. hudič me vzemi in moje literatovanje ■— konec povesti za .Mladiko'... Če je mogoče, naj bi se kmalu kmalu natisnilo, da se mi en kamen odvali od grešnega srca.* (Lj. zvon, 1919, str. 715.) — Jurčič je ostal svoji neakuratni naturi zvest tudi po izidu BMladike", takrat ko je v Mariboru pripravljal izdajo svojega „Glasnika". O tem je pisal Leveč svoji Jerici dne 1. tebr. 1869: ,Morda bi se ti raji na Glasnika naročila [nego na ,Garten-laube'], pa skoro bi ti svetoval, da za mesec dni še počakaš. Jaz Jurčiču nič prav še ne verjamem. Grča mi je ravno danes pisal, da v Gorici nimajo še nobene Mladike, dasi so jo že lansko leto plačali! To je pa že nesramno !" Post tot diecrimina rerum je naposled .Mladika" (okrog 20. nov. 1868) izšla in postala — ne najmanj z Jurčičevim, v tem almanahu izišlim »Sosedovim sinom" — po Stritar - Levstikovi izdaji Prešerna, katero je tudi Jurčič organiziral, drugi in najznačilnejši, takorekoč programatični dokument Bnovoslovenske" pisateljske generacije. Ni zastonj prorokoval protektor te mlade literarne čete, Levstik, da bo ta almanah započel novo epoho. (Lj. zvon, 1919, str. 71J 454 NARODNA IN UNIUERZITETNR KNJI2NICB 0000042U=I3£ A00000421892A