Do Jordana in Nila
(Nadaljevanje.)
^ilo je v petek dne 16. septembra lanskega lela. Jeruzalemski romarji so se zbirali na kolodvoru, da se vrnejo v domovino. Tudi jaz sem šel na kolodvor, toda ne, da se vrnem domov, temveč da se poslovim od svojcev. Nazaret, Kana, genezareško jezero, Tabor: ti sveti kraji so mi bili v glavi in v srcu. Nemogoče se mi je zdelo, ločiti se od Sv. dežele,   da ne bi obiskal tudi leh svetih krajev in jih spodobno
Jutranja molitev.
CS«   146   S255
počastil. Trinajst romarjev nas je bilo takih misli: dvanajst duhovnikov in neki vrl mladenič iz Idrije. Duhovnikov nas je bilo: Šest Kranjcev, trije Štajerci, dva Korošca in en Hrvat. Sklenili smo, da si ogledamo tudi Galilejo, kjer je Zveličar preživel svoja mladostna leta; kjer se je proslavil s svojimi prvimi in mnogimi drugimi čudeži; kjer je največ oznanjeval sveti evangelij.
Prisrčno smo se poslovili od svojih rojakov in smo jim mahali tako dolgo v slovo, dokler jih ni potegnil vlak za ovinck. Tedaj smo se pa vrnili nazaj v Jeruzalem, da odtam najprej obiščemo po prijazni zgodbi znani E ma v s.
Seveda: mi sami bi se ne bili vedeli kam obrniti; toda Bog nam je naklonil dobrega Rafaela v osebi prijaznega in nad vse postrežljivega našega rojaka p. Benigna, ki je vse te kraje že večkrat obiskal.
Ob osmih dopoldne torej zasedemo pred francoskim gostiščem osle, da pojezdimo v Emavs. Izbrali smo si — vsak po okusu — svojega dolgo-uha. Jaz sem si izbral edinega belca tned njimi; to pa zato, da sem ga mogel dobiti drugi dan zopet istega. Ne morem se pritožiti čezenj: ni mi delal nadlege; upam pa, da tudi on mene ni zapisal v Črne bukve, kajti bil sem krotak in pohleven. Saj že nisem jezdil, odkar sem kot majhen deček vodil domače konje napajat na korito k studencu.
Froti severozahodu je krenila naša mala karavana in ni trajalo dolgo, pa smo prišli iz mesta na plano. Tudi tu se nam je nudil prizor kot drugod okrog Jeruzalema: same katnenite goličave. Peš hoditi bi bilo tu težavno radi obilnega kamenja; oslovsko kopito pa že najde sproti prostor kam varno stopi. Vendar pa je goljufalo enkrat ravno osleta, ki je nosilo še najbolj izvedenega jezdeca, namreč p. Benigna, da je položil kosti svojega rojstva z jezdecem vred na ostro kamenje. h p. Benigen si je pobral ondi spominek, ki ga je nosil po vsi Oalileji in ga srečno prinesel še domov, v vročo Kahiro.
Nekaj časa smo jezdili po dolini, ki je bila suha kot struga kake reke. Toda kmalu je bilo treba navzgor v hrib. Vrhu hriba je samevala revna turška vas z mošejo, na mestu, kjer je grob preroka Samuela. Vidi se, da Turki mnogo drže na naše svetnike stare zaveze; kjerkoli spominja kak kraj nanje, povsod imajo svoje svetišče.
Turki nas tu niso kaj prijazno gledali. Vendar nam niso storili nič žalega, četudi smo utrgali kar na svojih osličih semtertja kako zrelo smokvo — že drugi ali tretji letni sad. Od tega selišča smo se obrnili proli zahodu in dospeli po gorskih vrhovih v Emavs ob enajsti uri dopoldne.
Emavs je prijazna naselbina pefdesetih krščanskih družin, ki prebivajo v skromnih hišicah. Krasna je nova frančiškanska cerkev, zunaj in znotraj popisana z evangelijsko zgodbo o dveh učencih, ki se jima je prikazal Oospod po svojem vstajenju na potu v Emavs. V spodnjih oknih se vidi dotična zgodba tudi v podobah. Na velikem oltarju pa zapazimo najprej tri kipe, kako sede pri mizi: Jezus in dva učenca — Kleofa namreč, ki ga omenja evangelij, in pa Simeona, o katerem govori izročilo. Na oboku nad oltarjem je pa zapisano z velikimi črkami: ,,Spoznala sta ga v lomljenju kruha."
<S3   147   L=»
Na ženski strani v sredi ladje stoji znatnenit oitarček iz belega mar-morja, čisto na samem. Po izročilu je tu ono mesto, kjer se je Jezus dal spoznati učencema. Ondi sem opravil tudi jaz sveto mašo, — ono, ki se bere na Velikonočni ponedeljek z evangelijskim odlomkom zgodbe, ki se je tu vršila. Seveda sem se spomnil tudi naše mladine in ssm poprosil Jezusa, da bi ga tudi ona pri nas spoznala v lomljenju kruha pri sveti maši in da bi se vedno prav spodobno vedla pri tem svetem opravilu.
Sedanja cerkev v Emavsu je iz najnovejšega časa. Hrani pa Še pod lepim rdečim marmorjem zidovje prastare cerkve, ki je stala na tem zgodo-vinskem kraju. Učenca, ki sta spoznala Jezusa v lomljenju kruha, sta se takoj vrnila v Jeruzalem; mi smo pa ostali v tem prijaznem kraju še Čez noč in smo se dobro odpočili od truda prejšnjih dni. Prijazni frančiškani niso pre-nočili le nas, ampak tudi našc osle in njihovo dva poganjača, ki sta bila drugo jutro silno vesela, da sta enkrat pošteno prenočila. Ta dva poganjača sta bila silno otročja. Četudi je bil eden izmed njiju videti star do dvajset let. Poganjala sta svoje osle s klicem: krrr . . . krrr. . . krrr. . . in tudi s palico; toda navadno ne prvih v vrsti, ampak zadnje, ki radi prvih niso mogli nikamor naprej. Miloval sem na tihem to turško mladino — tako zane-marjeno na duhu in na telesu. Blagroval vas, slovenska deca, ki prejetnate že v nežni mladosti v šolah pouk in modrost.
Med frančiškani s častitljivimi bradami sem opazil pa tudi dečka desetih let, oblečenega v meniško obleko. Čudil sem se temu. Pozneje sem pa izvedel, da na Jutrovem tudi Turki — v zaupanju na pomoč sv.Antona — dajo v mladosti v samostan svoje dečke, ki pa seveda pozneje ostanejo Turki, kot so bili prej.
Ker smo imeli dovolj časa narazpolago, smo si dobro ogledali tudi vse druge naprave v Emavsu. Na prostornem frančiškanskem vrtu smo zobali sladko grozdje, trgali rožiče in smokve z dreves, naslajali se z močnim vonjem rožmarina, ki je zasajen tu v sečeh kot pri nas smrečice ob vrtovih. Pogorje je tu večinoma sicer golo, toda v vrtovih kaj dobro uspevajo vzhodne rastline: pinije, mastiki, evkalipti in drugo drevje ter grmovje. Vse pa razširja močno in prijetno vonjavo.
V  Emavsu je bila v Kristusovem času že rimska naselbina in vodila je tu mimo rimska cesta. Še zdaj se vidijo ostanki rimskih hiš in rimskih vod-njakov, v katerih je še zdaj — v najnovejšem času — obilo ugašenega apna. Na vrtu »nemških   sester" so   nam kazali v kamen vsekano rimsko vinsko stiskalnico. Tu smo videli tudi prvič gazele. Dokaj manjše so kot naše koze; šibkega života in drobnih nog. Zato pa tudi beže kot veter čez hrib in plan.
Emavs leži par sto metrov nad Jeruzalemom. Zato so imeli tam lansko zimo tri dni nekoliko snega; do Jeruzalema pa ne sega njegova moč. Letošnjo zimo pa je tudi v Jeruzalemu zapadel debel sneg, in je burja dobro prezračila zatohle odeje beduinov in kožuhe Judov.
V soboto popoldne  smo se ločili od prijaznega kraja in od prijaznih frančiškanov in jo udarili po drugi poti nazaj v Jeruzalem. Cela pot je na-vadna  kamenita  pokrajina.  Po nji preganjajo   semtertja  cela krdela koz in
CŠ3    148   ŽS33
ovac, ki si s suhimi bilkami tolažijo lakoto. Samo na enem kraju smo naleteli na močan studenec. Ob njem je stalo med bujnim drevjem in grmovjem par človeških bivališč — znamenje, da bi bila Palestina lepa in rodovitna dežela, ko bi imela Ie dovolj dežja in vlage.
Poltretjo uro smo rabili iz Emavsa, in bili smo zopet v Jeruzalemu. Tu je bilo vse bolj tuje in prazno, odkar so odšli naši rojaki-romarji.
Drugi dan, 18 septembra smo se poslovili tudi mi od svetega mesta. Bila je nedelja žalostne Matere božje. Maševal sem na Kalvariji na mestu, kjer je stala Marija pod križem. Ko sem izgovarjal pri sveti maši besede: BMati žalostna je staia, zraven križa se jokala," mi je sveta groza prešinjala kosti in mozeg. Mislil sem: ravno tukaj na tetn mestu se je vršilo to žalo dejanje.
Po sveti maši sem ostal še dalj časa v cerkvi božjega groba in opazoval različne bogoslužne obrede. V božjem grobu se poje latinska maša, v nasprotni ladji pa se razlega grško petje; na drugem koncu pa Kopti vlečejo svoje žalostne melodije; za njimi pa pridejo še Armenci na vrsto. Kako vse drugače prijetno je pa v naših cerkvah, kjer svoji med svojimi skupno in v istem jeziku obhajamo svoje veličastno bogoslužje.
Težko se človek loči od tako svetih krajev, sosebno ako ni ravno upanja, da jih bo mogel še kdaj obiskati. Zato smo bili tudi mi zatopljeni, vsak v svoje premišljevanje, ko stno se popoldne te nedelje poslavljali od Jeruzalema. Niso se moglc naše oči odtrgati od svete gore sionske, dokler nas ni brezčutni vlak potegnil za ovinek in nam odmaknil drage podobe izpred oči.
Nazaj proti Jaii — po že znani progi — jo je pridno pobiral vlak. Nam pa se je zdaj pokrajina zdela mnogo lepša kot prej, ko smo se peljali noter. Videli smo namreč še mnogo bolj zapuščene kraje, kot so ti.
Ko smo dospeli v Jafo, je kazala ura na turškem stolpu ravno dva-najst; naša je kazala pa ravno šesto večerno uro. Menda Turki v Palestini še danes štejejo ure po starem, namreč, da jamejo šteti zvečer ob šestih nočne, zjutraj ob šestih pa dnevne ure.
V Jaii smo prenočili v romarski hiši. Drugi dan opoldne smo stopili pa na ladjo, seveda ne s takim namenom, kot se je podal nekoč ravno tu na morje prerok Jona, da bi ubežal Oospodu; ampak, da bi se prepeljali v Galilejo in ondi počastili posvečene kraje.
Mirno je rezala ladja valove proti severu, toliko oddaljena od suhega, da se je vedno videlo plitvo palestinsko obrežje. Že ob treh popoldne smo zagledali vrh karmelske gore. Toda šele ob šestih smo prišli vštric nje in jo zavili — radi plitvega morja pri obrežju — v širokem krogu v zaliv mesta Haife.
Tu je bilo zopet isto vpitje in isto kričanje turških čolnarjev kot v Jafi. Toda mi stno bili tega že dobro privajeni. Zato smo brez strahu posedli v čolne, ki so nas prepeljali iz ladje na suho. Precej dolgo je ogledoval uradnik naš velikanski poini list, ki je bil narejen za petsto Ijudi. Ker pa Ie ni mogel ničesar raztolmačiti, nam ga je vrnil in nas spustil v mesio.
C52   149   S5i
Tu smo posedli na pripravljene vozove, ki so nas takoj potegnili v pičlo uro oddaljen samostan na gori Karmel. Prijazno sprejeti in dobro pogoščeni smo se zbrali po večerji v skupni dvorani, in tu so se glasile med prijetnim odpočitkom — kajpada prvič, odkar stoji samostan — mile slovenske pesmi.
Samostan na Karmelu je močna stavba, podobna trdnemu gradu. Iz srede samostana se dviga kupola okrogle cerkve karmelske Matcre božje. Njen veliki oltar je za enajst stopnjic višji od cerkvenega tlaka. Pod velikim oltarjem ie votlina, kjer je po izročilu bival prerok Elija. Za njegov praznik prihaja na Karmel še zdaj od deset do dvanajst tisoč njegovih častilcev.
Navsezgodaj smo opravili svoje pobožnosti in nato pregledovali samo-stan od vrha do tal. Prelep je razgled z ravne strehe na sredozemsko morje; zanimivi so latinski napisi nad vsemi vrati v samostanu; pred samostanom na sredi vrta pa stoji kamenit križ — grobni spomenik dvanajst lisoč fran-coskih vojakov, ki so bili leta 1799. tu pomorjeni in pokopani.
Republika Čile v Ameriki je pa postavila tu drug spomenik; namreč na visokem okroglem stebru soho brezmadežne Device. Prav na robu karmelskem pa stoji poslopje s svetilnikom. Na morskem obrežju — sosebno tam, kjer sega kak hrib dalje v morje — so povsod postavljeni svetilniki. V njih gori ponoči močna luč, da se morejo ladje ogibati skalnatega obrežja in da se ob njem ne razbijejo. Da pa morejo mornarji razločevati svetilnikovo luč od drugega ognja, je v svetilniku priprava, ki suče luč tako, da se redoma prikazuje in izginja.
Gora Karmel je lastnina menihov Karmelčanov. Toda morali so jo obzidali z zidom, ki meri desel kilometrov v okrogu, sicer bi jim Turki njihovo last v svoji pozabljivosti zopet vzeli. Pogodba in tudi gotovo plačilo na Turškem ne velja še nič; le zid in kamen ima trajno veljavo.
Karmelska gora je skromno obrastla. lzmed grmovja se dvigajo sicer oljike in smokovna drevesa, toda povsod gleda tudi golo kamenje izmed zelenja. Kakor smo videli v Judeji cele rožmarinove seči, tako tvorijp fukaj obcestne meje kaktusi. Kaktus je tudi do tri metre visoka rastlina, ki pa nima nikakega debla ali stebla, ampak veliki, mesnati in kosmati listi rastejo drug iz drugcga in imajo kar na svoji ploščati strani rdeče ali rumeno cvefje brez vsakega peclja, in tako tiči tudi rumenkasti sad kar na listu. Da bi vedel o vsem poročati doma, sem hotel pokusiti tudi kaktusov sad. Ko sem ga hotel odtrgati, mi je odmigaval neki turški deček, češ, naj ga pustim pri miru. Toda jaz sem si tnislil: Ti sitnež turški, menda hočeš imeti že tudi za to malenkost svoj bakšiš — pa sem   utrgal sad, ga razlomil in pokusil.
Ni bil ravno napačen ta sad: prijetno sladak in okusen, toda posejan s malimi, ostrimi kocinami, ki so se mi nasadile po rokah in ustnicah. Zdaj sem pa razumel, zakaj mi je branil Turče trgati in jesti ta sad. Prihitei je k meni in nfii pulil neprijetne ščetine; toda držale so se me tako, da sem jih še dolgo nosil po Galileji.
Še drug spomenik sem dobil na Karmelu, ki sem ga prinesel šc celo domov. Ko sem se vlegel zvečer utrujen k počitku, se mi je zdelo nepo-trebno zamrežiti postelj, kot je to navada na Jufrovem. Sicer smo bili opo-
C5S   150  »53
zorjeni na jutrovske komarje »moskite"; vendar sem pa mislil, ker me dozdaj niso, me tudi nocoj ne bodo. Pa so me!
Zzzz . . . je zasikalo ob glavi ... Jaz sem udaril, da je kar počilo preko glave. In tako se je vršilo celo noč. Menil sem, da sem pobil vse komarje, in da jih bo zjutraj kar črno okrog mene, Toda bilo je drugače. Prav nobenega nisem potolkel. Sam sem bil pa ves opikan. Kar je bilo zunaj obleke — glava, roke in stopala — vse je bilo polno črnikastih, gnojnih lurov. Te tni je popolnoma izbrisal šele kranjski zrak. Kdo bi si mislil, da bo živalca — suha, da se komaj vidi — napravila tako reč in bolečino!
Toda nič me ni motilo, da sem bil ranjen v boju z moskiti in naboden od kaktusa. Zadovoljen in vesel sem vstopil ob poldvanajstih v voz, ki me je potegnil v — Nazaret.