46
Ponarejalci   bankovcev.
V Londonu je prišla v neko menjalnico menjat deset bankovcev po 100 rubljev elegantno oblečena dama, ki se je predstavila kot kneginja Olga Varzeskov. Lastnik menjalnice je z veseljem visoki dami postregel. Ko je pa menjalec hotel oddati bankovce pri angleški banki, se je pokazalo, da so ponarejeni. Narejeni so pa bili tako dobro, da bi jih najbolj spreten spoznavalec denarja ne bil spoznal, le imeli so tako letnico, da se dotičnega leta v Eusiji taki bankovci niso izdelovali. Dolgo so zastonj pozvedovali po lepi goljufici in policija je že obupavala, da bi prišli na sled, kar nekega večera v nekem klubu elegantno oblečen gospod pri igri položi na mizo jednak bankovec in želi, da se mu izmenja. V klubu je bil neki bančni uradnik, kateremu je bila stvar znana. Uradni* pa ni napravil nobenega hrupa, le po tihoma je šel za dotičnim gospodom, ko se je vračal domu in potem njegovo stanovanje naznanil policiji. V Londonu je policija drugi dan, ker je poseben oddelek za zasledovanje po-narejalcev denarja, se z veliko spretnostjo lotila stvari. Zvečer je že imela zaprte ne le mladega gospoda, temveč tudi ono lepo damo. V njiju stanovanjih je našla več ponarejenih bankovcev raznih evropskih in ameriških držav. Iz pisem se je pokazalo, da je Viljem Wolbert, tako je mlademu sleparju bilo ime, bil ud neke velike mejna-rodne družbe ponarejalcev bankovcev. Bankovci so se tiskali največ v Ameriki. V Londonu je bilo središče vsemu podjetju. Po vseh večjih evropskih in ameriških mestih so pa bili razpečevalci, ki so za določeno provizijo ponarejene bankovce spravljali v promet. Podjetje je dobro vspevalo, kajti Wilbert je že na Škotskem bil kupil veliko posestvo, kjer se je mislil v kratkem naseliti s svojo ljubico, omenjeno mlado damo in pa baje popustiti dosedanji posel, katerega bi bil pač izročil komu drugemu. Postal bi bil spoštovan škotski veleposestnik, da ni policija spridila vseh lepih načrtov njegovih.