PRIMORSKEGA DNEVNIKA F**t. 8. julija 1950 St. 85 - Iieto II. ^Dan slovenske kulture* Manifestacija bratstva in enotnosti vseh zamejskih Slovencev 5l0y Ove»sko demokratično prebivalstvo Tržaškega ozemlja, l*S*te koroške, Goriške tn Slovenske Benečije Je na «DAN v KULTUREn v Trstu manifestiralo svojo skupno vt>»' utrjuje enotnost vse slovenske kulture in da čuva po-o, 1 z socialistično ku!tu.'o matičnega naroda, ki se gradi narodnoosvobodilne borbe v svobodni domovini. Na-S>|4 Slovenska kultura se Je med zamejskimi Slovenci v žilavi >D Br°11 vsem sovražnikom napredka z vztrajnim delovanjem Sy lllzacl^° najširših ljudskih množic krepko učvrstila in iz v tfan zavzema večji obseg. «D,n slovenske kulturen pomeni v ljudsko prosvetnem delo- S**Qdovinski dogodek. Na ta dan se je v skupni kulturni ^1» spojila volja vseh slovenskih zamejskih prosvetnih se ne bodo nikdar odtrgale od celotnega razvoja t4yedka slovenske kulture. Ta manifestacija Je hkrati pobuda \ rltev ln Poglobitev naprednega prosvetnega delovanja Vs*nii zamejskimi Slovenci. Slo *uske prosvetne organizacije v zamejstvu se bore za spo- — 193 štovanje pravic in za enakopravnost slovenskega jezika, za slovensko šolstvo tn za svoboden razvoj slovenske kulture, ki jo s fašističnimi metodami zavirajo zapadni imperialisti, italijanski In nemški šovinisti, kominformistični izdajalci demokratičnega gibanja in razni lažnivi demokrati. Poudarjamo pa, da se slovenska prosveta svobodno razvija na jugoslovanskem področju Tržaškega ozemlja in da uživa podporo ljudske oblasti. Slovensko - hrvatska prosvetna zveza za Tržaško ozemlje, Slovenska prosvetna zveza za Slovensko Koroško, Zveza prosvet? nlh društev za Goriško in Slovensko Benečijo, slovenski prosvetni delavci pozivajo vse zamejske Slovence, da okrepijo svoje prosvetno delovanje, da se strnejo okrog svojih naprednih prosvetnih organizacij in da uresničijo načela, ki bodo privedla do zmage zahtev vseh zamejskih Slovencev. NAJ 2IVI ENOTNOST SLOVENSKE KULTURE, DOKUMENT NERAZDRUZUIVOSTl SLOVENSKEGA NARODA 1 Smrt fašizmu 1 Svoboda narodu ! V Trstu, 11. junija 1950. HINA3Na raSHOMIHd Delei KP Italije pri likvidacij odporniškega gibanja M Italiji jo delovno ljudstvo v bližnji zgodovini že večkrat junaško šlo v boj za svoje pravice. Posebno partizansko gibanje v drugi svetovni vojni y severni Italiji je bilo dokaz takega junaštva. t V tem odporniškem gibanju je imela Komunistična partija Italije okrog 40 odit. partizanskih enot, socialUtična stranka samo pet do Sest, sodelovale pa so še: akcijsta stranka, ki je bila druga po moči v partizanski borbi (bila je eksponent drobne in srednje buržoazije in tesno povezana z angleško »obveščevalno službo), demokrfftanaka st.-Jtr.Ra, ki se je iz ne. znatnih grupie razvila proti koncu vojne v organizacijo okrog 50 enot, in liberalna stranica, ki je bila brez večjega stvarnega vpliva, razen v krogih kapitalistov, ki so igrali na dvojne karte. Kaj je danes ostalo od krvave in junaške borbe italijan-*kih demokratičnih množic, od pozicij', ki so si jih priborile? Skoraj nič- Niti delavci, niti kmetje se niso približali ciljem, zaradi katerih so sodelovali v oboroženem odporu. Ostal je le borbeni duh. Ta borbenost, ki se je porajala in razvijalo pred* vsem v severni Italiji, v predelih pod nemško okupacijo, se odraža danes v močnem stavkovnem gibanju ter boju1 kmečkih delavcev za zemljo In y rastočem odporu proti lnformbi-rojevski politiki KPI. Bilanca borbe italijanskih demokratičnih množic pove, da na čelu borbe ni bilo pravega vodstva in jasno pokaže oportunizem italijanske komunistične partije. Bivši partizani pred sodišči Najbolj žalostno poglavje v zgodovini zadnjih let borbe demokratičnih množic Italije je «proces proti gibanju odpora«, ki ga je uspela organizirati in voditi italijanska reakcija. Junaki, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja za resnično svobodo svoje domovine, končujejo danes na sodiščih in v ječah. Pri tem jih v mnogih primerih pušča na cedilu vodstvo KP Italije. Stranka «Uomo qualunqu«», v kateri so se takoj po vojni zopet začeli zbirati bivši fašisti, je «ideološko» utemeljila proces proti gibanju odpora. Tako se glasi ta utemeljitev: »Partizani so sicer izvedli nekatere izolirane herojske podvige, pa tudi mnogo zločinov, njihova organizacija, pa tudi sam »Korpus prostovoljcev svobode«, je obstajala samo na papirju, ne pa v resnici. V pravem smislu in brez pogrešk so prispevale k osvoboditvi regularne sile vojske, velika in drobna burž ^ ki je rešila industrijo in zmanjšala grozote državljanske S j Tako je torej italijanska reakcija označila bivše partiz zločince. To stališče profašistične «Uomo qualunque,» k diskreditiralo partizansko gibanje in pridobitve oboro ; boja, si je osvojila vsa italijanska reakcija. Ta služila reakciji, da Je začela vlačiti pred »odišče bi ,e 1 zane kmalu potem, ko so morali na poziv lastne koman dati svoje orožje Angloamerlkancem. V znamenju tisočev procesov proti posameznim partizanom, kakor tudi celim skupinam — decembra 13 bilo okrog 5000 bivših antifašističnih borcev v zaporih " začel «proces proti gibanju odpora«. Likvidiranje fašističnih postojank oznflC^* ,.^0' za «povzročanje škode nad državno vino in ropanje vojnih skladišč« Proti koncu maja se je začel v LuzzeTi proces Pr° ,, f3>' ni 182 antifašistov, ker so se že leta 1942 junaško uPr' stični oblasti. Takrat so ob priliki delavskih demonstrator tifaSisti tega malega mesta v Južni Italiji zasedli sedeže K jji ne fašistične organizacije in komande karabinerjev 1 f zažgali. Vse obtožene so konec leta 1944 osvobodili kot °^9,l J zatorje protifašističnih demonstracij. Toda italijanske c ^ so to skupino revolucionarnih delavcev, med katerimi Je $ de, prizadejane državni imovini« in zaradi »ropanja skladišč«. Izid tega procesa še ni znan. ^ V Posebno značilen je tudi proces proti garibaldincert1' bil letos sredi januarja v Bresei v severni Italiji. SkuP'”*^ tizanov je obtožena umora nekaterih voditeljev « brigad« (med ozopovci so bili tudi izraziti fašisti in P torjii), kar naj bi se zgodilo med okupacijo leta 19^-k1 bil po štiridnevni razpravi odložen za nedoločen čaSi ^ Ta dva procesa sta le delež široke reakcionarne jfel' V tej kampanji so začeli stari fašisti dvigati glave in j!1 rati. Proces« pa spremlja tudi divja profaiiition* prqp*<® teroriziranje bivših partizanov. — 194 — ^esiti partizana za noge in tolči ga s ^iin nogami, ni izredno težko mučenje» i^?°redno z rastočo kampanjo proti bivšim partizanom so to*1 V Italiji izpuščati fašistične vojne zločince. Italijanska O* Preklicala obsodbe fašistov iz leta 1945 in 1946 in iw*'a Procese z utemeljitvijo, da so obtoženci reševali itali-itlj ® ^udstvo pred Nemci s tem, ker niso izzivali nacistov n?° Preprečili represalije. % ' iulijg 1946 pa je izšla zakonska uredba o amnestiji voj-<°Žlncev, neofašistov — in partizanov. Zakaj takšna for-hojU| ' je razumljivo, saj je vsaj reakcija osvojila platformo \ n18tične «Uomo qualunque», da so tudi partizani »zločin-W«‘na je tu težnja, da z zakonsko odredbo skušajo kom-bivše borce, ki jih postavljajo v isto vrsto s fašisti^1 2ločincl. Antifašistično borbo hočejo izenačiti s fašl-ksje terorjem. Nesramno zagovarjanje fašističnih zločincev ^ določilo v tej zakonski uredbi, da morejo biti zaprti stavljeni pred sodišče samo tisti, ki so krivi «izredno °^siti mučent>)' tem dekretu pa «ni izredno težko mučenje 'tij6 Partizana za noge in ga tolči s pestmi in nogami*. Amne-ie deležen tudi tisti fašistični oficir, ki je po zasliševali) j te partizanke ukazal svojim legionarjem, naj ji zvezani ^Vezanimi očmi store silo drug za drugim.* "tlitiej da*efi gre rehabilitacija fašističnih zločincev, kaže °Prostitve bivšega Mussolinijevega maršala Grazianija. ,°{a Pa so bili Izpuščeni tudi Valerlo Borghese, koman-4]8istt6nih edinic «10. MAS*, znanih po svojih zločinih, 1)1 to* °misar Ljubljane Emilio Grazioli vojni zločinec Roata °Si drugi. ^Hierjenost» KPI v protifašistični borbi K’ ^ vzroki, da je ofenziva italijanske reakcije povzročila V, *kodo demokratičnemu razvoju? Kompromisarstvo in pfi in voditeljev KPI, ki ima svoje korene že davno prej, ^•spevala vehk delež, da je prišlo do takega stanja. VniV P080^ fašistične okupacije, kot je bilo to v drugi v°jnl, ni mogoče uspešno izvesti revolucije po klasični £t^n* f°rmuU s stavkami in bojem v mestih na bari-v» t)ra'tsa dokazala. Gverilska vojna s pravilno perspekti-^tin v°ja v armado in hkrati z graditvijo ljudske oblasti, je a y- Jugoslaviji zmago ljudski revoluciji. V Italiji pa so lstični voditelji mislili dTugače. Čeprav je hila njihova 2adrževanja proletariata v mestih napačna in je ko-S&t Sa,tl° huržoazlji, še danes brez sramu zagovarjajo svojo Roberto Battaglia je hvalil v «Zgodovinskem vpraša-^ ahjg odpora*, da so bile v Italiji «edine stavke nacional-i« - ^ačaja v Evropi pod fašističnim jarmom*. Taka taktika °Wržati proletariat v mestih v pasivnosti, zaradi bila reakcija zelo zadovoljna Danes pa ni mogoče tega Stif’Ugače oceniti kakor strah voditeljev KPI pred orožjem, t lstična borba y Italiji je bila v neposrednem kontaktu V), a osvobodilno borbo in voditelji KPI so poznali našo bor-^^4° Pa b°teli izkoristiti izkušenj naše borbe, niti je niso V'11 za pravilno, toj ^ dstvo gibanja odpora v severni Italiji (CLNAI) je delalo ’^0lRcija petih političnih strank, vsaka s svojimi partizanko, dotami. Voditelji KPI so mislili, da bodo v taki situaciji ^ j vodilno vlogo z diskusijami in parlamentariziranjem. Tajk larhentarlzlranje pa je rodilo le to, da je bil s pristankom ^ttj^^ljen za vrhovnega komandanta vseh partizanskih enot Vjk* Cadorna. Kdo je bil Gadoma, najbolje kaže njegovo 0 Randolphu Churchillu, v katerem pravi med drugim: «V saimem CLNAI je do letos vladala pohvalna sloga, za, katero se moramo zahvaliti dvema dejstvoma: diplomatski spretnosti predsednika in umerjenosti komunističnega člana ter prenašanju na glavno komando najbolj zapletenih spornih vprašanj; kakor na primer vprašanja praktičnega vodstva partizanske borbe)). To pa dovolj jasno pove, kakšen je bil uspeh parlamen-tariziranja voditeljev KPI z buržoazijo, na katere ((poštenost* so se voditelji KPI zanašali. Namesto borbe, pogajanja za stolčke V CLNAI in CLN so v glavnem diskutirali q tem, kdo bo bodoči župan ali prefekt v tem ali onem kraju, ki ga je bilo seveda treba šele osvoboditi. Takšno politiko so nadaljevali odgovorni funkcionarji KPI tudi v južnem delu Italije Po zasedbi po zapadnih zaveznikih. Tam je bila formirana buržoaznoparla-mentarna vlada, v katero so šli tudi predstavniki KPI. Razumljivo je, da je buržoazija tolerirala zastopnike KPI v vladi, saj je s tem odvračala vodstv0 KRI od dosledne revolucionarne borbe. Voditelji KPI pa so si slepo domišljali, da bodo zmagali na gladkem parketu parlamentarne ((demokracije*. Niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da buržoazija ni tako radodarna, da jim bo prijateljsko poklonila oblast v državi. Taktiko in namene buržoazlje, ki je dobivala direktive iz Zahoda, opisuje sam Cadorna: »Angleži niso želeli razvoja vstaje na širokih ljudskih osnovah, temveč dobro informativno mrežo in manjše število tehnikov, dobro izurjenih za sabotaže. Gibanje se je razvijalo samo od sebe, hranila sta ga nemški teror in mržnja proti neofašistojn, podpirale pa so ga politične stranke. Ko je bilo gibanje že v razvoju, so ga skušali Angleži, ki imajo oster realistični čut, ki je vedno osnova njihovih odločitev, podrediti sebi. Ker so se opekli na vročih izkušnjah v Jugoslaviji in Grčiji, so z budnim očesom kontrolirali vse dogodke, bodisi s številnimi vojaškimi misijami ali pogoji za oskrbovanje Z orožjem in raznim drugim materialom. Moja misija je bila v Severni Italiji torej popolnoma v skladu z njihovimi pogledi, ker je bilo treba zagotoviti izključno samo vojaško partizansko akcijo, brez kakršnega Koli političnega vpliva, ali najmanj, kar je bilo potrebno, treba je bilo uravnovesiti različne politične težnje*. Takšna je bila težnja buržoazije. Kaj pa vodstvo KPI? Ali ni očitno capljalo za to linijo buržoazije, ker je podcenjevalo oboroženo gverilsko vojn< in se «priprav)jalo» na stavke v tovarnah in boj na barikadah v mestih. Zahodni krogi so se okoristili z ((vročimi* izkušnjami v Jugoslaviji, vodstvo KPI pa je te izkušnje ignoriralo. Zahodnj krogi so z vso pozornostjo spremljali razvoj in oborožen boj partizanskih enot v severni Italiji, vodstvo KPI pa ga je podcenjevalo. Krogi na zahodu niso želeli razvoja vstaje na širokih ljudskih osnovah, tudi vodstvo KPI se je zadovoljilo s koalicijo v CLN, se pogajalo za stolčke in ni preneslo boja proti težnjam, ki jih opisuje Cadorna, med ljudske množice in ni gradilo enotne ljudske fronte. T<"bi so dejstva. Ce voditelji KPI tega niso znali ali niso hoteli, je končno vseeno. Borbeno razpoloženje ljudstva so neodgovorno puščali na cedilu. Kapitulacija s sodelovanjem voditeljev KPI . partizani morajo oddati orožje Da bi laže razumeli, zakaj danes tako uspeva italijanski reakciji škodovati demokratičnemu razvoju kljub revolucionarnosti množic, je treba omeniti udeležbo voditeljev KPI pri razorožitvi partizanov. Cadorna opisuje, Kako je polkovnik Rlppi, ki je bil koordinator pri generalu Clarku za dejavnost «Speciai forces« in OSS sporočil načrt zavezniške komande: ((Napotiti in koncentrirati partizanske enote y 30 do 40 taborišč, nato dobiti potrebna sredstva, da se te enote odpočijejo, nasitijo in oblečejo; izročitj eventualna potrdila in denarne nagrade; odvzeti orožje. Ta doba, v kateri bi bili partizani napoteni na svoje domove, bi lahko trajala tri do štiri tedne» Enotno organizirana oborožena ljudska vojska bi bila eden glavnih pogojev za očuvanje pridobitev partizanske vstaje in nadaljnji razvoj ljudske oblasti. To so vedeli krogi na Zahodu in to je vedela domača buržoazija, posebno Pa so se tega bali razni fašistični ostanki. Zato je bilo treba razorožiti partizane. To se je zgodilo takoj po kapitulaciji nacistične Nemčije. Se takrat, ko je bila partizanska borba v severni Italiji na vrhuncu, so se komunistični predstavniki Giancarlo Pajetta (ki danes posebno zgovorno agitira za priključitev STO k Italiji) in Mauro Scocciinaro pogajali za razorožitev partizanov Scoccimarro, minister za okupirana ozemlja v novi vladi, je v glavnih črtah potrdil zavezniški načrt razorožitve partizanov. Zahteval je samo, naj bodo partizani vključeni v novo italijansko vojsko. Tako je vodstvo KPI kapitulantsko pristalo na zavezniške pogoje. Kot posledica tega je bil nadaljnji razvoj preganjanja bivših partizanov. Leta 1946 so bili odvzeti partizanskim komandantom vojaški čini, pozneje pa je začelo ministrstvo za vojsko čistiti armado od «elementov gibanja odpora«, prav tako policijo. Ta pot se končuje za bivše partizane že nekaj časa pred sodišči in v zaporih. Komunistični voditelji hočejo prikazati poraze za « zmage» Resolucija Informbiroja je dala potuho najrazličnejšim oportunistom in izdajalcem. Ta informbirojevslca kampanja trdi tudi, da so bili in so v Jugoslaviji sami gestapovci in špijoni v Partiji in da naša Partija ni ničesar storila. Za italijansko komunistično partijo pa trdijo v Moskvi, da ie storila zelo veliko. Ni čudno torej, da si upajo informbirojevski ideologi v Italiji sedaj brez sramu trditi, da so bili porazi demokratičnega gibanja v Italiji zmage. Giorgio Amendola piše v avgustu 1948 v «Rinascita»: Vstaja je po dolgi herojski poti zmagovito dosegla svoj cilj«. Kakšna zinaga pa, se mora začudeno vprašati vsak bivši partizan v Italiji? Hoberto Battaglia pravi v ((Zgodovinskem vprašanju gibanja odpora«, da je ((hitro preusmerjanje ljudske vstaje na severa ter uvajanje normalnih razmer tehnično gotovo perfektno uspelo«. Torej je tudi za Battaglia pomenila razorožitev partizanov ((tehnično perfektno uspelo« akcijo. Tudi on trdi, da je pomenil eden najtežjih porazov italijanskega revolucionarnega gibanja — zmago. Zopet smo torej priča, kako gre vodstvo Italijanske partije svojo pot, revolucionarnost množic in resnica pa drugo. Bivši borci so prepuščeni samim sebi «KE1 je prisilila demokrščansko stranko na maksimum koncesij: široko uvajanje partizanov v policijo, denarno nagrajevanje partizanov, dodeljevanje vojnih pokojnini). Tako je pisal Battaglia lani maja v «Rinascita». Tu je treba pripomniti, da so v Italiji kmalu nato »očistili« policijo od pristašev odporniškega gibanja, denarna nagrada pa je znašala po predlogu Scocci-mara leta 1945 1000 lir na osebo. Vodstvo KPI misli, da je tako plačalo borce ter jih sedaj lahko prepusti usodi. Da je to res, kaže še posebno že omenjeni proces v 46 partizanov je bilo obtoženih, da so med vojrio ubili V<** ozopovskih belih band v Porzusu v Benečiji in da so se b°r> pod komando IX. korpusa JA, pod komando «Tita, ki je 9*r mel za tem, da pripoji Jugoslaviji italijansko Furlanijo«. S Pr cesom so hoteli diskreditirati partizansko borbo sploh, še ^ sebno pa sodelovanje italijanskih partizanov z jugoslovansk"1^ enotami, pri katerih so našli pomoč v boju proti fašizmu in 2 oblast ljudstva. KPI je tudi v tem primeru sekundirala reak^1' puščala pa garibaldince na cedilu. «Unit*i» je le s kratkimi s^ ročili obveščala svoje bralce o poteku procesa, pomagala Pa reakciji s tem, da je skupaj z njo napadala Jugoslavijo, Z°Pe sta se torej srečali informbirojevska in reakcionarna propag*1’ da na istih pozicijah. Ni treba še posebej pojasnjevati, da 51 vedeli voditelji KPI, pa tudi reakcija, da so se garibaldinci ^ rili za interese italijanskega delovnega ljudstva in ne za «Pfi’ pojitev« kakšnega italijanskega ozemlja k Jugoslaviji. Jug°sl8” vija je zahtevala in zahteva samo slovensko zemljo in ninl3 imperialističnih pohlepov po luji zemlji. Na procesu v Bresci tudi nista hotela zagovarjati obtožen’'1 partizanov komunistični poslanec Gullo in senator Terracini' sta drugače običajno nastopala kot zagovornika obtoženih P8f' tizanov, Niti nista spregovorila y parlamentu o tem sramotni procesu, kar bi bila njuna dolžnost. Zopet v gozdove Linija prepuščanja partizanov usodi sega precej nazaj. Ko se je razbohotil reakcionarni teror proti bivšim par^28-nom, so si partizani sami organizirali zaščitne skupine, ki branile bivše borce pred nasiljem policije ter raznih teroristih' band. Posebno .so se udejstvovale te zaščitne skupine pred in p” volitvah leta 1946. Vodstvo KPI pa je proti tem skupinam 0^° nastopilo in jih je uspelo razbiti. Teror je bil neznosen. Oktobra leta 1946 so garibaldinci *’ie' monta in Ligurije znova demonstrativno odšli v gozdove ln s' zbrali v brigade. Zahtevali so, naj reakcija preneha s terOI^po proti njim in naj vlada sprejme njihove formacije v vojsko. ”, dvajsetih dneh je vodstvu KPI zopet uspelo odvrniti bivše Part!’ zane od njihove akcije, ko jim je dalo razne obljube, ki ni*0 niso bile izpolnjene. Zopet primer, kako gre borbeno ljudstv° svojo pot, vodstvo KPI pa služi reakciji. Kje so koreni take V* litike KPI? Ali se je vodstvo KPI pokoravalo deliti interesnih področij? Cordeli Hull je pisal v svojih spominih, kako je bilo okt°t,r9 1944, ko sta Churchill in Eden obiskala Moskvo. Takrat so sporazumeli za vpliv Sovjetske zveze in Velike Britanije v ** katerih državah in sicer v odstotkih .takole: 75:25 ali 80;20 Bolgariji, Madžarski in Romuniji, y Jugoslaviji pa 50:50. V °r čelu je bila torej potegnjena s tem ((železna zavesa« med ; dom in Zahodom, ki je rezala omenjene države. Italija je b po tej delitvi logično na zahodni strani. Giorgio Amendola je pisal v «Rinaseita»: «CLN so prev*®1' vso oblast, katero so nato na osnovi mednarodnih dogovorov rali prepustiti zavezniškim komandaturam«. Doslej niso b' nikjer objaljeni (»mednarodni dogovori«, ki bi to določali. vičeno domnevamo torej, da je bilo paktiranje KPI z buržo«12'? v Italiji posledica delitve interesnih področij na «Vzhod» * «Zahod». Izdaja odporniškega gibanja po KP Italije je v sk18 : ............................... rodil« z moskovsko linijo, ki so jo svetovali iz Moskve tudi nam bi sodelovali z Mihajlovičem). Iste sadove kot v Italiji je t paktiranje z buržoazijo tudi v Franciji. Posebno značilen Pr^t\ likvidacije odporniškega gibanja pa smo imeli leta 1949 v Gr^ Ravnanje vodstva KPI pomeni agenturno politiko za tuje sile. Ta velja za dobo oboroženega odpora kakor danes. Voditelji KPi so postavljali sporazumevanje z eksponenti domačih in tujih Imperialističnih krogov pred dosledno borbo. Njihovo poslušnost ruskemu državniškemu birokratizmu pa je znana. Posebno se 'zraža zadnje čase v primeru Trsta, ko so zavrgli pozicije sporazuma Tito - Togliatti in trobijo to, kar jim odredijo v Moskvi. Odpor proti izdajalski politiki KPI Del ital. partizanov, ki so se udeležili nar.-osvob. borbe Jugoslavije, je bil izključen iz ANPI-ja, nekateri pa so izstopili sami, ker se ne strinjajo z informbirojevsko kampanjo proti Jugoslaviji; Italijanski partizani, borci divizije ((Garibaldi«, brli gade «Italla» in drugih enot, ustanavljajo združenja prijateljev Titove Jugoslavije. Odpor proti agenturni politiki KPI je vsak dan močnejši. Razumljivo je, da so med prvimi v tem gibanju tisti italijanski borci, ki so imeli priliko spoznati dosledno in odločno borbo jugoslovanskih narodov s svojo Partijo na čelu, tako v času oborožene borbe kot danes. O tem pričajo mnoge izjave neustrašenih italijanskih demokratičnih borcev. Izdajalska politika italijanskih informbirojevcev je preveč očitna, da bi jo mogli vedno skrivati. Zato, ker prepuščajo bivše partizane reakcionarnemu terorju, ker sklepajo «sindikalna premirja« mimo borbenosti delavcev, ki zahtevajo večji kos kruha, in zaradi drugih izdaj demokratičnih množic Italije, bo delovno ljudstvo tudi z njimi enkrat obračunalo. BOJ ZA MIR, DEMOKRACIJO IN SOCIALIZEM JE ISTOVETEN O NEDELJIV (Nadaljevanje in konec) Vprašanje teh odnosov ni tako preprosta stvar, stvar, ki bi l*hko zanimala, oziroma ki se tiče samo njih samih, t. J. samih ,0cialističnih držav, ali bolje povedano držav, ki grade soclali- iem. Ne, to vprašanje je velikanskega pomena z intcrnacionall- 5Učnega stališča. Pravilno postavljanje medsebojnih odnosov na ^ločeni etapi, ko imamo poleg socialističnih tudi kapitalistične ^fiave, ko so na svetu še nacionalno zatirani narodi, ko vidimo brezobzirno kolonialno podjarmljanje itd., na tej etapi družnega razvoja v svetu morajo biti odnosi med državami, ki ®tade socializem, urejeni tako, da bodo ohrabrili vse, zlasti pa j1*!* narode, y boju za njihovo nacionalno ln socialno svobodo & enakopravnost. Ti odnosi morajo biti zgled ali bolje pove-Ho spodbuda za nadaljnji razvoj socializma v svetu, ne pa, *** razvoj zaviraj o». V teh besedah se zrcali marksistično-leninistična koncepcija n«daljnje borbe na svetovnem torišču za preobrazbo družbe, za ^Jitev civilizacije, za zmago socializma. Kako globoko in kontno pojmovanje sedanje etape mednarodnega razvoja in ‘'sk>ge svetovnega revolucionarnega delavskega gibanja je v teh esednh! Kolikor leninskega takta, optimizma In vere v revo-^lonarne sile zatiranih in izkoriščanih narodov vseh držav! e besede bolj nazorno kakor kar koli drugega kažejo, kako v**«n ie boj KPJ proti revizionizmu. To, da v VKP(b) in v komunističnih partijah Infoimbdroja izgubljajo revolucionarne perspektive, ker so se njihoya vnlja in akcije podredile zunanji politiki Sovjetske zveze, najbolje dokazuje, kako globoko so že zašli v revizionizem. Lenin je pisal o tem, da je vse bistvo revizionizma najbolje izraženo v bernštajnjanskem geslu — cilj nič, gibanje je vse. Pod pritiskom «krltike» Varga in njemu podobni znanstveniki, ki so za oceno svetovne situacije prej pisali ekonomske In politične analize 0 stanju kapitalizma govore zdaj, da so izhodišče takšne analize koristi sovjetske države. Zato se marksistična veda v Sovjetski zvezi onemoglo vrti v začaranem krogu, ko ocenjujejo povojni razvoj in sedanjo mednarodno situacijo. Zadostuje vzeti v roke zadnje letnike «Boljševika», «Voprosi ekonomiki*, «Voprosi filozofih in druge vodilne revije, pa se bomo prepričali, kako v njih ali mlatijo prazno slamo z doktrinarsko- cita-torskim prežvekovanjem zastarelih resnic in tez, ali se servilno prilizujejo tistim, ki mislijo, da so nezmotljivi v svojih ocenah položaja v posameznih državah In da jim nihče ne sme ugovarjati, ali pa čedalje bolj odkrito zagovarjajo revizionistično pojmovanje najosnovnejših načel marksizma-lenlnlzma. Kakor so nekofi revizionisti tipa Bernstein govorili — cilj je nič, gibanje Je vse, tako tudi sovjetsua ekonomska veda oznanja kot svoje načelo: država Je vse, mednarodna osvobodilna borba proletariata Za strmoglavljenje kapitalizma pa nič. Kam je zapeljal soVjetaktt znanosit takšen revizionizem, zgrajen na velikodržavnih In hegemonističnih načrtih sovjetskih voditeljev, dokazuje informbirojevska ocena svetovnega polo- gaj« x znanem poročilu 2danova y> Varšavi. Tq zdaj najbolj {| HwJimo. Xu so prevladovale koristi velike države nad koristmi • mednarodnega boja proletariata. Takšna analiza svetovnega položaja j« bila potrebna, da bi spravili kopnini stične partije Informbiroja na pozicije svoje brezpogojne podreditve vodstvu Sovjetske zveze. Treba jih je bilo prepričati 0 tem, da je Vojna nevarnost neposredna, da nameravajo ZDA kmalu spraviti pod svojo komando ves kapitalistični svet, da se obrisi ultraimperialističnega ameriškega bloka dokončno formirajo in fia socialističnim državam in najvažnejšim komunističnim partijam v Evropi torej ne kaže nič drugega, kakor da svojo akcijo popolnoma podrede razlogom sovjetske diplomacije in potrebam sovjetskega generalštaba. Kako napačna, nekonkretna in nemarksistična je ocena Z danova mednarodnega položaja in perspektiva povojnega razvoja kapitalizma, dokazuje dejstvo, da revolucija na Kitajskem kot posledica osvobodilne borbe največjega naroda na svetu sploh ni omenjena. Drugo važno dejstvo je nepravilen odnos v presoji pomena nastanka dežel ljudske demokracije na splošno, ljudske revolucije v Jugoslaviji pa še posebej. Za podkrepitev predstave o dozdevnem ameriškem «ultraimperializmu« je značilna teza o tem, da so si ZDA. podredile Veliko Britanijo, ki so ji «zvezale roke in noge«. Do takšnih «ocen» so pač morali priti, saj je imelo takšno poročilo pred očmi cilje velikodržavne diplomacije, ne pa cilje vskladenja akcije enakopravnih socialističnih držav in komunističnih partij, ki morajo vedno imeti pred očmi koristi vseh zatiranih in izkoriščanih vsega sveta. Ko bi voditelji Sovjetske zveze le količkaj upoštevali, da je Lenin v svojem delu «Država ta revolucija« poudarjal, kako zelo važna je borba delavskega razreda proti kapitalistom za njegovo osvoboditev, da pomeni demokracija enakost In enakopravnost (čeprav samo formalno), da demokracija strne revolucionarni razred proti kapitalizmu in da mu omogoča razbiti na drobne koščke, izbrisati s sveta buržoazijo, ne bi nikoli padli tako globoko, da imenujejo največje dejanje v Evropi po Oktobrski revoluciji stvar Gestapa in gestapovcev in da razglase najbolj demokratično državo na svetu za fašistično! Toda tudi pred sramotn o resolucijo sovjetski voditelji niso razumeli velikanskega pomena naše Ljudske fronte kot pridobitve demokracije, skovane V pogojih boja proti fašizmu, y pogojih po «preusmeritvi v svetovni politiki«, «koraka naprej v imperializmu«, o Čemer je govoril Lenin, in po «zgodovin-skem prelomu«, o katerem je govoril v zvezi z zmago fašizma v Nemčiji Dimitrov na VII. kongresu Komunistične internacionale. Kako zelo pri sovjetskih voditeljih in znanstvenikih ((zaostaja potek misli za potekom stvari«, pričajo tiste analogije iz «Pisem CK VKP(b)«, kjer je poudarjena paralela med našo Partijo in našo Ljudsko fronto ter likvidatorsko politiko menj-ževikov iz časov prve ruske revolucije leta 1905. Prav nič čudnega ni, da tudi na mednarodnem torišču He-Iajo takšne analogije in na podlagi njih podcenjujejo medna-rodno demokratično javnost ali podcenjujejo OZN, v kateri vidijo nekakšno drugo izdajo Društva narodov. Pozabljajo pa n® razliko v svetovnem položaju po prvi svetovni vojni, ki je hila razbojniška in roparska, in drugi svetovni v°jni, ki je bila v svoji osnovi osvobodilna. Društvo narodov je bilo ustanovljeno kot instrument imperialističnih sil, da bi očuvalo roparski mir in organiziralo kontrarevolucijo v Evropi. Nedavno stališče tejih OZN, iz katerih so se sovjetski diplomati ifšiaknili, kar sovjetskih predstavnikov v Varnostnem svetu in drugih komitejih OZN, iz kateri!/ so se sovjetski diplomati umuuaknili, kar pomeni omalovaževati svetovno demokratično javnost in nade, ki jih ta javnost polaga za OZN in vztrajno borbo predstavnikov demokratičnih sil v njej, dokazuje, da So koristi Sovjetske zveze kot velike države in njena igra v odnosih velesil popolnoma potisnile ob stran koristi svetovne fronte miru in demokracije, da so zasenčile koristi in perspektive mednarodnega gibanja za mir, Ze samo zaostajanje misli za zgodovinskim potekom stvari> sama zgrešena ocena mednarodnega položaja vodi M revizionizem v taktiki, v politiki. V sovjetski publicistiki in znanstvenih delih nikjer ne pišejo in ne govore o novi etapi v razvoju socialistične revolucije, nikjer no omenjajo, da izhodišče te revolucije ni več ena sama država socializma, marveč več držav, in zato tudi ne pišejo več o dokončnem cilju, ne o novih zaveznikih v sedanji etapi itd. Vzporedno s tem političnim revizionizmom se poglablja načelni, problematični, filozofski revizionizem. Odsev vse te breznačelnosti in onemoglega stopicanja sovjetske znanosti v povojnih l«ftih v vprašanjih svetovne ekonomike in politike pa je moralni padec, pa so nesocialistični cilji in protidemokratične kontrarevolucionarne metode sovjetskih voditeljev in njihovih informbirojevskih malikovalcev. Prelom z marksizmom-leninizmom v vrstah Informbiroja hkrati prelom z mednarodno solidarnostjo proletariata, s tradicijami socialističnega humanizma, pa tudi s splošnimi človeškimi temeljnimi moralnimi nazori. Naša država in Partija se v tem trenutku dosledno In žilavo upirata vsem tem boleznim. V njenih vrstah zanesljivo m enakomerno utriplje puls boja za zmago demokracije in socializma’ Na zastavi, ki jo zdaj naša Partija visoko dviga, so napisane tudi svetlo besede Manifesta I. Internacionale: « ...Da zajema emancipacija dela vse države, ker ni ne lokalni, ne nacionalni, marveč socialni problem. Internacionalno združenje, kakor tudi vsa združenja ali posamezniki, ki se vključujejo vanj, menijo, da bodi temelj njihovefi3 ravnanja z vsemi ljudmi Resnica, Pravica in Morala ne glede na barvo kože, vero in nacionalno pripadnost«. ZGODOVINA KOREJE Površina Koreje znaša 220-741 km 2 s približno 26 milijonov prebivalcev, od katerih je okrog 1 milijon Japoncev. Največ j e mesto je Seul ali Keijo, ki ima pol milijona prebivalcev. Ostala večja mesta so: Fusan, Jerigpjeng, Hamhin, Cunču, Cinču, Kvančo itd. Koreja je agrarna dežela ? 80 odst poljedelcev. Glavni pri-delek je riž, ki ga gojijo na eni četrtim obdelane zemlje. Poleg tega pridelajo tudi ječmen, pšenico in druge žitarice. Poleg riža je glavna hrana soja, katero gojijo na 764.000 ha. 234.000 ha je posajenih Z bombažem. Pridelujejo tudi tobak in konopljo. Gozdovi zavzemajo 73 odst. površine Koreje. Les se izvaža predvsem na Kitajsko. Sadjarstvo je slabo razvito. Dobro p