zasvojenost Digitalna Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 9 Zmotno in zavajajoče je govoriti o uporabi informacijske tehnologije, če nimamo pred očmi vzgoje, vzgojno- izobraževalnega procesa, celovitega razvoja otrokove osebnosti in končnega cilja vzgoje in izobraževanja. Ta cilj nikoli ne bi smela biti samo izobrazba, razvite določene kognitivne zmožnosti in čim večja 'na pamet' konzumacija podatkovnega znanja. Končni cilj bi moral biti celovito delujoč in zadovoljen posameznik, živeč v skladu s svojimi zmožnostmi in potenciali, ki jih mora v čim večji meri razviti. Zasloni – 'električni pastirji' Kaj je cilj? Cilj vzgoje bi torej morala biti celostno raz- vita in integrirana osebnost z zdravo razvito samopodobo, samozavestjo in samospošto- vanjem, jasno oblikovano identiteto in glo- bokim notranjim občutjem smisla življenja in sveta. Šele opolnomočen, čustveno in socialno funkcionalen ter etično ozaveščen posameznik bo na eksistencialni ravni za- dovoljen s seboj in se bo zavedal odgovor- nosti za svoje življenje in svet, v katerem živi. Ključno vprašanje je torej, ali informacijska tehnologija oz. otrokov čas, preživet pred zasloni, vodi vse bliže k temu cilju ali ravno obratno. Nujen celostni pogled V svetu znanosti ni niti ene celovite (inte- lektualno poštene) raziskave, ki bi doka- zovala pozitiven celostni vpliv zaslonov na otrokov razvoj in njegovo osebnost. Obstaja sicer nekaj raziskav, ki kažejo nekatere pozi- tivne vplive, ampak njihova temeljna teža- va je v tem, da izpostavljajo samo določen vidik, ne pa celote. Gre za redukcionističen in posplošen pogled na otroka in razvoj osebnosti. Skratka, tovrstne raziskave v ospredje postavljajo samo določen vidik otrokove osebnosti (npr. nekatere kogni- tivne funkcije) in njegovega razvoja, na vsa ostala področja in negativne vplive pa se 'pozablja' oz. se jih ne omenja. To bi lahko poimenovali nekakšen znanstveni funda- mentalizem. Mnogi govorijo o novih generacijah otrok, o »digitalnih domorodcih« – gre za genera- cije, ki so se rodile z aktualno informacijsko tehnologijo (pametnimi telefoni, tabličnimi računalniki …). Ta je pravzaprav del njih in njihove identitete – v nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so se morale priučiti upo- rabe le-te. Vendar je realnost povsem nekaj drugega. Če zna otrok igrati igrice na pame- tnem telefonu, tablici ali na igralni konzoli, če zna s prsti spretno in bliskovito drseti po zaslonu in preklapljati med aplikacijami, če zna suvereno uporabljati družabna omrežja ipd., to še zdaleč ne pomeni, da je informa- cijsko (digitalno) funkcionalno pismen. Kot profesor se na fakulteti letno sreču- jem in delam z nekaj sto študenti in tako kot mnogi moji kolegi ugotavljam, da npr. študenti ne znajo narediti preprostega ka- zala v Wordu, ne poznajo osnovnih funkcij tekstovnega urejevalnika, ne znajo narediti preproste animacije v PowerPointu, ne zna- jo iskati strokovnih/znanstvenih člankov na spletu, ne poznajo osnov navajanja virov, funkcionalna pismenost je na izredno nizki ravni in še bi lahko naštevali. Vzgoja za življenje Že vrsto let se veliko govori o tem, kako so nove generacije otrok bolj inteligentne, kako so nadarjene, talentirane, posebne … Gre za raznovrstne teorije o »indigo« (»otroci luči«, »otroci tisočletja«, »mo- dri«) in »bisernih« otrocih (Lee Carroll, Jan Tober, Nancy Ann Tappe). Vendar pa nam realno življenje in konkretna vpetost v prakso dela z otroki kažeta nekaj povsem drugega. Pri svojem delu s starši in z otro- ki, vzgojitelji in učitelji (na ustvarjalno-do- življajskih taborih, ki jih izvajamo vsako leto, individualnih obravnavah, šolah za starše po vrtcih in OŠ …) ugotavljamo, da se stopnja samostojnosti in odgovornosti iz leta v leto znižuje, kar je izredno zaskrblju- joče. Dandanes se srečujemo z otroki, ki si pri svojih sedmih, osmih letih še vedno ne znajo zavezati vezalk na čevljih, ki pri pe- tih še vedno ne znajo samostojno jesti, ki se pri dveh letih in več še dojijo, močno se je podaljšalo obdobje uporabe plenic, dude in flaške ipd. Šola je postala skupni projekt staršev in otroka – starši skupaj z otrokom delajo domačo nalogo, plakate, se učijo … Otrok tako ne more razviti zdrave samopo- dobe in samospoštovanja. Glavni vzrok to- vrstnega vzgojnega ravnanja je permisivna paradigma vzgoje in vzgojno-izobraževal- Sebastjan Kristovič, izr. prof. dr., koordinator študijskega procesa in predavatelj na Alma Mater Europaea – ECM, je strokovnjak na področju vzgoje in izredni profesor psihologije. Je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo (Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike) in raziskovalec na področju logoterapije, duševnega zdravja in vzgoje. Zasloni so napolnili praznino – praznino odnosov, družine in bližine, praznino življenja, dela in igre. zasvojenost Digitalna 10 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 nega procesa, ki v središče družinske dina- mike in vzgojno-izobraževalnega procesa postavlja otroka ter zadovoljevanje njego- vih potreb in želja. Zasloni in informacij- ska tehnologija pa so pravzaprav samo po- daljšana roka permisivnosti. Osnovni cilj vzgoje pa je pripraviti otroka na (realno) življenje; tako na vesele in lepe trenutke kot tudi na tiste, ko je treba zavi- hati rokave, se spopasti z negativnimi izku- šnjami in iz svojega življenja nekaj narediti, mu dati nek smisel ter pomen. Kokain in zasloni Ključno vprašanje ni, kako človek vpliva na razvoj informacijske tehnologije, ampak kako le-ta vpliva na človeka oz. na otroka in na njegovo osebnost. Rezultati številnih raziskav kažejo na to, da so okvare mož- ganov pri otrocih in mladostnikih, ki jih povzroča čezmerna uporaba zaslonov, po- dobne tistim, ki jih povzroča odvisnost od trdih drog (heroina, kokaina ipd.). Prav tako povzroča tudi zasvojenost, ki jo stroka še vedno premalo pozna in je posledično niti ne obravnava (tako preventivno kot ku- rativno). Ena izmed raziskav celo ugotavlja, da dve uri računalniških iger na možgane vpliva enako kot ena črtica kokaina. V slo- venščino imamo prevedeno delo Digitalna demenca (Spitzer, 2016), ki zelo jasno pred- stavi celoten proces in vsestranske posledi- ce digitalne zasvojenosti ter škodljive vplive zaslonov. Za malčke, ki še nimajo razvitih vseh možganskih struktur in se jim v tem obdobju možgani najintenzivneje razvijajo, so zasloni še posebej škodljivi. Že več kot polovica otrok in mladostnikov kaže znake nekemičnih zasvojenosti: nizko samozavest in samopodobo, asocialnost, nervozo, raz- dražljivost, nejevoljnost, nezainteresiranost, naveličanost, dolgočasje, depresijo, jezo, destruktivnost, konfliktnost, odsotnost v odnosu, laganje, občutje notranje prazni- ne – kot da jim manjka nekaj bistvenega, kadar ob sebi nimajo zaslona … Prizadeta je ustvarjalnost (domišljija), nezmožni so koncentracije, vztrajnosti in vzdržljivosti, pojavljajo se tiki, apatija, melanholija, nave- ličanost, tolerančni prag se povečuje (želijo si 'vedno več' – kot pri vseh zasvojenostih), fizično so bolj krhki, imajo nizko stopnjo fizične aktivnosti in zdravja (v Sloveniji so desetletniki pred 20 leti dolžino 600 me- trov pretekli 10 sekund hitreje kot danes), izredno slabe in upadajoče motorične spo- sobnosti, pojavljajo se fizične bolezni zaradi prekomerne uporabe zaslonov, osebno- stna in socialna osiromašenost, uničuje se sposobnost samostojnega učenja, poglo- bljenega branja in razmišljanja, uničuje se osebnostna individualnost – edinstvenost, enkratnost in neponovljivost posameznega človeka, doživljajsko postajajo otopeli… Tovrstne raziskave so lahko dostopne in jih je v zadnjih letih vedno več – izvajajo jih mednarodno priznani strokovnjaki in znanstveniki, kot so npr. Manfred Spitzer, Nicholas Carr, Jaron Lanier in Steve Pope. Zasloni uničujejo kognitivne sposobnosti, in kar je najpomembnejše, otrokov notranji svet, svet domišljije. Omeniti velja znanega fizika in matematika Alberta Einsteina, ki je nekoč izjavil, da je pogoj za genialnost domišljija in ne inteligenčni kvocient. Do- mišljija je obzorje notranjega sveta, kreativ- nosti in ustvarjalnosti, ki jo z zasloni prej ko slej zadušimo. Z otrokom je treba živeti Samo od sebe so postavi vprašanje: Zakaj imajo zasloni tolikšno moč in zavzema- jo toliko prostora v otrokovem življenju? Zato, ker tam ni nečesa, kar bi moralo biti. Zasloni so napolnili praznino – praznino odnosov, družine in bližine, praznino ži- vljenja, dela in igre. Lahko bi dejali, da so zasloni postali največji tatovi naših odnosov in naših življenj. Tudi v svetu odraslih je na žalost velikokrat podobna zgodba. To pa ne pomeni, da se moramo z otrokom kar na- prej ukvarjati, početi z njim stvari in delati namesto njega. Bolj pomembno je, da se otrok zaveda, da smo v njegovi bližini, da čuti navzočnost očeta in mame. Zasloni so pravzaprav postali vzporedni svet, kamor se pobegne pred tem svetom in realnim življe- njem. Zasloni so za mnoge postali edini vir zabave in sprostitve. Vsak pobeg od življe- nja pa vodi v odvisnost. Lahko bi rekli, da je najkrajša definicija zasvojenosti prav to: beg iz realnega življenja. Temeljni izvor prekomerne uporabe za- slonov je pravzaprav v napačnem načinu življenja, v napačnih vsebinah, ki jih svet odraslih nudi otrokom. Logoterapevtsko gledano (Frankl, 2015; Lukas, 2017), na- pačne življenjske vsebine vodijo v eksi- stencialno krizo in krizo smisla, ki je eden največjih problemov mladih in sodobnega človeka. Kriza smisla pa se najpogosteje razvija v: agresijo (fizično ali psihično, do sebe ali drugega), depresijo (obup, zadnja postaja je samomor) in zasvojenosti (ke- mične in nekemične – računalnik, telefon, tablica, internet, igre na srečo, spolnost, socialna omrežja …). Področja se med se- boj prekrivajo in posameznik ima težave na več področjih hkrati. Eno izmed najbolj problematičnih simptomatičnih področij eksistencialne krize so prav nekemične za- svojenosti (zasloni ipd.). Postarani otroci Današnji otroci prehitro odrastejo, prehitro jih povlečemo v svet odraslosti, svet tek- movanja, dokazovanja in povzpetništva. Imamo generacije postaranih otrok. Prav informacijska tehnologija in zasloni so glavni vzrok za njihovo izgubo življenjske- ga navdušenja, hrepenenja, samoiniciativ- nosti, vztrajnosti in smisla. Zasloni umetno postarajo naše otroke, prehitro vse vidi- jo, prehitro vse doživijo, nič več ni skrito, skrivnostno, ničesar več ni, kar bi prebujalo njihovo hrepenenje, radovednost … Iskrice v očeh so izginile, ker so jih pogasili vase srkajoči zasloni, ki počasi in vztrajno pijejo otrokovo otroškost. Zato bi morala biti ena izmed naših glavnih nalog, da postanemo varuhi otrokovega otroštva, da zavarujemo njegovo otroškost. Napačne življenjske vsebine vodijo v eksistencialno krizo in krizo smisla, ki je eden največjih problemov mladih in sodobnega človeka. Otrok ob sebi potrebuje živega človeka, s katerim bo v interakciji, ki mu bo odnosno in čustveno na voljo, ki bo zanj predstavljal bivanjsko varnost. Potrebuje starša, ki sta vzgojno usklajena in ki imata med sabo ljubeč in spoštljiv odnos. zasvojenost Digitalna Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 11 Včasih so bili otroci ustvarjalci iger in pu- stolovščin, danes pa so velikokrat le nemi opazovalci, ki se jih svet odraslih na vse pretege trudi vključiti in motivirati za de- javnosti in igre, ki so si jih zamislili odrasli. Slednji so se tako znašli v vlogi nenehnih animatorjev in motivatorjev otrok, kar vodi do osebne nezainteresiranosti, apatije in malodušja. Ko se 'animator' utrudi od svo- jega angažiranega motiviranja in nenehne ustrežljivosti ter nenehnega zadovoljevanja otrokovih želja, je najbolj priro- čen zaslon, ki v polnosti zapolni prostor 'ukvarjanja' z otrokom. Pozabilo pa se je na otroka, ki ima lastno domišljijo, lastni notranji svet, lastni 'jaz' in lastno zmožnost ustvarjanja igre. Dodatne žeblje v tovrstno pasivnost pa pribijejo še zasloni, pred katerimi je otrok le pasiven opazovalec, le površinski odčitovalec, 'skimmer' določenih vsebin, ki jih nikoli globinsko ne predela, ne začuti v njihovem bi- stvu, zato te nimajo moči, da bi kakor koli pozitivno vplivale na razvoj njegove osebnosti. Smisel Malega princa ni v povzetku nje- gove zgodbe v petih stavkih, am- pak v tem, kaj prebrana vsebina (sporočilnost) spremeni v člove- ku, kako vpliva na njegov odnos do življenja, sveta in ljudi. Prav tako Bratje Karamazovi, roman ruskega velikana Dostojevskega, ki velja za največji roman vseh ča- sov; smisel ni v povzetku ene A4- -strani zgodbe na spletu, ampak v globinskem dojetju pisateljeve genialne zmožnosti, da prikaže bistvo in smisel življenja, človeka in družbe, ki se zgodi v intenziv- nem dialoškem odnosu v procesu branja in poglabljanja v tekst. Vendar bra- nje in dialoški odnos zahtevata določeno intelektualno aktivnost – v nasprotju s tem zaslon zahteva le površinsko pasivno zrenje in hitro preletavanje vsebin, kar ne dopušča nikakršne poglobitve in notranjega procesa ter (samo)dialoga. Oči sodobnega otroka so ves čas prikovane na nek zaslon – v restavraciji je pred njim telefon (da dá mir), doma je pred televizijo, tablico, igralno konzolo (tudi ko pridejo so- sedovi otroci in prijatelji na obisk, se zgod- ba ne spremeni – le zaslon dobi nekaj doda- tnih parov opazovalnih oči), ko se usede v avtomobil, ga na zadnjem delu naslonjala že čaka obešena tablica ipd. Velikokrat je lažje tako, lažje mu je v roke položiti digitalno napravo, zaslon ki se spremeni v 'električ- nega pastirja'. Na individualnih obravna- vah, na šolah za starše ipd. starši velikokrat priznajo, da imajo v trenutku, ko otroku dajo tablico ali ga posadijo pred TV, nekaj ur miru – kot da otroka sploh ni. Vendar se otrok empatije, čustvovanja, socializacije in odnosov ne more naučiti ob zaslonu. Ob sebi potrebuje živega človeka, s katerim bo v interakciji, ki mu bo odnosno in čustve- no na voljo, ki bo zanj predstavljal bivanj- sko varnost. Potrebuje starša, ki sta vzgojno usklajena in ki imata med sabo ljubeč in spoštljiv odnos. Potrebuje ljudi, ki bodo zanj predstavljali vzor, zdravo avtoriteto in ideal. Potrebuje človeka, ki bo ta odnos tudi vzdržal in bo v njem ostal, čeprav bo odnos včasih intenziven in konflikten. Otrok ob sebi potrebuje človeka, ki mu bo ta svet in življenje predstavljal kot nekaj le- pega in vrednega. Da bo življenje res lepo, pa ga je treba z obema rokama zagrabiti in iz njega nekaj narediti, mu dati neko vse- bino, nek smisel. V človeku je treba razviti potencial odgovornosti in zavedanja, da je on sam aktivni ustvarjalec svojega življenja in ne le nemi opazovalec okoliščin, ki se mu dogajajo ter usmerjajo njegovo življe- nje. Potrebuje nekoga, ki mu bo privzgojil delovne navade, vztrajnost in di- sciplino. Prav to so tri področja, ki so pri današnjih generacijah najbolj podhranjena, in prav to je 'magični recept' za uspešno, zado- voljno in osmišljeno življenje. Ta področja pa bodo lahko razvijali le ob prisotnih, zadovoljnih, in- tegriranih osebah z dobro razvi- to 'zdravo kmečko pametjo' in z globokim občutkom za bistveno in smiselno v življenju. Ti ljudje bodo za njih predstavljali kom- pas smisla, to pa je nekaj najbolj pomembnega za njihovo življenje in njihovo prihodnost – območje 'električnega pastirja' jim tega ne more nuditi, še več: tega jih celo oropa. Če mladi svojega življenja ne bodo doživljali kot globoko smi- selnega, če se ne bodo trudili za osmislitev svojega življenja ter ga odkrivali, življenja ne bodo živeli v polnosti in strastno, ampak ga bodo zgolj preživljali. Kot pra- vi tudi Einstein: »Človek, ki ima svoje življenje za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj sposoben za življenje.« Viri in literatura • Frankl, Viktor (2015): Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba. • Krek, Janez; Metljak, Mira (ured.) (2011): Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Kristovič, Sebastjan (2014): Reševanje krize smisla sodobnega človeka – osnove logoterapije. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba. • Lukas, Elisabeth (2017): Osnove logoterapije – človeška podoba in metode. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohor- jeva družba. • Spitzer, Manfred (2016): Digitalna demenca – kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Celovec: Mohorjeva. • Spock, Benjamin (1964): Baby and child care. New Y ork: Poc- ket books. Foto: Petra Duhannoy