214 Obrtnija. Zakon o obrtnih sodiščih. Kanonik Ealan je v zadnjem zasedanju dež. zbara kranjskega sprožil vprašanje o ustanovitvi obrtnih sodišč na Kranjskem. Vsled tega predloga je dež. zbor naročil dež. odboru, da preštudira to vprašanje in poroča o njem dež. zboru. Ker je stvar prišla po zaslugi kanonika Kalana v tek, je upati, da se tudi dožene in zategadelj je morda umestno, če izpregovorimo nekoliko besed o zakonu, o obrtnih sodiščih s posebnim ozirom na pravice in na dolžnosti predsednikov. To se nam zdi toliko večje važnosti, ker utegnejo postati obrtna sodišča velicega pomena za vso obrtnost, v prvi vrsti seveda za industrijo, in ker imajo eminentno socialnopolitične naloge rešiti. Institucija sama je v naši državi še v povojih, ali nje jedro je zdravo, in zato smemo pričakovati, da se hitro uživi. Predsednik obrtnega sodišča zamore postati vsak obrtnik in industrialec, ki je samosvoj in star vsaj 30 let, kajti prisedniki se izvolijo izmej kroga interesentov. Zakon določa tudi povsem natančno, v katerih slučajih sme izvoljenec prisedništvo odkloniti, in ti slučaji so prav redki, sicer pa mora izvoljenec prevzeti poverje- 215 ni mu mandat. Že osebni interes veleva torej dotičnim obrtnikom in industrialcem, da se seznanijo s pravicami in dolžnostmi predsednika obrtnega sodišča, ker dotič-nega mandata v obče ne morejo odkloniti. To je pa tudi moralna dolžnost cbrtnikov in industrialcev napram stanu, čigar zastopniki postanejo, kajti to je nepobitna istina. Ako naj bo uspeh obrtnih sodišč tudi pri nas tako ugoden in srečen, kakor je v Nemčiji, je to v prvi vrsti odvisno od predsednikov, od tega, kako bodo izvrševali svojo nalogo, čim vestnejše bodo prisedniki obrtnih sodišč pripravljeni na svojo nalogo, s čim večjo vnemo se jej bodo posvetili, kolikor bolje bodo razumevali socialnopo-litično tendenco cele naprave, toliko večji bode njih vpliv na judikaturo obrtnih sodišč toliko večja bode korist, ki jo bodo od obrtnih sodišč imeli interesentje — in ne samo delodajalci, nego tudi delojemalci — v toliko po-polnojši meri se izpolnijo upanja, ki jih gojimo glede delovanja obrtnih sodišč. Kakor smo že rekli, so obrtna sodišča pri nas še v embrijonalnem stanju, dasi obstoji že iz 1. 1869. zakon o obrtnih sodiščih. Vzrok tej gotovo začudenje vzbujajoči okolnosti je dejstvo, da navedeni zaton ni zadobil nikdar praktične veljave. Zgodilo se je to v prvi vrsti vsled uprav nevrjetne brezbrižnosti merodajnih faktorjev, to so vladni krogi, kateri niso imeli nikacega smisla za veliki sccialnopolitični pomen te naprave. Komaj se je zakon začel sklepati, so se vladni krogi postavili na najozko-srčnejše fiskalno stališče in so menili, da je pred vsem zavarovati državno mošnjo vsacega izdatka. In res se jim je posrečilo izposlovati določbo, da se stroški za obrtna sodišča ne smejo naložiti državi. S tem je bil zakon v naprej pokopan. Če ne prevzame stroškov za obrtna sodišča država — kdo naj jih potem pokriva? Kakor vselej, kadar je treba državi odvzeti kako breme, tako se je reklo tudi v tem slučaju. Stroške za obrtna sodišča naj plačujejo dotične občine, koder se obrtna sodišča ustanove. Ker pa občine tega bremena niso hotele prostovoljno prevzeti, prisiliti jih pa ni mogoče, je vsa stvar že ob rojstvu takorekoč v vodo padla. V celi državi se je našla samo jedna občina, ki je prevzela stroške za obrtno sodišče. To je mestna občina Bielsko v Šleziji. Velika in bogata mestna občina Brno je za obrtno sodišče dovolila samo skromen prispevek, a za ustanovitev obrtnega sodišča za kovinsko in strojno industrijo, ki je bilo ustanovljeno 1. 1877., se je zahvaliti j edino-le dunajski trgovski in obrtni zbornici. Za časa veljavnosti prej navedenega zakona je bilo v celi naši državni polovici ustanovljenih samo štiri obrtnih sodišč dunajsko, brnsko, bielsko in liberško, a izmej teh ni liberško (Liberce na Češkem) sploh nikdar začelo funkcijonirati, ker je prišlo takoj pri volitvi prvega predsednika in njegovega namestnika do razpora, ki se ni dal poravnati. Nasprotno pa je Nemčija uprav prepre-žena z obrtnimi sodišči, in je 1. 1895. tamkaj z velikim uspehom funkcijoniralo 275 obrtnih sodišč. Toda zakon iz 1. 1869. ni imel samo to napako, da je vse stroške obrnega sodišča odvalil od države. Zakon je bil tudi v druzih ozirih pomankljiv. Sosebno je ustanovitev in razvoj obrtnih sodišč ovirala zakonova določba o fakultativni pristojnosti teb sodišč, ki so bila kompetentna, samo če sta se obe prepirni stranki prostovoljno podvrgli njegovi judikaturi. Velika ovira in nevidnost je bila nadalje določba, da se obrtnim sodiščem prav najvažnejši atributi sodišč niso priznala: Nihče ni bil vezan odzvati se enostranskemu povabilu obrtnega sodišča, priče in izvedenci so prišli, samo če so hoteli iz lastne volje; obrtno sodišče ni imelo pravice, zapriseči priče in izvedence, a če je bilo to potrebno, je moralo obrtno sodišče naprositi navadno sodišče, da stori, kar je nasprotovalo prvem pogoju za uspeh strokovnega sodišča hitri judikaturi. Obrtna sodišča so bila nadalje kompetenta razsojati samo v prepirih mej strankami, ki so imele tovarniški značaj, dočim so bila rokodelska podjetja v naprej izključena, kar je naravnost neumno, kakor je dunajska trgovska in obrtna zbornica opetovano povdarjala. V novem zakonu o obrtnih sodiščih z dne 27. novembra 1896. 1. je ta pomankljivost odstranjena, storila se je pa druga napaka, določilo se je namreč, da volijo vsi delodajalci skupno v jednem volilnem razredu, ne glede na to, če so industrialci ali rokodelci. To je na škodo tako industrialcem, kakor tudi malim obrtnikom, pravše rokodelcem. To je pač ob sebi umljivo, in tega tudi ne bo nihče tajil, da tovarnar in strokovnjak-sodnik v prepirih mej rokodelci, kakor rokodelec ni zmožen razsojati o prepirih, ki so nastali v tovarnah ; tovarnar ne pozna specifičnih razmer rokodelčevih, kakor rokodelec ne pozna specifičnih razmer tovarnarjevih, ne jeden ne drugi ne moreta biti strokovnjaka v zadevah zunaj svojega delokroga, in je vsled tega oškodovano poglavitno načelo, na katerem sloni institucija obrtnih sodišč, da naj bodo prisedniki strokovnjaki, naj preporne zadeve razsoja strokovnjak. Ni se torej čuditi, če zahtevajo tako rokodelci kakor industrialci, naj se jih loči v dva volilna razreda, in ta klic tudi ne bo utihnil, dokler se tej želji ne ustreže. To se lahko zgodi, ne da bi se moral ves zakon predruga-čiti, kakor kaže vladna naredba glede obrtnega sodišča v Bielskem. Vlada je namreč v okviru sedanjega zakona odredila, da je pri obrtnem sodišču v Bielskem vse interesente razdeliti na tri skupine: v prvo skupino spadajo veleindustrialci, v drugi skupini mali obrtniki, v tretjo skupino pa spadajo trgovci. Tudi v Brnu in v Li-bercah se je v tem oziru uredilo primernejše nego določa sam zakon, dočim je vlada na Dunaju razdelila interesente po branšah, tako da volita tovarnar, ki izde-ljuje stroje, v istem volilnem razredu, kakor najmanjši ključavničarček, namesto da bi bila interesente razdelila v industrialce in rokodelce. (Dalje sledi.) List 25. Politiški oddelek. Brnški tkalci. Hauptmannove pretresuj oče igre »Tkalci" se spomni vsakdo, ki jo je videl in ki sedaj opazuje veliki štrajk brnskih tkalcev. Že nad mesec dni štrajka v Brnu 12.000 tkalcev in predilcev. Povod njihovemu gibanju ni zahteva, naj se jim zviša mezda. Tekstilna industrija se nahaja sicer v dobrih razmerah, tako da se lahko reče, da cvete, a dasi imajo podjetniki lepših dohodkov, kakor kdaj poprej, vender delavci ne zahtevajo, naj jim prepuste direktno nekoliko tega čistega dobička. Tudi v bodoče se hočejo tkalci in predilci zadovoljevati s tedensko mezdo 2 do 7 gld. ter zahtevajo samo, naj se delavni čas od 12 ur na dan skrči na 10 ur. In tudi v tem oziru so štrajkujoči delavci skromni, ker so pripravljeni, odpovedati se tistemu „odmoru", ki ga imajo sedaj tako, da bi se z uvedenjem deseturnega delavnika v resnici skrčil de~ lavni čas samo za 3 8/4 ure ne teden. Delavci trde, da bi to skrajšanje časa nikakor ne uplivalo na množino in kakovost izdelkov, ker bi zvišena intensivnost in skrbnost bogato nadomestili podjetnika tiste 33/4 ure, katere bi izgubil na teden povrh pa bi podjetniki nekaj prihranili pri razsvetljavi. Tehtnost teh argumentov delavcev potrjuje skušnja pri tistih treh brnskih firmah, pri katerih je bil deseturni delavnik že uveden. Delavci so šli v začetku še dlje in so zahtevali, naj se deseturni delavnik uvede samo *za poskušnjo, za dobo jednega leta, v katerem času se podjetniki sami prepričajo, da bi jim taka utesnitev delavnega časa prav nič ne škodovala. Ako 3e brnski delavci v času, kateri je prav ugoden za gibanje za zvišanje mezde, ne potegujejo za to, da bi dobili večji zaslužek, nego da se jim skrajša delavni čas, potem mora to imeti zanje večji pomen, kakor ga izražajo besede „3 3/4 ure na teden manj dela." Pomen teh besed, pomen te zahteve se spozna šele iz razmer, ki vladajo v tovarnah brnskih industrialcev imajo še jako daleč do tja, da bi podjetnike mogli prisiliti k spoštovanju delavske organizacije. Take razmere so dosegli pač angleški delavci, a v Brnu se vidi zdaj boj za golo eksistenco. Fakta, katera navajajo štrajkujoči delavci v spomenici, ki so jo v tisočih izvodih razdelili po Brnu in razposlali po svetu, fakta, o katerih resničnosti ni nobenih dvomov, govore strašen jezik. Iz te spomenice je razvidno da večina brnskih delavcev ne živi v mestu. V tovarne prihajajo iz okoliških vasi j, ki so včasih oddaljene celo do šest ur. Polovico pota narede peš, tako da imajo na dan šest ur peš-hoda in jednajst ur dela. To je blagoslov, s katerim je današnja družba osrečila delavski stan ! Pozno zvečer prihajajo ti siromaki domov, a že ob štirih, ob petih, da, tkalci v Kobežicah, Milešovicah in Lovčičku morajo celo ob dveh zjutraj vstajati, da ne zamude vlaka in da pridejo pravočasno v tovarno. Večina so to ženske, katere vidijo svoje otroke samo ob nedeljah a le po dnevi. Drugi, kateri stanujejo še dlje, žive ves teden v Brnu m spe v zadohlih in nesnažnih prenočiščih. V teh prenočiščih spe moširi, ženske in otrcci skupaj, do deset in več oseb leži v jedni sobi, mnogo jih leži na revnih slamnatih tleh, a v posteljah ležeta navadno dve osebi skupaj, a dostikrat je tudi tako urejeno, da leže delavec, ki je delal po noči, v še gorko posteljo, katero je zapustil ravnokar njegov tovariš. Število bolnih je tako, da se je kar čuditi in slučaji tuberkuloze osvetljujejo se razmere ter kažejo, da so uprav grozne. Deseturni delavnik naj zagotovi delavcem za jedno uro daljši počitek in daljše spanje in naj utesni čas bivanja v okuženem tovarniškem zraku; omogoči naj materam, da bi svoje otroke videli tudi po dnevi in ženam, da morejo priti še po dnevi domov. Tovarnaji pravijo, da se jih hoče s tem upreči v jarem delavcev. Ni treba, da bi bil človek socialist in vender spozna, da je ščita-nje tovarnarjev neopravičeno in smešno. Bilo bi smešno tudi, če bi bila resnična trditev podjetnikov, da je uve- 222 denje deseturnega delavnika v današnjih gospodarskih razmerah nemogoče. Podjetniki so se s temi ugovori oglašali, ko je bil uveden v Avstriji normalni delavnik in oglašali so se ž njimi sploh pri vsaki priliki, kadar je prišlo na dnevni red kako socialno-politično vprašanje naj bi se bilo rešilo parlamentarnim ali izvenparlamen-tarnim potom. Ravno tako brez vrednosti je ugovor, da delavni čas pri nas ne sme biti krajši, kakor je v Nemčiji, ker se s tem nikakor ne zmanjša konkurenčna sposobnost industrije, ako se utesni delavni čas, in ob jed-nem zviša delavska sposobnost, kar se ne samo po trditvi delavcev, nego tudi po trditvi odličnih praktikov in teoretikov vselej zgodi, ker je drug od drugega odvisen. Pravo sklicevanje na inozemstvo je jako slaba opora podjetniškega stališča, zakaj neprimerno višji standard of lite in krajši delavnik je angleške in tudi nemške delavce strokovno povzdignil na višjo stopinjo in ni čisto nič zadrževal angleške tekstilne industrije pri nje prizadevanju, zavladati po vsem svetu, niti nemške jej delati konkurenco. Nečemo preiskavati, kakšen vpliv imajo na podjetnike resnični gospodarski razlogi in koliko jim narekujejo njih postopanje lakomnost in domišljavost. Tudi ne bomo tukaj pretresali vprašanja, ki se vsakemu nepristranskemu opazovalcu, bi-li ne bilo bolje, da so podjetniki začasno, za dobo enega leta, dovolili delavcem deseturni delavnik, kakor da so izzvali štrajk, ki je spravil brnsko tekstilno industrijo v največjo trgovsko in finančno kala-miteto, ne glede na to, da je izguba na delavnih urah vsled štrajka že sedaj veliko večja, kakor bi bila, da so podjetniki dovolili deseturni delavnik. In tudi izid štrajka zdi se nam nevažnim z ozirom na okolnost, da se je v Brnu prvič dvignilo delavstvo, in da so začele se gibati sile, o katerih politiki te države niso hotele doslej ničesar vedeti, in na katerih želje se je doslej odgovarjalo vedno le s posmehom in s preziranjem. Ako hočemo spoznati pravi pomen brnskega štrajka je treba pregledati izkaze o darilih, katera vsak danpri-občuje socialno-demokratična „Arbeiter Zeitung". V njih je izkazanih že nad 30 000 gld. za podporo štrajkujočih delavcev. Teh tisočakov pa niso darovale nugledne firme" ampak revni delavci in še revnejše delavke, kateri so si svoja krajcarska darila v pravem pomenu besede pritr-gala od ust. A ker je štrajkujočih delavcev kar 12.000 in ker tudi štrajkanja vajeni tkalec potrebuje vsaj goldinar na teden in nekaj kilogramov kruha, naložilo si je organizovano delavstvo poseben davek, vsak organi-zovan delavec plačuje na teden pet krajcarjev za štraj-kujoče brnske tkalce in to ne glede na mezdo, katero ima. Imovitejše strokovne organizacije zvišujejo še ta prispevek s prostovoljnimi darili. Železničarji na prvo so darovali za brnske sužnje še posebej 1000 gld. Ni-li ta požrtvovalnost delavcev podporo trpečih brnskih tkalcev v naši državi, kjer strankarstvo, blazen šovinizem in zavist zastrupljajo vse življenje uprav idealna? Čestokrat se čuje, da so avstrijski narodi izgubili vsak smisel za celo skupnost. To očitanje ni povsem neutemeljeno, ali brnski štrajk kaže, da v delavskih vrstah ta smisel ni izginila. Glasila velikih podjetnikov se ne menijo za ta štrajk »Ekonomist" v „N. Fr. Presse" še ni črhnil o njem, da si je ta štrajk jeden največjih v naši državi in dasi ima in-dustria škode kar 80 do 10.000 gld. na dan. A naj si ti zagovorniki kapitalizma tudi maše ušesa, fakta vender ne utaje, da se je v delavstvu pojavila tako inpozantna solidarnost, da v naši državi kaj tacega še nismo uča-kali. Delavci rede petdeset tisoč ljudi štrajkujočih delavcev in njih rodbine že poldrugi mesec, to je dejstvo, ki ga ne spravijo s sveta vsi nemški šmoki. Kako vse drugače delajo angleški listi. Vsi angleški listi, začenši od konservativne „Times" do radikalnega „Daily Chronicle" poročajo o štrajkih popolnoma nepristransko, dočim pri nas veliki nemški listi niso o njem pri-občevali nič druzega kakor bulletine, ki so jim jih dopo-šiliali podjetniki, brns i vodilni nemški list pa je grdo opisoval stiskovno delavsko organizacijo, ker je poslala 25.000 mark strajkujočim delavcem, in jej očital, da je — izdala nemštvo. Izid brnskega štrajka je negotov. Naše simpatije so odločno na strani brnskih delavcev in te simpatije izvirajo, dasi nismo patentirani prijatelji socialnega gibanja delavskih stanov, iz spoznanja, da se bore brnski delavci za pravično stvar, katere samo tirolski naš trgovinski minister Dipauli neče priznati kot tako ter je v posmeh vsem krščanskim in socialnim načelom zaklical židovskim oderuhom brnskim „Aushalten"! 230 Obrtnija. Zakon o obrtnih sodiščih. (Dalje.) Zakona o obrtnih sodiščih § 19. določa, da ima prepirna stranka pravico odkloniti priseinika, ako navede dokaze, da ne more v dotičnem sporu biti popolnoma nepristranshi. Ako dotični prisednik strankinih ugovorov ne prizna, potem odloči predsednik. Opomniti je, da se mora stranka, ako hoče kakega prisednika odklo- 231 niti, 8 svojimi ugovori proti njegovi osebi oglasiti, še predno je obrtno sodišče začelo razpravljati o prepirni stvari. Ako je na pr. kak delavec imel pred leti s pri-sednikom konflikt in je bil vsled tega od sedanjega pri-sednika opuščen iz službe, potem nima pravice, da tudi pri popolnoma novem sporu odkloni tega nrisednika, storiti pa mora to pred začetkom obravnave in ne šele potem, kadar ga prisednikova vprašanja spravijo v zadrego. Služba prisedraika obrtnega sodišča je častna služba, samo delavci imajo pravico do odškodnine, a tudi le do odškodnine za gotove izdatke, kateri so jim nastali, za zamudo časa itd. pa ne. Mej najvažnejše pravice prisednikov obrtnega sodišča spada pravica, stavljati pri obravnavah vprašanja. V tem o?iru pravi § 29. samo, da ima vsak prisednik pravico stavljati na stranke, na priče in na izvedence vprašanja. Predsednik obrtnemu sodišču ima pravico, da zavrača vprašanja strank, katera se mu zde neumestna. Ni pa rečeno, če ima to pravico tudi glede vprašanj, katera stavijo pri-sedniki. Do konflikta radi tega v praksi bržčas ne pride, ker bodo prisedniki pač samo taka vprašanja stavljali, ki se nanašajo na prepirno zadevo in so ž njo v tesni zvezi. Lahko si pa mislimo slučaj, da je prisednik stavil vprašanje, glede katerega je predsednik obrtnega sodišča mnenja, da je neumestno. Po naši sodbi, ki se naslanja na določbe civilnopravdnega reda, bi predsednik obrtnega sodišča tudi tacih neumestnih vprašanj od strani prised-nika ne mogel zavrniti, ker — kakor smo že rekli — mu daje zakon pač pravico, zavračati neumestna vprašanja strank, nikakor pa mu ne daje pravice, zavračati kakršna si bodi vprašanja prisednikov. Na vsak način pa ima prisednik pravico, da v takem slučaju zahteva sklepa sodišča, kajti tudi stranka ima pravico, zahtevati tacega sklepa, ako predsednik njeno vprašanje zavrne. Prisednikova glavna naloga bo glasovanje. V posvetovalni sobi imel bode priliko, svoje mnenje temeljito in vsestransko pojasniti in prisednikova beseda bo toliko več zalegla, ako bo svoje mnenje mirno in stvarno razložil. Opomniti je, da v slučaju, ako gre za določitev denarne svote (na. pr. odškodnine itd.) in imajo vsi trije sodniki vsak svoje posebno mnenje glede visokosti dotične svote ter se ne morejo zjediniti, potem mora sodišče spoznati ne na najvišjo, ne na najnižjo, ampak na srednjo svoto, na tisti, za katero se je zavzemal tretji sodnik. V vrsti glasovanja ne govori zakon in starost v službi pri obrtnem sodišču ne more priti v poštev, ker so vsi prisedniki bili izvoljeni isti dan. Ne preostaje torej drugo, kakor da glasujejo sodniki naravnost po vrsti, po svoji starosti, namreč najstarejši prvi, a predsednik na vsak način zadnji, ker je njegov glas odločilen le takrat, kadar sta prisednika različnega mnenja. Proti rasodbam obrtnega sodišča je v pravdnih zadevah, pri katerih gre za svoto do 50 gld., dopusten vzlic samo tedaj, če obstoji ničnostni vzrok v smislu § 476. civilnopravdnega reda. Pri pravdnih zadevah nad 50 gld. je vzklic vedno dopusten. Vzklic je v obeh slučajih podati pri obrtnem sodišču v nepodaljšljivi dobi 14 dnij, računši od dneva, ko je bila sodba strankam dostavljena, a če sta bili stranki pri obravnavi navzočni, tekom 14 dnij po razglasitvi sodbe. Vzklic je dati ali na zapisnik ali pa ga je pismeno predložiti. V slučaju vzklica iz ničnostnih razlogov je prizivno sodišče sestaviti izključno iz učenih sodnikov, pri vzklicih iz druzih razlogov pa razsoja deželno ali okrožno sodišče, katero privzame dva obrtnika-prisednika in se vrši v okviru prizivnih nasvetov popolnoma nova obravnava. To je važen razloček pri vzklicih proti sodbam obrtnega sodišča in pri vzklicih proti sodbam navadnih sodišč. Pri prizivib proti sodbam navadnih sodišč se samo sodba prvega sodnika pregleda, pri prizivih proti sodbam obrtnega sodišča pa se vrši popolnoma nova obravnava. Glede postopanja pri obrtnih sodiščih je še omeniti, da je prvo obravnavo navadno določiti na jeden izročitvi tožbe sledečih dneh in da se je v obče pri postopanju držati določb, katere veljajo za postopanje v bagatelnih zadevah pri okrajnih sodiščih. Končno naj omenimo še vprašanje o pristojbinah katero utegne priti v praksi večkrat na dnevni red. Zakon določa, da so vloge na obrtna sodišča rešitve teh vlog, zapisniki in poravnave oproščene vseh kolkov in pristojbin, za sodbe pa so določene tiste pristojbine, kakor za razsodišča in sicer v prepirnih zadevah 50 gld. — pristojbina 50 kr., v prepirnih zadevah od 50 do 200 gld. pristojbina 1 gld. 25 kr. in v prepirnih zadevah nad 200 gld., pristojbina 2 gld. 50 kr. Ta slednja pristojbina velja tudi v vseh tistih slučajih, o katerih ni mogoče določiti vrednosti prepirne stvari, na pr. kadar gre za izpolnitev kake pogodbe, katere vsebina ne obsega kake denarne vrednosti. V takih slučajih bo sploh dobro, da se radi prihranitve pristojbine, stavi alternativna zahteva, da se namreč zahteva ali izpolnitev pogodbe itd. ali pa odškodnina v znesku 50 gld. V tem slučaju bi potem pristojbina znašala samo 50 kr., sicer pa 2 gld. 50 kr. Sedaj naj izpregovorimo še o socialnopolitični strani te institucije. Že v tem, kako je sestavljeno obrtno sodišče in kako razsoja, je izražen njega socialnopolitični namen. Menda za danes ni več razsodnega industrialca ali obrtnika, kateri ne uvideva, da je institucija obrtnih sodišč važna in potrebna popolnitev obstoječe pravosodne organizacije. In kako je to prišlo? To je provzročil razvoj novodobne obrtnosti in novodobno pravo o delavskih mezdah. Dandanašnja industrija nikakor ne more izhajati z revnimi določbami o delavskih pogodbah, katere ob* sega veljavni občni državljanski zakon. V 13 paragrafih je rešena vsa zadeva, a kako pomankljivo, da ne zadostuje niti delodajalcu niti delojemalcu. Kdaj se te določbe razvoju in razmeram industrije in obrtnosti primerno preurede, to je samo vprašanje časa. Z obrtnim redom ki je bil izdan 1. 1859., je bil v tem oziru storjen prvi korak. Vse šesto poglavje tega zakona se nanaša na razmerje, mej delodajalci in mej delojemalci. V tem zakonu 232 je prvič državna oblast posegla v to pravno razmerje, dočim se poprej zanje ni brigala. Še globlje in odločneje je v to zadevo posegla država z obrtno novelo z dne 8. marca 1885., s katero je korenito predrugačila in preuredila prej imenovanega zakona šesto poglavje. Kdor preštudira te določbe, zapazi hitro, da ima vsaka izmed njih dvojen značaj, na jedni strani ima privatnopravni značaj, na drugi strani pa jednopravni. Pogodbena svoboda kontraljentov je v mnogih ozirih omejena, in sicer izvirajo vse te omejitve iz socialno-političnih nagibov. Naj pregledamo katerokoli doloibo šestega poglavja, vsaka priča, da se je vprašanje o mezdah itd. presojalo z javnopravnega stališča, tako določa o delavskem času, o odpovedi, o mezdah, o vajencih, o delavskih knjižicah, o delavski pogodbi itd. Dejstvo je, da se je razvilo glede razmerja mej delodajalci in delojemalci neko specialno pravo in naravno je, da se za prepire, izvirajoče iz tega specialnega prava, ustanovi tudi specialno sodišče. Novo materialno pravo mora pač šele tedaj priti do veljave, če se omogoči njega izvojevanje. (Konec sledi.) 239 Obrtnija. Zakon o obrtnih sodiščih. (Konec.) Predno je bil izdan zakon obrtnih sodiščih, za čigar izvedenje se zdaj zavzemajo vsi resnični prijatelji obrt-nosti, je vladala popolna nejasnost glede izvojevanja onih pravic, ki izvirajo iz specialnega prava, rojenega iz novodobne industrije primernega razmerja mej delojemalci in mej delodajalci. Instanc seveda ni manjkalo. Za raz-sojevanje v prepirih mej delodajalci in mej delojemalci so poklicana razsodniška kolegija, seveda le mej tistimi podjetniki in delavci, kateri niso pripadali nobeni zadrugi; nadalje delajo v tem oziru zadružna razsodišča; v času, ko traja delavsko razmerje in 30 dnij po prenehanju tega razmerja odločujejo politična oblastva v vseh tacih prepirih, a pozneje, to je po preteku 30 dnij, odkar je prenehalo delavsko razmerje, imajo odločilno besedo redna sodišča. Že vsled okolnosti, da je kom-petenca zdaj fakultativna, zdaj izključna, je bilo delodajalcu še bolj pa delojemalcu težko, v konkretnem slučaju doseči svojo pravico. Pokazalo se je, da je treba vstvariti za take prepire instanco, katera bi ne imela samo jamstev za neodvisnost razsojevanja, ampak bi imela tudi vsa svojstva resničnega sodišča, iz kratka, pokazalo se je, da je potrebna redna sodna instanca, kar je samo po sebi zahtevalo, da se mora odstraniti pravica politične oblasti razsojevati kot poklicana instanca o obrtnopravnih prepirih. Nadalje se je spoznalo, da je pri taki novi instanci zagotoviti odločilni vpliv lajikom, ker pri pravnih prepirih, ki izhajajo iz pravnega razmerja mej delodajalci in mej delojemalci, ne gre toliko za juridično, kakor za socialno stran dotičnega spora. Prisedniku obrtnega sodišča nikakor ni treba strokovne juristične omike, pač pa mora poznati življenske in druge razmere in navade tistega kroga, v katerih je iz teb razmer nastal prepir. Pri razsojevanju obrtnih sodišč ne bo veljalo toliko temeljito juridično znanje, kakor poznavanje tehničnih in kupčijskih razmer dotične stroke in poznavanje navad. Ob sebi je umevno, da morajo biti lajiški elementi pri obrtnih sodiščih jednakonoerno zastopani, sicer bi se v naprej podkopalo zaupanje prizadetih interesnih skupin v obrtna sodišča. V Nemčiji so pri ustanovitvi prvega obrtnega sodišča menili, da ta nova institucija ne bo mogla doseči svojega smotra, češ, da bodo delodajalci vedno glasovali proti delojemalcem in nasprotno, toda dejstva so pokazala, da je bil ta strah popolnoma neutemeljen. Tako na. pr. kaže poročilo o delovanju obrtnega sodišča v Magdeburgu za 1. 1898., da, izvzemši malo slučajev, v katerih je sploh prišlo do glasovanja, ker sodniki niso bili jednih misli j, so bile vse sodbe soglasno sklenjena. Ni dvoma, da bo ravno skupno delovanje delodajalcev in delojemalcev pri obrtnih sodiščih izgojevalno vplivalo tako na ene kakor na druge, in da se bodo podjetniki in delavci naučili, respektirati drug na dru-zega in spoštovati njegove pravice, kar pri nas sedaj pač še ni. Po novem zakonu so obrtnim sodiščem odkazane tudi naloge direktno socialnopolitične nature, četudi ne v tistem obsegu, kakor je to v dotičnem zakonu za Nemčijo. Te naloge so določene v § 36. novega zakona, kjer je rečeno, da imajo obrtna sodišča dolžnost, izrekati svoje mnenje o obrtnih vprašanjih, kadar to zahteva do-tična deželna oblast, na drugi strani pa pravico, o vprašanjih, katera se nanašajo na podjetja v njegovem okolišu, podajati deželnemu oblastvu samostojne predloge. Predno bodo mogla obrtna sodišča tudi pri nas v tem oziru ugodno uplivati, se bodo seveda morala do dobra vkoreniniti in oživeti, ali da slej ali prej tudi do tega pride, zato nam jamčijo ugodni uspehi obrtnih sodišč na Nemškem. Tam na Nemškem se obrtna sodišča prav po-gostoma poslužujejo tudi te svoje pravice, stavliati predloge. Naposled nam je na kratko še izpregovoriti o ta-koimenovanih posredovalnih uradih. Ti imajo, kakor kaže že njihovo ime, posredovati pri prepirih, kateri zamorejo nastati, ako je gotovo službeno ali delavsko razmerje glede plače na novo fiksirati. Dočim spada v judikaturo obrtnih sodišč vse to, kar se nanaša na tolmačenje, izpolnjevanje ali razveljavljenje obstoječe pogodbe mej delodajalci in delojemalci, spadajo prepiri glede plače in delavskih pogojev, ki naj se določijo za prihodnjost, v delokrog posredovalnih uradov. V prvem slučaju gre za že pridobljene pravice in dolžnosti, v drugem za pravice in dolžnosti, ki naj se šele določijo. Posredovalni uradi stopali bodo v funkcijo v prvi vrsti pri štrajkih in odpustitvah in v Nemčiji so, kakor kaža izkušnja, v tem oziru s prav lepim uspehom nastopala že prav velikokrat. Ker se pri nas niso mogli odločiti, da poverijo tudi te funkcije obrtnim sodiščem, je vsaj želeti, da se vlada čim prej loti ustanovitve posredovalnih uradov. Iz predstoječih izvajenj je razvidno, da pomeni ustanovitev obrtnih sodišč, ki je omogočena z novim zakonom, prav znaten napredek v socialnopolitičnem oziru, in da smemo od te nove uredbe pričakovati lepega sadu.