Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha Matjaž Birk Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za germanistiko, Koroška cesta 16, 2000 Maribor, Slovenija https://orcid.org/0000-0001-8905-9823 matjaz.birk@um.si Razprava z izhodišč teorije spominske retorike (A. Erll) osvetljuje pripovedne strategije in korelacijo med narativizacijo kolektivnega spomina in literarno reprezentacijo identitet in kulturnih praks vzhodnoevropskega judovstva v Juden auf Wanderschaft (Judje na popotovanju), osrednjem literarnoesejističnem delu z judovsko tematiko avstrijsko-judovskegapisatelja Josepha Rotha (1894-1939). Avtor s povezovanjem izkustvenega in antagonističnega spominskoretoričnega načina, ki nastopata v funkcionalnem sozvočju z monumentalnim, legitimira kulturne prakse vzhodnoevropskega judovstva, umeščene med duhovnim in čutnim. S kritično dekonstrukcijo zahodnoevropskih ideoloških diskurzov istočasno razkriva judovskokulturne samoprevare in v prepletu antagonističnega z refleksivnim načinom senzibilizira bralca za dojemanje »drugega stanja« in konstrukcijskega značaja kulture. Premik spominskoretoričnega težišča s kontrastnega na korespondenčnega modelira človečnost v nadetnični razsežnosti in jo izpostavi kot idejni postulat za odnos do vzhodnega judovstva kot komplementarne tujosti (O. Schäffter). Kljub kulturnim binarnostim kot produktu antagonistične spominske retorike in historičnemu pesimizmu o usodi Judov, ponujajo hibridne identitetne konstrukcije bralcu prepričljive signale za razkrivanje transdiferenc in možnosti idejnega večglasja v medkulturni komunikaciji. Ključne besede: avstrijska književnost / Roth, Joseph: Juden auf Wanderschaft / literarna esejistika / Vzhodna Evropa / judovstvo / kolektivni spomin / kolektivna identiteta / idejna in kulturna polifonija Družbeni in kulturni konteksti in teksti Joseph Roth (1894-1939), avstrijski pisatelj judovskega rodu, se je rodil na skrajnem vzhodu Habsburške monarhije, v obmejnem mestu Brody, kjer so Judje predstavljali večinski delež prebivalstva.1 Brody je 1 Prispevek je nastal v okviru programske skupine P6-0265, ki jo financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 127 Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.1 (2020) PKn, letnik 43, št 1, Ljubljana, maj 2020 bil pomembno središče judovskega verskega šolstva in prav tako razsvetljenstva oz. haskale (gl. Bos).2 Pisateljev odnos do judovskega porekla je bil skrajno ambivalenten (gl. Birk). V nekem pismu Štefanu Zweigu iz leta 1935 je Roth svoje judovstvo označil za »naključno lastnost [...] nekako tako kot moji svetli brki« (Roth, Briefe 417).3 Pripisoval mu je univerzalne razsežnosti - »Prej prihajamo iz 'emancipacije', iz človečnosti in 'človeškega' nasploh kot pa iz Egipta.« (257) - in ga v evrocentričnem diskurzu poskušal pomiriti s katolištvom - »Dejansko ne vidim nobene druge poti kot Kalvarijo, ki vodi h Kristusu in nobenega večjega Juda.« (423) -, da bi ga lahko afirmiral kot eno osrednjih evropskih referenčnih kultur, od katere se je vedno znova tudi samoironično ogradil: »Z užitkom sem odpadnik od Nemcev in Judov in sem na to ponosen.« (421) Protislovja v odnosu do judovstva kot konfesionalne in kulturne kategorije so značilna tudi za avtorjev literarni diskurz. Kot primer navedimo Rothov najpomembnejši roman z judovsko tematiko, leta 1930 objavljeni Hiob (Job), v katerem kot osrednji protagonist nastopa Mendel Singer. Njegovo življenje je posvečeno Bogu in razlagi Tore, vse dokler mu usoda v rutenski domovini in zatem v ameriški emigraciji ne nameni mesta sodobnega Joba. Iz usmiljenja vredne priče zastrašujoče božje moči in v nebo vpijočega protestnika zoper njo se življenjski brodolomec na koncu spremeni v posameznika, globoko zasidranega v božjem usmiljenju in božjega izbranca v svoji skupnosti. Avtor z njim deli izkušnjo zastrašujoče ambivalentnosti numinoznega, ki izziva jezo in prav tako nemir, strah in zlo. Tudi druge Rothove judovske like zaznamuje ambivalenten in travmatičen odnos do pripadnosti skupnosti, še posebej če gre za vzhodno judovstvo. Tega je Roth postavil v središče svojega osrednjega esejističnega dela iz leta 1927 z naslovom Juden auf Wanderschaft (Judje na popotovanju). Cilj pričujoče obravnave je s spominskoretorično naratološko analizo pripovednih strategij ugotoviti retorične načine kolektivnega spomina in osvetliti korelacijo med njegovo narativizacijo ter literarno reprezentacijo identitet in kulturnih praks vzhodnoevropskega judov- 2 Poleg Judov, ki so v letih pisateljevega otroštva predstavljali več kot 70 % prebivalstva, so v mestu Brody živeli tudi Poljaki, Ruteni, Nemci in nekateri drugi (gl. Kuz-many), ki so za poimenovanje mesta uporabljali skupen endonim (Krevs Birk 2019: 168), kar je ena od simptomatik za večjezikovno hibridnost prebivalstva, ki ji je s svojimi jeziki pripadal Roth. Ta se je v mitomanskih avtobiografskih konstrukcijah zaklinjal, da njegov rojstni kraj ni Brody, marveč bližnji Szwaby oz. Schwabendorf. S tem se je hotel otresti negativne vzhodnojudovske stigme, kar mu je, če gre soditi po osmrtnici, nenazadnje celo do neke mere tudi uspelo (prim. Birk). 3 Vse navedke iz Rothove korespondence in iz Juden auf Wanderschaft je prevedel avtor prispevka. 128 Matjaž Birk: Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha stva, zasidranih v presečišču med kulturno identiteto in alteriteto. Že na podlagi namere, ki jo pripovedovalec izrazi v prvem eseju — »V nadaljevanju bom poskusil opisati, kako on [vzhodnojudovski bratranec; M. B.] in njemu podobni živijo v domovini in v tujini.« (Roth, Juden 21) —, je namreč moč domnevati, da prav perspektiviranje pripovedo-vanega med lastnim in drugim oz. tujim kulturnim redom predstavlja eno osrednjih estetskih značilnosti obravnavane zbirke esejev. Eseji kot »hibridna zvrst, ki singularnost literarne proze križa s pojmovno govorico mišljenja« (Juvan 107), temeljijo na avtorjevem izčrpnem poznavanju preteklosti in sedanjosti vzhodnoevropskega judovstva in njegove diaspore ter na avtorjevem osebnem izkustvu. Prav osebno izkustvo je tisto, ki odločilno zaznamuje Rothovo eseji-stiko, na kar je avtor spomladi leta 1927 v pismu Bennu Reifenbergu, uredniku feljtona pri Frankfurter Zeitung, opozoril tudi sam: Počasen sem, temeljit, poln strahu, da bi kaj napak videl, moj »slog« vendarle ni nič drugega kot natančno poznavanje stanja — brez tega pišem slabo — kot Sieburg v Osterblattu. Ne pišem v prazno. Nobenih »misli« nimam — zgolj vedenje. Denar moram imeti in šele v juniju bom gotov z Balkanom. V štirih tednih ne vem ničesar. Štirje tedni zadoščajo za reportažo ali za uvodnik. [...] Ta založba izdaja sodobno zgodovino, ne časopisa [...]. (Roth, Briefe 102—103) Zaradi visoke stopnje heteroreferenčnosti esejev in poudarjene navezave na resnični svet, ki je produkt na znanju in izkustvu utemeljenega vedenja ter pride do izraza v reprezentiranju sodobnosti in zgodovine vzhodnoevropskega judovstva, je za pripovedno konstruiranje identitet pri Rothu ključnega pomena insceniranje procesa kolektivnega spominjanja in spomina. Literatura postane njun medij, kadar določene izrazne oblike bralca pripravijo do tega, da literarno besedilo bere skladno s kognitivnimi shemami, ki so značilne za procese kolektivnega spominjanja. Aktualiziranje literarnega besedila kot spominskega medija je v tem primeru odvisno od strategije, ki jo imenujemo retorika kolektivnega spomina. Retorika kolektivnega spomina je izrazito kontekstualistični (gl. Erll, tudi Koron) naratološki pristop. Gre za skupek besedilnih upodobitvenih postopkov, ki jih proizvajajo različna literarna izrazna sredstva. Retorika kolektivnega spomina se kaže v petih različnih načinih — v izkustvenem, monumentalnem, historizirajočem, antagonističnem in refleksivnem. V prvem, izkustvenem, je literarna reprezentacija predmet vsakdanjega komunikativnega spomina. V monumentalnem retoričnem načinu je pripoved del nadrejenega in zavezujočega kulturnega (etničnega, nacionalnega, verskega, spolnega itd.) obzorja človeškega razmišljanja in rav- PKn, letnik 43, št 1, Ljubljana, maj 2020 nanja. To sta dva spominska načina, ki vsebujeta literarni register preteklosti. V historizirajoči obliki spominske retorike je literarna fikcija del zaključene preteklosti in predmet zgodovinopisja. Antagonistična oblika služi konfrontaciji konkurenčnih spominov nacionalnih, spolnih, socialnih, generacijskih, verskih in drugih skupnosti, medtem ko t. i. refleksivni način inscenira načine funkcioniranja in problematiko spominjanja ter omogoča kritično distanco do lastne spominske kulture. Prvi štirje načini spominske retorike imajo vlogo oblikovanja spomina in spominjanja, zadnji služi razmisleku o spominu kot medialnem konstruktu in njegovi družbeni pogojenosti. Analiza načinov spominske retorike se bo v nadaljevanju osredinila na literarna izrazna sredstva, slog in žanr, selekcijsko strukturo, intertekstualne, intermedialne in interdis-kurzivne značilnosti ter na posebnosti pripovedovalčevega posredovanja in literarno konfiguracijo likov in prostorov. Juden auf Wanderschaft: nastanek, recepcija in načrti za poznejše izdaje dela Roth se je pisanja Juden auf Wanderschaft lotil spomladi leta 1926, ko je kot posebni dopisnik dnevnika Frankfurter Zeitung, svoje matične časopisne hiše, bival v Parizu.4 Zadnji esej je nastal zgodaj jeseni istega leta, ko je pisatelj kot poročevalec potoval po Sovjetski zvezi. Posamezne eseje je Roth pred knjižno izdajo objavil v časopisih Frankfurter Zeitung in Wiener Morgen. V knjižni obliki so izšli spomladi leta 1927 v zbirki Berichte aus der Wirklichkeit (Poročila iz resničnosti) pri berlinski Die Schmiede, ki je veljala za butično založbo nemške literarne avantgarde.5 Juden auf Wanderschaft so v nemškem judovskem časopisju doživeli navdušen sprejem; vodilni sionistični tednik, Jüdische Rundschau, jih je ocenil kot avtorjevo priznanje pripadnosti vzhodnemu judovstvu, v katerem se zrcalita vzhodnojudovsko mišljenje in čutenje (gl. Gelber). 4 V Parizu je Roth bival na Place de l'Odéon v Latinski četrti. Eseji iz zbirke so nastajali v hotelu in v različnih kavarnah, po Rothovi korespondenci sodeč (gl. Roth/ Zweig) tudi v znameniti Café de la Régence v prvem pariškem okrožju. V pismih je Roth izražal navdušenje nad svobodo in iskrivostjo duha, kultiviranostjo in odprtostjo prebivalcev »metropole sveta«, kot je v zanosu poimenoval francosko prestolnico. V času njegovega prvega bivanja v Parizu leta 1925 sta nastali potopisni zbirki Im mittäglichen Frankreich (Vopoldanski Franciji) in Die weißen Städte (Bela mesta). V njih avtor opisuje preplet kultur v mestih v dolini Rone in v Provansi ter ga kodira v univerzalnosti humanizma in krščanstva (gl. Baric). 5 V berlinski Die Schmiede so poleg Rothovih zgodnjih romanov izšli tudi Kafkova Proces in Gladovalec ter zgodnja dela A. Döblina (gl.von Sternburg). 130 Matjaž Birk: Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha Ne glede na ugodne kritike je bil avtor prepričan, da bi bil uspeh pri bralstvu še večji, če bi delo izšlo pri založbi z obsežnejšim programom in širšim krogom bralstva.6 Neposredno po zaključku redakcije Juden auf Wanderschaft je Roth načrtoval njihovo nadaljevanje, ki naj bi izšlo pod naslovom Die Juden und Antisemiten (Judje in antisemiti) sočasno pri založbi Gustav Kiepenheuer v Weimarju — ta je spomladi leta 1929 postala njegova matična založba — in pri amsterdamskem založniku Allert de Lange. Spomladi 1937 je Roth z dunajskim Richard Löwit Verlag sklenil pogodbo za posodobljeno izdajo dela. Načrti so se izjalovili, prva dva iz nepojasnjenih razlogov, zadnji spričo anšlusa. Ob svojem prvem izidu leta 1927 je zbirka vsebovala predgovor in pet esejev. V predgovoru Roth ciljno publiko opredeli kot bralce, »pred katerimi vzhodnih Judov ni potrebno braniti; bralce, ki spoštujejo bolečino, človeško veličino in umazanijo, ki povsod spremlja trpljenje« in kot zahodne Evropejce, »ki se ne ponašajo s svojimi snažnimi žimnicami« (Roth, Juden 9). Prvi esej z naslovom »Ostjuden im Westen« (»Vzhodni Judje na Zahodu«) je programske narave in vsebuje komparativna razmišljanja o identiteti in družbenem položaju vzhodnoevropskega judo-vstva v izvornih deželah evropskega Vzhoda in diaspori. Sledijo eseji o življenju Judov v vzhodnoevropskem »shtetlu«, v Sovjetski zvezi in v vzhodnojudovskih skupnostih na Dunaju, v Berlinu, Parizu ter severnoameriških mestih, predvsem New Yorku. Za neuresničeno izdajo zbirke leta 1937 je avtor napisal nov obsežen predgovor in zaključek, ki sta bila vključena v poznejše izdaje dela. V zaključku avtor opozori na diskre-panco med historičnim in sočasnim diskurziviranjem družbenega položaja Judov v Sovjetski zvezi. Predgovor pa vsebuje aktualizacijo družbenega položaja nemških Judov po prihodu nacizma na oblast v Nemčiji in v migracijskih deželah. V predgovoru avtor prevzame odgovornost za vsebino svojega literarnega dela,7 kar je, kot bomo videli v nadaljevanju, značilno za pripovedovalčevo identiteto in njegov način posredovanja. 6 V mislih je imel prestižno založbo S. Fischer-Verlag v Berlinu. Prizadevanja, da bi presedlal k njej, so dosegla vrhunec konec leta 1928, a željenih rezultatov vendarle niso prinesla. 7 Po Genettovi tipologiji sodi Rothov predgovor iz leta 1937, ki je bil predviden za načrtovan, a nerealiziran ponatis dela, prevladujoče v kategorijo prevzemalnega avtentično avktorialnega tipa predgovora. Ker avtor v njem izrecno prevzame odgovornost za literarno delo, je predgovor prevzemalni (»préface assomptive«), avtentičen je, ker ga potrjujejo tudi drugi paratekstualni indici (npr. besedila oz. kritike na platnicah), in avktorialen, ker je domnevni avtor predgovora tudi resnični avtor esejev. Na podlagi posameznih mest v besedilu, ki kažejo na istovetnost med avtorjem predgovora in prvoosebnim pripovedovalcem v esejistični naraciji, bi predgovor lahko uvrstili tudi v skupino fiktivno aktorialnih predgovorov (»préface actoriale fictive«) (gl. Genette). PKn, letnik 43, št 1, Ljubljana, maj 2020 Spominska retorika in reprezentacija družbenih praks ter kolektivnih identitet vzhodnoevropskega judovstva Obravnavani eseji so epizodično strukturirane avtodiegetske pripovedi in kot take sodijo v skupino nizko mimetičnih načinov oz. malih pripovedi, ki jih bralec zaznava kot izraz vsakdanjega življenja in s tem komunikativnega spomina. Vendarle pa je v besedilih tudi več pripovednih odlomkov, ki jasno inscenirajo kulturni spomin. Ta se v kom-primirani obliki najočitneje pojavi v fragmentih religiozne legende, ki eseje žanrsko umeščajo v območje monumentalne spominske retorike. To je razvidno iz pripovedi o religioznem razlogu, ki govori proti migracijam vzhodnoevropskih Judov čez Atlantik: »Stara legenda o prihodu mesije natančno opisuje vstajenje mrtvih. Vsi Judje, pokopani v tuji zemlji, se bodo morali vrteti pod zemljo, dokler ne bodo dospeli v Palestino. [...] Bodo obujeni od mrtvih tudi mrtveci, potopljeni v vodo? Ali obstaja dežela pod vodo? [...] Judovskega trupla se ne sme secirati, v celoti in povsem nedotaknjen mora človek znova postati prah.« (Roth, Juden 64) Oscilacije med empiričnim in monumental-nim načinom spominske retorike so opazne tudi na različnih ravneh pripovedi. Na ravni selekcijske strukture je očitno, da osebe in dogodki iz zunajbesedilne spominske kulture pripadajo tako komunikativnemu kot kulturnemu spominu — »Hohenzollerni (in z njimi nemški plemiški klub) so se priklonili hišnikom. Kaj lahko tu še pričakujejo Judje?« (82) Prehode med obema načinoma je nadalje moč zaslediti na ravni medbesedilnosti, meddiskurzivnosti in intermedialnosti. Kažejo se v številnih interferencah med različnimi diskurzi in jeziki ter njihovimi registri. Vsenavzoči jidiš kot osrednji vzhodnojudovski sociolekt,8 ki se pojavlja pri poimenovanju pripadnikov vzhodnoevropskega judov-stva, njihovih specifičnih poklicev — med njimi »batlen«, »humorist, norec, filozof, pripovedovalec zgodb« (35) — in v rimah — »Kim, kim, Jisruleki l aheim (domov) / v svojo drago domovino arain ...« (53) —, se prepleta s citati iz judovske Biblije in vedno znova tudi s pregovori: »Judje so ovrgli pregovor, ki tu [v primeru antisemitizma v multietnič-nih in plurikulturnih pokrajinah habsburške Avstrije; M. B.] pravi, da ima tretji dobiček, kjer se dva prepirata. Judje so bili tretji, ki so vselej izgubili.« (17) Prehodi med monumentalnim in empiričnim načinom se prav tako kažejo v prepletu nanašanj na diskurze in medije kul- 132 8 Imaginacijo jidiša lahko razumemo kot izraz avtorjeve fascinacije nad osrednjim judovskim idiomom, po drugi strani pa tudi kot dokaz Rothovega zanimanja za jidišizem. Matjaž Birk: Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha turnega spomina z referencami na medije komunikativnega spomina, konkretno na nemške časopise. Pripovedovalec jih z ironično uporabo specifičnih stalnih besednih zvez, kakršne so »organi javnosti« (15), »naslovni članek« (21) in »lokalno poročilo« (9),9 polemično kritično perspektivira. S prepletom jezikov obeh spominskih medijev pripovedovalec evocira diskurzivno večglasje, ki je instrument preizpraševanja taistih idejnih in kulturnih antagonizmov, ki jih, kot bomo videli v nadaljevanju, z razmejevanjem lastnega in drugega kulturnega reda sam vztrajno generira. Osciliranje med izkustvenim in monumentalnim spominskoreto-ričnim načinom pride do izraza tudi na ravni pripovedovalčeve identitete in njegovega posredovanja. Bralec opazuje dogajanja z očmi prvoosebnega pripovedovalca, ki predstavlja osebni glas in komunikativni spomin. Prvoosebni pripovedovalec nastopa najprej v vlogi očividca, ki svoje doživljaje povezuje z opazovanji izkušnje drugega. Hkrati se pojavi avtodiegetski pripovedovalec, ki spregovori v imenu kolektiva in svojim izkušnjam pripisuje paradigmatični značaj, s čimer tudi on evo-cira izkustveni način. Na dogajalni ravni so nanizani pripovedovalčevi doživljaji. Ti se prvenstveno zrcalijo v njegovem notranjem svetu in se izražajo v številnih detajlih, ki pripadajo čutnim vtisom in čustvom ter se z doživljajsko pripovedjo vključujejo v komunikativni spomin. Pripovedno raven sestavljajo komentarji, analize, vrednotenja in osmiš-ljanja pripovedovanega, s čimer avtodiegetski pripovedovalec rekonstruira individualno-biografsko in kolektivno preteklost ter sočasnost in si ju na ta način prisvaja, kot je to razvidno iz pripovedi o obisku pri čudežnem rabiju (»Wunderrabbi«): Naučil se je izreke besedil in božje zakone razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonom življenja in da nikjer ne ostane vrzel, skozi katero bi se lahko izmuznil lažnivec. [...] Kdor je doživel toliko kot rabbi, je dvom že presegel. Stadij znanja je pustil za sabo. [...] Vzvišena znanost kirurga bolniku prinese smrt in prazna modrost fizika učencu zmoto. Človek ne verjame več tistemu, ki zna. Človek verjame verujočemu. (17) Prvoosebna pripoved se prepleta s pripovedjo vsevednega pripovedovalca, ki pripovedovano umesti v oddaljeno obzorje preteklosti in prihodnosti vzhodnojudovske kulture in s tem v območje kulturnega spomina. S pozicije pripovedne avtoritete stopi v stik s fiktivnim bralcem, da bi ga omikal in poučil. Vsevedni pripovedovalec didaktično namero čustveno poudari, kar avtor pogosto grafično označi: »Zagotovo je bolje 9 »Organe der Öffentlichkeit«, »Leitartikel«, »Lokalbericht«. 133 PKn, letnik 43, št 1, Ljubljana, maj 2020 sam biti nacija kot biti trpinčen od nacije. A vendarle je to zgolj boleča nujnost. Kakšen ponos za Juda, ki se je davno tega razorožil, še enkrat dokazati, da zna tudi eksercirati!« (19) Še posebej očitni so prehodi med empiričnim in monumentalnim načinom v imaginiranih kronotopih, kar denimo velja za inscenacijo primarnega urbanega prostora, ki ga naseljujejo Judje: ta prostor — »shtetl« v izvornih deželah in »ghetto« v deželah migracije — nastopa kot zgodovinski prostor razlikovanja in razmejevanja ter hkrati institucionalizirane religioznosti. Slednja vključuje atribute mitičnega spominskega prostora in nastopa kot sprožilec nihanja med obema spominsko-retoričnima načinoma. Podobno velja za Palestino, ki je kot prostor s številnimi sodobnozgodovinskimi kronotopičnimi obeležji z vidika sio-nistov umeščena v imaginarij komunikativnega spomina, medtem ko ji pri pravovernih Judih kot referenčnemu prostoru končnega zatočišča pripade osrednje mesto v oddaljenem obzorju kulturnega spomina: »Boji se [vzhodnoevropski Jud; M. B.] dezorientacije. Navajen je, da se trikrat na dan obrne proti 'mizrahu', proti vzhodu. To je več kot verski predpis. To je globoko občutena nujnost vedenja, kje se nahaja. [...] Bolj ali manj ve, kje leži Palestina.« (64) Prehodi med izkustvenim in monumentalnim načinom predstavljajo empirično obogatitev kulturnega spomina oz. njegovo umestitev v sedanjost, kar pride do izraza na številnih mestih, kjer pripovedovalec z doživeto sedanjostjo aktualizira kulturni spomin. Ta sicer tako izgubi nekaj svojega obvezujočega značaja, po drugi strani pa postane izkustvo, kodirano predvsem v vzhodnojudovskem polifoničnem spominu, integralni del kulturnega spomina, kot je npr. razvidno v pripovedi o nenavadnem artefaktu iz berlinskega geta: Od časa do časa v Berlin prispe »Tempel Salomonis«. To svetišče je naredil neki gospod Frohmann iz Drohobiča v popolnem skladju s podrobnimi navedbami v bibliji, iz balzovca in papirmašeja in zlate barve. Nikakor ne iz cedrovine in pravega zlata kot veliki kralj Salomon. Frohmann trdi, da naj bi ta miniaturni tempelj gradil sedem let. Verjamem mu. [...] V tej okolici je vse improvizirano: tempelj [...], trgovina [...]. Še vedno je beg iz Egipta, ki se drži že stoletja. (50 sl.) Empirični in monumentalni spominskoretorični način redno prehajata v antagonističnega, ki v esejih prevladuje. Prehodi v antagonistični način so najprej opazni na jezikovni oz. slogovni ravni, kar se kaže v posnemanju antisemitske idiomatike — »Judje ne znajo piti [...]« (31), »oni uničujejo red« (37) itd. — in na ravni opisanega pripovedovalče-vega posredovanja tam, kjer ta spregovori v prvi osebi množine in z gla- Matjaž Birk: Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha som skupnosti. Antagonistični način spominske retorike je vseprisoten v razmerjih med prostori in liki. Ta razmerja so zaradi številčnosti in raznolikosti za osvetlitev korelacije med spominsko retoriko in iden-titetnimi konstrukcijami še posebej zanimiva. Med semantiziranimi prostori izstopajo urbana okolja in prevladujejo kontrastna razmerja. Berlin in še posebno Dunaj nastopata kot identitetno ogrožujoča socio-kulturna prostora v diaspori: Dunaj zaradi politično vsiljenega stigmativnega razlikovanja in Berlin zaradi zapovedi preseganja takega razlikovanja, utemeljenega v kulturnem kozmopolitizmu, ki vodi v nepovratno asimilacijo: »Berlin izenači različne in ubije posebnosti. Zato v Berlinu ni velikega geta. [...] Najbolj judovska od vseh berlinskih ulic je žalostna Hirtenstraße.« (49) Po drugi strani opažamo med insceniranimi urbanimi prostori razmerja, ki nasprotja presegajo. Pripovedovalec npr. kodira Pariz kot prostor organične asimilacije. Ta se prične na ravni jezika s prepletanjem kodov — »Ta [g. Weingrod, judovski gostilničar v Parizu; M. B.] reče svoji ženi: