|42| PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2015
16. 
marca 1924 so se Jože 
Bevk, Evgen Božič 
in Zorko Jelinčič 
v zimskih razmerah 
povzpeli na vrh Porezna. Med počitkom 
v varstvu zapuščene stare planinske 
koče so se zedinili, da tudi "formalno" 
ustanovijo ilegalni planinski klub. Po 
uporabnem planinskem rekvizitu so ga 
poimenovali Krpelj. Mračne razmere 
po italijanski zasedbi Primorske, z 
vsemi ukrepi fašističnega režima, so 
ustanoviteljem brez posebnih iluzij za 
prihodnost narekovale njegovo ilegalno 
delo. Pobudnik in duhovni vodja Zorko 
Jelinčič ga je označil kot "nebogljeno 
dete, porojeno po fašistični obsodbi 
primorskih Slovencev in Hrvatov na 
kulturno smrt". Soški podružnici SPD je 
v valu zatiranja vsega, kar je dišalo po 
slovenstvu, tedaj že zmanjkovalo sape. 
Štiri leta pozneje so jo oblasti z areta-
cijo zadnjega predsednika in zaplembo 
arhiva ukinile, vse do tistega usodnega 
trenutka pa je bil Krpelj njen ilegalni 
sopotnik.
Že prvo pomlad so se prvi člani dogo-
vorili o programu dela, katerega jedro 
je predstavljala organizacija planinskih 
izletov po soških in drugih gorah, 
vse z namenom, da se planinstvo čim 
bolj širi med ljudmi. Vmes so opravili 
številne gorske ture tudi v manjših 
skupinah.
Planinski klub Krpelj naj bi združeval 
vse zanesljive Primorce, ki se srčno 
zavzemajo za osvoboditev Primorske, so 
navdušeni planinci in drzni raziskovalci 
podzemskega sveta, neustrašni prena-
šalci slovenske literature preko meje in 
v nobenem primeru niso pripravljeni 
izdati imena Krpelj.
Planinstvo v okovih
Gojiti planinsko dejavnost v takratnih 
razmerah na Primorskem je pomenilo 
ohranjati slovenstvo. Gorski svet je 
posebno mladim pričaral brezskrbno 
ozračje svobode. Njej so se morali na 
drugih področjih življenja v dolini 
vse bolj odrekati, saj je režim z vedno 
novimi, omejevalnimi in usodnimi 
zakoni presenečal tako rekoč skoraj 
vsak teden.
Dokler jih ni raztreslo na vse vetrove, 
so krpljevci redno hodili na skupne 
planinske izlete, najprej na najbližje 
vrhove: Senico, Bučenico, Jalovnik 
ZGODOVINA
Ilegalni planinski klub 
Krpelj in današnji čas
Ob minuli 90-letnici Žarko Rovšček
Pod vrhom Porezna (1630 m) stoji planinska postojanka, po drugi 
svetovni vojni večkrat obnovljena in nadgrajena nekdanja italijanska 
vojašnica. Le še stare črno-bele fotografske podobe nas spominjajo 
na njeno predhodnico, staro kočo nekdanje Cerkljanske podružnice 
SPD, ki so jo slavnostno, ob navzočnosti 1500 navdušenih 
planincev, odprli malo bolj vstran leta 1907 . Po prvi svetovni vojni so 
jo zasedle italijanske obmejne straže in jo z leti popolnoma uničile.
1 2

PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2015 |43| 
s Kobiljo glavo, Škrbino, Kuk in Vogel. 
Obiskovali so tudi bolj oddaljene 
gore. Znan je njihov večdnevni zimski 
vzpon na vrh Krna, ki so ga opravili 
v zimi pred formalno ustanovitvijo 
Krplja (7.–11. 1. 1924). Ob večdnevnem 
neprekinjenem sneženju so ostali ujeti 
v snežno belino, s svojo nepredvideno 
daljšo odsotnostjo pa so povzročili 
precejšno zaskrbljenost pri domačih in 
tudi pri oblasteh, ki so budno sledile 
vsem njihovim premikom. Fotografsko 
je ovekovečeno tudi njihovo večdnevno 
zimsko obleganje Kanina v zimi leta 
1926, ko jim je stara koča nudila 
toplo zavetje vse do vrnitve v dolino, 
kjer so jih ponovno čakale vsakdanje 
tegobe tiste dobe. Med poletnimi 
turami izstopa prečenje grebena med 
Črno prstjo in Rodico (Gradica je 
starejša oblika imena na Tolminskem) 
poleti 1927. Obisk Zahodnih Julijcev 
(23.–24. 7. 1928) je bil za Zorka 
Jelinčiča usoden, saj si je pri zdrsu na 
snežišču pod Škrbino Zadnje Špranje 
ob poskusu reševanja udeleženke ture 
nalomil hrbtenico. Sledila je reševalna 
akcija italijanskih vojakov, ki jo je iz 
Zajzere sprožil sam Kugy. Po tej nesreči 
in daljšem okrevanju so Jelinčiča kot 
zavednega rodoljuba in organizatorja 
odpora aretirali in obsodili na dvajset 
let zapora. Brez duhovnega vodja so 
krpljevci obiskovali gore v manjših sku-
pinah in v širšem območju Julijcev do 
začetka druge svetovne vojne. Njihove 
pogoste nočne ture so bile povezane z 
ilegalnimi prestopi rapalske meje, saj je 
bil vzhodni del Julijcev v celoti onstran 
mejnikov in tako dostopen samo s po-
sebnimi dovolilnicami.
Kljub pričevanjem Štruklja in Božiča 
pa še veliko tur manjših priložnostnih 
skupin ni bilo zabeleženih. Nekatere 
domače zbirke posameznih akterjev 
lahko še vedno presenetijo s kakšnim 
osebnim fotografskim spominom na 
tiste dni. Brez fotodokumentacije 
Janeza Vidmarja, ki so ga tovariši 
upravičeno imenovali "dvorni fotograf" 
Krplja, bi si danes dejavnost Krplja 
veliko teže predstavljali. Čeprav njegove 
podobe niso številne, bolje ilustrirajo 
tedanji čas.
Prvi speleološki 
raziskovalci v Posočju
Jamarstvo je krpljevce slučajno prite-
gnilo že kmalu po ustanovitvi kluba 
leta 1924. Ko so izvedeli, da se tolminski 
fašisti zanimajo za naše podzemno bo-
gastvo, so se družno pognali v razisko-
vanje posoškega kraškega sveta, najprej 
v jamo Smoganico pri Drobočniku 
(Most na Soči), kjer so v enajstih akcijah 
našli tudi okostje jamskega medveda. 
Ustne izjave zadnjega še živečega 
krpljevca Evgena Božiča (†1997), da so 
ilegalno v nahrbtnikih prenašali kosti 
preko mejnega grebena Tolminsko-
Bohinjskih gora v hrambo Narodnemu 
muzeju v Ljubljani, žal še ni uspelo 
dokazati; kaže pa na njihov nacionalni 
ponos in zavest o pomembnosti odkritij. 
Krpljevci so se kar devetkrat spustili 
v Zadlaško (Dantejevo) jamo v neposre-
dni bližini Tolminskih korit. V Pološki 
so bili v letih 1924 in 1927. Jame v Žlebih 
pri Slapu ob Idrijci (Krasnica, Zidanca, 
Zevka, Polženca) so raziskovali v letih 
1924 in 1927 (3-krat). Še danes nas pred 
enim od vhodov na to spominja Krpljev 
znak, ki so ga po navadi napisali z 
minijem. V Babji jami pri Mostu na Soči 
so iskali možnost preskrbe s pitno vodo 
(7-krat). Pri Jami v Senici iz Baške grape 
in Pod ključem v Modreju so v štirih 
raziskovanjih (1927, 1928) iskali pove-
zavo. Omenjamo samo pomembnejše 
raziskave.
Med krpljevci so bili nekateri vidni 
predstavniki primorskega odpora proti 
fašizmu, posamezniki tudi tigrovci. 
Jelinčič pravi: "Na planine smo zdaj 
prenesli dijaške kongrese in tečaje za 
vso Primorsko. Tod preko so krpljevci 
tovorili knjige za naša prosvetna 
društva in je šel propagandni material 
med naše ljudi, da jim je vlival zaupanje 
Ilegalni planinski klub 
Krpelj in današnji čas
1
  Krpljevci v popolni "bojni opremi" med 
počitkom v nekdanji koči na Kaninu za 
božič leta 1926. Foto: Janez Vidmar
2
  Potret duhovnega vodja Krplja, delo 
tržaškega slikarja Jožeta Cesarja, ki krasi 
enega izmed kotičkov v planinski koči 
Zorka Jelinčiča na Črni prsti. 
Foto: Žarko Rovšček
3
  Bertarelli - Boeganova publikacija Duemila 
grotte (slov. Dva tisoč jam), ki priznava 
Krplju prve jamarske raziskave v Posočju. 
Arhiv PD Tolmin
4
  Krpljev znak v jami Smoganica nad 
Drobočnikom pri Mostu na Soči. 
Arhiv PD Tolmin 
5
  Krpljeve jamarske raziskave so segle do 
Benečije. "Podpis" v Landarski jami pri 
Podbonescu (Pulfero). Foto: Dejan Ristić
6
  Štrukljeva skica Zadlaške (Dantejeve) 
jame, objavljena v Koledarju Goriške 
Mohorjeve družbe za navadno leto 1925. 
Arhiv PD Tolmin
3 4 6
5

|44| PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2015
v bodočnost. Čez planine smo bežali in 
reševali pred aretacijami in konfinaci-
jami protifašistične delavce, Slovence 
in Italijane. Tako so nas gore pogosto 
reševale in nam dajale moči."
1
 Krpljevih 
akcij so se udeleževali: Jože Abram - 
Trentar, sestre Gerželj, Ciril, Zdravko in 
Marija Munih, Milan Mikuž, Jože Munih 
- Pečan, bratje Franc, Ludvik in Valentin 
Štrukelj (Modrejce), Janez Vidmar in 
Milutin Vuga (vsi z Mosta na Soči – Sv. 
Lucija), Jože Bevk (Laharn), Avgust 
Berlot (Kanal), Evgen Božič (Klavže), 
Zorko Jelinčič (Podmelec), Klement Jug 
(Solkan), Marij Kogoj (Solkan, Ljubljana), 
Slavko Mašera (Kobarid), Stanko 
Polenčič, Albert, Ivanka in Mici Rejec 
ter Rasto Tuzulin (vsi iz Tolmina), Joško 
Ščuka (Barkovlje).
Obveščanje javnosti nekoč in danes
Pri tako zavzetem delu se je pojavilo 
tudi vprašanje, kako in kje objaviti 
raziskovalne dosežke ilegalnega kluba. 
O tem so sprejeli sklep na svojem 
zboru 16. 10. 1924 v Podmelcu in pri-
žgali zeleno luč svojemu članu Francu 
Štruklju, študentu stavbne tehnike z 
Modrejc pri Mostu na Soči in avtorju 
jamskih načrtov, ki je imel osnutke 
1 
JELINČIČ: Krpelj, Naše jame 1960, str. 14.
zapisov že v predalu. Že kmalu sta izšla 
v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe 
dva njegova vznesena članka.
2
 Njegove 
zabeležke so pomemben osnovni 
vir o delu Krplja, saj so se v njegovi 
zapuščini ohranili načrti Pološke in 
Zadlaške (Dantejeve) jame, Smoganice 
nad Drobočnikom, Krasnice v Žlebih 
nad Slapom ob Idrijci, Turjeve jame 
ob Nadiži (v literaturi tudi z imenom 
Kovačeva, Obernejzova ali Pelerinčeva 
jama) in jame v Gladkem čelu pri 
Starem selu (Kobarid). Štrukelj je za 
svoje speleološke načrte na prvi razstavi 
gozdarstva in obdelovanja visokogor-
skega sveta leta 1924 v Tolminu prejel 
častno diplomo. Organizatorji so se 
namreč zanimali tudi za t. i. turistične 
zanimivosti. Čeprav je na skicah spodaj 
pisalo CT Krpelj, "ni nikomur prišlo 
na misel, da bi se pozanimal, kdo je ta 
Krpelj, ki zakonito niti ni obstajal".
3
 
Morda so ravno od tam zašli podatki o 
Krpljevih dosežkih tudi na strani knjige 
o jamarski raziskavah v Furlaniji, Dva 
tisoč jam.
4
 Njena avtorja Krplju pri-
znavata prve pristope v določene jame 
v Posočju z navedbo "Krpelj C. T. (Club 
Turistico – op. Ž. R.)".
2 
ŠTRUKELJ, Fr.[anc]: Iz tolminskega 
podzemeljskega sveta, Koledar GMD za leto 1924, 
str. 119–124, in za nav. leto 1925, str. 65–67.
3 
Gl. op. 1.
4 
Bertarelli, Boegan: Duemila grotte, Touring Club 
Italiano, Milano 1926.
Ilegalni PK Krpelj povezuje nepretrgano 
navezo planinstva v Posočju od ustano-
vitve Soške podružnice SPD leta 1896 
do današnjega planinskega društva 
v Tolminu, česar se pri društvu dobro 
zavedajo. Po Krplju se imenuje glasilo, 
ki simbolično oživlja ime nekdanjega 
planinskega kluba.  V štirinajstih letih 
je na 872 straneh izšlo dvajset številk 
(naklada sedemsto izvodov), v katerih 
so bili poleg člankov o številnih 
dejavnostih društva objavljeni tudi 
dragoceni dokumenti o delu Krplja. 
Kronika PK Krpelj je bila objavljena v ju-
bilejnem zborniku Stoletje planinstva na 
Tolminskem (PD Tolmin, 1996) in zbor-
niku z naslovom Zorko Jelinčič – Nad 
prezrtjem in mitom (PZS, PD Tolmin, 
2000). Prispevke o Krplju najdemo tudi 
v izbranih delih Zorka Jelinčiča, Živim 
v besedi (ZTT, 2011), v Planinskem vestni-
ku, Naših jamah, Tolminskem zborniku 
(1997) in drugem tisku. Pred leti je bil 
Krpelj predstavljen tudi v posebni TV-
oddaji iz serije Gore in ljudje.
V knjigi Stoletje v gorah (CZ 1992) je PK 
Krpelj označen kot spremljevalec (sopo-
tnik) Slovenskega planinskega društva. 
Ni naključje, da so bili nekateri Krpljevci 
povezani tudi s skalaši. Ilegalni 
Planinski klub Krpelj predstavlja torej 
pomembno vez med preteklostjo in se-
danjostjo, poskus ohranjanja planinske 
in jamarske dejavnosti v najtežjih časih 
za obstoj Slovencev na Primorskem. m
Ilegalni planinski klub Krpelj je bil ustanovljen 
pod vrhom Porezna. Foto: Oton Naglost