Zapravljivec.
Čarobni igrokaz v treh dejanjih.
—
Po
Ferd. Baimundu
^ % \	poslovenil
J. Ogrinec.
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI.
Tisk Egerjev. 1871.
Osobe
tretjega dejanja.
Vila Keristana. Azur, njen služni duh. Julij Blodvelj, bogat plemenitaš. . . %	Volk, njegov tajnik.
IfcAvVY ■>	Vbltj njegov strežaj.
Roza. liišnja.
\
\	Vitez Dumont,
\	Gospod Krasen,
Gospod Klopec, Gospod Vivod, Stanko,]
Blodveljevi prijatelji.
Gugelj, f Jan, Marko.

stavbarja. slugi.
Več Blodveljevih prijateljev. Posli, Lovci. Silfide. Geniji.
Osobe
tretjega dejanja.
Julij Blodvelj. Vitez Dumont. Vivod.
Skrivni svetovalec Modrin.
Amalija, njegova hči.
Baron Svitelj.
Volk. tajnik.
Voltej.
Roza.
Berač.
Stara baba.
Matej, l brodnika. Tom. /
Liza, hišnja.
Slnga. Točaj. Dvornik. Lepotičar. Zdravnik. Plesalci. Plesalke. Gostje.
(Godi se tri leta po prvem dejanji.)
Osobe
tretjega dejanja.
Vila Keristana. Azur, njen služni duh. Julij Blodvelj. Gospod pl. Volk. Voltej Polesnik, mizar. Roza, njegova žena. Anka, Mihec, Janko, Tinko, Milko, Vrtnar. Sluga.
njegovi otroci.
Služabniki. Sosedje. Planšaj Planšarice.
(Godi se dvajset let pozneje.)
5
(Dvorana v Blodveljevem gradu, z glavnimi in s čvetero stranskimi vrati, spredaj okno. Bogato oblečeni posli se sučejo opravljaje po dvorani. Nekateri neso na srebrnih krožnikih kavo, čaj, šampanjca, osnaženo obleko i. t. d. v stanice gostov. Jan in Marko priredujeta. Lovca snažita puške.
Zbor.
Alo! le na noge zdrave, Gostom prinesite oblek! In šampanjca, ruma, kave, Brez pomude, urno v tek! Tukaj v gradu Blodvelja Nam ponosnim bit' velja.
(Zbor proč.)
(Na dvorišči zatrobijo lovski rogovi. Jan in Marko stopita k oknu.)
6
Jan. Da, le trobite! Dolgo boste še trobili, predno da gospoda vstane. Danes bo pač pozen lov .
Marko. Igrali so do dveh po polnoči.
Jan. Kaj pak, če začno igrati po večerji, potlej kar ni konca.
Marko (smele se). No, saj nocoj so dobro sku-bili gospoda.
Jan. Jaz^se grizem, da on toliko zaigra.
Marko. Čemu pač? Saj boče sam tako! Jaz pa pravim: bogatinci naj plačujejo dolg čas, ki ga nam drugim prizadevajo.
Jan. O, milostivemu gospodu ni besede reči! To je mož v resnici plemenit. On ne vabi le prijateljev v gosti, on vsemu svetu rad pomaga. Kakor čujem, kmetje mu skor nikdar davka ne plačujejo.
Marko. Meni le njegove strasti niso všeč. Čakaj, da ga enkrat vidiš jeznega! Tačas mu ni ne lastna niti tuja sreča mar. Potlej naj bi vsega konec bilo.
Jan. Ali ko se spet zave, ti povračuje vse po trikrat.
Marko (majaje z ramama). Da, da, ko bi zmerom šlo tako!
Jan. Kdo pak je on mladi mož, ki je včeraj k nam prišel? To je blaga duša!
Marko. Jaz tega še ne vem; pa se kmalu pokaže. Zame so ljudje le dvojni. Taki, ki jim cvenek rad gre izpod palca, in pa taki, ki jim gre
7
nerad izpod palca. Prav po tem je tudi poslužnost moja.
Jan. Kolikor ga jaz presodim: kaže prav izvrstno oliko.
Marko. Potem bo pa že jalova ž njim. Kdor obdarja me z oliko, dela me le klavrnega; ali kdor mi vrže zlat in reče: na, poberi, paglavec! — tistemu se vklanjam, češ: to je radost biti paglavec !
©i§® PMTOB.
Krasen. Prejšna.
Krasen (naredi korak iz svoje stanice in zakliče). Sluge, he!
Jan in Marko (se ozreta). Preč! Zapoveste? Krasen. Že dvakrat sem zvonil. Ali bi hoteli biti tako dobri, da mi ruma prinesete?
Marko (ponosito kimaje). Preč, gospod! (Janu.) Ali si ga slišal? Ta mi celih sedem tednov niti bora ni pokazal; tak bo skromno slavo žel pri meni. Tak naj malo počaka!
Jan. O, ta tudi meni ni posebno v čislih. Sam gospod ne mara zanj veliko.
Marko. Prav to je, na kar treba gledati. Tudi tajnik ga ne more.
-
' Jan. Če ga pa ta ne more, pa bo skoraj zdrčal iz grada. Ta ga ovadi gospodu, če nobeden ne!
Marko. Da, ta ti je gospodov ljubček, in nihče ga ne izpodrine.
Jan. Saj menda veš, kaj mu velja: Vse za blagor mojega gospoda, pravi, zraven si pa polni žepe.
Marko. Pa tudi pomni, kaj bo, ko njegove goljufije pridejo na dan. Bolj prebrisanega tiča ne poznam! To sva midva prave kukavice proti njemu.
1 lifll MtSM.
Volk. Prejšna.
Volk (obnaša se mogočno proti služabnikom, ponižno proti visim. Cul je posledne besede). Kaj pretresata že spet? Koga imata v mislih?
Marko. Dobrega prijatelja.
Volk. Nu, saj tacega prijateljstva sta vredna vidva! Ali sta imela skrb za vse? Postregla gostom ?
Marko. Na tanko.
Volk. Izročiti vama imam od milostivega gospoda to prepoved, da nimata darov jemati od gostov! Zahtevatijihsmetaleoddarežljivostinjegove.
9
Oba. To nama bode le na prid.
Volk. Le samopridnosti se varovati, to je lepa čednost.
Marko. Pa težka — kaj ne, gospod tajnik?
Volk. Kje je Voltej? Ali je že prinesel pobotnico od pevke?
Jan. Ni ga še nazaj, če prav so milostivi gospod mu zapovedal, da mora tudi na lov, da bo gospodom kaj za smeh.
Volk (smehljajese). Zares, nedolžna duša, ta fante.
Marko. A gospod tajnik, vendar bi storili to delo usmiljenja, pa pognali tega paglovca iz hiše.
Volk. Bog me varuj take nepravičnosti! To bi bilo zoper voljo mile mi gospode. Fant je sicer res robat in pa surov, ali zvest"in dober. Vrhi tega pa je v čislih tudi gospodu, ki ljubi vse služabnike, kot otroke svoje. To je res, kaj redek mož, da mu na svetu ni enacega! In ko bi hotel njega hvalovrednosti pisati v knjige, ne prišel bi nikdar hkoncu. Toraj, le boga hvalita, da je vaju pripeljal v to hišo; ker, kdor njemu zvesto služi, ta zares sam sebi služi. Zajutrek za milostivega gospoda?
Jan. Prec! (Proč.)
Marko (odhajaje). Pravičnost tega-le me še pod zemljo spravi. (Proč.)
Volk. To sta premetena rokonjača, gledal bom, da si ju spravim izpod nog.
10
litJfl »H®I.
*
Stanko. Prejšni.
Stanko. Dobro jutro, gospod tajnik! Ali bi mogel imeti čast;, govoriti z gospodom Blod-veljem?
Volk. Gospod stavbar, prosim, da mi ne zamerite; njih milost mi je ravno zapovedala, naj vsakemu jih oprostim, ker danes idejo na lov.
Stanko. Ali ne veste, gospod tajnik, ali je gospod Blodvelj odobril moj načrt za novi grad?
Volk. Prav dobro mu je všeč. Le to je še, da neki drug stavbar mu je tudi predložil prav enak načrt, s ponudbo, da mu hoče ravno tolik grad postaviti, pa za deset tisoč ceneje.
Stanko. Obžalujem, toda kot pošten mož jaz ceneje ne zidam. Jaz bi sploh le ^ bolj za čast ko za dobiček rad prevzel to stavbo. Če je pa gospod Blodvelj res našel umetnika, po katerem se nadeja kaj lepšega in boljšega, pa odstopim jaz.
Volk. To se pravi, vam na tem ni nič ležeče.
Stanko. Narobe, meni tukaj prav veliko gre za čast.
Volk. No, potlej vam je tudi nekaj žrtovati svoji časti.
11
Stani:o. To bi bilo žalostno za umetnost, ko bi morali umetniki se žrtvami iskati si priložnost za izvrševanje kacega umotvora. Saj velikašem gre ponos, da nam podpirajo umetnost; le grdo bi bilo slišati, da tak bogat gospod, kot Blodvelj, hoče dobičkariti.
Volk. Vi me ne razumete, gospod stavbar.
Stanko o. Dovolj! Jutri hočem sam z gospodom Blodveljem govoriti o tem. A gospod tajnik, ne mislite, da jaz sem mož, ki ne pozna sveta. Če se pri milostivem gospodu vi potegnete za to reč, bom si štel na prav veliko čast, če se ne bo-dete branili sto zlatov v dar.
Volk. Vi me krivo sodite. Sebičnost, to ni moja reč; jaz govorim vse milostivemu gospodu na korist.
Stanko. To lože dosežete po meni, kakor da kdo drug ceneje, toda slabše zida grad.
Volk. Dobro tedaj! Skusiti hočem, koliko moj neznatni vpljiv zamore tako slavnemu umetniku na dobro; če se mi posreči, bodem vzel darilo vaše le pod tem pogojem, da mi še dovolite, porabiti ga drugim na korist.
Stanko. Prav po vaši volji. (Na stran.) Umetnost naj mi oproščuje to ponižanje. (Glasno.) Jutri pričakujem pač povoljnih sporočil. (Hoče proč.)
Volk (pogleda skozi okno). Zlodej! Zdaj pa drugi pride, (Naglo.) Ali bi ne izvolili potruditi se po stranskih stopnicah; po glavnih sluge gnječo delajo
s pohištvom? Priporočam se udano. (Odpravi ga skozi stranska vrata.) S tem je jalova, pa poskusimo zdaj druzega.
Piti mm.
Gugelj. Prejšni.
Gugelj. Dobro jutro, gospod Volk! Dali ste me sem poklicati, prišel bi bil že včeraj, pa sem moral že podpirati dati hišo, ki sem jo še le pred dvema letoma sezidal. Saj razumete? Da, to vam pravim, dandenašuji vam je bolje sekati drva, ko zidati poslopja. Prvič žgo opeko tako, da se zmaue, če le človek malo zarentači. Potlej hoče vsak koj cel milijon najemščine, zgol sobe, brez zidu! Razumete? Zato so tudi z večma vse današne hiše tako tenke, kakor da bi bile starim za okvir. Tudi je stavbar časi lehko se zanašal na poštene stanovalce, zdaj se pa pritepa noter ljud, ki druzega ne, da trga se in bije, mize, stole prekucuje, vse preobrača napak. Nu, od kod naj potlej hiša jemlje toliko potrpljenja? Pa jo tudi skaklina zgrabi, da prekucne se na kup. Razumete?
Volk. To je vse prav, toda zdaj reciva katero pametno.
Gugelj. Dovolite mi — a besede moje, to so pravi cvet človeške pameti! Razumete?
13
Volk. Povedati vam imam to neugodno sporočilo, da ne boste vi zidali grada.
Gugelj. Pojdite kam, da krča ne dobim. To ni mogoče posled najinega zmenka. Saj razumete ?
Volk. Milostivi gospod če Stankota za stav-barja.
SI uga (ki je Blodvelju nesel zajutrek, se povrne).
Gugelj. A bilo je že vse v najboljšem redu. Saj sem vam jaz tisoč go —
Volk (naglo, oziraje se na slugo). Tisoč gotovih razlogov ste navajali, ki pa -
Gugelj. Ne, ne, jaz sem vam obljubil —
Volk (nevoljno teptaje z nogoj). Da, obetali ste mi, da hočete jemati le najboljšega gradiva. Joško, tamkaj je nekdo pozvonil. (Sluga odide v stanico.) A jaz ne morem nič zato, da je prišel zdaj drug, ki se veliko več obeta in za celih deset tisoč ceneje zida grad.
Gugelj. A, ta vam je prevbogo revše, ki zidarstva niti ne umeje — mojster-skaza, — jaz pa korenina možna svojem mesti, da! Razumete?
Volk. Prav veliko čast vam dela, da tako grdite svojega drugd, pa to je vaši reči le na škodo.
Gugelj. Nu, saj ravno vi me tirate do obupa. (Na stran.) Gradbe pa ne smem pustiti, mi preveč ponese. (Proti občinstvu, kakor bi štel denar.) Razumete? (Glasno.) Spreljubi moj gospod tajnik,
14
jaz vem, to je na vas. Milostivi gospod se nič zato ne briga, je prelahkomišljen! Dam vam tisoč goldinarjev —
Volk. Gospod! Vi si upate —
Gugelj. Upam si ponuditi še petkrat sto goldinarjev.
Volk. Vi razžalenje kopičite na razžalenje —
Gugelj. Kaj pak, jaz sem najsurovejši človek na svetu. A zdaj^le, ko že šarim se surovostjo, vam moram se pet sto goldinarjev ponuditi.
Volk. Stojte! Pa nikar mene dražite s tako samopridnimi ponudbami!
Gugelj (na stran). Oh, človek, kar na meh bi se odrl, sam!
Volk. Jaz sprevidim, da vam vaša čast —
Gugelj. Ej, kaj čast! Človeku sicer res ni na sramoto, ako zida grad, ali v ognji ga pa tudi ne zlate zato. Le novci so izgubljeni.
Volk. Smijali se vam bodo.
Gugelj. Kaj pak, po vsem mesti se je zvedelo.
Volk. Kako je bilo to mogoče?
Gugelj. Povedal sem bil svoji ženi.
Volk. Kako, ste mar ozenjeni?
Gugelj. Žalibog. Razumete ?
Volk (s strahom). Imate morebiti kaj otrok?
Gugelj. I, to se ve!
Volk.. Oj, to je bridko! Koliko pa?
Gugelj. Moj bog, kolikor jih hočete, le naredite mi, da zidam!
15
Volk. To moram vedeti.
Gugelj. Pet! Razumete?
Volk. Gorje! To je genljivo!
Gugelj. Dajte se omehčati! Vzemite tistih dve tisoč goldinarjev!
Volk (obžalovaje). Vi družinski oče! Pet otrok! Zakaj mi niste tega preč povedali? — On stavbar pa nemara nima ne enega otroka?
Gugelj. Nobenega!
Volk. Oj, potlej morate dobiti stavbo vi! To bi bila živa krivica —
Gugelj. O, vi veledušni mož!
Volk. Zdaj zamorem vzeti dar od vas. A morate mi obljubiti, da grad postavite za večne čase —
Gugelj. Deset let nikake poprave!
Volk. Ker gospodova korist gre meni nad vse drugo!
Gugelj (jokaje). Preblaga duša!
(Oba v Blodveljevo stanico.)
listi MNSOR.
Voltej.
Pesem.
Hopsa-sa, vesel se nosim, Dan na dan brez vse skrbi,
16
Nič na posodo ne prosim,
Sluga res lepo živi. Prvič sem postave vitke,
Od glave do polnih meč, Pri vseh žepih rmene obšitke Vsem dekletom tako všeč.
Drugič marsikaj prestanem, Sem prav krotkega duha Pamet' v misel še ne vzamem Ker sem vse premoder, da! Tretjič znam lepo zapeti, Glas mi je tako močen: Da le hočem usta odpreti, Poslušalci vsi kar ven!
Znam četrtič pisariti,
In zračnnim mars'kak groš, Sem učil se mizariti
Pa sem politiran mož. Petič, šestič, sedmič, osmič
In tak' dalje do devet, Več ne pride mi v glavo nič . Toraj naj pa neham pet'.
Nu, danes lahko po pravici rečem: rana ura, zlata ura. Pevki, ki je on dan pri nas kitajsko arijo pela, nesel sem od milostivega gospoda nagrado, pa mi je podarila dva rumena zlata. Nu, saj
17
milostivi gospod je moral tudi nji za eno samo arijo šteti pet sto rumenjakov. To so lepi novci! Pa je tudi kaj nebeškega bilo, ta pevkinja! Saj jaz si vendar tudi kaj urnem na godbo, ker so me v mladosti prav po notah krišpali, ali distonirati znd ta, da ji nikjer ni para! Cele arije nisem mogel poslušati, ker sem moral na dvorišči tolažiti pse, da niso preveč tulili vmes; ali enkrat se je za-drla — saj sem cul že marsikoga^dreti se, pa njen ton je pretresel mi vés drób! Še najlepši pa je bil njen glas tedaj, ko mi je vrgla zlata tja'na mizo: to jo dela neumrjočo!
II1M «!§!, Prejšni. Roza (prikradši se noter in čujoč nasledne besede).
Vol tej. In smehljala se je meni.
Koza. Nu, kako se je pa smehljala?'(Zaničlji-vo se smehljaje). Kako-li ? Ali tako-le, — glej ?
Volte j. Pojdi no! Ti se pačiš proti njenemu posmehljaju! Menda si saj ne domišljaš, da si v stanu njo posnemati?
Koza. Zakaj pa ne? Zakaj bi ona bolje znala se smijati, kakor jaz?
Volte j. No, osoha, kiza eno samo peto arijo dobiva petdeset-zlatov, znd vendar čudno se smiiati?
Zapravljivec.	2
18
Roza. Da, a kdor se zadni smeje, smeje se najbolje, in ta bodem jaz! Jaz nočem ljubceka, ki leta v mesto se lovit okrog princesinj gledaliških.
Volte j. Jaz moram pač početi, karmi gospod zapove — pa je!
Roza. Ti in tvoj gospod sta eden kakor drug.
Voltej. Nu, to bi bilo meni prav: imel bi milijon, ko on.
Roza. In kakšen si pa spet? Ves dan naj človek popravlja kaj na njem! Ali se robec okrog vrata tako zavezuje, ti človeče rahlo? Čaj, sem pojdi! (Zaveže mu robec.)
Voltej. Ne bodi sitna! Ti me še zadaviš, ne tako zadrgo vati!
Roza. To mora biti!
Voltej. Ne, te zadrge niso zdrave, zdaj ti pridejo ob vso veljavo in iz noše. Saj tudi tebi — ni ti treba tiste prsne zadrgulje, ne!
Roza. To nobenemu človeku ni nič mar!
Voltej. Kaj pa da! Zadrgovanje bili bi že po postavah prepovedali, pa so krčmarji bili proti; temu.	:
Roza. A glej! Kaj pa postopaš tukaj, kakor da je praznik. Ali ne greš brž in se oblečeš za j na lov!
Voltej. Zdaj pa že spet na tisti zlodjev lov!
Roza. Lej, kdo pa more kaj zato, da si tako dober lovec ti!
19
Vol tej. Ej, saj jaz ne gonim, saj le mene gonijo! Nihče me niti ne prišteva lovcem. Med divjino spadam. Zadnjič je milostivi gospod ustrelil divjo raco, in ker ni bilo psa nobenega pri rokah, moral sem jaz v vodo po-njo; notri v sredi mi pa niso več pustili ven.
Koza. In ti vse to lepo prenašaš?
Voltej. I, če grem za svojega gospoda v ogenj, pa grem potlej tudi v vodo.
Koza. No, biti, hiti, skoraj bodo na nogah.
Voltej. Bes te plentaj, pa ta gomba! Da bi človek le tako lačen ne postajal! Veš ti ljubka, da za lovca ino pesa, zmerom treba mesa!
Roza. Sram te bodi!
Voltej. Tine verjameš, kakšno je trpljenje, kaj človeku gostje prizadevajo? Pri mišji duši, da bi mi ne bilo za gospoda, vse našeškam, vse skup!
Roza. Nikar mi zmerom ne govori o pretepu. To se vidi, da si rasel le med lesom.
Voltej. Nikar mi kar vedno ne očitaj mizarskega stanu!
Roza. Pa nikar ne bodi tolikanj drven.
Voltej. No, kakšna si pa ti —
Roza. Pojdi se solit! Ne maram več za te. Že vem, že, s kom se omožim.
Dvospev.
Roža. Jaz vzela pa klučarja bom Najprvi mož je to:
_20
Skrbi, da varen je naš dom, Zvari ključalnico.
Volte j.
Ej ljubka, to je liuda var, Ključar ti prvi ni. Poprej ti zmerom gre mizar,. Da vrata naredi.
Roza.
Prečrn je ključar za me, In vroč preveč bi bil.
Voltej.
Če se brijač zaljubi v te, Bo česal te in bril.
Roza.
Oj zdaj pa spomnim se lepo, Zakaj pa ne vrtnar?
Vol-tej.
Dekletam rož'ce trgal bo. Ali ne bojiš se mar'?
21
Koza .
Pekar mi nič kaj ni po volj', Prerad bi dremotal.
Voltej.
Morda pa bo kotlar ti bolj', Bo zmerom ropotal.
Roža.
Poglej, zakaj pa ne krojač, Preslab ne more bit'.
Voltej.
Ce nima suknje in ne hlač, Mu kmal' poteče nit!
Boža.
Še bolje zdi se mi klepar, Brez dela ni nikolj.
Voltej.
Tako pa tudi vsak čevljar, Ce druz'ga ne, pa smol'.
22 Roza.
Klobčarja vzamem brez skrbi, Mu zmerom gre blago.
Voltej.
Naj celi svet glavo zgubi, čemu klobuk nam bo?
Roza.
Na kratko, zbiram sem ter tja, Pa prav'ga ne dobom; Zato mizarja vzamem, da, Pa najbolj srečna bom.
Voltej.
Najzanesljiveji je vsaj, Ne bo ti zlo živet', če sreča malo poči kdaj, Mizar jo zlima spet.
Oba.
Gotovo res, najlepši pač,
Je rokodelec bit';
Naj bo mizar, čevljar, krojač,
Rad hočem mu napit'.	(Oba proč.)
23
©mm Miti,
Klopec (v lovski obleki). Krasen (stopi iz svoje stanice). Volk (iz Blodveljeve sobe).
Klopec. No, kako je, gospod tajnik, ali kaj kmalu odrinemo?
Volk (burno). Da, da, milostivi gospod bo skoraj tukaj. (Hiti k oknu.) Alo, lovci, dajte se zaslišati! Strežniki pripeljite konje! Strelci, naglo g<r!
(čujejo se lovski rogovi.)
Klopen Alo, alo, urno gospoda! Pridite tu venkaj, zdaj zaplešemo!
(Več gcstov pride skozi sredna, pa tudi stranska vrata, tudi Krasen. Vsi oblečeni po lovski.) Krasen. Dobro jutro vsem! V si (med seboj). Dobro jutro! Dobro spali? Klopec. Grom in strela, to je bila slaba
noč!
Krasen. Moje spanje •— kakor kak zanikaren služabnik, ki ga kličeš, pa ne pride.
Klojec. Spanec je svoboden mož, on pride le, če hočt.
Vi vol. Koketa, ki se lepotici, predno objame.
24
ftKVtTI PMi@l,
Vitez Dumont (v gizdavi. lovski obleki. Gleda skozi lor-gneto.) Prejšni.
Dumont^. Ah bon jour mes amis. Kako ste spali ?
Vsi. Oj, naš prijatelj prirode! Dumont. Da, Messieurs, narava je res veličastna. Ravnokar sem rajal v mičnem nje narečji. Celo noč sem slonel gori na oknu oči pasoč po Je-ti krasni okolici. O charmant!
©Hl® IMMliS.
Blodvelj. Gugelj. Prejšni.
Blodvelj. Dobro jutro, žlahni prijatelji!
Vsi. Dobro jutro. (Nekateri mu sežejo/v roke.)
Blodvelj. Malopčzen bo naš lov. Jlz upam, da gospodje, ki so danes prvikrat tu v mojem gradu počivali, zadovoljni so s postrežbo kakoršno vsem sam jaz le želeti morem. Rad li bil tudi spanec vam pogostil s sladkimi sanjami, a žalibože, te mi niso v službi.
Gost. Meni se je sanjalo o lilijah
25
Klopec. Meni pa od divje svinje, da sem ji nastavil past.
Vivod. Jaz sem na zlati mizi videl gostoljubnost, lipove mladike so ji venčale glavo.
Krasen. Jaz sem bil vso svojo srečo stavil le na srca-damo, in zgubivši sem se izbudil.
Blodvelj. In kaj se je pa tebi sanjalo, prijatelj Voltej?
Volte j. Sanjalo se mi je, da vaša milost mi je podarila štiri zlate.
Blodvelj (smeje se). To so pa sebične sanje, vendar hočem jih vresničiti.
Voltej. Poljubim vaši milosti rok5.
Blodvelj. Mojih sanj vam še ne morem razodeti. Sladke sojbile, pripravljene izpolniti voščila mi najvišja. Žarno so mi slikale prihodnost.
Klopec. Saj vem: sanjalo se ti je o kakovem rendez-vous. Od oči, kakor rubin, in druzih tacih neumnosti.
Blodvelj (smeje se). Ne mara, da si ugenil, prijateljček. Rendez-vous, kjer mi pojde za življenje. Vendar, naj molčim o tem, denašni dan mi je srce prevzetno, da se ne izdam.
Krasen. Mi že vemo za vaša pota, vi imate ves drug lov na mislih, kakor mi.
Blodvelj. Res je taka, da. Hodite vi lovit le kamor koga veseli, zamene se ne brigajte. Vsak ima svojo strast.
Krasen. Jaz imam naduho.
26
Klopeo. Jaz sem zagrizen lovec.
Vivod. Jaz ga srkam rad, Šampanca.
Dumont. In jaz naravo občudujem.
K1 o p e c. To se mi pa čudno zdi, vi vitez ! Vi ste kratkovidni.
Dumont. To so vsi ljudje.
Krasen. In kedar se vozite, pa dremljete v kočiji.
Dumont. To nič ne dene. Prdv prijatelj prirode se zna lepoti njeni tudi speč čuditi.
Klopeč. Jaz temu nisem kos. Moj ljubček, ta je lov.
Blodvelj. Alo! Ročno po Bordčvca, da se mi gospodje ponavdušijo.
Dumont. Odprite okno, da bo kaj razgleda po deželi. (Gleda skozi stekla.)
Volk. Tu je Bordovec. (Prireduje služabnike, stoječe že pripravljene, na srebrnih ploščah držeče napolnjene podolgaste čase.)
Vivod (vsklikne). Zlata kapljica!
Dumont (pri oknu radostno). Nebeški slap!
Blodvelj (povzdigovaje čašo). Vekomaj prijatelji in dolgo, dolgo živeli, gospoda!
Vsi. Bogati Blodvelj, dolgo naj živi!
Dumont (kakor poprej, brez čaše). Oh! ono pokopališče tam se kaj lepo podaje.
Blodvelj. O, ko bi bil jaz prav bogat! Želim si to, da s celim svetom bi delil zaklade svoje. Kaj pa je res mamon? Novcj se čislajo vse preveč!
27
Zatoraj so tako prevzetni! Nikedar nočejo ostati v reveževem žepu, vedno bogatincu vkup derb.
Krasen (navdušen). Kdo je tako dober, ko naš plemeniti Blodvelj tu?
Vivod. Ne poznam je duše, ki bi bila mu podobna.
Vsi. Kes je.
Dumont. Un enfant gate de la nature.
Blodvelj. O, ne hvalite me preveč. Zasluge nimam druge, kot očetovo zlato. Če mi svet odpusti, je prav in dobro; če pa ne, naj sam se grize ze zavistjo! Ne borim se ž njim! Ali sreča moja pa je smela, kliče me na boj, zatoraj hočem velikansko vživati življenje; ako pridejo skrbi, vta-jim se jim. Jaz čmernim modrijanom ne verjamem. Jeli prijatelj Klopec, da le solnčnata življenja stran velja? Nebo je krasna prilika: žareče solnce je ljubezni vroči plam, in bleda luna zvestega prijateljstva podoba. Zvezd bogata setev — milijoni radovanj, katera klijejo v življenji. Kesni oblaki so bridkostni dnevi, pa veselo srce je kriljati veterc, ki nam jih prežene.
Gugelj. Nebeščan! Prav nebeščan! Razumite ?
Blodvelj. A dajte tudi našemu stavbarju kozarec! To vam je imeniten mož, gospoda, ta postavi novi grad, in teh dvoran ne bomo času dalj odtezali. Blodvelj eva hiša naj mu bode ime. Še en kozarec zdaj na tega moža delo.
28_
Gugelj (se vstraši in izpusti kozarec na tla). Razumite ?
Vsi (povzdigovaječaše). Blodveljeva hiša! Dolgo naj stoji!
Blodvelj (izprazni čašo). In zdaj na lov, gospoda. Odvrzite čaše, hitro puške v roke. Gozd je vaša last in vsa divjina. Vendar, ne gonite mi čez mero; ne trpim, ker jelen kakor človek vzdiha, če trpinči se na smrt! Odkar sem takemu prizoru priča bil, minula me je lovska grozovitost. Zdaj pa srečno pot na lov. Zvečer se spet tu snidemo, potem pri polni čaši zmenimo, le-kdo naj zmago se ponaša plemenitejo? Vi, ali jaz! (Proč. Rogovi done.)
Vsi. Alo, na lov! (Vsi proč.)
Dumont (ostane pri oknu, dokler vsi drugi odido ven/potem klikne:) Kako strašenski lepa je narava! Za drugimi.)
Melodrama.
(Potem za doneče godbe sprememba v zlato vilsko dvorano, zadej z razgledom na mično pogorje. Sredi dvorane veliko, čarovno zrkalo, pred njim zlat žrtvenik ze žrtvenim kot-ličem na stopnicah. Keristana zagrnena v svitlo-modro gosto gubano krilo, okrašeno s čarovnimi znaki, in na glavi zlato krono, pride od strani nesoč zlato knjigo in čarodejno palico.)
29-
USmt tllltl,
Keristana (sama).
Končan je boj, premagala sem se, Velja mi zdaj od zemlje se ločiti; Ce prav bridkost utrga mi srce Da morem njega le tako rešiti!
(Se sredne kronine ključice sname modri biser.)
Ti dragi biser klenei mi duha, Poslednega, ki v moji moči je, Katera kmalu tudi za-nj neha. V kotliii zlatem zdaj darujem te!
(Vrže biser v zlati kotlie. V njem se vname moder plam. Grom zadrdra. Kratka, priliina godba. Zrkalo se okadi.)
Pokaži čarom bliičavo glavo, Obrni bisrni očesi va-me, Prikaži se. Azur ti ime naj bo, Beseda tvoja z nado naj navda me!
(Godba. Strašen tresek. Dim se vzdiga in v zrkalu se prikaže Azur po egiptovski oblečen, zagrneno glavo, modro-bliičeč se na polgolih laktih in obrazu. Mesto oči se mn svetita dva žareča kamena. Magična razsvitljava.)
30
Azur. Prejšna.
Azur.
Ti, ki me čarodejno si vstvarila, Ali blagoslovit ali klet, povej!
Keristaiia. Za varha Blodvelju sem te izvolila.
Azur.
Smem biti to? V osodno knjigo glej!
(Med naslednim tresljajoea godba.) „Osoda naj ne vodi ga nikoli, „On sam naj si gorje ali blagor voli. ,,Le sam svaritelj si zamore biti, „Ter sam na pot nesrečno zagaziti, „In ker osode sila ga ne moti ,,Le sam ogniti more se sramoti.
Keristana.
Osodino glasilo že poznam, Izmišljeno le meni na gorje.
31
Sedaj ti zlato knjigo tu podani, Naj lokavo zvijačo ti pove, Ki iznašlo mi jo ranjeno srce. A zdaj nemoča moram proč od tu, Zatoraj zvrši delo ti za me, Da brez tolažbe ne pojdem domu.
Azur (vzemšiknjigo).
Le z mirom hodi, zvestega boš našla, Iz nova me rešnika v službi tvoji.
K e r i s t a n a. (Godba.)
Oj, da nikoli nisem semkaj zašla, Prebridka kazen radosti je moji!
(Počenivši na kolena bridko sklene glavo pred žrtvenikom. Med tužno godbo sprememba v kratek gozdič. Na strani holmec z nizkim grmičevjem.)
Lovcev p e tj e. (Lovci korakajo preko odra.)
Naj bo log, al' temna hosta, Naglo lovec jo premer'; Mlračnega poišče gosta, Zasledi jo, divjo zver. Hola, ho — Lovci radostno!
32
Pa jo goni, pa jo tira, Dokler mrtva obleži, Na večer se solnce ozira, Bana rdeča se blišči. Hola. ho — Lovci radostno!
Kedar tiha noč nastaja, Lov'c poišče kočico. Puško tje za steno vsaja, In objema ljubico. Hola, ho — Lovec, radostno!
(Vsi proč.)
flîiâllf® NilM.
Voitej (skrit v grmovji pride na dan).
Zarad mene, le gonite, dokler hočete. Mene pa ne bodete pojali, kakor divjo svinjo, ne! Kar po-strelil bi jih vse na kup, te zgage, da bi le petelina imel na puški. Meni kar ne more v glavo, kaj ta šentana gospoda v eno mer lovi po hostah.
Pesem.
Kaj, da bogataš gospod, Slast življenja sam si mot',
33
Da žival, ljudi vznemirja, Vsaki teden na lov dirja. Meni to ne more v glavo, Kako imajo zabavo: Plezati na goro vsako, Drezati za vsako dlako! Toraj pravim za gotov': Najneumneji je lov!
Dve je ura, ni še čez, Vstaja človek ino pes, Vsaki s puško se prikaže, In jo gladi, in jo maže. Letajo, kakor prismode, Prazen jim želodec gode, Potlej noč in dan lovenje, Ceš, to je lepo življenje! Dobro, da jaz nisem tak, Lovec, ta je vsak bedak!
Gomba piši me v uho, Kakoršno ti tirajo. Mene sem ter tje pehajo, Nikdar mi miru ne daj^. Zdaj prekucnem se čez strmec, Zdaj zapletem se v kak grmeč. Kar začnejo vsi trobiti, Jaz priplazim se po — glavi. Potlej temu prav'jo lov, Bog se usmili in svet' Gol!
Zapravljivec.
34
Človek, spehan kakor zaj'c, Vsede se na trato zdajc'; Si natoči malo vina, Kar prihrusta divja svinja, Komaj dobro se ogleda, Že od zadej dva medveda. Hoče puško brž .popasti, Kar od vseh strani pošasti. Zdaj pa člov'k naj bije se, Tega jaz ne znam, pa j'e!
(Hiti proč.)
(Spremenba. Mično selišee, zadej jezero v sredi, prijaznih goric. Na desni pečina, nad njo vhod v Keristanin po-zemski hram, pred katerim ona stoji v svojem prejsnem odelu, pa brez krone, gledaje v daljavo.)
ifiMMI?® Milil., Keristana.
Zdaj — skoraj že pripleza vrh strmine, pa ho zopet željno pogledoval proti koči Minice, meneč, da vedno tam prebiva mu najdražje bitje. Naj se toraj zadnikrat razveseluje njenega pogleda. i (Kratka godba. Spremeni se v Ijnbeznjivo kmetsko deklico, po taljanski nežno oblečeno. Naglo se potopi v pečino, katera se spremeni v prijazno kočico ovito s trto in cvet-
35
licarni, in iz katere ona iz nenada stopi. Ob enem se kulise premene v orientalične, visoke rože in zlato-obrobljene palme, katere do srede odra segajo. Mišljavo se vsede spredaj na tratino klopico ozališano s cvetlicami).
Ah, sam le more se svariti, Le sam na pot nesrečno priti, In ker osode sila ga ne moti, Le sam ogniti se sramoti. O bridki glas osode, dadeš Krila otroku, pa njegov'mu kradeš Angelju.
HOMiSVl MttM.
Blodvelj. Prejšna.
Rlodvelj. Jasni dan ti, drago dekle, pa ne bodi huda, da te tako pozno obiščem, hrepenenje moje je že davno bilo pri tebi. Ali povej mi, kaj je, da si tako otožna? Kdo te je razžalil? Ali te ljubosumnost muči? Ali si bolna? Žalostna? Govori! Ali morda bi rada me vžalila?
Keristana. Moj Julij! Ne, jaz nočem tega! (Ovije mu lakti okoli vrata in glavo položi na prsi.)
Rlodvelj. Potlej pak si le na pol mi tista, ki me je sicer po polnem osrečevala, veselejše polovice ti pogrešam, le otožna mi počivaš tu na
3*
36
prsih. Narediva mir med sabo, ljubo dete. Ti ne slutiš radosti, ki meni igra v srci. Ti ne smeš na dalje tukaj v svoji kočici bivati, žekoj jutri moraš z mano v grad, ker venec nevesti že predolgo diči svilne kite, utegnil bi na čelu ti zveneti. Svet naj bode te pozdravljal kot preljubo ženko mojo, temu se ne smeš nič več vstavljati.
Keristana. O ne množi mi bridkosti! Ne dviguj me do vrhunca, s katerega mi raj se poka-zuje, in v katerega pa jaz nikdar ne morem. Jaz sem te prevarila! Jaz nisem tista stvar, katero ti še v tem trenutji iščeš v meni.
Blodvelj. Bodi le, kar hočeš, samo da si vedno tolikanj mi ljubeznjiva. Tri leta je, kar sem z lova tukaj sem zašel in prvikrat zagledal tebe. Nenavadno je lepota tvoja tlela v ti pohlevni koči, kakor biser siromaku v roci. Ti si mi posvetila srce, da nisem nikdar smel prašati, od kod da si, in kdo da si? In glej, pokoren sem ti bil, kakor otrok, nikoli te ne vprašal druzega, kakor če boš tudi vedno me ljubila. Ti si kraj ondukaj prevstva-rila v raj, in zasadila cvette, kakoršne le Indijancu sanje lepša. Nikdar te nisem povpraševal, od kod ti taka moč, zadosti mi jo bilo, da si ti stvarila to za mene.
Keristana. Tebi je bilo posvečeno, toda cvelo je zastonj! Lej, dušo naj bi ti potezalo v dišeče kroge svoje ter učilo te, koliko je vredna prava sreča; toda tega nisem bila dosegla. Tvoja
/7
37
domišljija je predivja in prepoželjiva. Ti zahtevaš, naj bi bilo ti življenje kot sijajna gostba, in le koliko sveta ti vabiš k svoji zlati mizi? O, saj naj bi enkrat ti z ljubeznijo povračal!
Blodvelj. To se bo zgodilo, le tako hudo ne misli. Ajdi, brez pomude z mano, samovaje si zbolela.
Keristana. Zastonj! Prepozno! Dalj ne morem tvoja biti, danes me objameš zadnikrat.
Blodvelj (divje in burno). To se ne sme zgoditi. Kdo se drzne mi najdražjo stvar prevzemati? Keristana. Osoda!
Blodvelj. Ne verjemi! Sreča moja polna je poguma, da se tako hitro pač ne d& premagati. (Objemši jo.) Ne pustim te iz rok, če prav si mi nezvesta, hočem te ljubiti, dokler se iz nova k meni vrneš.
(Godba. V tem trenutji rudeč orel, z zlato krono na glavi, leti preko jezera.)
Keristana (za se). Proč od mene, zdajci čutim, da mi ginejo moči! Vidiš-li, žarjavega orla, ki je glavo si okinčal s krono?
Blodvelj. Kaj neki govoriš ti? Nobena tiča se ne gane tukaj!
(Godba. Tropa meglenih podob, ki preteče obračajo oči v Keristano. leti nad jezerom.)
Keristana. Tudi ne preteče te prikazni, ki me opominjajo, naj grem domu. Le pojdite naprej, jaz kmalu sem za vami. (strmi za njimi.)
38
Blodvelj. Predrago dete ti, kako hudo si izbolelo! A povej mi: kaj so te prikazni, kdo ta orel s krono?
Keristana (slovesno). Ilmaha, kraljica Vil. (Počenivši vkloni glavo, potem nadaljuje.) Vedi toraj : Bitja nisi človeškega pritiskal si na srce. Moje ime je Keristana, jaz sem Vilnega rodu in domovina moja, ta je daleč tam v oblacih, ki se čarom krožijo nad Perzijo in Arabijo.
Blodvelj. Kaj v oblacib je ljubezen hudobija? Kaj osoda tam kaznuje jo s prekletstvom? Potlej pa na zemlji bila bi nebesa, večnost pa pregnanstvo ?
Keristana. O poslušaj me, prednopreklinjaš! Ze je trikrat sedmo leto, kar sem jaz stopila k vam na vašo zvezdo. Blagor le delit zemljanom je poslala me kraljica. Položivši bisrno mi krono gori na vedno mlado glavo, rekla mi je: Vsaki biser krije čar, katerega zamoreš rabiti na vsak način. Obračaj jih ljudem na blagor. Ko zastaviš zadnega, tačas je konec zemljevanja tvojega, povrneš se nazaj, da pred prestolom mojim prejmeš kazen ali povračilo. Pa gorje ti, ako bodeš osre-čavala nevredne, ter zakladodtezala potrebnim! — (Presledek, v katerem jo Julij genljivo in pomenljivo pogleduje.) Kako sem bila storila, bo prihodnost me učila. Marsikak sem še imela biser, ko sem tam pred tvojega očeta gradom zapazila sedemletnega Julija. Ti si bil prijazen, kakor pomladansko jutro,
_39
da ljubezni vnetega očesa nisem mogla odtegniti od tebe. In od tistega trenutja sem sklenila tebe osrečiti, in odkrhnila sem nekateri biser s krone pa ga tebi in tvojemu očetu položila na glavo; od tod neizmerno premoženje, katero si je v kratkem času bil pridobil. O da nisem nikdar storila tega! Umrl je. Neobžalovan od nehvaležnežev, edino le od tebe, ti postal gospod si od vsega premoženja, in tedaj Se le sem videla, da vse, karkoli sem hotela storiti ti na blagor, vse ti tvoja strast utegne spreobrniti na gorje. In nisem mogla dalje zapovedovati srcu, pripeljala sem te tukaj sem, nahajala potem naj-višo srečo, ljubljena od tebe! Zdaj so sanje proč, vsi biseri zapravljeni, najzadnega sem morala še danes darovati tebi na dobro. Nekdaj nisem nič pomislila, da ta utegne pomeniti grenke solze.
Blodvelj. O Keristana! Kaj si mi storila? Jaz te ne pustim in vržem vse od sebe, samo da mi ostaneš ti, in ako ti odhajaš, vzemi sabo tudi življenje moje!
Kerist a na. O, darežljiv si, kakor kak vladar. Ti svetove bi dajal na dar, da bi mušici otel življenje, toda nočem zlorabiti tvoje velikodušnosti; daruj mi le eno leto svojega življenja, eno leto, ki si sama smem voliti ga; na katero se ti sam več ne zanašaš.
Blodvelj. Ovzemi ga! Le vzemi ga! Vzemi, kar te najbolj osrečuje, karti' je edino, kar premore revno to zveličanje, katero še vživati morem brez tebe!
40
Keristana. O hvala ti, ne bom te kruto oropaaa, pripravljena sem zdaj — odpadi mi posvetno zagrinjalo. (Godba. Spremeni se v podobo mične Vile. Ob enem se koča spremeni v pečino, ovito s cvetlicami, obsenčeno od palm in vrb, in v katero je zarezano ime Keristana.) Le-ta pečina naj bo skrivna priča, da je Keristana nekdaj ljubila tu na zemlji. (Godba. Iz cvetlic se vzdigajo Geniji in žalovaje počenejo h Keristaninim nogam.) Solnce tone in cvetlice mi po-vešajo glavice. Moji Geniji se tiho jočejo, ker morajo z manoj vred proč s te krasne zemlje. (Tožna godba.)
Blodvelj (ginjen padši ji pred noge). O Keristana, umori me!
Keristana. Zahvaljujem se ti za sladko zvestost, moj dragi zemski prijatelj. O, ko bi svojo ljubezen do tebe zamoglavsem ljudem vliti v srca, kako potolažena jadrala bi od tod! Kar mi prizadeva žalost, tega ti ne smem povedati, ne smem tebi razodeti najine prihodne osode; vendar, ko bi ti razumel groma glas in vetrov tulenje, slišal bi Keristano Žalovati po tebi. (Gre s svojimi Geniji za kulise. Godba se prične. Keristana obdana od Genijev prileti na cvetličnih mrežah, razpetih kakor jadra, iz za kulis preko jezera, v katerem se hipoma vidi cela gruča. V tem trenutji se še enkrat ginjeno ozre na Blodvelja in vsklikne.) Julij, o spominjaj se na mene! (Potem se naglo zagrne v temni glavni zavoj, povesi tožno glavo in razpete mreže se hipoma spremene v žalotrake. Kardelo
41
genijev v večernem odsevu se čaroma prikaže, zorno obnebj'e se vijolno pooblači in le iz enega vedrega polja še blede zvezde lesketajo za njo. Ko Keristana prijadra za nasprotno kuliso, Blodvelj grudeč se na pečini vsklikne:)
BI o d vel j. O bog! Daj mi utopiti se v svoji bolečini!
(Jutro. V ozadji čelo Blodveljevega, novo zidanega grada. Spodej ob širocib stopnicah vodečih do vrat, sedi berač, v oguljeni, vendar neraztrgani obleki z beraško palico. Lasje so mu sivi in globoka bridkost počiva na njegovem obrazi. Jutranje solnce ga obseva. Na strani mrežasta vrata, skozi katera se vidi v graščinski vrt. V daljavi se vidi na holmci poprejšni Blodveljev grad. Novega grada okna so odprta, v veliki dvorani gore luči. Blodvelj in nekaterigostje slone na oknih.
Zbor (v obedni sobi.)
Točite, naj vince v kozarcih nam vre, Kdor zdaj je zaspan, naj ne hodi med nas,
42
Naj jutro pri oknih le noter nam zre. Kdor piti ga zna, se mu smeje v obraz. Ha! ha! ha! ha!
(Vršeč krohot.)
Berač (ob enem ze zborom),
O čujte, kaj berač vas prosi: Bi samo košček kruha rad; Ko vaša miza komaj nosi, Pa mene tare hudi glad.
(Iz nova krohot na njegovo pesem.)
Zbor.
Nobeden naj črnim skerbem se ne vda; Neumnemu norcu veselja ni mar, Življenje le radostnim dobro velja; Le sam svoj sovražnik ne vživa nikdar. Ha! ha! ha! ha!
Berač.
O ne prezirajte me reve, Prevzetnost dobro ne pelja, Tud' jaz imel sem zlate dneve, Bridkost imam zdaj za druga.
(Pobesi glavo.)
43
MM MMIM.
Voltej in Roza (prrideta z vrta).
Vol tej. Že stokrat sem ti rekel, da napreni tajniku mi ne bodi več tako surova. Dobro ga poznaš, da je hudoben človek, naju še zatoži pri gospodu.
Roza. Molči, in mi ne govori, kedar nič ne veš. Jaz moram biti surova, ker sem ti poštena oseba.
Voltej. Nu, to ti je doslednost! Potlej bi pa stolonosci bili najpošteneji ljudje na svetu.
Roza. E, bodi no priprost! Kaj res ne vidiš, da tajnik povsod za mano lazi, da mi niti v kuhinji ne d& miru?
Voltej. I, kaj pa hoče od tebe?
Roza. Za tajnico svojo bi me rad.
Voltej. Drži naj se raje svoje stanice, če je prav tajnik; kaj ima stikovati v kuhinji? Ti ga menda vendar ne poslušaš?
Roza. Saj mi niti ne pustiš povedati mu svoje mnenje.
Voltej. Kaj pak? Tega jaz še vedel nisem. Škodovalo mu ne bo. Sicer pa je od tebe prav lepo, da mi sporočaš kaj tacega.
Roza. Nu, zakaj pa ne? Saj jaz ne maram za-nj, o ko bi mi dopadel, ne zinila bi ne besedice.
44
Vol tej. Pravo! To so čednostna načela. Vendar zalez&j tajnik mi kar ne more iz glave.
Roza. Prenašati ga ni več. Vse že hoče gospodariti. Za najneumnejši reči se briga.
Vol tej. Zdaj leta celč za tabo.
Roza. Povsod če zraven biti.
Voltej. O ko bi bil le naš gospod za kak pogovor, toda nekaj časa sem je ves zamolkel, kakor kaka stara rena.
Roza. Zato, ker se mu ženitev razdira. Gospod svetovalec Modrin ne dš. mu hčere. Kar trpeti ga ne more.
Voltej. K obedu pride danes, pa bi ga trpeti ne mogel?
Roza. Hej ti, ko bi se lahko trpeli vsi ljudje, ki sedajo skup k eni mizi, potlej bi pobraten bil vesolni svet. Kar se godi tu v naši hiši, temu pravijo gostovanje. Toda tem gospodom ljube so samo gosti, ne naš gospod, ki jih daje.
Voltej. In gospod svetovalec?
Roza. Ta je ves drugačen, pošten mož, ki hrani boljši hišni red, ko naš gospod. Prav dobro mi je znano tamkej, pestunja mi je najboljša prijateljica.
Voltej. Meni tudi. Kočijaž me ima grozno rad, in on pa vodi celo hišo.
Roza. Jaz poizvem skor sleherno besedico. Gospod svetovalec le zatoraj nima v čislih našega gospoda, ker tako visoko leta. Boji se pač, da pride
45
še na kant. Baron Svitelj je ves drugačen mož, in blizo toliko premožen, kakor naš gospod. In tega naj bi vzela milostiva gospodična.
Vol tej. To se ne sme zgoditi. Boljšega, ko naš gospod — ne more ga dobiti. On je tako radodaren, tako dober!
Roza. Predober je tudi napak. Jaz na primer sem veliko predobra s tabo; kratko-malo, gospod svetovalec noče tega.
Vol tej. A ona je vsa nora na-nj. Nikdar ga ne pusti.
Boža. Saj mora. Kaj je bilo že ropota.. Zmerom se na skrivnem shajata; bog varuj, ko bi gospod svetovalec izvedel to! Da bile nikomur ne povedal ti.
Voltej. Jaz vsaj svojega gospoda ne izdam. A zakaj pa danes barona Svitelj a vabi? Pisan je na listu.
Boža. Ker mora, ker gospod svetovalec bi niti ne prišel brez njega. Včeraj že so obhajali gosti, ker bode jutri gospodične Amalije god. A včeraj jih ni bilo. Zato je bil milostivi gospod kar ves obupan, pisal dolgo, dolgo pismo na svetovalca. Tajnik je jahal v mesto izročit ga mu, pa prišel strašno spehan spet domu s tem poročilom, da danes pridejo; pa ž njimi tudi baron.
Voltej. To je vendar strašno, kar počno z gospodom. Ko bi jaz le vedel, kaj početi. Ko bi nekoliko nališpal to-le reč?
46
Eoza. Lišpaj ti svoje suknje in čevlje, kaj te brigajo reči, ki niso ne za te.
Voltej. Jaz se le bojim, če mu jo izpelje baron, utegne si narediti kaj žalega. Naposled bode še najboljše da jaz sam spregovorim o tem katero pametno z gospodom svetovalcem.
Eoza. Ti? No, to bi bile lepe marnje. Bog ti ne zadeni — to bi razžaljenje bilo za tacega gospoda.
Toltej. I, jaz le zatoraj, da mi ne bo očitanja, če se danes ali jutri pripeti kaka nesreča taka.
Eoza. A pojdi, pojdi čenča, ti priprosta!
Voltej. E, človek ni nikdar dovolj previden. (Oba proč.)
BliM Miti.
Blodvelj in njegov hišni dvornik (iz grada).
BI od vel j. Kako je z nama, moj preljubi dvornik? Ali je pač vse, kakor sem bil zapo-vedal? Nočem, da bi mene kdo prekosil v sijajnosti. In Amaaiji na veselje se mi nobena žrtva prevelika ne zdi.
Hišni dvornik k. Da pač res, žrtva, milos-tivi gospod! Ker se gostija danes še sijajneje ponavlja, bo račun zares precej visok.
47
Blodvelj. Zato le sreča, da ni treba njemu plačevati ga. A bogati Blodvelj vsaj ne bode ostajal kaj dolžan? Kako je z naročenim lišpom, ali ga lepotičar še ni prinesel?
Hišni dvornik. Še nič ne vem o tem.
Blod velj (burno). Nemudoma pošljite v mesto. Skrajni čas je, že 6n teden moral bi zgotovljen biti.
Hišni dvornik. Ko bi bila vaša milost naročila ga pri prida-možu, katerega sem jaz bil priporočil vaši milosti, imeli bi ga že v rokah. Bil bi lep in pa po ceni. Ali tajnik, ta je —
Blodvelj. Boljšega mi priporočil. Mar ni tako?
Hišni dvornik. Nerad verjamem.
Blodvelj. Kakor hočeš. Ali ljubo mi ni, če hoče moj služabnik meni biti za poduk; to za prihodnost. Zdaj po lepotičarja! (Obrne se od njega.)
Hišni dvornik (zase, razžaljen). O zvestoba! Ti Jepeškana pesica! Nehvaležnost te tepta z nogami. (Proč.)
TISTO! MUlti.
Blodvelj. Berač.
Blodvelj. Stara moto vila zapuščine očetove. Ta mož je ven in ven nezadovoljen mi z vsem,
48
kar jaz počenjam. Starci so res čudno čudni mi ljudje. Tako slabe volje sem! Danes bode gorek dan na Elodveljevem gradu, odločiven dan! Amalije, ne morem je pogrešati, ne videti je drugemu v naročji, to sem ji prisegel; če se mi ne posreči pridobiti njenega očeta, če ta trmoglavec ne odjenja svojemu otroku, prisiljen bom poslužiti se hudih pripomočkov. Včeraj že sem čakal pisma. Rog! ko bi jela omahovati ! (Zagleda berača, ki zamišljen s palico piše po peska.) Kaj pa ta berač tam ? Z okna že sem ga opazil in njegovo petje je ge-nilo me prav nenavadno. Rilo mi je, kakor da sem ga že videl nekje, in_ ko da hoče moji radosti mrtvaško pesem peti. Čudno le, da moji posli mu puste sedeti tukaj. Kaj pa pišeš v pesek s palico beraško ?
Rerač. Svote tistega zlatd, ki sem ga nekdaj
imel.
Rlodvelj. Tedaj si bil bogat?
Rerač (zdihovaje). Ril sem!
Rlodvelj. Da obžaluješ zgubo, priča solza ti v očesi.
Rerač. Kar obžalujem, to se kaže v moji solzi — grad!
Rlodvelj (prizadet). Oho! — Kako se zoveš, kaj si bil?
Rerae. Pozabiti oboje, to je mojemu življenju zadna še naloga, in edini pripomoček, ki zamore me rešiti obupa.
49
Bl odvelj. čudno! (Vrže mu zlat v klobuk.) Vzemi tu ta zlat! (Hoče v vrt.)
Berač (skočivši po konci mu pade pred kolena, pa ne dotikaje se ga). 0 milostivi gospod, darujte več, darujte tako svoto, kakoršna se vaši veledušnosti spodobi.
Blodvelj. Ali si oženjen? Imaš morda toliko otrok?
Berač. Sam sem, le bridkost me spremlja.
Bl odvelj (vržeč mu še en zlat). Na, nasiti se, in spodi jo od sebe.
Bera c. Ne d& se tako lahko odgnati, kakor sreča.
Blodvelj. Spodpahni vzrok, kateri ti jo prizadeva.
Berač. Ali ste vi v stani udušiti pričino ljubezni vaše?
Blodvelj. Kdo ti pravi, da jaz ljubim?
Berač. Kdo misli veledušno, pa ne ljubi?
Blodvelj. Kaj, hočeš se dobrikati mi, berač? Sram te bodi!
Ber a č. Kaj naj bi bogatinci le imeli pravico prilizovanja?
Blodvelj. Ne sprašujem te, da bi poslušal tvoje čmernosti zbodljivke. Lahko si zadovoljen z darom. (Na stran.) Tako tesno mi je v obližji tega moža. (Hoče iti.)
Berač (milo). Ne, milostivi gospod! Jaz nisem, niti biti ne smem. Usmilite se le potrebe
Zapravljivec.	4
50
moje. To ni lakomnost, in tudi zvijača ne beraška. Privoščite mi obilnega daru, jaz vam bom hvaležen.
Blodvelj. Povej mi toraj svoj poprejšni stan.
Berač. Ne imenujem ga. Ali vedite, da revščine rja je oglodala moj grb, kdo potlej vpraša še za znak podobe, ki ga je lepotičila. Da, jaz zahtevam mnogo, in potem bi utegnil kdo sumiti, da sem besen. Toda besnost ta je daleč še od mojega duha; in če me vi nadarite še tolikanj, dajal sem nekdaj jaz še vse po veče svote.
Blodvelj. Sram te bodi tako ječati po dnarjih, najnečimurneja reč, ki jo moremo objokovati. Danes imaš dosti, prideš pa še drugikrat.
Berač. Jaz sem berač in vbogam. (Priklo-nivši se, počasi odide.)
lit tfi mmm.
Sluga. Blodvelj.
Sluga. Milostivi gospod! To pismo. (Odda in odide.)
Blodvelj (zagleda napis). Od Amalije, od moje rajske Amalije. (Bere.)
Moj dragi Julij!
„Odpusti, da ti včeraj nisem že pisala, ali moj hudi, srčni boj je moral še poprej se odločiti.
51
Zdaj pa ti obljubim, da te ne pustim nikoli. Ne privolim v to, kar mi zahtevajo moj strogi oče, in če moje prošnje vse ne omečč njegovega sicer blazega srca, potem naj se zgodi, kar sva bila sklenila. —" Amalija moja! O naj bi vendar mogel celi svet objeti. Ho* ti! (Sluga pride.) Pokliči mi nazaj berača, ki ravno tamkej v uto seda. (Kaže v kulise.)
Sluga. Jaz ne vidim tam nobenega berača.
Blodvelj. Kaj si slep? Le pojdi!
Sluga (proč, kli&V. Alo starec, s£m!
Berač. Kaj zapoveste, milostivi gospod ?
Blodvelj. Došlo mi je veselo sporočilo, Blodvelj pa ne more veseliti se ga sam. Odpusti, jaz sem bil preskromen proti tebi. Tu vzemi ta mošnjak tu, pa še ta. (Pomeče mu ju v klobuk.) Le vse mi vzemi, kar imam pri sebi. Kar zamorem podajati na dar, je komaj le peščenega zrna vredno proti temu neizmernemu dobitku, ki ga mi ponuja zdaj to pismo. (Proč v vrt.)
Berač (sam). Oj sočutje v nedrih človeških. Kolikrat bolehaš, kakor bil bi jokajočega otroka plod. Le navdušenje je, ki hitroma rodeva vse, karkoli je blazega. Ze zlatom zapravljivčevim beraču napolnilo je klobuk. (Proč.)
4*
Dumont (gizdavo oblečen, pride iz grada).
Ah, kaka radost me prešinja! Let' in dan že nisem videl tega kraja. Noč je bila mi predolga. Petdeset cekinov sem postavil na eno samo karto, sem dobil, kar slavec zažgoli, jaz stečem proč, pustim denar in vse je bilo perdu. Ali kaj je zlata blesk proti zarji jutranji. Prekrasen dan! Narava razpolaga vse, vse svoje mičnosti na ogled. (Gledaskozi lorgneto proti prizorišču.) Ondi prihaja stara baba!
iiiti mi.
Prejšni. Stara, brezzoba mamica (razcapana, z zvež-njem boste na hrbtu).
Dumont. Bon jour madame! Kam pa nesete ta drva?
Baba. Domu. Koj tu pod grintovci, tje v Jurj o v a s.
Dumont. A v Kurjo vas? O krasno ime! Vi pač prav radi bivate na grintoveih?
Baba. Ej da, grintovci bi bili že lepi že, ko
J53
bi le gor! ne bilo. Človek tako težko lazi gor navkreber.
D u m o n t. Take so figure, ki žive tu na deželi. O, ta žena mi je grozno všeč.
Baba (na stran). Da sem mu všeč, pravi. Nu enkrat, enkrat bi bila že dopadala se mu.
Dumont. Kako pisano je razcapana. Kar ne morem se je dosti nagledati. (Gleda skozi enotero lorgneto zatiskaje levo oko.)
Baba. Res da, eno oko obrača na-me; drugo pa zatiska.
Dumont. Jelite, da ste omožena?
Baba. Že čez trideseto leto.
Dumont. In vaš možiček mara še za vas?
Baba. Gotovo. Krišpa me še zmerom.
Dumont. Krišpa — tepe? To pa ni lepo od njega.
Baba. Je že lepo od njega. To je že navada taka tu pri nas na grintovcih. Slabo gospodarstvo, kjer se nikdar ne ravsajo.
Dumiont. O nedolžne radosti naravne. Čaki, od te plati mi bo podoba še gotovo lepša, stopite mi tistu-le, da vas malo od dalj pogledam.
Baba. Pojdite, kaj pa vidite na meni zdaj? Da ste me pogledali pred štirdesetemi leti! Zdaj sem že stara baba.
Dumont. Kavno to je, da ste tako krasna. Vi ste strašno lepo stara! Au contraire, še več gubd bi morali imeti na čelu.
Baba. No kaj še? Mojemu možu je že teh preveč.
Dumo nt. Resnično, vi ste iz nizozemske šole.
Baba. Bog nezadeni. Jaz še videla nisem šole od znotraj.
Dumont. Jaz imam celo zbirko tacih starih bab doma.
Baba. To je prav. Le-ta zbira stare babe, druge bi pa veseiilo, da bi mogli se znebiti jih.
Dumont (vzemši kroglato. črno zrcalo iz žepa se zasuče, da se mu okolica ozira v zrcalu). O quel contraste! Graščina, gozd, ta baba, voli na pasovniku! Narava! Velikanska si brez konca!
Baba. Ta človek je prismojen. Gleda se v zrcalu, pa vidi vola v njem.
Dumont. Tu imaš zlat. Dovolj sem te ogledal. (Poda ji zlat.)
Baba (burno vesela). O svetinja vižmarska! Celi zlat na dar! O vaša milost, to je vendar le preveč, ne upam se ga vzeti. Le za kaj ? To mi povejte!
Dumont. Pogled na vas mi je naredil toliko veselja.
Baba, Ne, tega bi moj živi dan ne bila mislila, češ, da na svoje stare dni se bom še gledati dajala za denar. Sto tisočkrat zahvalim. (Poljubi mu roko.) Naj mi vaša milost odpusti. - Aj prosim vas, ali sem vam res tako povšeč?
Dumont (se morasmijati). Oj res, dopadetemi izvanredno.
rr
Baba (sramežljivo). Pojdite kam, pri vas bi stara baba še znorela. Ne, če moj mož to izve, od same radosti me vbije. Pravim pa in še porečem, človek, če je bil enkrat prav pošteno lep, in naj se še tako postara, nekaj mu le vendar zmerom še Ostane. (Odcinca proč.)
Dum on t (oziraje se za njo). Ha, to se ziblje, kakor stara koklja. Kar razvnet sem, mene vsaka reč tako razburi.
stisn raisttB.
Prejšni. Roza (hoče e kavino ploščo v vrt).
Dumont. Ah, ma belle Eoza! - Roza. Dobro jutro, gospod vitez! Dumont (jo zadrži). O meni tako brž ne uidete. Stare so charmantne, pa mi mlade vendar še vse bolj dopadejo. (3ne malarija za oči, a te pa malarija za srce.
Roza.- Gospod vitez, jaz ne utegnem, milos-tivi gospod želi še kave.
Dumont (jo nežno objame). Brhka Roza! Roza (izvivši se mu). Pa kaj vam je zato, jaz moram v vrt.
Dumont. Ne smete, jaz sem tako enchante! Ta ličica, očesica, in ti pogledi. O narava! Kaj si
J56
tukaj ti vstvarila, kar ne morem se zdržati, moram jo embrasser.
Roza. Gospod vitez, izpustite me, ali vam zavpijem.
D um on t. Tedaj ti pa ključalnico pripnem na usta. (Hoče jo poljubiti, ona zavpije in izpusti ploščo na tla.)
©Sli MH2M.
Blodvelj. Prejšni in Volk (iz vrta).
Blodvelj. He, he! gospod vitez. Kaj pa delate?
Dumo nt. Naravo občudujem.
Blodvelj. Pravo! Pa ljubezen svojo do narave vi raztezate na reči najviše in najniže.
Volk. Lepo ali grdo, to je vse en kup gospodu vitezu.
Dumont. Kaj pa imate tukaj grdega? Narava je najvišja poezija, prava poezija pa nikoli ne more biti grda ali surova. Kedar hočete, se bijem jaz za nje lepoto in se biti dam; in če padem, mi zapišite na grob:
Pod le-tem kamnom tukaj tam, Vitez Dumont leži kar sam. On je vse svoje žive dni
J57
Dvorišče delal naravi. Zdaj je mrtev, in srečen je V naročji svoje ljubice. In kedar pride v rajski kraj Naravoslovec bo, ko zdaj.
(Ponosno odide v grad.)
Roza (pobere ploščo). Nesramnost! Vsaki že tišči v človeka pri ti hiši.
Blodvelj. Zakaj se pa ne umika gostom, kedar pijejo šampanca. Malo sem ž njo zadovoljen. Tudi gospod Volk se je pritoževal, da se ,prav nespodobno obnaša proti njemu, in da nespoštljivo govori o meni.
Roza. Milostivi gospod tajnik? A, zdaj naj pa jaz govorim —
Volk (lično). Tega naj se varuje ljubka, izvršuje naj le opravila svoja.
Roza. Jaz le milostivemu gospodu služim, ne pa nekaterim takim.
Volk. Naj le molči —
Roza. Za nič ne zamolčim. Le vse naj pride zdaj na dan.
Volk. Lejte hudomušnost!
Blodvelj. Tiho, tiho, da kaj resne,ga ne bo.
Roza. Vaša milost se ne ve, kako in kaj je dejal tajnik?
Blodvelj. No, kaj je rekel?
Roz,a. Rekel je —
J58
tlSflTl NHSQfc
Prejšni. Voltej (urno, potem) lepotičar.
Volte j. Lepotičar je prišel! Blodvelj. Oh, pravo! Le kar naglo k meni V sobo. (Naglo odide.)
Lepotičar (vstopi pri strani, in Volk ga pelje v grad, poprej pa ltozi reče:)
Volk. Midva se še pogovoriva, dekle! (Proč.)
©232..H NiiSSS, Vollej in Roza.
Boza. Zdaj pa stojim.
Voltej. Zdaj pa stoji.
Roza (stoječ kakor okamnela). Nad kom bi S6 iznesla ?
Voltej. Čaki, jaz ti ga poiščem. (Hoče proč.)
Roza. Ostani ti! Nad tabo se maščujem, ti nesrečni človek! (Gre nad-nj.)
Voltej. Nad manoj ? Se tega se mi manjka. Jaz nisem rekel druzega, nego: lepotičar je prišel!
Roza. Kar molči! Ali te — (Mu hoče dati zaušnico, pa brž oslabi.) Gorje mi, božje me zadene!
Voltej. To je dobro, ker drugač bi bilo mene.
Roza (skočeč po konci). Lepo^ar naj gre tje, kjer poper rase.
Voltej. To mu sama pravit pojdi, jaz ne vem, kje rase.
Roza. Molči. Jaz se kar več ne poznam.
Voltej. Le brusi si čeljusti, lepotičar te že kmalu naredi, da se izpoznaš.
Roza. Kar ročno se mi poberi izpred oči! (Dela, kakor bi mu hotela oči izpraskati.) Prav ti si vsega kriv!
Volt e j. Jaz nisem rekel druzega, nego: le p o-tičji je prišel! i
Roza. Saj ravno to je tvoja krivda, ti bi ne imel ničesar reči, kedar vidiš, da bas gre po-tezzati se za pravico mojega poštenja. (Proč.)
Voltej. To je strašno! Naj ima katera še toliko nepoštenja, nima človek tacih zdražeb, kakor zarad tega njenega preklicanega poštenja.
J60
ta&mi nts®
(Kratka stanica Blodveljeva. Skozi okna vidijo se nasadi in skozi te na prosto.)
Blodvelj in lepotičar (vstopita).
Bl odvelj (pravdvorljivo). Kje imate lišp. Le dajte/ Veselim se že prav po otročje. 0, kolika radost še le za Amalijo! Lepotičar. Tukaj je.
Blodvelj (ogledovaje ga, postane resen). Za boga! Kaj ste naredili V
Lepotičar. Kako to ? Blodvelj. Tacega ne morem rabiti. Lepotičar. Saj je prav po vašem naročilu, milostivi gospod!
Blodvelj (prihaja zmerom burneji). Ne, ne, ni tak.
Lepotičar. O prav po obrisu, zagotovim
vas.
Blodvelj. Ne, ne, ne, ne! (Čmerno.) To je prestarikave oblike, niti nima kamenov od mene izvoljenih.
Lepotičar. Gospod Blodvelj! Tu gre meni za ime in čast!
Blodvelj. Tako tudi meni; tega lišpa jaz ne morem rabiti.
Lepotičar. Ne vzamem ga nazaj.
J61
Blodvelj. To morate.
Lepotičar. Prenaredim ga vam.
Blodvelj. Prepozno. To darilo jeza današnjo svečanost. Pa najlepše veselje ste zdaj vi zamorili po svoji nerodnosti.
Lepoticar (nekaj razžaljen). Gospod Blodvelj! (Zavestno.) Povem vam po pravici: to je zgolj le trma.
Blodvelj. Kar tiho mi bodite, lišp je slab.
Lep o ti čar. Le poglejte ga enmalo.
Blodvelj. Ne, zoperen mi je, da bi ga kar zagnal čez okno.
Lepotičar. Pa vendar menda ga ne boste, menim jaz^
Blodvelj. Da ne?! Je že ven zunaj. (Zažene ga skozi okno.)
Lepotičar (prestrašen). Za božjo voljo. Lišp je vreden vam dve tisoči goldinarjev.
Blodvelj (ponosno). Vam je žal? — Za te groše! Saj jib dobite, le čakite! (Hiti v stanico.)
Lepotičar. To je besnost, kakoršne še nisem videl. Sam poiščem lišpa. (Hiti ven.) (Pri oknu se vidi berač, ki je pobral lišp, in ki vzdigovaje ga navkviško poje:)
O hvala, hvala, dobri ljudi.
Zdaj pa dovoljen dar imam;
Srce se mi od bridkosti grudi,
Zakrivil sem gorje si sam.
(Odhajaje ponavlja še poslednje besede v daljavi.)
J62
Lepotičar (pride žalosten nazaj). Lišp je odnesen, ne najdem ga nič več.
(Rlodvelj iz stanice, kaže, da se zaveda in kesa svojega prenagljenja. Prinese kolobar zlata.)
Rlodvelj (prijazno). Tu imate denar, gospod.
Lepotičar (spoštljivo). Gospod Rlodvelj, jaz pomilujem —•
Rlodvelj. Ne pomilujte mi ničesar. —Sam naj pomilujem svojo neodpustljivo burnost. Moja kri mi prizadeva marsikako traparijo. Še te dneve moram pušati si dati.
Lepotičar. Reseda dobra spet vse dobro naredi.
Rlodvelj (stiskaje mu roko). Kaj ne, da mi ne jemljete za zlo, prijatelj — da pozabite — nikomur nič ne pravite o tem. Ne želel bi, da to pripovedujete okrog.
Lepotičar. Dam vam mož-besedo —
Rlodvelj. Da, da, saj vem, da smem zanašati se na vas. Tudi bodem prav gotovo v kratkem spet potreboval še umotvornost vašo. Gotovo, da si skoraj naročim kaj. Kmalu; zdaj pa z bogom, moj prijatelj, brez zamere!
Lepotičar (nizkosepriklanjaje). Kako bi mogel to, tako globoko sem vam ganen. (Odhajaje.) Da bi le res kmalu dal mi kaj opravka. (Proč.)
J63
©msiMSfi rasoa.
Blodvelj (sam).
Viharen dan! Da bi le skoraj že bilo po njem. (Posadi se na stol in strmi pred se. V daljavi se čujo po-sledne vrste beračeve pesmi.)
Srce se mi od bridkosti grudi, Zakrivil sem gorje si sam. Blodvelj (skočeč po konci). Kako petje —
VUMMSTI Ml®!©®.
Volk (nastopi). Prejšni.
Volk. Ah, dragi, milostivi gospod! Kaj slabo se je oponesel lepotičar, ravno sem ga ozmir-jal; toda mislite si, lišp je proč, ne ve se za nikogar, da bi ga bil pobral.
Blodvelj. To bi mi bilo neljubo — stane me veliko.
Volk. Moramo ga najti, dobro sem ga videl zabliskati se skozi okno. Pa nikogar nisem blizu videl, samo hišnjo Rozo. Koj sem tekel dol, pa bila je že odšla, in ko sem jo poprašal, rekla je, da ni ničesar videla.
J64
Blodvelj. Verjeti ne morem, da bi ona bila taka.
Volk. Ta reč naj pojde na preiskavo!
Blodvelj. A danes ne, preveč bi burilo, in kdo ve, če je tudi še res?
Volk. Gotovo, saj sem skoraj videl.
Blodvelj. Če je res, mi mora proč, nji ne voščim druge kazni.
Volk. Kako bog časi zapusti človeka! Vse je za slovesnost že pripravljeno, vsi gosti zbrani v vrtni dvorani. Razgled po krasnem dolu dal sem zagrniti. Potrpeti hočemo, da pojde solnce dol, in kakor hitro zajde, vem, strmeli bodo vpričo tacega pogleda!
Blodvelj. Plesalci že pripravljeni?
Volk. Da! Gospod svetovalec tudi že tukaj.
Blodvelj. Amalija tu! Pa še le zdaj mi poveš to?
Volk. Peljal sem jo v modro sobo, in baron je odšel na vrt.
Blodvelj (burno). Baron? Sramota! da svojega tekmeca pa moram še vabiti na gosti. A kaj naj pa Amaliji posvetim, zdaj ko je lišp izgrešen?
Volk. Darujte ji to dragoceno vazo, ki ste jo ravnokar kupili, to bode vendar dar res milijonarja vreden.
Blodvelj. Da, vreden je veliko, toda ravno prav: svetovalec je umetnostim prijatelj; morebiti da si ga priklonim.
J65
Volk (za-se). Kako se motiš! Blodvelj. Daj jo okinčati s cvetlicami, na kratko, vse poskrbi. Jaz moram k nji, le k nji. (Oba proč.)
iftUMSTI MNMK.
Sijajna soba.
Svetovalec Modrin in Amalija.
Modrin. Pomiri se mi vendar hčerka in ne prizadevaj mi kesanja, da sem bil tako slab, paudal se prošnjam tvojim.
Amalija (premagovaje svoj bol). Da, moj ljubi oče, mirna hočem biti.
Modrin. Zdaj stoprv vidim, da si me pre-varila s posiljeno veselostjo; ti bi več ne smela njega videti.
Amalija. Narobe, ljubi oče, to bo le okrepilo me za dolgo časa, da bom lože prenašala trpljenje.
Modrin. Nikar mi ne pozabi, da sva v družtvu, in da te baron bolj ljubi, ko življenje svoje.
Zapravljivec.
5
J66
PllSMSU Mit®.
Blodvelj. Prejšni.
BI odvelj (prisrčno). Prespoštovani mi gospod svetovalec! Kar mi dobra sreča le prožiti more, je visoka čast mi, da vas morem tu pozdraviti na svojem gradu. Milena mi gospodična! Blodvelj ne bo nikdar pozabil, da vi v svojem plemenitem srcu niste odrekli biti mu kraljica neznatne te svečanosti njegove.
Amalija (klanjaje se). Gospod Blodvelj —
Modrin. Dovoli poklonjevanja, saj prijatelj obiskuje prijatelja.
Blodvelj. Ali je pa res tako, gospod svetovalec?
Modrin. Kaj dvomite o tem? Potem bi bilo le na pol tako.
Blodvelj. Aj, kako srčno bi jaz želel, da bi s cela bilo tako, da bi vas —•
Modrin (lično). Gospod Blodvelj, vsaki opomin na prejšnje razmere je proti pogodbi, pod katero vstrezam vašemu vabilu.
Amalija. Predobri oče! Dajte vendar se omečiti, če je drago vam življenje svojega otroka.
Modrin. Kaj je to? Zarotba meni za hrbtom? Kaj morda sem povabljen sem, da bi iz nova rešetal stvar, ki sem jo menil že dognano?
67
Blodvelj. Vi se motite, gospod svetovalec! Vaša gospodična hčerka —
Modrin. Sanjari! Njenega življenja sreča mi je izročena od boga, in nikdo mi ne more kaj, če nje v nesrečo ne pustim.
Blodvelj.Gospod s vetovaleč! Slabo me poznate! Modrin. Jaz sprevidim le predobro, kar bo razgrnila vam prihodnost.
Blodvelj. Jaz sem obrečen —
Modrin. Po nikomur.
Blodvelj. Zalezevač baron Svitelj meje —
isaira&is?! pmtor.
Baron Svitelj (začuden, pa spodobno). Prejšni.
Svitelj. Kaj je tukaj govorjenje o meni? (Se zavestjo smehljaje se.) Vi molčite, tedaj o kacem sorodniku mojem ? To bi jaz kot plemenitnik samo vedel rad.
Blodvelj. Gospod baron! Prav veseli me —
Svitelj (naglo). Razumem, moje prijateljstvo do gospoda svetovalca.
Blodvelj. Je krivo, da mi skazujete čast obiskovanja. Meni je vse znano. (Cez nekaj, ko se je vsem zadrega videla.) Ali bi izvolili zdaj podati se k družtvu?
5 *
J68
Svitelj. Kakor blagovolite! Blodvelj (poda Amaliji lakt.) Gospodična! (Jo odpelje.)
S Vi tel j (za njima).
Modrin. Bojim se, da smo prišli veselit se, pa bomo pisano se gledali. (Proč.)
SKMUBAJS?! NI89B.
Krasna, zlatom in cvetlicami okinčana vrtna dvorana. Zadna stena okusno ozalšana. Vsi gostje zbrani. Dumont.
Vivod. Volk. Gospodje in gospe. Blodvelj, Amalija,
Modrin (nastopijo še le med petjem, in se vsedejo).
Zbor.
Po okineani dvorani Vijejo se gostje zbrani. Kdor se hoče veseliti, V Blodveljev je grad mu priti; Le v njegovih hramih je, Kar človeško srce če.
(Plesalci in plesalke v španskih krilih se zavrte v mičen ples, in na konci se skupi velika gruča, kjer otroci v ravno takih oblekah ocvetličeno vazo postavljajo na okroglo stalo sredi prizorišča.)
J69
Bl odvelj (po plesu za-se). Kaj je vendar Volk naredil? Zdaj ni, da bi sprejela jo.
Modrin. Poglejte le, baron, to znamenito vazo, ki jo je ministru neki francoz ponudil za devetnajst tisoč frankov.
Svitelj. Resnično, tista j'e.
Več gostov (gledaje jo). Krasna res!
Vivod. Poglejte vendar, vitez, vazo iz Pariza.
D U m O n t (sede v stolu, in ne glede je). O charmant. Kako je izvirna!
Vivod. Saj je še pogledali niste.
Dum o nt. Meni tega niti treba ni, jaz, da le slišim, de Pariš, že vem, da mora biti 'magnitic.
Svitelj. Zares, zavidam vas za ta umotvor, gospod Blodvelj.
Blodvelj (za-se). Zdaj ne morem več nazaj. (Glasno.) Že več ni moja. To neznatno je darilo, ki ga posvečujem jaz kraljici danešnje slovesnosti.
Amalija (veselo). Ah oče, to me veseli!
Modrin (osorno). Kaj še, dete! Oprostite mi, gospod Blodvelj, pa tega ne pustim, ta dar je vse predragocen, da bi jemal se.
Svitelj. Da, da, predragocen je!
Blodvelj. To ni, gospod baron, na celem sveti ni ga bisera, da bil predrag poklon bi ti-le gospodični.
Modrin. Pa tudi ne vem, od kod da ndma taka čast?
J70
Svitelj (polglasno). Bolj razžaljiva, kakor —
Blodvelj (pristežeč). Razži^lji^^ia?
Svitelj. Pri tem ostanem.
Blodvelj (srdito). Kako je to, gospod baron, da vi se tako zvesto potezujete za gospodične čast?
Modrin. On govori v imenu bodoče mu neveste.
Nekateri gostje. Čestitamo.
Blodvelj (vničen). Potlej nimam nič več govoriti.
Modrin. Vzemite vazo tu nazaj ker to bi kneževski bil dar, ne plemenitnikov.
Blodvelj (ponosno). Moj dar je tak. Jaz sem svojega imenja kralj. Temu umotvoru je naj-višo vrednost posodila edina misel, da bo le-ta lepa roka radostno se ga dotikala. Pa, naj ne bo! Kaj maram. Volk! le vzemi jo proč! To vazo jaz darujem svojemu tajniku.
Volk (prikloni sena pol v zadregi. Vaza se odnese.)
Svitelj. Kaka besnost!
Modrin Neverjetno!
D um o nt. Ta možje prismojen.
Amalija. Kako se mora tako spozabiti.
Gostje (pioskaje). Pravo! Tako se milijonar maščuje!
Blodvelj. To naj nam veselja ne kali. Ker se je francoska umetnost tako slabo obnesla, hočem zdaj pred vašimi očmi razviti pa domač obraz, katerega lepote mi gotovo ugovarjali ne bote. Tu
J71
poglejte, kako lep imam razgled! (Si ploska v roke.) (Godba. Zagrinjalo se odstrani in skozi široko okno preko vsega prizorišča se vidi krasen kraj. Prijazna dolina, vasice ob reci. v daljavi zavišnjele gore v večerni zarji. Okvirju za temelj je nizka palustrada. Spredaj, gledalcem na levi sedi skrivnostna prikazen pod temnim gnojem, osvitljena od zahajočega solnca. berač razoglav gledaje proti nebesom : tako, da celota podaja genljiv prizor.)
MUSOB.
Prejšni. Berač.
Blodvelj (na ravnost ne gledaje tjekaj). Ali je kje krasneji razgled? (Vide berača se vstraši.) Ha, kaka ta podoba? Čudno to naključje.
Zbor in Berač (ob enem).
Poglejte tu ta krasni dol, Kje ima zemlja lepši kraj? Nikjer ga ni bilo nikolj, Prizor vam prekosi še raj.
Berač.
Ne zvezdni blesk, ne solnca žar, Berača ne razveseli. Bogastvo je varljivi dar, Kjer je prevzetnost, sreče ni.
J72
BI 0 d V e 1 j (neprenehoma strmeč proti podobi, proti Volku). Spodite vendar tega berakona, kaj da mu pustite tako blizo grada se potikati.
, Berač (vstane, ter gre od strani, na kateri jje sedel, preko holmca skozi grmičevje na prizorišče.)
©SVtfBMl?i MM308.
Prejšni brez berača.
Volk. Katerega berača? Saj ni videti nobenega.
Blodvelj. Tjekaj-le odhaja! (strmi za njim.)
Volk. Blede se mu, kali.
A m alija (omedli).
Modrin. Bog pomagi, moja hči!
Blodvelj. Amalija? Kaj ji je?
Vsi gostje (nemirni).
Modrin. Vsa bleda je.
Blodvelj (pade ji pred noge). Amalija! drago dekle! sliši tvojega Julija glas!
_ Svitelj (pahne ga srdito od nje). Nazaa, ti za-peljivec! Zdaj pokažeš, kdo si!
Bl odvelj (razjarjen popade njega roko). Zados-tevanja, moj gospod! To mi je preveč.
Svitelj. Izvolite? (Kaže proti vrtu.)
Blodvelj. Le za mano! (Oba na levi proč.)
J73
Več gostov. Stojta!
Modrin. Zdravnika pripeljite. (Služabniki proč.)
Volk. V pristanico.
Večina. Tak je konec te slovesnosti. (Druga polovica odide z Modrinom in Volkom, katera vodita Amalijo. Le Dumont, ki je med splošnim vrenjem stopil k oknu, ostane, se pri sredi okna vsede na stol, in ko so vsi zunaj, skoči po konci, se nasloni čez okno, pogleda skozi lorgneto in navdušen zakliče:)
Dumont. Nebeška narava!
©MIH?® MNSM.
Kratka stanica.
Voltej. Roza.
Vol tej. Pusti me, le pusti, da pogledam, kaj se je zgodilo. Vsi teko nekam, in gospodična Amalija, pravijo, cepnila je po tleh, ko metla sirkova.
Roza. Ti ostaneš tukaj. Tebi gre le moja osoda mari. (Bridko ihte.) Najhuje razžaljena oseba v hiši, to sem jaz!
Voltej. I kaj so ti pa storili že spet?
Roza. Le počakajo naj. Jutri grem k sod-niji, vsi bodo zaprti, milostivi gospod, in tajnik in vsi gostje, celi grad in ti.
J74
V ollej. To je, brez mene pač ne more biti. Kaj je pa bilo?
Roza. Zaušnice bi bile skoraj padale.
Voltej. No, potlej sem vesel, da nisem zraven bil.
Roza. Tajnik mi je obetal jih za uho, tatico me psoval, zahteval neki lišp od mene. Odpovedal nama je v gospodovem imenu službo in je hotel, naj me sluge venkaj vržejo.
Voltej. Nu, to je cela storija! Kedaj se je pa zgodilo vse to ?
Roza. Četrt ure je, tačas ko so po vazo šli v dvorano.
Voltej. To je strašno!
Roza, Res človek bi skor mislil, da je čast ukradel in poštenje.
Voltej. In zraven tudi lišp. Ne, ne, saj res ne gre pustiti tega kar tako.
Roza. Ti se moraš - potegniti za-me. Jaz sem ženska, sem preslaba, kaj ne vem, kako mi j'e početi tu.
Voltej. To je res, da slaba, slaba si.
Roza. Ti si možki. ti imaš moči.
Voltej. Da, da, jaz sem moč&n, zato si bodem tudi premislil.
Roza. Še danes grem, in jutri tožim.
Voltej. In jaz grem jutri, tožim pa še danes. Pa pri kom? Pri milostivem gospodu, kajti, to ti je dolženje, kini, da bi rekel, da bi dejal —
J75
Eoza (ihte). Kaj ne, da ne verjameš, da sem vzela demante.
Vol te j. Nikoli! Ti si prepoštena, ti si le nad oči, in ne nad demante.
Roza. No, zdaj pa le na noge, poberiva, kar imava, pa pojdiva.
Voltej. Livre naj tu ostane, je gospodovo. Jaz imam suknjo pa mizarsko, v kakoršni sem sem prišel, navlake druge mini treba, meni si že ti zadosti.
Roza. O, se že spraviva od tod.
Voltej. Jaz grem k mizarstvu nazaj, poprej pa hočem samo v eni reči še skazati se mojstra.
Roza. Kaj pa narediš?
Voltej. Tajnika predelam. Taje preneotesan, mizar mora nad njega.
Roza. Le dobro se pripravi.
Voltej. O, ti me ne poznaš, sem dober človek; ali če gre za čast iii za poštenje, pa divjam, ko ris. Pokažem temu tajniku —
tilMMMIllf® tMSM.
Prejšna. Točaj (hiti preko odra).
Voltej. Haj gospod točaj! Kam pa? Točaj. Na velikem sodi počil je obroč, pa moram vino pretočiti.
J76
Vol tej. Ha, to se vidi, da osoda namiguje! Človek, jaz za tabo. (Odide tožno s točajem )
E o z a. To so reči! Zdaj si mora muho napiti za korajžo. Joj mene, ti strahopeti možakarji dandanes, tega ni prenašati več! (Proč.)
©mMimism MM809.
Druga stanica.
Zdravnik. Svetovalec Modrin. Amalija.
Zdravnik k. Vam je odleglo, gospodična? Modrin. Kako je, ljubo deto? Amalija. Prav dobro, ljubi oče. Že mi je prešlo.
Modrin. Prav po nesrečo sva prišla v to
hišo.
f MMl^Mll?! MUQ«. Liza. Prcjšni.
Liza. Pomagat, gospod doktor, oh baron je težko ranjen. Iščejo vas!
J77
Modrin. Za boga! Moj prijatelj! Ti ostani tu pri moji hčeri. Naglo, gospod doktor. Jaz sem vsega kriv. (Hiti ze zdravnikom proč.)
Amalija. Kaj seje zgodilo?
Liza. Bila sta se. Milostivi gospod in pa baron.
Amalija. Ali je tudi Julij ranjen?
if»M®mi§gfi MNSM.
Blodvelj (stopi izza tapetnih vrat. Bled je, govori polu-glasno, naglo). Prejšni.
Blodvelj. Ne, on ni! (Proti Lizi.) Ti, pojdi na prežo!
Liza (odide pred vrata).
Amalija. Za božjo voljo! Kakšen si!
Blodvelj. Kakor mož, ki je kos osodi svoji kljubovati. Vendar še mi sreča moja ni ušla, ker morem govoriti s tabo, sleherna minuta žuga, še nocoj moraš pobegniti z mano!
Amalija. Nemogoče, ne! Ne morem zapustiti očeta!
Blodvelj. Prisegla si, pomisli na prisego.
Amalija. Pa že danes, tako naglo —
Blodvelj. Danes, ali nikoli! Davno imam tvoje posle že podkupljene. Edino Lavro vzemi
J78
sabo, druzega premoženja nič. Tvoj oče je onemogel, skoraj se k počitku vleže, pa če tudi ne, saj skrivana ljubezen je iznajdljiva. Pričakujem te blizu mesta, tam pri zapuščeni cerkvici, kjer sva tolikrat se shajala.
Amalija. Moj oče — ali se bodo dali spo-prijazniti kedaj?
Blodvelj. Bodo. To široko morje, ki kljubuje njih maščevanju, to jim tudi ukroti prevzetnost.
Odloči se!
Amalija. O, ko bi zamogla živeti brez tebe —
Blodvelj. Če ue moreš tega, zloga je med nama.
Amalija. In vendar —• Blodvelj. Da, ali ne! Ne je bridek nož, ki ga porineš mi v srce, da je solnce, sije nama proti Angležkemu.
Amalija. Le eno še vprašanje! Liza (hitro). Svetovalec! Blodvelj. Povej mi brž! Amalija. Pričakuj me!
J79
KTNiiVMttvt
Svetovalec Modrin. Prejšni. Modrin (osorno). Kaj hočete pri moji hčeri
tu?
mod vel j. Ral sem se.
Modrin (vzemši Amalijo na levo stran). Predobri ste vi naprem moji hiši. Ajdi hčerka, voz naju čaka, potlej spremim jaz barona. "Vi gospod! vi ste povabili nas k svečanosti, (bridko) vam se s težkim srcem zahvaljujemo za vse veselje, ki ste bili ga nam naklonili. (Odpelje hčer, Liza za njima).
iSOTMMJAMmt PR18RR.
Rlodvelj (sam).
O trmoglavost starega moža, koliko nesrečo nakopuješ toliko ljudem na glavo!
J80
KtlHIBiVAlNTI niltR.
Prejšni. Volk (vstopi).
Blodvelj. Ha, Volk! Že prav, da prideš. Zdaj je tu trenotje, ko mi lahko se zahvališ, da sem ti bil bolj prijatelj ko gospod. Jaz še nocoj to noč z Amalijo uidem na Angleško, prosto ti je, ako hočeš naju spremljati bežeča.
Volk. O dobrotljivi moj gospod! Jaz volim, kar je vaša želja; kamor greste vi, le-tam je tudi moje domovanje.
Blodvelj. Jaz hranim velikanske svote pri angleških bankah. Kolikor zlatnine in pa drago-censtva morem še oteti, hočem zdaj seboj ga vzeti. Kar pa pustim v miznicah, razdeli mojim poslom, pa tako, da ničesar ne izdaš. Želim jim, da dobe gospoda, ki jim dobro hoče, kakor jaz. Na jezeru naj sta pripravljena brodnika, katera imam najeta. Najdalje v eni uri mora vse pri redu biti. Potlej te pričakam tam pri stari cerkvici. Darilo svoje daj v zavarstvo, znano ti je, koliko je vredno! Bodi mi previden, jaz se scela, ves zanašam na zvestobo tvojo. (Proč.)
81
ipiiM©M#l«ll N1UIIM
Volk (sam).
Ti jadraš proti Angležki, srečen ti pikaj, a jaz ostanem tu in zaveslam svoj čoln v zavetje. Kako ti gor in dol kodi solnce! Kdo je zdaj zavisti vreden? On, prevzetni, slavljeni Mecen, ki mora razdejan na duhu zdaj valovom morskim zaupavati ostanke svoje sreče, ali jaz, pohleven, krotek tajnik, ki svojo čedno pridobljeno ovčico zdaj ponižno spravim h kraju; in komu naj zahvaljujem se za zmago to? (Udari se na čelo.) .Tebi, ti modrost! Ti največstranska vseh boginj! Narava mi je podelila močno žolčjo mreno, da se ni razpočila pri vseh neumnostih, katerim sem že pet let moral priča biti v le-ti hiši: a modrost, ta je učila me' smehljati se. O to je imenitna reč, smehljanje! Koliko ljudi si je že srečo prismehljalo, in največi trap utegne nekaj časa za prebrisanega moža veljati, če se zna smehljati. Zarad tega hočem se smehljati, dokler še živim, potem napraviti krohčt na velik glas, na to sledi mrtvaški molk. (Proč.) (Stoječega že za kulisami potisne Voltej nazaj, v mizarski suknji s kapuco in rumenkastim klobukom na glavi. Pod laktjo dežnik in palico skup zvezana. Iz zvežnja na hrbtu se mu kaže kratka pipina cev. Malo pijan).
Zapravljivec.
6
J82
MminsvMsm MUSIM.
Voltej. Volk.
Voltej. Stoj, divjak! Le kam te nese zlodej ? Tu-le počakaš. Kako se ti predrzneš mojo ljubico obrekovati? Kaj ti je storila? Zapodila te, čeljusti sladkalniške, ker si jej pregrd! Vidiš, to ti je poštenost! Meni je zaročena, pa si menil ti, da me pehari! Ona, da je ukradla lišp, le-ta nelišpava oseba? Sram te bodi, tajnik!
Volk. Zadni čas je, da se spraviš že iz hiše, ti pijanec.
Voltej. O jaz imam časa še dovoli! Jaz prav za prav na tem svetu nimam druzega opravka več, ko vam povedati na vsa usta, kar vam gre. Verjemite mi, gospod tajnik, jaz vam po pravici povem, da vi ste najnesramneje človeče! Vi ste iz hiše izpravili mene dobrega služabnika, ki je od gospčde svoje zvesto in pošteno bil postrezevan. (ihte.) Zato vas šiba božja že potepe še!
J83
TOMMtTl «Itn.
Roza (tudi pripravljena na odpotovanje, ze zvežiči in dežnikom). Prejšni.
Koza. Kaj počenjaš Voltej ? Pusti ga. Jaz sem že izvedela, pijan si.
Voltej. Pa kdo ti je natvezil to? Ha, to je izdaja.
Volk. Zdaj se poberita, oba!
Voltej. Pobereva naj se midva? O ne, raje poberiva njega!
Roza. Sram te vendar bodi.
Volk. Hej, hlapci!
Sluge (pridejo).
Volk. Izpodite to beraštvo iz'hiše! Zapovem vam v milostivega gospoda imenu. (Proč.)
Voltej (gre nad slugo, ki mora tajnikovi podobno obleko imeti). Kaj, ti naju daješ ven metati? Ti nesramna izdajica!
Koza. I, kaj pa spet počenjaš?
Voltej. Kar miru mi daj, jaz kar zadavim tega tajnika!
Roza. Saj ta-le tu ni tajnik!
Voltej. Ne? Nič ne dene, pa je kaka druga taka bridka zgaga.
Sl uge (se smejejo).
Roza (hoteč potegniti ga za sabo). Le pojjdi, no!
6 *
J84
Voltej. Naj pa ne izdaja se za tajnika, človeče, ki nikomur še pisati ne znl
Sluge. Le naprej zdaj! Mi imamo opravka še čez glavo.
Zbor.
Ven, le venkaj, že je čas! Naša hiša ni za vas. To je grdo razgrajanje, In surovo obnašanje: Popijati, Se valjati. ' Alo zdaj. Urno v kraj!
Eoza.
Jaz ne morem zastopiti, Kakšen morečlovek biti, Da se more ga napiti, Um in pamet izgubiti, Nič več tega razločiti, Kje ima peta alj glava biti, Vendar, dajte me oprostiti!
Voltej.
Dajte mi ljudje verjeti, Vse nečimurno na sveti:
Komaj piješ pol'č deveti, Ze iz mošnje ni kaj vzeti, Že po glavi in po peti Se začneš okrog vrteti. Še en pol'č, s'cer ni strpeti!
Z b or.
Kaj pomaga tu zij'ati, Dajta naglo se pobrati!
Roza. Kaje si izvoli spati.
Vol tej. Jaz sem jel se že majati.
Zbor.
Le nikar se obotavljati, Al' začnemo ven metati; To nikakor več ne gre, Le iz grada ven, pa je!
(Odpeljejo ju ven.)
J86
iiilMflliiiifl NKM.
Berač. Blodvelj.
Godba. Notranje zapuščene gotiške kapele, golo zidovje še. Na pooblačenem nebesi sveti mesec in njegov žarek prodira bas skozi uhodna vrata, da razsvitljuje berača, kedar govori.
Berač (sedi na vogli zadne stene na kamenu in v mraku).
Blodvelj (zavit v kolesni plašč, vstopi). Nocoj je hladno, in na jugu vstaja huda ura. Da bi le kaj skoraj prešla. Kaj šumi ? Kaj nisem sam tu ? Kdo cepi ondi na tleh? Le ven!
Berač (vstane). Jaz sem milostivi gospod! Že dolgo čakam tu na vas.
Blodvelj. Kaj, da mi ta berač-le danes tretjikrat že stopa pred oči?
Berač (stopi za korak naprej, mesec ga osveti).
Blodvelj. Kako neznano sveti mesec na-nj! Kaj hočeš ti od mene tukaj, grozna ti prikazen, sama svoje reve kriva?
Berač (poklekne). Ah, brezupna osoda mojega skrivnostnega gorje in tudi boječa moja skrb za vas, zapuščajočega ondukajšno deželo, to me sili, da grudeči svoj život iz nova vržem v prah pred vas. Tu na brezsrčni zemlji ste mi samo vi, na čegar veledušnost se zamorem še zanašati.
J87
Blodvelj. Izgubi se od mene! Dalj ko te gledam, grozneji mi prihaja tvoj obraz. Ne vsiljuj mi ga, jaz nočem nič več videti te.
Berač. To je na vas, milostivi gospod, da me odpodite za zmirom. Toda v ta namen bi morali veliko darovati. Dajte mi le polovico tistega zaklada, ki ga skrivate na nedrih, in nikdar več me ne bote čuli stokati vam pred nogami.
Blodvelj. Ti lakomrna prikazen! Kaj je satan te zarotil, naj mu vlačiš zemeljsko zlato v pekel? Besnost ti ne more imeti tacega zahtevanja. Berač izdihujoč po milijonih!
Berač. Pametneje je, zahtevati jih, ko zapravljati, kakor ti!
Blodvelj. Kako se ti predrzneš mene klicati na račun. Ti nehvaležna pijavka, ki sem toliko izdajal ti na dar!
Berač. Berač se nikedar ne naveliča zavidati bogatinca.
Blodvelj. Kakor pasje lajanje hršči njegovo roganje po noči.
Berač (proti uhodu klicaje). O sliši svet, o čujte vsi ljudje, najbogatejši mož pusti berača lakoto trpeti !
Blodvelj (polglasno). To zadiranje me še izda na zadnje. To molči vendar, spravi to zlato, da bodeš sit. (Vrže mu mošnjak.)
(Daljno gromenje.)
Berač (ga pobere glasno stokajoč). Premalo je
J88
za mene, moja revščina je prevelika. Jaz ne od-jenjarn svetu potozevati svojega trpljenja, in človeštvo kličem, naj jned nama sodi.
Blodvelj. Če ti zlato ne more zapahniti ust, naj ti jih zapre to jeklo. (Potegne meč in ga hoče raniti.)
Berač (obstoji). Morilec! Ti zastonj divjaš, ti nisi ranil me. Kar zahtevam, le edino to zamore me utolažiti. (Proseče.) Da bi vendar le še zdaj dovolil v mojo prošnjo.
Blodvelj (trdo). Aii me hočeš siliti? Nikoli!
Berač (poluglasno). Tedaj pa beži zapravljivec, beži! Toda meni ne ubežiš, na Themsi, tam se iz nova vidiva. (Proč.)
(Mesec se skrije za oblake, vetrovi buče, strele švigajo.)
Blodv'elj. Ko sem v mesečnem odsevu tam strmel mu v bledi obraz, bilo mi je tako neznano, kakor da mojega očeta duh grozi v me. Ta noč bo strašna! Ha, neka senca se mi bliža!
®mw? iiiiiiti »iti.
Prejšni. Amalija (ogrnena v plašč, z možkim klobukom na glavi, vstopi ne sopihaje.)
Blodvelj. Ali si mari ti, Volk? Amalija (pademu onemogla v naročje). Ne, jaz sem jaz, moj Julij!
J89
Blodvelj (srečen). Amalija, ti drago dekle, tako sama ?
Amalija, Služabnic mojih ni nobena hotela z manoj deliti mi negotovo osodo. Oče čujejo tam pri baronu; toraa, le kar ročno v beg; ker kedar pridejo domu, takoj poprašajo po meni.
Blodvelj. Žal mi je za zvestega Volka, tu puščanega, ali nevarnost naju pritiska. Da bi le ne bilo nama bati se nevihte!
fiiifiiiiftf® i»iig@i.
Jezerovo obrežje. Na pečini koča brodnikov. Matej in Tom, dva brodnika vlečeta čoln z jadrom h kraju. Valovi visoki. Ne popolnem temno, ampak bled svit.
Tom. Matej.
Tom (stoječ na pečini in vlekoč čoln). Matej zgani
jadro, ali ti veter ga raztrga.
Matej (storeč to). Se te pasje ure se je manjkalo, da vbogim brodnikom zaslužek krati.
Tom. Če zjutraj koj za rano ogledaš staro babo godrnjavko, potlej ti je že hudič pri rokah s hudo uro.
Matej. Nikar tako ne kolni, ali ti jezero še više vskipi.
J90
§f««t®©t§i?l PM80B.
Prejšna. Blodveij. Amalija.
Blodvelj. Ha, sta tukaj? Zdaj le naglo, da odrinemo.
Tom. Kaj neki mislite, za tacega vremena se voziti?
Blodvelj. To mora biti. Jaz sem vaju najel!
Matej. Za prepeljavo, da. Ali kaj nama pa plačate, da utoneva?
Tom. Ta piš nama desetkrat preobrne ta čolnič.
Matej. Ne veslava ne!
Blodvelj (obupno). Morata!
Tom in Matej. Ne bova.
Amalija (za-se). O bog, kaznuješ me že zdaj, v ti uri.
Blodvelj. To kroglo glej, kar zapodim ti jo skozi glavo! (Podrži pred-nj risanico).
Tom (zbije mu jo z veslom iz roke). Le pustite to neumnost, bo že vreme zabobnelo.
Matej. To morate drugače siliti naju.
Blodvelj. Dobro toraj! Pet sto Luidorov vama dam, ko hitro imamo jezero za hrbtom.
Tom. To je beseda! Hej tovariš, češ zastaviti življenje ?
Matej. Zakaj pa ne? Če opredem, saj ne bom sam.
91
T o m (vdari Blodvelju v roko). Kaj mari vihar, velja! Ali čujte, da nama ne vpije to dekle! Voda je, kakor moja hudomušna baba, bolj ko bi se bal je, buja je, ali če jo z veslom dobro trenem po čeljustih, pa je tiha. Zdaj pa le!
Blodvelj. Alo, srečno pot! (Vsi štirje gredo proti čolnu. Godba začne. Nekaj časa prevračajo čoln, paodveslajo. Vihar divja. Trešči. Povodne tiče lete preko odra. Pa hitro se vihar poleže, valovi znižajo, mesec se na pol prikaže izza oblakov, ter osveti berača, ki zgruden sedeč v malem, jedva znatnem čolničku z raztrganim jadrom počasi mimo vesla. Godba svira melodijo beračeve pesmi. Ko ta odvesla, povzdigne se vihar iz nova in zagrinjalo pade.)
J92
Rlodvejev grad, kakor s početka druzega dejanja, le stara graščina v daljavi je razvalina. Rlodvelj, scela beračeve podobe, sedi ravno na tistem mestu, kjer je berač sedel. Ko uvodna godba. po odgrnenji prizorišča še nekaj trenutkov trajajoča, umolkne, vstane po konci.
PRVI MU8ÜM.
Blodvelj (sam).
Tako tedaj te vidim spet po dvajset letih, ti ponosni hram življenja in radovanja mojega. Tako nekako resno in mišljavo mi stojiš tu, kakor kak spominek v grob' propadle velicasti, stara pa vese-lost zdi se tudi iz tebe že ubežana. Nekdaj radost je donela iz oken le-te marmorske dvorane, in srebrne kotke so tekljale po zeleni mizi okrog, pijani igralci izvrdčali na moje zdravje polne čaše, in
J93
razkošno radovanje je objemalo vse te prostore. Zdaj je tiho in mrtvo, že davno je zazoril mladi dan, a ona vrata so še zmirom kar trdo zaprta; ali nemara, da mi v tem trenutji le zatoraj kažeš tako resno lice, ker te ustanovnik tvoj tako pozdravlja spet? Da, kar te nisem videl, je osoda se zelo, zelo mi spremenila. Ženo, otroka in vse svoje premoženje, vse sem zgubil sam po svoji krivdi. Da bi tukaj kdo preganjal me, mi ni se bati, ker Svitelj, največi moj sovražnik, pal je v vojski. Vendar v tacem stanji, kje čem zdaj prositi za pomoč? Blagi svetovalec, ki je nama še pred svojo smrtjo odpustil, ta je davno že na onem sveti. Tudi sem 'že pisal nekaterim prijateljem, toda nihče noče več poznati me, ubožanega Julija. Zatoraj hočem le najzadno še poskusiti, pa po beraški tujcu se zaupati, povedati gospodu tega grada, da sem jaz bil prvi, katerega oči so gospodarski rajale po ti prijazni domačiji, ter da zdaj pa nimam zvati svojega ničesar razun te beraške palice. Mogoče, da ga velikost nesreče moje vendar gane. Tukaj baš vrtnar prihaja, njega vprašam.
J94
«ii raniti,
Prejšni. Vrtnar (s prilivalnico, flegmatičen in precej surov).
B1 o d ve 1 j. Dobro jutro!
Vrtnar (sumljivo pogleda). Dobro jutro. (Za-se.) Moram vendar izpustiti velicega pesa iz verige, ker se toliko potepuhov klati todi okrog.
Blodvelj. Ljubi moj prijatelj, ali bi bili tako dobri, pa povedali, kako se vašemu milostivemu gospodu pravi, in pa koliko časa gospodari že na tem-le gradu.
Vrtnar. Vi bi radi pač kaj poprosili ga?
Blodvelj. Želja me je govoriti ž njim.
Vrtnar (za-se). Saj vendar se ne kaže, da bi hotel kaj ukrasti. (Glasno.) Kačih dvanajst let bo. (Šteje.) Blodvelj ga je zidal, pa pobrisal jo na An-gležko, potlej kupil ga neki grof, je umrl, in potem prevzel ga naš gospod, in pač ga tudi obdrži do smrti.
Blodvelj. Ali ste že kaj dalj v njegovi službi ?
Vrtnar. Precej dolgo, toda včeraj mi je osebno odpovedal.
Blodvelj. Kakšno ima pa ime?
Vrtnar. Gospod plemeniti Volk.
Blodvelj. Plemeniti Volk? O ti družini nisem nikedar še cul.
J95
Vrtnar. Saj ta družina tudi ni bogve kaj. On, bil je tajnik Blodveljev.
BI od Vel j (naglo). Moj tajnik? (Zavestno.) Kaj pravim —
Vrtnar (debelo pogleda). Kaj mu pade v glavo ? (Za-se.) Temu je nekoliko manjka. (Pokaže na glavo.) Zdaj bi celo tajnika rad. (Glasno.) Pri Blodvelju, sem rekel, ki je umrl tam v Ameriki.
BI od vel j. Po tem je vas gospod brez dvoma kaj velicega podedoval?
Vrtnar. Karnajmenj tega, znal jele Blod-velja tako smukati, in od tod njegovo premoženje; tisti bil je tako bedast, da ga je še nadarjal zato. Prav božal ga je. Naš je pa debelo se smejal mu v pest in slabo govori on tudi še za mrtvim. Taka se godi mladim gospodom, znajočim le zapravljati, pridobiti pa ničesar. Vse natikajo le prilizevalcem, drugi jim niso isto vrstni, in če potlej sami pridejo v potrebe, posmehuje se jim vsak. (Ponudi mu tobaka.) Hočete malo ponosljati?
Blodvelj. Hvala! (Po nekolikem premišljevanji.) Volja me je vendar govoriti ž njim!
Vrtnar. Nu, če bode ravno voljen, morebiti, da vam d£ kaj malega. (Seže v žep). Nu, nate tu za glažek brinjevca.
Blodvelj (zaničljivo). Kako ste dobri. Lepa hvala vam.
Vrtnar. Lejsino, beraču mora dober biti vsak grošek. Pa saj sami najbolje veste, koliko vam treba!
J96
Blodvelj (ginjen). Hvala vam za vaš poduk! A čudim se, kako da vi vse to pripovedujete o gospodu svojem.
Vrtnar. Popred bi ne bil storil tega, toda zdaj, ko pojdem v kratkem proč, nu kaj mi pa zato?
Blodvelj. Povejte mi še eno: gospod Volk v krivičnem tem posestvu — ali je srečen pač?
(Vrata se odpro.)
Vrtnar. Če je srečen? Poglejte ga, pa se sami prepričajte.
tllfll Miti.
Prejšni. Volk (zelo postaran, bolehav, v kožuhu. Trije služabniki ž njim).
Blodvelj (zganoč se),Bog! Ne bil bi ga spoznal!
Volk (ponaša se tožno in mišljavo). Nocoj sem imel slabo noč, danes se mi zdi še solnce vse pomračeno.
Vrtnar. Milostivi gospod! Neki.reven mož bi rad govoril z vami.
Blodvelj. Laznik, zdaj nisem več. (Za-se.) V obližji tega čutim se bogatega.
Volk. Revneji ne more biti od mene. Kje je?
J97
Blodvelj (stopeč naprej). Blodvelj mu je
ime.
Volk (zganoč se). Blodvelj? (Prime sezaned-ri.) Kako me je zbodlo! Ta naduha je vendar še neusmileneja, kakor pa ljudje. (Za-se.) Glej, še je živ, in tak nazaj prihaja. Bog tako kaznuje svoje grešnike.
Vrtnar. To je tisti bogati Blodvelj? Lahko noč, sem pa že še raje vrtnar. (Proč.)
iltiva »RUM.
Prejšni (brez vrtnarja).
Volk. Gospod plemeniti Blodvelj, štejem si v veliko čast, da se spominjate še svojega starega služabnika, in pomilujem le, da mi bolezen, ki me tare že več let, zdaj ne pripušča, da bi vašega prihoda dan obhajal tudi tako sijajno in veselo, kakor bi vi mogli to zahtevati od mene.
Blodvelj. Jaz nimam nič zahtevati, prav čisto nič. To, kar sem po pravici imel zahtevati, to je po nekem Višem (pogleda kvišku) že se mi dogodilo. Hotel sem samo mojega gradu posestnika še videti.
Volk (smehljaje). Da, res prav čuden ta dogodek, ki vam priča, s kako stanovitno pač mar-
Zapravljivec.	7
_98_
ljivostjo držim se hiše vaše. Mene je nebo naddrilo z velikim pridobitkom, zdaj sem pa tudi trpel hude zgube. Ne zamerite, zdravnik moj mi ne dovoljuje mnogo govoriti, vašega obiskovanja čast vem prav čislati. (Proti služabniku.) Spremita me do onega razgleda le. A čemu neki! V grad nazaj. Ne, tudi ne! Tje v vrt. Na vrtu je tako lepo, le škoda, da cvetličje že veni. (Potresaje se.) Tako me mrazi danes.
Blodvelj. Meni solnce gorko sije.
Volk. Mene zebe. Pojdi doli v vas poklicat onega pobožnega moža, ki ga zdaj tako rad imam pri sebi, da mi bere kake svete bukve. Svete bukve brati tako rad poslušam; svet mi je pre spačen, človek le v prihodnosti dobiva še nekoliko tolažbe. (Zleze v vrt, sluge za njim.)
Blodvelj (zadnemu služabnikov). Gospod je zelo bolan. Ali je čislan? Mu voščite, da bi dolgo živel ?
Sluga (majaje z glavo, mrzlo). To vam je prava mušnica skopušna, vsem odurna; toda, saj za nekaj tednov bo po njem. Pa z bogom! (Za drugimi v vrt.)
Blodvelj (pogleda kvišku in sklene roke). O Blod-veljev grad, taki-le ljudje žive med tvojimi zidovi! Kaj čem zdaj početi? Tisto malo novcev, kar sem še imel, porabil sem več mesecev popotovaje. Var-čeval sem, živel ob susem kruhi, vendar nimam niti bora več! Tam moj stari grad! (Ozira se na daljno razvalino.) Propal je, prav spominjevaje me na mojo zdajno srečo. (Obstojimišljav se sklenenimi rokami.)
J99
¡Mi® mu.
Voltej (v meščanski obleki kot mizar, z likačeni v žepu, » pripoje. Crno-sivkaste lase). Prejšni.
Voltej. Zgodaj vstaja vsak mizar, trala, la, la. — (Zagleda Blodvelja.) Glej, glej, tu vbozega moža, mu moram vendar nekaj dati. (Vzame groš iz žepa, hoče Blodvelju podati, pa ostrmi, ko ga zagleda.) Hej starec!
Blodvelj (obrnivši se proti njemu). Kaj je — Voltej. Ne vem, pa ta obraz — obraz poznam — Zdaj si ne upam več mu ponujati groša. Blodvelj. Kaj hočete neki? Voltej (še bistreje). Ta glas — to vendar ni? (Tresoč se.) Ej čujte — to bi bilo grozno — prosim pa nikar zamere ! Ali, poznate ta-le grad ?
Blodvelj (ginjen), če ga poznam, prijatelj? Saj je nekedaj bil moj!
Voltej (burno kriči). Moj milostivi gospod! Moj milostivi gospod!
Blodvelj. Kdo pa si prijatelj? Voltej. Voltej. Kaj vaša milost ne- pozna več pomagača me mizarskega, Vooteja, svoje dni pri vas na delu, in katerega ste bili vzeli si za slugo, ker vam je bil tako všeč!
Blodvelj (dobrovoljno). Voltej, tisti dobri in pošteni Voltej? Ti se še spominjaš na-me?
7 *
10-2
Voltej. O, kaj še, kaj! Ne bo tako pod nič! Jaz kuham sam. O bodeva že gledala, jaz in pa moja stara. Saj se že najde kak kurji kljun kje! Dokler ima Voltej kaj, dotle ne bode vaše milosti še konec, ne! Zdaj, le na noge! Ah, pa to ne gre kar tje po vrhi. Vaši milosti se vendar še spodobi kaka odlika. Jaz pojdem pred vami, vaša milost pride za menoj, otroci moji morajo na obe strani, in kedar vaša milost vstopi, morajo zaklicati na celi dušek: Živio! Našega očka milostivi gospod naj nam žive!
Blodvelj. Oj ti dobri Voltej!
Voltej. To je življenje na tem sveti! (Odideta sklcnena.)
iS3Vt NUN.
Mizarjeva stanica. Mizarski ploh. Mizarsko orodje po stenah. Miza in stoli. Na levi okno, na desni stranska vrata. Anka podi iz stanioe Mihca, ki ima kučmico na glavi in v roki knjige, zvezane z jermenom. Tinko sedi pri plohu.
Anka. Mihec. Tinko. Janko. (Pozneje) Milko.
Anka. Le čaki tiček ti, da mama pridejo domu. Bom dala ti te sladkarije! Komaj je doma, pa spet že draži in nagaja.
Mihec (jokaje). Saj so mama rekli, da.
J103
Anka (potegnivši Tinku žago iz roke). Pusti, pravim, vse boš ateju pokazil.
Tinko. Jaz že delam, kakor ata. (Tolče.)
Milko (hoče ven iz stanice, pa pade, in joka).
Anka.. Vzdignite fantika! (Ga vzdigne in posadi na mizo. Oblečen je še v otročjo suknjico.) Se oblečen ni. (Oblači ga v kamižolico.)
Mihec (potezaje jo za obleko). Daj mi ključ, da knjige shranim.
Anka. Pusti me pri miru, da oblačim fantika. Naj mama pridejo! Je že enajst.
Janko. Tinko, pojdi venkaj, greva v golob-njak!
Anka. No, kedar ti-le butci pridejo iz sole, ni strpeti več doma.
Tinko (Tolče).
Anka. Ali ne nehaš precej s tistim kladivom ?
Mihec (kazaje ven). Meso kipi.
Anka (posadivši malega dečka sredi sobe, kričečega). Varujte ga, da si kaj ne naredi! (Hiti ven.)
•Janko (kliče). Tinko, pojdhno ven.
J104
ti©« MI8M.
Voltej. Blodvelj. Prejšni.
Voltej. Le kar noter, vaša milost, pa nikar se spodtekniti tu nad dečkom! Kdo je pa posadil ga na sredo! Čeden stol gospodu.
M ihec (teče v sbrambico in prinese lesen stol). Voltej. Ličje ž njega! Tinko (stori).
Voltej (proti Mihcu). Prinesi blazinico. M ihec (stekoč se spodtakne). Voltej. Lej ga ho, prevrne mi še lim. Nu, kako se vaši milosti dopada kaj pri nas? Mihec (prinese posteljno blazino). Voltej. Kaj pa počneš? Zakaj ne plevnice? (Ga odpodi, proti Blodvelju) O, prosim, le kar sedite. Anka, kje si pa? To pojdi noter! Vsi otroci!
(Anka in drugi vsi, razun Jankca.)
Voltej. Kje pa je Janko? Anka. Ven zunaj spet. Voltej (pogledaskozi okno). Tu imam tedaj čast predstaviti družino svojo. Eden, dva, tri, štirje, peti sedi pa gori na golobnjaci. Moja žena pride ravnokar domu, to bo vesela! J a h k o, Te kar naglo dol, pa noter!
Janko (vpije). Jaz ne morem tako hitro dol. Voltej. Pa skoči na tla. No, otroci zdaj lesem-, tako-le na kolo.
J105
Janko (pride).
Volte j. Poglejte zdaj gospoda-le, moj ljubi, dobri, milostivi gospodje.ta, o katerem sem vam pripovedoval žetolikrat, kako je toliko dobrega on storil vašemu ateju in sto ljudem še drugim. Pojdite pa vsi mu poljubite roko! (Otroci ubogajo, medtem pravi Janko:)
Jan k o. Atej! Saj ta ni tak, kakor kak milostm gospod.
Voltej. No, pst, le tiho, kaj poznaš ti, kakšni so milostivi gospodje?
Janko (poljubi Blodvelju roko).
Milko (tudi). Vaša milost! Milko tudi po-ljubkati vam roko.
Voltej. Najmlajši vbošček moj, pa muhast, s cela, kakor sam jaz, vaša milost.
Anka (v zadregi). Vaša milost! Atej so nam tolikanj dobrega in lepega pripovedovali od vas, da smo res zelo veseli, vas poznavati.
BlodVelj. O Bog! (Zgrudi se v stol od bolesti in sramote, ter si z obema rokama zakrije obraz).
Anka (tiho). Atej! O kako se mi smili ta gospod, to mora revež biti!
Voltej (tihotno). Kaj ti to, kak drugikrat.
Anka (odide).
Voltej. Alo otroci, na dvorišče, malo ven! (Proti Tinku.) Ti; vjameš najmastnejo raco. (Proti Mihcu.) Ti pa brž poiščeš mamo. Koj naj pridejo domu. (Otroci proč.)
J106
®1» Pili©!.
Voltej in Blodvelj (sama).
Voltej. Moj Bog! Otroci ne vedč še, kako da svet pelja. (izdihne.) Da, da! A vaša milost naj ne bo tako otožna, ne! Jaz sam veliko nimam, toda vaši milosti pa le še ne pustim jemati konca. Vendar, naj mi vaša milost zdaj pove, kako je to tako prišlo do tolike nesreče!
Blodvelj. Osem let sem srečno živel s svojo blago ženko, ki mi je na Angležkem tudi povila ljubega sinčeka. Ali ko sem v južno Ameriko šel na popotovanje, — o ona si je zelo prizadevala odvrniti me od tega, kakor da je slutila nesrečo mojo — takrat mi je smrt utrgala oba. Potem sem sam nazaj se vrnil v London, pa iskal tam raztrešenja. Stroški so bili vedno veči od dneva do dneva. Jel sem se spuščati v vrtoglave špekulacije, v katerih sem le slavo žel, sejal pa novce. Po nekoliko letih se mi premoženje že do malega skrči. Zdaj me groza jame obhajati, in sklenem povrniti se nazaj spet v domovino pa začeti pametno živeti. Potem pridem tje na Nemško, neka prenesrečna misel mi veleva, naj obiščem Wiesbaden. In tu je meja moje lahkomišljenosti. Po dvajset letih spet enkrat igram, nadejaje se, da iz nova pomnožim si premoženje. Jaz dobim, igram
J107
na dalje in zgubim vse, vse! Cel<5 obleko moram tam pustiti, ter potem se samo dvajset tolarji peš potovati daleč v svojo drago domovino, kamor me je šiloma potezalo, in glej, tako sem vbožan zdaj ■— berač.
Voltej. To je pač res žalostna dogodba, pa je vendar treba, da se izve. A naj mi vaša milost odpusti, nekoliko ste vendar vi sami krivi. Ne spodobi se, da vam to pravim, ali tak gospod, stoječ mi, kakor vi — to res velja, da grize se na smrt. Ne morem pomagati, jaz pač govorim, prav kakor mislim.
BI od vel j. Prav imaš. Se le zdaj mi pred dušo stopajo svarila, katerim sem se posmehoval iz zgol prevzetnosti. Keristana, in neznana tudi beračeva prikazen, ki je toliko časa me preganjala, in o kateri pač nikoli ne uganem, kaj in kdo je bila, in od kod?
Voltej. No, pa zdaj naj vaša milost se vtolaži. Kakor sem vam rekel. Vse, karkoli mi je v moči. Naj bi vaša milost milostivo blagovolila stopiti zdaj v to drugo sobo, da se tukaj malo skup pomete. Je tako nelično! Pa naj vaša milost si nekoliko ogleda notri okrog, morda si vaša milost najde kako reč, ki bode veselila vašo milost.
(Spremi ga do vrat.)
Blodvelj. O služabniška zvestoba, ti si mesecu enaka, vidimo te stoprv ondaj, ko nam solnce že zaide. (Proč.)
J108
Voltejj. Te besede so pač lepe, ali razumel jih jaz nisem. Anka, otroci noter!
iifiti MnsM
Prejšni. Anka. Tinko. Janko.
Vsi. Kaj pa, atej?
Vol tej. Imate radi ata?
Vsi. Imamo.
Vol te j. Ali hočete, da bo vesel?
Vsi. Hočemo!
Voltej. Dražili ste me že zadosti. Glejte, da ste proti temu-le gospodu tukaj notri prav spoštljivi in dobri. Zdaj ostane tu pri nas, ker jaz ga ne pustim proč; prosite pa še mamo, saj so dobri, časi le nekoliko neješči.
Mihec. O mi že vemo, kolikrat nas —
Voltej. No, no, kaj zdaj starisi otrokom prizadevajo skrbi in pa bridkosti, to je že kaj novega. Tedaj le noter k njemu. Jaz se precej vrnem, ko popravim vrata v krčmi; pa nikar mi pozabiti, kar sem rekel. To je revež. In z nesrečnimi ljudmi se mora pa lepo ravnati; srečnim se že laže malo ponagaja. (Otroci v shrambico.)
J109
®t§tmi ¡mmi.
Voltej (saiu).
Ne, če človek doživi kaj tacega! Kar ?norel bi o svoji sreči. Kaj se hoče! Človek obrača, Bog pa obrne.
Pesem.
Na sveti se prepira vsak, Komu da bolje gre, Drug pravi druzemu bedak, Pa sta oba, se ve. Ta je najrevneji berač, Ta pa preveč ima; Osoda prime za likao, Enako zlika oba.
Mladost najjraje zdanji čas, Po ulicah šteklja; Ko se ji pa zgrbanči obraz. Od vrat do vrat štor-kja. Velikrat baba zmirja me, Pa ne vjezi za kaj; Z likača iztrkam ličevje, Pa mislim, godernaj!
Ko smrt mi pošep'ta na uh'; Ej bratec moj, z meno!
J110
V tajim se, kakor bil bi gluh, Ne zmenim se za njo. Alj ko poreče: le ne bran' Se Voltejček umret'; Položil bom likač na stran, Pa, z Bogom! ljubi svet!
(Proč.)
liMlf I Milil,
Blodvelj (v roei se sliko, predstavljajcieo njega v mladosti). Anka. Janko. Tinko.
Blodvelj. Kako vesel sem pač, da v vaši hiši najdem to podobo. Res ne vem, kje da bi bila v boljših rokah. Le od kod jo imajo vaš atej?
Anka. Atej so nam pravili: kupili so jo gori na gradu, ko je bilo vse na prodaj.
Bl odvelj. A, tako!
Janko. Pa malo je veljala. Nihče ni nič ponudil za-njo.
Anka (skrivaj). Pst tiho! Ali ne veš več, kaj so atej rekli?
Tinko (kazaje na rob podobe). Tu-le je zapisan vaše milosti rojstni dan.
Anka (pogleda). Zadni julij. (Veselo.) O, toraj
J111
ravno danes vaš god! No, to je lepo! Ravno petdeseto leto.
Vsi trije. Vam čestitamo.
Anka (hiti proč).
Blodvelj. Ko je solnce zahajalo, bil sem rojen! Ko iz novazajde, kje bom pač? (Zamisli se.)
Tinko (proti Janku). Ti, no to sem jaz na svojega godu dan vse bolj vesel!.
Janko. Glej, ta je petdesetkrat že rojen, je navajen že.
A n k a (pripelje Milka noter, ki je zdaj po dečaški čedno oblečen in ima cvetlično kito v roki). Tu vam pripeljem še enega čestitat.
Janko (pogledaskozi okno). Kakor nalašč, mama ! (Teče ven.)
Anka (ljubo). Da bi vaši milosti na potih še veliko tacih rožic se razcvelo. To vam mi vsi voščimo iz celega srca.
Bl odvelj (vzame globoko ganen cvetlično kito, rekoč:) Zahvalim se vam, ljubi otroci! (Postavi jo na mizo.) Oj zakaj vam morem le z besedami hvaležen biti!
J112
VTAHAiTI MM89R.
Roza (po meščanski oblečena, postarana, s pokrito ple-tenko). Janko. Mihec. Prejšni.
Roza (srdito proti Janku). Raj, tu ^¡^sta^i? t^u^-
jega moža še! Pa toliko otrdk pri hiši! Kaj je atej znorel? No, še tega se nam manjka! (Zagleda Blodvelja.) Tu je! (Za-se.) Lepa hvala, lep mi je!
Blodvelj (ki je sedel pri mizi ne poslušaje Rozinih besedi, vstane). Dober dan, ljuba ženka!
Roza (nevoljno odzdraveč). Dober dan! Gospod Blodvelj! Nas veseli, da še pomarate za svoje stare posle, vendar vidite, da smo pač vbogi, pa pošteni. V naši hiši ni nič tistih lišparij, pa tudi za naju v vaši hiši ves čas ni bilo tacega prislužka, kakor za nekatere druge, ki si zdaj kupujejo gradove. Mislim, da me umete.
Blodvelj. Ne razumem vas po polnem, ljuba žena! Več ne morem se spominjati na vse dogodke v moji hiši. Le to dobro vem, da poslu se nobenemu krivica ni godila z mojim privoljenjem.
Roza (lično). Ej kaj! Popred moža poglej, potem poslušaj besedi! Jaz vam ne morem dru-zega reči, gospod Blodvelj, kakor: le oglejte se nekoliko pri nas! Če morete od nas zahtevati, da mi tako pri malem pa izdržujemo še enega moža, kateremu nam ni hvaležnim biti za nič, razun za
J113
redno izplačani zaslužek, potlej le ostanite pri nas. Moj mož je vboga šleva, d£ se spregovoriti kar za vse, jemal bi celi svet v to hišo, pa sem gospodinja jaz, jaz pravim, to ali to, le jaz poznam razmere naše, koliko potrošamo, pa kaj se pridobiva. Sama moram za otroke tu skrbeti, kedar nimajo kaj jesti, toraj vam ne morem dovoliti jaz. Sicer nas bode veselilo, če nas počastite o poldne, bomo že skrbeli, da bo kaj — ali to za zmerom? Ne zamerite! Pa jaz ne morem! Danes — magari pri nas, ali potlej pa ne več!
Blodvelj (z razdraženim zavzetjem). Ne, tega nisem slišal! To so sanje! To so bile nje besede vse drugačne proti Juliju Blodvelju, nekeda-njemu gospodu njenemu. Naprem taistemu Blod-velj u, ki je v svoji zlatobliščavi dvorani gledal sto in sto prilizevalcev se gostiti okrog mize. Naprem hvaljenemu očetu svojih poslov. Naprem vseh prijateljev najblažjemu. Naprem najboljšemu, najlepšemu, najbogatejemu in najbistroummejemu izmed ljudi, in kakoršnih imen so še laži, s katerimi je njih priliznenostsladkala zvrhane mičaše. Da, tako ni govorila naprem meni, katerega je ta cvetlična kita že mogla razvneti do posvečevalne hvale, kakor bi bil kak angelj jo nabral v naročji rajskem. O ti kača! Ko bi mogel svojega izgubljenega imenja le deseti del prisiliti nazaj, in tebi desetkratno gorje pahniti na glavo, da bi se grudila pred mojimi nogami. Potlej naj bi blagodušnost moja te
Zapravljivec.	8
J114
učila: kolika krivica, da tako bridko žališ me v nesreči! (Proč.)
Anka (žalostna). Tega naj bi mama vendar ne bili storili.
Eo z a (srdito). Le tibo! Kar ven v kuhinjo! (Anka odide k dečkom'.) Kaj nimate nobenega opravka ?
Janko (ihte). Saj ateju povem, ko pridejo domu. (Z druzimi proč.)
Eoza. To bi bila lepa reč! In pata človek, kako ti rjove v tuji hiši. Pa še od starih gldv je cmeril nekaj, kali? Kaj je moja glava že tako starikava? Sam sebe naj pogleda, dedec! Nič mu ne pomaga, človek mora usta odpreti, kjer mu je kaj mar; če ne usta, pa mošnjiček! Ej, zdaj pride moj domu, povem mu svojo misel.
ftn&mt m»
Voltej. Roza.
Voltej. No, zdaj so vrata pa popravljena. A, ženka tudi že doma? Že prav.
Koza. Da, velika sreča le, da pridem še o pravem časi, in tvoj križem-kražem spet prekrižam.
Voltej. Kakšen križem-kražem? Kje je pa milostivi gospod?
115
Roza. Kje če biti? Naj ti bo kjer čC!
Volte j. Kaj? Kaj si rekla? Ali ga ni tu notri v hramu ?
Koza. Iskat ga pojdi!
Voltej (pogleda notcr). Kje pa jc?
Roza. Kaj to meni mar? Kaj me briga-lc tuj človek?
Voltej. Tuj? Kaj nisi govorila ž njim?
Koza (nevoljno). Ej kaj neki?
Voltej. Kaj jc pa bilo tcdaj? Otroci, pridite vsi semkaj!
ifliMMf! »lil,
Prejšna. Otroci. (Mihec pelje Milkota).
Voltej. Kje jc milostivi gospod?
Anka (v zadregi). Jaz nič —
Koza (resno). No, kaj jecljaš? Šel jc! Kaj pa potlej ?
Voltej. Odšcl jc? Pa zakaj jc šel? Kedaj jc šel? Kako je šel? Obklej je šcl?
Anka. To so mama —
Voltej. Lc vcn z besedo!
Koza. No le povej, čemu sc pa bojiš?
Anka. Mama so mu rekli: da ga nočejo imcti v hiši.
8*
J116
Janko (ihte). In da atej delajo vse te neumnosti.
Volte j. To si rekla?
Tinko. Potlej pa je hitel ven, pa jokal se.
Voltej (ironično se zasmejaje). Ha, ha!(Poploska v roke.)
Roza. No, kaj je to kaj tacega?
Voltej. ^ Kar molči! Otroci ven!
Roza. Čemu pa to že spet;?
Voltej. Kar tiho — tu-le se vsedi.
Roza. Ti!
Voltej (potisne jo na stol). Vsedi se! Otroci ven! (Otroci odido.)
Janko (odhajaje). No, kakor je pri nas, to je strašno! (Proč.)
PtmOTI Miti.
Roza. Voltej, brez otrok.
Roza (skočeč po konci). No, kaj pa zdaj?
Voltej. Le stoj. Hotel te nisem sramotiti pred otroci, kakor pa ti mene. Kaj imaš raje zdaj, da ostane milostivi gospod pri nas, ali pa, da grem tudi jaz?
Roza. 'Kaj? Kakšne traparije pa boš spet začenjal zarad tujega človeka?
J117
Voltej. Ali je tebi tuj? Meni ni, ker človek, ki mu moram hvalo vedeti, mi nikedar ne more se otujiti.
Eoza. Ti si oče, glej na svoje otroke. Voltej. Tudi on je otrok moj, vzel sem ga za svojega.
Eoza. No, to je mlad otrok. Voltej. Kakor ti, tako se ve da, da ni mlad; ker ti se mi ponašaš, kakor štiriletno dete. Eoza. Kratko in malo, jaz ga ne trpim v
hiši.
Voltej. Ti ga ne trpiš. Otroci, pridite noter!
tetmim »iiii,
Prejšna. Vsi otroci.
Vsi otroci. Kaj pa, atej?
Voltej. Pripravite se_, pojdete z mano.
Tinko. Kam pa, atej?
Voltej. To bodete že videli, na drsanje ne pojdemo. Vzemite vse sabo. Svoja učila , knjige svinčnike, likač, vso ropotijo, vse!
Eoza. No, kaj tacega še ni bilo!
Voltej. Jeli? O pa živemu človeku se primeri sčasoma vse, še smrt.
J118
Janko. O, danes se pa postavljajo naš atej, to je dobro.
Roza (podpreč roke v ledje). Ti hočeš otroke mi goniti iz hiše ?
Anka. A, atej, kaj pa vendar mislite? To hi bilo strašno!
Volte j (proti Anki). Ali češ pri materi ostati?
Anka. Da, to mi je dolžnost.
Voltej. Pa pojdi k nji! (Anka gre.) Nu, de-čaki k meni! (Dečki pristopijo k njemu.) To so podpore mojega kraljestva, ti so moji! Kar pripravite Se! (Dečki vzemo vse.)
Tinko. Kaj pa vzamem še?
Voltej. Kolomer, ti kroglobutec!
Roza. Ta dela kar zares, svoj živi dan bi ne bila tega mislila.
Anka. Ljuba mama, pabiodjenjali vi mama.
Voltej. Tako, zdaj kar na pot. Pazite zdaj, jaz poveljujem: Preobrat na desno, naprej! (Hoče oditi.)
Roza (kliče skesano). Moj mož, stoj!
Voltej. ^ Kaj bo?
Roza. Še nekaj ti imam povedati.
Voltej (za-se). Aha! Zdaj se začne obravnava. (Glasno.) Pa le kratko, to preč rečem!
Roza (tiheje). Daj, da otroci odidejo.
Voltej. Otroci ven!
Anka (za-se). Bodi bog zahvaljen!
Janko. Meni se kar zdi, da mama se po-
J119
dajajo. Vem da, kedar mi možje na prste stopimo, potem pa mora ali drdrati ali pa se krehati. (Otroci odido.)
StltttB&HTO MU&fc.
Prejšna brez otrok.
Toltej. No, kaj bo zdaj?
E o z a (dobrovoljno). Gle>j, le malo si premisli, videl boš, da jaz imam prav.
Vol tej. Kar tiho, pravim, ali jih kar nazaj pokličem.
Roza. Pusti jih notri, kaj bi vedno sem ter tje letaje trgali si čevlje!
yoltej. To ti ne pomaga nič! Aut, aut, če ne, pa ne —
Roza. Dobro, hočem si premisliti.
Toltej. Nič premišljevati, danes še ti mora v hišo in k obedu, da ga bomo vsi veseli.
Roza. Nu, jaz ne rečem nič, pa — tega ne zasluži od nas.
Vol te j. Kaj praviš ti? Da ne zasluži? Kdo je kriv, da midva tako mimo skup živiva, da sem postal mojster, zidal tukaj hišo?. Tistih dve sto zlatov, katere sem lepo počasi od njega podobil na dar. Komu tedaj se imava zahvaljevati za to majhno, malo malenkost, ki jo imava?
J120
Eoza. A mene vendar ni nikoli mogel.
Voltej. Lažeš! Tajnik je počrnil te, drugač bi bila dandenašnji še v njegovi hiši.
Koza. Da, ko bi imel še katero.
Voltej. Saj res, to sem že kar pozabil.
Roza. Pri sleherni priložnosti me je poniževal, enkrat je v neki družbi celč dejal—
Voltej. No, kaj je pa dejal?
Roza. Ne povem.
Voltej. Daj, daj, povej mi, saj si moja; ker ne mara, je li res?
Koza. Še res ni ne! Dejal je: da na eni strani sem malo viša, in na eni malo niža?
Voltej. To je rekel? In ti pomniš to že dvajset let ?
Koza. O, kaj tacega ti ženska nikedar ne pozabi.
Voltej. Nu, to mu moraš pač odpustiti. Moj bog! Mlad človek! Oh je tačas še vse ndpak gledal svet, vrhi tega pa tudi res ni to! Ti si ravna, kakor kranjskega kozelca steber: kdo bi tvoji rasti mogel kaj očitati? To bi bilo opravljanje in naglavni greh.
Roza. Saj je tudi moja misel taka.
Voltej. Kaj ne, ti moja, da ga obdrživa v hiši. Videla boš, kako bom pridno delal, kar nič slabše nam ne bo zato.
Roza (po kratkem borenji). Nu, zavoljo mene, naj pa bo!
J121
Vol tej (skakaje od veselja). Pravo Rozika! Kaj tacega sem tudi pričakoval od tebe. Saj bi te ne bil zapustil, ako tudi bi danes bil odšee, o, jutri večer bil bi pa že spet doma. A zdaj je vse po redu. Otroci, zdaj le noter, zadnikrat!
MKBHIMSTt MUM.
Prejšna. Vsi otroci.
Voltej. Otroci, odložite, kar imate, ne gremo! Jaz sem z gospodinjo zdaj pobotan, med očetom in pa materjo je iz nova sprava, milostivi gospod pa pride k nam.
Vsi otroci (veselo). To je dobro, to je dobro!
Voltej. Zato tecite, kakor morete. Nikdo ne sme doma ostati. Tega malega jaz sabo vzamem. (Vzame Milkota pod pazduho.) Pojdite k sosedom vprašat, če ga niso videli. Pomagajo naj vam iskati ga in kakor hitro ga mi najdete, pripeljite ga sem.
Koza. Znorel bo od samega veselja!
Otroci. To bo kratkočasno! (Proč.)
Janko. Atej, zanesite se le na-me, če ga vjamem jaz, nerade mi nič več. (Ponosno proč.)
Voltej. Ženka, pojdi z mano, ti si me zelo zdražila, toda zdaj ti odpustim vse. Nobeden člo-
J122
vek ni brez vseh napak, samo, da si le o pravem časi d£ roge potolči. Kdo ve, če nama tudi to dobro delo še ne pride prav čez sedem let, in jaz si mislim pač, da, kedar se postaram, bom se rad spominjal tudi še na kaj druzega, ko samo, koliko sem staknil stolov in pa miznic? Pojdiva zdaj! (Oba proč.)
MOTra&Jtt NMI@M
Razvalina starega grada Blodveljevega. Rušeče se sobane in na skalo zidani stolpovi na desni. Z leve nekako z grajjskega vrhunca razgled na daljne, nasprotne gore, katere zahajoče solnce obseva.
Blodvelj (obupan, pleza preko pečine, kakor da prihaja iz dola.)
Na vrhu sem! Prispel sem zdaj tu gor, Na zadni višek, ki edini bil Na zemlji mi še dosegljiv.
Tli TiejiVt dedov 7ibel je in frrop. In Blodveljev tud' stari, slavni grad. Vsi skupaj smo zdaj pahneni v propad. Ko bi ne bil te pustil, stal bi ti In jaz. Prepozno!
(Vrže klobuk in beraško palico od sebe.) Strohni, palica!
J123
Berač ne maram zdaj podpore več. Jaz se ne vrnem več nazaj med vas; Pregreha moja je zaprečila Mi pota med sebični svet, ker sem Tako zlorabil zlata velevlast. Pomislil nisem, da kovina ta Je prisvojila si gospodstvo, pred Katero naj bi bil se tresel, ker Je s čudovito res lokavostjo Privzela plemenitosti si blišč. O srečen je le ta, ki je kedaj Blagodareč tešil človeštvo, pa Ne more več, brez zlatega leku, Ki zdravi tako bolehavi svet. Na blagem tem vrhunci stal sem jaz, Bil sreče druzih lahko sem vesel, A srce moje — prazno je bilo. Jaz sam sem s tega svetega prestola se Pahnil. Pa tudi je edino to, Kar smem obžalovati, druz'ga nič. A plemenitnik naj ne bo nikdar Prostaku ali paglavcu v zasmeh. Zato, življenje, z bogom! Brez časti Ne maram več za-te! Tu v ta prepad Bi lahko se pogreznil; toda ne! Prenizek bi bil za-me tak poklon. Življenje je edino mi blago, Katero zapravljaje sem otel; Zato zdaj hočem varčevati ž njim.
J124
Od. glada naj počasi tu zmedlim, Ker sem preopasel svet. Edina mi Tolaž — je smrt! Prijavlja — nimam ga! (Kamen se umakne, in berač, brez klobuka in palice stojji pred njim.)
imiiifi n<mm
Berač. Blodvelj.
Berač.
Mene!
BlOVdejl (ostrmeč).
Tebe V Prikazen grozna ti! Že dvajset let je nisem videl več, Zdaj v nji spoznam pa samega sebe, Ker zdaj stojim na enaki stopnji ž njo! Zdaj jaz in ti sva na enak način Obžalovanja vredna oba. Gorje! Sprevidim jasno še le zdaa: Prikazen ta — je bila men' na svar!
Berač.
To bil je moj namen. Spoznal me nisi, Ker strast ne vidi nič svojih napak.
J125
Spoznaj me zdaj popolnem: glej, prav jaz
Sem iz življenja eno leto ti,
Baš petdeseto, ki še dan's ta dan
Poteče, kedar pojde solnce dol.
Ti Keristani nek'daj daroval
Si eno leto, in preblažena
Ta Vila, ki žrtVala se za te,
Je videla v proročni knjigi, če
Ne kreneš s poti zapravljivosti,
Da v petdesetem letu boš berač —
Ker si poprej prelahkomišljen bil!
Ne misli, da bi bil poginil tu;
Kdor živel, kakor nek'daj ti, pa pal
Tako globoko, ta še niže se
Pogrezne, kakor rojeni v smeteh.
Svaril b' te bil zastonj! Mogel sem le
Eešiti te najhujega gorje!
Dosle ti še nobeden ni nič dal;
Jaz sam beračil sem pri teb' za te!
Cel let' in dan sem ves trepetajoč
Povsod za delež te nadlegoval.
Pričakal sem posledne ure te,
Tu v skali speče, ki ti zdaj veli:
se razdvoji in kup zlata z lišpom se prikaže
srebrnem predalčku.) Nazaj zdaj vzemi svoje to blago; Posehmal boš pač bolje ga čislal, Po lastni osodi ko spoznal si svet. Karkoli si podajal revežu,
J126
To vse izdajjal sebi si na dar. Zdravstvuj! Izpolnil svoje sem poslanstvo.
(Se pogrezne.)
Blodvelj.
Alj sanjam, je resnica, kar sem videl? Od kod le-ta nadzemeljska prikazen?
i§tM®M«i?® MUS®
Lahka godba. Razvalina se premeni v nakopičene oblake z veliko geniji. Keristana v mični vilski obleki na sredi na cvetličnem prestolu.
Blodvelj. Keristana.
Keristana (nežno).
Moj Julij! To ti je Azur bil, duh
Poslednega mi bisera, za-te
Veselo darovanega tedaj,
Ko za presladko sem ljubav
Bo tebe morala v pregnanstvo. Ah, saj jaz
Zamogla nisem biti ti resnica!
On storil je za me, kar zvesta sem
Prisegla ti.
J127
Blodvelj (poklekne). O Keristana, da
Iz nova vidim tebe na ti zemlji, Podoba rajska mi iz cvetličnih let! Ne drznem se skor dvigniti očesa Do tebe, vedno zorne mi mladenke. O poostani tn pri meni. Glej, Kar ginem žalovaje po prošlosti!
Keristana.
Nikar ne obupaj, dragi Julij mojj, Potrpi! Dolgo več ne boi zemljan. Gotovo se midva spet vidiva Tam! kjer ljubezen klije vekomaj, Kjer vsi duhovi smejo se družiti. (Odleti za togujoče godbe, razvaline se iz nova prikažejo.)
®MM§MIStf® MN8M. Anka. Potem Voltej, Roza in Otroci. Prejšni.
Anka. Atej, atej! Le kar gori, tu je milo-stivi gospod še čvrst in zdrav.
Blodvelj. Kdo me išče tukaj ? (Zapre skrinjico.) Voltej (pride). Mi vsi, milostivi gospod, in cela vžis hiti na vrh.
J128
Blodvelj. A kaj hočeš, ljubi Voltee?
Voltej. Kaj da hočem? Mož-beseda hočem biti vaši milosti, pa odpuščenja poprositi za svojo neotesano babnico. Nu, pojdi sem, ti grešna duša, tukaj mi poklekneš!
Roza (ljubo). Dragimilostivi gospod! Jaz sem se danes grdo spozabila, pa sem rada zdaj pripravljena popraviti napako. Vi nikoli več ne smete iz naše hiše, jaz vam hočem streči, kakor hčeri svoji.
Otroci. Odpustite, milostivi gospod!
M ilko (poklekne). Oj gospod več hudi ne,
Ker mama čas' ne ve kaj če.
Voltej (jokaje). To pesem sem jaz zložil, vaša milost!
Blodvelj. Vstanite, blagi mi ljudje, žesem odpustil vam, vesel, da morem zdaj zvestobo vašo vam povračati. Jaz nisem več berač. Pod tem zi-dovjem našel sem zakladič, ki so ga oče moj tu hranili za-me.
Voltej. O to je škoda; jaz sem bil pa že tako vesel, da vaša milost nima nič, da jaz zamo-rem vaši milosti zdaj pomagati.
Blodvelj. A to je bolje, ljubi Voltej. Ti zamoreš zdaj lahko živeti v miru, ker posehmal tebe in pa ženo tvojo jaz popeljem v svojo hišo, in skrbeti hočem za odgojo vajinih otrok.
Roza, Anka (veseli). Hvala, hvala milostivi gospod!
J129
Janko (protiotrokom). Fantje, zdaj bodcmo pa vsi milostivi gospodje. * ,
Voltej. Jaz pa hišni mizar pri vaši milosti. Jaz gladim, licem cclo hišo. Toda nckaj moram šc povedati. Veliko mojih starih ;ukajšnih sosedov sc je tudi ponujalo biti vaši milosti na pomoč, in srčno vesele sc videti spet svojega poprcjšnega gospoda. Vaša milost nam jc bila vsem na blagor, in ljudje pa z lepa ne pozabijo tko dobrega gospoda.
Vsi. Živio! Milostivi gospo! naj nam živi!
Končno spevanje. Voltej.
Kako smo zdaj srečni na vrhi gora, Tu človek nadloge nobenc nc zna. Cc pride šc enkrat potrkat dol k nam, Brž Voltej zapahnc ji duri v hram.
Zbor (ponovi poslcdne dve vrsti).
(Vidi sc, kako na daljnih gorah planšarji in planšarice s planinženo krave in pojo kakor odmev:)
Dudcldije, dudeldije, govedo dol s planin. Dudcldije.
Zapravljivec.	h
J130
Voltej.
Govedo ženo planšarice s planin, Najbolj zadovoljen je planšarjev sin; V okinčanem hramu ne spi bogataš, A brez skrbi dremlje govedo na paš'.
Zbor (potem) planšarji in planšarice.
Veselo je na paš'. Dudeldije.
Zdaj pojdimo pa na okusen obed Tam emernost človeka pomine najpred. Pri mizi skrbim za en prostor najbolj, Morda zadovoljnost si vaša ga izvol'.
Zbor (potem) planšarji in planšarice. Dudeldije. Le zadovoljni vsi!
Voltej.