Zimska žalost.
Komaj slišno, pritajeno                        Rado9tna, srebrna pesem
kot zdihljaji sanj večernih                   ptičkom je v otrplih grlib
bele se gub6 snežinke                        obtičala . . . Rože spijo
v daljah  mrtvih neizmernih. . .           nad gomilami umrlih.. ..
Pada, pada ... že pregrinja                Komaj slišno, pritajeno
rožno polje gosta megia                     kot zdihljaji sanj večernih
Tiha žalost leze v dušo:                     bele se gub6 snežirrke
Vigred, kam si nam odbegla?             v daljah^ mrtvih neizmernih. . .
Miroslav Kunčič
20