174 Prinos k manjšinskemu vprašanju.
Prinos k manjšinskemu vprašanju/
Dr. Ivan Tomšič.
Inozemski znanstveni svet se do sedaj ni mnogo zani« jnal za primorsko narodnostno vprašanje. Dočim so se napisale o drugih narodnih manjšinah cele skladovnice prvo« vrstnih del, zastonj iščemo sistematskega prikaza primor* skega problema v celoti. Navedeno delo pa nas navdaja z upanjem, da se začenja tudi v zunanjem svetu uvidevati , važnost, ki jo ima za mirno sožitje narodov vprašanje jugo« slovanskih in italijanskih narodnih manjšin. J a c q u i n navaja številne knjige, razprave in brošure, ki obravnavajo primorsko vprašanje (53 italijanskih, 17 jugoslovanskih, 10 angleških in francoskih del). Kolikor pa ta dela niso tenden* ciozno pisana, podajajo le historijski aH pa etnografski, ne pa tudi pravni vidik tega problema. Jacquinovo delo pa obdeluje problem jugoslovanskih in italijanskih narodnih manjšin v celoti, gledano z različnih vidikov, in se zaradi tega more upravičeno smatrati kot prvo monografično delo o tem vprašanju.
Kljub danemu naslovu nam knjiga podaja le nastanek in položaj narodnih manjšin Jugoslovanov v Italiji in Italijanov v Jugoslaviji, in sicer od trenutka, ko je to vpra= sanje dejansko in pravno nastalo, pa do meseca julija 1929. leta, torej za dobo desetih let.
Knjiga je razdeljena na pet poglavij: 1. Italijani in Jugos Slovani v obmejnih krajih; 2. Razni predlogi, kako naj se določi meja med ItaUjo in Jugoslavijo; 3. Pogodbene obvez* nosti ItaHje in Jugoslavije glede zaščite manjšin; 4. Položaj jugoslovanske manjšine v Italiji; 5. Položaj italijanskih op* tantov v Dalmaciji. Na koncu so navedene v francoskem prevodu važne pravne listine, ki prihajajo v poštev: rapallška pogodba od dne 12. novembra 1920, izvleček iz pogodbe, sklenjene v Santi Margheriti dne 23. oktobra 1922, izmena pisem glede šolskega pouka, dogovor glede Reke z dne 27.
* Prikaz knjige: J a c q u i n Pierre, La question des minorites entre r Itaile et la Yougoslavie. Pariš. Librairie du Recueil Sirev. 1929, str. 220.
Prinos k manjšinskemu vprašanju. 175
januarja 1924 in izvleček važnejših določb iz nettunskih dogovorov od 20. julija 1925. Pisatelj dodaja besedilu pet zemljepisnih skic, ki olajšujejo razumevanje številnih pred* logov in statističnih podatkov.
V prvem poglavju pisatelj prikazuje etnografsko stanje Jugoslovanov in Italijanov v obmejnih krajih, to je v tako imenovani Julijski Benečiji in v Dalmaciji. Kot sistematsko delo pa knjiga tu kaže občutno vrzel.
Zeleh bi namreč, da bi bil pisatelj vsaj na kratko popi* sal, kako so narodnostne meje v Primorju zgodovinsko na= stale in se gibale. Pisatelj pričenja namreč svoja razmotri« vanja šele pri rezultatih avstrijskega štetja od dne 31. de* cembra 1910. Jacquin je mnenja, da se je štetje izvršilo v korist Italijanov in na škodo Jugoslovanov, češ da pri štetju I. 1910. ni bil merodajen materinski jezik prebivalcev, ampak njih občevalni jezik. V Primorju pa se jih mnogo poslužuje italijanskega jezika kot občevalnega jezika, dasi so po narodni zavesti Jugoslovani. Do tega pisatelj ni prišel samo na podlagi temeljitega študija literature o tem vprašanju, ampak je imel glede okolice Trsta večkrat priliko osebno se prepričati, da razen na južnem delu tržaške okolice vsi drugi prebivalci razumejo italijanski, da pa v družini v ogromni večini govore slovenski. AH so Dalmatinci, kli govore italijanski, ki pa so jugoslovanskega narodnega pre* pričanja, italijanskega porekla aU ne, J a c q u i n ne razglab* Ija, pravi le, da je raziskovanje morebitnih historičnih pra* vic, ki naj bi jih Italija imela v Dalmaciji, odveč (inutile, superflue), ker ondotno prefbivalstvo želi ostati v okviru Jugoslavije (str. 29—30).
Glede imenosloa^ja bi bilo prav, da bi pisatelj navajal ne samo sedanje, italijanske nazive slovanskih krajev, ampak poleg tega tudi prave, slovanske nazive.
Italijanska vojska je zasedla Primorje v začetku novem* bra 1. 1918. V spominu je še žilavost, s katero so nato itali* janski zastopniki skušali doseči na mirovni konferenci v prvi polovici I. 1919., da se zasedeno ozemlje pripozna kot del Italije. Jugoslovanski zastopniki, podpirani posebno od Wilsona, pa so se branih podpisati nogodbo take vsebine. Izmed predloženih načrtov, po katerih naj bi se potegnila državna meja med Italijo in Jugoslavijo, J a c q u i n ome* nja v 2. poglavju sledeče: predlog, da se izpolni londonski pakt od 26. aprila 1915; Wilsonova črta; Tardieujev predlog o vmesni državi (Etat tampon); spomenica francoske, angle* ške in ameriške vlade; Nittijeva spomenica. Znano je, da se je sporazum o novi državni meji dosege^ šele na podlagi neposrednih dogovorov med ItaHjo in JugoMavijo: rapallske
176 Prinos k manjšinskemu vprašanju.
pogodbe od dne 12. novembra 1920 in rimske pogodbe od dne 27. januarja 1924.
V 3. poglavju pisec prehaja na pravne obvezno* s t i — kot pravi sam na strani 59, dasi je naslov tega po« glavja: pogodbene obveznosti ItaHje in Jugoslavije glede narodnih manjšin. Podobno kot druge manjše države je tudi Jugoslavija podpisala dne 10. septembra 1919 tkzv. manjšinsko pogodbo, s katero se je zavezala dati gotovo zaščito vsem manjšinam na svojem ozemlju. Velesile bivše antante, med njimi tudi Italija, pa do danes niso hotele prevzeti podrobne mednarodne obveznosti o zaščiti manjšin, ii prebivajo znotraj njihovih državnih mej. Jacquin ne navaja zgoraj omenjene manjšinske pogodbe, ampak meni, da se je Jugoslavija zavezala z rapallsko pogodbo in z dru* gimi mednarodnimi pogodbami dati »itaHjanski manjšini« številne predpravice, da pa se je Italija pogodbeno zave* zala pravno zaščititi le »jugoslovanske manjšine« v Zadru in na Reki (str. 48). Pisec pri tem ne opozarja na temeljno pojmovno razliko med pripadniki prave narodne manjšine in med optanti.
Italijanski in jugoslovanski optanti se ne morejo prište* vati k narodnim manjšinam v onem smislu kakor ga ima pojem narodne manjšine v modernem mednarodnem pravu in pravni literaturi; kajti tu ni enega bistvenih elementov pravnega pojma narodne manjšine: isto državljanstvo. Oni prebivalci namreč, ki v določeni državi ne pripadajo v narodnostnem oziru k tkzv. državnemu, vodilnemu narodu, tvorijo v tej državi narodno manjšino v smislu modernega mednarodnega manjšinskega pra* v a le tedaj, ako imajo ti tujerodni prebivalci isto državljan* stvo, kot ga imajo pripadniki državnega naroda. Torej oni Italijani, ki prebivajo v Jugoslaviji, a ki so optirali v dolo* čenem roku za državljanstvo kraljevine Italije, pravno ne tvorijo narodne manjšine v Jugoslaviji. Iz tega razloga Jugoslovani — optanti v Zadru in na Reki pravno niso narodna manjšina v Italiji. Obojni optanti tvorijo v n a* rodnostnem oziru narodni manjšini, ker imajo kljub izvršeni opciji pravico ostati še nadalje tam, kjer so živeli pred opcijo. To dejstvo prav lahko zavaja k zmoti, da se ti jugoslovanski in italijanski optanti znanstveno obravna* vajo kot narodni manjšini, ne da bi se še nadalje med njima razlikovalo. Tako tudi J a c q u i n rabi izraze kot »itahjan* ska manjšina« in »jugoslovanske manjšine« (n. pr. na str. 48), ne razUkuje pa med italijansko narodno manjšino in itali* janskimi optanti ter med jugoslovansko narodno manjšino in jugoslovanskimi optanti. Res je, da n. pr. člen 9. pogodbe.
Prinos k manjšinskemu vprašanju. 177
sklenjene dne 27. januarja 1924 glede Reke, pravi dobesedno: Jugoslovanske manjšine na Reki bodo uživale režkn, ki ga uživajo italijanske manjšine v Dalmaciji, na ipodstavi veljav* nih mednarodnih obvez (Uradni list, 1924, 102). Toda iz po* godfce, sklenjene dne 20. julija 1925. v Nettunu v izvršitev ckna 9. pogodbe od dnei 27. januarja 1924. je razvidno, da je omenjeni člen 9. imel z onimi izrazi v vidu jugoslovanske optante na Reki, italijanske optante v Dalmaciji ter jugo* slovansko narodno manjšino (sc. v smislu mednarodnega prava) na Reki, nikakor pa tudi ne italijansko narodno manjšino v Dalmaciji.
Kateri je tedaj pravi temelj zaščite italijanske in jugo« slovanske narodne manjšine in obojnih optantov ?
Ako je res, da pravna zaščita narodne manjšine na* stane le, ako se zaveže država z mednarodno pogodbo nuditi zaščito tujerodni manjšini, tedaj bi v našem primeru bile: pravno zaščitene le nekatere narodne manjšine in sku* pine optantov: Italijanska narodna manjšina v Jugoslaviji je mednarodno zaščitena z manjšinsko pogodbo, katero je Jugoslavija sklenila z velesilami dne 10. septembra 1919. Ve* lika večina Itahjanov v Dalmaciji pa je optirala za državljan* stvo italijanske države. Ti italijanski optanti v Dalmaciji uživajo posebno pravno zaščito na podlagi pogodb sklenje* nih med Italijo in Jugoslavijo, počenši z rapallsko pogodbo. Od celokupne jugoslovanske narodne manjšine v Italiji pa je pogodbeno zaščitena le jugoslovanska narodna manjšina na Reki in sicer v smislu člena 6. zgoraj omenjene pogodbe, ki je bila sklenjena dne 20. julija 1925. v Nettunu v izvršitev člena 9. pogodbe od 25. januarja 1924. (Prim. Službene No* vine, X*1928, štev. 266. LXXXVII, D, str. 1790). Jugoslovan* ski optanti v Zadru in na Reki uživajo podobno zaščito, kot jo uživajo itaHjanski optanti v Dalmaciji, in sicer na temelju mednarodnih pogodb sklenjenih v Santi Margheriti, Rimu in Nettunu.
Toda pravni temelj zaščite narodne manjšine, v našem primeru zaščite jugoslovanske narodne manjšine, ni le v sklenjenih mednarodnih pogodbah. Menimo, da pravne ob* veznosti države ne nastanejo le s pisanimi pogodbami, tem* več tudi z drugimi oficialnimi čini države. V mislih imamo tu o b 1 j u b e, ki so jih predstavniki ItaHje dali prebivalcem zasedenega ozemlja. Jacquin se na kratko bavi tudi s tem vprašanjem in navaja v izvlečku izjave teh predstavnikov: proglas, ki ga je general Petitti di Roreto po* slal ob zasedbi slovenskim župnijskim uradom, da se prečita na prižnici; izjava Tittonija. ministrskega predsednika, z dne 27. septembra 1918.; prestolni • govor itaHjanskega kralja z
12
178 Prinos k. manjšinskemu vprašanju.
dne 1. decembra 1919.; izjavi ministrskih predsednikov Gio* httija in Bonomija 1. 1921. Glede Tittonijeve izjave pravi J a c q u i n, da se ne more nanašati na jugoslovansko manj* šino v Italiji iz razloga, ker je ta manjšina pravno bila pri* ključena Italiji šele z rapallsko pogodbo. Drugače pa pisatelj poudarja na splošno, da pravkar omenjene obljube italijan* skih oblastev po načelih ustavnega prava veljavno ne vežejo italijanske države (str. 56.). Pač pa, da je ItaUja vsled svojih svobodoljubnih tradicij moralno dolžna nuditi tujei:odni:n manjšinam gotovo pravno zaščito (str. 58.).
S temi izvajanji se ne strinjamo popolnoma. Po našem mnenju naj bi J a c q u i n, ki se na drugih mestih veiio rad sklicuje na naravno pravo, tudi teh obljub ne obravnaval le z nekega formalističnega vidika. Itahjanska država res ni sklenila meddržavne pogodbe, s katero bi se bila zavezala spoštovati jugoslovansko narodno manjšino v Primorju. Toda obljube, ki so jih dali zakoniti predstavniki italijanske države pred 10 leti tujerodnim prebivalcem zasedenega ozem* Ija — tako v Primorju kot na Južnem Tirolskem — glede za« ščite njih posebnosti v narodnostnem oziru, kraljevine Italije ne vežejo samo moralno, ampak tudi pravno. Kot je iz vse« bine teh obljub razvidno, se je kraljevina Italija zavezala na* pram tujerodnim prebivalcem zasedenega ozemlja, da bo spoštovala njih jezik, vero, kulturo, šole, skratka, da bo pri« padnikom narodnih manjšin dala iste človeške in državljan« ske pravice kot - ostalim državljanom. Oblike in prilike, v katerih so se te obljube dale, dokazujejo, da so dane '>bljube bile-resno mišljene. Narodne manjšine v Italiji in z njimi - es kulturni svet je bil tedaj prepričan, da bo Italija, ki je bila tedaj nositcljica svobodoljubnih zamisli, držala dano bese« do; kajti drugače je vprašanje, če bi se zmagujoče velesile 1. 1919. glede tujerodnih manjšin zadovoljile z obljubami za« konitih predstavnikov kraljevine Italije. Res Je, da je v onem razvoju, v katerem se danes nahajata moderno med« državno pravo in meddržavna politika, lažje u v e 1 j a v« Ijati izpopolnjevanje onih pravnih obveznosti, ki naita« nejo iz sklenjenih mednarodnih pogodb, kakor pa izvrše« vanje pravnih obveznosti, ki izvirajo za državo iz obljub, danih tujerodnim državljanom. Toda kljub tej nepopol"Osii tehnike mednarodnega prava imajo omenjene obljube zna« čaj pravnih obveznosti.'
1 Specialno o tem vprašanju je vseuč. profesor dr. Stanko L a pa j ne pravkar oibjavil v Naši dobi, 59—64, razpravo pod naslovom: Pravna podlaga za zaščito naših manjšin v Italiji, ki sem jo prejel šele, ko sem zaključil ta članek.  Xa podlagi obširnega materiala pisec doka^
[
Prinos k manjšinskemu vprašanju. 179
Ko J a C q u i n obravnava pravni temelj zaščite jugo* slovanske in italijanske narodne manjšine in optantov, na* vaja tudi vsebino te pravne zaščite.
Vzrok, da Italija odklanja prevzeti in izvajati medna* rodno zaščito celokupne jugoslovanske narodne manjšine, vidi! Jacquin v tem, ker se po veljajočem meddržavnem pravu naravno pravo ne smatra, da velja kot skupina objek* tivnih pravil istotako pri umevanju razmerij med državami kot to velja pri urejevanju odnosov med posamezniki. Na* ravno pravo naj bi tvorilo temelj pozitivnemu pravu, tako da bi tudi pozitivni pravni predpisi, ki urejajo mednarodne odnose, bili le aplikacija načel naravnega prava. 2e itak je načelo meddržavne zaščite manjšine v ostrem boju z načelom suverenosti države. Sprava pa je neizvedljiva, ako se pod pojmom suverenosti države razumeva neomejena oblast, ki da jo ima država, da urejuje odnose s svojimi državljani ne glede na načela moralnega zakona. Tak primer pa nam nudi ravno fašistična Italija. Zastopniki sodobne Italije nam* reč neprenehoma poudarjajo, da jim je država nad vse in da posamezniki in rodbine pomenijo le tedaj in le toliko ne* kaj, kadar in v kolikor so v službi interesov države. Dosled* no tem napačnim nazorom poudarjajo zastopniki Italije jav* no, da je poitalijančenje vseh tujerodnih državljanov ItaHje v vrhovnem interesu italijanske države. To delovanje pa je usmerjeno za popolnoma drug smoter kot za onega, ki ga sodobni državi postavlja naravno pravo.  Zanimivo je tu, omeniti stališče, ki ga je zavzel glede Južne Tirolske dr- Sei* pel, tedanji zvezni kancelar avstrijske republike. Dne 23. fe* bruarja 1928 je namreč pri debati v Narodnem svetu izjavil, da ni mnenja, da je končno veljavno pravo napisano prvo, ki si ga država sama postavlja, ampak da veruje, da obstoji nad mednarodnim pravom mednarodna morala. (Prim. Neue Freie Presse od 24. februarja 1928, št. 22788).
Potem ko ie J a C q u i n v glavnih obrisih razložil pravno podlago in vsebino zaščite narodnih manjšin in optantov Ju* goslavije in Italije, se loti vprašanja, kakšen je dejanski položaj teh manjšin.
Četrto poglavje, ki obsega nad polovico cele knjige, nam prikazuje razmere, v katerih živi jugoslovanska narod* na manjšina v Julijski Benečiji. Žal nam prostor ne dopu* šča. da bi podrobneje navedli vsebino tega noglavia. Že iz naslovov oddelkov tega poglavja pa je razvidno, s kakih vi«
zuje, da omenjene obljube zakonitih predstaviteljev italijanske države pravno vežejo kraljevino Italijo, in sicer, da izda za svoje jezikovne manjšine avtonomen jezikovni zakon.
12*
180 Prinos k manjšinskemu vprašanju.
dikov in kako podrobno pisatelj razgrinja življenje naših sonarodnjakov v Primorju: politika poitalijančenja Julijske Benečije, poitalijančenja imen, šolsko vprašanje, Jugoslovan^ sko oas<Jpisje v Italiji, raba sloveinskega in hrvatskega jezika v Julijski Benečiji, vera in cerkev, jugoslovanska kulturna društva v Julijski Benečiji, jugoslovanske gospodarske orga= nizacije v JuHjski Benečiji, poUtične svobodščine Jugoslovan nov v Italiji, bodočnost jugoslovanske manjšine v Italiji. Pri tem' navaja J a c q u i h številne napade ItaHjanov na življe^ nje in imovino jugolovanske narodne manjšine, počenši od požiga Narodnega doma v Trstu. Pisatelj omenja le one pri* mere, katere in v kolikor jih je sam — J a c q u i n govori italijanski ter razume srbo^hrvatski in deloma tudi sloven^ ski jezik — ugotovil po italijanskih virih. Vendar bi v in te* reisu objektivnosti in popolnosti knjige želeH, da bi pisatelj, ki je živel dalj časa v Trstu in v Splitu, znanstveno dognal in preiskal tudi one važnejše primere nasilja, kateri se nava* jajo v številnih jugoslovanskih spisih, o katerih pa italijanski viri popolnoma molče.
Rešitev problema narodnih manjšin na ta način, da se jih r a zna rodu je, kakor to dela Italija, nasprotuje ne samo namenu, ki so ga imeli v vidu redaktorji mirovnih po« godb, ampak tudi naravnemu pravu. Kajti naravno pravo za^ hteva v imenu mednarodne pravice, da vsi državljani brez ozira na narodnost, jezik in veroizpovest uživajo v enaki meri človeške in državljanske pravice. To stališče je med drugimi zavzela tudi Mednarodna diplomatska akademija v svojem poročilu, ki ga je izdala koncem 1. 1918. Podobno je Institut za mednarodno pravo na zborovanju, ki se je vršilo meseca oktobra 1929. v Newyorku, sprejel načelo, da naj se proglasijo glede veroizpovedi, jezika in pouka gotove člove« ške in univerzalne pravice, ki naj bi se smatrale kot ustavna določila, obvezna v vsaki državi tako za večino kot za manj« šino.
J a c q u i n prihaja do* zaključkov, da italijanska razna? rodovalna politika v Primorju sicer ojačuje narodno zavest jugoslovanske inteligence in da tudi pri preprostem narodu to postopanje ne bO' rodilo zaželjenih uspehov. Toda siste«^ matsko raznarodovanje mladine, številno izseljevanje Jugo« Slovanov v najboljših letih in istočasno doseljevanje Italija« nov v Julijsko Benečijo odkrivajo na drugi strani bojazen za bodočnost jugoslovanske narodne manjšine v Italiji. Pris morje bi se po J a c q u i n u moglo imenovati neke vrste Akacija - Lorena le tedaj, ako bi bilo podpirano od svojih rojakov v Jugoslaviji in od mednarodnega javnega mnenja.
Drugi kongres internacionalnega saveza advokatov. 181
V 5. pK>glavju je razložen dejanski pK>ložaj italijanskih optantov v Daknaciji, v korist katerih je Jugoslavija pogod« beno vezana k zaščiti. Pisatelj podaja stvarno kritiko pritožb italijanskih optantov glede šol, ustanov za intelektualno kul« turo, izvrševanje industrije, trgovine in advokature ter za* ključuje, da se bo vprašanje italijanske manjšine v Dalma* ciji tekom nekoliko pokoljenj popolnoma rešilo, ker bo do* tedaj ta manjšina izginila (str. 176.).
Jacquinovo delo je brez dvoma posrečen poskus, sistematski razložiti vprašanje jugoslovansikh in itali* jansikih narodnih manjšin in optantov, ki so naseljeni v ob* mejnih krajih Jugoslavije. Ne samo da je pravni in dejanski položaj teh manjšin podrobno orisan, ampak podana je tudi objektivna kritika v duhu mednarodnega in naravnega pra* va. Prikazati mednarodnomanjšinski problem določene dr* zave v pravilni luči more po našem mnenju samo oni, ki se je poglobil v mnogovrstne prilike, v katerih si stojita državni in manjšinski narod nasproti. Vse to pa je mogoče le z oseb* nim stikom. Na delu samem se pozna, da je J a c q u i n dalj časa živel v Primorju, ker le IJako je mogel tako globoko pro* dreti v ondotno narodnomanjšinsko vprašanje.
Letos, ko poteka deset let, odkar se je podpisala ra* pallska pogodba, želimo, da bi ta knjiga služila znanstvene* mu svetu v pobudo, da se razgrne pred svetom ena izmed krivic, ki jih rodi pretirani nacionalizem, ter da se dela na to, da se to stanje popravi mirnim potom in na način, ki ga narekuje duh pravičnosti. Kajti brez dvoma je način, kako se postopa z narodno manjšino, največji kamen spodtike, da ne pride med Italijo in Jugoslavijo do resničnega zbHžanja in tesnega sodelovanja, ki ga v interesu mirnega sožitja na* rodov iskreno želimo.