130
Posavske povesti
IX. Besede in dejanja,
fifl|sjj|ajko in Slajko sta bila součenca. lulioH        Pravzaprav   se   je   njiju   ime   v   krstni
'^Ti^ra knjigi,   daleč   tam doma,   v  preprosti  vasi, bralo drugače.
Bila sta pa sinova imovitih staršev, in ker so ju dali v mestno šolo, sta si svoje ime »pogospoščila«.
Tudi v spričevalu, ki je bilo prav dobro, jc po-slej vedno stalo ime: Rajko in Slajko.
Učitelji so ju imeli radi. Zlasti katehet jima je bil zelo naklonjen.   Ljubil je oba z enako ljubeznijo.
Še to moramo omeniti, da si Rajko in Slajko nista bila brata.
Kadar se je v šoli pri veroučni uri vprašalo: Kdo pojde prej k sv. spovedi, ali k sv. birmi, ali k prvemu sv. obhajilu, sta bila Rajko in Slajko, seveda, vedno prva na vrsti.
Kadar so se pridnim razdeljevale podobice, kdo jih je gotovo dobil? —   Ona dva.
Rajko in Slajko, to je bilo tako združeno, kakor ena ptica z dvema kriloma.
Pa ne samo v šoli, tudi zunaj šole.
Pri izletu na Krim sta se Rajko in Slajko s po-sebno vdanostjo oklenila kateheta. Malo je manj-kalo, da se nista razprla, kdo naj mu nese suknjo, kdo naj mu vzamei palico iz rok, ko jo je katchet hotel obesiti na kljuko. Pri takih uslužljivostih je navadno odnehal Rajko, zakaj Slajko se je znal že tako prisladkati, da mu tudi Rajko ni mogel ugo-varjati.
Katehetu je bilo včasih težko, ko je videl nepo-trcbne otročje razprtijc med Rajkom in Slajkom, pa jima je naposled navadno rekel: »Pustita! Sam ne-sem.   Sam storim . . .«
Ali rad ju je pa imel in to ljubezen jima je po-kazal tudi ob slovesu iz ljudskc šole, ko sta namreč Rajko in Slajko stopala v srednje šole.                      .
•                                         131
Tedaj je podaril obema dragocen molitvenik: »Večno življenje« in lepo podobo Srca Jezusovega in Marijinega, da bi se spominjala, da ju je katchet skozi štiri leta po Srcu Jezusovem in Marijinem vodil v večno življenje.
Rajko in Slajko sta se še na počitnicah pogo-stoma oglasila pri katehetu, pismeno seveda, s kakšno razglednico, pa tudi s pismom.
Zlasti Slajko ni nikoli pozabil dostaviti: »Vaš najhvaležnejši učenec«
Pisma Rajkova pa niso bila tako prisrčna, iz-brana, zgovorna,
Slajko je nosil srce na jeziku, Rajko pa usta v svojem srcu. Zelo je ljubil kateheta, v resnici ga je Ijubil, bolj ga je ljubil kot Slajko, ali Rajko tega ni mogcl in ni znal povedati.
Minuli sta dvc leti.
V dveh letih se že marsikaj pozabi.
Tudi Rajkovi in Slajkovi spomini na kateheta so ponehavali. Rajko ni prav vedel, kaj naj bi še pisal in povedal, Slajko pa se je ohladil.
Tretje počitnicei, odkar sta bila Rajko in Slajko na gimnaziji.
Tedaj je njiju bivši katehet napravil daljši izlet, na katerem ga je pot zanesla tudi v preprosto vas, kjer sta bila doma Rajko in Slajko.
Sreča ali nesreča je hotela, da je katehet takoj pri vhodu v vas srečal Slajka, ki jc šel ponosno ob svojem novem kolesu.
Katehet ga na prvi hip ni mogel spoznati, zakaj Slajko je zelo zrastel. Tudi ni mislil, da bi bil Slajko že cel kolesar.
Slajko pa je kateheta takoj spoznal, saj se ka-tehet v treh letih ni nič izpremenil. Par las se mu je sicer pobelilo na glavi, ali kaj to odločuje pri spo-znanju bivših znancev.
Prva misel, ki jo je imel Slajko, jc bila ta:
»Kdo ve, čc me še pozna. Zdi se, da ne. Po-gledal je. Pa nasmehnil se ni kot sicer vselej. Ne pozna me. Že stopa mimo. Prav! Ne pozna me več. Jaz se mu tudi ne dam spoznati.  Ne pozdravitn ga.«
132                                        •
In Slajko je šel naglo mimo svojega nekdanjega prijatelja in kateheta.   Sedel je na kolo in odjadral.
Katehet pa je mirno stopal dalje. Niti ozrl se ni po kolesarju. Saj ni vedel, da je to njegov »naj-hvaležnejši učenec«.
Par korakov skoz vas.
Otroci pozdravljajo: »Hvaljen Jezus!«
Tudi odrasli ne gredo nemo mimo duhovnika.
Kar nacnkrat mu priteče nasproti prijazen dečko. Že oddaleč se odkriva potniku.
»Gospod katehet, kaj Vas je semkaj zaneslo?«
Iz okna, ki je gledalo po vasi, je namreč deček zapazil svojcga bivšega kateheta na ljudski šoli.
Bil je Rajko.
»Sedaj morate k nam!« je priganjal gospoda, da vstopi z njim v hišo.
Katehet se je obotavljal. Malo je pa tudi mislil, komur je zelo na tem, da ga gost obišče, ga bo že toliko časa silil, da ga prisili, stopiti čez prag.
Rajko ni odnehal.
Katehet se je vdal.
In sedaj?
Bescd ni bilo veliko. Vsaj Rajko ni vedel mnogo povedati. Govorili so bolj Rajkov oče. Mati pa so hiteli, da postrežejo gospodu.
Katehet ni videl, ne vedcl, koliko je pri tem s tekanjem semintja pomagal materi Rajko. Tudi ni maral, da bi se mu streglo.
Naposled je Rajko sedeil na klop tako, da je gledal katehetu naravnost v obraz.
Vesel je bil, da gleda sedaj živo pred očmi ono podobo, ki jo je zvesto hranil in spoštoval v svojem srcu.
Katehet je odhajal.   Rajku je bilo prerano.
Ob odhodu je vprašal katehet: »Kaj pa Slajko?«
»Vem, da ga ni doma...« je odgovoril Rajko. »Malo prej sem videl, da je šel s koleisom po vasi. Rad kolesari.«
»Tako ... tako . ..« jc dejal katehet, v srcu pa jc začutil težko misel...
Ona misel ga je spremljala še dolgo, dolgo dni.
133
Večkrat se je spomnil svojega izleta v Slajkovo in Rajkovo rojstno vas.
Šele čez tri leta je natančneje spoznal oba: Slajka in Rajka. Tedaj je predobro vedeil in čutil, kaj so besede in kaj so dejanja.
Otroci, komu boste vi podobni, Slajku ali Rajku?
K a n c i j a n