GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI MEŽIŠKEGA RUDIŠČA
S POSEBNIM OZIROM NA KATEGORIZACIJO RUDNIH ZALOG
Ivo Štrucl
Z 12 slikami med tekstom
Kratka zgodovina proizvodnje
150 let je minulo od tedaj, ko je Napoleon zasedel (leta 1809) zahodne
dele Avstrije, med njimi tudi zahodno Koroško z Bleibergom, tedanjim
največjim rudnikom svinca v avstrijski monarhiji. To je bil vzrok, da je
rudarstvo v nedrih Pece doživelo svoj prvi večji vzpon; prenehala je nam-
reč močna konkurenca rudnikov zahodne Koroške predvsem pa Bleiberga.
l.sl. Proizvodnja svinčevo-cinkove rude v Mežici v letih 1900—1959
Abb. 1. Bleizinkerzproduktion in Mežica von 1900 bis 1959
251
Čeravno se je proizvodnja po francoski okupaciji nekoliko znižala, so
bila ta leta. za nadaljnji razvoj rudarstva v mežiški dolini zelo pomembna.
Z odkupom večine nahajališč svinčevo-cinkove rude, ki so bila do leta 1871
last raznih manjših družb in posestnikov (Žerjavi, Kompoš, Rainer, Thum
2. si. Povprečni odstotek svinca in cinka v rudi v letih 1900—1959
Abb. 2. Der durchschnittliche Gehalt des Erzes an Blei und Zink
vom Jahre 1900 bis 1959
itd.), se je v mežiško dolino zasidrala močna rudarska družba BBU (Blei-
berger Bergwerks Union). Leta 1896 je ta družba odkupila še zadnje rove
in s tem postala lastnik vseh rudnih nahajališč na ozemlju med Peco
in Uršljo goro.
252
Kupčija ni bila slaba. Eno za drugim so se odpirala bogata orudenja
(Helena, Igerčevo, Terezija). Proizvodnja je rastla. Največjo proizvodnjo —•
107.200 t rude oz. 12.984 t surovega svinca — je družba zabeležila 1. 1916.
Nato je proizvodnja močno padla, kar je bilo verjetno posledica nesmo-
trnega odkopavanja, nezadostnih raziskovalnih del in pomanjkanja de-
lovne sile.
Kaj je pomenilo mežiško rudišče za družbo BBU, najbolj kažejo besede
zgodovinarja L.Jahna, ki pravi: »Das wichtigste und tiefeinschneiden-
ste Ereignis in der Geschichte der Gesellschaft ist die Abtrennung des
Bergbaues Mieß, jenes Werkes welches aus kleinen Anfängen sich zur
größten und leistungsfähigsten Metallerzeugungstätte der alten Monarchie
entwickelte, den Stolz aber auch das Rückgrat der Gesellschaft bildete und
infolge seiner neuzeitlichen Anlagen und Einrichtungen ungeteilte Be-
wunderung und Anerkennung in ausländischen Fachleuten fand.«
Po letu 1918 takratna jugoslovanska vlada ni bila sposobna organizi-
rati in poživiti rudarstva v Mežici. Proizvodnja je močno nazadovala;
leta 1920 je padla celo na 31.717 t rude, kolikor je znašala n. pr. leta 1901.
Leto dni pozneje, t. j. 9. decembra 1921, je rudnik prevzela angleška
rudarska družba »The Central European Mines Limited in London«, ki je
nadaljevala z intenzivno eksploatacjo rudišča. Odkopavali so le bogato
rudo s preko ll°/oPb in 4°/'oZn (2. slika). Srednje bogate in siromašne
rude niso odkopavali. Največjo proizvodnjo so dosegli leta 1934: 128.511 ton
rude z 11,7 °/o Pb in 4,3 °/o Zn.
Leta 1941 je prišel rudnik Mežica ponovno v lastništvo avstrijske
rudarske družbe BBU. Proizvodnja se je med drugo svetovno vojno gibala
med 100.000 in 122.000 ton rude s povprečno vsebnostjo od 7,5 0/o do
9 °/o Pb in približno 4,5 °/o Zn.
Usoda rudnika, kakršno je doživel leta 1918, se leta 1945 ni ponovila.
Po drugi svetovni vojni je proizvodnja postopno močno naraščala.
Leta 1958 je bila dosežena rekordna proizvodnja svinčevo-cinkove rude,
in sicer 461.578 t. Povprečna vsebnost Pb in Zn v rudi se je v povojnih
letih znižala, toda ne kot posledica velike osiromašitve rudišča, temveč
kot posledica smotrnega odkopavanja. Danes se namreč odkopava ne samo
bogata ruda, temveč tudi siromašna z vsebnostjo svinca do 2 °/o.
Geološki sestav in tektonika rudišča
Stratigrafski pregled. Ozemlje ožje in širše okolice mežiškega rudišča
sestavljajo paleozojske in mezozojske kamenine. Kenozojske usedline na-
stopajo v manjšem obsegu samo v severnem delu tega ozemlja.
Paleozojske metamorfne kamenine sestavljajo območje vzhodno od
Orne, Tople in severno od Mežice.
Prevladujejo filiti ter kloritni in grafitni skrilavci. Kamenine so
preprežene več ali manj z žilami kremena in vsebujejo ponekod sledove
sulfidnih in oksidnih mineralov.
V Razbor j u je v paleozojskih skrilavcih manjše svinčevo-cinkovo na-
hajališče. Severno od Mežice, na Hamunovem vrhu, pa so bogati rudni
pojavi magnetita in hematita.
253
254
255
Mezozojske, v glavnem triadne kamenine zavzemajo največjo površino
ru don osnega območja severnega apnenega pasu Karavank. Rudna nahaja-
lišča nastopajo predvsem v naslednjih kameninah:
1.	v anizičnem dolomitu (Topla),
2.	v wettersteinskem dolomitu (revir Graben, spodnja obzorja Uniona),
3.	v wettersteinskem apnencu (ostali centralni revirji mežiškega ru-
dišča),
4.	v rabeljskem apnencu med 1. in 2. karditskim skrilavcem (Pristava,
Urši j a gora),
5. v rabeljskem apnencu nad 2. karditskim skrilavcem (Uršlja gora).
Triadna formacija in posebej še karnijska stopnja sta prikazani na
1. in 2. pregledni tabeli. Če primerjamo triadne plasti v Mežici z razvojem
triade v Bleibergu, opazimo zelo podoben razvoj na zelo velikem območju.
Liadni marogasti apnenci, rjavordečkasti, zeleni in sivi, ki leže diskor-
dantno na triadi, nastopajo samo v severnem delu apnenega pasu, t. j. se-
verno od črte Uršlja gora—Janko vec—Jesenikov vrh.
Miocenu-pliocenu ustrezajo na severnem robu Karavank rjave, zelene
in sive gline s tanjšimi ali debelejšimi plastmi rjavega premoga.
Tektonske značilnosti. Mežiško rudišče je tektonsko močno porušeno.
Prevladujejo predvsem tektonski elementi z alpsko smerjo in prelomi, ki
so pravokotni na alpsko smer. Razen teh pa najdemo zlasti na ožjem ob-
močju centralnih revirjev prelome in predvsem razpoke z dinarsko smerjo.
Pogostni so tudi prelomi vzdolž plasti.
Glede tektonike razlikujemo dvoje vrst orudenenj.
1.	Orudenenj a, ki so nastala pred glavnimi tektonskimi procesi, t. s.
orudenenj a v razpokah z dinarsko smerjo ter rudna telesa, ki leže para-
lelno s plastmi wettersteinskega apnenca.
Za ta orudenenj a je značilno, da so skoro v vseh primerih močno dis-
locirana z mlajšimi prelomi, ki imajo delno alpsko, pretežno pa prečno
alpsko smer.
2.	Orudenenja, ki so v glavnem posttektonskega nastanka. Sem spadajo
orudenenj a unionskega sistema, t. s. orudenenja vzdolž prelomov s splošno
smerjo sever—jug, orudenenja, ki nastopajo vzdolž prelomnih con z alpsko
smerjo (revir Graben) ter tipična metasomatska rudna telesa brez določene
smeri raztezanja.
Tudi v orudenenj ih unionskega sistema so ponekod še premaknitve,
toda le manjšega obsega.
Orudenenja
Rudišče Mežica se razprostira na površini 10 km2. Na tem prostoru
je danes znanih 350 rudnih teles, ki se glede oblike, velikosti in načina
nastopanja medsebojno močno razlikujejo.
V letu 1959 se je delalo na 196 odkopih.
Kot v večini metasomatskih rudišč so rudna telesa tudi v Mežici zelo
nepravilnih oblik.
256
Glede nastopanja razlikujemo več tipov orudenenj:
1.	zapolnitve razpok z dinarsko smerjo, t. j. NW—SO,
2.	orudenenja vzporedno s plastovitostjo,
3.	rudna telesa ob prelomih v smereh NS in NO—SW,
4.	rudna telesa brez določenega raztezanja.
1. Z rudo zapolnjene razpoke, ki se raztezajo v glavnem v smeri
NW—SO, nastopajo predvsem v revirju Navršnik, ki se nahaja v jugo-
zahodnem delu rudišča. To so predvsem vertikalne ali strme razpoke, ki
pravokotno sekajo plasti wettersteinskega apnenca (3. slika). Ponekod od-
3. si. Osemurno (120°) orudenenje v revirju Navršnik na 5. obzorju
Abb. 3. Kluftausfüllung mit dinarischer Richtung im Reviere Navršnik
auf dem 5. Lauf
stopajo od dinarske smeri, kot n. pr. v revirju Peca, kjer imajo smer
vzhod—zahod. Debelina teh zapolnitev je zelo različna, t. j. od nekoliko mm
do več metrov. Za raziskovalna dela je važna tudi najtanjša žilica, včasih
tudi samo limonitna, ker nas neredko vodi do znatnih in bogatih rudnih
teles. Često naletimo vzdolž teh zapolnjenih razpok na metasomatske raz-
širitve, ali na večja ali manjša interstratificirana rudna telesa. Za orude-
nenja tega tipa je značilna izredno visioka stopnja oksidacije. Zelo redko
najdemo večjo količino sfalerita. Prevladujeta limonit in galenit. Prvi je
nastal pretežno z oksidacijo markazita, često pa se najdejo tudi strukture
limonita po sfaleritu.
Geologija 6 — 17
257
2. Močno razširjena so orudenenja, ki nastopajo vzdolž plasti rudo-
n osnega apnenca. Najdemo jih v revirjih Navršnik in Peca ter v revirjih
Helena, Igerčevo in Staro Igerčevo. Oblika teh rudnih teles je zelo raz-
lična in je tipično metasomatskega značaja. Včasih so to rudne cevi, na-
vadno majhne debeline (4. slika), drugič pa izredno velika rudna telesa
zelo nepravilne oblike in različne debeline.
4. si. Cevasto orudenenje ob črni breči na 4. obzorju v revirju
Staro Igerčevo
Abb. 4. Schlauchförmige Vererzung im Bereich der schwarzen Brekzie
auf dem 4. Lauf im Reviere Staro Igerčevo
Značilno za ležiščna orudenenja je, da nastopajo v določenih strati-
grafskih horizontih, ki so različno oddaljeni od karditskega skrilavca, in
sicer 12—15 m, 25 m, 50—60 m, 90 m in 140 m. Za prva horizonta so značilne
tako imenovane črne breče debeline 5—15 cm, ki so danes za raziskovalna
dela zelo važne; privedle so številne sledilne proge do bogatih in obsežnih
orudenenj.
258
5. si. Rudno telo unionskega sistema v južnem delu revirja Union
Abb. 5. Erzkörper des Unionsystems im südlichen Teile des Union Reviers
259
Oru den en j a, ki so vzporedna s plastovitostjo, so včasih povezana
z orudenenji tipa zapolnjenih razpok z dinarsko smerjo, mnogokrat pa
nastopajo kot osam elei daleč od orudenelih razpok.
3. Rudna telesa ob prelomih v smeri NS in NO—SW nastopajo pred-
vsem v vzhodnem delu rudišča, t. j. v revirjih Union, Moreing, Igerčevo,
Helena in Stari Fridrih. To so v glavnem zapolnitve porušenih con vzdolž
prelomov (5. slika), ki ležijo pravokotno na alpsko smer. Rudna telesa tega
tipa so bolj pravilna kot v glavnih dveh primerih. Za razliko od prvih
dveh tipov orudenenj, ki so nastala pred glavno tektoniko, so orudenenj a
unionskega sistema pretežno posttektonskega nastanka.
6. si. Bogato rudno telo z 10—20 % cinka in 2—8 % svinca na 12. obzorju ob
južnem Navršnikovem prelomu na skrajnem jugu revirja Navršnik
Abb. 6. Reicher Erzkörper mit einem Gehalt von 10—20 % Zink und 2—10 %
Blei, 12. Lauf im Süden des Navršnik Reviers
Ruda se dviguje vzdolž omenjenih prelomov z juga proti severu.
Debelina rudnih teles je zelo različna in variira od nekaj cm do več
metrov. Zelo različno je tudi nastopanje galenita in sfalerita. Včasih naj-
demo tipična žilna orudenenj a, drugič je ruda razpršena v apnencu v obliki
drobnih zrnc premera 1—20 mm, najčešče pa nastopa ruda v obliki zelo
nepravilnih nakopičen j, ali kot vezivni material v tektonskih brečah.
4. V 4. skupino uvrščamo vsa ostala orudenenj a, katerih raztezanja
so zelo različna. Glede oblike in velikosti so to najbolj nepravilna rud ia
telesa in so tipična metasomatska orudenenj a. Tudi vsebnost izredno
variira. V splošnem pa je prišlo v teh rudnih telesih do največjih koncen-
tracij Pb in Zn.
Vsa ta orudenenj a nastopajo v prelomnih conah ali vsaj v njihovi
neposredni bližini.
260
261
Do bogatih koncentracij Pb in Zn je na več mestih prišlo na samem
tektonskem kontaktu rudonosnega apnenca s karditskim skrilavcem, kot
n. pr. v južnem delu revirja Navršnik (6. slika) ter v revirjih Fridrik,
Graben in Srce. Najčešče pa so ta orudenenja od karditskega skrilavca
oddaljena nekaj metrov do nekaj desetin metrov.
Takšna orudenenja najdemo največ v revirju Graben, kjer prej ome-
njenih treh tipov sploh ni. Sem prištevamo tudi vsa ZnS orudenenja
v revirju Moreing-Jug, ki so včasih velika, toda siromašna.
vsebnost - Metallgehalt
8. si. Pogastnostni diagram vsebnosti Pb in Zn v rudni izkopanini iz revirja
Graben. (Dnevne produkcije v obdobju januar—november 1959)
Abb. 8. Häufigkeitsverteilung des Pb und Zn Gehaltes im Haufwerk des
Grabenreviers. (Durchschnittsproben der Tagesproduktion vom Januar bis
November 1959)
Glede variiranja vsebnosti Pb in Zn v posameznih rudnih telesih
spada rudnik Mežica vsekakor v skupino zelo neenakomerno orudenelih
rudišč. Vsebnost svinca niha v zelo širokih mejah in sicer med 1 in 40 °/o,
medtem ko se vsebnost cinka v rudi giblje največ med 0.5 in 10 °/o,
v izjemnih primerih je vsebnost cinka tudi višja (n. pr. bogate koncen-
tracije ZnS rude v južnem delu revirja Navršnik — XII. obz. ter v jugo-
vzhodnem delu revirja Graben).
Diagram variiranja daje najlepšo sliko (7. slika) o neenakomernosti
orudenenj v rudniku Mežica. Narejen je na osnovi 300 vzorcev iz različnih
262
odkopov in rudnih sipk centralne jame. Diagram bi prikazal še večjo
neenakomernost, če bi vzorčevali posamezne odkope oz. rudna telesa.
V rudnih sipkah pa je ruda že več ali manj premešana (bogata s siro-
mašno itd.), zato pride v diagramu tudi najbolj do izraza ruda z 1,5 do
4 °/o svinca. Še bolj neenakomerno je oruden dolomit v revirju Graben,
ki leži vzhodno od reke Meže. V tem revirju obstajajo rudna telesa
s sfaleritom, ki so praktično brez svinca, na drugi strani pa so predvsem
na nižjih obzorjih izredno bogata galenitna orudenenja.
Koncentracije cinka se gibljejo v glavnem med 4 °/o in 6 °/o, kar je
tudi razvidno iz diagrama variiranja svinca in cinka v izkopanini dnevnih
produkcij (8. slika).
Mnogo bolj pa vplivajo na kategorizacijo oz. na natančno določevanje
vsebnosti svinca in cinka v rudnih rezervah velike razlike v vsebnosti
posameznih kovin na enem in istem odkopu. Tudi v tem primeru' variira
svinec v zelo širokih mejah. Niso redki primeri, da se s pristreljevanjem
rudnih sledov odkrij e bogata ruda. Zaradi tega že več let prakticiraj o, da
odstrelijo v vsakem odkopu, preden ga zapuste, tudi najmanjše vidne
sledove PbS rude, ki včasih vodijo do manjših ali večjih odcepov iz glav-
nega rudnega telesa.
Določevanje in kategorizacija rudnih zalog
Rudne zaloge se v rudniku Mežica določujejo že od 1923. leta naprej.
Prve cenitve niso bile izvedene po posameznih deloviščih oziroma rudnih
telesih, temveč so predstavljale grobo oceno celotnega rudišča. Do 1. 1940
so ocenjevali samo rezerve kategorije A, od tedaj naprej pa tudi rezerve
kategorije B in C. Kriteriji za določevanje zalog so bili v posameznih
obdobjih zelo različni, le zadnjih deset let se niso bistveno spreminjali.
Odstopanje od navodil za klasifikacijo mineralnih surovin iz leta 1947
in 1954 so precejšnja. Če bi se namreč v Mežici ravnali po teh navodilih,
bi dobili zelo nizke vsote rudnih zalog, ki nikakor ne bi ustrezale niti
stvarnosti niti izkustvom, ki so jih pokazali nešteti primeri cenitev in
poznejša odkopavanja. Kljub odstopanjem od navodil rudnik Mežica ni
imel nikoli večje zaloge višjih kategorij kot za 1 do 4-letno proizvodnjo.
Zaloge A so včasih komaj zadoščale za 8 do 10 mesečno produkcijo in to
celo v dobi, ko je bil rudnik Mežica med vodilnimi rudniki v Evropi, kot
n. pr. v letih 1934 do 1938.
Da cenjene rudne zaloge ne pokažejo prave slike o dejanskem stanju
zalog v Mežici, dokazuje naslednji primer:
Zaloge A, B lin C so znašale leta 1941 skupno 1,530.000 ton rude
s 132.820 t Pb kovine. Od tedaj do danes je bilo odkopano 4,819.731 ton
rude z 229.376 ton svinca, kar predstavlja skoraj dvakrat toliko svinca,
kot so ga pričakovali.
Danes rudne zaloge A, B in C niso nič manjše, zadoščajo zopet le za
približno 10 let. Toda prepričani smo lahko, da rudnik ne bo obstojal
samo še 10 let, temveč več desetin let. Vsekakor pa je potrebno celotno
263
rudonosno območje prav sistematsko raziskovati, da bi se odkrila nova
orudenenja — novi revirji.
Vsiljuje se nam vprašanje, ali je mogoče te pomanjkljivosti v Mežici
odpraviti ali ne. Izkušnje so pokazale, da bomo dobili prej negativen kot
pa pozitiven odgovor.
Osnovni parametri za izračun rudnih zalog
Konture rudnih teles se določajo po rezultatih raziskovalnih del.
Kolikor so raziskovalna dela gostejša, toliko je tudi določevanje oblike
bolj zanesljivo.
9. si. Diagram za določevanje vsebnosti svinca in cinka na podlagi razmerja
površine rudnih mineralov in površine prikamenine v odkopu
(po S. Grafenauer)
Abb. 9. Diagramm zur Bestimmung der Blei- und Zinkgehaltes auf Grund des
Oberflächenverhältnisses zwischen Mineralsubstanz und Kalkstein
(nach S. Grafenauer)
Raziskovalna dela v rudniku Mežica so zelo obsežna. Letno naredijo
približno 20 km novih rovov in odkopov, kar pa še vedno ne zadostuje, da
bi vsako rudno telo raziskali do te mere, kot zahtevajo pravila, ki so
predpisana za uvrstitev rudnih rezerv v višje kategorije. Samo s tako
obsežnimi raziskovalnimi deli je mogoče rudniku zagotoviti nemoteno
proizvodnjo. V letu 1959 so znašali stroški za raziskave 35 °/o od skupnih
jamskih stroškov.
264
Geološke značilnosti, ki vplivajo na kategorizacijo rudnih zalog, sem
precej obširno opisal, toda še enkrat bi poudaril tiste geološke faktorje,
ki predvsem vplivajo na določevanje velikosti rudnih teles in na izračuna-
vanje rudnih zalog.
Skoraj vsa rudna telesa so zelo nepravilnih oblik. Po velikosti močno
variirajo. Najčešče imajo naklon od 30° do 60°. Tem primarnim nepravil-
nostim se pridružuje še precej močna postrudna tektonika. Površine hori-
zontalnih presekov skozi rudna telesa niso velike in se najčešče gibljejo od
nekaj m2 do več desetin m2. Včasih so te površine tudi večje, toda redko
presegajo 1000 m2. Zato je rudno telo, ki ga najdemo na nekem obzorju,
prav kmalu raziskano. Večji problem je, smotrno raziskati raztezanje
rudnega telesa navzdol ali navzgor predvsem zaradi blagih naklonov
posameznih orudenenj. V ta namen v Mežici sledijo rudo z vpadniki na-
klona od 45° do 60° (najčešče 55°), toda v glavnem samo v primerih, ko
raziskujejo podaljške orudenenja, ki se spuščajo navzdol in niso bila
odkrita z niže ležečim obzorjem. Vpadnike potem navadno izkoristijo za
rudno drčo, jalovinsko drčo ah za prehod ljudi. Samo v izjemnih primerih
rudno telo raziščejo tudi navzgor, tedaj so nadkopi navadno bolj blagega
naklona.
V	splošnem pa velja., da se oblika rudnega telesa najčešče določi šele
z odkopavanjem.
V	rudniku Mežica računamo rudne zaloge po tako imenovani metodi
aritmetične sredine. Metoda je zelo enostavna, toda tudi skoraj edina, ki
pride v poštev za izračun rudnih zalog v takšnem rudišču kot je Mežica.
Res je, da je tudi najmanj natančna, toda nemogoče si je zamisliti obsežna
dela, ki bi bila potrebna pri ostalih metodah, kot n. pr. pri metodi pro-
filov, izolinij, izohips itd. Celo metoda aritmetične sredine je poenostav-
ljena, saj cenimo rudne zaloge na kraju samem. Rudno telo se pri izraču-
navanju rudnih zalog smatra v večini primerov kot več ah manj pravilno
geometrično telo (kvader, prizma) s povprečnimi vrednostmi dolžine
raztezanja, širine in debeline rudnega telesa. S tem se že približujemo
metodi geoloških blokov.
Najvažnejša pri teh cenitvah pa so izkustva, pridobljena z odkopava-
njem istega ah vsaj podobnega rudnega telesa.
Določevanje vsebnosti svinca in cinka v rudi
Vsebnost svinca in cinka v Mežici cenimo makroskopsko, torej je ne
dobimo na podlagi sistematskih vzorčevanj in kemijskih analiz. Makro-
skopsko določevanje vsebnosti svinca in cinka v rudi je v Mežici mnogo
laže izvedljivo kot v drugih jugoslovanskih svinčevih in cinkovih rud-
nikih. Mineraloški sestav je namreč zelo enostaven. Galenit in sfalerit se
jasno ločita od skoraj bele prikamenine; zato ni težko oceniti površin-
skega razmerja med rudno komponento in prikamenino. Iz tega razmerja
potem tudi ni težko izračunati vsebnosti kovin na podlagi specifične teže
posameznih mineralov.
Namesto stalnega izračunavanja je bolje uporabljati diagram, iz ka-
terega lahko direktno odčitamo vsebnost kovine v rudi, če smo seveda
265
pravilno ocenili orudenelo površino nasproti prikamenini. Z raznimi kon-
trolnimi vzorčevanji je bilo ugotovljeno, da so odstopanja dejanskih
vsebnosti od cenjenih manjša pri siromašnih orudenenjih, večja pa pri
bogatih rudah. Siromašne rude se pogosto nekoliko previsoko cenijo,
bogate pa prenizko. Pri siromašnih rudah znašajo maksimalna odstopanja
± 20 o/o, pri bogatih pa ± 25—30 °/o. Izredno važna so pri tem izkustva
ocenjevalca samega.
Večje težave pri določevanju vsebnosti na ta način povzročajo zlasti
močno oksidirana orudenenj a, ker se tu navadno zanemarja vsebnost
svinca in cinka v oksidnih mineralih, ki jih teže ločimo od prikamenine.
V	Mežici to ni edini način določevanja vsebnosti Pb in Zn v rudi.
Zaradi kontrole nad vsebnostjo rude iz določenega revirja jemljemo na-
vadno povprečne vzorce iz zbirnih rudnih drč. Teža takšnega vzorca znaša
navadno 1 do 2 toni in predstavlja povprečje za celotno kompozicijo, ki
gre v izbiralnico. Zaradi kontrole včasih jemljemo tudi vzorce na posa-
meznih odkopih.
V	rudišču Topla, kjer nastopa ruda v anizičnem dolomitu, se je zelo
obneslo vzorčevanje prahu iz vrtin. Pripomniti pa je, da je tu sfalerit
mnogo bolj enakomerno razdeljen kot v wettersteinskem apnencu. Pri-
merjava teh vzorčevanj s kontrolnimi vzorčevanji kaže majhna od-
stopanja (3. tabela).
3. tabela
vzorec vzorčevanje prahu iz vrtin	masovno vzorčevanje
1	0,12 % Pb 10,18 o/oZn	0,095 % Pb 10,71 °/o Zn
2	0,15 % Pb 10,18 o/oZn	G,12 %Pb 10,78 °/o Zn
Da v Mežici ne izvajamo sistematskih vzorčevanj, je več vzrokov;
najvažnejši med njimi so:
1.	Svinec in cink sta v rudnem telesu zelo neenakomerno razdeljena.
Vsebnost se namreč spreminja od metra do metra.
2.	Rudišče je zelo obsežno; v proizvodnjo je redno vključenih veliko
število rudnih teles (okrog 150—190 odkopov).
3.	Vzorčevanja bi bila povezana s precejšnjimi izdatki, koristi pa bi
bile minimalne.
4.	Nihanja glede vsebnosti rude, ki gre v izbiralnico, sicer obstajajo,
ne povzročajo pa prevelikih težav pri oplemenitenju. Podobna nihanja bi
obstajala tudi, če bi rudo vzorčevali in analizirali.
5.	Največja prednost vizuelnega (makroskopskega) določevanja vseb-
nosti kovine v rudi je, da lahko vsebnost vsak dan sproti določimo za vsak
odkop posebej, kar pa z drugimi metodami ni možno.
Da so cenitve vsebnosti svinca v rudi realne, nam najbolj nazorno
prikazuje primerjalni diagram dejanskih vsebnosti svinca in cinka v pre-
delani rudi in cenjenih vsebnosti v rudnih zalogah kategorije A (10. si.).
266
2e od vsega začetka v Mežici pri izračunavanju rudnih zalog namesto
prostorninske teže rabimo specifično težo. Ta se giblje med 2,75 in 3,7
v odvisnosti od vsebnosti svinca in cinka.
Podobno kot v Bleibergu se jemlje tudi v Mežici, da je specifična
teža 3 g/cm3.
Klasifikacija zalog mineralnih surovin
O klasifikaciji zalog mineralnih surovin že več deset let razpravljajo
na raznih strokovnih posvetovanjih, bodisi v državnem ali mednarodnem
merilu. Literatura o tem problemu je že precej obsežna.
10. si. Diagram povprečnih vsebnosti svinca in cinka v odkopani rudi
in v rudnih zalogah kategorije A
Abb. 10. Diagramm des durchschnittlichen Blei- und Zinkgehaltes im Haufwerk
und des durchschnittlichen Blei- und Zinkgehaltes der »sicheren« Vorräte als
Resultat visueler Schätzungen
Vsebnost svinca in cinka v sigurnih zalogah
Metallgehalt der sicheren Vorräte
Vsebnost Pb in Zn v predelani izkopanini
Metallgehalt des Haufwerks
267
Težnja skoraj vseh strokovnjakov, ki se bavijo s tem problemom, je,
najti univerzalno klasifikacijo, v katero bi lahko uvrstili rezerve vsaj
večine mineralnih surovin. Kljub vsem prizadevanjem pa še danes ni-
mamo primerne klasifikacije, kii bi bila splošno veljavna.
Med najvažnejše klasifikacije prištevamo: internacionalno klasifika-
cijo, ki je obenem tudi najstarejša; izdelal jo je inštitut rudarstva in
metalurgije v Londonu (Institution of Mining and Metallurgy), potem
ameriško (staro in novo), ki jo je izdelal US Geological Survey skupno
z US Bureau of Mines, ter rusko klasifikacijo, ki so jo z manjšimi spre-
membami prevzele tudi ostale države socialističnega sektorja, med njimi
tudi Jugoslavija.
Poleg naštetih obstajajo še druge klasifikacije, ki so jih predlagali
posamezni avtorji, kot n. pr. W. E. Petrascheck, E. Vogel,
Oelsner, Reh, Jahn, Blondel, Lasky in drugi.
Podlaga internacionalne in ameriške klasifikacije je zanesljivost,
medtem ko zahteva ruska klasifikacija predvsem stopnjo raziskanosti.
Obe prvi klasifikaciji sta bolj enostavni in glede kriterijev manj strogi.
Internacionalna, ameriška in tudi skoraj vse druge klasifikacije v za-
hodnih državah so razdeljene na tri kategorije, medtem ko so ruska in
klasifikacije ostalih držav socialističnega sektorja razdeljene na štiri ali
pet, v Vzhodni Nemčiji celo na šest kategorij. Katera od naštetih klasi-
fikacij je najprimernejša, je težko reči. Internacionalna, čeprav ima precej
pomanjkljivosti, se je najdlje obdržala in je tudi še danes z manjšimi
spremembami najbolj raj širjena klasifikacija. Zakaj? Zato, ker je od vseh
klasifikacij še najbolj enostavna in elastična. Enostavnost je namreč eden
od prvih pogojev za klasifikacijo, v katero se dajo uvrstiti rezerve skoraj
vseh mineralnih surovin.
Navodila za klasifikacijo in izračunavanje rezerv mineralnih surovin
v FLRJ so izdelana v glavnem po vzorcu ruske klasifikacije. V praksi se
je medtem pokazalo, da so ta navodila preveč ozka in prestroga. V ne-
katerih rudnikih, med njimi je tudi Mežica, so odstopanja od teh navodil
precejšnja. V drugih rudnikih pa jih sploh ne upoštevaje.
Namen klasifikacije je, najti enotni kriterij za izračunavanje rezerv
mineralnih surovin, toda ne s prestrogimi definicijami, ki zahtevajo vi-
soke stroške za raziskavo. M a r u š i č ima prav, ko pravi: »Stroge defini-
cije v praksi predstavljajo resno zavoro za razvoj rudarskega podjetja,
in sicer časovno in finančno, ker čas in sredstva, ki so potrebna za za-
dostitev predpisov določene klasifikacije, rastejo proporcionalno z njeno
preciznostjo.-«
Rudnik Mežica ima v zvezi s tem samo dva izhoda, da poveča že itak
obsežne raziskave in s tem ogroža rentabilnost proizvodnje, ali pa, da
prilagodi sistem kategorizacije dejanskim razmeram.
Nekoliko bolj strogi kriteriji so opravičljivi, ko gre za odpiranje
povsem novega rudišča.
V navodilih za klasifikacijo mineralnih surovin, ki jih je leta 1947
in ponovno leta 1954 izdal Zvezni geološki zavod, so vsa rudišča v od-
268
visnosti od morfoloških in genetskih značilnosti razdeljena na 5 skupin.
Pri tem naletimo že na prvo težavo: Kam uvrstiti rudišče Mežica?
Po obsežnosti oz. velikosti pripada Mežica vsekakor drugi skupini,
toda vse ostale karakteristike ustrezajo nižjim skupinam.
Ce bi pri uvrstitvi rudišča obravnavali vsak revir oziroma vsako
rudno telo posebej, bi dobili naslednjo sliko:
Orudenja unionskega sistema sodijo po velikosti (60.000 do 100.000 ton
rude), nepravilnih oblikah in neenakomerni vsebnosti svinca in cinka
v tretjo skupino. Velik del orudenenj v revirjih Navršnik, Graben, Peca,
Helena in Igerčevo, ki so srednje velika in imajo nepravilne oblike,
ustreza 4. skupini. Toda v Mežici obstajajo tudi takšna orudenenja, ki
spadajo zaradi svojih morfoloških značilnosti celo v 5. skupino. Sem bi
morali prišteti vsa cevasta rudna telesa in majhna gnezda zelo nepravilnih
oblik. Ker pa so orudenenja 4. in 5. skupine v mnogih primerih tektonsko
močno porušena, bi jih morali uvrstiti celo še niže.
Torej spada rudišče Mežica glede obsežnosti v 2. skupino, glede
ostalih geoloških karakteristik pa v eno izmed zadnjih skupin, in sicer
največ v 4. skupino.
V odvisnosti od poznavanja geoloških razmer rudišča, oz. posameznih
rudnih teles, delimo rudne zaloge rudnika Mežica na 4. kategorije:
—	sigurne ali zaloge A,
—	verjetne ali zaloge B,
—	možne ali zaloge C:,
—	perspektivne ali zaloge (X.
Razdelitev rudnih zalog na posamezne kategorije je torej ista, kot jo
predvidevajo navodila; poglavitna razlika je v kriterijih za posamezne
kategorije.
Grafenauer (1958) in Zore (1956) navajata samo tri katego-
rije, toda zadnji dve leti sem uvedel še 4. kategorijo, o kateri bomo raz-
pravljali pozneje.
Sigurne ali zaloge kategorije A: Skoraj v vseh klasifikacijah se
zahteva, da so rudne rezerve kategorije A omejene s štirih ali najmanj
s treh strani. Ce bi to zahtevo v Mežici striktno upoštevali, bi v rezerve
kategorije A lahko uvrstili samo rudo v varnostnih stebrih in rudo, ki je
odprta z dvema obzorjema ter dvema nadkopoma. Teh zalog bi bilo zelo
malo. V večini primerov se novo odkrita orudenenja raziskujejo samo na
obzorjih, ki se povežejo z enim nadkopom. Le včasih se orudenenja union-
skega sistema, predvsem tista, ki so strma, raziskujejo tudi z dvema ali
celo z več nadkopi (n. pr. magacinski odkopi).
Več desetletna izkustva so pokazala, da smemo brez rizika šteti
v sigurne zaloge:
1. Rudna telesa, ki so raziskana z dvema obzorjema in enim nad-
kopom ali celo brez nadkopa, če so najvažnejši geološki podatki (razteza-
nje, naklon, mineraloški sestav itd.) na obeh obzorjih enaki ali vsaj
podobni.
269
2. Rudo, ki je odprta celo samo z ene strani. Ce je ruda odkrita
z rovom, prištejemo glede na tip orudenenja in delno tudi na vsebnost Pb
in Zn kovine sigurnim zalogam še rudno maso 5—10 m pod rovom in
5—10 m nad njim. Podobno se računajo tudi rudne zaloge na odkopih. Tu
navadno predpostavljamo, da bo ruda nastopala v smeri raztezanja rud-
nega telesa 5—10 m v takšnem obsegu, kot je povprečna površina čela
odkopa v trenutku ocenjevanja rudnih zalog.
Verjetne ali zaloge kategorije B. Pri določevanju teh zalog so odsto-
panja od navodil in tudi od drugih klasifikacij v primerjavi z ostalimi
kategorijami še največja. Navodila namreč zahtevajo, da morajo biti
rudne mase, če jih hočemo uvrstiti v kategorijo B, odkrite s treh oziroma
najmanj z dveh strani. V Mežici se medtem v verjetne zaloge prištevajo
podaljški rudnih teles v smeri raztezanja 5—10 m, včasih tudi 15 m, izven
meja vidnih zalog. Rudna substanca, ki je odkrita z ene strani, se po-
nekod namesto v zaloge kategorije A uvršča v verjetne zaloge, in sicer
v primeru, ko se v rudnem telesu pokažejo znaki izklinjavanja.
K verjetnim zalogam prištevamo tudi rudo, ki je odkrita z globinskim
vrtanjem, če ni preveč oddaljena od znanih rudnih teles ali rudarskih del.
Za rudne zaloge obeh kategorij pa velja, da je večji optimizem upra-
vičen pri tistih orudenenj ih, ki nastopajo v razpokah z dinarsko smerjo
ali vzdolž prelomov unionskega sistema, medtem ko je potrebna večja
previdnost pri ocenjevanju rudnih zalog cevastih, gnezdastih in ležiščnih
orudenenj, predvsem glede globine. Orudenenja v dinarskih razpokah in
ob prelomih unionskega sistema se odlikujejo po večji kontinuiteti in
večji dolžini raztezanja, medtem ko se druga orudenenja pogosto ne-
nadoma izklinijo.
Pogostnostni diagram,, ki je prikazan pri opisu o možnih zalogah, do-
kazuje, da so odstopanja od navodil upravičena, ker je napaka samo
v 1,8 °/o primerov večja kot jo dovoljujejo navodila za klasifikacijo mine-
ralnih surovin.
Vsebnost svinca in cinka v rudnih zalogah obeh kategorij določamo,
kot že omenjeno, vizuelno. Pri tej cenitvi vedno upoštevamo tudi izkustva,
pridobljena v odkopanem delu rudnega telesa, predvsem glede spre-
menljivosti svinca in cinka.
Možne ali zaloge kategorije rudnika Mežica predstavljajo:
1.	podaljški verjetnih zalog, in sicer 10—30 m v smeri raztezanja rud-
nega telesa,
2.	orudenja izven centralnih revirjev, ki so odkrita na površini ali
najdena z globinskim vrtanjem,
3.	orudenenja, ki se pričakujejo vzdolž ugodnih con ob prelomih
unionskega sistema, vzdolž vodilnih plasti (črnih breč) in v ugodnih raz-
pokah 120°,
4.	orudenenja, ki se pričakujejo na mestih z geofizikalnimi in geo-
kemičnimi anomalijami ter v bližini oziroma v podaljšku nerentabilnih
orudenenj.
270
S pristreljevanjem rudnih sledov oziroma siromašnih nerentabilnih
orudenenj se namreč pogosto odkrijejo bogata in tudi velika orudenenja.
Možne zaloge se navadno zelo površno računajo, čeprav predstavljajo
za marsikatero rudarsko podjetje osnovo za njegov razvoj in obstoj. Za
določevanje možnih zalog je morda potrebna večja praksa in večje znanje
geologije rudišča, kot pa za določevanje zalog višjih kategorij, ki se
računajo s pomočjo navadnih računskih operacij.
Najboljši dokaz, da so možne zaloge rudnika Mežica dovolj zanesljive,
je zgodovina rudnika. Vse naprave od raznih investicij v jami do mo-
derne topilnice so bile zgrajene na podlagi možnih zalog, ker rudnih
rezerv višjih kategorij ni bilo nikoli dovolj.
V	večini jugoslovanskih rudnikov v glavnem odkopavajo rudo, ki
zaradi stopnje raziskanosti rudišča spada v kategorijo A, delno tudi
v kategorijo B. V Mežici temu ni tako. Z natančno evidenco količine od-
kopane rude na posameznih odkopih je ugotovljeno, da je bilo v letu 1959
odkopano 192.058 1 rude kategorije C, kar predstavlja 43 °/o celokupne
proizvodnje. Primerjava produkcije iz posameznih rudnih teles z ocenje-
nimi zalogami kategorije A in B pred produkcijo in po njej je pokazala,
da so bile v posameznih rudnih telesih odkopane zelo različne količine
možnih in včasih celo perspektivnih zalog. Iz pogostnostnega diagrama
(11.slika) je razvidno, da samo v 11 od 100 primerov ni prišlo do odkopa-
vanja zalog C.
V	teh primerih so bile celo rudne zaloge kategorije A + B previsoko
ocenjene. V ostalih 89 primerih pa so se odkopavale tudi zaloge C. Bilo
je celo 6,6 »/o takšnih primerov, ko je bilo na določenem odkopu odkopanih
za 1000 procentov več zalog kategorije C, kot so znašale zaloge A + B
skupaj. Toda ta primerjava je bila izvedena samo med dvema zapored-
nima cenitvama in eno vmesno produkcijo. V večini primerov se to po-
navlja iz leta v leto v enem in istem rudnem telesu.
V	navodilih za klasifikacijo zalog trdnih mineralnih surovin medtem
dobesedno piše: »Na podlagi možnih zalog v glavnem planiramo razisko-
valna dela. Če ni zalog višjih kategorij, ni dovoljena kapitalna izgradnja
samo na podlagi zalog Cr V nekaterih ležiščih redkih kovin so lahko za-
loge kategorije C, podlaga za izdelavo projekta.«
To je zelo skopo in površno definirano. Ce so že vzeli rusko klasifi-
kacijo za osnovo, bi morah prevzeti tudi tabelo, ki pokaže, v kakšnem
medsebojnem razmerju morajo biti mineralne surovine A, B in C1? ki so
potrebne za izdelavo projektov in za kapitalno izgradnjo rudarskega pod-
jetja. Po tej tabeli bi v takšnem rudišču, kot je Mežica, znašalo razmerje
med zalogami A + B in 5 :95.
Za rudišča mežiškega tipa, nadalje za boksitna, kromitna, šelitska in
druga nahajališča ni smotrno zahtevati sigurne in verjetne zaloge v takšni
količini, da predstavljajo ekonomsko podlago za kakršnakoli investi-
cijska dela.
Perspektivne ali zaloge C2 se v Mežici računajo po statistični metodi
in sicer so to predvsem zaloge v širši okolici rudnika. Toda zaloge C.,
obstajajo vsekakor tudi še v centralnih revirjih, ki jih pa ne moremo
271
272
izraziti v številkah. Te nevidne zaloge že več kot 90 let podaljšujejo
življenjsko dobo rudnika. Ni revirja, ki bi bil že izčrpan. Marsikateri stari
revir, ki je bil opuščen, danes ponovno daje rudo, ki je ponekod prav
bogata. Najlepši primer je revir Graben, ki so ga večkrat opustih in
ponovno odprli; danes spada med najbogatejše revirje in tudi za bo-
dočnost dobro kaže.
Osnova za zaloge C2 je količina proizvedenega svinca na enoto po-
vršine (t/km2), in sicer znaša 59.000 t Pb/km2. Ta količina je danes še zelo
spremenljiva, vendar raste iz leta v leto, ker 90 vai revirji še v eksploata-
ciji. Zato nam lahko rabi za izračunavanja perspektivnih zalog celotnega
rudonosnega območja severnega pasu Karavank. Pri tem je seveda važno,
da se upoštevajo samo tista območja, kjer so vsaj podobne, če že ne enake
geološke razmere, kot v centralnih revirjih. Prvi pogoj je, da je območje
še pokrito z mlajšimi, t. j. s karnijskimi ali z noriškimi usedlinami.
Čeravno najdemo v območjih, kjer nastopa na površini wettersteinski
apnenec (Peca, Mučevo, Sumahov vrh), številne golice z galenitno in
sfaleritno rudo, moramo pri določevaju zalog C2 biti bolj previdni, ker
je v večini primerov zgornji del, t. j. najbolj rudonosni del, erodiran.
Tudi območja severnega dela apnenega pasu severnih Karavank ne pri-
dejo v poštev, ker tu glavni dolomit leži neposredno na paleozojskih
skrilavcih, preko katerih je tektonsko narinjen. Zaradi velikih globin
wettersteinskega apnenca so ponekod zaloge C., še nerentabilne in za-
enkrat še nedosegljive (Pristava, Terčovo, Jazbina).
Za izračunavanje perspektivnih zalog predlagam samo 20 °/o celot-
nega količnika, ker ni rečeno, da bomo tudi drugod našh toliko različnih
tipov orudenenj kot so na primer koncentrirana na sorazmerno majhni
površini centralnih rudišč.
Sistematsko je potrebno raziskati vsa območja, kjer so površinski
geološki pogoji podobni razmeram nad centralnimi revirji.
Zaključek
1.	Cenjene rezerve rudnika Mežica in okolice ne dajo realne slike
o dejanskem stanju zalog rudonosnega območja Vzhodnih Karavank. Zgo-
dovina rudarstva tega območja je najboljši dokaz za to.
2.	Zaradi geoloških posebnosti rudišča so odstopanja od navodil za
klasifikacijo mineralnih surovin precejšnja, toda upravičena, saj so
napake pri ocenjevanju zalog kategorije A in B samo v 1,8—2 °/o primerov
večje, kot so dovoljene.
3.	Najbolj primerno za Mežico je, da so rudne zaloge razdeljene na
4 kategorije, in sicer:
1.	sigurne,
2.	verjetne,
3.	možne,
4.	perspektivne.
4. Možne rezerve rudnika Mežica so dovolj zanesljive, da so lahko
skupno z zalogami kategorije A in B podlaga vsakršnih investicij.
Geologija 6 — 18
273
1. Določevanje rudnih zalog v
rudnem telesu unionskega si-
stema
Bestimmung der Erzvorräte im
Erzkörper des Unionsystems
2. Določevanje rudnih zalog
v rudnem telesu, ki leži vzpo-
redno s plastovitostjo
Die Erzvorratsbestimmung
in Lagervererzungen
3. Primer določevanja rudnih
zalog orudenenja, ki je odkrito
samo z enim obzorjem
Beispiel der Erzvorratsbestim-
mung eines Erzkörpers, der
nur auf einem Laufe
untersucht ist
12. si. Primeri določevanja rudnih zalog v Mežici
Abb. 12. Einige Beispiele der Bestimmung von Erzvorräten in Mežica
A — sigurne zaloge — sichere Vorräte
B — verjetne zaloge — wahrscheinliche Vorräte
Ci— možne zaloge — mögliche Vorräte
274
5.	V zvezi z možnimi zalogami je potrebno v posameznih revirjih
določiti stopnjo orudenelosti posameznih stratigrafskih horizontov.
6.	Območja s perspektivnimi zalogami je potrebno najprej raziskati
s strukturnimi vrtinami, kasneje pa z ostalimi rudarskimi deli.
7.	Bodoča jugoslovanska klasifikacija zalog mineralnih surovin naj
bi temeljila na dobro obdelanih študijah najbolj karakterističnih rudišč
posameznih kovin in nekovin, da potem ne bi prišlo do takšnih odstopanj,
kot je primer z dosedanjimi navodili.
8.	Ta klasifikacija naj bi bila bolj enostavna, brez prestrogih definicij,
ki ovirajo delo in napredek rudarskega podjetja.
9.	Osnova klasifikacije naj bi bila sigurnost ne pa stopnja raz-
iskanosti.
10.	Večji poudarek je dati na tehnološki postopek, kar velja tudi za
možne in celo za perspektivne zaloge. Mnenja sem, da mora biti, preden
pristopimo k obsežnim raziskovalnim delom, tehnološki postopek jasen.
GEOLOGISCHE VERHÄLTNISSE DER LAGERSTÄTTE MEŽICA
MIT BESONDEREM BLICK AUF DIE KLASSIFIZIERUNG
DER ERZVORRÄTE
Das Bergwerk Mežica ist schon mehrere Jahrhunderte im Betrieb,
jedoch kann man von größeren Gewinnungen des Erzes erst vom Jahre
1871 weiter reden, als die BBU (Bleiberg Bergwerks Union) fast alle
Stollen im Gebiete zwischen Peca und Urši j a gora von den Privatbesitzern
aufgekauft hatte. Die höchste Produktion unter der BBU, wurde im
Jahre 1916 erreicht.
Nach dem I. Weltkrieg übernahm den Bergbau die Gesellschaft »The
Central European Mines Limited in London«. Abgebaut wurden nur reiche
Erze und zwar mit einem mittleren Gehalt von 11 °/o Blei und 4 % Zn.
Während des II. Weltkrieges übernahm die Leitung des Bergwerks
Mežica wieder die Gesellschaft BBU.
Zu Höchstleistungen kam es in den Jahren nach dem II. Weltkriege.
Der Abbau wurde planmäßiger geführt. Es sollten nicht nur reiche Erze
abgebaut werden, sondern auch arme, die in großen Mengen vorhanden
waren. Deshalb kam es auch zu so einem raschen Rückgang des Blei- und
Zinkgehaltes im Haufwerk. Dies mußte mit Ansteigen der Produktion
ausgeglichen werden. Durch den Ausbau der Flotation und dem Einbau
einer Sink-Schwimm-Anlage in der Aufbereitung konnte die Erzförde-
rung der Grube um das vierfache erhöht werden.
Geologische Verhältnisse
Ähnlich wie in den Erzlagerstätten Bleiberg in Kärnten und von
Raibl in Italien, treten auch die Bleivererzungen in Mežica in den oberen
Teilen des Wettersteinkalkes auf. Auf einer Fläche von 10 km2 sind heute
ungefähr 350 Erzkörper ganz verschiedener Form und Größe vorhanden.
Im Betrieb sind heute durchschnittlich 190 Abbaue.
275
In Mežica kommen folgende Vererzungen vor:
1.	Kluftausfüllungen mit dinarischer Richtung (NW—SO).
2.	Lagervererzungen mit Streichrichtung SW—NO und einem Ein-
fallen nach SO.
3.	Vererzungen entlang Verwerfungsflächen mit Streichrichtung
N-S, NO-SW und O-W.
4.	Typische metasomatische Vererzungen ohne bestimmte Streich-
richtungen.
Der Blei- und Zinkgehalt der vorher erwähnten Vererzungen ist sehr
verschieden. Der Gehalt beider Metalle ändert sich in einem und dem
selben Erzkörper von Meter zu Meter. Der Bleigehalt variiert zwischen
0,5 und 40 °/o, das Zink in den Grenzen zwischen 0,5 und 10 °/o, obwohl
es auch reichere, jedoch seltenere, Konzentrationen gibt.
Die Lagerstätte ist durch jüngere tektonische Bewegungen stark be-
einflußt worden, In Beziehung auf die Tektonik unterscheiden wir:
1.	Vererzungen, die vor den größten tektonischen Prozessen enstan-
den sind. Hierher gehören die Kluftausfüllungen mit dinarischer Richtung
und die Lagervererzungen.
2.	Posttaktonische Vererzungen. Das sind besonders die Vererzungen
des Unionsystems, wo metasomatischen Erzkörper entlang Verwerfungen
mit Streichrichtung N—S und NO—SW auftreten. Auch die Vererzungen
des Grabenreviers die im Wettersteindolomit auftreten, gehören hierzu.
Diese letztgenannten Vererzungen sind zwar auch durch jüngere Ver-
werfungen bewegt worden, jedoch in viel kleinerem Umfange als die erst
genannten.
Nach vorliegenden Dokumentationen werden die Erzvorräte im
Bergwerk Mežica schon seit dem Jahre 1923 geschätzt, jedoch bis zum
Jahre 1940 nur die »A« bzw. »sicheren« Vorräte.
Die Kriterien für die Vorratsrechnungen sind während dieser Zeit
ganz verschieden gewesen, Die Berechnung wird in Mežica ziemhch ab-
weichend von der jetzigen jugoslawischen Klassifizierung, sowie auch von
anderen Klassifikationen (amerikanische, internationale usw.), ausgeführt.
Bei strikter Anwendung der gebräuchlichen Klassifizierungen würden
die Erzvorräte in Mežica, besonders die »sicheren« bzw. »A« Vorräte
sehr niedrig sein und im keinem Falle den wirklichen Bestand angeben.
Obwohl diese Abweichungen von den gebräuchlichen Klassifizierungen
schon seit Jahrzehnten ausgeübt werden, haben die Erzvorräte immer nur
für eine Produktion von 1 bis 4 Jahren genügt.
In den Jahren 1934—38, als das Bergwerk Mežica einer der größten
Bleiproduzenten Europas war, betrugen die »sicheren« Vorräte kaum für
eine Produktion von 8—10 Monate.
Die Ursache liegt in den geologischen Verhältnissen der Erzlager-
stätte. Auf die Erzvorratsrechnung wirken folgende geologische Faktoren:
1. Die Erzlagerstätte besteht aus insgesamt 350 Erzkörpern sehr
verschiedener Größe.
276
2.	In der Horizontale sind die Flächen in den meisten Fällen klein
und zwar von einigen Quadratmetern bis zu einigen zehn Quadratmetern.
Selten erreichen sie eine Fläche von 1000 m2.
3.	Fast alle Erzkörper sind metasomatischen Karakters deshalb haben
sie sehr verschiedene Formen.
4.	Die Postvererzungstektonik ist in einigen Revieren sehr stark
ausgeprägt.
5.	Der Blei- und Zinkgehalt des Erzes ist sehr variabel.
6.	Die Erzkörper haben einen mäßigen Einfallwinkel (20° bis 60°).
Deshalb ist die Umwandlung der Erzvorräte niedriger Kategorien in Erz-
vorräte höherer Kategorien mit großen Kosten verbunden.
Da der Hoffnungsbau schon 35 °/o aller Grubenkosten beträgt, wäre
es Unsinn, die Hoffnungsbaukosten noch weiter zu erhöhen, nur um die
Regel bei der Kategorisierung der Erzvorräte, einzuhalten.
Fast in allen Bergbauen Jugoslawiens wird nur das Erz der »sicheren«
Vorräte, gelegentlich auch der »wahrscheinlichen« Vorräte abgebaut. In
Mežica besteht die Produktion jedoch auch aus den »Cj« bzw. »möglichen«
Vorräten. So bestand zum Beispiel im Jahre 1959 das abgebuate Erz sogar
43 o/o aus den »Cj« Vorräten.
Wenn es schon nicht möglich ist bei einer neuen jugoslawischen
Klassifizierung der Erzvorräte, die Vorschriften bei der Bestimmung der
»A« und »B« Vorräte zu mildern, ist es für Mežica und ähnlichen Erzlager-
stätten unbedingt notwendig die »Cj« Reserven für den Bau von Kapital-
anlagen anzuerkennen.
Die Kriterien der »sicheren«, »wahrscheinlichen« und »möglichen«
Vorräte der in Mežica gebräuchlichen Klassifizierung hat schon A. Z o r c
in einem Vortrag auf der Hauptversammlung der Gesellschaft Deutscher
Metallhütten- und Bergleute in Klagenfurt am 11. Juni 1956 beschrieben.
Autor ist deshalb der Meinung in der Zusammenfassung nur auf das
Bild 12 aufmerksam za machen.
Die »C2« bzw. die sogenannten »perspektiven« Vorräte werden in
Mežica auf Grund statistischer Methode bestimmt. Bei den Vorratsrech-
nungen dieser Kategorie kommen diejenigen Bezirke der Ostkarawanken
in Frage, wo gleiche bzw. ähnliche geologische Verhältnisse herrschen,
wie in der Zentralgrube des Bergwerks Mežica.
Die jetzigen Berechnungen basieren auf den bisherigen Mengen der
abgebauten Erze je Flächeneinheit (t/km2) und zwar betrug diese Menge
am Ende des Jahres 1959 ungefähr 59.000 t Pb/km2. Diese Summe ist heute
noch sehr variabel da noch kein Revier der Zentralgrube im Ganzen
abgebaut ist.
Für die Vorratsrechnungen außerhalb der Zentralgrube, werden
jedoch nur 20 °/o von dieser Summe angenommen, da es zu optimistisch
wäre gleiche Konzentrationen des Bleies auch in anderen Teilen der
Ostkarawanken zu erwarten.
277
Für die fernere Zukuft des Bergbaues Mežica ist es wichtig diejenigen
Teile des Karawankenzuges, deren geologischen Verhältnisse der Zentral-
grube ähnhch sind, systematisch zu untersuchen.
LITERATURA
Grafenauer, S., 1958, O nastopanju svinčevih, cinkovih in molibde-
novih orudenenj v Mežici. Rudarsko-metalurški zbornik št. 3, Ljubljana.
Hol 1er, H., 1951, Die Stratigraphie der kamischen und norischen Stufe
in den östlichen Gailtaler Alpen. Berg- u. Hüttenmänn. Mh., 96, Wien.
Jahne, L., 1932, Zur Geschichte der Erzbergbauten im Petzen-Mießgebiet
(Kärnten). Berg- und Hüttenmänn. Jb., Bd. 80, Wien.
J an ković, S., 1957, Oprobovanje i proračun rezervi mineralnih siro-
vina, Beograd.
M a r u š i č , R., 1957, O klasifikaciji i kategorizaciji rezervi boksita. Teh-
nika št. 11, Beograd.
Petrascheck, W. E., 1951, Berechnung und Schätzung von Lagerstät-
tenvorräten. Erzmetall, Bd. IV.
Z o r c , A., 1955, Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geolo-
gija, 3. knjiga, Ljubljana.
Zore, A., 1956, Das Problem der Bestimmung der Erzvorräte in der La-
gerstätte Mežica. Erzmetall, Bd. IX, H. 10.
Uputstvo za kategorizaciju i izračunavanje rezervi mineralnih sirovina
u FNRJ.
278