Gozdarski vestnik Letnik 59, številka 7-8 Ljubljana, oktober 2001 )K 630 * 1/9 tatska številka Ogrožene ivalske vrste v Sloveniji ZVEZA :;ozDARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE OBVESTILO AVTORJEM PRISPEVKOV, NAMENJENIH OBJAVI V GOZDARSKEM VESTNIKU Pravila objave Revija Gozdarski vestnik (GV) objavlja znanstvene, strokovne in aktualne prispevke, ki obravnavajo gozd, gozdni prostor in gozdarstvo. V slovenskem ali angleškem jeziku objavljamo prispevke, ki praviloma niso daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov) in so pripravljeni v skladu z navodili za objavo v GV. Potrebne prevode lahko zagotovi uredništvo GV, avtorji naj prispevku priložijo prevode pomembnejših strokovnih terminov. Vse znanstvene in strokovne prispevke (v nadaljevanju vodilni prispevki) recenziramo, ostale prispevke recenziramo po presoji uredništva. Uredništvo si pridržuje pravico do popravkov prispevka. Avtorji lahko zahtevajo popravljen prispevek v pregled. Prispevek mora biti opremljen z imeni in priimki avtorjev, njihovo izobrazbo in strokovnim nazivom ter tocnim naslovom ustanove, v kateri so zaposleni, oziroma njihovega bivališca (ce niso zaposleni). Stroške prevajanja, slovenskega in angleškega lektoriranja ter recenzij nosi uredništvo. Prispevki so lahko dostavljeni na uredništvo osebno, s priporoceno pošiljko ali po elektronski pošti. Vodilni prispevek je treba poslati na GV v originalu in dveh kopijah (s slikovnim gradivom vred) najmanj 60 dni pred želeno objavo. Prispevke za objavo v rubrikah je potrebno oddati v dveh izvodih najmanj 30 dni pred objavo. Aktualne novice sprejemamo 20 dni pred izdajo številke. Na zahtevo avtorjev po objavi vracamo diapozitive, fotografije in skice. Navodila za pripravo prispevkov Besedilo mora biti napisano z racunalnikom (Word for WINDOWS, ASCII-format) ali s pisalnim strojem, z dvojnim razmi kom med vrsticami. Znanstveni prispevki morajo imeti UMRO-zgradbo (uvod, metode, rezultati, diskusija). Vodilni prispevki morajo biti opremljeni s slovenskim in angleškim izvleckom (do 250 znakov), z zgošcenim povzetkom, kljucnimi besedami ter dvojezicnim besedilom preglednic, grafikonov in slik. Poglavja naj bodo oštevilcena z arabskimi številkami dekad nega sistema do cetrtega nivoja (npr. 2.3.1 .1 ). Obvezna je uporaba enot SI in dovoljenih enot zunaj Sl. Opombe med besedilom je treba oznaciti zaporedno in jih dodati na koncu. Latinska imena morajo biti izpisana ležece (Abies alba Mili., Abieti-Fagetum din. ompha/odetosum (Tregubov 1957)). Vire med besedilom se navaja po harvardskem nacinu (BROOKS et al. 1992, GILMER 1 MOORE 1968a). Neavtorizirane vire med besedilom je treba vkljuciti v vsebino (npr.:' ... kot navaja Zakon o dohodnini (1990)'). Med besedilom citirane vire in literaturo se navede na koncu prispevka v poglavju Viri, in sicer po abecednem redu priimkov prvih avtorjev oziroma po abecednem redu naslova dela, ce delo ni avtorizirane. Vire istega avtorja je treba razvrstiti kronološko in z dodano crko, ce gre za vec del istega avtorja v istem letu. Primeri: BAGATELJ, V., 1995. Uvod v SGML.-URL: http://vlado.mat.uni-lj.si/vlado/sgml/sgmluvod.htm. BROOKS, D. J. / GRANT, G. E./ JOHNSON, E./TURNER, P., 1992. Forest Management.-Journal of Forestry, 43, 2, s. 21-24. GILMER, H./ MOORE, B., 1968a. Industrijska psihologija.-Ljubljana, Cankarjeva založba, 589 s. IGLG (Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo), 1982. Smernice za projektiranje gozdnih cest.­ • Ljubljana, Splošno združenje gozdarstva Slovenije, 63 s. ZGAJNAR, L., 1995. Sekanci-sodobna in gospodama oblika lesnega kuriva tudi za zasebna kurišca.­ V: Zbornik referatov s slovensko-avstrijskega posvetovanja: Biomasa -potencialni energetski vir za Slovenijo, Jarenina, 1. 12. 1994, Agencija za prestrukturiranje energetike, Ljubljana, s. 40-54. ---, 1996. Enciklopedija Slovenije.-10. zv., Ljubljana, Mladinska knjiga, s. 133. Zakon o dohodnini.-Ur. l. RS, št. 43-2300/90. Preglednice, grafikoni, slike in fotografije morajo biti opremljeni z zaporednimi oznakami. Njihove oznake in vsebina se morajo ujemati z omembami v besedilu. Za decimalna števila se uporablja decimalno vejico. Položaj slikovnega gradiva, ki ni sestavni del tekstne datoteke, je treba v besedilu oznaciti z zaporedno številko in naslovom, priložene originale na hrbtni strani pa s pripadajoco številko, imenom avtorja in oznako gornjega roba. Naslovi preglednic morajo biti zgoraj, pri ostalem gradivu spodaj. Preglednice je treba okviriti, vsebine polj pa se ne oblikuje s presledki. Rocno izdelani grafikoni in slike morajo biti neokvirjeni ter izrisani s tu šem v velikosti formata A4. Racunalniški izpisi morajo biti tiskani nq laserskem tiskalniku v merilu objave (višina male crke mora biti vsaj 1,5 mm). Za objavo barvne fotografije potrebujemo kontrastno barvno fotografijo ali kakovosten barvni diapozitiv. O objavi barvne fotografije in njenem položaju med besedilom odloca urednik. Uredništvo GV Gozdarski vestnik, letnik 59 • številka 7-8 1 Vol. 59 • No. 7-8 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo 1 Slovenian professional journal for forestry ZNANSTVENE RAZPRAVE STROKOVNE RAZPRAVE STALIŠCA IN ODMEVI AKTUALNO IZ DOMACE IN TUJE PRAKSE GOZDARSTVO V CASU IN PROSTORU KADRI IN IZOBRAŽEVANJE IN MEMORIAM 290 Uvodnik 291 Boris KRYŠTUFEK Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema Biodiversity of the Deciduous Forest Ecosystem 304 Ivan KOS, Tanja GRGIC Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znaci l nosti, pomen, ogro­ženost in biodiverziteta v alpski krajini S oil Fauna in Slovene Forests-its Characteristics, Importance, Threat and Biodiversity in the Alpine Region 314 Božidar DROVENIK Hrešci (Coleoptera) v gozdovih in ohranjenost na ras tišcih divjega petelina 317 Katja POBOLJŠAJ Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) v visokogorskih gozdovih 322 Franc JANŽEKOVIC, Miran CAS Mali sesalci v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu in Peci 328 Hubert POTOCNIK, Ivan KOS Divja macka -skrivna vrsta gozdov 333 Mirko PERUŠEK Upoštevanje živali pri gospodarjenju z gozdom 338 Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacliova nju­Odmev na prispevek 341 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije 342 Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in lesarstva 343 Ris dela škodo bovškim ovcerejcem 344 Lado KUTNAR Vegetacija in funkcije ekosistemov -44. simpozij IAVS v Freisingu v Nemciji 345 Marjan LIPOGLAVŠEK 35. FORMEC 2001 v Brnu 346 Franc PERKO Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije 349 Pregled diplomskih del diplomantov univerzitetnega študija na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, zago­varjanih v letu 2000 351 Viktor Klanj šcek (1918 -2001) Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji Po Programu razvoja gozdov v Sloveniji sodi med dolgorocne cilje gospodarjenja z gozdovi tudi ohranjanje in vzpostavljanje ras­tlinske in živalske pestrosti ter varovanje redkih ali ogroženih vrst in ekosistemov v gozdovih. Tu želimo ohraniti in vzpostaviti življenjsko okolje za vse avtohtone vrste prostoživecih živali. Tudi na tem podrocju dela caka gozdarske strokovnjake in raziskovalce veliko dela, da bi od gospodarjenja za trajne donose dobrin iz gozda prešli k trajnostnemu gospodarjenju z gozdnim ekosistemom. Novo paradigmo smo na Slovenskem vpletli že v Zakon o gozdovih, toda opraviti bo treba še veliko raziskovalnega in strokovnega dela, da bo mogoce predlagati vodila za tako gospodarjenje z gozdom. Ta ne bodo dokoncna, kajti clovekovo znanje o zgradbi in delovanju ekosistemov se nenehno dopolnjuje, nenehno pa se spreminja tudi naravno okolje. Za Slovenijo velja, da je biotsko izjemno raznovrstna država, hkrati pa raziskovalci priznavajo, da so pri nas živece živalske skupine slabo raziskane. Po novejših ocenah se slovenski raziskovalci ukvarjajo s skupinami živih bitij, ki obsegajo slabo polovico pri nas živecih vrst. Razmere torej niso take, da bi lahko pricakovali hiter in ucinkovit prenos raziskovalnih izsledkov gozdarskim strokovnjakom, ki s svojim delom pogosto odlocilno vplivajo na procese v gozdnih ekosistemih. Hkrati je treba ob takem konceptu gospodarjenja z gozdom in drugacnem odnosu do naravnega okolja spoznavati tudi procese in lastnosti gozdne in gozd nate krajine tudi v vecjih prostorskih merilih, kot smo jih upoštevali doslej. Skladno z ekološko hierarhijo se podrocje proucevanja širi od ravni drevesa ali organizma, gozdnega sestaja, krajine do biomov. Ker so ekološki sistemi povezani v hierarhicni strukturi, jih je nemogoce opisati z znacilnostmi in procesi, ki smo jih spoznali le na eni od proucevanih ravni. Veckrat izreceno resnico, da sistem ni le vsota njegovih posameznih delov, je treba upoštevati tudi pri opisovanju ogroženosti živalskih vrst, njihovi pestrosti in dolocanju oblikovalnih procesov v krajini. V literaturi pogosto srecamo poenostavitve, ko raziskovalci privzamejo vegetacijske enote kot nakazovalke znacilnosti celotnih biocenoz. Tako delo je sprejemljivo, ce meje vegetacijskih enot nakažejo tudi razlike v lastnostih habitatov, pogosto pa razmejujemo vegetacijske enote po kriterijih, ki so nepomembni za razporeditev dolocenih živalskih vrst. Na posvetovanju o ogroženih živalskih vrstah, ki so jih proucevali v sklopu raziskovanja divjega petelina, smo veckrat slišali, da tudi strokovnjaki gozd opazujemo vsak na svoj nacin, pogosto z že vnaprej oblikovano sodbo o znacilnostih gozdnih ekosistemov ali vsaj o najprimernejši zgradbi gozdnih sestoj ev. Preprican sem, da bo na podlagi prispevkov v tej tematski številki mogoce odkriti nova izhodišca za gospodarjenje z gozdovi. Dr. David Hladnik 0L/ J/Ll~ ' Znanstvene raz GDK: 180 + 150: 151 G/is glis Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema Biodiversity of the Deciduous Forest Ecosystem Boris KRYŠTUFEK* Izvlecek: Kryštufek, B.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. V slovenšcini, z izvleckom v anglešcini , cit. lit. 42. Prevod v anglešcino: Boris Kryštufek. Listopadni gozd je vertikalno strukturiran ekosistem z visoko primarno produkcijo, vendar je vecina te produkcije naložena v obliki lesa in kot takšna nedostopna vecjemu delu živalske komponente. Kol icina hrane v obliki plodov in semen je razmeroma majhna (približno 600 do 3.000 kcal ha·' leto·'), kar je morda eden od vzrokov za dokaj skromno vrstno diverziteto v listopad nem gozdu. še bolj omejujoc dejavnik je verjetno poudarjena sezonskost v razpoložljivosti dobrin, katere ucinek dodatno povecujejo nepredvidljiva vecletna nihanja v ploden ju kljucnih drevesnih vrst. Mnoge gozdne živali imajo zato širše ekološke niše, kot pa jih lahko realizirajo v klimaksnem gozdu; mnoge so tudi vezane na zgodnejše sukcesijske stadije. Navadni polh (G/is glis) je ena redkih sesalskih vrst z ocitn im i adaptacijami na razpoložljivost dobrin v listopadnem gozdu: hibernacijo in sinhronizacijo razmnoževanja s plodenjem bukve. Pri upravljanju z biodiverziteto listopadnega gozda moramo upoštevati sukcesijsko dinamiko in mozai cne strukturo, saj se biodiverziteta zmanjša, ko sistem enkrat doseže klimaksno stanje. Kljucne besede: listopad ni gozd, biodiverziteta, adaptacije, gledalci, navadni polh, G/is glis, varstvena biologija. Abstract: Kryštufek, B.: Biodiversity of the Deciduous Forest Ecosystem. Gozdarski vestnik, No. 7-8/2001. ln Slovene with an abstract in English, lit. quot. 42. Translated into English by Boris Kryštufek. Deciduous forest is a vertically structured ecosystem with a high primary production. A majority of the plant matter, however, is deposited as wood and accessible only to a limited number of animals. The amount of energy available from fruits and seeds is small (approximately 600 to 3,000 kcal ha·' year'), which might be a reason for a fairly low species diversity in a deciduous forest biome. A seasonal availability of resources seems to be even more restrictive, which is further aggravated by severa! years of fluctuations in seed production of the key tree species. This is why many "forest" animals have broader ecological niches than those that we re realised in the climax forest; a great number of forest animals also prefer early succession stages. The edible dormouse (G/is glis) is one of the rare mammals with a pronounced adaptation to oscillations in the resource availability of deciduous forests: hibernation and synchronisation of re production with abundance of seed production. While managing the biodiversity of deciduous forests one should keep the succes­sional dynamics and the patchy mosaic structure in mind. Namely, the species diversity is in decline after the system has achieved its climax. Key words: deciduous forest, biodiversity, adaptation, rodents, edible dormause, Glis glis, conservation biology. 1 UVOD 1 INTRODUCTION Pod pojmom biodiverziteta razumemo širok spekter strukturnih in fun­kcijskih elementov, ki opredeljujejo bogastvo in raznovrstnost življenja na Zemlji. Biodiverziteto navadno prepoznamo na treh nivojih (genetskem, vrstnem in ekosistemskem), le-ti pa odražajo hierarhicnost v organizaciji žive materije (KRYŠTUFEK 1999). Nivoji so med seboj sicer jasno loceni, vseeno pa so odvisni drug od drugega in tako dejansko med seboj pre­pleteni. Vrstna diverziteta pogojuje genetsko, slednja pa omogoca prvo. V podobnem odnosu sta tudi vrstna in ekosistemska diverziteta, ceprav ekosistemi, podobno kot vse združbe živih bitij, nimajo v sebi koherentnosti, *izr. prof. dr. B. K., univ. dipl. tako znac il ne za osebke (BROWN 1995). biol., Prirodoslovni muzej Slove­ Dejstvo je, da cl ovekov vpliv na biodiverziteto, katere del je sicer tudi nije, Prešernova 20, 1000 Ljub­sam, že dolgo casa presega njegove biološke potrebe po produktih pri­ ljana, in Inštitut za biodiverzitetne marne produkcije. Drugace povedano, cl oveška populacija porabi za svoj študije, Znanstveno-raziskovalno obstoj bistveno vec energije kot biološko primerljiva populacija heterotrofnih središce RS Koper, Garibaldijeva organizmov. Temu ustrezen je clovekov vpliv na biosfero in s tem tudi na 18, 6000 Koper, SLO GozdV 59 (2001) 7-8 29 1 Kryštufek. 8.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema heterotrofe, s katerimi se nahaja v neposredni kompeticiji za produkte pri­marne produkcije. Cloveška populacija danes porabi približno 40 % primarne produkcije avtotrofnih organizmov, delež pa še vedno narašca. Da si cl ovek zagotovi potrebno koli cino organske snovi, povecuje nosilno kapaciteto okolja, kar najlažje doseže s poenostavljanjem ekosistemov. Ena najbolj ocitnih stranskih posledic takšne dejavnosti je erozija biodiverzitete, ki jo zaznavamo kot biodiverzitetno krizo (MEFFE 1 CARROLL 1997). Pojav, ki se je še pred nekaj desetletji zdel obvladljiv s pomocjo varstva narave, je danes zavzel globalne razsežnosti in celo ogroža nadaljnji obstoj cloveka kot biološke vrste. Z deklaracijo iz Rio de Janeira (leta 1992) je problema­tika dobila tudi ustrezno mednarodno formalnopravno obliko, tako da velja ohranjanje biodiverzitete za eno temeljnih strateških opredelitev vsega cloveštva . Biodiverzitetna kriza je verjetno najhujša v tropskih obmocjih, kjer je zgošcena vecina svetovne biodiverzitete in kjer so zaradi demografske eksplozije pritiski na ekosisteme najmocnejši . Takšen pogled je, vsaj deloma, zagotovo pravilen. Zaradi gradienta v vrstnem bogastvu, pogojenega z zemljepisno širino (BROWN 1 LOMOLINO 1998), in tudi zaradi Rapoporto­vega pravila, po katerem so areali vrst najmanjši ob ekvatorju in najvecji proti poloma (RAPOPORT 1982), so tropska obmocja obdarjena z visoko stopnjo vrstne diverzitete na vseh nivojih (alfa, beta in gama). Po drugi strani pa je tudi res, da so se zmerna obmocj a bolj zgodaj sooci l a s povecanim pritiskom c loveka na ekosisteme. Trditev še posebej drži prav za biom listopadnih gozdov. »Plodni polmesec«, kjer se je zacela domestikacija (DAVIS 1987), leži na samem južnem robu tega bioma, zacetki industrijske revolucije, kateri je sledila resnicna demografska eksplozija cloveštva, pa so bili v celoti umešceni v obmocje listopadnih gozdov. Tudi danes nastaja pomemben del nacionalnega dohodka na ozemlju, ki naj bi ga domnevno porašcali sklenjeni listopadni gozdovi (osrednja Evropa, vzhod ZDA, vzho­dna Azija); ta obmocja so ponekod izjemno gosto poseljena in urbanizi­rana. To seveda pomeni, da se je biodiverzitetna kriza listopadnega gozda dogajala v casu , ko je kot takšne ni še nihce dojemal. še vec, zgodila se je še takrat, ko je spreminjanje gozdne divjine veljalo za eti cno smiselno civilizacijsko dejanje (PETERKEN 1996). Zato v svojem okolju povprecen Evropejec dojema kulturno krajino z mozaikom gozdnih fragmentov in agrar­nih površin kot samo po sebi umevno in celo naravno stanje. V tem cl anku podajam pogled biologa na biodiverziteto listopadnega gozda. Bolj kot stati c na stanja in tipi združb me zanimajo procesi, ki vzdr­žujejo biodiverLiteto. 2 LISTOPADNI GOZD KOT EKOSISTEM 2 DECIDUOUS FOREST AS ECOSYSTEM Gozd je vertikalno strukturiran ekosistem, ki se razvije samo v obmocjih z optimalnimi ekološkimi razmerami. Njegovo pojavljanje v veliki meri pogo­jujejo zmerne temperature in zadostna ko li cina padavin. Kjer so razmere skrajnejše, se pojavljajo strukturno siromašnejši ekosistemi: savana, stepa, tundra in pu šcava (WALTER 1979). Gozdni ekosistem je torej obcutljiv na motnje; kjer so le-te premocne, se vertikalno strukturiran gozd ne bo mogel razviti, zato ga bo nadomestil strukturno preprostejši ekos_istem. Tako je gozd mogoce dokaj preprosto in hitro pretvoriti v manj strukturiran ekosistem, precej težje in dolgotrajnejše pa ga je restavrirati. Biodiverzitetne komponente, ki gozdni ekosistem gradijo in so od njega povratno odvisne, so torej potencialno obcutljive na (pre)mocne motnje. Krystufek, B.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema V primeru unicenja je gozdni ekosistem zmožen samoobnove v procesu, znanem kot primarna ali sekundarna sukcesija. Sukcesija velja za deter­ministicen proces, v katerem strukturno preprostejši ekosistem, katerega sestavo opredeljujejo predvsem abiotski dejavniki, postopno preide v gozd z mocneje izraženimi biotskimi interakcijami med njegovimi gradniki (PlAN KA 1994 ). Vrste zgodnjih sukcesijskih stadijev so praviloma odporne na skrajne okoljske razmere, so pa tudi šibki kompetitorji. V napredujoci sukcesiji jih zato postopno izrinejo mocnejši in manj številni kompetitorji, ki v klimaksu kot domnevno uravnoteženem in stabilnem ekosistemu povsem prevladajo. Zato je ena od posledic sukcesije zmanjšanje vrstne diverzitete v sistemu, ki je dosegel klimaksno stanje (TARMAN 1992). Dejstvo, da je biodiverziteta v trajnem klimaksu manjša kot pa v predhodnih nestabilnih sukcesijskih stadijih, je v navideznem nasprotju z dejansko biodiverziteto, ki je znacilna za neko obmocje. Paradoks lahko razložimo samo z mozaicne naravo ekosistemov, ki pa je posledica motenj in s tem njihove inherentne dinamike (MEFFE 1 CARROLL 1997). Motnje, ki zavirajo ali celo preprecijo nastanek sklenjenega klimaksnega gozda, so številne; skrajne temperature, poma­njkanje padavin in neustrezna pedološka sestava so samo nekatere od njih. Tu so še ogenj, veliki rastlinojedi sesalci, epidemije škodljivcev in bolezni, epizodne motnje, ki imajo lahko katastrofalne razsežnosti (npr. vetrolomi) itd. (npr. RACKHAM 1996). Motnje ne delujejo neodvisno druga od druge, temvec pogosto sinergisticno. ce v ekosistemu, katerega dinamiko d ol ocajo razlicne motnje, izlocimo samo eno od njih, se to lahko odraža v sukcesijskih procesih. V normalnih razmerah npr. veliki rastlinojedi ne zmorejo sami zaustaviti sukcesije na eni od zgodnjih stopenj njenega razvoja. Klimatske spremembe v smeri povecane sušnosti pa zmanjšajo samoregenerativno zmožnost gozda (pomlajevanje), s cimer se pricne objedanje kazati kot dovolj huda motnja, da iz sklenjenega gozda nastane savana (RACKHAM 1996). V tem kontekstu smo prišli do dimenzij, tako prostorskih kot casovnih . Skupina dreves dobi znacil nost gozdnega ekosistema šele, ko število dreves preseže doloceno kriticno vrednost. Vsaka skupina dreves nam rec še ne tvori popolnega gozdnega ekosistema. Popoln gozdni ekosistem ne vklju­cuje samo dreves, ampak tudi velike pleni lce v samem vrhu prehranjevalne verige, za katere so znacilne majhne populacijske gostote in velika obmo­cja domovanja. Gozdni fragment s površino 10.000 km2 sam po sebi še ne zagotavlja zadostne nosilne kapacitete za obstoj minimalnih viabilnih populacij vrhunskih plenilcev (npr. risa). V izolaciji bo v takšnem fragmentu, skladno z modelom otoške biogeografije (MACARTHUR 1 WI LSON 1967), zagotovo prišlo do sprostitve do ravnotežnostnega stanja, kar pomeni kas­kad o izumiranja. Najprej bodo izginili vrhunski plenilci, cemu r bodo sledile spremembe v združbi velikih rastlinojedov, to pa se bo naprej odražalo v strukturi rastlinske komponente ekosistema (SEIDENSTICKER et al. 1999). Zaenkrat pustimo ob strani ocitno dejstvo, da bistveno manjši gozdni fragmenti povsem dobro funkcionirajo in da imajo nekateri od njih tudi ohranjene populacije velikih plenilcev. Eden od odgovorov na navidezen paradoks je v tem, da fragmenti vecinoma niso izolirani; o drugih razlogih bo še govora. Pomembnejše je spoznanje, da kompleksen ekosistem funkci­onira samo v velikih prostorskih dimenzijah. Recimo, da je takšno samo­zadostno obmocje reda velikosti 105 km2. Celotna površina evropskega listopadnega gozda meri približno 4 · 1 06 km2 in torej 40-krat presega oceno velikosti najmanjšega ekosistema, ki bi v izolaciji ohranil celovito strukturo in funkcijo. Za primerjavo: površina listopadnih gozdov na vzhodu ZDA meri približno 3 · 106 km2. Ker so meje listopad nega gozdnega bioma dokaj Kryštufek. B .. Biodiverziteta hstopadnega gozdnega ekosistema arbitrarne (RQHRIG 1991 a), so tudi ocene površin približne. Na tako velikem ozemlju seveda ne rnoremo pricakovati samo ene homogene rastlinske združbe, celo ne enega samega ekosistema. Razl i cne danosti abiotskega okolja (relief, podlaga, klima, hidrologija) ustvarjajo zadosti razlicnih eko­loških razmer, zaradi katerih je habitatni mozaik verjetnejša stanje kot pa homogena združba. Po uveljavljenem pogledu fitocenološke znanosti naj bi vecin o današnje Slovenije, ce seveda ne bi bilo clovekovega vpliva, potencialno porašcala gozdna vegetacija (JOVANOVIC et al. 1986). Špekulacija izhaja iz ocene ekoloških razmer rastišc (podlaga, klima), ne omenja pa motenj. Motnje so lahko sistemske in kot takšne sestavni del ekosistema (npr. objedanje velikih rastlinojedov) ali pa so nepredvidljive in epizodne. O tem, da se savana ohranja prav na racun (pre)mocnega objedanja velikih rastlinojedih sesalcev (v južni Afriki je na ekosistem vplivalo 28 vrst velikih rastlinojedov), ni danes vec nobenega dvoma. Prav tako je jasno, da savana nikoli ne doseže klimaksnega stanja, ampak je njena struktura odvisna od klimatskih motenj in od intenziteta objeda nja, slednje pa je spet posledica nepredvidlji­vih epizod nih dejavnikov in naravnih populacijskih nihanj velikih rastlinojedov (WALKER 1989). Posledica izkljucitve pestre združbe velikih rastlinojedov in njihova nadomestitev z eno samo vrsto (tj. z govedom) se je v južnoafri­ški savani konca la s popolnim zarašcanjem nekdaj odprtih habitatov. To zarašcanje zagotovo ni bilo posledica morebitnih klimatskih ali edafskih sprememb. Je analogen proces možen tudi v Evropi? To, kakšna bi bila dejanska združba velikih rastlinojedov (t. i. megafavne) v zmernih obmo­cj ih severne poloble, je predmet številnih ugibanj. Dejstvo je, da v Evropi, še bolj pa v Severni Ameriki, mno žicno izumiranje megafavne casovno v grobem sovpada s koncem ledenih dob, zato prevladuje mnenje, da je šlo za naraven proces. Po drugi strani je prav tako nesporno dejstvo, da je v pleistocenu vsa ta megafavna uspešno prebrodila vec poledenitvenih sunkov in njim sledecih otoplitev (KURTEN 1968), da pa se je ob koncu zadnje glaciacije (WORM) prvic soocila z neolitskim lovcem, oboroženim z lokom in v spremstvu psa. ce sprejmemo Martinovo hipotezo o prelovu kot dejavniku izumiranja megafavne (MARTIN 1 WRIGHT 1967), potem moramo verjeti, da današnjim ekosistemom zmernih klimatov manjka niz kljucnih vrst velikih sesalcev. Najvecji predstavniki izginule megafavne (npr. mamut v Evropi in mastodont v Severni Ameriki) so lahko preprecili razrast sklenjenega gozda, podobno kot rastlinojeda megafavna v Afriki pocne to še danes. Misel, da trobcarji ekološko sodijo v srednjeevropski prostor, zveni najmanj eksoticno. Podobno eksoticna bi se komu utegnila zdeti trditev, da je tudi lev sestavni del evropske narave. Arheološki dokazi tu nesporno dokazujejo, da izumrtje leva v Evropi ni posledica klimatskih sprememb. V Panonski nižini je živel še v bronasti dobi, ponekod na ozemlju današnje Grcije pa se je ohranil vse do železne dobe (NINOV 1999). Prisotnost tega velikega plenilca v Evropi ne pove veliko o tedanji klimi, pac pa posredno kaže na ustrezno nosilno kapaciteto okolja, torej na bogato združbo velikih rastlinojedih sesalcev. Nobenega dvoma ni, da je leva iztrebil clovek, gre le za to, kakšen delež je pri tem imelo neposredno ubijanje plenilca in kakšnega prelov tedanjih parkljarjev. Ogenj je zagotovo motnja, ki pomembno vpliva na sukcesijsko dinamiko gozdnih združb v mnogih delih sveta. Ker sta za požar potrebna zado­stna kolicina suhe biomase in inicialna energija, pride ta motnja do izraza predvsem v sušnih obmocj ih , npr. v sredozemskem bazenu (BLONDEL 1 ARONSON 1999). Za listopadne gozdove namrec velja, da gorijo tako dobro kot moker azbest (YAHNER 1996). Po drugi strani pa se kopici vse Kryštufek. 8 .. B1od1verziteta listopaonega gozdnega ekosistema vec informacij o zanetenih požarih, ki naj bi bili pogosto sredstvo, s katerim so domorodci v vzhodnih obmocjih Severne Amerike upravljali s prostorom. S požiganjem so dvignili nosilno kapaciteto za divjad in povecal i preglednost terena, kar je bilo ugodno tako z lovskega kot z vojaškega vidika. Zapiski l']pjzgodnejših belih naseljencev govorijo o sava ni, gozd s sklenjeno plastjo krošenj pa naj bi se razvil šele kasneje, domnevno kot posledica iztrebljanja Indijancev (BUDIANSKY 1996). Seveda lahko oporekamo, da požari, kijih je zanetil clovek, niso naravna motnja, ceprav smo po drugi strani primitivnim lndijancem, živecim na ravni lovcev in nabiralcev plodov, pripravljeni priznati doloceno stopnjo naravnosti. Vseeno pa je clovek živo bitje, po svoji naravi heterotrof, ki se vec sto tisoc let v ekološkem pogledu ni bistveno razlikoval od drugih endotermnih heterotrofov, s katerimi je bil ves ta cas v kompeticiji. Šele v zadnjih 40.000 letih, vse od »velikega skoka naprej« (DIAMOND 1991 ), postaja clovekov vpliv na ekosisteme drugacen , mocnejši , vse manj 11araven. Toda kje potegniti crto in razmejiti naravno od nenaravnega? ce bi iz Evrope odstranili cloveka in vegetaciji dovolili, da gre svojo pot in se razvija samo pod vplivom klimatskih in edafskih možnosti in omejitev rastišca , mar bi res nastalo nekaj naravnega? Ali ne bi bil produkt (gozd s sklenjeno plastjo krošenj) samo osiromašen ekosistem s popolno pre­vlado majhnega števila kompetitivno najmocnejših drevesnih vrst? Nji­hova popolna prevlada ne bi bila naravna, ampak posledica nenaravnega, casovno sicer že odmaknjenega izkljucevanja mnogih motenj, ki so s svojo prisotnostjo ves cas ruši le klimaks in ga vracale na zgodnejše stopnje sukse­cijskega procesa. S tem so zviševale biodiverziteto, saj so omogocale obstoj vrstam zgodnjih sukcesijskih stadijev, ki so sicer šibki kompetitorji, zato pa uspešno kljubujejo skrajnejšim okoljskim razmeram. ln konec koncev, z odstranitvijo clove ka bi naravi odvzeli vrsto, ki se je v njej razvijala stoti soce let in je bila vecino tega casa integralni del ekosistemov, podobno kot številne druge živalske vrste. Vsako vracanje nazaj v cas zahteva razmejevanje, ki bi bilo neizbežna arbitrarno in zato tudi umetno. Danes v okolju ne moremo vec potegniti meje med naravnim in kulturnim, ker je eno z drugim povsem prepletena (BUDIANSKY 1996, RACKHAM 1996). Ko i šcemo odgovor na vprašanje o znacilnostih naravnega listopad nega ~ozda , ne smemo prezreti pomembnih metodoloških omejitev. Gozd je dolgoživ ekosistem, v katerega razvoju stoletje ni dolgo obdobje. Naše mož­nosti pri proucevanju dolgotrajnih procesov pa so nujno omejene. Ekološke raziskave potekajo na omejenem prostoru in so kratkotrajne, ekperimenti­ranje pa je težavno, drago ali celo nemogoce . Vecina znanja o sukcesijski dinamiki izvira iz socasnega proucevanja razlicnih sukcesijskih stadijev, ki jih povežemo v logicno zaporedje. V naravi pa so lahko enaka stanja posledica razlicnih procesov. Rekonstrukcije vegetacije iz preteklih obdobij vecinoma temeljijo na palinoloških analizah. Kljub nedvomni vrednosti tovrstnih raziskav pa je pri interpretaciji potrebna velika mera pazljivosti. Pelod se je konzerviral samo pod povsem dolocenimi pogoji, zato so palinološka najdišca redka. Fosilizacija je potekala v zelo vlažnih predelih, ti pa verjetno niso bili repre­zentativni za širše obmocje, še zlasti ne v obdobju {ali obmocju) povecane aridnosti. Pelod nam pove samo rastlinsko vrsto, ne pa njenega habitusa; nastal je lahko na drevesu ali na grmu iste vrste. Nedrevesne vrste, ki so dobri indikatorji odprtih habitatov, proizvajajo le malo peloda, ga trosijo samo na kratke razdalje ali pa v senci sploh ne cvetijo (npr. zlati koren Asphode/us spp.; RACKHAM 1996). Tudi ce v profilu najdemo ob drevesnem še pelod nedrevesnih vrst, iz tega še ne moremo zakljuciti , ali slednji izvira iz jas v sklenjenem gozdu (ki so lahko posledica epizodnih motenj, npr. vetroloma) Kryštufek. B.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekos1stema ' . • . • " •• Slika 1· število vrst gledalcev v kvadratih s stranica 100 milj v vzhodni polovici ZDA. Vrstna diverziteta je v listopadnih goz­dovih (senceno ) manjša kot pa v preriji zahodno od njih. Veli­kost pike je sorazmerna s števi­lom vrst. Ftgure 1. Map of the Eastern United States, showing spatial patterns of density of rode nt spe­cie s. Size of the fi/led circles reflects a magnitude of number of species number in a particu­lar 100x100 mi/es square. Spe­cies density in deciduous forests (shaded) is smaller than in the one in the prairien. ali pa iz savane. Težava pri rekonstrukciji preteklih ekosistemov je tudi v tem, da so bili le-ti praviloma enkratne tvorbe brez recentnih analogov (RACKHAM 1996, FAUNAMAP Working Group 1996). Skratka, samo zato ker podlaga in klima dopušcata razvoj sklenjenega gozda, to samo po sebi sploh še ne pomeni, da bi se takšno stanje tudi v resnici razvilo. Sklenjen gozd je v Evropi verjetno prej posledica clovekove prisotnosti kot pa njegovega h ipoteticnega neobstoja v preteklosti. 3 EKOLOGIJA IN BIODIVERZITETA LISTOPADNEGA GOZDA 3 ECOLOGY AND BIODIVERSITY OF DECIDUOUS FOREST V Severni Ameriki je vrstna diverziteta gledalcev v vzhodnih listopadnih gozdovih manjša kot pa v prerijskih ekosistemih zahodno od Mississippija (slika 1 ). Glede na to, da je gozd vertikalno strukturiran, bi v njem pricakovali vecje število ekoloških niš kot pa v strukturno preprosti preriji. Znano je, da je vrstna biodiverziteta najvecja v tropskem dežnem gozdu (MEFFE 1 CARROLL 1997), torej v ekosistemu, ki je vertikalno bolj strukturiran kot katerikoli drug ekosistem (WALTER 1979). Ceprav je že MacArthur s sodelavci (MACARTHUR et al.1966) potrdil pozitivno korelacija med vrstno diverziteto pticev in vertikalno strukturiranostjo gozda, pa so kasnejše razi­skave pokazale, da možnost bolj finega razslojevanja niš sama po sebi le malo prispeva k vrstni diverziteti (FLEMING 1973). Pomembnejši sta produkcija in sezonska razpoložljivost dobrin. Primarna produkcija listopadnega gozda je velika; v bukovem gozdu na jugu Poljske npr. znaša 44 · 106 kcal ha·1 leto·1 (PETRUSEWICZ 1983). Vecina organske snovi pa je v lesu, zaradi cesar ni dostopna znatne mu delu primarnih konzumentov. Kolicina hrane v obliki plodov in semen je bistveno manjša in znaša približno 600 do 3.000 kcal ha-1 leto·1, le izjemoma vec. Ker vrstna diverziteta naceloma pozitivno korelira s primarno produkcijo (ROSENZWEIG 1996), je majhna kolicina razpoložljive hrane lahko tudi vzrok za skromno število vrst, ki jih najdemo v listopadnem gozdu. Listopad ni gozdovi uspevajo v obmocjih s poudarjenimi sezonskimi spre­membami temperature, z mrzlimi in snežnimi zimami ter s 'toplim in vlaž­nim poletjem. Noben drug ekosistem ni podvržen tako ocitnim sezonskim spremembam (ROHRIG 1991b). Sezonskost pogojuje vse faze v življenj­skem ciklu rastlin, od cvetenja in olistanja do plodenja. Sezonska narava v razpoložljivosti produktov primarne produkcije je še ocitnejša zaradi sin­hroniziranega cvetenja (spomladi) in plodenja Ueseni); poleti pride do pre­hrambene krize, saj je hrana iz pretekle jeseni že pošla (GLIWICZ 1981 ). Razpoložljivost dobrin je še dodatno negotova zaradi vecletnih nihanj v ploditvi klju cnih drevesnih vrst (hrasta Quercus spp., bukve Fagus spp.), ki plodijo v obilju samo vsakih nekaj let (navadno v dve-do šestletnih pre­sledkih), ti dogodki pa so nepredvidljivi. V vmesnih letih plodenje bolj ali manj izostane (preglednica 1 ). Veliko vrstno diverziteto v tropskem gozdu lahko verjetno pripišemo prav stabilnosti v razpoložljivosti hrane, zlasti plodov. Njihova ko l icina je vedno nad pragom nosilne kapacitete (FLEMING 1973). Verjetno je velika sezonskost v razpoložljivosti dobrin kljucn i dejavnik, ki zadržuje vrstno diverziteto v listopad nem gozdu nizko. Živalska komponenta v listopadnem gozdu je torej morala razviti strategije, ki ji omogocajo klj u­bovati izjemni sezonskosti in vecletnim nihanjem. Kakšna strategija je sploh mogoca , recimo za energetsko najzahtevnejše skupine (ptice in sesa lce)? Kitchings in Walton (1991) navajata migracije, hibernacijo in sezonsko naravo razmnoževanja. Migracija je pogosta strategija pri pticih , hibernacija pa pri netopirjih, medtem ko je pri relativno slabo mobilnih vrstah sesal­cev redka. Verjetno je vecina današnjih gozdnih vrst razvila adaptacije v dinamicnem okolju s pogostimi motnjami. Kirkland (1985) domneva, da so severnoameriški sesalci preadaptirani na življenje v razlicnih fazah gozdne sukcesije. Navadno so to generalisti posplošenega habitusa. Mnoge vrste imajo zato širše ekološke niše, kot pa jih lahko realizirajo v klimaksnem gozdu. Vecina glodal cev, katerih area li se ujemajo z razširjenostjo evropskih listopadnih gozdov, je vezanih na odprte habitate zgodnjih sukcesijskih stadijev ali pa je zanje znacilna široka ekološka valen ca. Navadna veverica (Sciurus vulgaris), ki je vezana na sklenjen gozd, dejansko izvira iz borealnih iglastih gozdov in je slabo adaptirana na razmere v listopadnem gozdu (slika 2). Siva veverica ( Sciurus carolinensis) iz vzhodnih listopadnih gozdov ZDA bolje kljubuje fluktuacijam v razpoložljivosti dobrin. Med drugim je manj dreves na vrsta in se vec hrani na tleh. Najvecjo številcnost doseže na gozdnem robu in v parkovni savan i. Njena kompetitivna premoc v odnosu do navadne veverice se je jasno pokazala, ko so sivo veverico naselili v Veliki Britaniji (slika 3). Zakljucek, ki je na videz paradoksalen, vseeno veliko pove o ekoloških znacilnostih listopadnega gozda: ce hoceš biti v listopadnem gozdu uspešen, se moraš dobro znajti tudi (ali predvsem) na gozdnih tleh. Vecji del leta vecina živali nima v krošnjah dejansko kaj poceti , vsaj v pogledu prehranjevanja ne. Kako skrajen je ekosistem listopadnega gozda v Evropi, nam veliko povedo makroekološke primerjave arealov nekaterih vrst sesalcev. Evrazijska poletuša (Pteromys vo/ans) in burunduk (Tamias sibiricus), dve veverici s paleoborealno razširjenostjo, nista iz tajge nikoli prodrla v listopadni gozd {slika 4). Takšne ekspanzije jima ne prepre­cuje noben biogeografski filter, njuni niši pa sta v evropskem listopadnem gozdu ocitno prazni -ce seveda sploh obstajata. V severnoameriških listo­pad nih gozdovih sta dve, omenjenima vevericama ozko sorodni in ekološko ekvivalentni vrsti (G/aucomys vo/ans, Tamias striatus) pogosti in splošno Kryštufek B.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekos1stema Leto 1 Year Sadeži 1 Fruits Perikaro 1 Pericams 1969/70 6 50 1970/71 540 646 1971/72 2 18 1972/73 163 270 1973/74 39 86 Slika 2: Areal navadne veverice (Sciurus vulgaris). Težišce razširjenosti vrste je v borealnih gozdovih. Približen obseg evropskih listopad nih gozdov je osencen Figure 2: Range of distribution of the red squirrel (Sciurus vulgaris). The bul k of the range is in boreal forests. Approximate range of deciduous forests is shaded Pregled mea 1. Petletna va ria­bilnost v plodenju (kg ha-') v srednjeevropskem listopadnem gozdu. (Po Rohrigu (1991c) Table 1 Variation in fruit produc­tion (kg ha-') during five years in the Central European dec1duous forest. Based on Rohrig (1991c) Slika 3. Razširjenost navadne in sive veverice v Veliki Britaniji. Navadna veverica je bila prvotno splošno razširjena, vendar jo je naseljena siva veverica izpod ri­nila z južnega dela otoka. Ekso­ticna vrsta je kompetitivno moc­nejša v listopad nih gozdovih in v fragmentiranih gozdnih sestojih (KRYŠTUFEK 1999) Figure 3: Distribution of the red and the grey squirre/ in the United Kingdom. Red squirrel, which was originally widespread across the island, has been out­competed by the newly introdu­ced grey squirrel from the sout­hem parts. The exotic species is competitively superior in deci­duous forests and in fragmented wood/and KryštufeK, B · B1odiverz1teta ilstopadnega gozdnega ekos1stema Slika 4. Area! evrazijske poletuše (Pteromys vo/ans; levo) in burunduka (Tamias sibiricus; desno). Vrsti sta razširjeni v celotni borealni palearktiki in navkljub odsotnosti biogeografskih filtrov nista prodrli v biom evropskih listopadnih gozdov (sen ceno), kjer sta njuni niši domnevno prazni Figure 4. Distribution of the Russian f/ying squirrel (Pteromys vo/ans; Jeff) and the Siberian chipmunk (Tamias sibiricus; right). Both rodents are spread in the entire boreal Palaearctic region. ln spite of the Jack ofbiogeographic filters, neitherof them penetrated the biome of the European deciduous forests, where their niches remain supposedly vacant Skromna vrstna diverziteta listopadnih gozdov pa je tudi posledica zgo­dovinskih dogodkov. Listopadni gozdovi so bili v Evropi v zadnjih dveh milijonih let izpostavljeni zaporedju dolgih poledenitvenih sunkov z razme­roma kratkimi vmesnimi interglaciali; holocen, v katerem živimo, je le eden od njih. Ves cas teh dinamicn i h dogodkov se je biodiverziteta v glavnem zmanjševala, verjetno kot posledica (pre)velike fragmentacije v refugialnih obmocjih. Severozahodna Evropa je imela pred zacetkom poledenitev 47 drevesnih vrst, danes pa jih ima samo še 15. Samo za ilustracijo dejanskega obsega biodiverzitete v evropskem gozdu: v tropskem deževnem gozdu uspeva na desetinki hektara 140 razl i cnih drevesnih vrst {WILSON et al. 2000). Sodec po številu drevesnih vrst, je biom listopadnega gozda v ple­istocenu najbolj trpel v Evropi, manj v vzhodnih obmocj i h ZDA in najmanj v vzhodni Aziji (ROHRIG 1 ULRICH 1991 ). Koliko so naši gozdovi izgubili v casu poledenitvenih katastrof, najlepše vidimo v floristicn o bogatih gozdovih goratih obmocij kaspijske regije. Tekom poledenitev je bilo v evropskem listo­pad nem gozdu le malo speciacije. Voluharice iz rodu Microtus z majhnimi areali so v Evropi domnevno evoluirale tekom pleistocena v ledenodobnih refugijih. Ceprav se areali sedmih vrst prekrivajo z obmocjem listopadnih gozdov (slika 5), so vse te vrste vezane na zgodnje sukcesijske stadije (oz. na gozdni rob), v klimaksnem gozdu pa dosežejo nizke populacijske gostote ali pa v njem sploh ne vzdržijo kompeticije z drugimi gledalci. Nekateri gledalci, ki so endem icni za Evropo (tekunica Spermophi/us citellus ter dve vrsti slepih kužet, Spalax graecus in Nannospalax leucodon), so vrste stepskega habitata in ne tolerirajo niti zgodnjih stadijev gozdne sukcesije, se pa njihovi areali bolj ali manj v celoti prekrivajo z razširjenostjo listopa­dnih gozdov. Vse to kaže, da je billistopadni gozd v preteklosti veliko bolj mozaicen, kot ga dojemamo danes, vzdolž svojega jugovzhodnega roba pa je morda v zelo širokem pasu prehajal v stepo (slika 6). Med gledalci najdemo le malo znac il nih gozdnih vrst z izraženimi adap­tacijami za življenje v klimaksnem gozdu z oscilacijami v razpoložljivosti dobrin. Pol hi (družina Gliridae), katerih adaptivna radiacija sega v terciar, so morda edina izjema (glej spodaj). Vendar so tudi v tej maloštevilni družini vrste klimaksnega gozda v manjšini. Živalsko komponento današnjega evropskega listopadnega gozda tako determinirajo vrste zgodnjih sukce­sijskih stadijev in gozdnega roba, evrivalentne vrste in vrste borealnega izvora (med srednjeevropskimi gozdnimi pti ci je dobra polovica vrst po Krystufek. 8 .: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema Slika 5. O bm ocje evropskih listopadnih gozdov (senceno) in Slika 6: število vrst gledalcev v kvadratih s stranica arealne meje sedmih vrst voluharic (Micro/us subterraneus, M. 1 OO milj v Evropi. Vrstna diverziteta je najvecja v širo­ fe/teni, M. gerbei, M. thomasi, M. mu/tip/ex, M. savii, M. tatricus). kem ekotonu med listopadnimi gozdovi (s en cen o ) in Cep ra v se njihovi area li v celoti prekrivajo z razširjenostjo listopa­ stepo. Velikost pike je sorazmerna s številom vrst. d nih gozdov, pa so vse te voluharice vrste zgodnjih sukcesijskih (Modificirano po Kryštufku in Griffithsu (v tisku)) stadijev Figure 6: Map of the Continental Europe is showing Figure 5. Area of the European deciduous forests (shaded) and spati al patterns of density of the rodents spe cie s. Size superimposed distribution borders of seven species of vo/es of the shaded circle s reflects a magnitude of the spe­ (Microtus subterraneus, M. fe/teni, M. gerbei, M. thomasi, M. cie s number ina particular square. The diversity peaks mu/tip/ex, M. savii, M. tatricus). Although vo/es' areas entirely in the broad ecotone between the deciduous forests over/ap with the area of deciduous forest s, all of the vole spe cie s (shaded) and the steppe prefer early succession stages izvoru borealnih (KEAST 1990)), medtem ko so predstavniki z izraženimi adaptacijami na razmere v listopad nem gozdu v izraziti manjšini. ce hocemo razumeti dejansko naravo listopadnega gozda in racionalno upravljati z njegovo biodiverziteto, moramo torej razumeti biologijo komponent z zelo razlicno izbiro habitata in širino ekološke valence. 4 MODELNE VRSTE 4 MODEL SPECI ES Ce želimo dolociti vrste, ki nam bodo služile kot model za razumevanje strukture in dinamike gozdnega ekosistema, jih moramo najprej definirati. Pod gozdom razumemo obmocje, porašceno z visokimi drevesi in s skle­njeno plastjo krošenj. Katere pa so znacilne gozdne vrste? Lahko s tem pojmom opredelimo vsako žival, katere predstavniki živijo (tudi) v gozdu ali mora biti definicija bolj omejujoca? Keast (1990) je definiral gozdne ptice kot vrste, ki so (1) omejene na gozd, (2) so od njega odvisne ali pa se (3) njihovi areali ujemajo z razširjenosljo gozdov. Ena redkih vrst sesalcev v slovenskih gozdovih, ki ustreza zgornjim kri­terijem, je navadni polh ( Glis glis). Poseljuje listopad ne in mešane gozdove v Evropi, na Kavkazu, v severni Turciji in severnem Iranu. Pogost je samo v južnem delu areala (slika 7), na severu in vzhodu pa postaja vse redkejši in zato tudi naravovarstveno zanimiv. Rod G/is se je pojavil že v zgornjem oligocenu, v dolgi zgodovini pa se je zvrstilo najmanj deset vrst, ki so do danes že vse izumrle (DAAMS 1 BRUIJN 1994). V naših razmerah je eden redkih gozdnih hibernato~ev; pri številnih netopirjih (nekateri med njimi so tudi gozdni) je hibernacija splošen odziv na zmerne klimate. Poleg tega navadni polh ocitno lahko sinhronizira razmnoževalni cikel z nepredvidlji­vim plodenjem bukve. V letih, ko izpade ploditev bukve, se namrec polh v glavnem ne razmnožuje (BIEBER 1997). Mehanizmi, ki cikel uravnavajo, niso znani. Legla polha so razmeroma pozna, saj koti šele konec julija oz. avgusta, kar si razlagamo z najvecjo razpoložljivostjo hrane (žira) v Kryštufek. B.: Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekos1stema Slika 7. Areal navadnega polha (Giis glis) se ujema z razširje­nostjo listopad nih gozdov (osen­ceno). Obmocje, ki ga polh pose­ljuje na Kavkazu in Bližnjem ter Srednjem vzhodu, ni oznaceno Figure 7. Range of distribution of the edible dormouse (Giis glis) coincides with the area of decidu­ous forests (shaded). The range of the dormouse in the Caucasus and in the Near and the Middle East is not shown visokem poletju in jeseni (slika 8). Glodalci, hibernatorji primerljive velikpsti (npr. evropska tekunica Spermophi/us citellus), se razmnožujejo takoj po zakljucku hibernacije, torej zgodaj spomladi. Tako imajo samice, ki sta jih izcrpala porod in laktacija, dovolj casa , da ustvarijo potrebne zaloge podkožne tolšce in si s tem zagotovijo uspešno hibernacijo, verjetno pa tudi uspešen zacetek naslednjega razmnoževalnega obdobja. Mladici morajo tudi doseci odraslo velikost. Pri polhu je kolicina žira verjetno tudi kljucni dejavnik, ki uravnava smrtnost v populaciji in s tem vpliva na oscilacije v populacijski gostoti, vendar dejanskih dokazov o tem še ni na voljo. Ceprav je življenjski cikel navadnega polha zelo odvisen od ene same kljucne drevesne vrste (bukve), pa mu le-ta sama po sebi ne pomaga prebroditi suhih let brez žira, pa tudi ne poletne prehranjevalne krize. V tem casu je obstoj vrste verjetno odvisen od drugih prehrambenih virov, kakršni pa so na voljo samo v heterogenem gozdnem sestoju. Znan je pomen leske, grmovne vrste gozdnega roba in jas (torej odprtin v sklenjeni plasti krošenj), ki ga ima v prehranjevanju polha. Skratka, mozai cen habitat z jasami in robovi domnevno nudi polhu boljše možnosti za obstoj. Ponovno je treba poudariti, da je trdnih dejstev na voljo le malo, saj je ekologija vrste le slabo znana, še posebej pa je obcutno pomanjkanje dolgotrajnejših raziskav o interakcijah med vrsto in ekosistemom, v katerem živi. V listopadnem gozdu ni pravih drevesnih (arborikolnih) vrst sesalcev in celo severnoame­riška poletuša se prehranjuje tudi na gozdnih tleh. Vseeno se navadni polh pomemben del casa zadržuje na deblih in v krošnjah (zanesljivih dejstev je znanih le malo), v nevarnosti pa vselej zbeži navzgor. ce navadnega polha sprejmemo kot znacilno gozdno vrsto, potem lahko na kratko povzamemo nekaj k ljucnih adaptacij tistih živali, ki niso zmožne Slika 8 Letni cikel navadnega pol ha ( Glis glis) med 17. majem in 13. septembrom 1997 v osrednji Sloveniji. Na ordinati je kumulativno število ujetih odraslih živali (krogci -samci; križci -samice). Simboli na vrhu oznacujejo razmnoževalno in socialno dejavnost vrste; vsak simbol predstavlja en osebek. Trikotniki -živali s " poškodbami, ki kažejo na antagoni sticno vedenje; E-gravidna samica; L-samica o v laktaciji. Pušcica oznacuje prvo pojavljanje mladicev. (Po Kryštufku (v tisku)) o " Figure B: Annual cycle ina life of the edible dormouse (Giis glis) from May 17 to September 13, 1997 in Central Slovenia. A cumulative frequency of adults (Y axis) ., is shown separately for both genders. Circle s represent male and crosses female specimens. Fitted lines are based on the distance weight squares. The symbols ,. at the top of the diagram summarise reproductive and antagonistic activities of the species; each symbol representing one specimen. Tri angles-animals with wounds , "'-------"--------­ on their back; E-females with embryos; L -female s in lactation. An arrow indicates the date when the first youngsters of the year were observed l(ryštutek, 8.: Biodiverziteta !istopadnega gozdnega ekosistema daljših migracij: hibernacija, pozno polaganje mladicev in sinhronizacija razmnoževanja s plodenjem kljucnih drevesnih vrst. Vseeno pa potrebuje polh tudi mozaicen gozd z odprtinami in zgodnjimi sukcesijskimi stadiji, ker lahko le tako preživi obdobje s pomanjkanjem dobrin. 5 KAKŠEN GOZD JE NAJBOLJŠI? 5 WHAT KIND OF FOREST IS THE BEST ONE? Pod najboljšim gozdom razumem ekosistem, ki lahko vzdržuje biodiverzi­teto širšega prostora. Tako definirana biodiverziteta vkljucuje tudi vrste, ki so v makroekološkem smislu vezane na listopad ni gozd, ceprav v klimaksnem gozdu ne živijo. Takšen gozd je seveda mozaicen. Ce želimo ohranjati takšno biodiverziteto, je (samo) ustvarjanje pragozd nih rezervatov premalo. Najmanj enako pomembno je zagotavljanje ustrezne mozaicnost z vsemi oblikami sukcesijskih stadijev. V listopadnem gozdu so obsežne katastro­falne motnje verjetno redke, tako da gre vecina obnavljanja gozda na racun majhnih zaplat. Kako velike pa naj bodo le-te, kakšno površino naj zavze­majo in kateri mehanizmi (motnje) naj jih ustvarjajo? V severnoameriškem listopad nem gozdu zavzemajo odprtine v sklenjeni plasti krošenj ocenjenih 9,5 % celotne gozdne površine. Takšne odprtine se zapirajo s hitrostjo 1 % površine na leto, prav toliko pa jih ves cas nastaja (RCJHRIG 1 ULRICH 1991). Bi bilo modro, da bi tudi pri nas desetino gozdov pustili ves cas odprtih? Izkušenj iz Severne Amerike ne moremo nekriticno prenesti v naše razmere, saj je znano, da je tamkajšnji ekosistem izpostavljen vecjim in pogostejšim motnjam. Po drugi strani pa je tudi res, da prav majhno število motenj pogosto velja za kljucni dejavnik razmeroma skromne biodiverzitete v evropskem listopad nem gozdu (RCJHRIG 1 ULRICH 1991 ). Morda pa je takšen zakljucek prezgoden, kajti tudi v pragozd nih rezervatih Slovenije je približno enaka površina krošenj ves cas odprta (MLINŠEK, pisno). Bi kaj izgubili, ce bi v Sloveniji npr. desetino površine klimaksnega gozda presvetlili in jo s tem vrnili na sam zacetek sukcesije? Preprostega odgovora seveda ni. Za racionalno odlocitev potrebujemo znanje o vplivu, ki ga imata na biodiverziteto površina zaplat in njihova razporeditev v prostoru, teh podatkov pa za naš primer nimamo. Bi z drobljen jem morda prizadeli gozdne vr;ste? Toda katere gozdne vrste? Izredno malo namrec vemo o vplivu velikih sklenjenih gozdnih površin na nekatere gozdne K-stratege. Divji petelin je ena redkih izjem, za katero vemo, da doseže najvecjo uspešnost (fitness) na velikih sklenjenih gozdnih površinah, npr. v odraslih iglastih in listnatih sestojih v alpskem prostoru (CAS 1996, ŽNIDARŠIC 1 CAS 1999). Vendar je vrsta po izvoru borealna, v tajgi pa so motnje tako kot v sekundarnem gorskem gozdu bistveno drugacne kot v znacilnem listopadnem gozdu, tako po obsegu kot po intenziteti. V preteklosti je bilo deležno velike pozor­nosti zmanjševanje populacij gozdnih gnezdilcev v listopadnih gozdovih na vzhodu ZDA. Domnevno naj bi šlo za posledico fragmentacije gozdnega ekosistema z dolgorocnimi posledicami na vrstno sestavo. Kasnejši kriticni eksperimenti so pokazali na kompleksnost problematike in težave pri izpe­ljevanju zakljuckov. Clovek je vplival na ekosistem na vseh mogocih nivojih, zato je prepoznavanje vpliva enega samega dejavnika izjemno težavno (KRYŠTUFEK 1999). Zagotovo pa vecina kljucnih in naravovarstveno problematicnih vrst v slovenskem gozdu ni ogrožena zaradi izgube ekosistema samega po sebi. Medved lahko preživi tudi v brezdrevesni tundri, areal volka pa sega od (pol)pušcav do tundre. Zakaj je torej gozd sploh pomemben pri ohranjanju naštetih vrst? Mar ne zato, ker sklenjena gozdna površina še vedno pomeni t IIIIIIGiolzldVII59I(I20IOI1I)7I-IBIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII~ Kryštufek, B .. Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekos1stema predvsem odsotnost cloveka? Manj je v ekosistemu cloveka , manjše so možnosti za ustvarjanje konfliktov, še posebej ko gre za tako problematicne vrste, kot so velike zveri. Obe vrsti bi zagotovo lahko kljubovali fragmentaciji sami po sebi, ce ta seveda ne bi pomenila povecanega števila konfliktov s clovekom . ln seveda, bi z nacrtno fragmentacijo gozda kaj pridobili? Tudi tu je odgovor pogojen z neznankami, navedenimi v prejšnjem odstavku. Morda bi povecana mozaicnost izboljšala prehranjevalne osnovo velikih parkljar­jev (zlasti jelenjadi), s tem zmanjšala objedanje v klimaksnem gozdu in pospešila naravno pomlajevanje jelke. Morda bi se izboljšale prehranje­valne možnosti za nekatere redke plen ilce, npr. divjo macko in kuno zlatico. Seveda pa bi novoustvarjeni matriks lahko prej izkoristili nekateri oportunisti (npr. lisica, kuna belica), katerih števi l cnost že sedaj želimo zmanjšati. Naravnemu listopadnemu gozdu je bržkone najbližji prostorsko razsežen mozaik, ki ga sestavljajo kratkotrajne faze zgodnje sukcesije na eni skrajnosti in stoletne pragozd ne za plate na drugi. Opazovanja kažejo, da je sem enitev k ljucnih drevesnih vrst v pragozdu rednejša in posledicno bolj predvidljiva (MLINŠEK, pisno). Ko govorimo o diverziteti listopadnega gozda, ne smemo pozabiti, da skoraj ne poznamo pestrosti mikroorganskega sveta, ki pogosto pride do polnega izraza samo v koncni fazi staranja. Takšen kompleksen eko­sistem pa potrebuje za razvoj dolgo casovno obdobje in velike površine. Odgovore bomo našli samo v naravi in prav tu so naše komparativne pre­dnosti. Imamo obsežne gozdove, katerim se obeta tudi ustrezen varstveni režim. Mar bi ne bilo modro, ce bi del teh površin (v mislih imam vec deset tisoc hektarov) namenili (tudi) kompleksnemu proucevanju biodiverzitetne strukture in dinamike v gozdnem ekosistemu? Na njih bi lahko eksperimen­talno manipulirali in ustvarjali pogoje, ki bi omogocali testiranje hipotez. Za takšen pristop potrebujemo kadre in sredstva, predvsem pa vizijo. ln zdi se, da imamo vizije manj kot sredstev in gozdov. 6 ZAHVALA 6 ACKNOWLEDGEMENT Zahvaljujem se vsem biologom, gozdarjem in ljubiteljem narave, ki so mi v gozdu odpirali oci ; za vsa stališ ca in morebitne napake sem seveda odgo­voren sam. Primerjalno študijo sesalcev listopad nih gozdov na obeh straneh Atlantika sta mi omogoc i la Slovenska znanstvena fundacija in pokojni dr. Gordon L. Kirkland (Shippensburg University, Pennsylvania). Prof. dr. Dušan Mlinšek je komentiral zgodnejše verzijo in posredoval koristne pripombe. Za entuziasticno pomoc pri terenskih raziskavah biologije navadnega pol ha sem hvaležen cl anom polharskih društev Krim in Polh. Hvala mag. Miranu casu za povabilo k sodelovanju. Viri 1 References Bl EBER. C., 1997. Sexual Activity and Reproduction in Three Feral Subpopulations of the Fat Dormouse (Myoxus g/is). -Natura Croatica, 6, s. 205-216. BLONDEL, J. / ARONSON, J., 1999. Biology and Wild life of the Mediterranean Region.-Oxford, Oxford University Press. s. 328. BROWN, J. H .. 1995. Macroecology.-Chicago, The University of Chicago Press, s. 269. BROWN, J. H. / LOMOLINO, M. V., 1998. Biogeography.-2. izdaja, Sunderland, Sinauer Associates Publishers, s. 691. BUDIANSKY, S .• 1996. Nature's Keepers.-The New Science of Nature Management. London, Phoenix, s. 310. CAS, M .. 1996. Vpliv spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.). ­Magistrsko delo, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 144 s. DAAMS, R. 1 BRUIJN, H. DE., 1994. A Classification of the Gliridae (Rodentia) on the Basis of Dental Morphology. ­Hystrix, 6, s. 3-50. Krystufek. B .. B 1od1verz~teta hstopadnega gozdnega ekosistema DAVIS, S. J. M., 1987. The Archaeology of Animals.-London, B. T. Batsford, s. 224. DIAMOND, J., 1991. The Rise and Fali of the Third Chimpanzee.-London, Vintage, s. 360. FAUNAMAP Working Group, 1996. Spatial Response of Mammals to late Quaternary Environmental Fluctuations. ­Science, 272, s. 1601-1606. FLEMING, T. H., 1973. Numbers of Mammal Species in North and Central American Forest Communities. -Ecology, 54, s. 556-563. GLIWICZ, J., 1981. Competitive Interactions within a Roden! Community in Central Poland. -Oikos, 37, s. 353-362. JOVANOVIC, B. 1 JOVANOVIC, R. 1 ZUPANCIC , M., 1986. Prirod na potencialna vegetacija Jugoslavije.-Ljubljana, Naucno vece Vegetacijske karte Jugoslavije, s. 122. KEAST, A., 1990. Distribution and Origins of Forest Birds.-V: A. Keast (ur.): Biogeography and Ecology of Forest Bird Communities, SPB Academic Publishing, The Hague, s. 45-59. KIRKLAND, G. L., 1985. Small Mammal Communities in Temperate North American Forests. -Aust. Mammal, 8. s. 137-144. KITCHINGS, J. T. 1 WALTON, B. T., 1991 . Fauna of the North American Temperate Deciduous Forest.-V: E. Rtihrig, B. Ulrich (ur.): Ecosystems of the World 7, Temperate Deciduous Forests, Elsevier, Amsterdam, s. 345-375. KRYŠTUFEK, B., 1999. Osnove varstvene biologije.-Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, s. 155. KRYŠTUFEK, B. Compartmentalization of Body of a Fat Dormouse G/is glis (v tisku). KRYŠTUFEK, B. 1 GRIFFITHS, H. l. Species Richness and Rarity in European Rodents (v tisku). -Ecography. KURTEN, B., 1968. Pleistocene Mammals of Europe.-London, Weidenfled and Nicolson, s. 315. MACARTHUR, R. H. 1 RECHER, R. / CODY, M., 1966. On the Relation between Habitat Selection and Species Diversity. -American Naturalist, 1 OO, s. 319-332. MACARTHUR, R. H. 1 WILSON, E. 0., 1967. The Theory of Island Biogeography.-Princeton, Princeton University Press, s. 203. MARTIN, P. S. 1 WRIGHT, H. E. Jr., 1967. Pleistocene Extinctions. The Search for a Cause.-London, Yale University Press, s. 453. MEFFE, G. K. 1 CARROLL, C. R., 1997. Principles of Conservation Biology.-Sunderland, 2. izd. Sinauer Associates Publishers, s. 729. NINOV, L. K., 1999. Vergleichende Untersuchungen zur Jagd und zum Jagdwild wahrend des Neolithikums und Aneolithikums in Bulgarien.-V: N. Benecke (ur.): The Holocene History of the European Vertebrate Fauna, Archaologie in Eurasien, Bd. 6, Verlag Marie Leidorf, Rahden, s. 323-338. PETERKEN, G. F., 1996. Natural Woodland. Ecology and Conservation in Northern Temperate Regions.-Cambridge, Cambridge University Press, s. 522. PETRUSEWICZ, K., 1983. Ecology of the Bank Vole.-Acta theriologica, 28, s. 1-242. PIANKA, E. R., 1994. Evolutionary ecology.-5. izd., New York, Harper Collins College Publishers, s. 486. RACKHAM, 0., 1996. Savanna in Europe.-V: K. J. Kirby, C. Watkins (ur.): The Ecological History of European Forests.­CAB International, Oxford, s. 1-24. RAPOPORT, E. H. 1982. Aerography. Geographical Strategies of Species.-Oxford, Pergamon Press, s. 269. ROHRIG, E., 1991a. Introduction.-V: E. Rtihrig, B. Ulrich (ur.): Ecosystems of the World 7, Temperate Deciduous Forests, Elsevier, Amsterdam, s. 1-5. ROHRIG, E., 1991 b. Seasonality.-V: E. Rtihrig, B. Ulrich (ur.): Ecosystems of the World 7, Temperate Deciduous Forests, Elsevier, Amsterdam, s. 25-33. ROHRIG, E., 1991c. Biomass and Productivity.-V: E. Rtihrig, B. Ulrich (ur.): Ecosystems of the World 7, Temperate Deciduous Forests, Elsevier, Amsterdam, s. 165-174. ROHRIG, E. 1 ULRICH, B., 1991. Ecosystems of the World 7, Temperate Deciduous Forests.-Amsterdam, Elsevier, S. 635. ROSENZWEIG, M. L., 1996. Species Diversity in Space and Time.-Cambridge, Cambridge University Press, s. 436. SEIDENSTICKER, J. 1 CHRISTIE, S. 1 JACKSON, P., 1999. Riding the Tiger. Tiger Conservation in Human-dominated Landscapes.-Cambridge, Cambridge University Press, s. 383. TARMAN, K., 1992. Osnove ekologije in ekologija živali.-Ljubljana, DZS, s. 547. WALKER, B., 1989. Diversity and Stability in Ecosystem Conservation.-V: D. Western, M. C. Pearl (ur.): Conservation for the Twenty-first Century, Wild life Conservation International, New York, s. 121-130. WALTER, H., 1979. Vegetation on the Earth and Ecological Systems of the Geo-biosphere.-New York, 2. izd., Springer-Verlag, s. 274. WILSON, R. C. L. 1 DRURY, S. A. 1 CHAPMAN, J. L., 2000. The Great lce Age. Climate Change and Life.-London, The Open University. YAHNER, R. H., 1996. Eastern Deciduous Forest. Ecology and Wildlife Conswervation.-Minneapolis, University of Minnesota Press, s. 220. ŽNIDARŠIC, M., 1 CAS, M., 1999. Gospodarjenje z gozdovi, ogroženost in ohranjanje habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Kamniško-Savinjskih Alpah.-Gozd. vestn., let. 57, št. 3, s. 127-140. Znanstvene razprave ~-------------------------------­ GDK: 180: 150 + 114: (497.12) Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta v alpski krajini Soi/ Fauna in Slovene Forests -its Characteristics, Importance, Threat and Biodiversity in the Alpine Region Ivan KOS*, Tanja GRGIC ** Izvlecek: Kos, 1., Grgic, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih-njene znacilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta v alpski krajini. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. V slovenšcini, z izvleckom v anglešcini, cit. lit. 45. Prevod v anglešcino: avtorja. Taina favna v slovenskih gozdovih je številcno in vrstno izredno bogata. Velika primarna produkcija v strukturno in funkcionalno ohranjenih listopad nih in mešanih gozdovih zmernih klimatov je za to bogastvo kljucna. Heterogenost združb posameznih živalskih skupin je velika, tudi zaradi dolgotrajnega skupnega prilagajanja vrst. Zatocišca mezofilnih vrst so bila namrec v hladnejših obdobjih pleistocena v neposredni bližini današnjih gozdov, v pomembnih fragmentih celo na ozemlju današnje Slovenije. V koroških gozdovih so bila zatocišca tudi v 19. stoletju, ko je bilo gozda bistveno manj kot danes. S ponovnim zarašcanjem nastaja novo gozdno okolje, ki ga taina favna šele osvaja. Tu lahko opazujemo medsebojno povezavo med taina favno in pedogenetskimi procesi, disperzijo gozdnih vrst iz trajnih gozdnih površin, pomen razlicnih razvojnih faz na združbo talnih živali ter ovrednotimo pomen trajnih gozdnih površin za vrstno diverziteto. Taina favna vpliva na strukturo tal, proces dekompozicije ter preko prehranjevalnih odnosov tudi na druge živalske vrste gozda, kot so divji petelin, gozdni jereb in drugi. Kljucne besede: taina favna, biodiverziteta, gozdni ekosistem, Slovenija. Abstract: Kos, 1., Grgic, T.: Soil Fauna in Slovene Forests-its Characteristics, Importance, Threat and Biodiversity in the Alpine Region. Gozdarski vestnik, No. 7-8/2001. ln Slovene with an abstract in English, lit. quot. 45. Translated into English by the authors. Soil fauna in Slovene forests is numerous and extraordinarily rich in its number of species. Vital for this richness is the high primary production in structurally and functionally preserved deciduous and mixed forests of the temperate climates. Heterogeneity of communities of the individual animal groups is considerable because of the continuous adaptation of the species. Refuges of mesophilic species du ring the colder period s were namely in a close proximity of the presen! forests, with their im porta nt segments on the territory of today's Slovenia. ln the Carinthian forests the important refuges existed also in the 19th century, when the forest was essentially smaller than today. With a renewed overgrowth, a new forest environment is developing, which is only now being overtaken by the soil fauna. Here, the mutual connection between so il fauna and pedogenetic processes, dispersion of forest species from a sustained forest, and the meaning of different succession stages on the soil ani mal community can be observed, and the importance of the sustainable forest segments for the species diversity can be evaluated. Soil fauna affects soil structure, decomposition processes, and through nutrition relations also other forest animal species as capercaillie, forest partridge, and others. Key words: soil fauna, biodiversity, forest ecosystem, Slovenia. 1 UVOD 1 INTRODUCTION Gozdna tla (pedosfero) tvori površinski sloj rudnin, v katerem se pre­pletajo mrtva organska snov, korenine rastlin, mikroorganizmi in živali (TARMAN 1999). Fizikalno so tla kompleks trdne, tekoce in plinaste faze, ki imajo velik vpliv na življenje v njih. Trdno fazo sestavljata mineral ni del, ki • doc. dr. l. K., univ. dipl. biol., nastane z razgradnje maticne kamnine, in organski, ki je rezultat delovanja BF, Oddelek za biologijo, Vecna organizmov (rastlin, živali in mikroorganizmov). V procesih razvoja tal se pot 111, 1000 Ljubljana, e-mail: ti dve sestavini med seboj združujeta v organsko-mineralni kompleks, ki ivan.kos@uni-lj.si ima glede na pogoje v casu razvoja tal (pedogeneze) znacilno strukturo, ** T. G., univ. dipl. biol., teksturo, pH, barvo, debelina in sloje (WALLWORK 1976). Pri razvoju tal BF, Oddelek za biologijo, Vecna (pedogenezi) je pomemben tudi cas, od katerega je odvisna stopnja zrelosti pot 111, 1000 Ljubljana, e-mail: tal. tanja.grgic@uni-lj.si Glede na geološke podlago, podnebne razmere, vplive gozdne združbe GozdV 59 (200 1 ) 7-8 304 Kos, 1., Grgic, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih ~njene znacilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta .. ter posledice mehanskega in kemijskega preperevanje kamnin se razvije znacilen profil gozdnih tal (FOTH 1990, MRŠ IC 1997). Zgornji horizonti tal so najgosteje naseljeni (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996). V tal ni !avni so zasto­pane vse osnovne kopenske živalske skupine (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996). Najpomembnejše so: protozoji (Protozoa), gliste (Nematoda), kolo­barniki (Ane/ida), mehkužci (Mol/usca) in clenonožci (Arthropoda). Težko pa je dolociti, katere živali so talne in katere ne, saj so mnoge na razlicne nacine povezane s tlemi. Poleg pravih talnih (edafskih) živali, ki vse življenje preživijo v tleh, druge v tleh preživijo le del svojega življenja. Glede na dolžino preživelega obdobja v tleh locimo talne živali na stalne, zacasne, obdobne, delne, prehodne in izmenicne (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996, MRŠIC 1997). Na strukturo združb v tleh najbolj vpliva humus. Najpogostejša tipa humusa v listnatih gozdovih sta sprstenina (muli) in prhnina (moder) (WALLWORK 1976, PETERSEN 1 LUXTON 1982). Izoblikovanje doloce­nega tipa je odvisno predvsem od maticne podlage, makroklime in dreve­s nih vrst. Prhninast tip se razvije na kisli nekarbonatni maticni podlagi, sprsteninast pa na karbonatni. V kislih tleh prevladujejo glive, zato tak tip tal naseljuje vec micetofagov kot sprsteninasti tip (WALL WORK 1 976). Prisotne je malo zoomase, prevladujejo skakaci (Co//embo/a) in pršice (Acarina) (COLEMAN /.CROSSLEY 1996, DUNGER 1964, PETERSEN 1 LUXTON 1 982). Veliko je mikrofitofagnih in površinsko živecih plenilskih vrst. Zaradi velikega volumna organske mase v zgornjih horizontih se pojavlja vec površinskih plenilcev, kot so pajki (Aranea), hrošci kratkokrilci (Staphylinidae) in krešici (Carabidae). Manj je tukaj enakonožcev (/sopoda) in dvojnonog (Dip/opoda) zaradi pomanjkanja kalcijevih ionov, ki jih te živali potrebujejo za izgradnjo zunanjega skeleta (SCHAEFER 1983). Po Wallworku (1976) so tukaj bolje zastopani zoofagni plenilci, lot so strige (Chi/opoda), pajki (Araneae), pašcipalci (Pseudoscorpiones), suhe južine (Opi/iones) in ple­nilski hrošci, saj je v prhninastem tipu prisotnih vec mikroartropodov, ki so njihov plen. Vendar pa obstajajo skupine strig, ki živijo globlje v tleh (zlasti predstavniki skupin Geophi/omorpha in Sco/opendromorpha), raje v sprsteninastih tleh, ki so zaradi prisotnosti in delovanja deževnikov bolj prezracena (SCHAEFER 1 983), deževni ki pa so tudi hrana strig (JU DAS 1 989). Sprsteninasti tip prsti ima veliko zoomaso, predvsem zaradi vecje številcnosti makrofavne (COLEMAN 1 CROSSLEY 1 996). Vrstna diverziteta je v tem tipu praviloma vecja kot v prhninastem, razen pri mikrofitofagnih in zoofitofagnih živalskih skupinah. Glavna razloga za to sta bolj variabilno okolje in širša variabilnost rastlinske in bakterijske hrane. Za tla je znacilna izrazita vertikalna in horizontal na slojevitost osnovnih fizikalno-kemijskih in tudi bioticnih dejavnikov. Takšno okolje pogojuje veliko raznovrstnost gozdne favne (SCHAEFER 1 SCHAUERMANN 1990). šte­vilcno in vrstno bogastvo je tukaj na relativno majhnem obmocju tako veliko, da ga lahko primerjamo s koralnimi grebeni (WALLWORK 1976). Prav po zaslugi pedofavne so gozdni ekosistemi najraznovrstnejši na Zemlji (TARMAN 1 992). 2 VLOGA TALNE FAVNE V GOZDNIH TLEH 2 THE ROLE OF SOIL FAUNA IN FOREST SOILS Glavna vloga talnih živali v ekosistemu je pospeševanje hitrosti razgrad­nje organskih snovi, ki vstopajo v tla (SULKAVA et al. 1 990). V gozdnem okolju poteka vecji del (preko 95 %) kroženja snovi in pretoka energije preko de kompozicijske prehranjevalne poti, v kateri imajo talne živali pomembno GozdV 59 (2001) 7-8 305 ______________ ............. .... Kos. 1., Grgic, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih-njene znacilnosti . pomen ogroženost in biodiverziteta ... neposredno in posredno vlogo. Stopnja razkraja (dekompozicije) je na splošno višja v sprstenini, kar prispeva k manjši kolicini akumulirane organ­ske snovi (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996, TARMAN 1999). Z obžiranjem odpadlega rastlinskega materiala in asimilacije nekaterih spojin sodelujejo talne živali pri razgradnji (katabolizmu) organskih molekul. Še pomembnejša pa je njihova neposredna aktivnost pri prezracevan ju substrata in drobljenju opada, s cimer povecajo površino organske snovi ter zdrobijo zašcitna tkiva. Tak substrat je primernejši za primarne dekompozitorje (gi ive in bakterije) in njihov nacin razgradnje organskih molekul (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996, SWIFT 1 HEALI ANDERSON 1979). Z obžiranjem gliv in prehranjevanjem z bakterijami pa vplivajo tudi neposredno na njihove združbe. Plenilske vrste zmanjšujejo število glist in s tem vecajo populacijsko gostoto mikroorgani­zmov (COLEMAN 1 CROSSLEY 1996). V tleh, po rašcenih z vegetacijo, predstavlja rastlinski opad pomemben vir mineralnih snovi (FOTH 1990, KREBS 1994 ), ki se pri dekompoziciji posto­pno sprošcajo. Velik del hranil je spravljen v tkivih dekompozitorjev (COLE­MAN 1 CROSSLEY 1996), tako da so talni organizmi nekakšna zaloga hranil, ki se sprostijo ob njihovi smrti. Ti organizmi so tudi pomemben vir an ionov v tleh, ki so zaradi svojega naboja bolj podvrženi spiranju kot kationi (FOTH 1990). Med gozdnimi okolji po veliki številcnosti in raznovrstnosti talne favne še posebej izstopa listopad ni gozd zmernih klimatov (TARMAN 1992), ki ga odlikuje velika heterogenost okolja. Poleg te sta pomembna tudi vpliv velike primarne produkcije ter vpliv dveh toplotno izrazito razlicnih obdobij, poletja in zime. Periodicno spreminjanje podnebnih dejavnikov ustvarja obcasno spreminjanje v strukturi in dinamiki gozdnega sistema (TARMAN 1992). Tem spremembam talni organizmi z nestalno telesno temperaturo (poikilotermni) lahko sledijo, saj njihov nizek metabolizem v zimskem delu leta ustreza takrat zmanjšani primarni produkciji. Vse to omogoca velike populacijske gostote in prisotnost viabilnih populacij v prostorsko majhnih okoljih, ki imajo Slika 1: Podrta drevesa so življenjski pro-Slika 2. Nekatere vrste talnih živali se pojavljajo le v štorih (foto: l. Kos) stor za številne talne vrste (foto: T. Grgic) Figure 2: Some of soil animals are living only in the stumps (photo: l. Kos) Figure 1: Fal/en trees are necessarily habi­tat for numerous species of soil fauna (photo: T. Grgic) Kos, l., G rgi c, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti , pomen, ogroženost in biodiverziteta .. pogosto zatocišcni znacaj. Ker pa so talne živali majhne, lahko tudi z izbiro primerno ogretih mest v tako heterogenem okolju poskrbijo za optimalno telesno temperaturo (npr. SET ALA 1 MARSHALL 1994). Delavke žitnih mravelj (Messor barba rus) na primer hodijo pozimi iz podzemeljskih gnezd v toplih opoldanskih urah, poleti pa opravijo zunanja dela zjutraj ali pozno popoldne (TARMAN 1992). 3 OGROŽENOST TALNE FAVNE 3 THE THREAT OF SOIL FAUNA Heterogenost okolja, ki je pomemben pogoj za tako pestro tal no živalstvo, pa je mnogokrat porušena. Clovek s svojim poseganjem spreminja naravni gozd v intenzivno vzdrževan gozd ter povzroca njegovo homogenizacije. Najbolj izražena sprememba na ravni pokrajine pa je fragmentacija habitata, ki neposredno povzroca drobljenje živalskih populacij v posamezne lokalne populacije. Pri proucevanju strig v neprekinjenem hrastovo-gabrovem gozdu v Nemciji ter na izoliranih gozdnih krpah (zaplatah) so ugotovili (FROND et al. 1 997), da obstaja skupina dominantnih vrst, ki se pojavljajo na vecini lokacij, in tri skupine združb, ki se razlikujejo v prisotnosti manj pogostih vrst (Lithobius mutabilis, L. piceus, L. agi/is, L. microps). Te tri skupine so: Slika 3: Smaragdni deževnik (Aporrectodea smaragdina) je združba starega neprekinjenega gozda, združba zmerno izoliranih gozdnih pomemben dekompozitor buko­ krp in združba strig v gozdnih fragmenih, ki so loceni od neprekinjenega vih debel (foto: Tom Levanic) gozda s pozidanimi površinami. V združbah fragmentov se pojavljajo poleg Figure 3: Earthworm (Aporrec­ gozdnih tudi široko tolerancne (evritropicne) vrste ter vrste, znacilne za todea smaragdina) is important odprte pokrajine. Ker strige kolonizirajo fragmente z migracije odraslih decompositor of beech trunks osebkov, ki izbirajo doloceno vlago in temperaturo, je razširjanje za obcutljive (photo: Tom Le vanic) gozdne vrste v fragmente oteženo. V kasnejših stadij ih fragmentacije so krpe naravnega gozda zelo majhne. Populacije se zato obnašajo zmeraj bolj po nacelih meta populacijske eko­logije. Prihaja do izrazitejše dinamike izumiranja in naseljevanja in povecuj e se pomen migracij. Za zmanjševanje negativnih ucinkov fragmentacije je pomembna velikost ohranjenih habitatnih krp, njihova razporeditev in možnost prehajanja osebkov med njimi (HANSKI1998). Ob zmanjšanju velikosti krpe se rob na enoto gozdne površine poveca. Raziskave so pokazale škodljive posledice gozdnega roba za obcutljive vrste iz notranjosti gozda (NOSS 1993). Notranjost gozda ali gozdne krpe na Poljskem na primer ponujajo pajku Enop/ognatha ovata bolj stabilen habitat, kjer je reprodukcija populacije ucinkovitejša kot na robu (TARWID 1 995). Poleg robnega efekta je kriticna spremenljivka tudi izolacija. Ob napredovanju fragmentacije postanejo krpe preostalega naravnega gozda vedno bolj locene druga od druge. Petit in Usher (1 998) sta ugotovila, da je razširjenost gozdnih krešicev v evropskih gozdovih omejena s prostorsko izolacijo gozdnih krp. Da vrsta obstaja v fragmenti rani pokrajini, morajo biti premiki osebkov med fragmenti dovolj veliki, da uravnotežijo izginjanje iz lokalnih krp. ce živijo živali v specificnem okolju, je njihov metapopulacijski obstoj odvisen od obstoja koridorjev s primerno vegetacijo, ki povezujejo drugace izolirana specificna okolja (BROOKER et al. 1999).V splošnem je disperzija lažja skozi okolja s podobno strukturo kot okolje, v katerem vrsta živi. Na primer za vrste poznih razvojnih faz so krpe starega gozda v matriksu drevesnih nasadov razlicnih starosti manj izolirane kot gozdne krpe, obdane s polji ali posekami (NOSS 1993). Mnoge vrste talnih živali so vezane na doloceno razvojno fazo gozda. V nehomogenem sistemu, ki ima starostne krpe v razlicnih sukcesijskih fazah, je zelo pomembna faza odraslega gozda, ki daje sicer manjše prirastke, Kos, 1., Grgic , T.: Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti , pomen, ogroženost in biodiverziteta ... vendar se v njem akumulira biomasa. V gospodarskem gozdu je vec kot polovico manjša lesna zaloga, delež debelega drevja in kolicina mrtvega drevja sta obcutno manjša kot v pragozdu (BONC INA 2000). Ker se ta faza starega gozda na doloceni stopnji poruši, mora biti dovolj blizu krpa, ki bo prešla v zrelo fazo. Vrste vezane na star gozd, bodo tako migrirale na novo krpo. Dolocene vrste pa se na primer pojavljajo v krpah sestojev v inicialnih fazah, ki so bolj presvetljene, in nato ob staranju takšne krpe preidejo na drugo, podobno krpo. Povezave med krpami morajo biti zagotovljene tako, da lahko vrste, ki so vezane na doloceno fazo, ob prehodu te v njim neprimerno migrirajo na drugo krpo s primernim stanjem. Verjetnost preživetja populacije v malih krpah je odvisna predvsem od prehodnosti koridorjev in stopnje umrljivosti pri disperziji (BROOKER et al. 1999). Fragmentacija prizadene predvsem prave gozdne vrste zaradi robnega ucinka (BREWER 1994). V zadnjem casu se raziskovalci precej ukvarjajo z vprašanjem, kakšen je vpliv razli cni h razvojnih faz gozda na živalstvo. V pokrajini in tudi regiji pomeni gozdarjenje homogenizacijo okolja in s tem zmanjševanje areala obcutljivih vrst. Niemela ( 1997) je izpostavil velik vpliv gozdarjenja na nevre­tencarje v skandinavskih borealnih gozdovih. Gozdarjenje ima še posebej velik vpliv na prisotnost lesnih ostankov, starejših dreves in manjših krp poplavnih gozdov. Fragmenti starega gozda so pomembni zaradi akumu­lacije biomase, in sicer z vidika kroženja snovi (da ne pride do izgube nutrientov) in varovanja vrst. Z biotsko resorbcijo se nutrienti (P, N, S, Ca) vežejo v organizme. V mrtvem lesu se elementi akumulirajo v biomaso in se z dekompozicijo postopno sprošcajo. V predelih z visoko vlažnostjo in visokimi temperaturami sta mineralizacija in humifikacija hitri in je zato mrtva lesna masa še toliko pomembnejša. Mnoge vrste so vezane na te strukture mrtvega lesa, ki predstavljajo njihov substrat ali habitat. Zmanjšanje deleža teh posebnih okolij negativno vpliva na prisotnost specializiranih gozdnih vrst. Posebno okolje lahko predstavljajo štori, ki so primeren habitat za vecino talnih skakacev ( Col/embola ). Seta la in Marshall (1994) sta ugotovila, da se združba skakacev zgodnjih sukcesijskih faz gozda po motnji jasno kvalitativno in kvantitativno razlikuje od združbe v pragozdu. Razlike na vrstnem nivoju so sicer majhne, vendar pa se nekatere vrste pojavljajo le v doloceni fazi (vrste Veragopus alpa, Hymenaphorura cocklei in Folsomia stella so našli le v starem gozdu, vrsti Anurophorus septentrionalis in Ballistura /ibra pa le v zacetn i razvojni fazi). Štori so namrec po golosecnji direktno izpostavljevi soncnemu sevanju, kar škodljivo vpliva na gozdne vrste. Kljub temu pa predstavljajo zanje pomemben blažilec in refugij v zgodnjih razvojnih fazah gozda. Z golosecnjo se sicer lahko poveca alfa diverziteta, vendar predvsem na racun generalistov in vrst, vezal')ih na odprte pokrajine. S tem pa tvegamo zmanjšanje globalne biodiverzitete z izgubo obcutljivih in endemnih vrst ter povzrocimo , da imajo prej razlicna obmocja podoben izgled (NOSS 1993, WINCHESTER 1997). Samwaysje s sodelavci (1996) primerjal tal no favno v naravni in spremenjeni vegetaciji južne Afrike in potrdil, da kljub povecani številcnosti nekaterih vrst mnoge druge upadejo ali celo lokalno izginejo. Tuje rastlinske vrste vplivajo na strukturo in funkcijo ekosistema in lahko vodijo do povecanja redkosti in ranljivosti prvotne nevretencarske favne (SAMWAYS et al. 1996). Alternativni model secnje in gospodarjenja z gozdom, ki upošteva tudi ohranjanje biodiverzitete, mora upoštevati, da je treba ohranjati zadostno število posameznih fragmentov neprizadetega starega gozda. Tam lahko kot metapopulacije preživijo raz li cni specialisti, ki lahko ponovno naselijo Kos. 1 .. G rgic, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacil nosti . pomen. ogroženost in biodiverziteta ... sosednja obmocja. Ker pa te zašcitene površine niso dovolj velike in regio­nalno reprezentativne, mora gozdarska praksa razviti strategijo posnemanja naravnih motenj, ki bi omogocale restavracijo primernih habitatov. 4 IZHODIŠCA BOGASTVA TALNE FAVNE V SLOVENSKIH GOZDOVIH 4 ORIGINS OF SOIL FAUNA RICHNESS IN SLOVENE FORESTS Na obmocju Slovenije so gozdni ekosistemi primarni kopenski biomi {MATVEJEV 1991) in pokrivajo vec kot polovico njene površine (Program razvoja gozdov v Sloveniji, 1997). Naši gozdovi so razmeroma dobro ohra­njeni in imajo še številne naravne znacilnosti, med katere lahko štejemo tudi talno favno z veliko vrstno diverziteto. Slovenija ima zaradi svojega geografskega položaja v primerjavi z mnogimi drugimi obmocj i v Evropi mnogo vec razlicnih vrst talnih živali iz razlicnih biogeografskih ob mocij (KOS 1987, TARMAN 1970). V gozdovih v Sloveniji tako najdemo na isti lokaciji do 35 vrst strig, medtem ko jih je v podobnih gozdovih v Nemciji do 15 (preglednica). Pri nas najdemo v alpskem obmocju, ki je bilo v pleistocenu poledenela, mnoge arktoalpinske vrste in boreoalpinske vrste talnih živali (TARMAN 1970). Nekatere od teh vrst so se ohranile v predelih, ki niso bili v pleistocenu pod ledom {npr. južna ostenja) in ki so imeli ugodne klimatske razmere. Drugo skupino sestavljajo balkanske vrste, ki se severneje v Evropi ne pojavljajo. Te so bile sestavni del periglacialne favne in so se ohranile v zatocišcih mezofilnih gozdov. Severneje v Evropi manjkajo vrste, znacil n e za balkanski polotok, ceprav so osnovni življenjski pogoji v srednje-in sever­noevropskih gozdovih primerni za vecino od njih. Domnevamo, da razlog za to niso niti fizicna bariera niti klimatski pogoji, ki bi preprecevali prehod teh vrst proti severu, temvec cas, ki je potreben, da vrste osvojijo ta obmocja. Z~radi svoje lokacije, reliefa in geološke zgodovine je balkanski polotok (in tC!kO tudi obmocje današnje Slovenije) predstavljal zatocišce strig, kjer so termofilne in mezofilne vrste preživele ledene dobe {KOS 1992). Le v takšnih zatoci šcih mezofilnih gozdov so se lahko ohranile tudi slabo mobilne vrste, ki so pomemben del talnih gozdnih združb. Zatocišca so eden izmed glavnih razlogov za veliko vrstno bogastvo združb posameznih živalskih skupin, predvsem v naših dinarskih gozdovih (KOS 1996, KOS 1 PRAPROTNIK 2000). Pomemben razlog za veliko vrstno bogastvo združb na za tocišcn ih obmocjih je tudi sobivanje vrst in njihov vzajemni razvoj v procesu evolucije (koevolucija), ki je razmeroma pocasen . Zato je vrstno bogastvo združbe odvisno tudi od njene starosti (BREWER 1994 ). Populacije so bile v zatocišcih geografsko locene, kar je lahko povzroci lo speciacijo in tako nastanek endemnih balkanskih vrst. Pomemben razlog za prisotnost velikega deleža endemnih vrst v združbah talnih živali slovenskih gozdov (MRŠIC 1997, KOS 2000) lahko išcemo prav v takšnih izolacijah populacij. Pretežen del end em nih balkanskih vrst je tako najverjetneje nastal v pleistocenu z alopatricno speciacijo. S spremembo klime v medledenih obdobjih ob koncu pleistocena in v holocenu je potekala ponovna naselitev širšega evropskega prostora iz zatocišc (CULIBERG 1 ŠERCELJ 1998, HEWITI 1996). Vrste so kolonizirale nov prostor in širile svoje areale. Toda balkanske vrste strig na primer niso kolonizirale obmocja srednje in severne Evrope, število vrst postopoma pada proti severu . Strige imajo praviloma nizek reproduktivni potencial in vec let trajajoce razvojne cikle (ALBERT 1983), glede na laboratorijske poskuse pri litobiidih pa sklepamo tudi na splošno nizko disperzno moc. Zaradi pocasnega razvoja je prilagajanje in razširjanje strig in verjetno tudi mnogih drugih talnih živali pocasno v Kos, 1. , Grgic, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih-njene znacilnosti , pomen, ogroženost in biodiverzrteta ... Slika 4: Znacilna striga naših gozdnih tal je Cryptops hortensis iz skupine Scolopendromorpha (foto: l. Kos) Figure 4: Centipede Cryptops hortensis (Scolopendromorpha) is frequent species of Slovene forest soil (photo: l. Kos) Slika 5: Striga Lithobius validus je življensko odvisna od odmrlega lesnega materiala (foto: l. Kos) Figure 5: Dead wood material is necessary habitat of Centipede Lithobius validus (photo: l. Kos) primerjavi z razširjanjem rastlinskih združb, ki tudi že severneje predstavljajo potencialno primerno okolje za mnoge živalske vrste, ki pa jih tam še ni. Nekatere vrste so severna obmocja že osvojile, nekatere pa ga morda še bodo. Združbe talnih organizmov pa se razlikujejo tudi znotraj slovenskega prostora. Ta raznolikost je pogojena z geografsko in geološke raznolikostjo pokrajin, na sestavo gozdne talne favne pa neposredno vplivata tudi struk­turiranost in heterogenost gozdnega ekosistema. Ob degradaciji gozdov zaradi golosecenj v preteklosti so se populacije talnih organizmov bistveno zmanjšale in se omejile na zatocišca v posameznih gozdnih ostankih. Z odstranitvijo gozdne vegetacije se spremenijo tako mikroklimatski pogoji, ki postanejo neprimerni za gozdne vrste, kot tudi struktura tal. Vegetacija je namrec eden od tlotvornih dejavnikov, ki specificno deluje na naravo odmrle organske snovi in s tem humusa v tleh. Razlicne oblike humusa so neposredno odvisne od kolicine in kakovosti odmrlega rastja {STRITAR 1991 ). Su rovi humus na primer pospešuje procese tlotvorbe, sprstenina pa jih zavira. Rastlinski plašc pa tudi ustvarja mikroklimatsko okolje, s transpiracijo posega v vodne razmere v tleh, šciti tla pred erozijo, plazenjem in izpiranjem hranilnih snovi iz tal oziroma s koreninami crpa iz globin in vraca snovi, ki bi se sicer izpra le iz tal {STRITAR 1991 ). Vse to mocno vpliva na zgradbo tal in predvsem na lastnosti zgornjih horizontov, ki so življenjski prostor talnih organizmov. Tudi pomlajevanje z iglavci v listnatih gozdovih ima številne negativne posledice na živalsko diverziteto. Predvsem pri edafskih živalih so drasticne spremembe v vrstni in številcni sestavi, ko se zaradi odpadlih iglic mocno spremenijo tla (TARMAN 1992). 5 TALNA FAVNA JE ODVISNA OD TRAJNOSTI GOZDA 5 SO IL FAUNA DEPENDS ON SUSTAINABILITY OF FOREST Po degradaciji gozdnih površin se prvotno stanje vegetacije in tal vzpo­stavi šele po daljšem obdobju. V razlicnih sukcesijskih fazah se zamenjajo drevesne vrste, v sistemu pa se vzpostavijo funkcionalni. dekompozicijski procesi. Takšno zarašcanje degradiranih površin se odvija v Sloveniji od druge polovice 19. stoletja. Analiza kartnega dela jožefinskih meritev iz obdobja pašništva (1784-1787) kaže, da je bila skupna gozdnatost na obmo­cju Pece (karbonatna geološka podlaga) in Smrekovca z Mozirskimi plani­nami (nekarbonatna geološka podlaga) 26-odstotna, danes pa je gozdna­tost s sekundarnim iglastim gozdom SO-odstotna (CAS 1996, 2000, CAS 1 ADAMIC 1998). Ob zarašcanju degradiranih površin se spreminjajo lastnosti tal in nastaja novo okolje za talne živali, ki ga postopoma naseljujejo. V koroških gozdovih lahko zato spremljamo proces naseljevanja ter povezavo med talnimi organizmi in pedogenetskimi procesi. Pri proucevanju združb strig in deževnikov na izbranih rastišcih divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v razlicno ohranjenih gozdnih tipih glede na preteklo rabo tal (CAS 2000) smo ugotovili znatne razlike v njihovi sestavi med starim trajnim gozdom ter mlajšim gozdom na predhodno degradira nih površinah nekdanjih pašnikov. Primerjava med ploskvami je pokazala, da se pojavlja statisticno znacilna razlika med pari. Razlike so v pojavljanju posameznih vrst in tudi v njihovi gostoti (KOS et al. 2000). V tleh trajnih gozdov nekarbonatne geološke podlage je prisotnih 9 (Kolarica) in 1 O (Podrta bajta) vrst strig (med geofilidi je prevladovala vrsta Geophi/us insculptus, med litobiidi pa Lithobius /atro), v mlajših gozdovih na površini nekdanjih pašnikov na nekarbonatni podlagi pa je bilo najdenih 7 (Ramšak) in 12 {Sleme) vrst strig (med geofilidi pre­vladovala vrsta Brachyschendy/a montana, med litobiidi Lithobius /atro). Preglednica. število vrst in gostota strig (Chilopoda) v razlicn ih evropskih gozdovih Table. Number of species and density of centipedes (Chi/opoda) in various European forests Kos. L. Grgic . T : Taina !avna v slovenskih gozdovih-njene znac1lnostt. pomen. ogroženost in biodiverziteta ... Kraj Locality Rasti. združba Plant community St. vrst strig No. of centipede spe cie s Gostota Density (n/m2) Vir Reference Solling, N em cija Pice tum 4 4,6 Albert, 1982 Steigerwald, Nemcija Pice tum 4 20-28 FrOnd, 1983 Anglija Fagus, Quercus 7 150 Roberts, 1957 Steigerwald, Nemcija Fagetalia (4) 7-9 112-171 FrOnd , 1983 Madžarska Fagetum (5) 5-8 125-234 Loksa, 1968 Solling, Nemcija Luzulo-Fagetum 7 78 Albert,1982 Steigerwald, Nemcija Luzulo-Fagetum 6 68 FrOnd, 1983 Steigerwald, Nemcija Querco-Carplnetum 8 102 FrOnd , 1983 Madžarska Luzulo-Quercetum 7-9 15-30 Loksa, 1979 Lltovelske Pomoravi, Poljska Querco-Uimetum 2-9 137-427 Tuf, 2000 Wielkopolska, Poljska Querco-Carpinetum stachyetosum silvaticae 19 10-181 Lesniewska, 2000 Roztocze. Poljska Dentario glandulose-FaSJelum 17 1-52 Lesniewska, 2000 Pieniny, Poljska Fagetum carpaticum 13 98-125 Lesniewska, 2000 NW Poljska Fago-Quercetumgetrae (5) 4-9 Tracz, 2000 NW Poljska Leucobryo-Pinetum 5 Tracz, 2000 Puszcza Bialowieska, Poljska Vaccinio vitis-idaeae-Pinetum 8 3,2 Wytwer, 2000 Puszcza Bialowieska, Poljska Calamagrostio arundinaceae-Piceetum 7 Wvtwer, 2000 Puszcza Bialowieska, Poljska Tilio-Carpinetum typicum 9 17,7 Wytwer, 2000 Puszcza Bialowieska, Poljska Circaeo-Ainetum 6 Wytwer, 2000 Puszcza Bialowieska, Poljska Carici elonaatae-Ainetum 7 39,5 Wvtwer, 2000 Cankova, Slovenija Querco-Carpinetum 20 21-107 Bagola, 1997 Smrekovec, Kolarica, Slovenija Luzu/o albidae-Faaetum s. lat. 10 265 Kos et. al.. 2000 Smrekovec, Ramšak, Slovenija Deshamosio flexuosae-Piceetum M.WRAB.53 7 215 Kos et. al., 2000 Smrekovec, Podrta bajta, Slovenija Luzu/o a/bidae-Fagetum LOHM. et TX.54 s. lat. 9 200 Kos et. al., 2000 Smrekovec, Sleme, Slovenija Deshamosio flexuosae-Piceetum M.WRAB.53 12 315 Kos et. al., 2000 Peca, Javorje, Slovenija Anemone trifoliae-Faaetum TREGUBOV 57 10 775 Kos et. al. 2000 Peca, Najbrževo, Slovenija Aooseri-Piceetum ZUPANC IC 78 12 425 Kos et. al., 2000 Bela pec, Slovenija Adenostvlo alabrae-Faaetum TREGUBOV 54 8-11 265-994 Kos et. al., 2000 Olševa, Slovenija Aooseri-Piceetum 11 275 Kos et. al., 2000 Kocevje , Roo. Slovenija Abieti-Faaetum Dinaricum 17 480-579 Kos, 1996 Ribnica, Kot, Slovenija Abieti-Faaetum Dinaricum 14-22 108-290 Kos, 1996 Ribnica, Mala gora, Slovenija Abieti-Faaetum Dinaricum 15-17 198-400 Kos, 1996 Kocevj e, Zeljne, Slovenija Lamio orvu/e-Faaetum 10-12 329-557 Kos, 1996 Kocevska Reka, Preža, Slovenlia Lamio orvale-Fagetum praedinaricum 24 215-358 Kos/Praprotnik, 2000 Kocevska Reka, Moravške oredice, Slovenija 8/echno-Fagetum 23 205-313 Kos/Praprotnik, 2000 Kocevska Reka, Mošenik, Slovenija 8/echno-Fagetum 31 203-308 Kos/Praprotnik, 2000 Ribnica, Seljan, Slovenija Asoerulo-Caroinetum 14-1 6 136-21 7 Kos. 1996 Ribnica, Zmovec, Slovenija Luzu/o albidae-Faaetum 12-16 354-408 Kos, 1996 Velenje, Veliki vrh, Slovenija Querco-Luzu/o-Faaetum 6-13 230-495 Kos, 1996 Velenje, Crnova, Slovenija Querco-Luzulo-Faaetum 8-1 2 285-655 Kos, 1996 Velenje Topolšcica , Slovenija 8azzanio-Abietetum 6-7 195-387 Kos, 1996 Velenje, Lajše, Slovenija 8azzanio-Abietetum 5-8 475-640 Kos, 1996 Velenje, Zavodnje, Slovenija Vaccinio mvrtilli-Pinetum 7-9 165-275 Kos, 1996 Kos, 1., Grg 1c, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti , pomen. ogroženost in b1od1verziteta ... Vrste Geophi/us oligopus, Geophi/us noricus, Lithobius foriicatus, Lithobius maci/entus, Lithobius validus in Lithobius (Sigibius) n.sp. so bile najdene le v starem gozdu. Predvsem veliki vrsti Lithobius foriicatus in Lithobius va/id us sta zanimivi za prehrano žužkojedih pticev, npr. v poletnem obdobju za kebcke divjega petelina in gozdnega jereba. Med lokalitetami na karbo­natni podlagi izstopata predvsem lokaliteti Javorje in Bela pec z zelo veliko skupno absolutno gostoto. V koroških gozdovih se pojavljajo tudi balkanske vrste (npr. Geophilus abbreviatus, Strigamia engadina, Lithobius (Sigibius) carinthiacus in Lithobius (Sigibius) n.sp.), vendar pa je kljub temu vrstna raznolikost združb omenjenih skupin tukaj bistveno manjša kot v dinarskih gozdovih južne Slovenije (preglednica). Na razlicnih lokacijah na Koroškem in Smrekovcu se v razlicnih gozdnih združbah oz. v razlicno ohranjenih gozdnih tleh (glej URBANC IC 1 CAS 2001) pojavlja med 7 in 11 vrst strig (KOS et al. 2000). Vrstno bogastvo je primerljivo z znanimi sestavami združb v širši okolici Velenja (KOS 1996). Kljub manjši raznovrstnost v primerjavi z dinarskimi gozdovi pa je tukaj prisotnih vec vrst kot v podobnih gozdovih južne Nemcije. Viri 1 References ALBERT, A., 1983. Life Cycle of Lithobiidae-with a Discussion of the r-and K-selection Theory.-Oecologia, 56, s. 272-279. BONCINA, A., 2000. Nacelo trajnosti v gozdarskem nacrtovanju . -Zbornik gozdarstva in lesarstva, 63, s. 279-312. BREWER, R., 1994. The Science of Ecology.-London, Philadelphia, Toronto, W. B. Saunders Company, 773 s. BROOKER, L./ BROOKER, M./ CALE, P., 1999. Animal Dispersal in Fragmented Habitat: Measuring Habitat Connectivity, Corridor Use, and Dispersal Mortality.-Conservation Ecology (online) 3, 1, s. 4; URL: http://www.consecol.org/vol3/iss1/art4. COLEMAN, D. C.l CROSS LEV, Jr., D. A., 1996. Fundamentals of Soil Ecology.-Academic Press, San Diego, New York, Boston, London, Sydney, Tokyo, Toronto, 205 s. CULIBERG, M./ ŠERCELJ, A., 1998. Pollen and Charcoal of MesophilicArboreal Vegetation from Pleistocene Sediments in Slovenia-Evidence of Microrefuges.-Razprave SAZU, 39, 7, s. 235-254. CAS, M., 1996. Vpliv spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.).­Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, magistrsko delo. CAS, M., 2000. Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v gozdnih ekosistemih-gozdne kure -divji petelin.-Zakljucni elaborat, Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za ekologijo gozdne favne in lovstvo, 109 s. CAS, M. 1 ADAMIC , M., 1998. Vpliv spreminjanja gozda na razporeditev rastišc divjega petelina (Tetrao urogallus) v vzhodnih Alpah.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, 57, s. 5-57. DUNGER, W., 1964. nere im beden.-Die neue Brehm -BOcherei, 265 s. FOTH, H. D., 1990. Fundamentals of Soil Science.-Eight edition. New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapore, John Wiley and sens, 360 s. FRUND, H.C. 1 BALKENHOL, B. 1 RUSZKOWSKI, B., 1997. Chilopoda in Forest Habitat -lslands in North -West Westphalia, Germany.-Ent. scand., 51, s. 107-114. HANSKI, 1., 1998. Metapopulation Dynamics.-Nature, 396, 5, s. 41-49. HEWITI, G. M., 1996. Some Genetic Consequences of lceAges, and their Role in Divergence and Speciation.-Biological Journal of the Linnean Society, 58, s. 24 7-276. JUDAS, M., 1989. Populationsokologie der RegenwOrmer (Lumbriqidae) in einem Kalkbuchenwald: Abundanzdynamik und Bedeutung von Nahrungsressourcen.-Thesis, Gottingen. KOS, 1., 1987. Contribution to the Knowledge ofTaxonomy and Distribution of Lithobius validus Meinert 1872 (Chi/opoda, Lithobiidae) in Slovenia (Yugoslavia).-Biološki vestnik, 36, 2, s. 13-24. KOS, 1., 1992. A Review of Taxonomy, Geographic Distribution and Ecology of Centipedes in Yugoslavia (Chi/opoda, Myriapoda).-Ber. nat.-med. Verein Innsbruck, Suppl.1 O, s. 353-360. KOS, 1., 1996. Centipedes (Chilopoda) of some Forest Communities in Slovenia.-Acta Myriapodologica 169, s. 635-646. KOS, 1., 2000. Nekatere znacilnosti biotske pestrosti živalstva slovenskih gozdov.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, 63, s. 95-117. Kos. 1., Grgi c, T.: Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti , pomen, ogroženost in biodiverziteta ... KOS, 1. / PRAPROTNIK, L., 2000. Taina gozdna favna na razlicni geološki podlagi v okolici Kocevske Reke.-V: KRAIGHER, H. (ur.), SMOLEJ, l. (ur.): Rizosfera: raziskave gozdnih tal in rizosfere ter njihov vpliv na nekatere fiziološke parametre gozdnega drevja v izbranih gozdnih ekosistemih, sestojnih tipih in razvojnih fazah gozda (Strokovna in znanstvena dela, 118), Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, s. 206-220. KOS, 1. / GRGIC, T./ POTOCN IK , H./ KLJUN, F./ CAS, M., 2000. Pestrost pedofavne-strig (Chilopoda) in deževnikov (Lumbricidae) na vzorcni h ploskvah na rastišcih divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v gozdnih tipih vzhodnih Karavank in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp na Koroškem in štajerskem.-Koncn o poroci l o o raziskovalnem delu, segment: Projekt: Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v gozdnih ekosistemih in krajinah, gozdne kure -divji petelin, Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2000, 14 s. KREBS, J. C., 1994. Ecology. The Experimental Analysis of Distribution and Abundance.-Harper Collins College Publishers, 801 s. LESNIEWSKA, M., 2000. Centipede (Chilopoda) Communities ofThree Beech Forests in Poland.-Fragmenta Faunistica, 43, s. 343-349. MATVEJEV, S. D., 1991 .: Naravni tipi predelov Slovenije in njihovo varstvo.-Zavod R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dedišcine, Ljubljana, 48 s. MRŠ IC, N., 1997. Živali naših tal.-Tehniška založba Slovenije, 416 s. NIEMELA, J., 1997. lnvertebrates and Boreal Forest Management-Conservation Biology 11(3): s. 601 -610. NOSS, R. F., 1993. Sustainable Forestry or Sustainable Forests?-V: APLET, G. H. 1 JOHNSON, N. 1 OLSON, J. T. 1 SAMPLE, V. A., 1993: Defining Sustainable Forestry, Washington, Island Press, 328 s. PETERSEN, H./ LUXTON, M., 1982. A Comparative Analysis of Soil Fauna Populations and their Role in Decomposition Processes.-Oikos, 39, s. 287-388. PETIT, S 1 USHER, M. B., 1998. Biodiversity in Agricultural Landscapes: The Ground Beetle Communities of Woody Uncultivated Habitats.-Biodiversity and Conservation, 7, 12, s. 1549-1561. Program razvoja gozdov v Sloveniji, 1997.-Ljubljana, Beguš J. (ed.), Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 57 s. SAMWAYS, M. J. 1 CALDWELL, P. M. 1 OSBORN, R , 1996. Ground-living lnvertebrate Assebmlages in Nalive, Planted and lnvasive Vegetation in South Africa.-Agriculture, Ecosystems and Environment, 59, s. 19-32. SCHAEFER, M., 1983. KurzfiOger (Coleoptera: Staphylinidae) als Teil des Okosystems "Kalkbuchenwald".-Verh. Ges. Okol. 11: s. 361-372 SHAEFER, M./ SCHAUERMANN, J., 1990. The Soil Fauna of Beech Forests: Comparison between a Muli and Moder Soil.-Pedobiologia 34, s. 299-314. SETALA, H. 1 MARSHALL, V. G., 1994. Stumps asa Habitat for Collembola during Succession from Clear-cuts to Old-growth Douglas-tir Forests.-Pedobiologia, 38, 4, s. 307-326. STRITAR, A., 1991 . Pedologija (Kompendij).-Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 126 s. SULKAVA, P 1 HUHTA, V./ LAAKSO, J., 1990. lmpact of Soil Structure on Decomposition and N-mineralisation in relation to Temperature and Moisture Forest Soil.-Pedobiologia, 40, s. 505-513. SWIFT, M. J. 1 HEAL, O. W. 1 ANDERSON, J. M., 1979. Decomposition in Terrestrial Ecosystems.-Studies in Biology 5, Blackwell Scientific Publication, Oxford , London. TARMAN, K., 1970. The Oribatid Mites as lndicators of Geological Past.-Biološki vestnik, 18, s. 89-95. TARMAN, K., 1992. Osnove ekologije in ekologija živali.-Ljubljana, Državna založba Slovenije, 547 s. TARMAN, K., 1999. Gozdna tla-raznovrstnost mikrobov in živali.-Proteus, 62/2, oktober 1999, s. 56-67. TARWID, M., 1995. The Effect of the Properties of Forest lslands Ecotones in Agricultural Landscape on the Fecundity of Spider Enoplagnatha ovata (Cierck).-Ecologia Polska, 43, 1-2, s. 103-117. URBANCIC , M. 1 CAS, M., 2001. Tla habitatov divjega petelina v visokogorju Koroške.-Delno porocil o projekta: Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v gozdnih ekosistemih in krajinah, gozdne kure -divji petelin (CRP -Gozd V4 0175), Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, 19 s. WALLWORK, J. A., 1976. The Distribution and Diversity of Soil Fauna.-London, Academic Press, 355. WINCHESTER, N. N., 1997. The Arboreal Superhighway: Arthropods and Landscape Dynamics.-The Canadian Ento­molog ist, 129, s. 595-599. Božidar DROVENIK* Izvlecek: Drovenik, B.: Hrošci (Coleoptera) v gozdovih in ohranjenost na rastišcih divjega petelina. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. V slovenšcini , ci t. lit. 9. Prispevek obravnava hrošce v gozdovih Slovenije in njihovo ogroženost. Vecji del prispevka so rezultati raziskav hrošcev na izbranih rasti šcih divjega petelina v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in v vzhodnih Karavankah. Rezultati teh raziskav so pomembni prvi podatki o favni hrošcev tega predela Slovenije, ki je bil doslej še neraziskan. Najdenih je bilo 250 vrst hrošcev. Kljucne besede: hrošci , Coleoptero, gozd, gozdni ekosistem, Slovenija, Kamniško-Savinjske Alpe, vzhodne Karavanke. Hrošci predstavljajo tako v svetu kot v Sloveniji najštevilnejše živalsko skupino. V Sloveniji (BRELIH, DROVEN1K, neobjavljena) ocenjujemo to skupino živali na vec kot 6.000 vrst. To dokazujejo raziskave zadnjih desetih let, saj smo v Sloveniji odkrili blizu 50 novih vrst za znanost (DROVENIK 1999) in na novo registrirali 350 vrst (Drovenik), ki jih v favni hrošcev Slovenije še nismo poznali. Hrošci so tudi zelo dobra indikatorna skupina in izredno dober pokazatelj stopnje primarne ohranjenosti našega okolja, kar še posebno velja za neletajoce talne organizme, kar so pokazale naše dosedanje raziskave, ki pa še niso objavljene. Ko govorimo o gozdnih vrstah hro šcev, imamo tako biologi kot gozdarji najprej v mislih hrošce zalu­bnike (Scoly tidae), kozli cke (Cerambycidae) in kra­snike (Buprestidae). Te skupine obravnavamo bolj kot primarne ali sekundame škodljivcev lesu. Manj pozor­nosti pa posvecamo tistim skupinam hro šcev, ki so predatorji, in skupinam, katerih prisotnost ali življenje v gozdu v takšni ali drugacni vlogi še nista dovolj poz­nana. Pomembno vlogo v življenju gozda imajo tudi talne ali zemeljske vrste hrošcev iz skupin kratkokril­cev (Staphylinidae), pselafidi (Pse/aphidae), scidme­nidi (Scydmaenidae) in še nekatere druge skupine hro­šcev. Ravno med temi najdemo mnoge endemne vrste hrošcev, ki so bile opisane in ki žive le v Sloveniji. Tudi med hrošci opažamo, da so mnoge vrste zelo ogrožene, nekatere pa so sploh izumrle. Glavni vzroki za to so hitro spreminjanje okolja in nepremišljeni posegi v prostor. Še posebno usodno ogrožajo favno hrošcev kratkorocne in nepopolne inventarizacijske raziskave, ki so podprte celo s strani oblasti in vodene od Uprave za varstvo narave (npr. avtoceste, gradnja hidrocentral, namestitev radarjev). Tudi v naših gozdo­vih lahko opažamo, da so dolocene vrste zelo ogrožene. * dr. B. D., univ. dipl. biol., Biološki inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, Ljubljana, SLO 314 To še posebno velja za družini kozlickov in krasni­kov. To so ksilifagne vrste, ki se v vecini primerov prehranjujejo na odmrl em lesu in kijih iz cloveških oci gledamo kot »sekundarne škodljivec«. Te vrste imajo navado, da odlagajo svoja jajceca vecinoma na isto deblo, kjer so se izlegli imagi. Ce taka rodna debla v gozdovih nekontrolirano odstranjuj emo, unicimo cele populacije dolocenih vrst kozlickov i.n krasnikov. To se najbolj odraža pri krasnikih, katerih dolocene vrste v Sloveniji še redko zasledimo (npr. Chalcophora mariana), in tudi pri dolocenih vrstah kozlickov, kot so alpski kozlicek (Rosalia alpina), bukov kozli­cek (Morimus fimereus), hrastov kozlicek ali strigoš (Cerambyx cerdo), kozlicek kovac (Ergates faber), kozlicek Tragosoma depsarium in kozlicek Megopis scabricornis. Najbolj ogrožena vrsta je trenutno alpski kozlic ek. Vecina naravovarstvenikov meni, da so za to krivi zbiralci hrošcev. Vendar ni tako. Samice alp­skega kozli cka najraje odlagajo jajceca v sveže nase­kane bukove cepanice, vecina teh cepanic pa z zarodom kozlicka konca v peceh in štedilnikih. Vsaka od skupin gozdnih živali, v našem primeru hrošci , ima v gozdnem okolju svojo pomembno vlogo Drovenik. 8 .: H rošc 1 !Colevptera) v gozdovih 10 ohranjenost na rast išc ih di\'jcga petelina v prehranjevalni verigi in je zaradi subjektivne ocene ljudi, ceš, daje škodljiva, zato še ni treba unicevati ali jo popolnoma iztrebiti. V zadnjem casu zelo ogrožajo talne vrste hrošcev cedalje vecj i gol oseki, kajti nekateri lastniki gozdov vidijo v gozdu le lesno maso, in ne mozaika, kije sestavljen iz rastlin in živali, ki tvorijo v gozdu specificne in marsikdaj edinstvene združbe. Ce bomo gledali na gozd kot splet rastlinskih in živalskih združb, in ne le z vidika produkcije lesa, potem tudi gozdne živalske vrste ne bodo ogrožene. Lep primer takih raziskav je naše sodelovanje pri raziskavah bio­diverzitete hrošcev na rastišcih divjega petelina (Tetrao uroga/lus L.). Raziskave hrošcev na izbranih rastišcih divjega petelina v letu 2000 so potekale na obmocju mešanih gozdov smreke in bukve Smrekovca, Bele peci , Olševe, Pece in Slemena nad Šentvidom. Nahajališca je izbral idejni vodja raziskav mag. Miran Cas. Cilj teh raziskav na izbranih rastišcih divjega petelina je bil ugotoviti biotsko pestrost hrošcev, ki so potencialna hrana te ogrožene živalske vrste in odražajo preteklo rabo tal in gozdov (DROVENIK 1 CAS 2000, CAS 1996, 2000, CAS 1 ADAMIC 1998). Pomembno je poudariti, da smo opravili raziskave na obmocjih Slovenije, kjer prakticno še nismo imeli nobenih podatkov o favni hro šcev, razen delno za pogorje Smrekovca, pa še ti podatki niso prav z izbranih rastišc divjega petelina. Lahko recemo, da so raziskave potekale na popolnoma novih nahajališcih in da so zbrani podatki pomembni tudi za favno hroš cev Slovenije. Zelo pomembno pri teh skupnih raziskavah je tudi to, da smo s strani goz­darjev v sklopu CRP Gozd projekta: Ohranjanje ogro­ženih živalskih vrst v gozdnih ekosistemih in krajinah­gozdne kure; divji petelin (ADAMIC, CAS 1998-2000) dobili podatke o starosti gozdnih sestoj ev na razisko­vanih površinah, kar nam je pomagalo razložiti tudi Slika 3: Zlati kasti kreš ic (Carabus auronilens kraussi) najden na trajnih gozdnih tleh (foto: T. Levanic mnoge nejasnosti o razširjenosti nekaterih vrst hrošcev kreš icev v Sloveniji. Kot smo že uvodoma omenili, so raziskave hrošcev potekale na za nas še popolnoma novih in neraziska­nih nahajališc ih. Znano je, da je favna hrošcev jugo­vzhodnih apneniških Alp izredno specifi cna in polna endemnih vrst, kar so pokazale tudi naše raziskave v tem obmocju. Vzhodni del Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank je geološko mnogo bolj pester in poleg karbonatnih kamenin najdemo tudi velika obmocja z nekarbonatno in s silikatno ali kislo podlago (Smreko­vec), kar pa spreminja tudi favni sticno sestavo hrošcev. Tukaj najdemo tudi reliktna nahajališca posameznih vrst hrošcev iz centralnih Alp, ki so vezane le na sili­katno podlago (npr.: Nebria castanea, Amara nigricor­nis in Neocrepidodera rhetica). Ta del jugovzhodnih Slika 2: Gladki kreš ic (Carabus glabratus) (foto: T. Levanic) Slika 4: Bukov kozlicek (Morimusfunereus) Drovenik. 8 .: HroSc1 {C"IttnpiL'ral \ gozdovih in ohranJenost na rast išcih da\jcga petelina Alp favnisticno nekoliko spominja na Pohorje, saj ima veliko favnisticnih elementov, ki jih najdemo tudi na Pohorju. V tem obmo cj u prevladuje karbonatna pod­laga in favna hrošcev, kije vezana na karbonatne kame­nine. Vecinoma so to montanske in subalpinske vrste hrošcev, med katere spadajo Carabus auronitens kra­ussi, Carabus nemara/is pseudomontivaga, Carabus in-egu/aris bucepha/us, Cara bus creutzeri subalpinus, Carabus germari savinicus, Leistus piceus, Trechus limacodes, Trechus rotundipennis, Stomis rostratus, Pterostichus brevis, Pterostichus jurinei, Licinus hof ftnannseggi, Calathus micropterus, Leistus nitidus in Molops piceus austriacus. To obmocje je zelo bogato na endemitih jugovzhodnih Alp, ki so v pretežni meri vezani na karbonatno podlago. Pri lanskih raziska­vah smo našli sledece vrste: Dychirius rotundipennis, Trechus limacodes, Trechus rotundipennis, Duvalius e.xaralus, Stomis rostratus, Pteroslichus il/igeri, Ptero­stichus mueh/feldi, Pterostichus variolatus, Bathysciola silvestris, Bathyscia montana, Necrophilus subter­raneus Lathrobium carinthiacum, Dima e/ateroides, Bryaxis erichsoni, Troglorhynchus anophthalnus in Tara/fostichus stussineri. Vec ina omenjenih vrst je bilo opisanih iz tega obmocja Alp. Vrsta Pterostichus vari­ola tus, ki je bila opisana z Men ine planine, je bila do sedaj najdena le na nahaj a li šcih s karbonatno podlago. Pri Podrti bajti na Smrekovcu in tudi na Pohoiju (ribni­ško Pohoije) smo to vrsto našli tudi na silikatni pod­lagi, ceprav smo imeli to vrsto za izrazitega predstav­nika karbonatnih tal (HOLDHAUS 1954). Nasprotno velja za vrsto Pterostichus illigeri, ki živi v Koralpah in vzhodnem delu Karavank in ki je vezana le na kislo podlago. Tukaj smo to vrsto našli tudi na karbonatni podlagi. V pretežni meri pa tukaj prevladujejo hrošci , ki so favnisticni elementi srednjeevropskega prostora. Te raziskave so bile zelo pomembne tudi za pozna­vanje favne Slovenije, saj smo prvic na tem obmocj u odkrili nekaj za slovensko favno pomembnih vrst. Te vrste so Neocrepidodera rhetica (prej znana le z južnih pob ocij Smrekovca), ki smo jo našli tudi pri Podrti bajti, vrsta Oreslia alpina, ki je prv ic registrirana v Kamniško-Savinjskih Alpah in Tarratostichus slussi­neri, ki je tudi prvic najden na Smrekovcu (Ramšak). Biotska pestrost hrošcev na izbranih rasti šc ih div­jega petelina je razmeroma zelo visoka, ceprav te plos­kve površinsko niso zelo velike. Na taki ploskvi živi po naši oceni okoli l OO do 150 vrst hrošcev. Na vseh ploskvah smo našli do sedaj okoli 170 vrst hrošcev. Po vmesnih favnistišcnih raziskavah hrošcev smo za Smrekovško pogoije registrirali okoli 300 vrst hrošcev. 316 Na Mozirski planini, ki je tudi deljugovzhodnih apne­niških Alp, pa že 500 vrst hrošcev. Mnogo zbranega in prepariranega materiala je še v deterrninacij i pri spe­cialistih za nekatere skupine hrošcev. Ti podatki nam bodo na voljo šele konec leta 2001. Te raziskave so nam razjasnile tudi problematiko raztresenih nahajali šc vrste krešica Carabus auronitens kraussi, ki je srednjeevropska vrsta in ki ima v sever­nem delu Slovenije svojo najjužnejšo razširjenost. Do sedaj smo v Sloveniji poznali le 4 nahajališca te vrste in še ta zelo raztresena v severnem alpskem delu Slo­venije. Novo nahajali šce te vrste je pri Podrti bajti na severni strani Smrekovca. Vecina teh gozdov je starih najvec 200 let (CAS 1996). Mnogi današnji gozdovi so nastali s sekundarnim zarašcanjem in s preteklim pospeševanjem smreke. Ugotovili smo, da najdemo to vrsto le tam, kjer so ostanki primarnih mešanih bukov ih gozdov, in to le na severnih pobocjih na nadmorski višini od 1.000 do 1.300 m. Izredno pomembno bi bilo skupaj z gozdaiji pric~ti s projektom invetarizacije favne in fiore slovenskih gozdov, saj so ravno te skupne raziskave pokazale, kako pomembne favnisticne rezultate lahko dobimo s skupnim delom. Viri CAS. M. / ADAMIC, M .. 1998. Vplivi spreminjanja gozda na raz­poreditev rasti šc divjega petelina (Tetrao urogallus) v vzho­dnih Alpah.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, 57, s. 5-7. CAS, M. , 1996. Vpli v spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost babi tatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.).­Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za goz­darstvo, Magistrsko delo. CAS, M., 2000. Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v gozdnih ekosistemih -gozdoe kure -divji petelin.-Zaklju cni elaborat, Ljubljana, Gozdar­ski inštitut Slovenije. Oddelek za ekologijo gozdne favne in lovstvo, 1 09 s. DROVENIK, B., 1972. Rod Carabus L. (Coleoptera) v Sloveniji.-Zagreb, Acta ent. Jug., 8, s. 23-31. DROVENfK, B., 1999. Nove vrste jamskih hrošcev v Slovenij i.­Ljubljana, Naše jame, 41, s. 105-11 O. DROVENIK, B. 1 PEKS, H. 1999. Catalobus Faunae Carabi­den der Balkanliinder, Coleoprera, Carabidae.-Sonderheft 1 Coleoptera, Schwanfeld, 1-123. FREUDE, H./ HARDE, K.W. / LOSHE, G. A., 1972. Die Kafer Mitteleuropas.-Band 2, Adephaga, Krefeld, 1-302. HERBDEY, R. F. 1 MELXNER, J., 1933. Die Adephagen der iistlichen Hiilfte der Ostalpen.-Wien, Verh. Zool. Bot. Ges., 1-168. HOLDHAUS, K., 1954. Die Spuren der Eiszeit in der Tierwelt Europas.-Innsbruck, 1 -493. Strokovne raznrav c.. ODK: 147.6: 228.9: (497. 12) Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amplzibia) v visokogorskih gozdovih Katja POBOLJŠAJ"' Izvlecek : Poboljšaj, K.: Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) v visokogorskih gozdovih. Gozdarslci vestnik, št. 7-8/2001. V s lovenšcini , cit. lit. 14. Pojav globalnega upadanja populacij dvoživk (GAD-GlobalAmphibian Decline)je bil prvic prepoznan kot svetovni problem leta 1989. Vzroke so uvrstili v naslednje sklope: preprosti oz. razložljivi vzrolci, bolezni in negativne sprembe v okolju. V Sloveniji živi 19 vrst dvoživk, od katerih so vse uvršcene na Rdeci seznam dvoživk Slovenije. So živalska skupina, katere preživetje je najbolj odvisno prav od povezanosti biotopske in hidrološke funkcije gozda, saj potrebujejo za svoje preživetje tako primerne kopenske kot vodne biotope. Dolocitev in ohranitev kriticnih terestricnih habitatov sta pomembni za nadaljnji obstoj vrst. Z:a natancnej še nacrto vanje in upravljanje z gozdovi je potrebno poznati tudi lokalno oz. regionalno stanje populacij dvoživk, od vrstne sestave do naravovarstvenega pomena posameznih populacij in njihovih habitatov. V Sloveniji gozdovi v višjih legah na obmocju raziskav gozdnih habitatov, primernih za rastišca divjega petelina, na Koroškem predstavljajo pomemben kopenslci habitat predvsem za tiste vrste dvoživk, Ici živijo tudi na višjih nadmorskih višinah. Za ohranjanje biotske pestrosti v gozdovih Slovenije je potrebno v prihodnje vzpostaviti in zagotoviti aktivnejše sodelovanje ter povezovanje gozdarske, biološke in naravovarstvene stroke, kar je prikazano na primeru dvoživk. Kljucne besede: dvoživke, Amphibia, upadanje populacij, ogroženost populacij, ohranjanje populacij, gozd, smernice za upravljanje, Slovenija. 1 UVOD Pojav globalnega upadanja populacij dvoživk (GAD -GlobalA.mphibian Decline)je bil prvic prepoznan kot svetovni problem leta 1989 na Prvem svetovnem her­petološkem kongresu v Veliki Britaniji (WAKE 1991). Osnovna hi poteza GAD-a je, da so dvoživke živalska skupina, ki je posebno obcutljiva na spremembe v okolju, ter da je zato potrebno usmeriti posebno pozor­nost na njihovo raziskovanje in ohranjanje. Avtorji veci­noma navajajo naslednji dve zn acilni lastnosti, ki to hipotezo še posebno podpirata: prvic, znacilna gola in prepustna koža dvoživk je vzrok njihove velike obcut­ljivosti na kemicno onesnaženje in sevanja, ter drugic, nacin življenja vecine vrst ,zal:iteva primerne življenjske pogoje tako v kopenskih kot vodnih habitatih, kar še povec a njihovo ranljivost v primerjavi z drugimi žival­skimi skupinami, ki nimajo tako kompleksnih življenj­skih zahtev (BEEBEE 1996). P o rocila o upadanju populacij dvoživk so zacela pri­hajati iz razlicnih delov sveta, še najvec pa iz Severne Amerike, centralne Amerike in Avstralije, pa tudi iz Južne Amerike in Evrope. Pri vseh je skupno to, da so popula­cije dvoživk upadle ali celo izginile v odrocnih krajih, ponavadi na višjih nadmorskih višinah, kjer raziskovalci niso ne pricakovali ne zaznali negativnega clovekovega vpliva na okolje. Pomembna so bila tudi opažanja, da * K. P., univ. dipl. biol., Center za kartografijo favne in fiore, Antoliciceva 1, 2204 Miklavž na Dravskem polju, SLO, e-mail: Katja.Poboljsaj@ckff.si so na nekaterih obmocj ih imele velike težave samo dolo­ce ne vrste, ostale prisotne vrste na istem obmocju pa niso kazale nikakršnega upadanja (BEEBEE 1996). V luci teh dognanj so se v zadnjem desetletju zacele intenzivne raziskave vzrokov teh pojavov. Ce povza­mem po Beebee (1996), so znanstveniki v grobem prišli do naslednjih zaklju ckov, ki pa še zmeraj niso dali dokoncnega odgovora na vsa zastavljena vprašanja. Vzroke so uvrstili v naslednje sklope: a) Preprosti oz. razložljivi vzroki Primer izginotja populacij žabe Rana muscosa iz nekaterih obmocij Sierra Nevade so pojasnili kot posle­dico vlaganja salmonidnih rib v gorska jezera za špor­tne ribice, kar je povzro c ilo vecjo izoliranost posamez­nih populacij in s tem tudi možnost za izginotje kot posledica stohas ti cn ih procesov (BRADFORD et al. 1993). Paglavci so n am rec zelo obcutlj ivi na prisotnost rib v vodi in zato so se odrasli osebki selili vzdolž potokov ter odlagali mreste le v dele potokov brez rib. Ocenili so, da so preostale populacije 1 O-krat bolj izo­lirane kot pred tridesetimi leti in je zato vecja verjet­nost, da bodo lokalne populacije izginile zaradi bolezni, povecanega pritiska predatorjev ali drugih vzrokov, brez možnosti nadomešcanja z doseljevanjem osebkov iz drugih populacij. V Švici pa so masovno umiranje sekulj (Rana temporaria) pod ledom v casu prezimo­vanja v stojecih vodah med izredno mrzlimi zimami pripisali pomanjkanju kisika zaradi naravnih razmer. b) Bolezni Nedvomno je najbolj veijeten vzrok masovnih umi­ranj dvoživk v mnogih primerih posledica glivnih, bakterijskih ali viroznih obolenj. Primer je vec kot 95-odstoten propad mresta krastace Bufo boreas v Ore­gonu kot posledica okužbe z glivo iz rodu Saprolegnia. Številna porocila omenjajo izbruh okužb dvoživk z bakterijo A eromonas hydrophila, t. i. »red leg disease«, še posebej sekulje v Veliki Britaniji. V Avstraliji pa so registrirali veliko mrtvih dvoživk kot posledico okužbe z virusi, posebej z Ranavirusi iz skupine iri do virusov, ki so bile verjetno povzrocene z izpušcanjem tropskih ribic iz domacih akvarijev v vode. Posledice takih bolezni so dramaticne in dobro opazne predvsem v primeru okužb velikih populacij dvoživk. Do takšne stopnje obolelosti verjetno pride v stresnih pogojih, ki vplivajo na odpornost imunskega sistema. To se lahko zgodi tudi v naravnih pogojih v primeru velike gostote populacij, ki si po dramatic­nem zmanjšanju števila hitro opomorejo in nato spet zmanjšajo, kar predstavlja normalen vecletni cikel oz. ftuktuacijo populacij. Lahko pa so tudi posledica stre­sne situacije zaradi spremembe v okolju pod vplivom cloveka, kar pa je relevantno za GAD-hipotezo. V takih primerih je potrebno natancneje ugotoviti, katere so tiste spremembe v okolju, ki posredno povzrocajo izbruhe raznih bolezni. c) Negativne spremembe v okolju Negativne spremembe v kakovosti življenjskega okolja, celo v oddaljenih visokogorskih obmocjih, lahko na razl icne nac ine vplivajo na populacije dvo­živk. Najbolj poznan vpliv je verjetno vpliv pestici­dov, npr. kopicenje DDT (oz. DDE kot substance ob razgradnji) v vecji h koncentracijah. Brez dvoma so na nekaterih obmocjih dvoživke podlegle toksicnim snovem, vendar do sedaj še ni na razpolago dovolj trdnih dokazov o povezavi pesticidov z GAD. Pregled recentnih raziskav je pokazal, da v nasprotju s prica­kovanji dvoživke niso nic bolj obcutljive kot druge testirane živalske skupine in da so v nekaj primerih pokazale celo nepri cakovano odpornost na te snovi (HALL! HENRY 1992). Pojav zakisevanja talne vode kot posledica zrac­nega onesnaženja, še posebno kot posledica kislega dežja, je naslednji potencialni vzrok GAD, za katerega je pricakovan vpliv v visokogorskih obmocjih. Jasne so povezave med zakisovanjem in problemi dvoživk v Skandinaviji, Veliki Britaniji in Severni Ameriki, vendar ni mnogo dokazov o povezavi z drugimi spe­cificnimi primeri, povezanimi z GAD. V raziskavah v gorskih obmocjih zahodne Severne Amerike so ugo­tovili, da zakisevanje na tem obmocju ne predstavlja velikega in obsežnega problema ter da na ta nacin ne moremo razložiti upadanja populacij dvoživk, opaže­nega na tem obmocju (BRADFORD et al. 1994). Naslednji problem so t. i. »ozonske luknje«, kjer prihaja do povecanega soncnega sevanja, še posebno visoko energetskih UV-žarkov. Novejša študija o vplivu UV-B-sevanja na dvoživke v Rocky Mounatains je potrdila pomembne vzroke za GAD (BLAUSTAIN et al. 1994 ). Avtorji v njej ugotavljajo, da je postavitev filtrov, ki so odstranili UV-B-žarke, pomembno pove­cala preživetje jajc populacij vrst v upadanju, Rana cascadae in Bufo boreas, v drugace naravnih pogojih v jezerih, ni pa pokazala vpliva na stopnjo preživetja in izvalitve jajc si mpatricnih populacij Hyla regilla, ki pa niso v upadanju. Ugotovili so tudi, da nivoji fotoliti­cnih encimov, ki popravljajo DNA-poškodbe kot posle­dica UV-sevanj, variira jo med vrstami. Po pricakovanju imajo jajca iz rodu Hyla zelo ucinkovit sistem poprav­ljanja DNA-poškodb, jajca iz rodov Rana in Bufo pa ne. V pomladnem casu, ko se dvoživke mrestijo, pa so registrirali posebno visoke nivoje UV-B-sevanja in avtorji študije predvidevajo, da se v še višjih nadmor­skih višinah še povecajo. Tako so se izkazale ozonske luknje in posledicn o uci nki UV-B-sevanja na nivoju tal kot najbolj verjetni vzroki negativnih sprememb v okolju ter tudi kot najbolj veijetni kandidati za pojav GAD. Celo v tem primeru pa je takšna interpretacija omejena, saj so upadale populacije dvoživk na višjih nadmorskih višinah tudi drugje po svetu, najpogosteje vrste iz tropskega deževnega gozda, ki pa verjetno niso na enak nacin izpostavljene sevanju, poleg tega pa se nekatere vrste razmnožuj ejo na tak nacin, da se jajca ne razvijajo izven materinega telesa. Ce torej povzamemo, je možnost pojava GAD pomembno vplivala na raziskanost dvoživk, ob tem pa se je tudi izkazalo, da moramo k taki problematiki pristopiti zelo kriticno. Prvi problem predstavlja odlo­citev, ali lahko neko specificno situacijo uvrstimo v kategorijo globalnih pojavov. Te odlocitve so pogosto nekako selektivne pri raziskavah, kjer zaradi kratkega roka raziskav (od enega do treh let) ni mogoce takoj do l ociti lokalnih vzrokov za upadanje populacij. Pri dolgoletnih raziskavah nekaterih populacij (deset let in vec) pa se je izkazalo, da v krajšem casu raziskav ne moremo zajeti oz. celo zaznati vseh možnih vplivov na populacije. Pomembno je torej v bipotezo GAD vk ljuciti vse naše znanje in poznavanje, ceprav bo zaradi tega marsikateri problem oz. celo koncept razlag demistificiran. Najresnejši problem takih raziskav je namrec l ociti upadanje od naravnih fluktuacijskih ciklov populacij v daljših obdobjih. V 12-letnih raziskavah populacij 4 vrst pupkov (PECHMANN et al., 1991) so vse poka­zale velike (za kar nekaj stopenj) razlike v velikosti populacij med posameznimi leti. Po nekajletnem trendu upadanja velikosti so si populacije ponovno opomogle, vendar vse vrste niso sledile istim trendom v istem casu. Ti rezultati osvetljujejo najvecji problem nara­vovarstvenikov, ki bi radi ugotovili pomen in obseg GAD. Pogosto ni bližnjic do rezultatov dolgotrajnej­ših raziskav, ki so osnovne za razumevanje resnicnega dogajanja s populacijami živali, katerih velikosti nihaj o v vecl etnih ali celo desetletnih cik.lih. Kakšna je torej realna slika stanja populacij? Od približno 4.000 poznanih vrst dvoživk jih ni vec kot 1 %tistih, ki jih uvršcamo v pojav globalnega upadanja populacij. Kot znanstveno hiptezo je za GAD logi­sticno prakticno nemogoce spremljati celo komaj zado­sten vzorec vrst. Vendar vemo, da v nekaterih obmocjih (npr. na Karibskih otokih, jugovzhod ZDA) ni dokazov o upadanju populacij dvoživk. So tudi primeri nekaterih vrst, ki še zmeraj širijo svoje areale (npr. Bufo marinus). Hkrati pa je veliko vrst brez dvoma v upadanju, še posebej kot posledica negativnih vplivov cloveka in drugih živalskih skup in . lzgin o~e nekaterih vrst iz vsaj na videz nedotaknjen ih obmocij pa je še posebej skriv­nosten pojav, ki ga ne smemo zanemariti (BEEBEE 1996). 2 STANJE V SLOVENIJ] Pri opisu in oceni stanja populacij dvoživk v Slo­veniji je potrebno upoštevati vsa zgoraj našteta dejstva. Nacrtno raziskovanje dvoživk v Sloveniji poteka šele v zadnjem desetletju, ko je na tem podrocju zacelo delo­vati vecje število tako strokovnjakov kot entuziastov. Trenutno so zbrani podatki še vedno v fazi prelimi­narne ocene stanja, saj so raziskovanja bila in so še zmeraj osredotocena predvsem na evideniranje prisot­nosti posameznih vrst oz. na eno do dveletne raziskave posameznih obmocij in/ali populacij. Primanjkuje nam predvsem nacrtno spremljanje in ocena velikosti posa­meznih vrst ali populacij v daljšem obdobju, kar pa je posledica pomanjkanja ljudi, ki bi se natancneje ukvar­jali s to problematiko, in seveda pomanjkljivega finan­ciranja takšnih raziskav. Dvoživke so šele v zadnjih nekaj letih tako v strokovni kot l aicni javnosti prido­bile na pomenu kot živalska skupina, ki je predvsem pokazatelj stanja okolja (še posebej mokrišc). Tako so skupaj s ptici, velikimi sesalci in nakaterimi skupinami žuželk (npr. kacji pastirji, metulji) postale pomembne Planinski mocerad (Salamandra atra) živi na nadmorski višini od 600 m navzgor (foto: K. Poboljšaj) predvsem pri ovrednoten ju stanja okolja oz. dolocenih obmocij s stali šca biotske pestrosti. V Sloveniji živi 19 vrst, od katerih so vse uvrš­cene na Rdec i seznam dvoživk Slovenije (PO BOLJŠAJ 2001). Zakonsko varovanje vrst v Sloveniji vkljucuje Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, 57/93), s katero so vse vrste dvoživk, z izjemo navadnega mocerada, zavarovane kot ogrožene vrste. Nekatere vrste so zavarovane s Konvencijo o varstvu prosto ži vecega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska kon­vencija) (Uradni list RS, 17/99), katere podpisnica je tudi Slovenija. Kljub temu da so vse vrste dvoživk Slo­venije vkljucene na razlicne sezname ogroženih in zava­rovanih živalskih vrst, bo njihovo varstvo ucinkovito le, ce se poleg vrst varujejo tudi njihovi življenjski prostori in se omogoca nemoten prehod med njimi. Ceprav je nujnost varovanja življenjskega prostora živali in rastlin zapisana tudi v nedavno sprejetem Zakonu o ohranjanj u narave (ZON) (Uradni list RS, 56/99), dvoživke, kot tudi druge živalske in rastlinske vrste, najbolj ogrožajo prav najrazlicnejši posegi c lo­veka v njihov življenjski prostor ali njegove posamezne dele. V ZON-u se je Republika Slovenija obvezala, da bo z ustanavljanjem posebnih varstvenih obmocij, varstvom habitatov in z ustreznimi varstveni mi režimi zagotavljala ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb. Ceprav naša država še ni polnopravna c lanica Evropske unije, pa se v postopkih prostorskega nacr­tovanja in vrednotenja biotske raznovrstnosti dol ocenih obmocij vsaj nacelno upoštevajo tudi Direktive Evrop­ske skupnosti za ohranitev naravnih habitatov ter pro­stoživece favne in flore (Council Directive 92/43/EEC on the Conservation of Natural Habitats and of Wild Fauna and Flora). PoboljšHj, K.: Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) 1 VISokogorskih gozdovih 3 DVOŽNKE IN POMEN GOZDA ZA NJIHOVO OHRANJANJE V zadnjih letih sta vedno bolj izpostavljena vloga in pomen upravljanja z gozdom za ohranjanje biot­ske pestrosti v svetu in tudi v Sloveniji (ANKO 2000, GROZNIK ZEILER 2000, DIACI 2000). Ena izmed pomembnejših vlog gozdnega ekosistema je tudi t. i. hidrološka funkcija pri ohranjanju mokrišc in vodnih površin v gozdu. Dvoživke so živalska skupina, katere preživetje je najbolj odvisno prav od povezanosti bio­topske in hidrološke funkcij e gozda, saj za svoje pre­živetje potrebujejo tako primerne kopenske kot vodne biotope. Gozdna krajina namrec spada med najpomem­bnejše kopenske habitate dvoživk. V gozdu in na goz­dnih robovih se dvoživke prehranjujejo in preživljajo aktivni del leta. V tem obdobju morajo poleg uspešnega razmnoževanja, ki poteka predvsem v vodnih habitati11, najti dovolj hrane za rast in pripraviti mašcobne zaloge, kij im bodo omogoc ile prezimitev v neaktivnem stanju (hibernaciji). Prezimovanje vecine vrst je vezano na gozd, kjer najdejo primerna prezimovališca pod koreni­nami dreves, v luknjah v tleh in podobnih skrivališci h, kjer so cez zimo varne pred izsušitvijo in zrnrzaljo. Raziskovalci so bili v preteklosti osredotoceni pred­vsem na raziskovanje mresti šc dvoživk in odvisnost velikosti populacij od življenjskih pogojev v rnresti­šcih. Nova dognanja pa so pokazala, da so za preživetje populacij izrednega pomena tudi kopenski habitati. Za dvoživke je znacilna visoka stopnja selitev oz. razpr­šitve (dispersal) osebkov med rnrestišci, pogosto do 20 % na generacijo v relativno nemotenih habitatih. Mnoge vrste so tako prilagojene na redno izmenjavo osebkov med mrestišci, tako da izoliranost ni nujno poglavitni vidik prostorske dinamike populacij. Pogo­steje je vpliv izolacijskih ucinkov le posledica sto­pnje degradiranosti krajine zaradi clovekovega vpliva (MARSH 1 TRENHAM 2001 ). Avtorja ugotavljata, da imajo ti pogledi razlicne naravovarstvene implikacije. Prvic, namiguj ejo na to, da je povezanost ( connectivity) habitatov pomemben faktor predvsem na regionalni ravni, kjer se med mrestišc i nahajajo zelo urbanizirana obmocja. Tako na obmocjih bioloških rezervatov in drugih zašcitenih obmocjih, ki veci noma predstavljajo vecja sklenjena obmocja primernih habitatov tudi za dvoživke, sama povezanost rnrestišc nima tako veli­kega pomena kot sicer. In drugi c, izolacijski vplivi se primarno kažejo v zelo degradiranili obmocjih, kjer lahko pridejo bolj v poštev translokacije vrst kot ena izmed metod izboljšanja stanja populacij dvoživk. Iz tega sledi, da so terestricni habitati izjemnega pomena za ohranjanje populacij dvoživk. Upravljalski nacrti, ki bodo osredotoceni samo na ohranjanje stojecih voda in mokrišc, bodo verjetno neuspešni za do lgorocno ohranjanje viabilnih populacij. Dolociti in ohraniti kri­t icne terestricne babi tate je ravno tako pomembno za nadaljnji obstoj vrst. 4 UPRAVLJANJE Z GOZDOM IN SMERNICE ZA OHRANJANJE DVOŽIVK Slovenija je gozdnata država, saj pokriva gozd vec kot 54% celotne površine države (MOP 2001). Tako je primemo upravljanje z gozdom kot kopenskim babi­tatom izjemnega pomena tudi za ohranitev dvoživk v Sloveniji. V gozdarski stroki že ugotavljajo, da bo pri gozdarskem nacrtovanj u nujno potrebno v vecji meri vkljucevati specialiste: botanike, zoologe, mikologe idr. Pri postavljanju ciljev gospodarjenja z gozdovi pa se je potrebno nasloniti na razvoj, stanje in smernice biotske pestrosti (DIACI 2000). Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. l. RS, 92/00) že navaja razlicne ukrepe za ohranjanje biotskega ravnovesja (3. clen), s poudar­kom na ohranjanju mokrišc in vodnih površin v gozdu (17. c len) ter na izvajanju primerne ureditve promet­nega režima na odsekih gozdnih cest, kjer potekajo množicne selitve dvoživk (14. clen). Na ta nacin so že pripravljene splošne usmeritve za upravljanje s habi­tati in populacijami dvoživk v gozdovih na obmocju Slovenije. Vendar pa je za natancnejše nacrtovanje in upravljanje z gozdovi potrebno poznati tudi lokalno oz. regionalno stanje populacij dvoživk, od vrstne sestave do naravovarstvenega pomena (nacionalnega ali regio­nalnega) posameznih populacij in njihovih babitatov. V Sloveniji gozdovi v višj ih legah mi obmocju razi­skav gozdnili habitatov, primernih za rastišca divjega petelina, na Koroškem predstavljajo pomemben kopen­ski habitat predvsem za tiste vrste dvoživk, ki živijo tudi na višjih nadmorskih višinah. Ena izmed redkih razi­skav dvoživk na tem obmocju je bila narejena na obmo­cju bodocega krajinskega parka Smrekovec (POBO­UŠAJ 1996). Raziskave so bile predvsem v pasu nad 1.000 m nadmorske višine, z najvišjima vrhovoma Smrekovec (1.550 m) in Komen (1.684 ru). Opaženili je bilo pet vrst dvoživk, ki vse živijo tudi na obmo­cjih višjili nadmorskih višin v celotni Sloveniji: nava­dni mocerad (Salamadra salamandra), planinski pupek (Tri tu rus alpestris), navadna krastaca (j3ufo bufo), seku­lja (Rana temporaria) in hribski urh (Bombina varie­gata). Za mocerada, sekuljo in krastaco je znacilno, da se vecino aktivne sezone v letu ne zadržujejo ob mrestišcih, ampak v gozdnatih obmocjih v relativno veliki oddaljenosti od vodnili habitatov (tudi do nekaj kilometrov). Zato so življenjski pogoji na širšem obmo- PobolJŠa], K.: Ogrozenost m ohranjanJe populacij dvoiivk (Ampluf>wl v visokogorskih gozdovih cju kopenskih habitatov izrednega pomena za prežive­tje njihovih populacij. Naraven mešani gozd z bogato podrastja, kjer je na razpolago dovolj primernih vlažnih skrivali šc in obilo hrane (žuželk, drugih talnih živali in podobno) v tleh, opadu ali v trhlem lesu, nudi dvoživ­kam boljše življenjske pogoje kot npr. rnonokulturni smrekov nasad. Tako primerni nacini gospodarjenja z gozdom in ohranjanje naravne sestave gozdnih združb pripomorejo tudi k ohranjanju dvoživk. Kljub temu da se planinski pupek in hribski urh vecinoma zadržu­jeta ob vecjih ali manjših stojecih vodah skoraj celotno aktivno obdobje v letu, pa prezimujeta vecinoma na kopnem. Pupki se tudi sezonsko prilagajajo na kopen­sko življenje tako, da se jim koža odebeli in postane na otip bolj groba in suha ter jih na ta nacin dodatno varuje pred izsušitvijo na kopnem. Pri tem se hrbet bolj ali manj enakomerno rjavosivo obarva, tako da se lahko s spremenjeno in manj živahno obarvanostjo, prilagojeno okolici, še lažje skrijejo pred predatorji. Tako lahko v poznih jesenskih oz. v zgodnih spomladanskih dneh najdemo ti dve vrsti pod trhlim vejevjem in v špranjah med kamenjem ter v podobnih skrivališcih tudi vec sto metrov oddaljenih od mrestišc. V mešanih gozdovih alpsko-dinarskega sveta na apnen cu nad 600 m nadmorske višine ter na obmocjih nad gozdno mejo do nadmorske višine cez 2.000 m pa v Sloveniji najdemo planinskega mocerada (Salamandra atra), ki se od navadnega mocerada loci predvsem po manjši velikosti in popolnoma crni obarvanosti. To je vrsta, ki je na suhe razmere v višjih nadmorskih višinah prilagojena tudi na ta nacin, da samica ne odlaga licink v vodo kot navadni mocerad, temvec ima že preobra­žene mladostne osebke, ki so takoj sposobni življenja na kopnem. Ta pojav imenujemo živorodnost. Na ta nacin planinski mocerad ni vec neposredno vezan na vodo. Za življenje potrebuje le primerno visoko zracno vlago, ki ne povzroci izsušitve polpropustne kože, zna­cilne za vse dvoživke. Podatki o planinskem moceradu so v podatkovni zbirki o dvoživkah Slovenije (skupni projekt Centra za kartografij o favne in flore ter Societas herpetologica slovenica-društva za preucevanje dvo­živk in plazilcev) zelo redki, zato je ta vrsta uvršcena tudi v revidiranem Rdecem seznamu (POBOLJŠAJ 2001) v kategorijo ranljiva oz. neopredeljena vrsta ((V), 1). Tudi za to vrsto je primerno gospodarjenje z gozdom velikega pomena, saj so v življenju vezani le na kopenske habitate. Kjer je med apnencastimi skalami in kamenjem na razpolago veliko trohnecega materiala in gosta podrast, kjer se zadržuje vlaga in kjer živi veliko žuželk in drugih talnih živali, najdemo tudi vecje število planinskih moceradov. GozdV 59 (200 1) 7-8 5 ZAKLJUCEK Za ohranjanje biotske pestrosti v gozdovih Slove­nije (še posebno v višje ležecih gozdovih) je potre­bno v prihodnje vzpostaviti in zagotoviti aktivnejše sodelovanje ter povezovanje gozdarske, biološke in naravovarstvene stroke, kar je prikazano na primeru dvoživk. Le na ta nacin bodo zastavUeni cilji in ukrepi gospodarjenja z našimi gozdovi dolgorocno prispevali k ohranjanju in izboUšanju stanja biotske pestrosti ne samo v gozdovih, ampak na obmocju cele države. Viri ANKO, B., 2000. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni -nekatera izhodišca za krajinskoekolo­ško tipizacijo.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 183-198. BEEBEE, T. J. C., 1996. Ecology and Conservation of Amphibians.-London, UK, Chapman & Hall, s. 214. BLAUSTAIN, A. R. 1 HOFFMAN, P. D. 1 HOK.lT, D. G., et al., 1994. UV Repa ir and Resistance to Solar UV-B in Amphibian Eggs: A Link to Population Dec! ines?-Proceedings of the National Academy ofSciences USA, 91, s. 1791-1795. BRAD FORD, D. F. /TABATABAI, F. 1 GRABER, D. M., 1993. Iso­lation ofRemaining Populations of the Native Frog,Rana mus­cosa, by Introduced Fisbes in Sequoia and Kings Canyon Nati­onal Parks, California.-Conservation Biology, 7, s. 882-888. BRADFORD, D. F. 1 GORDON, M. S. 1 JOHNSON, D. F., et al., 1994. Acid Deposition as an Unlikely Cause for Amphi­bian Population Dec lines in the Sierra Nevada, Califomia.­Biological Conservation, 69, s. 155-161. DIA CI, J., 2000. Vkljucevanje koncepta biotske pestrosti v prakso gojenja gozdov.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 255-278 GROZNIK ZEILER, K., 2000. Krajinska zgradba in biotska pestrost.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, št. 63, s. 199-229 HALL, R. J. 1 HENRY, P. F. P., 1992. Assesing Effects ofPesti­cides on Amphibians and Reptiles: Status and Needs.-Her­petological Journal, 2, s. 65-7 1. MARSH, D. M. 1 TRENH.AM, P. C., 2001. Metapopulation Dynamics and Ampbibian Conservation.-Conservation Biology, 15, s. 40-49. Ministstvo za okolje in prostor, 200 l. Strategija biotske razno­vrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji.-Delovna verzija, Ljubljana, junij 200 l. PECHMANN, J. H. K. 1 SCOTT, D. E. 1 SEMLITSCH, R. D., et al., 1991. DecliningArnphibian Populations: the Problem of Separating Human 1mpacts from Natural Fluctuations.­Science, 253, s. 892-895. POBOLJŠAJ, K., 1996. Dvoživke (Amphibia) Smrekovca.-Poro­cilo za MOP, Uprava RS za varstvo narave, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 8 s. PO BOLJŠAJ, K., 200 l. Analiza stanja biotske raznovrstnosti Slovenije: Dvoživke (Amphibia).-Porocilo za MOP, Uprava RS za varstvo narave, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 38 s. WAKE, D., 1991. Declining Amphibian Populations.-Science, 253, s. 860. trokovne razprave GDK: 149: 228.9: (497.12 Smrekovec): (497.12 Peca) Mali sesalci v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu in Peci Franc .JANŽEKOVIC"* . Miran CA Su Izvlecek: Janžekovic, F., Cas, M.: Mali sesalci v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu in Peci. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. V s lovenšcini , cit. lit. 8. V prispevku osvetljujemo vlogo malih sesalcev iz skupin glodalcev Rodentia in žužkojedov lnsectivora v gozdni krajini. Glodalci in žužkojedi so pomembna komponenta vsakega gozdnega ekosistema zmernega pasu. V drugotnib iglastib gozdovih (s1meka, macesen) z ostanki bukovih gozdov na Smrekovcu in Peci smo v raziskavah leta 2000 ugotovili 3 vrste rovk, 4 vrste voluharic, eno vrsto miši in eno vrsto polha. Povprecno gostoto živali in biomaso smo izracunali v obdobju najuspešnejšega ulova, to je v mesecu septembru. V gozdovih smreke in vijugaste masnice (Deshampsio-Piceetum) na Smrekovcu smo ugotovi li povprecno 6,4 rovk na hektar (biomasa 29,9 giba) in 6, l glodalca na hektar (biomasa 139,5 giba). Podobne gostote in biomase malih sesalcev smo ugotovili v smrekovih gozdovih s svinjsko laknico (Aposeri-Piceetum) na Peci, kjer je bilo povprecno 5 rovk na hektar (bio masa 31,1 giba) in 7,9 glodal cev na hektar (hiomasa 179,7 g/ha). Gozdni glodalci so pomembni potrošniki rastlinskega materiala, uživajo predvsem mladike, semena in korenine. S svojo aktivnostjo znacilno vplivajo na prirastek in reproduktivne sposobnosti primarnih producentov. Na številcnost malih sesalcev vplivajo znacaj , razvojni stadiji in pestrost gozdnih babi tatov. To nakazujejo raziskave v razlicnih gozdnih tipih na rastišcih divjega petelina Tetrao urogallus na Smrekovcu in Peci. Kljucne besede: mali sesalci, alpski gozd, biotska pestrost, Slovenija. OZNAKA MALI SESALCI Oznaka mati ses[llci ni jasno definirana taksonom­ska entiteta. Z njo oznacimo katerokoli vrsto sesalca, pri kateri živa teža posameznega odraslega osebka ne presega 5 kg (HAYWARD 1 PHILLil'SON 1979). Pri tako postavljeni definiciji malih sesalcev izhajajo pred­stavniki iz vec redov: žužkojedov Insectivora, glodal cev Rodentia, zajcev Lagommpha, zveri Carnivora in neto­pi~ ev Chiroptera. V praksi imamo ponavadi opravka s telesno manjšimi vrstami glodalcev in žužkojedov. Impresivna je njihova pestrost troficnih in ekoloških prilagoditev, ki je v razponu od podzemnih glodal cev (voluharice) in žužkojedov (krt), talnih vsej edov (belo­noge miši) in žužkojedov (rovke) do letecih žužkojedov (netopi~i) . Skladno z njihovo pestrostjo poznamo pri malih sesalcih razli cne strategije življenjskih ciklusov in prilagoditev na najrazlicnejše okolje. V prispevku osvetljuj emo ekološko vlogo malih sesalcev s poudar­kom na gozdnih vrstah. Predstavljamo del rezultatov raziskav združbe malih sesalcev iz leta 2000 v današ­nji gozdni krajini (SO-odstotna gozdnatost) v razlicno olrranjenih gozdnih tipih v subalpinskem pasu na Koro­škem (zgornja Mežiška dolina) in deloma Štajerskem (zgornja Savinjska dolina). V raziskavi smo ugotav­ljali številcnost in sezonsko dinamiko malih sesalcev v odraslih vrzelastih gozdnih sestoj ih na devetih izbranih • mag. F. J., prof. biol.., Univerza v Mariboru, Koroška 160, 2000 Maribor ** mag. M. C. , univ. dipl. inž. gozd., Gozdarski inštitut Slo­venije, Vecna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO rastišcih di vjega petelina Tetrao urogallus na nekarbo­natnem Smrekovcu in karbonatni Peci (JANŽEKOVIC 1 CAS 2000). Pri lovu malih sesalcev smo se omejili na vrste s telesno maso do okrog 300 g iz skupin rovk, voluharic, miši in polhov. STRUKTURA ZDRUŽBE MALIH SESALCEV V GOZDNEM EKOSISTEMU V kontekstu delovanja ekosistema je pomemben funkcionalen prenos energije, ki jo ustvarijo mali sesalci na enoto površine in v enoti casa . Energija vstopa v nivo malih sesalcev s lrrano in ga zapušca z izgubo v procesu presnove ali s prenosom na višji troficni nivo. Kljub preprostemu konceptu so za kvan­tifikacijo dogajanja v tem modelu potrebna dolo ce na podrobnejša spoznanja, kot so: vrstna sestava malih sesalcev, starostna ali velikostna porazdelitev za posa­mezno vrsto, prehranjevalna niša oziroma hrana, ki jo uživa posamezna starostna skupina, asimilacijska ucinkovitost posamezne starostne skupine, energijski ekvivalent, ki ga iz posamezne Jrrane asimilira posa­mezna starostna skupina, in izhodni energijski ekviva­lent posamezne starostne skupine. Glede na komplek­snost ocenjevanja funkcionalne vloge malih sesalcev v ekosistemu (velja pa tudi za druge skupine organi­zmov) je nujen multidisciplinaren pristop. Da vpogledamo v sestavo združbe malih sesalcev in preizkusimo, ali se združbe med ekosistemi razli­kujejo, moramo združbo ovrednotiti. Navajamo štiri glavne kazalce, s katerimi opišemo zgradbo združbe: taksonomska sestava, vrstna pestrost, relativna abun­danca ter biomasa in gostota. Podrobnejši pregled opre­delitev populacijskih parametrov lahko najdete v Tar­manu ( 1992). Prisotnost in štev i lcnost malih sesalcev na Smreko­vcu in Peci smo ugotavljali z lovom s pomocj o !ovnih jam. Pet !ovnih jam v razmaku pribl. 10m je tvoriJo linijo pasti. Iz dosedanjih izkušenj smo predpostavili, da linija pasti pokriva 4 are !ovne površine. Na posa­meznem gorskem masivu je bilo postavljenih po ?linij, njihova skupna !ovna površina pa je znašala 2,8 ha. Povprecne vrednosti za posamezne populacijske para­metre smo preracunal i na površino 1 ha. Na Smrekovcu je vzorcenje potekalo v drugot11em gozdu smreke in vijugaste masnice (Deshampsio .flexuosae-Piceetum M. WRABER 1953) z ostanki avto­htonih zmerno kisloljubnih bukovih gozdnih združb z belkasto bekico (Luzu/o afbidae-Fagetum s lat.), na Peci pa v drugotnem gozdu smreke in svinjske laknice (Aposeri-Piceetum ZUPANCIC 1978 (mscr.)) z redkimi ostanki avtohtonih združb alpskega bukovega gozda (Anemone trifoliae-Fagetum TREGUBOV 1957). Vse lokali tete so bile na nadmorski višini 1.100-1.450 m. -Taksonomska sestava. V svetovnem merilu se tak­ sonomska sestava favne malih sesalcev spreminja med zoogeografskimi regijami. V palearkticni regiji so glodalci in žužkojedi prevladujoc i skupini malih sesalcev (ce netopirje izvzamemo iz te delitve). -Vrstna pestrost. Od približno 4.300 znanih vrst sesal­cev je približno 1.800 vrst glodalcev, približno 345 vrst žužkojedov in približno 950 vrst netopirjev. Z malimi sesalci so tropski gozdovi vrstno najbogatejša obmocja (v njih živi do 60 vrst), v gozdovih zmernega pasu živi do 23 vrst in v obmocjih tundre do 12 vrst (HAYWARD 1 PHILLIPSON 1979). V Sloveniji je znanih Il vrst žužkojedov, 24 vrst netopirjev, dve vrsti zajcev in 23 vrst glodal cev (KRYŠTUFEK 1991 ). Na Smrekovcu in Peci smo v okviru raziskave o združbi malih sesalcev na rastišcih divjega petelina ulovili 4 vrste žužkojedov in 6 vrst glodal cev (preglednica l ). Pri primerjanju vrstne sestave malih sesalcev v raz­l icnih gozdnih tip ih na Smrekovcu in Peci (preglednica 1) smo ugotovili vecjo pestrost na Smrekovcu (9 vrst) kot na Peci (7 vrst). Od 7 primerljivih vrst je imelo 5 vrst vecjo povprecno gostoto na Peci kot na Smrekovcu. Razliko v gostotah malih sesalcev lahko domnevno razložimo kot posledico vecje produkcijske sposobno­sti primarnih producentov (vec hrane) na rodovitnejši karbonatni geološki podlagi na Peci (2.126 m). Prav tako je v obravnavanem gozdnem obmocju v Meži­ški dolini na Peci s skupno 75-odstotno gozdnatos~o (skupaj s skalovjem in travišci nad gozdno mejo pri 1.700 m) vecji delež ponovno zarašcenih površin. Pos­topno zarašcanje opušcenih pašnikov datira iz konca 18. stoletja; takrat je bilo na Peci le 17 % gozdnate površine. Prve sukcesije zarašcenih gozdov so današnji macesnovo-stmekovi sestoji, stari od 120 do 150 let. Na Smrekovcu ( 1.684 m) so opušcene pašne površine v istem obdobju zarasli smrekovi gozdovi, pokrovnost z gozdom pa se je povecala s 34-na 84-odstotno gozdna­tost (CAS 1988, CAS 1996, CAS 1 ADAMIC !998). Vecja diverziteta vrst oziroma prisotnost velikega volu­haija in travniške voluharice ter pred tem najdba krta ( 1999) pod platojem na Smrekovcu so domnevno pos­ledica vecje pestrosti gozdnih in predvsem pašnih ha bi­tatov. Na Smrekovcu je delež primarnih gozdov višji kot na Peci, vendar so smrekovški gozdovi veliko bolj fragmentirani z nezarašcen imi pašniki, predvsem na platoju smrekovškega grebena. Fragmentacija skle­njenega habitata praviloma negativno vpliva na zna­ci lne vrste prvotnega ob mo cja, prek robnega efekta Prcglcdmca l. Število ulovljen ih osebkov (n), dominanca (D) in izracunano povprecno število osebkov na hektar (niha) za posamezno vrsto; izracun je narejen na celokupnem ulovu ene !ovne sezone na rasti šcih divjega petelina Tetrao urogallus na Koroškem; na Smrekovcu je lov potekal v drugotnih gozdovih smreke in vijugaste masnice (Deshampsiofiexuosae-Piceetum M. WRABER 1953) z ostanki avtohtonih zmerno kisloljubnih bukovih gozdnih združb z belkasto bekico (Luzu/o afbidae-Fagetum s lat.); na Peci pa v d.rugotnih gozdovih smreke in svinjske laknice (Aposeri-Picee111m ZUPANCIC 1978 (msct:}) z redkimi ostanki avtohtonih združb alpskega bukovega gozda (Anemone trifoliae-Fagetum TREGUBOV 1957) Vrste Smrekovec Peca D D niha n D niha Gozdna rov ka Sorex araneus 17 12,2 6 07 50 28,9 17.86 Mala rovka Sorex minil/liS 51 36,6 18,21 25 14,4 8,93 Gorska rovka Sore.x o/pinus 1 0,7 o 36 5 28 l 78 Gozdna vol uharica Clethrionomglareolus 46 33 o 16,43 35 20,2 12,5 Veliki voluhar Arvicola terrestris 1 0.7 0,36 - - - Travniška vol uharica Micro/us agrestis 3 2.1 1,07 - - - Vrtna vol uharica Microtus subterraneus 3 2.1 1,07 10 5,7 3 57 Rumenogrla miš Aoodemus flavicollis 15 10 7 5 36 44 25,4 15 71 Podlesek Muscardinus avellanarius 2 14 0,71 4 23 143 GozdV 59 (2001) 7-8 J;m~ckovi~. f .. Ca~. 1\1.: Mali sesalc1 v gozdm kraJini m pcstroM OJihovc zdruj:be v alp>kcm gozdu na Smrekovcu m l'ec1 pa ustvari nove biotske odnose. Za prvotne vrste to pomeni prihod novih plenilcev in tekmecev za iste dob­rine. O problematiki fragmentacije in drugih vprašanjih varstvene biologije je pisal Kryštufek ( 1999). Istocasno vidimo, da vecja heterogenost habitatov pomeni tudi vecjo pestrost vrst. Naravno heterogenost habitatov v gozdnem obmocju povzrocajo nepredvidljive naravne nesrece , kot so požari, plazovi, vetrolomi in podobno. V talcih primerih si po nesreci sledijo razlicni sukcesij­ski stadiji za rašcanja in v posameznih stadij ih dobimo vrste, ki jih v klimaksu praviloma ni. Vrste, ki živijo na ra cun sukcesije, pa seveda prispevajo k lokalnemu dvigu vrstne diverzitete. Z vzpostavitvijo klimaksne vegetacije bodo sukcesijske vrste izginile. Podobne ekološke razmere zavladajo v primeru novoustvarje­nega habitata, npr. intenzivno i zkori šcanje gozda pov­zroc i spremembo gozdne združbe ali v preteklih sto­letjih z golosekom spremenjen v pašnik, kot je primer na Smrekovcu. -Relativna abundanca. Kot je dobro znano pri vecini živalskih združb je ena ali nekaj vrst zelo pogostih, vecina preostalih vrst pa je relativno redkih, in mali sesalci niso nobena izjema. V ulovu glodalcev na Koroškem sta dominirali gozdna voluharica in rume­ nogrla miš. Skupno sta zagotovili 87% ulova v drugot­ nem gozdu smreke in vijugaste masnice z ostanki avto­ htonih zmerno kisloljubnih bukovih gozdnih združb z belkasto bekico na Smrekovcu in 85 % v drugotnem gozdu smreke in svinjske laknice z redkimi ostanki avtohtonih združb alpskega bukovega gozda na Peci. Podobna slika, vendar s samo eno dominantno vrsto, seje ponovila pri žužkojedih. Na Smrekovcu je domi­ nirala mala rovka s 74-odstotnim deležem, na Peci pa gozdna rovka z 62-odstotnim deležem. Podroben pregled dominance v omenjenih gozdnih sestojih na Koroškem je podan v preglednici l. -Biomasa in gostota. Navedba štev ilcnosti posame­zne vrste je lahko zavajajoca pri ocenjevanju njenega prispevka v prenosu energije. Vecjo informacijsko vrednost ima navedba biomase, Ici jo vrsta akumulira na neko površinsko enoto. Za ilustracijo navajamo podatke o biomasi in gostoti malih sesalcev v raz­licnih gozdovih po svetu in na Smrekovcu in Peci (preglednici 1 in 2). Podobno kot vrstna pestrost se tudi biomasa in gostota malih sesalcev niža ta z nara­šcajoco zemljepisno širino (to je proti polu). Naj­verjetnejša razlaga, zakaj imajo najvišjo vrednost biomase v tropih, je v relativno visoki primarni pro­dukciji in celoletni dostopnosti hrane. V primerjavi povprecne gostote malih sesalcev na hektar na sosednjih gorskih masivih Smrekovca in Pece smo ugotovili vecjo gostoto žužkojedov na Smreko­vcu in vecjo gostoto glodalcev na Peci (preglednica 2). Zanimivost pri primerjanju združb je v številu vrst glede na povprecno gostoto in biomaso. Na Smrekovcu je združbo tvoril o šest vrst glodalcev, na Peci pa samo štiri vrste. Kljub manjšemu številu vrst pa sta bili pov­precna gostota in biomasa glodalcev na Peci višji kot na Smrekovcu. Iz tega lahko poleg domneve, da je vecja povprecna biomasa glodalcev na Peci posledica vecj e primarne produkcije, sklepamo, da vecja pestrost habitatov na Smrekovcu botruje vecjem u številu vrst glodalce v. MAU SESALCI KOT PRIMARNI PORABNIKI IN NJ1HOV POSREDEN VPLIV IN FUNKCIONALEN ODNOS DO PRIMARNIH PRODUCENTOV Najbolj neposreden in takojšen vpliv malih sesalcev, v tem primeru glodalcev, kot potrošnikov vegetacije se izkazuje v manjšem prirastku primarnih producentov (tj. zelenih rastlin in njihovih proizvodov). V daljšem Preglednica 2: Povprecne vrednosti gostote in biomase za združbe malih sesalcev v razlicnih gozdovih Lokaliteta in habitat Stevilo vrst Povprecna gostota (št. osebkov/ha)(g/ha) Povprecna biomasa Aljaska, gozd* Picea glauca 1 rovka 5 glodalcev 4,00 4,60 15,04 253,14 Švedska, gozd* Picea abies 3 rovke 4 glodalci 6,25 13 25 65,83 344,88 Poljska, gozd* Querceto-Carpinetwn 2 rovki 5 glodalcev 5,25 8,00 24,50 183,23 Smrekovec, gozd** Deshampsio-Piceetltlll 3 rovke 6 glodalcev 6,43 6 07 29,93 139,46 Peca, gozd** Aposeri-Piceetum 3 rovke 4 glodalci 5,00 7 86 31, 14 179 75 Panarna, tropski* deževni gozd 4 vrecarji 9 glodalcev 2,10 11 ,30 1.293,00 6.304 oo GozdV 59 (2001) 7-8 .. * podatki so povzeti po Haywardu m Phllhpsonu, 1979, str. 143 •• lastna opazovanja, povprecna gostota in biomasa sta izracunani iz ulova v mesecu septembru, ko je bil ulov najvecji Jan/ckm i c. F.. Cas. l\1 .. \la li sc".1lc1 v gozdm kraj 1111 in pestn>~l nj ihn~c 7 "' o -"' 100 ~ "' 5. .E ·s 'c <.> o >N "' o. =~ 0oo = o "C OD " E :'.!! "' -100 "N E ravnina N NE E SE s sw w NW strani neba Grafikon 1: Preferenca pri izbiri pobocij glede na strani neba (N=600) GozdV 59 (2001) 7-8 :> -"' <.> 60 <.!:: '§ 40 ·;: ... > o 20 -"' ... >O ·;::: o. o ·= :§ -20 i:i >N -40 c. "' o "C -60 "' E :'.!! " -80 0-9.35 18,7-28.05 37.4-46.75 56,1-65.45 74,8-84. 15 !:! 9.35-18.7 28,05-37,4 46,75-56, 1 65,45-74,8 "N naklon Grafikon 2: Preference pri izbiri naklooov (N=600) gozdovi dinarskega obmocja predstavljajo gornjo mejo razširjenosti divje macke . Regionalna klima tega obmocja ne ustreza pogojem, ki jih omenja Ragni (1991). Na osnovi analize 600 lokacij osebkov divje macke, dolocen ih z radiotelemetricnim spremljanjem, srno ugotovili preferenco do izbire strmih jugozaho­dnih, v poznopoletnem in jesenskem casu pa tudi seve­rovzhodnih pobocij (graf. 1, 2). Na jugovzhodnih pobo­cjih se pojavljajo topla, kopna mesta, kjer je plen pozimi lažje dosegljiv in kjer je hkrati pomemben koti­tveni mikrohabitat (HELLER 1987). Takšni mikro­klimatsko ugodni otoki torej omogocajo obstoj divje macke v regionalni klirni dinarskega sredogorskega obmocja (POTOCNIK 1 KOS 2000). Prve ocene velikosti domacega okoliša divje macke na osnovi neposrednih opazovanj v Karpatih so bile okrog 50 ha (LINDEMANN 1953: v: KRŽE 1988). Z uvajanjem rad io telemetricnih metod v ekološke razi­skave se je izkazalo, da so domaci okoliši divjih mack precej vecji, kot so bile prvotne ocene. Tako Fermin ( 1998) navaja velikost domacega okoliša za samice med 350 in 1.200 ha, za samce pa med 1.200 in 4.200 ha. Podobne rezultate smo dobili tudi pri proucevanju divje macke v Sloveniji, kjer smo ugotovili od 300 do 1.200 ha velike letne domace okoliše pri samicah ter do 2.000 ha velike letne domace okoliše pri samcih. Biologija in ekologija Divja macka je izrazito samotarska žival (COR­BETT 1979). Do pogostejših srecanj med osebki pri­haja le med januarjem in marcem, v casu parjenja (CONDE 1 SCHAUENBERG 1974). Pri proucevanju divje macke v Sloveniji smo ugotovili, da prihaja do delnega prekrivanja letnih domacih okolišev tako med samci kot tudi med spoloma (graf. 3). Najvecj i delež 329 Potocmk . H., Kos, 1.: Divja ma~ ka-sknvna vr;ta go1dov Grafikon 3: Prekrivanje domaci h okolišev (MCP) 7 divjih mack na obmocju Velike gore in Goteniške gore prekrivanja sezonskih domacih okolišev (do 97 %) ter njihovih osrednjih obmocij med spoloma pa je bil v casu parjen ja. Opazovanja aktivnosti divje macke v Hartzu (SCHUH et al. 1971, STAHL 1986) so pokazala, da se nocna aktivnost zacne kakšno uro pred soncnim zaho­dom ter se konca kakšno uro po soncnem vzhodu. Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi pri spremljanju aktivnosti divjih mack v Sloveniji. Osebki so bili sicer aktivni tudi preko dneva, vendar predvsem na racun tockovne aktivnosti, to je aktivnosti na mestu oziroma aktivnosti na zelo majhnem obmocju. V vecernem mraku ali kakšno uro pred njim pa se je aktivnost oseb­kov povecala predvsem zaradi premikov po okolici. Potrdilo se je, da je divja macka v obmocjih s stal­nimi antropogenimi motnjami pretežno nocna žival, z vrhovoma aktivnosti na zacetku in ob izteku noci (STAHL 1986, GENOVESI 1 BOlT ANI 1993). Po teh ugotovitvah ima zelo podoben vzorec aktivnosti tudi belonoga miš (Apodemus silvaticus), ki predstavlja pomemben delež v prehrani divje macke. Kot vsi predstavniki družine mack (Felidae) je tudi divja macka izraziti mesojed in predstavlja najvišji nivo v troficnem prehranskem spletu. O prehrani divje macke v Sloveniji ni podatkov. V obmocjih, kjer ni kuncev, v prehrani prevladujejo predvsem razlicne vrste miši in voluharic, znacilne za gozdni prostor (SLADEK 1970), ptici in zajci pa so zastopani le v zelo majhnem deležu (STAHL 1986). Rov ke so le obcasen, priložnosten plen (SLADEK 1970). V Franciji pred­stavljajo mali sesalci vecji del prehrane pri divji macki, pti ci in zajci pa so zastopani le s 3 % (STAHL 1986). Ti podatki kažejo, daje divja macka v veliki meri vezana na manjše število najpogostejših vrst, ki so prisotne na dolocenem obmocju (STAHL 1986, SARMENTO 1996). Lindemann in Rieck (1953: v: KRŽE 1988) sta ugotovila naslednje deleže plena v prehrani divje macke v vzhodnih Karpatih: miši in voluharice so pred­stavljale 65 %, veverice in polhi 12 %, vecj i delež pa so predstavljali še zajec, kunec, svizec s 5 %, manjši, na tleh gnezdeci ptici s 6% ter gozdne kure s 6,5 %. Na obmocju ribniške Velike gore ter Goteniške gore smo primerjali prekrivanje letnih domacih okolišev divjih mack z obmocji rastišc divjega petelina. Izkazalo se je, da je prekrivanje majhno in da predstavlja le 16 % površine od skupno 2.162 ha znanih rastišc s prouce­vanega obmocja. Do prekrivanja je prišlo predvsem v robnih delih domacih okolišev proucevanih osebkov divje macke (graf. 4). Prekrivanje z njihovimi osred­njimi obmocji je bilo zanemarljivo. To potrjuje majhen delež divje macke kot plenilca divjega petelina, vsaj v obdobju rastitve, ter kaže na nakljucnost divjega petelina v prehrani divje macke. fdiJH-:1 4cruC:i ohtsi hiil rr.Cc m ~l išca d Wje ~ a peteline -~t:ICE Lt<.uegoll,l! D lll ~·icf • III Ml ()IViiolo Grafikon 4: Prekrivanje rastišc divjega petelina z domacimi oko­liši (95/50% verjetnost po kernel metodi) 7 divjih mack na obmo­cju Velike gore in Goteniške gore Divje macke se parij o januarja, februarja in marca (MUNTYANU et al. 1993). Haltenroth (1957) navaja tudi drugo paritev pri škotskih in kavkaških mackah. Posamezna poletna legla so opazili skoraj v vseh obmo­cjih razširjenosti. Za obmocje Slovenije podatkov o Potocnik. 11.. Kos. 1.. Divja macka -krivna vrsta gozdov poletnih leglih ni. Divja macka spolno dozori z enim letom, najveckrat pa se pari s starim, socialno zrelim samcem. Brejost, upoštevajoc prvi in zadnji zaskok, traja 63 do 69 dni, v povprecju 66 dni (CONDE 1 SCHAUENBERG 1974). V leglu so povprecno 2 do 4 mladici, izjemoma vec. Ob skotitvi tehtajo od 80 do 135 gramov, vendar pa se jim zaradi izredno hitre rasti v petem tednu teža celo potroji. Mladici iz številcnejših legel se razvijajo pocasneje. V prvih šestih tednih med spoloma v teži ni razlike, kasneje pa so telesno moc­nejše samicke. Šele v cetrtem mesecu se teže izenacijo, kasneje pa se samci razvijajo hitreje (KRŽE 1 988). Ko jim v sedmem tednu doraste mlecno zobovje, zacno dobivati tudi prežvecene mesne obroke. Ali pri vzreji mladicev sodeluje samec in kako, še ni znano. Opa­zovanja divjih mack v ujetništvu le izjemoma govore o tem, da je samec po kotitvi sam ici prinašal hrano (KRŽE 1988). V starosti 4 do 5 mesecev samica nasilno odžene mladice in jih tako prisili k samostojnemu živ­ljenju in vzpostavljanju lastnega domacega okoliša, kar je verjetno gonilo disperzije pri divji macki (DE LEUW 1970: v: KRŽE 1988). Preživetje mlad i cev je odvisno od številnih dejav­nikov, ki so bolj ali manj posledica nak ljucij. Glede na troficni status, ki ga zaseda divja macka kot speciali­ziran predator,je njihovo preživetje v zacetku bolj ali manj odvisno le od danih abiotskih pogojev ter bolezni, ki povzrocajo pogin pri mladih živalih. Skrb za mladice pri samicah divje macke je verjetno kljucnega pomena pri preživetju mladicev. Kasneje, v obdobju disperzije dorašcajocih mladicev ter v casu parjenja pa na preži­vetje zaradi neizkušenosti vplivajo predvsem plenjenje drugih plenilcev, intraspecificna kompeticija, v obmo­cjih z vecjo gostoto prometnic ter gostim prometom pa predvsem dejavnosti, povezane s clovekovo aktiv­nostjo (PIECHOCKJ 1986, CORBETT 1979, RIOLS 1988, RODRIGUEZ 1997). Naravovarstvena problematika Leta 1994 je Svet Evrope v Strasbourgu pripravil strokovne osnove o stanju populacij divje macke in potrebah po varovanju te vrste v Evropi in v sredozem­skem prostoru. Raziskave iz razlicnih delov njenega areala so dale zelo razlicne rezultate, kar je verjetno posledica razlicnih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo tako na posamezen osebek kot na dem oziroma celo­tno populacijo. Glede na to, da se je številcnost evrop­ske divje macke v zadnjem stoletju zmanjševala, area! njene razširjenosti pa je razdrobljen na manjše izoli­rane populacije, je poznavanje biologije in ekologije posamezne populacije bistveno za ohranjanje celotne vrste. Pri tem lahko izpostavimo naravovarstveno pro­blematiko v zvezi z varovanjem divje macke v Slove­niji. Križanje z domaco macko je najvecji naravovars­tveni problem populacij evropske divje macke (STAHL 1 ARTOIS 1994). Prihaja tudi do prenosa kužnih ende­mnih bolezni na divjo macko, kar je pogost vzrok smrt­nosti predvsem mladih osebkov (RAGN1 1 992). V Slo­veniji podatkov o interakcijah oziroma križanju divje in domace macke nimamo, zato bi bilo potrebno opraviti ekološke, morfološke in genetske analize populacije ter na osnovi rezultatov sprejeti ukrepe za omejevanje Slika 1: Kotitveno gnezdo divje macke na Smrekovcu (foto: M. Cerar) Potocml-. H .• Ko~. 1.: Dtvja mucb-skm na vrsta gozdo~ penetracije domace macke v naravno okolje, ce bi bilo to potrebno. Drobljenje, zmanjševanje in sp reminja­ nje ha bi tata divje macke je drugi pomemben dejavnik ogrožanja. Zgošcevanj e cestne infrastrukture ter veca­nje gostote prometa sta lahko dejavnika, ki negativno vplivata na populacijo. Glede na to da je divja macka primarno vrsta, ki je vezana na gozd, je vzdrževanje vertikalne stratifikacije in mozaicnosti gozdne vege­ tacije kljucno za ohranjanje troficnih razmerij in pri­mero ib mikrohabitatov, kot so zavetišca, pocivališca in !ovne površine. Viri CLUTION-BROCK, J., 1981. Domesticated Animals from Early Times.-British Museum, London. CONDE, 8. / SCHAUENBERG, P., 1974. Rcproduction du Chat forestier (Fe/is silvestris) dans le Nord-est de la France.-Rev. Suissc. Zool., 81: 45-52. CORBET, L. K., 1979. Feeding Ecology and Social Organization ofWild Cats (Fe/is silvestris) and Domestic Cats (Fe/is cat us) in Scotland.-Ph. D. Thesis, Aberdeen, 296 s. PERM IN, U., 1998. Distribution, Space Use and Habitat Selec­tion by the Wi ldcat (Felis si/ves/ris, Schreber 1 777) in Navarra, Spain, Euro.-American Mammal Congress, Boo k of abstracts. Spain, 24-17 jul., Santiago de Compostela: 347. GENOVESI, P. 1 BOITAN!. L., 1993. Spacing Pattemsand Activity RJ1ythms of a Wildcat (Fe/is silvestris) in Italy.-V: Seminaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 98-101. HALTENROTH, T., 1957. Die Wildkatzc.-Die neue Brehm Buc­herei, A. Ziemsen Verlag-Wittenberg, Lutherstadt: 232 s. HELLER, M., 1987. Die Wildkatzc (Fe/is s. silvestris) in Baden-Wtirttemberg.-Veroffentlichungcn Naturschutz und Lanschaftsplfege Baden-Wiirttemberg 62: 307-323. KJTCHENER, A. C., 1992. The Scottish Wildeat Fe/is Silvestris: Declineand Recovery.-V: Conf.oftheAssociation of British Wild Animal Keepers and Redgeway Trust for Endangered Cats, Ridgeway Trust, U.K., Hastings: 21-41. KRYŠTUFEK, B., 1993. Kako je z evropsko divjo macko.­ Lovec, 76 (3), 117-122. KRŽE, B., 1988. Zveri Il.-LZS, Zlatorogova knjižnica, 17. MUNTYANU, A. l. 1 VASIUEV, A. G. 1 CHEGORKA, P. T., 1993. Distribution and Number of European Wild Cat (Fe/is silvestris Scbreber, 1777) in R. Moldova.-V: Seminaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 59-61. PJECHOCK.l, R., 1986. Scbutz und Hege der Wildkatze (Fe/is si/ves/ris, Scbreber 1777).-V: Buch der Hege 1, Berlin: 424 -456. POTOCNIK, H. / KOS. 1., 2000. Življenjski prostor, razporeja­nje in ogroženost divje macke (Fe/is silvestris) v obmocj u dinarskega gozda.-V: M. Adamic, Ohranitev ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali, Biotelmiška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire, Ljubljana, 29 s. RAGNI, B., 1981. Forest Wildcat, Fe/is silvestris, Schreber 1777.-V: Distribution and Biology of22 Mammalian Species in Italy, C.N.R., Rome: 105-113. RAGNI, B., 1991. European Wildcat, Fe/is silvestris, silvestris group Schreber, 1775.-V: Wild Cats: Status Survey and Con­servation Action Plan, K. Nowell, in P. Jackson (ur.), IUCN, Gland, Switzerland: 112. RAGNI, B., 1992. Status and Conserarion of the Wild Cat in Italy.-V: Serninaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 36-37. RANDI, E./ RAGNI, B., 1991. Genctic Variability and Bioche­mical Systematics of Domestic and Wild Cat Populations (Fe/is silvestris: Felidae). J. of Marnm. 72: 79-88. RJOLS, C., 1988. Sudy of the Diet of the Forest Wildcat (Fe/is sil­vestris) in Eastern France.-Bull. Mens, O.N.C. 121: 22-27. RODRIGUEZ, A. 1 CREMA, G. 1 DEL!BES, M., 1997. Fac­tors Affecting Crossing of Red Fox es and Wildcats Through Non-wildlife Passages a High-speed Railway.-Ecograpby 20: 287-294. SARMENTO, P., 1996. Feeding Ecology of the European Wildcat Fe/is silvestris in Portugal.-Acta Theriologica 41 (41 ): 409-414. SAVAGE. R. J. G., 1978. Camivoeres.-V: Evolution ofAfriean Mammals, Maglio, V. J. in Cooke, H. B. S. (ur.), Harvard Univ. Press, London: 249-259. SCHUH, J. 1 TIETZE, F. 1 SCHMIDT, P., 1971. Beobachtun­gen zum Aktivitatsverhaktender Wildkatze (Fe/is silvestris).· Hercynia 8: 102-107. SCOTI, R./ EASTERBEE, N./ JEFFERIES, D., 1992. A Radio­tracking Study of Wild Cats in Western Scotland.-V: Semina­ire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is sil­ves/ris), Nancy. France, 23-25 sept. 1992. Conseil de !'Europe (ed): 90-93. SLADEK, J., 1970. Auswertung der Westkarpaten-Population der Wildkatze (Fe/is silvestris) vom Blickpunkt Lhrer Unterscheidungskriterien zur Hauskatze.-Folia Venatoria, 9: 12-15. STAHL, P., 1986. Le Chat forestier d'Europe (Fe/is silvestris Schreber, 1777).-Exploitation des ressources et organisation spatiale, Tbese Universite Nancy!, 357 s. STAHL, P. / ARTOIS, M., 1994. Major Problems and Lmpliea­tions for Conservation.-V: Status and Conservation of the Wildcat (Fe/is si/ves/ris) in Europe and around the Naditer­ranean rim, Stahl, P., in Artois, M. (ur.), Council of Europe Press, Strasbourg: 57-60. GozdV 59 (2001) 7-8 Strokovne raz rav; GDK: 156 + 6:(497. 12) Upoštevanje živali pri gospodarjenju z gozdom Mirko PERUŠEK* Izv l ecek: Perušek, M.: Upoštevanje živali pri gospodarjenju z gozdom. Gozdarski vestnik, št. 7-8/2001. V s loven šcini , cit. li t. 12. Prispevek obravnava gospodarjenje z gozdom ob upoštevanju divjih živali. V gozdno-in lovskogospodarskih nacrtih so prikazana dela za živali in njihov življenjski prostor. Delo v gozdu je v praksi še vedno usmerjeno k izboljšanju razmer v glavnem za !ovne vrste. V gozdovih je še veliko možnosti za izboljšanje razmer za ogrožene živalske vrste, predvsem pri oznacevanju drevja za posek. Te vrste živali pa so lahko merilo za sonaravno gospodarjenje. Kljucne besede: gospodarjenje z gozdom, živali, upravljanje z divjadjo, Slovenija. 1 UVOD Divje živali so nekoc igrale pomembno vlogo v pre­hrani ljudi. Clovek je zatiral zveri kot svoje konkurente. Plen je vcas ih tudi iztrebil (npr. tura). Vecje posege v gozd so naši predniki izvajali, ko so krci li gozdove za kmetijsko rabo. Do uporabe parnih strojev, motornih žag in drugih strojev z notranjim izgorevanjemje bilo delo v gozdu razmeroma tiho in nemotece. C lovek je vecje površine na hitro ogolil le s pomocjo ognja. Težko dostopni predeli pa so vcasi h ostali nedotaknjeni. V prvem gozdnogospodarskem nacrtu na Kocev­skem so živali omenjene predvsem kot !ovna divjad. Po letu 1848, ko so kmetje dobili tudi lovno pravico, je štev ilcnost vecjih !ovnih vrst upadla (HUFNAGEL 1 892). Takrat so iztrebili risa, populacije drugih vecjih zveri pa so bile zdesetkane. V gozdarstvu se v zad­njih desetletjih bolj upošteva tudi ogrožene živalske vrste. Med prvimi takšnimi vrstami je bil divji petelin, za katerega so bila najprej predvidena konkretna dela (ADAMIC 1987). Sedanji pravni predpisi urejajo tudi varstvo žival­skih vrst. Zakon o gozdovih ( 1993) je v tem pogledu zelo ekološko usmeijen in daje veliko poudarka varstvu življenjskega okolja živali . 2 DELO V GOZDU IN ŽJVALI 2.1 Nacrtno delo v gozdu Za gospodarjenje z gozdom so temeljnega pomena gozdnogospodarski nacrti , s katerimi se usmerja delo z gozdom. Na vseh ravneh nacrtovanja se upošteva tudi živali in njihove življenjske prostore. Na kartah so oznaceni deli gozda s poudarjeno biotopsko in Javno­gospodarsko funkcijo. Novi obmocn i nacrti in veljavni nacrti gospodarskih enot imajo vecin oma ti dve funkciji • M. P., univ. dipl. inž. gozd., ZGS, OE Kocevje , Rožna ul. 39, 1330 Kocevje, SLO v kljuceni v nacrte. V nacrti h se od živali najpogosteje omenja zavarovani vrsti di vji petelin in rjavi medved. Poleg teh dveh vrst so še posebnosti, kot so crna štor­kJja, kolonije sivih capelj , orel belorepec idr. V lov­nogospodarskih nacrtih so navedene vrste zopet ome­njene, poleg ostalih !ovnih vrst. Za !ovne vrste obsta­jajo precej podrobni letni nacrti , kjer so predvideni odstrel in ukrepi v lovišcu za izboljšanje prehrambenih in bivalnih razmer. Za nelovne ogrožene vrste se realno izvede zelo malo del. Naj vec subvencij za izboljšanje življenjskega okolja prostož ivecih živali v Sloveniji gre za vzdrževanje travnih in pašnih površin (Porocilo o delu ZGS za leto 2000). Manjše ogrožene vrste (iz slovenskih seznamov ogroženih vrst) se tudi vedno bolj omenja v nacrtih ter se zanje predvideva ukrepe varovanja. Omenjene vrste živali se upošteva pri delu z gozdom od samega odka­ziJa, secnje in spravila, izgradnje gozdnih prometnic do izvajanja negovalnih in varstvenih del. Plodono­sne drevesne vrste, npr. jere bika, brek, mokovec, divja hruška, so bile nekdaj sistematicno izrinjene iz gozda, kasneje pa so jih zaceli pasivno pospeševati s tem, da jih niso posekali. Danes jim aktivno pomagamo tako, da odstranjujemo glavne konkurente. Pricelo se je nac rtno pušcati votla in odmrla drevesa za divje živali. Izgradnja vlak je predvidena v podrobnih nacrti h, kjer so napisane tudi omejitve glede upoštevanja živali, kot npr. cas izvedbe, oddaljenost vlake od pomembnega biotopa (kaluža, rast išca idr.). Izvedba gojitvenih in varstvenih del se izvaja v glavnem izven obdobja gnez­denja in poleganja ml adi cev. V nacrtih so tudi casovne omejitve izvajanja secnje in spravila v posameznih predelih gozda zaradi vecji h poškodb spomladi in prav tako tudi zaradi preprecevanja motenj živali (npr. divji petelin, Ij avi medved) ter pozimi v zimovališc ih jele­njadi. 333 GozdV 59 (2001) 7-8 ............................ ~ Perusek. M.: Upostevanje živali pri gospodaijenju z gozdom 2.2 Presoja dela z gozdom in divjadjo z vidika upoštevanja živali Trenutna usmeritev gozdarstva glede upoštevanja živali je na dobri poti, vendar je premalo usmerjena k ohranjanju in pospeševanju ogroženih vrst. Gospo­darjenje z gozdom v splošnem pospešuje generaliste oziroma vrste s širokimi nišami. Specialisti so ostali vecinoma le v manj izkorišcanih gozdovih, gozdnih rezervatih ali le v optimalnih ekoloških nišah. Delo revimega gozdarjaje vecinoma osredotoceno na oznacevanje drevja za posek in upoštevanje najpo­gostejše lesnoproizvodne funkcije. Odkazovalci si s pomocjo nacrta enote in v njem predvsem z usmeri­tvami za gospodarske razrede usmerijo delo v oddelku. Dolocijo nacrtovalne in negovalne enote. Dobro izde­lane usmeritve vodijo nacrtovalce do cilja. Etat se najla­žje doseže z odkazilom debelih dreves, odmrl ih dreves, dreves s poškodbami, oslabelih dreves ter z izbiral­nim redcenjem debeljakov. Pri tem se pojavijo dileme ekološko-ekonomske narave: -Posamezna stara debela drevesa so obicajno slabše kakovosti (npr. gniloba in rdece srce pri bukvi). Cena sortimentov takšnega drevja je nizka in mnogokrat ne pokrije stroškov secnje in spravila. V primeru, ko omenjeno drevje ne moti sosednjih dreves in ko naš cilj ni obnova, se lahko odlocimo, da takšno drevje pustimo do naslednje secnje ali pa posamezna dre­vesa celo za vedno v gozdu. Z vidika biotske pestrosti je to zelo pozitivno. Zaradi primanjkovanja kubikov pri odkazilu ali želje lastnikov pa se takšna drevesa pogosto oznaci za posek. -Drevesa, napadena s podlubniki, se mora hitro sani­rati, medtem ko pri odmrlih drevesih, kjer so podlu­bniki že izleteli, preverimo kakovost lesa. Ob zaseku se ugotovi, ali je les kakovosten, in se drevo oznaci za posek, ce pa les ni kakovosten, se drevo pusti za divje živali. -Poškodbe na drevju so obicajno posledica secnje, spravila, ujm in izdelave prometnic. Les napadejo glive, zaradi cesar ptice lažje izdolbejo dupla. Cena poškodovane hlodovine je obicajno nizka. Zopet se pojavi vprašanje smiselnosti odstranitve iz gozda. Manjše poškodbe vecina drevesnih vrst zaceli, zato iz sanitamega vzroka ni potrebno oznaciti drevesa za posek. Kljub temu je to mnogokrat dober razlog oznacitve za posek. -Redcenje debeljakov je vcasih premocno. Odkazo­valca vodijo izbranci in odkazuje glavne konkurente, poleg tega pa še predebela, odmrla in poškodovana da imamo veliko presvetljenih debeljakov. Kasneje se razraste grmovni ali pa polnilni sloj. Mnogim živalim specialistom tako primanjkuje dupel, odmrlega drevja in specificnih razmer (vlaga ipd.) v sklenjenih sestoj ih. Pri izbiri drevja za posek v debeljakih je potreben bis­ tveno bolj diferenciran pristop. Lociti moramo mlajše debeljake, kjer šibko izbiramo ali svetlitveno redci mo, od debeljakov, kjer ohranimo tesen sklep (PAPEŽ et al. 1 997) -tu ne posegamo lahko dvajset ali vec let, ter debeljakov, katere uvajamo v obnovo. Obenem bomo tudi zmanjšali stroške, saj je pobiranje posa­ meznih sušic brez gospodarsko škodljivih podlubni­ kov drago. -V redkih neodprtih in nedostopnih gozdovih s tež­ kimi spravilnimi razmerami (rocno, konjsko) tremi­ tne sestojne razmere ustrezajo nekaterim ogroženim živalskim vrstam. Draga gradnja gozdnih prometnic je lahko vprašljiva, zato je v teh primerih potreben razmislek, ali posegamo v takšne sestoje manj pogo­sto, in to z rocnim ter konjskim s pravilom in prilago­jenim gospodarjenjem (le ekonomsko visokovredni sortimenti) z nizkim etatom, ali pa osnujemo zatoci­šce ( ekocelice) ter dele gozda prepustimo naravnemu razvoju. Za takšne dele gozda pa bi bili dobrodošli podatki o prisotnih ogroženih vrstah živali, da imamo potem dodaten argument za drugacen pristop. drevesa. Sklep krošenj se razrahlja. Posledica tega je, Pivka-siva žolna (Piws canus) (foto: M. Perušek) V dostopnih zasebnih gozdovih je prisoten še Jas­tnik, ki bolj ali manj vpliva na odlocitev gozdarja. Lastnike so v preteklosti gozdarji in kmetij ci ucili, da »gnila drevesa« niso v ponos dobremu gospodarju. Vsak vzoren gospodar je najprej iz gozda odstranil odmrla in votla drevesa. Danes nova miselnost o vlogi votlega in odmrlega drevja postopoma prihaja tudi med lastnike gozdov. V manj odprtih, nedostopnih gozdovih in v gozdo­vih, kjer je majhen interes lastnikov za delo z gozdom (ostareli, solastnina ipd.), paje razvoj gozdov pogosto prepušcen naravi. Nižinski gozdovi v okolici naselij ter dostopni, pretežno enovrstni gozdni kompleksi (npr. srnrekovi, bukovi, borovi) so mocneje lesnoproizvo­dno izkorišcani in biotopska funkcija je pogosto manj upoštevana. V nižjih nadmorskih višinah je obicajno vec vrst živali (generalistov) in hkrati mocnejše izko­rišcanje lesne mase ter s tem manj debelega, votlega in odmrlega drevja (ni specialistov). Izvajanje nege od maja do julija v mladju in pred­vsem v gošci negativno vpliva na gnezdece ptice pevke. Secnja lubadark v spomladanskem obdobju moti živali pri reprodukciji. Ce pa žarišc in posameznih lubadark ne sani ramo, se lahko pojavi vecja gospodarska škoda. V primeru, da ostanejo, pa je to za nekatere vrste spe­cialiste ustrezna ekološka niša. Šoja (Garrulus glaudarius) (foto: M. Cerar) Secnja in spravilo lesa vnašata v gozd ogromno hrupa. Nanj so obcutlj ive nekatere vecje vrste z vecjo ubežno razdaljo. Secnja votlih dreves spomladi vpliva na nekatere ogrožene ptice in sesalce. Zaradi hrupa, podiranja in vlacenja so prizadete tudi talne gnezdilke. Sanacija zaradi ujm poškodovanih gozdov pogosto poteka spomladi, saj vecina ujm pustoši pozimi. Spo­mladi paje obcutljivost gozdnega ekosistema naj vecja . Ustrezno odkazilo, gojitvena dela, posek in spravilo v pravem casu in na primeren nacin pa lahko pomagajo ogroženi vrsti (PERU ŠEK 1 ZEILER 2001 ). Lovno gospodarjenje pospešuje !ovne vrste, in sicer srnjad, jelenjad, divje prašice , gamse, medvede, fazane idr. Ob tem prihaja do direktne ali indirektne konku­rence, plenjenja, priskledništva in drugih za ogrožene vrste negativnih medvrstnih odnosov. Lokacije lovskih objektov so lahko neustrezne. Krmišca so velikokrat v gospodarsko slabših gozdovih, kijih porašca grmovje in slabše kakovostno drevje. Tu pa je lahko prebivališce ogroženih vrst, npr. gozdnega jereba. Solnice v bližini mlak in kalov negativno vplivajo na dvoživke in druge živali zaradi spiranja soli v vodo. Spomladi obiskane preže, postavljene v bližini gnezd redkih in obcutlj ivih vrst z veliko ubežno razdaljo, lahko pomenijo znatno motnjo. Motnje povzrocajo tudi lovska in druga stre­lišca v bližini vodnih in drugih pestrih biotopov. 3 KAKO V PRIHODNJE? Pri gozdnogospodarskem nacrtovanju moramo že na obmocni ravni dolociti najprimernejša obmocja za posamezne vrste in predpisati ukrepe, kako doseci v~ti Preglednica: Vrste ptic s seznama za dolocanje posebnih zavarovanih obmocij, ki so vezane na gozdno krajino Pcrušck. M.: Upostevanje živali pri gospodarjenju L gozdom Zap št. Vrsta ptice Obicajno prebivališce Lokacija gnezda l. c rna ·Štorklja Ciconia nigra gozd, gozdni rob debelo drevo 2. sršenar Pernis aoivorus gozd. gozdni rob debelo drevo 3. belore!leC Haliaetus a/bicil/a gozd, jezero, reka debelo drevo 4. mali klinkac Aquila oomarina gozd, gozdni rob debelo drevo 5. planinski orel Aauila chrvsaetos stene, gozd stene. drevo 6. sokol selec Falco peregrinus stene, gozd stene 7. gozdni jereb Bonasa bonasia raznomeren gozd na tleh 8. ruševec Lyrurus tetrix gozdna meja na tleh 9. divji petelin Te/rao urogallus star gozd poseke na tleh lO. velika uharica Bubo buba stene, gozd stene IL mali skovik G/aucidium passerinum iglast, mešan gozd duplo 12. kozaca Strix uralensis star gozd poseke polduplo 13. koconogi cuk Aego/ius .fimereus star gozd duplo 14. podhuika Caorimu/gtls europeus hrastov gozd na tleh 15. zlatovranka Coracias garrulus gozdni rob duplo 16. pivka Picus canus gozd, gozdni rob duplo 17. crna žolna DrvocQJEIS mm·iius star gozd duplo 18. sirijski detel Dendrocopus syriacus gozdni rob duplo 19. srednji detelDendrocopus medius hrastov star gozd duplo 20. belohrbti detel Dend1: /eucotus star listnat, mešan gozd duplo 2l. triprsti detel Picoides tridactylus star iglast, mešan gozd duplo 22. mali muhar Ficedula parva sklenjen gozd z dupli polduplo 23. belovrati muhar Ficedu/a albicollis sklenjen gozd z dupli duplo (ali vrstam) primeren habitat. To lahko dosežemo z vecjim posekom ali s prepušcanjem naravnemu raz­voju, ponekod pa tudi z drugimi ukrepi (KRAJCIC 1 GROZNIK ZEILER 200 l ). Težava pa je, ker za mnoge vrste nimamo tako dobrih informacij o razširjenosti, kot je to izdelano za divjega petelina (ADAMIC 1987, CAS 1999). Pri delu v gozdu in z gozdom je glede upoštevanja živali potrebno razširiti znanje med strokovne delavce, lastnike gozdov in širšo javnost. Terenske gozdarje je nujno seznaniti z ogroženimi vrstami in njihovimi življenjskimi prostori. Podrobnejše ukvarjanje s posa­meznimi vrstami paje bolje prepustiti strokovnjakom. V gojitvenih nacrtih je potrebno paziti na zavarovane vrste, evidentiranje debelejših sušic in še živih dreves z dupli ter zagotovitev deleža odrnrle biomase, ki ga predvideva Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. L RS, št. 92-3942/00). Eden izmed zelo dobrih bioindikatorjev stanja v gozdu so ptice. Pticja direktiva EU (WBD) omenja vrste, ki so kljucne za iz l ocanje posebnih zavarovanih obmoc ij (Special Protection Areas). Te redke vrste so s svojimi zahtevami glede življenjskega okolja lahko vodilo za delo v gozdu. Obenem so vse te vrste na Rdecem seznamu ogroženih ptic Slovenije (BRACKO et aL 1994) in so vecinoma dobre indikatorske vrste (preglednica). Polovica od teh gnezdi v drevesnih duplih. Vrste, ki so prebiva !ke starega gozda, pospešuj emo s primerno tesnim sklepom drevesnih krošenj ter z ustreznim deležem debelega in votlega drevja (žolne, muharji), vecje vrste ptic, kot so ujede in crna štor­klja, pa s posameznimi skupinami debelega visoko­debelnega drevja ali celo posameznih dreves. Moc­nejši posegi v gozd pa so namenjeni vrstam, ki potrebu­jejo gozdni rob, poseke ali razgibano sestoj no zgradbo (kozaca, gozdne kure idr.). Z ohranjanjem biotopov za omenjene vrste ptic pospešuj emo in ohranjamo življenjske prostore vecine drugih redkih in ogroženih vrst živali, gliv, rastlin itd. Poleg ptic so pomembne dvoživke, še posebej na kar­bonatni podlagi, kjer so nadzemne vodne površine redke. Tu moramo paziti tudi na podzemne površine, da ne pride do onesnaženja in propada podzemne favne. Manjšim ogroženim vrstam sesalcev (npr. netopirji) pa pomagamo z ohranitvijo dreves z dupli. 4 ZAKLJUCEK Danes živali upoštevamo na vseh ravneh nacrtova­nja. Pogosto stara miselnost in ozek interes lastnika po zaslužku ali celo širše družbe preprecita izvedbo zastavljenih ciljev. V gozdu se tudi zelo težko pre­verja uspeh tovrstnih ukrepov. Monitoringi so relativno zahtevni zaradi velike in težko pregledne površine. Gozdarji na terenu imajo relativno slabo tovrstno izo­brazbo. Naloga javne gozdarske službe je, da izobrazi GozdV 59 (2001) 7-8 Pcrušck. M.: Upoštevanje žh·ali pri gospodarjenju z gozdom terenski kader na podrocju pomembnejših in opaznej­ših živalskih vrst, kar mu nalaga tudi Pravilnik o var­s tvu gozdov (2000). Naravovarstveno delo za živalske vrste v gozdu je sedaj usmerjeno bolj k vecj im vrstam (npr. zveri, parklja1ji), premalo pa k vrstam znotraj sestoj ev, ki vecinoma zahtevajo vec starega, odmrlega in votlega drevja ter tesnejši sestoj ni sklep. Z ustreznim nacrtova njem in odkazilom v vsaki negovalni enoti, predvsem v razvojnih fazah debeljaka in pomlajenca, bi verjetno lahko ohranili vecino vrst z ustreznejšo pre­razporeditvijo, ponekod pa tudi z zmanjšanjem etata. Cilj nam mora biti, da ohranimo viabilne populacije kljucnih, indikatorskih in drugih vrst, pomembnih za funkcioniranje ekosistema (KRYŠTUFEK 1999), in obenem dobimo ciljne sortimente iz gozda. To pa zab­teva usklajeno gospodarjenje v smislu prepletanja bio-topske in lesnoproizvodne funkcije. Gledanje na gozd mora biti ekološko in hkrati ekonomsko. Možen etat bi moral biti poleg kolicine tudi bolj kakovostno usmer­jen v razvoj ni fazi debeljaka in pomlajenca. V zase­bnih gozdovil1 moramo subvencije preusme1iti v odkup dreves na panju (drevesa z dupli, sušice idr.), da omo­gocimo preživetje ogroženim vrstam ter zanje osnu­jemo zatoc išca (ekocelice), v katerih lahko usmerjeno gospodarimo za ciljno vrsto ali pa prepustimo dele gozda naravnemu razvoju, ce to ustreza ciljnim ogro­ženim vrstam. 5 POVZETEK Divje živali so nekoc ljudje lovili predvsem zaradi lastnega preživetja. Vedno mocnejši vplivi na okolje in pos ledi cno na populacije živali so zahtevali nactien pristop. Z gozdnogospodarskim nacrtovanjem se je zacelo usmerjati najprej !ovne vrste, kasneje pa tudi ukrepe za izboljšanje razmer za zavarovane redke vrste. Tu sta poudarjeni biotopska in lovnogospodarska fun­kcija. Pospešuje se plodonosne drevesne vrste, pušca drevje z dupli in suši ce. Gozdnogospodarski in lovsko­gojitveni nacrti natancneje obravnavajo lovno divjad. Od zavarovanih vrst sta najpogosteje omenjeni vrsti divji petelin in rjavi medved. Glede živalskih vrst so nacrti dobra podlaga za ukrepanje. Na terenu se vecino subvencioniranih del izvede za pospeševanje !ovne div­jadi. Pri oznacevanju drevja za posek nastanejo dileme ekološko-ekonomske narave, saj se odkazuje drevesa z vecjo biotsko vrednostjo in slabšo ekonomsko. Naravnemu razvoju prepustimo nekakovostna, debela, odmrla in poškodovana drevesa, saj z njihovo odstra­ni tv ijo prezgodaj odpiramo sestoj ni sklep ter z njihovo secnjo in spravi lom omogocimo nastanek novih paš­kodb. V težje dostopnih predelih s pragozdnimi zna-c i lnostm ij e smiselno izloc iti zatoci šca (ekocelice) za nekatere ogrožene vrste živali. V zasebnih gozdovih je velika pestrost lastnikov in s tem tudi sestoj ev. Proble­maticni so enovrstni sestoji (npr. smreke, bora, bukve) brez sušic, podrtic ali dreves z dupli. Najpomembnejša naloga je izobraževanje na tem podrocju , od strakov­nih delavcev, lastnikov gozdov do širše javnosti. V gozdovih moramo pri delu bolj upoštevati specialiste -bioindikatmje. V ta namen so zelo dobre nekatere ogrožene vrste ptic, predvsem iz skupin ujed, sov, gaz­dnih kur, žoln in muharjev. Naš cilj morajo biti viabilne populacije ogroženih vrst, s katerimi nacrtno gospo­darimo. Intenzivno gospodarjenje z ogroženimi žival-ski mi vrstami moramo v zasebnih gozdovih pospešiti tudi s subvencijami . Viri ADAMIC, M., J 987. Ekologija divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji.-Strokovna in znanstvena dela 93, 93 s. BRACKO, F. 1 SOVINC, A. 1 ŠTUMBERGER, B. 1 TRON­TELJ, P./ VOGRIN, M., 1994. Rdeci seznam ptic gnezdilk Slovenije.-Acrocephalus -glasilo Društva za opazovanje in proucevanj e ptic Slovenije, št. 67, Ljubljana, s. 166-180. CAS, M., 1999. Prostorska ogroženost populacij divjega petelina (Te/rao urogallus) v Sloveniji.-Zbornik gozdarstva in lesar­stva, št. 60, s. 5-52. HUFNAGEL, L.. 1892. Allgemeiner Teil der Wirtschaftsplane der Herrschaft.-Gottschee (Kocevje), 42 s. KRAJ C IC, D. 1 GROZNlK ZEILER, K., 200 l. Pravilnik o var­stvu gozdov -analiza nekaterih dolocil s pravnega in stro­kovnega vidika.-Gozd. v., 59(!), s. 28-35. KRYŠTUFEK, B., l999.0snove varstvene biologije.-Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 155 s. PAPEŽ, J. 1 PERUŠEK, M. 1 KOS, 1., Biotska raznolikost goz­dnate krajine z osnovami ekologije in delovanja ekosistema.­Ljubljana, Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 161 s. PERUŠEK, M./ ZEfLER, H., 2001. Gospodarjenje z gozdom in divji petelin-stanje na Kocevskem in primerjava zAvstrijo.­Gozd. v., 59 (3), s. 139-146. ---Poro c ilo o delu ZGS za leto 2000.-Zavod za gozdove Slo­ venije, 200 l. ---Zakon o gozdovih.-Ur. l. RS, št. 30/93. ---Pravilnik o varstvu gozdov.-Ur. l. RS, št 92-3942/00. ---WBD -Direktiva EU za varstvo prostoživecih ptic (Pticja direktiva) -(wild Bird Directive) (Council Directive 791409fEEC on Conservation of Wild Birds ( 1979)). 337 GozdV 59 (2001) 7-8 odmevi Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju Odmev na prispevek V Gozdarskem vestniku št. 5-6/2001 navaja dr. Franc Gašperš ic v clanku z naslovom Ponovno o kon­trolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju svoje poglede in pripombe na Pravilnik o gozdnogospodar­skih in gozdnogojitvenih nacrtih (v nadaljevanju Pra­vilnik), zlasti na sistem gozdnogojitvenih ciljev in opti­malnih modelov gozda. Dr. Gašperšic meni, da uve­ljavljeni sistem optimalnih modelov gozda ter casovno opredeljenih gojitvenih ciljev gozd obravnava staticno , kar je za usmerjanje njegovega razvoja neprimerno; nujno je po njegovem v ta namen uporabljati v prete­klosti uveljavljene gozdnogojitvene cilje, ki casovno niso definirani in so primerno vodilo za delo z gozdom. Ponovno nasprotuje tudi enotnemu gozdnogojitvenemu cilju za gospodarski razred (skupaj za državne in zase­bne gozdove). Kljub obsežnemu clanku je mogoce nanj odgovoriti dovolj kratko, saj je dr. Gašperšic glavni del prispevka, ki zadeva modele in casovno opredeljene dolgorocne gozdnogojitvene cilje, oprl na nekaj svojih to gih pred­postavljenih sodb o modelih in gozdnogojitvenib ciljih, kot jih opredeljuje Pravilnik, vecj i del teoreticnih pojas­njevanj pa je posvetil dokazovanju dinamicnosti goz­dnega ekosistema, ki naj bi ga gozdnogospodarsko naciiovanje upoštevalo. Celotno razlago neprimernosti sistema uveljavlje­nih modelov in ciljev dr. Gašperšic zasnuje na treh namišljenih predpostavkah: l. modeli so tehni cni pojem in (zato?) gozd obravna­vajo stat icno, 2. stat i cni so tudi casovno opredeljeni gojitveoi cilji, 3. s casovno neopredeljenimi gojitvenimi cilji je mogoce preverjati uspešnost razvoja gozdov, medtem ko s casovno opredeljenimi to ni mogoce. Za zacetek naj navedem, da kljuc ni v poimenovanju in obliki ciljev in modelov, ampak v nacinu njihove uporabe. Razlogi za oblikovanje sedanjega sistema ciljev in modelov Odvec je razpravljati o pomembnih razvojnih kora­kih gojenja gozdov in gozdnogospodarskega nacrto­vanja na Slovenskem v preteklih desetletjih in tudi dlje v preteklosti, vendar je treba resnici na ljubo priznati, da je v pogledu prakticnih rešitev zlasti gozdnogospo­darsko nacrtovanje v osemdesetih letih zašlo v težave, lahko recemo tudi v slepo ulico, iz katere vodilni stro­kovnjaki, vkljucno z Oddelkom za gozdarstvo pri BF, vec kot desetletje niso uspeli pokazali poti oziroma dati ustreznih odgovorov. Pravilnik o gozdnogospodarskem nacrtovanju iz leta 1987 je bil priložnost za to, vendar je ostala priložnost neizkorišcena. Sodobnim možno­stim obravnave gozdnega prostora ni dovolj odprl vrat (verjetno je bil za nekatere kljucne rešitve res za nekaj let prezgoden), nekaterim širšim gozdarskim vsebinam (funkcije gozdov) se je posvetil premalo, nekaterim ne tako zelo pomembnim vsebinam (tolerancam vseh vrst) pa se je posvetil prevec. Vodilni strokovnjaki na pod­rocju gozdnogospodarskega nacrtovanja so bili tedaj prevec neenotni, da bi lahko v sprejemljivem casu prišli do sprejemljivih rešitev. In v naslednjih letih se niso r prav nic zbližati. Tako so na primer v zacetku devet­desetih let nekateri (tudi na BF) že v celoti prisegali na ugotavljanje lesne zaloge gozdov s stalnimi vzorcnimi ploskvami, nekateri (tudi na BF) pa o njih še vedno niso hoteli veliko slišati (pozabljena ni bila tudi še polna premerba), nekateri (tudi na BF) so že prisegali na sodobne metode racunalniške obravnave prostora, drugi so v teh orodjih videli grožnjo vsebinsko ustrezne obravnave gozdov (od tod za visokošolsko ustanovo tudi žalostno necastna pripomba k Pravilniku, da se z njim uvaja tehnologija, ki ji zlasti kadrovsko še deset let ne bomo kos). Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) ji je bil, seveda zahvaljujoc temeljitim pripravam od samega zacetka delovanja ZGS, kos že naslednje leto. V se globlja je postajala tudi vsebinska slabost kon­kretnega usmerjanja gospoda1jenja z gozdovi pri nas, ki se je odražala v tem, da je bilo ob ustreznih teore­ticnih i zhodišcih mnogo premalo prakticnih znanj in nasvetov, ki bi strokovnjakom, ki neposredno delajo z gozdom oziroma neposredno izdelujejo gozdnogospo­darske nacrte, omogocali lažje in tudi pravilnejše delo. Strah pred šablonami nas je privedel v drugo skrajnost, kjer je postal vsak splošnejši nasvet neprimeren, neva­ren. Tako v strokovni literaturi ni kazalo govoriti niti o nekih približnih proizvodnih razdobjih in pomladi­tvenih dobah za posamezne drevesne vrste na doloce­nih rastišcih, saj je vse odvisno od sestojnih razmer, vitalnosti, funkcij gozdov itd. -kar je seveda vse res, vendar ne tako, da bi povsem razvrednotilo informacijo o povprecjih. Zato tudi ni bilo nic zelo hudega, ce so bila celo med profesorji na primer neusklajena llll1enja GozdV 59 (2001) 7-8 o pojmovanju proizvodnega razdobja. Sestoj ne tablice so z narašcanjem njihove kakovosti in narašcanjem spoznanja o potrebah razmišljanja tudi po konkretnej­ših parametrih razvoja sestoj ev (tudi po zaslugi profe­sorjev z BF) sicer pri dobivale na pomenu, a kje so še (okvirni) razvojni modeli gozdov? O tem naj bi bilo ocitno še danes nespodobno govoriti, pa ceprav stroka ne zavraca uravnoteženosti razvojnih faz sestoj ev kot enega od kazalcev pri presoji trajnosti. Hm, kako se že presodi, ali so razvojne faze vsaj okvirno v ravnotežju? Tako je s tem. Zato so nekateri gozdarji tudi pri nas že pred zlovešcim Pravilnikom razmišljali o (okvirnih) optimalnih modelih gozda, oprtih na razvoj sestojev, kot ga kažejo uporabne tablice. Pri iskanju ustreznih odgovorov za konkreten sestoj model ne more veliko pomagati, pri razmišljanj ih na višjih ravneh paje upo­raben. Optimalni modeli gozdov in gozdnogojitveni cilji S casovno neopredeljenimi gozdnogojitvenimi cilji se je mogoce pravilno odlocati, vendar so prispevali svoj delež k premalo dorecenim razmislekom v zvezi z odnosom med nacrtovanimi ukrepi in pricakovanim razvojem sestoj ev. Od tod tudi veliko nelogicnosti med cilji in nacrtovanimi ukrepi pri gozdnogospodarskih nacrtih GGE in celo pri obmocnih nacrtih, o katerih piše dr. Gašperšic. Vsa predstava gozda v prihodnje, ki je eno od izhodišc za razmislek o ukrepih, je bila nekje (nedorecena) dalec_(za marsikoga v oblakih), nacrtovan etat pa naj bi bil dolocen konkretno in dovolj zanesljivo. Iz zagate si se uspešno rešil samo z res poglobljenim razmislekom (ki je moral vsekakor vkljucevati dolocene elemente modelnega razmisleka o gozdu, sicer si glede potrebnega razvoja sestojev v pogledu strukture raz­vojnih faz ni bilo mogoce oblikovati dobrega pogleda), zelo pa je tudi pomagalo, ce je bil clovek po položaju ali sicer pomembna avtoriteta ... Upoštevati moramo, da je optimalen model gozda le nov, dodaten pripomocek, ki nacrtovanje razvoja gozda dela preglednejše, medtem ko neposredno vodilo razvoja gozda še naprej ostaja gozdnogojitveni cilj, ki je po novem le casovno definiran, da lahko izdelovalec nacrta z manj nevarnosti za logicno napako nacrtuje možen posek, gojitvena dela in usmeritve. Ce si nekoliko podrobneje ogledamo vprašanje nacrtovanja usmeritev in ukrepov v zvezi z drevesne sestavo sestojev v gospodarskem razredu, moramo ugotoviti, daje, ne glede na trenutno drevesno sestavo sestoj ev, ki seveda doloca sestavo sestojev v bližnji prihodnosti in vpliva na drevesno sestavo sestojev v bolj oddaljeni prihodnosti, zelo koristno, ce si nacrta- GozdV 59 (2001) 7-8 valec odgovori na naslednji dve vprašanji: l. kakšna drevesna sestava je na rastišcu danega gospo­darskega razreda po naravi; 2. kakšen in kolikšen odklon od naravnega stanja sme nacrtovati zaradi proizvodne funkcije in drugih fun­kcij, da bo v smislu trajnosti gozdnega ekosistema gozd še deloval dovolj naravno (optimalen model gozda). Tudi casovno opredeljene gozdno gojitvene cilje je mogoce ob umestnih razlogih, ki izhajajo iz razvoja gozdov (npr. drugacen razvoj gozda od zamišljenega zaradi ujm ali drugih razlogov) ali drugih okolišcin (npr. spremembe v funkcijah gozdov), v prihodnje seveda prilagajati. Nikjer ne piše, da to ni dopustno ter da jih je treba doseci za vsako ceno. Ce pa so ustrezno postavljeni, ce se gozdovi gospodarskega razreda raz­vijajo, kot smo pricakovali, in ni drugih spremenjenih okolišcin, pa je tudi casovno opredeljene gojitvene cilje nepotrebno spreminjati, kar dr. Gašperšic meni tudi o gozdnogojitvenih ciljih, kot so se uporabljali v preteklosti. Casovna opredelitev cilja zmanjša možnost logicne napake pri dolocitvi možnega poseka ter olajša presojo nacrtovanih ukrepov. Pri tem naj poudarim, da lahko v posebnih razme­rah stanja gozda dolocimo gojitveni cilj, ki (zacasno!) doloca razvoj gozda tudi vstran od optimalnega modela gozda. Vendar je kljub temu koristno, da si nacrtovalec razcisti predstavo o tem, kakšen gozd bi bil na danem rastišcu in ob (danes navzocih) funkcijah približno opti­malen, in jo v obliki modela tudi zapiše, saj lahko z nacrtovanjem ustreznih ukrepov odklon v razvoju gozda od želenega razvoja zmanjša na najmanjšo možno mero, docela transparentna pa postane tako tudi dolocitev gojitvenega cilja, saj je jasno, da ne gre za nelogicen cilj, ampak da tako zahteva realnost nacrto­vanja razvoja gozda. Cez deset let bo nacttovalec ves razmislek ponovil in po potrebi svoja (ali kolegova) nekdanja stališca korigiral. Ugotovljeno stanje gozda cez deset let mu bo povedalo, alije potekal razvoj gozda skladno s postav­ljenimi cilji, ali je potekal (ce je seveda lahko) v smeri potencialno optimalno zamišljenega stanja gozda itd. Ce želimo pravilno razumeti in uporabljati opti­malne modele gozdov in gozdnogojitvene cilje, ni v njih nic staticnega, kot hoce na vsak nacin prikazati dr. Gašperšic, in povsem omogocajo tudi presojo razvoja gozda glede na postavljene cilje. Zato ni z našim delom v temeljih nic narobe in ni v nasprotju z Zakonom o gozdovih. 339 in orehnevi Gozdnogojitveni cilji in lastništvo gozdov Ocitek dr. Gašperšica glede enotnih gozdnogojitve­nih ciljev za gospodarske razrede, torej enakih ciljev za gozdove vseh lastništev, je pac njegov oseben pogled na to temo. Tudi v preteklosti niso bili vsi njegovega mnenja. Pravilnik je nastajal vec kot dve leti, pri njego­vem nastajanju so na številnih dolgih sestankih kole­gija Oddelka za gozdnogospodarsko nacrtovanje, ki so potekali vzporedno z zasedanjem Il-clanske komisije, ki jo je imenoval minister, neposredno sodelovali tudi vodje odsekov za gozdnogospodarsko nacrtovanje vseh obmocnih enot. Ne bom zašel v podrobnosti. Pri tehta­nju koristi in težav zaradi locenih ciljev je pfevladala odlocitev o enotnih ciljih. Dejstvo je, da so bile, so in bodo tndi razmere znotraj zasebnega sektorja zelo razlicne. Razlika v možnostih za usmedanje gozda med zelo drobno zasebno posestjo, kijo izpostavlja dr. Gaš­peršic, ter vecjo zasebno posestjo (danes imamo tudi že kar velike zasebne posesti) je vsaj takšna kot med vecjo zasebno posesti o in državnimi gozdovi. Ali potem imeti tri cilje? Ob jasni predstavi, kam želimo peljati razvoj gozda, ki jo kažejo optimalni modeli gozdov in goz­dnogojitveni cilji, gotovo ne bomo nacrtovali napacnih ukrepov ne v gozdovih enega ne v gozdovih drugega (in še tretjega in cetrtega!) lastništva. Ponekod bo pac približevanje ciljni podobi gozda (upoštevajoc goz­dove razlicnih lastništev) ugodnejše, drugod morda manj ugodno. Optimalen model gozda in (bolj nepo­sredno) gozdnogojitveni cilj sta ustrezno vodilo za delo z gozdom na danem rastišcu v gozdovih vseh oblik lastništva, ce smo seveda pripravljeni tudi casovno opredeljene gozdnogojitvene cilje razumeti dinami­ cno. Še o delu komisije za sestavo Pravilnika Ce se na koncu samo dotaknem tudi ocitka glede sestave in dela komisije ministra za sestavo Pravil­nika, ki sem jo vodil, moram ugotoviti, da je minister v komisijo seveda povabil tudi predstavnika Oddelka za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire pri Biotehni­ški fakulteti (dr. Milan Hocevar). Pripombe oddelka k osnutku Pravilnika so bile skrbno proucene tako kot vse druge, vseh pa seveda ni bilo mogoce upoštevati, ce naj bi Pravilnik ostal vsebinsko konsistenten. Osebno menim, daje bila komisija primerno sestavljena (sicer je to bolj vprašanje za ministrstvo), seje so potekale produktivno, zato smo zahtevno delo tudi uspešno zak­ ljucili. Zakljucek S Pravilnikom smo uspešno rešili cel kup zahtevnih razvojnih vprašanj na podrocju obravnave gozda in sodobne izdelave gozdnogospodarskih nacrtov, ki so se nakopicila v preteklih letih. V nekaj letih so se rešitve pokazale kot zelo solidne. Kot stroka in javna gozdar­ska služba bi bili v preteklih letih že veckrat osramo­ceni, ce ne bi tako pogumno stopili tudi na pot tehno­loškega razvoja pri obravnavi gozda. Tako pa smo v stikih z okoljem (ministrstva, upravne enote, obcine, razlicna podjetja) dobili pozitivne ocene tudi za zmož­nost sodobnega komuniciranja s podatki ter za sodo­bnost izdelkov. ZGS je v treh letih in pol po izidu Pra­vilnika izdelal že približno sto gozdnogospodarskih nacrtov gospodarskih enot in osnutke gozdnogospo­darskih nacrtov obmocij ter se zelo aktivno vkljucil v procese prostorskega planiranja na državni in obcinski ravni. Ob uspešnem razvoju in delu ZGS na podrocju goz­dnogospodarskega nacrtovanja v zadnjih šestih letih, tudi ob pomoci strokovno in sodobno zasnovanega Pra­vilnika, se zdijo ocitki dr. Gašperšica, kot bi z obale klical za ladjo, ki ocitno uspešno pluje, da je ladja v osnovi napacno zasnovana, zato ne more uspešno pluti in jo je treba razsekati in potopiti. Neaktualno in nepro­duktivno. Nacrtovalci ZGS si želimo dela, ne križar­skih vojn. Aktualen sistem modelov in ciljev povsem zadovoljuje potrebam usmerjanja razvoja gozdov. mag. Živan Veselic GozdV 59 (2001) 7-8 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije Gostovanje ceških parlamentarcev v Sloveniji V cetrtek, 4. lO. 2001 , so predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije izvedli strokovni program za dele­gacijo parlamentarcev Republike Ceške, ki je bila na obisku v Sloveniji. Na kmetiji Jerneja Vodnika v Gomj i Žetini pri Polja­nah so gozdarji obmocne enote Kranj parlamentarcem predstavili gospodarjenje v zasebnem gozdu. Srecanja s ceškimi parlamentarci sta se udeležila tudi direktor Zavoda za gozdove Slovenije, g. Andrej Kermavnar, in direktorica Sklada kmetijskih zem lj išc in gozdov Republike Slovenije, g. Marja Majer-Cuk. Udeleženci so se na terenu in za mizo na turisticni kmetiji Andrej on v Zgomji Žetini zapletli v živahen in zanimiv pogovor o razmerah v gozdarstvu v Sloveniji in v Republiki Ceški. Program so zak ljuci l i z veceijo na turisticni kmetiji Andrejon, ki sta se je udeležila tudi podpred­sednik Odbora za kmetijstvo in gozdarstvo državnega zbora Republike Slovenije, g. Kramberger, in posla­nec državnega zbora Republike Slovenije, g. Geza Džuban. Zakljucna prireditev Evropohoda 2001 V nedeljo, 30. septembra 2001 , je bil Strasbourg, mesto s sedežem evropskega parlamenta, v znamenju popotnikov po pešpoteh z vse Evrope. Tu je bila zak­ljucna prireditev Evropo hoda 2001, v kateri je sodelo­valo 24 držav, med njimi tudi Slovenija. Iz 1 O razlic­nih smeri so popotniki potovali peš po Evropi v smeri Strasbourga in s seboj prenašali evrofon, na katerega so snemali znacilnosti svojih držav. V Sloveniji se je Evropohod zacel 27. maja v Hodošu, ko smo evrofon sprejeli od Madžarske, ter koncal21.junija na mejnem prehodu Radelj, ko smo ga po vec kot 400 prehojenih kilometrih predali Avstrij­cem. Smer Evropohoda, v kateri je sodelovala Slo­venija, se je pricela v Grciji in je tekla iz Grcije cez Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, Slovenijo, Avstrijo, Nemcijo, Francijo v Strasbourg. Zakljucne prireditve v Strasbourgu se je udeležilo okrog 10.000 ljudi iz vecine evropskih držav. Udele­ženci so v dolgem sprevodu iz parka v bližini evrop­skega parlamenta krenili po ulicah Strasbourga proti stadionu, kjer je bila zakljucna prireditev. V sprevodu so organizatorji nosili napise z imeni držav udeleženk, tudi Slovenije. Sprevod so gledalci navdušeno pozdravljali, sprem­ljali pa so ga številni glasbeni ansambli. Predstavniki Slovenije-pet jih je bilo z Zavoda za gozdove Slove­nije, kije bil glavni organizator v Sloveniji-so zbudili precej pozornosti, sodec po mnogih prijaznih pozdrav ih Sloveniji. Na zakljucni prireditvi na stadionu v Strasbourgu sta govorila predsednik evropskega sveta in županja mesta Strasbourg. Poudarila sta pomen Evropo hoda za sporazumevanje in zbliževanje narodov Evrope. Zavi­hrale so zastave vseh držav udeleženk Evropohoda 2001 , tudi slovenska. Srecanje mikologov V dneh od 30. avgusta do 2. septembra 200 lje bilo na Rogli srecanje miko logov z mednarodno udeležbo. Na srecanju so sodelovali tudi gozdarski strokovnjaki Zavoda za gozdove Slovenije. Udeleženci so si ogledali pragozd Šumik na Pohorju. Predstavil jim ga je mag. Ljubo Cencic iz Obmocne enote Maribor. Roman Habjanic iz Obmocne enote Celje, poznavalec gliv, pa je predstavil povzro­c i telje trohnob v gozdovih južnega Pohorja. Delavnica Gozdno semenarstvo in drevesnicar­stvo V cetrtek, Il. oktobra, so se v Kostanjevici na Krki zbrali gozdarji javne gozdarske službe (Gozdarskega inštituta in Zavoda za gozdove Slovenije) na delavnici o gozdnem semenarstvu in drevesnicarstvu. Delav­nica je bila nadaljevanje lanskoletne delavnice, ki je potekala na Rogli. Letošnjo delavnico je organizirala Obmocna enota Zavoda za gozdove Brežice. Namen delavnice je bil predstavitev ohranjanja gozdnih gen­skih virov, oskrba z gozdnim reprodukcijskim mate­rialom, obravnava semenskih sestojev ter prakticno delo v drevesnici. Tematika je bila predstavljena v 5 referatih ter na terenu v semenskem sestoju doba v Krakovskem gozdu. Delavnice se je udeležilo okrog 50 udeležencev. Tone Lesnik GozdV 59 (2001) 7-8 341 in tuje prakse Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in lesarstva Za zgornjo savinjsko dolino, ki geografsko pokriva obmocje ob porecju Drete in zgornjem toku Savinje, je znacilna gosta poraslost z gozdovi. Dolga prometna zaprtost, pomanjkanje velikih plodnih površin in odsot­nost rudnih bogastev so narekovali svojevrsten gospo­darski razvoj. Edino bogastvo doline je namrec bilo v njenih mogocnih gozdovih, najdonosnejše dejavnosti pa so predstavljali posek in spravilo lesa, žagarstvo, · splavarstvo in trgovina z lesom. Gozdarstvo in lesarstvo sta bili torej panogi, ki sta pomenili glavni vir zaslužka in s tem preživetja vecine ljudi tega obmocja. Prav zaradi teh znacilnosti je med lokalnim prebival­stvom in še posebej med predstavniki strokovnih insti­tucij že dolgo casa živela želja po zašciti premicne kul­tume dedišcine obeh omenjenih panog. Želja je postala resnicnost februarja 2000, ko je Obcina Nazarje usta­novila javni zavod za opravljanje muzejske dejavno­sti. Rodil se je Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in lesarstva. Njegova osnovna dejavnost je evidentirati, zbirati in dokumentirati premicno kulturno dedišcino s podro cij gozdarstva in lesarstva, zbrano gradivo pred­staviti širokemu krogu obiskovalcev ter na ta nacin povecati zanimanje in razvijati pozitiven odnos do lcul­tume dedišcine. V letu 2000 sta bila tako imenovana projektna sku­pina, zadolžena za pripravo vsebinskih gradiv ter zbi­ranje predmetov na terenu, in strokovni svet, sestavljen iz strokovnjakov lokalnih gozdarskih in lesarskih insti­tucij ter drugih strokovnih sodelavcev, ki so s svojimi idejami sodelovali pri reaLizaciji projekta. Obširnemu evidentiranju in zbiranju predmetov, fotografij in doku­mentov na obmocju celotne zgornje savinjske doline je sledila priprava in izvedba projekta stalne muzejske postavitve. Muzej Vrbovec, ki je dobil ime po grašcini v Nazar­jah, v kateri domuje, je s septembrom 2001 odprl vrata širokemu krogu obiskovalcev. Rdeco nit, ki nas vodi skozi stalno muzejsko razstavo, predstavlja les. Sle­dimo mu na njegovi poti od drevesa v gozdu do pre­delave v koncni izdelek, ob tem pa spremljamo življe­nje ljudi, katerih preživetje je bilo od lesa neizbežna odvisno. V ospredju razstave so torej ljudje, njihovo delo in življenje, njihova povezanost oziroma odvisnost od gozda in lesa. Razstava nas popelje v cas štarih olcarjev, furmanov in splavarjev, v cas žagatjev, mizar­jev in tesarjev. Vrnemo se v preteklost, ko je secnja v mogocnih gozdovih potekala samo s pomocj o sekir in kasneje rocnih žag, ko so edino pot za spravilo lesa iz gorskega in težko dostopnega sveta predstavljale riže in ko se je transport do namembnih žag vršil s plav ljenjem. To je bil cas, ko je bila secnj a omejena na pol elje, spravilo v dolino na zimski cas in transport po vodi na spomladanske mesece, cas, ko je les potreboval leto dni, da je prišel v roke kupca. Razstava obuja že pozabljene dogodke, nacine življenja in delovne obi­caje gozdnih delavcev, posveca se vlogi funnanov, ki so jo odigrali pri spravilu lesa, na drugi strani pa se dotakne sprememb, kij ih je v gozdarstvo prinesla grad­t~a žicnic in še posebej gozdnih cest ter s tem povezano uvajanje moderne mehanizacije. Razstava prikazuje razvoj žagarstva od rocnega razreza lesa, preko pri­mitivnib vodnih žag venecijank do žag na elektricni pogon, raziskuje razvoj mizarstva in tesarstva v dolini, delo in življenje mizarskih in tesarskih mojstrov. Poseben del razstave je posvecen razvoju lesne industrije v Nazarjah od njenih zacetkov na prelomu stoletja do razvoja GLIN-a Nazatje in njegovega pomena za prebivalce doline danes. S tem želimo obe­ležiti visok jubilej industrijske predelave lesa, saj prav letos mineva sto Jet od postavitve prve industrijske žage ob zgornjem toku Savinje. Razstava je namenjena širokemu krogu obiskoval­cev: šolarjem, turistom, strokovni javnosti in seveda lokalnemu prebivalstvu, ki je bilo in ostaja glavni oblikovalec življenja in tako tudi razvoja obeh strok. Muzejska postavitev se bo v prihodnosti dopolnjevala z novimi predmeti in dokumenti, s pric evanji starih gozdnih in lesarskih delavcev ter v prvi vrsti z multi­medijsko predstavitvijo zgornje savinjske doline in razvoja gozdarske in lesarske stroke. Ena glavnih nalog muzeja pa je seveda tudi, da skrbi za redno izdajanje strokovnih publikacij, da pripravlja tematske razstave, da spodbuja radovednost in zanimanje pri obiskovalcih in na ta nacin našo bogato preteklost posreduje bodo­cim rodovom. Barbara Šoster GozdV 59 (2001) 7-8 Iz domace in tuje pra -~-- Ris dela škodo bovškim ovcerejcem Ris je po uspešni naselitvi na Kocevskem poca s i razširil svoj življenjski prostor tudi v druge predele Slovenije, še posebej v redko naseljene gozdne plan ote in hribovja na severozahodu (Idrijsko hribovje, Trnov­ska in Banjška planota, zgomje posocje). Na Bovškem je bil prvic opažen pred dobrimi desetimi leti. Srecanja z risam so sicer zaradi njegovega prikritega nacina živ­ljenja zelo redka, vendar njegovo stalno prisotnost potr­jujejo številni sledovi (zlasti pozimi v svežem snegu) in ostanki plena. Sprva so se nad njim pritoževali le lovci, ceš da jim bo pregnal vso smjad, škode na drobnici pa vsaj do letošnjega leta ni povzrocal; možno je tudi, da tega bodisi nismo opazili ali pa smo jo pripisovali medvedu. Letos spomladi smo se tako prvic prepricali , da tudi ris napada drobnico in lahko ovcerejcem pov­zroci veliko škodo. Prvi c je 9. aprila 2001 na ograjenem pašniku Visna dober kilometer od Bovca(!) pokoncal 5 ovc; na istem pašniku je napadel ponovno 19. aprila 2001 in tokrat pokonca l kar 12 ovc. Med 27. majem in 2. junijem 2001 je na ograjenem pašniku v loški Koritnici pokon­cal3 ovce in l kozo, 5. julija 2001 pa na Skali l ovco. V vseh primerih smo po znacilnih poškodbah na kadavrih pokoncan ih živali nesporno ugotovili, da gre za risa (pregriznjen vrat, poškodbe od krempljev na prsnem košu, na križu in zadku). Vse živali so se pasle na ogra­jenih pašnikih v neposredni bližini domacij ali prestaj, lastniki pa so credo dnevno kontrolirali. Ocitno je, da risa bližina cloveka ali naselij niti najmanj ne moti oziroma da se zna temu zelo uspešno prilagoditi. Zna­cilno je, da na ograjenih pašnikih pogosto pokonca vec ali celo vse živali, cesar pri plenjenju divjadi ne pocne; možno je, da ga k temu spodbuja obnašanje drobnice, ki se ob napadu v brezglavem strahu strne v credo in divja ob ograji ter skuša pobegniti (podobno se dogaja tudi ob napadih medveda na drobnico v ogradah, saj niso redki poboji 10 ali vec živali). Ob prvem napadu na pašniku Visna smo nespomo ugotovili, da je ris napadel podnevi, pozno dopoldne, in sicer potem, ko je lastnik credo pregledal. Škoda, ki jo je ris v letošnjem letu povzrocil bov­škim ovcerejcem,je torej kar velika; doslej je pokoncal 22 živali in na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so prizadeti lastniki vložili za dobre 3 mio SIT zahtevkov za izplacilo odškodnine. Po štirih letih s i stematicnega zbiranja podatkov o škodi, ki jo povzrocata medved in ris na creda h dro­bnice, ugotavljamo sledece: l. Bližina cloveka in naselij, dnevna kontrola crede in ograje medveda in risa ne od vracajo od napadov na drobnico. 2. Creda v ogradi je za oba veliko lažji plen kot drobnica na prosti paši; nikakor ne drži trditev izpred nekaj let, da sta bolj nevama za živali na prosti paši in da bodo škode manjše, ce se paša omeji na urejene, ograjene pašnike blizu domac ij in naselij. Pokazalo se je ravno nasprotno: škode na urejenih pašnikih so veliko vecje. 3. Obe zveri napadata drobnico tudi podnevi, tako da tudi nocno zapiranje živali v hleve ne pomaga veliko. Zaenkrat je edina u c inko v ita zašcita stalna prisot­nost pastirja, to pa rejo drobnice precej podraži. Vse vec manjših in ostarelih ovicerejcev zato tudi zaradi težav z medvedom in risom opušca rejo, vecji rejci pa so zaenkrat še tiho in zadovoljni z odškodninami za pokoncane živali. Vprašanje pa je, koliko casa bo še trajalo slepomišenje s pospeševanjem reje drob­nice, odškodninami in strategijo upravljanja z velikimi zvermi na istem prostoru. Vse to namrec za domace prebivalstvo pomeni težave, za državo pa dvakratni strošek: prvic v obliki subvencioniranja reje drobnice, dmgic pa v obliki odškodnin za taisto drobnico. Iztok Mlekuž Kadaver pokoncane ovce z ZJlacilnimi poškodbami za risa: pregriznjen vrat, poškodbe od krempljev na prsnem košu in hrbtu (pašnik Visna nad Bovcem, 19. 4. 2001) (foto: l. Mlekuž) 343 Gozd V 59 (2001) 7-8 v casu in prostoru Vegetacija in funkcije ekosistemov v Nemciji Lado KUTNAR"' V zadnjih dneh julija in prvih dneh avgusta 2001 se je v starodavnem bavarskem mestu Freising zbralo okoli 400 strokovnjakov s podrocja proucevanja flore in vegetacije. Srecanje je potekalo pod okriljem sve­tovne organizacije International Association of Vege­tation Science {!AVS), ki trenutno združuje preko 1.600 clanov iz 83 držav sveta. Organizacijo srecanja je prevzel oddelek za ekologijo tehnicne univerze v MUnchnu, ki ima svoje domovanje v Weihenstephanu, predelu mesta Freising. Združenje IAVS, ki vkljucuje raziskovalce flore in vegetacije, je na 44. letnem simpoziju dalo poseben poudarek vegetaciji kot pomembnemu funkcijskemu elementu ekosistemov. Simpozij, kije potekal pod nas­lovom Vegetacija in funkcije ekosistema, se je odvijal v naslednjih tematskih sklopih: (1) Vegetacija in fi.mkcije ekosistemov -koncepti in ekološka te01ija; (2) Vege­tacija in habitatna vloga ekosistemov; (3) Regulacijska fi.mkcija-vpliv vegetacije na ekosistemske procese; (4) Produkcijska funkcija-produktivnost rastlin in troficne interakcije; (5) Informacijska funkcija-vegetacija kot indikator okoljskih sprememb; (6) Nosilna funkcija­vegetacija v službi cloveka. Omenjeni tematski sklopi so bili razdeljeni na vec podsklopov, ki so zajeli razli­cne, bolj zak ljucene in ožje tematike, povezane z vege­tacijo in ekosistemi. V razmišUanju in prispevkih mnogih znanstveni­kov se je v zadnjem obdobju za podrocje prou cevanja vegetacije uveljavil izraz "ekologija vegetacije" ali "vegetacijska ekologija" (ang. vegetation ecology), ki predstavlja le sodobnejši izraz za "fitosociologijo" (pri nas pogosteje uporabljen izrazje "fitocenologija") ali za izraz ''vegetacijska znanost". Pojem "ekologija vegetacije" posebej poudarja odnose med rastlinsko skupnostjo in okoljem. Znotraj tega obravnava tudi dinamiko rastlinskih skupnosti in populacij rastlin ter interakcije med njimi. Znanost o vegetaciji je po mnenju enega od vodilnih mož organizacije IAVS, prof. Eddyja van der Maarela, šla preko vec zgodovinskih obdobij. V zacetnem, ki zajema približno cas med letoma 1930 in 1960, je bila usmerjena v klasifikacijo in problematiko geografske razšitjenosti rastlinskih združb. V obdobju po letu 1960 so raziskovalci vegetacije dajali vse vecj i poudarek eko- • dr. L. K., univ. dipl. inž. gozd., GIS, Vecna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO -44. simpozij IAVS v Freisingu logiji, k cemur je pomembno prispeval razvoj gradi­enine teorije in multivariantnib metod. Razvoj je bil predvsem posledica izmenjave mnenj in sodelovanja med evropskimi in anglo-ameriškimi vegetacijskimi ekologi. Po letu 1970 pa lahko zaznamo porast razi­skav dinamike vegetacije, ki so temeUile na trajnejših raziskovalnih objektih in na vec ponovitvah kartira­nja. Kljucen raziskovalni problem v tem obdobju je bila motnja kot vzpodbuda za spremembo vegetacije. Pomemben sestavni del proucevanja vegetacije je pos­talo tudi podrocje varstva narave. V tem obdobju je bilo vse vec raziskav biomase, hranil in energetskega toka skozi komplekse vegetacija-okolje (ekosistem). Po letu 1980 so pogosteje obravnavali interakcije med vrstami, konkw·enco, interakcije rastlina -žival itd. Po letu 1990 pa lahko raziskave vegetacije najlažje zaja­memo in opredelimo v okviru razticnih fi.mkcij ekosi­stemov (produkcijska, nosilna, informacijska in regu­lacijska vloga ekosistema). Prav funkcije ekosistemov v povezavi z vegetacijo so predstavljale rdeco nit in ogrodje simpozijskega dogajanja. Že številni tematski sklopi in podsklopi simpozija so nakazali vso širino problematike, s katero se v današnjem casu ukvatja vegetacijska znanost. Skupni imenovalec predstavlje­nih raziskav je bila le vegetacija oz. flora v povezavi z razlicnimi ekosistemi. Vendar pa je bilo že vnaprej jasno, daj ih je prakticno nemogoce povezati v skupno misel i11 izoblikovati vseobsegajoce zakljucke simpo­zija. Po dntgi strani paje simpozij prinesel veliko svežih idej in dinamicen pristop k obravnavanju vegetacije. Simpozijsko dogajanje je bilo popestrena s spozna­vanjem flore in vegetacije južnega dela Nemcije . V ta namen je bile organiziranih kar deset vzporednih eno­dnevnih ekskurzij, ki so zajele zelo razli cno vegetacijo (npr. razlicni tipi gozdne vegetacije, suhih travišc in druge vegetacije v kmetijskem predelu, vegetacija v obmocju poplavljanja rek, vegetacija barij in jezer). Med udeleženci simpozija smo bili tudi 4 raziskovalci iz Slovenije (3 predstavniki Biološkega inštituta ZRC SAZU in 1 predstavnik Gozdarskega inštituta Slovenije). Druženje s strokovnjaki s celega sveta je dalo obilo mož­nosti za spoznavanje ·najnovejših dosežkov na podrocju raziskav vegetacije. Hkrati s tem pa so se odprle tudi mnoge možnosti za nadaljnje koristno sodelovanje. Prihodnje, 45.letno srecanje lA VS bo organizirano v zacetku marca 2002 v brazilskem mestu Porto Alegre. GozdV 59 (2001) 7-8 r, ozdarstvo v casu in I r 35. FORMEC 2001 v Brnu Ma1jan LIPOGLAVŠEK* V casu od 3. do 7. septembra 2001 je gozdarska in lesarska fakulteta v Brnu oziroma njen inštitut za gozdno in lesno tehniko priredil že nekako jubilejno 35. znanstveno srecanje profcsmjcv tehnicnih predmetov na evropskih gozdarskih fakultetah. Med ustanovitelji teh srecanj je bil tudi prof. dr. A. Krivec z ljubljanske gozdarske fakultete. Tokratnega srecanja se je poleg prirediteljev udele­žilo le 17 profesmjev (Lipoglavšek in Krc iz Slovenij e) iz 8 držav pretežno vzhodne Evrope, kar je manj kot na dosedanjih srecanjih. Zato pa je bil opazen preskok v kakovosti znanstvenih referatov na dvodnevnem zase­danju. Ni bilo namrec vec referatov, ki samo opisujejo razmere v posameznih državah, ampak so vsi prikazali rezultate raziskav. Referati, ki so jih prireditelji zbrali v zborniku že pred simpozijem, so se dotikali vseh podrocij gozdne tehnike: uspešnosti tehnoloških reši­tev, preucevanja in organizacije dela, priprave dela s pomocjo racunalnika , placila za delo, vplivov tehnike na okolje, ergonomije. Na ergonomskem podrocju je bilo govora o nevarnosti rakavih obolenj zaradi izpu­šnih plinov motornih žag (Avstrija), o obremenitvah pri razv l acevanju vrvi vi tla (Norveška) in o nezgodah v državnih gozdovih (Slovenija). Ekskurzije ob srecanju so bile priložnost za številne strokovne razprave pa tudi za druženje udeležencev iz razlicnih. pa vendar podobnih okolij. Najprej nas je prvi dan zasedanja pot vodila v nižinske poplavne hrastove gozdove ob reki Moravi južno od Brna, kjer so nam prikazali delo traktorskih prikljuckov za pripravo tal pri naravni ali umetni obnovi. Poleg pragozdnega rezervata smo si ogledali šc lovski dvorec (sedaj hotel) v Židlokovicah in fazanerijo. Popoldne po zasedanju drugega dne smo se odpe­Uali na tridnevno ekskurzijo proti severu, skoraj do poljske meje. V Kiti ni smo si najprej ogledali arboretum univerzi­tetnega gozdarskega podjetja, kjer stoji eden od mnogih spomenikov gozda~em in gozdu, ki so raztreseni po vsem obmocju med Brnom in Blanskim. Na sedežu podjetja so nam pokazali vitle s stolpom razlicnih veli­kosti in prikljucke traktmjev za pripravo tal, kijih pro­izvajajo in tudi uspešno izvažajo. PrirediteUi so nam pokazali tudi centralno mehanizirana sk l adišce in žago • prof. dr. M. L. univ. dipL inž. gozd., BF. Oddelek za goz­darstvo in obnovljive gozdne vire, Vecna pol 83, 1000 Ljubljana. SLO za predelavo okrog 20. dolg les le razžagajo i1 nika na tirih. Žagajo ', pretežno s tracnimi žag b temu "rjave" sekance o v Avstrijo. Med potjo .e veliko udorno vrtaca IT v Karlov na podrocje go e. Tam ima Mendelova 1 e- acijski center. Nasled ej spravilo bukovega lesa navzdol z vecbobensi