J u r i VarI. Natihoma je deloval J. Varl v vinogradu Gospodnjem, in le časih se oglasil v Slomšekovih Drobtinicah, ktere so mu bile popolnoma po godu; tako se nahaja na pr. v 1.1853 njegova pesnica »Gruden", 1. 1854 BŽelje" pa nMaria Cvetica", 1. 1856 nKmetjeu, 1. 1857 ^Prilike" (IV.—X.), 1. 1858 — 61 pesni ,,Ples, od sv. Tomaža, Ugled Belzacarjev, Prah"; povest BKeršanskih staršev sin keršanski"; MBasni" (spisal po latitiskem); 1. 1864 ,,Bolnišnice v rokah usmiljenih sester^ i. t. d. — V Zgodnjo Danico je dopisoval le sim ter tje do 1. 1860, kedar je št. 9 priobčiti dal pesemsko festitko švojo nK poterjenju . . preč. g. J. Vidmarja, doktorja sv. pisma, kneza in škofa ljubljanskega"; bolj spridoma in praviloma pa je dopisoval vanjo od 1. 1861 — 8 v premnozih sostavkih, v kterih modruje o naših domačih zadevah, družinskih in narodnih, cerkvenih in deržavnih, ven in ven na podlagi sv. keršfianske vere, po besedah v št. 4 1. 1861: rVera, ona zapoveduje slednjemu, naj bo v beraški koči, ali na prestolu kraljevem, se podvreči, ter služiti pravici in resnici pod vodstvom veličastne lepotice, ki se ji pravi ljubezen kerščanska. In blagor njerau (floveku, časniku, narodu i. t. d.), kdor se tenou trojstvu podverže"! i. t. d. — V 5. 1. ljubo govori o zemlji slovenski, o nar odu s 1 ovenskem , pa o njegovih vnanjih in notranjihnasprotnikih, kako se pregrešajo zoper omenjeno trojstvo. V 1. 6: nKakor je človek, tako so tudi narodi od Boga, tudi Slovani io Slov e n c i, ki imajo torej pravico na zemlji slovenski živeti ko narod in na vkladu slovenskega življa se gibati in izobraževati . . Vir vsaki pravi omiki in izobraženosti pak je vera . . Vera s cerkevjo je perva pogoja omike, zato pa tudi jo spoštovati dolžnost vsakega, kdor je izobraženosti zaresin prijatel, pravi, ne binavsk zastopnik svojega naroda, tedaj tudi sveta dolžnost vsakega Slovenca, kteri ljubi v resnici narod svoj slovenski. Zaničevati to, kar je narodu nar svetejše, napadati cerkev in njene naprave, ko strašilo po kerčmah razglaševati nedolžni konkordat, nobenega duhovna ne voliti v deželni zbor za glasilko imeti, iu celo blesti, da je velika škoda za Slovence, kersejeduhovstvo preveč z njihovo literaturo pečalo, ni nikakoršno znaminje resnične ljubezni do slovenskega naroda, temveC živa priča, da se takošen človek znajde na napčni poti, in če prav zahteva omiko in izobraženost Ijudstva, vendar le podivjačenje njegovo s svojim početjem pospešuje" i. t. d. (1. 12 str. 93). BVera in vednosti so potrebne k zaresni omiki, k resnidni izobraženosti, in vera ravno, od katere smo dozdaj govorili, tčrja tudi napredovanje v vednostih" (str. 101). . . . nKteri jezik pa je v zadevi izobraženja neogibno potreben za nas Slovence ? Slovenski narod prebiva na zemlji slovenski in govori svoj lastni slovenski jezik. Verh njega, ki je sladkoglasin, lep in krasen ko malo kteri, pa vendar pri vsphi tein zaničevan in tert, gospoduje troje ptujih jezikov, in ti so nemški, laški in madjarski, in ti trije se vrivajo vsaki v svojih krajih v pravice domačega jezika, krivično podkopujejo veljavo le-tega in bi ga radi popolnoma zaterli, oni nosijo zvonec v Solah, v pisarnicah io uied gospodo, ter se imajo ko znamnje omike in izobraženosti. Ako želi potemtakem Slovenec po omiki, zamore se mikati io izobraževati uli s pomočjo enega ali druzega izmed teh treh ptuiih, ali pa tudi s pomofjo doinačega, slovenskega jezika. Izobraževanje v ptujem in s pomočjo ptujega jezika vendar je nenaravno, nenatorno, in le za posamezne osčbe mogoče, nikakor pa ne za narod v njega celoti . . . Naučiti se utegne ptujega jezika posamezni človek, nikakor pa ne narod, razun če se nm narodovnost zatre in narod poptujči . . . Napadali in preganjali so od nekdaj sovražniki slovanski jezik in celo slovanstvo, tudi z ognjein in mečera so se trudili narodovnost slovansko zatreti in uničiti. V stoletnih vojskah, pravi Šafafik, so terli ptujci slovanske narode . . in čuditi se je, ako se prevdari vse, kar se je že s Slovani godilo, da slavno ime BSlo van" ni že zdavnej postalo ime, ki se k večemu le še najde v starih knjigah in pismih. Kervave, Slovane zatiravne vojske so sicer ponehale, duh sovražni pa je tudi po tem še živel in še živi (str. 108)" i. t. d. — ,S pomočjo šol bi se ljudstva slovenske prevergle in poptujčile, slišim govoriti; pa prazno je to besedovanje. S tem pa, da šol, in sicer ljuriskih šol nakmetih omenimo, pridemo do reči, od ktere je bilo že marsikaj v naših doinačih slovenskih časnikih govorjeno in reč pojasnovana in pretresovana, zatoraj nasleduje tukaj le toliko, kolikor je ravno potrcba, da dokažerao tudi mi od svoje strani, kako nespametno da se mlati prazna slama, ako v slovenskih ljudskih šolah nemščina kraljuje, uboga gostija pa je slovenščina; tedaj kako neumno, nemodro da je, narod s pomočjo šol poptujčevati, s tem pa zavirati mu naprcdovanje in oiniko (str. 130)". — nSlovenščina je domača govorica, ona mora tedaj perva, ne druga biti; voditi mora slovensko mladost ko vrojena prijatlica od pervega razreda izglednih šol do zadnjega realčinega in skoz in skoz po gimnaziji. Nemščina, latinščina, gerščina se mora s pomočjo slovenščine, ne pa neraščine učiti . . . So tvarine, ktere morajo sicer na gimnaziji razlagovane biti, pa bi se lahko brez vse škode manj časa za-nje porabilo, kot se ga navadno rabi; tako pridobljen čas pa naj bi se obračal v razlaganje slovanščine sploh, posebno pa nje na jugu. Tudi laščina bi se ne smela ponemariti (str. 152)". — BHudobni, se bere v sv. pismu, pravi v svojem sercu, da ga ni Boga. Takih spačenih, na dubu slepih se tudi dandanašnji ne manjka . . . Vemo pa, da se tnarsikateri verin in izobražen Slovenec med nami nahaja, ki pravici in resnici pod vodstvom Ijubezni kerščanske - v zadevi svojega naroda in njegovih pravic — enako nasprotuje, kakor s svojo nejevero nejevernik (str. 201)". — BMnogo iuuamo Slovani, in torej tudi mi Slovenci zopernikov, ki ne zahtevajo druzega ko našo narodno pogubo . . . Med take zopemike naše je šteti tudi časništvo . . . Ni ga ne rešila, ne zdravila za sedanje žalostne homatije in zmedije sveta, razun le v edini sveti veri. Kakor je nekdaj prerodila vera svet, tako ga je tudi le ona spet zadnji čas umiriti in urediti zmožna. Pravica in resnica tedaj pod vodstvom ljubezni kerščanske je geslo, ktero bi imelo časnikarje (ptuje in domače) voditi; ali jih pa tudi vodi?" (str. 209). L. 1862 kaže v primeri BPuška in kosa" (1. 13), da vklad, na kterega staviti in zidati mora se omika slovenskega našega naroda, ako hočemo, da se ne spači, ne propade in ne pogubi, marveč da oslane narod zdrav, Cverst in blag, je edino le vklad domači, narodni, kerščanski. — To resnico dokazuje (1. 15) v osodi nesrečnega mladenča BFiliz — filez", kjer pravi na pr.: BPiši in podkopuj v svojih spisih vero kerščansko katoliško, in ti slačiš narodu nadnatorno vrednost in blagost iu ga celo vverstiš med živali; piši in jemlji upanje kerščansko, in ti obropaš narod nar bolj zdatnega tolažila o času stisk in zadreg, ter si mu spodbil podslombo serčnosti in svetcga junaštva v vojskovanju z vsim, kar je napčno in hudo; in piši in duši ljubezen kerščansko, in izdal si narod v plen strasti in slasti, si mu zmedel um in pamet ter ga storil pripravnega za vse, le ne za to, kar bi bilo njeinu v srečo in čast (str. 118)". — V 1. 19 razodeva pod naslovom BJožef II." vodila, kterih pravi zgodovinar pri spisovanji zgodovine za katoliško Ijudstvo prezirati ne sme in naznanja duha, ki naj veje v zgodovini; Bnasprot pa spisuj in pisari zgodovino ali zgodovinske kratkoCasne berila po načinu omenjenih bukev, zadevajočih Jožefa II., in ti ne boš prijatel narodov, boš narodu. zapeljivec, spoinin svoj pa boš oskrunil na veke" (str. 152). — Kakor zgodopiscu, tako daje v 1. 23. 24 pesniku vodila, kterih prezirati ne sme, v priliki nDvoje dreves" in določuje z ozirom na pogane, Gerke in Rimljane, okrožje, v kterem suka naj se pesništvo slovensko, da bo Slovencem v zaresni prid in v zdravo omiko, ter opominja k sklepu: nPoj toraj, pesnik slovenski, toda bodi pesnik keršanski, in bodi lira nedolžna, sraroožljiva, čista in sveta. Dnov življenja človeškega je le malo, in vendar je ta kratki čas neskončno imeniten za slehernega izmed nas, in le če boš hodil, delal, se trudil in potil v senci drevesa življenja, boš tudi v resnici izobraževal in tnikal svoj narod ter svoj in njegov pravi blagor pospeševal" (str. 190), — V 1. 28 pa jako živo opisuje, ktere izobraženosti mora vsaki učitelj, in toraj tudi jezikoslovec pfevzet in navzet biti, ako hoCe razlagati klasike slovenski mladosti, ako hoče biti učitelj in ne motitelj, oznanovavec ali pridigar resnice in ne laži, pravice in ne krivice, ljubezni in ne našemljenega brezvernega humanizma, in v res klasičnem spisku ,,Pridigar, učitelj ali profesor, jezikoslovje, klasiki" pravi: »Slovenski narod je živoverin, je narod katolišk, njemu klasiki niso sveto pismo, brez njih zamore on kratko ped časnega življenja, pa tudi v večnem bivanju po smerti vesel in srečin biti, njemu izreki klasikov niso dogma, in tudi biti ne morejo dogma, in biti ne smejo dogma ali verska resnica, zato mu je pa tudi le malo ležeče na prcnapetetn preiskovanju in prizadevanju, razgrinjati klasika in ga kazati v neki pervotni podobi, ki zna bolj zmišljena ko resnična biti, in naravnost zavreči mora navado, učence napeljevati ali veliko več zapoljevati, da bi občudovali klasika ter ga povzdigovali brez ozira na kerščanstvo in sicer nepogojno in nad vse . . . Slovenec bere klasike, pa jih ne bere tje v en dan, brezverno, po šegi posvetni, temveč kakor živoveren katoličan, ter primerja nravstveno stran pisatelja in dela njegovega z večno veljavno postavo keršanstva, s tera pa pojasnuje in razkazuje pomanjkljivosti in žalostne zmote ncjevere in malikovanja, pa tudi svetost, visokost in osrečevavno veličastvo vere keršanske; razkazuje in pojasnuje razliko nezmerno med omiko keršansko in oliko brezbožno ter kaže ravno po klasikih na skalo, ki je tudi peklenske moči zmagati ne premorejo . . . Da se pohujšljive dela klasikov učencem v roke dajati ne smejo, se v katoliških gimnazijah in pri vernih, vestnih uCiteljih že saino po sebi razumeva. In le če bodo učitelji res verni, če bodo res oznanovali, pridigovali (t. j. postavno) v šolah pravico in resnico pod vodstvom ljubezni keršanske, toraj če bodo tudi klasike v zvezi s keršanstvom in pri luči keršanstva pojasnovali, in sicer slovenski mladosti v jeziku slovenskem in s pomočjo pravega, vspešnega učila, le potem bodo klasiki zares ne v škodo, ampak v duhovni dobiček in v oliko Slovencem" (str. 222 — 3). Takisto daje 1. 32. 33 pravila modroslovcem v sostavku nModrijan — modroslovje" obžalovaje: »Kakor Atenčani, ki so ko malikovavci molili sicer mnogo bogov, vendar pa tudi oltar imeli posvečen nBogu neznanetnu — Ignoto Deo" čutivši neko pomanjkljivost v zadevi bogočastja; tako čutijo tudi modrijani novejših in zdanjih Časov nekaj v sebi, kar jih spominja nekega bitja, ki je visoko nad stvaritvijo in vzrok vse stvaritve, pa kakor ostali so Atenčani, ki so zavergli pojasnjenje in razodenje Pavlovo v oziru na nneznanega Boga", v zmoti in tamoti malikovavski, tako tavajo tudi ti niodrijani v duhovni tamoti in žalostnih motah zato, ker za tem, kar v sebi čutijo, sicer slede, ali brez Njega, ki je to čutje vanje vložil, in vnel v sercu človeškem to dozdevo (str. 256)" .. BKteri del modroslovja koli naj obdeluje modrijan keršanski, v ktero reč tudi naj se vtopi preiskovaje jo, povsod in vselej naj ima živo pred očmi, da si zares navskriž pamet človeška in pamet Božja biti ne morete, omejene da so dušne moči človeške, pa tudi omamljena da je človeška pamet, tedaj tudi njegova, in um njegov, in da se varno hodi, misli, sodi, sklepa in dela na polju modroznanstvenem edino le v solnčnosvitli luči keršanstva. Pri živera spominu takem sledi naj na vse strani za rečjo, ki jo preiskuje, ter naj jo pojasnuje, razkazuje in dokazuje, pa tudi, kjer in kolikoi1 je potreba, kolikor reč pripuša ali tirja, kaže naj in sicer svitlo, da je ni navskrižnosti raed pametjo človeško in med stvaritevjo in prikazki v natvori; navidezne da so le nasprotja, da je sicer marsikaj nezapopadljivo, pa nikakor ne paraeti nasprotno; da je med Bogora keršanskim, med sveto vero in med stvarjenjem od ene strani, in od druge med pametjo človeško neko čudovitno soglasje, kterega le slep in nespatueten napuh ne vidi, in ga išejo zastonj tako imenovani posvetni modrijani zunaj keršanstva, tedaj da je resnica keršanska zaresna resnica, keršanska modiost prava raodrost, keršanski Bog resnični, večni, vsegagamogočni Bog, Stvarnik in Gospod; vsa druga, keršanstvu nasprotna modrija pa prismodija in nespamet. In to je jedro, ktero pogrešati bi se ne smelo pri nobeuein modroznanstveuem delu; to je višina, na kteri stati bi imel, kakor smo prepričani, slednji, kteri se peča z nuodroslovjem, in to je vodilo poglavitno, kterega mislimo, deržati bi se mogel vsakdo, ki pisari in dela na polju modroslovskem, ako res modrovati hoče temeljito, varno in pametno; varovati pa se, da ne inaha po vetru, t. j. v učenem skladu, v puhlih izrekih in praznih doinišlijah sebe in druge slepiti, zgrešiti pa resnico popolnoina v svojo in svojega bližnjega nepopisljivo škodo. Modroznanstvo je vse preveč v nemar pušeno na naših giiunazijah, pa le modroznanstveni nauk v duhu ravno naznanjenem bi služil zares v oiuiko in izobraženost dijakom. Modroznanstvo tako, pisano v ljubem gladko tekočem, domačem jeziku slovenskem — kako lepo, kako veselo, koristno in častno bi bilo za nas in za narod Daš" (str. 263—4)! — In naposled uči v spisku BSveto pismo, vera, natvoroslovje" dotično vzajemnost, pa tudi, da natvoroslovec — prevzet napuha, otrok strast in zraot, postane ves brezbožen in posveten; Bog, duša in večnost so mu, če ni drugač, prazne reči, sam je vse, in ves pozemeljsk rije kakor kert po zemlji, nakupčava kertine, enake Molešotovim, ko žalostno znamnje, kak revež da je človek, naj bo učen kakor hoče — brez Boga. Ves pozemeljsk in brez Boga rije in berba takšen po zemlji in hoče še preiskovati in razumeti Boga in njegove dela, dela vsegamogočnosti Božje? Kolika prederznost in neumnost! Slepec in pa svitlobal Sostavili in spisali pa smo ta sostavek in vse druge v letošnji Danici v zadevi šolskih tvarin iz visokega spoštovanja do pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske, potem pa tudi iz čiste ljubezni do ljubega naroda slovenskega in nade naše, mladosti slovenske, s serčnimi željami, naj razcvetalo bi se naše mlado slovstvo od leta do leta lepSe in veselejše, toda v duhu keršanskem, naslonjeno na Boga in sv. vero, ker le tako slovstvo bo pravo in zdravo ter narodu v prid, veselje in čast. Vse z Bogom in nič brez Boga! naj bo Slovencu geslo. Trud in prizadevanje brez tega, brez Boga, je stavba na pesek, je cvetje o slani, pa tudi večkrat strup v zlati posodi" (str. 286—7).