© verlag die brotsuppe, Biel/Bienne 2015.

Naslov izvirnika: Die Pürin

© Za to izdajo: Založba Litera & Alexandra Natalie Zaleznik.





Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.





Knjižni program založbe Litera izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo RS in Mestne občine Maribor. Ta knjiga je izšla s finančno podporo Veleposlaništva Švice v Republiki Sloveniji.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296330496

ISBN 978-961-7018-03-5 (epub)





Noëmi Lerch





KMETICA




prevedla Alexandra Natalie Zaleznik





Za Vreno





Prolog




Ko je Kmetica želela postati Kmetica, so ji dejali, da je to protizakonito. Kmetica obstaja le kot kmetova žena. In Kmetica brez moža, to da je že dovolj zapleteno. A Kmetica je želela postati Kmetica čisto sama in kot ženska. Ogledali so si njeno kmetijo. Našli so nekaj konj in nelegalno kravo, ki jo je Kmetica uvozila z nekega nordijskega otoka. Krava je bila za kravo seveda premajhna. Vendar so ji pogledali skozi prste. Kmetica je bila prva ženska, ki je obiskovala kmetijsko šolo. Izdelala jo je z odliko. Njen bodoči mož je bil vesel, da mu ni bilo treba postati kmet.



V istem letu, ko je Kmetica prevetrila omenjeni zakon, je moj ded zgradil vilo Laudinello. Zgradil jo je za babico na sončni terasi nad dolino. Njej, ki je prišla z drugega konca sveta, je želel pokazati lep razgled. Toda moja babica nikoli ni marala gora. Bila je srečna, da ji ni bilo treba postati planinka.



Jaz pa sem si želela postati planinec kot dedek. Vendar mi ni bilo usojeno. Tako sem prišla k stari vili kot nekdo drug. Vsa zaraščena je bila. Odprla sem vrata, ne da bi vedela, kaj sem storila. Notri je sedela babica in pela pesem o Kozakih. Ko je končala s petjem, je vprašala, ali že vem, kje se bom nekoč ustalila. Odšla sem spet ven. Tedaj sem srečala Kmetico, sedela je na hrbtu starega šimeljna. Zakaj ne bi postala kmetica v tem stoletju brezmejnih možnosti, je rekla. Za babico bi ostala povsod. Jezditi na konju kot Kmetica, to sem si želela.





Jesen




Danes sem videla prvo letečo mravljo. Kmetica pravi, jesen prihaja. Pogledam navzgor, h gozdu, k travnikom. Nad njimi se dvigajo gore in za njimi se konča svet. Poleti sva skupaj prišla sem gor, se spomniš? Ti si bil vedno korak pred mano, s svojim nahrbtnikom, tistim čirom, ki se ti je zarezal v roke, ti odrgnil hrbet in ti skoraj povsem onemogočil, da bi vzravnano hodil navkreber. Navezan si bil nanj, da bi si kupil novega, ti ni prišlo niti na misel. Nisi maral novih barv, novih materialov, novega načina znojenja brez vonjav. Zelo rad si širil močne vonjave in vse, kar se te je držalo, se je sčasoma navzelo tvojega vonja. To je bil tvoj prvi veliki čar. Ponoči sem se z glavo skrivaj privila pod tvojo pazduho, da bi ta čar ujela v svoje lase. Malce sem ti ga ukradla, kot kakšen parfum, da bi me obdajal, ko te ni bilo. Ker to je bil tvoj drugi veliki čar, redka prisotnost.

Takrat sta vinska kozarca v tvojem nahrbtniku ob vsakem koraku tako lepo zažvenketala. Štela sem ure, ki so nama še ostale, povečala sem razdaljo in skoraj neopazno zaostajala, kot da bi se moje telo že pripravljalo na bližajoče se slovo. Vsakič se je izjalovilo. Pri veliki skali sva se odpočila, pila vino in gledala, kako se dviga dim iz doline. Kmalu so prišle ptice, slišala sva jih leteti, zamah njihovih kril v zraku.



Danes prihajam sama. Med jelkami se zgostijo sence, požirajo zadnje svetlobne madeže. Mrači se. Dozdeva se mi, da vidim, kako Kmetica spodaj v vasi stopi k oknu. Njen kozarec najbrž stoji na mizi prazen, na robovih bleda mlečna obloga. Od tukaj vidim tudi staro vilo starih staršev, vasico s poševnim cerkvenim zvonikom, nad njima melišče in gozd z razvalino. Ko se popolnoma stemni, se obrnem. Spuščam se po gozdu, vzdolž potoka, ki vodi do mostu, od koder ni več daleč. Ob poti rastejo grmički žive meje, spremljajo me kot karavana nenavadnih, v vetru plapolajočih pojav. V vasici nad mano zvonijo zvonovi v poševnem cerkvenem zvoniku. Okrog polnoči mora biti, ko z ramen snamem nahrbtnik in odprem vrata vile.

Na kuhinjski mizi stojita najini skodelici. Zaman skušam iz načina, kako sta postavljeni in si stojita nasproti, razbrati sporočilo, orakelj mi ne razkrije ničesar. Povsem mogoče je, da sem tvojo skodelico tja postavila sama, misleč, da si spet tu. Odpreš vrata, še med hojo se otreseš vsega, na poti v kuhinjo za sabo puščaš sled iz čevljev, nogavic, puloverja, in verjetno rečeš, vroče imaš, čeprav je v resnici mrzlo.



Zjutraj s pobočij prihaja sonce, medtem ko se nad reko dviguje megla. V megli vidim konje. Divje konje, ki se vzpenjajo in spet razblinjajo. Ponoči galopirajo po vodovodu stare vile. Potem ko sem noč za nočjo temeljito premišljevala, zdaj vem, da megleni konji nimajo podkev, njihovim korakom manjka kovinski zven. Zdaj tu v dolini dirjajo v krogu kot v jahalnici, sonce je njihov reflektor in veter jim kuštra grivo. V njihove kroge strmoglavljajo lastovice, vratolomne akrobatke z belimi trebuščki in črnimi letalskimi čepicami. Dokler letijo, ne poznajo ničesar, niti strahu pred višino niti globino, in za razliko od skodelic mi lastovice vsaj povedo kaj o vremenu.



Tudi lastovice ne ostanejo za vedno, si rekel, ko sem ti z železniške postaje pokazala, kako tam zgoraj krožijo okrog stare vile. Četudi ne, poleg lastovic vendarle obstajajo še srake, vrane, ščinkavci in detel. Ampak v tej vasi, si rekel, ne stanuje nihče več. Samo poglej cerkveni zvonik, kako je poševen. Ta se bo prvi sesul v dolino. In čez nekaj let se po službi ne boš več vzpenjala po bregu. Takrat bodo namreč hrib, stara vila in vsa vas že v dolini. Porinila sem roke v žep. Kaj storiš, ko nekdo takole govori in stoji pred tabo v lovskih hlačah? Molči, sem si rekla. Bomo že videli, kdo bo kam šel.

Pod poševnim cerkvenim zvonikom in melišči pomeni nad dolino, seveda. Nad dolino stoji stara vila mojih starih staršev in z ogromnimi zastekljenimi očmi zre v reko. Na južni steni vile je v kamen vklesano ime, ker je ded menil, da morajo imeti hiše imena, tako kot stvari in živali, sicer zbežijo. Vila nosi ime družine in družina nosi ime po lovcu na ptice. Ded je v kamen vklesal Vila Laudinella in pustil ptico živeti.



Na poti do štale nosim dedovo staro smučarsko bundo. V štali jo zamenjam za modro delovno haljo, pohodne čevlje pa za velike gumijaste škornje. Na vratih štale so čez noč zrasli beli ledeni brki. Termometer kaže minus deset, več ne zmore. Kadar nastanejo brki, je hladneje kot minus deset stopinj, pravi Kmetica. Stojim v sedlarnici in si polnim žepe halje s karamelami. S karamelami v ustih se odpravim na delo.

Ko bi le bila sama tako hitra, kot sem skupaj s tabo, reče Kmetica. Predstavljam si Kmetico s štirimi rokami in nogami. Kot kakšno indijsko boginjo jo vidim sedeti med dvema kravama, po en par rok na vsakem vimenu. Kmetičine roke so ogromne. Imajo brazde in gube in videti so več let starejše kot njen obraz. Le pri molži so spremenjene, nežne in lepe.

Ven iz templja, reče Kmetica teletom, ko so se napojila. Teleta se priklonijo in trčijo z glavami. Borbi dajejo prednost pred molitvijo. Zdaj pa ven, reče Kmetica. Teleta znova trčijo z glavami. Borijo se za naslov svečenika. Kmetica zagrabi teleta in jih vrže iz štale, vsaj tako pravi. Tukaj obstaja samo en svečenik, ki pa je ženska.



Mefisto, maček, poseda na pregradnem zidu. Kadar se mu kakšno tele preveč približa, seže s tačko po njegovem smrčku in meri višinsko razliko med tistim, ki stoji na hodniku štale, in onim, ki čepi na pregradnem zidu. Mefisto je popolnoma prepričan: on, na pregradnem zidu je in ostaja največje tele v štali.



Zvečer sneži in Kmetica mi posodi džip za vožnjo do doma. Pravi, parkirati moraš v prvi prestavi in ne zategni ročne zavore, sicer bo zmrznila. Kot v sanjah se vzpenjam po zasneženi gorski cesti skozi noč. Mož na radiu govori o novi radarski napravi, ki beleži premikanja v gori. V Švici jo bodo prvič preizkusili na različnih območjih, kjer so skalni podori pogostejši. Senzor georadarja bo usmerjen tudi na melišče nad poševnim cerkvenim zvonikom. Tam je v gibanju na milijone kubičnih metrov skalovja, pravi moški po radiu. Babici ni veliko mar za to. Sedi zraven mene na sovoznikovem sedežu in pusti, da ji sivi lasje plapolajo v vetru. Ko prispeva do stare vile, ji naročim, naj se do jutra z džipom ne odpelje nikamor. Prepričana sem, da je še vedno tam. Vrnem se, preverim prestavo, ročno zavoro in položaj koles. Vse je tako, kot mora biti. Sovoznikov sedež pa je prazen.



V izbi je veliko okno. V šipi je gozd. Opazovanje gozda je kot spanje z odprtimi očmi. Jelke mi kot stena stojijo nasproti in korakajo navzdol v dolino in spet navzgor kot armada nenavadno togih vojakov s koničastimi zelenimi pokrivali, vse zajamejo, vse pokopljejo pod svojimi temno zelenimi plašči. Kljub temu ostanem. Kot da je to le preizkušnja poguma in kot da vem, da čutiš moj strah in se boš vrnil isti ali najpozneje naslednji dan, da me boš rešil iz rok temno zelenih vojakov.



Morda sem te prvič videla takrat pri kravah tam doli ob reki. Kmetica je rekla, da si eden tistih, ki tu delajo samo med poletjem in na jesen spet izginejo. Bila je jesen, ko sem te ponovno srečala, k majeriji si se pripeljal z avtom. Pomahala sem ti, nakar si parkiral ob robu poti in prisedel k moji mizi. Ne da bi vprašal, si mi pomagal očistiti gobe, ki sem jih nabrala. Pozneje si me vzel s sabo na železniško postajo. Ko je vlak prispel, si mi nesel nahrbtnik. Saj je tako velik kot ti, si rekel, čeprav sam nisi veliko večji od mene. Iz vlaka sem gledala za tabo, kako si se usedel v avto in izginil za ovinkom železniške postaje. Dolgo sem gledala za tabo, še tedaj, ko se je vlak že zdavnaj odpeljal, sem te videvala na vsaki železniški postaji, v tvojem avtu, ki je še starejši kot Kmetičin džip.

Ko sem vstopala, si mi rekel, da je tvoj avto tako star, da pozna vse ceste na pamet. Vidi izza ovinkov in vedno ve, ali se kdo pripelje naproti. Bil je tvoja hiša, tvoja miza in včasih tudi tvoja postelja. Na poti do železniške postaje si vozil divje kot hudič. Prostoročno in s koleni na volanu si na vsak način hotel najti pravo glasbo na radiu.



Ko je prvič snežilo do doline, si me vprašal, ali želim za nekaj dni odpotovati s tabo. Zgodaj zjutraj je bilo, sedela sem poleg tebe v avtu, v roki lonček mrzle kave, ki sva jo pred tem kupila na bencinski črpalki. Opravičil si se za črpalko in za to, da so prodajali le mrzlo kavo, jaz pa sem rekla, da so mi črpalke všeč. Zame so simbol velikih potovanj in magične kot avtoceste, ki vodijo do njih. Gledal si na cesto, niti na misel ti ni prišlo, da bi izpustil volan, z obema rokama si bil prilepljen nanj in izpustil si ga samo zato, da bi naredil požirek kave iz lončka, ki sem ti ga podala. Nisem vedela, o čem si molčal in tako nama je ostala le cesta in tišina med nama.

V resnici nikoli ne bi mogla odpotovati skupaj. Saj nisva pripadala samo nama? Vsak skupni korak je bil v nasprotju z obljubo, ki sva jo dala drugačnemu življenju. Morda bi morala oditi veliko dlje. Toda nenadoma si izginil, kot bi se udrl v zemljo. Nikoli se nisva ne pozdravila ne poslovila. Le tvoje vprašanje je obviselo med dvema požirkoma mrzle kave in neodgovorjeno padlo med najine noge, ki so tako smešno tičale v čevljih med vso nesnago, ki se je sčasoma nakopičila.



Zjutraj je na ograji pred vilo nataknjena jelenova lobanja. To odganja zle duhove, pravi babica. Na jelenovem čelu leži plast snega, obrišem jo, da bo lahko videl, kako se dani. Z dnevom pridejo ptice. Srakam, detlom in plavčkom se pridružijo brglezi in ščinkavci pa tudi takšni, katerih imen ne poznam. So čisto majhni in drgetajo na vejah, kot bi jih mrazilo. Ali pa letijo nizko nad tlemi, kot da si ne upajo poleteti višje, češ da so premajhni.

Če želiš izvedeti kaj o sebi, moraš natančno opazovati, pravi babica. Od opazovanja so nastale razpoke na prstnih blazinicah. Še vedno gledaš s prsti kot majhen otrok? Babica je umrla že pred leti, toda če zjutraj ne morem vstati iz postelje, mi skuha kavo. Med vretjem vode poje pesem o Kozakih. Štiri kitice ima, vsaka predstavlja po eno življenjsko obdobje. Zdaj je čas, ko postajam jezdec in odhajam v daljavo. Kako daleč proč moraš, da se lahko spominjaš, babica? Do Rusije. In spet nazaj.



Tudi v Rusiji molzejo na roke, pravi Kmetica, na tak način gre ravno tako dobro od rok. Ponovno mi pokaže, kako moram pripraviti vime in iztisniti mleko. Kot iz tube, reče. Sprva me je bilo strah, da bom stisnila premočno in ni priteklo nič. Potem sem poskusila močneje in ko je prišla mimo Kmetica, mi je rekla, da ga pa odtrgati tudi ni treba. Še sem poskušala in ujela ritem. Kmetica je spet prišla in rekla, nimaš ritma. Od tistega dne me pusti, da naredim po svoje.



Po enem dnevu dela v štali so dobile moje roke vročino. Pri hoji me vlečejo navzdol, kot bi bile obtežene z utežmi. Sprašujem se, ali lahko pri moji starosti roke še rastejo. Kmetica pravi, ko umazanija ne gre več s kože, potem so roke pravšnje. Potem so pripravljene.

Vse, kar izvem o potovanju v Rusijo, zapišem v beležko. Kaj pišeš ves čas, vpraša Kmetica? Česar nočem pozabiti. A tako, pravi Kmetica, kaj pa pozabiš? Včasih vse, rečem. Ampak ne pozabi vrana, reče Kmetica, ta je v Suravinem boksu, zgoraj ob steni, v zaboju. Včeraj sem ga našla, z eno samo nožico in polovičnim kljunom. Zvečer previdno odprem zaboj ob steni. Vran leži na boku in grozeče odpira polovični kljun. Položim ga v seno, lahko me opazuje pri kidanju. Kokoši zaženejo vik in krik. Utihnite, ve, kokoške, rečem. Bodite vesele, da imate še vedno kljune in noge.



Pot med gospodarskim poslopjem in Kmetičino hišo je vse bolj kamnita. Nekoč je hodila v škornjih, danes obuje planinske čevlje in zadrgo jakne zapre vse do brade. Vidim jo pred sabo, kako odhaja, kako prihaja, pa ne vem. Nenadoma se preprosto spet pojavi. Od kod so se vzele te mandarine, vpraša potem. Ali: si že šla po ograjo pri reki?



Pozabila sem, od kod so se vzele mandarine. Pozabila sem, kje stojijo ograje in kako se imenujejo travniki. Mandarine ležijo na kruhoreznici kot eksotične živali v štali. Prišel je moški, vprašal je, če prodajamo jajca. A tako, kako pa mu je bilo ime? Moškega sem pozabila vprašati po imenu in ali je morda on prinesel mandarine. Imel je rdeče lase, toliko sem si zapomnila. A tako, reče Kmetica, gotovo je bil Milo iz stare žage.

Že pred leti je moral Milo prevzeti očetov posel in zraven še pol gozda. Pravijo, da si je želel postati nekaj drugega. Danes je izurjen mojster za lesene žare iz švicarskega bora. Pravi, da ima ta dober vpliv na mrtve. Se s tem preživlja, vprašam Kmetico. Pri nas pogosteje vidimo tiste, ki odhajajo, kot tiste, ki prihajajo, reče, si zatlači kos kruha v žep jakne in doda, ne pozabi sira v predalu. Pojesti ga moraš, preden ga odkrijejo miši.

Za seboj vsakič po tihem zapahne vrata. Nato sledijo koraki v snegu, brnenje traktorja in pokanje ledu, ki se lomi pod njegovimi kolesi.



Kmetica je prepričana, da je traktor boljši sopotnik kot sleherni moški. Včasih je traktor res videti, kot da razmišlja. Ali sluti starost tramov v štali, ko se Kmetica pelje v njem preko visokega dovoza v skedenj, in les na stropu nad menoj škrta, kot da se bo že v naslednji sekundi zrušil na vseh štirinajst krav? Rada bi vedela, kaj vse ve traktor o ljudeh.



Ko v štali hodim od krave do krave, imajo teleta zunaj glasen koncert. Mar ne gre hitreje, sprašujejo. Z lesno volno v rokah pripravljam vimena. Surava zapleše, rečem ji, nehaj Surava, ona pa obrne ušesa nazaj, noče in noče ubogati ter poplesava naprej. Ko odprem vrata, pridrvijo teleta. Ko se celo moštvo napoji, gredo lahko vsi ven. Krave hodijo kot kraljice. Surava je zadnja v vrsti. Odprem sponko na ovratnici z zvončki, vendar ji pozabim odvezati rep. Surava zakoraka in se zatakne z repom med vrati.

Ko so vsi zunaj, se začne kidanje. Suho slamo potisnem nazaj, mokro vržem na hodnik in nazadnje ven na gnojišče. Na koncu počistim še prag med gnojiščem in vhodom v štalo. Če tam gnoj zmrzne, se vrat ne da več zapreti. Zato očistim prag, enkrat, dvakrat. Potresem s čistim senom in prinesem enonogemu vranu kos peciva. Še živiš, vpraša Kmetica, ki pride skozi vrata, skozi katera je pred tem odšla Surava. Izvoli, to pomaga, reče, in mi poda termovko. Nato ugasneva luč.



V moji glavi obstaja zaboj, tam stanuješ ti. Kako rada bi ugasnila luč v njem. Vendar te moram rušiti počasi kot goro. Dan za dnem skozi vrata mečem gnoj, mokro seno in v mleku namočen kruh za kokoši. Potem nastopi pomlad, Kmetica pognoji polja in vse zraste na novo. Kot enonožni vran sediš v zaboju v moji glavi. Ko bi znal vsaj leteti. Hranim te s pecivom, vsak dan mislim nate in pozabim, da ti tega ne slišiš.

Včasih stanujem s tabo v zaboju v moji glavi. Vprašam te, kaj bi danes počela. Ne odgovoriš, a kokoši pravijo, da bi rade prišle k meni na večerjo. Želijo si toplega mleka s krušnimi kockami, vsaka svojo skodelico. Kokorikani si namesto skodelic želijo jušnike in v mislih preštevam krožnike, skodelice in posode, ki jih premorem. Za sedeminštirideset glav jih imam ravno dovolj, rečem, če imate srečo, imam tudi sedeminštirideset stolov, sedeminštirideset postelj in sedeminštirideset odej z vzglavniki.



Z rokami v žepih se odpravim domov. Pri železniški postaji v soju žarometov raztovarjajo debla. Možje v varnostnih jopičih me usmerijo. Ko prispem v vas, so ceste prazne. Sledim stezi mimo studenca, dokler se ne razblini in spremeni v shojeno potko, ki vodi skozi gozd do stare vile.





Zima




Zjutraj je vrhnja plast snega trda, skoraj povsem me zdrži. Poskusim nalahno, kolikor je le mogoče, iti čezenj. Korakoma mi uspe, ne da bi se mi vdrlo.



S senika se vidi, kako se dani in kako mož s snežnim plugom in s psom na sovoznikovem sedežu čisti cesto do železniške postaje. Stojim na seniku in z nožem za silažo izrezujem bloke. Danes je nož enako težek kot jaz. Pazi, je rekla Kmetica, da si z njim ne odrežeš noge ali dveh. Z vilami potisnem bloke navzdol. Skozi prah koraka Tulio, stari kokorikan, kot kavboj s svojimi ostrogami.

V štali vprašam enonogega vrana, ali je možno, da noge znova zrastejo. Enonogi vran ne odgovori. Spi in ne upam niti vprašati, ali sploh še živi. Sveže seno odnesem v jasli, razdelim posodice z močnim krmilom, priženem krave nazaj v štalo. Ob tem času je svet tukaj znotraj za trenutek v redu. Le dovolj urno moraš oditi ven, da ne vidiš, kako se spet vse znova začne.

Kmetica pride skozi vrata z vrečo od moke, napolnjeno z včerajšnjim kruhom. Vzemi, kar ti pride prav. Vzamem enega s semeni za babico. Enega s sladkornim posipom zame. In košček peciva, ta bi bil zate. Doma babica položi kruh na rešetko nad ognjem. Potem nanj namaže maslo, tako na debelo, da se vidijo odtisi zob. V teh časih, pravi babica, moraš paziti, da te mraz ne požre.



Ponoči me obišče karavana nihajočih grmičkov. Vodje kamel v vetru sklanjajo glave. Občasno se sprosti snežna tančica in puhne v zrak. Vodja kamel si mora tančico ponovno oviti okrog vratu, da mu sneg in mraz ne zlezeta pod obleko.

V spomin si prikličem tvoj obraz, vendar ne obstane. Pojavi se le pokrajina z jelkami, bukvami, jeseni ter gozdovi iz pinij, ki sva jo z avtom prevozila tistega jutra in vse nadaljnje noči. Gozdovi so kot gradovi stali nad nama in okrog naju, morje pa je bilo tako hladno, da sem bila prepričana, da bo zdajci zmrznilo. Bila sva kot pobratena, imela sva enake pike na rokah in po obrazu, enkrat si bil močnejši ti, drugič jaz. Nekega drugega dne, sonce je ravnokar vzšlo na obzorju, sem jaz ostala tu kot na otoku. Na jeziku obljuba, da nikoli v življenju ne bom čakala nate. Pogumno sem se zavezala in obljubo že prvi dan prelomila.



Lotila se me je huda vročica in noče več popustiti. Kmetica me vsak dan pokliče, se pozanima o stanju ali predlaga izlet. Pri majeriji sije sonce dlje, pravi. Z džipom se odpeljeva do skladišča in si natakneva krplje. Kmetica hodi hitro, pospešim korak, da bi jo dohitela. Že po prvih ovinkih se moram ustaviti in sleči jakno, kmalu tudi kapo in pulover. Moj znoj smrdi po štali in sopem kot žival.

Kmetica se zaskrbljeno ozre, vendar ji rečem, da mi je všeč, če se gozd takole vrti okrog mene. Na vsak način hočem do majerije. Rade volje se znojim, če bom potem lahko na soncu. Kmetica se strinja, kar boš izločila z znojem, reče, tega se boš rešila. Ko prideva iz gozda, naju sonce obsije z vso močjo. Stopava preko ravnine, pod nama ležijo dolina, melišča, gozd in vasici. Pri majeriji se usedeva na klop, malicava in zreva v daljavo. Kdaj neki se bo vrnil Kmetičin mož? Kdo ve, morda na pomlad, ko se bo stopil zadnji sneg. Ko sence dosežejo klop, se odpraviva domov. Kmetica pravi, da je danes najkrajši dan v letu. To gotovo nekaj pomeni.



Preden je Kmetičin mož čez zimo odpotoval na smučanje, mi je povedal zgodbo. Kot fantek si je na vsak način želel smučati. Šel je do svojega očeta in mu povedal o posebno ugodni ponudbi. Za pet frankov si je bilo mogoče v vasi za čez zimo sposoditi vso smučarsko opremo. Oče mu je v odgovor prisolil zaušnico. Poba, naj bi mu rekel, če ti je dolgčas, ti naložim več dela. Dela sem imel čez glavo, je rekel Kmetičin mož, medtem ko je odnesel športno torbo v avto in nalagal smuči, smučarske palice in kože.

Zdaj je Kmetičin mož upokojen. Preden pa je čez zimo odpotoval na smučanje, je hotel dokončati zgodbo. Rekel je, imel sem srečo, da sem sploh lahko hodil v šolo. Zato sem molčal in očeta nisem več spraševal. Tudi mame nisem vprašal ničesar več, saj je garala še bolj kot oče. Celo pozimi je prala perilo v potoku ob hiši. Vedno je odhajala spat zadnja in se zbujala prva. Le kavico, je dejal, vsaj to, si je vedno privoščila. Tu se je zgodba končala in Kmetičin mož je zaloputnil vrata prtljažnika. Čao, je dejal. Kmetica je prišla iz hiše in mu dala še polovico sira za na pot. Čao, je rekla. Potem se je odpeljal. Pri zgornjem ovinku je z roko pomahal skozi okno, a njegovega obraza nisva več videli.



Zvečer hoče babica z mano v krčmo Pri stari žagi. Iz omare pod stopnicami vzame pohodne čevlje. Usnje je otrdelo od dolge hrambe v omari, in babica mora zamajati z nogo, da se stlači v čevelj. Na poti v vas hodi za mano. Če ne bi za hrbtom slišala škripanja starih pohodnih čevljev, bi popolnoma pozabila, da je zraven. V krčmi je temačno in tiho. Za okroglo mizo sedi moška družba.

Stopim k točilnemu pultu in naročim pivo. Brskam po časopisu in proučujem sliko dveh brkatih glasbenikov z orglicami. Babica tu in tam naredi požirek mojega piva in kmalu moram naročiti novo. Čez nekaj časa se odpro vrata zraven šanka in vstopi moški z zasneženimi čevlji, rameni in kapo. Gotovo je iz vasi, saj pristopi k moškemu omizju, pogovarjajo se o nečem, česar ne razumem. A namesto da bi se usedel k drugim, pride k šanku in potem, ko je že položil roko poleg moje, vpraša, ali je stol zraven še prazen. Rečem, pravzaprav ne. Kako naj razložim, da na stolu sedi babica, in kdo ve, morda bo odšla, če ji bo pretesno. Moški naroči pivo, sneg na njegovih ramenih in kapi se začne topiti. Sname kapo, pod njo prepoznam rdeče lase, tudi kapo položi na šank. Veseli me, da res želi prisesti. Toda ko točajka odloži pivo ob kapo, naredi le kratek požirek, mi pokima in se usede k ostalim.

Zložim časopis in spraznim kozarec do dna. Točajka se začudi, že greš, reče, in pogleda proti okrogli mizi, tvoj račun je že plačan. Medtem ko si oblačim bundo, zadrga se mi zatika, pospravi kozarec. Točajka vpraša, če še vedno stanujem v stari vili, kako je z delom pri Kmetici in če me ni strah, tako samo v tej ogromni hiši. Pravim, da me samota ne moti.

Zunaj sneg ravnodušno pada z neba. Naredim nekaj korakov, ko se vrata za mojim hrbtom spet odpro in nekdo vpraša, ali ne bi želela ostati. Pomislim, ja, z veseljem, rečem pa, ne, ne morem. Vrata zaloputnejo, zdaj je dokončno tiho. Ostalo je le škrtanje starih pohodnih čevljev v snegu.



Zjutraj je tako mrzlo, da led na električnih kablih poka in se iskri, ko vlak zapelje mimo. V bali silosa je velika luknja. To so bili jeleni, dedci, pravi Kmetica. V takem mrazu postanejo pogumni. Boš videla, jutri bodo stali med kravami pri jaslih.

Da voda v vodnjaku ne bi zmrznila, je Kmetica cevi v štali zavila v stare rjuhe. Za napajanje živali moraš vodo v enem curku pognati po ceveh in hitro spet izklopiti. Čez noč vhod v štalo zagrneva s plastično ponjavo. V vetru plapola kot velika zavesa. Bi šla z mano na koncert v zdraviliški dom, vpraša Kmetica pri obedu in z žlico v juhi. Pa še kako rada.

Ko sveže oprhana vstopim v njen džip, zvonovi v poševnem cerkvenem zvoniku slavnostno odzvanjajo. Dobro je spet obleči stara oblačila, babičin bel pulover z zlatimi gumbi. Tudi Kmetica je spremenjena. Oblečena je v turkizno moder flis in kavbojke. Videti je kot star trener kakšnega nogometnega moštva.



V zdraviliškem domu se je zbrala vsa vas. Glasbeniki se postavijo na rdečo preprogo in zaploskajo jim, ko se odprejo vrata in v dvorano smukne zakasneli obiskovalec. Milo se zdaj drenja skozi množico gledalcev. Dirigent predstavi program. Pravi, da ima vsaka pesem svojo vaško zgodbo in nas povabi na popotovanje skozi čas. Medtem Milo prispe do mene in me vpraša, ali je stol zraven mene prost, pokimam. V laseh ima sneg in njegove roke so rdeče od mraza.

Po prvi pesmi dirigent pripoveduje ljubezenske zgodbe iz starega zdraviliškega doma. Že kot mladeniči naj bi ponoči zahajali sem, da bi se za zavesami velike dvorane sestajali z oboževankami. Gledalci se smejijo, a ta zraven mene se smeje glasneje od vseh. Med skladbami mi pripoveduje anekdote iz dirigentovega življenja, pri čemer se niti ne trudi govoriti po tihem ali šepetati. Na primer, dirigent naj bi le enkrat v svojem življenju oboževal dekle za zavesami in prav z njo naj bi se čez pol leta poročil. In ti, vprašam Mila, koliko si jih povabil za zavese starega zdraviliškega doma? Zresni se in odvrne, da jih ni štel. Če se je s kakšno od njih poročil, vprašam. To pa že, pravi, a jo je zadnje čase malce izgubil izpred oči.



Na poti domov vse bolj sneži. Ko izstopim, Kmetica reče, velik pesnik je nekoč dejal, živeti pomeni biti osamljen. Pokimam in pomislim, da ne bi smeli verjeti vsega, kar rečejo veliki pesniki.

Pri kuhinjski mizi zbegano zrem v najini skodelici. Tedaj zaslišim, kako se pod oknom premika kamenje, kot da bi nekdo tekel čezenj. Nagonsko pomislim na to, da bi iz predala potegnila velik nož za meso ali odšla po sekiro v klet. Na okensko polico skoči mačka in me zaprepadeno pogleda. V temi bi lahko bila zgolj senca, vendar je pri skoku pometla sneg z okenske police. Ti, rečem, kaj tako svetiš s svojimi rumenimi očmi skozi okno?



Ujeta sem v podzemni računalniški igri. Skačem po velikanskih betonskih blokih, ki z mano švigajo v zrak. Milo stoji spodaj. Vpije: skoči dol. Ti to zmoreš. Skočim in vem, ko bom spodaj, bom mrtva, ali pa me bodo pomendrali betonski bloki, ki se spuščajo navzdol.



Zjutraj v postelji diši po čebuli, v kuhinji po štali in v štali po evkaliptusu. To je konjska mast, reče Kmetica, pomaga, na primer, pri vnetjih vimena. Od utrujenosti bi se lahko kar prekucnila v seno in zaspala zraven Surave. Kmetica ima vsak dan velike načrte. Zjutraj ob šestih se v štali prižge luč in gori naprej v pisarni vse tja čez polnoč. Kmetica ima mnogo poklicev. Kadar ni v štali ali kuhinji, dela kot veterinarka ali fotografinja. Živi v in iz svojega džipa, ki je čez šipe prtljažnika natrpan z opremo za najrazličnejše poklice. Časopisi s fotografijami pristanejo na kuhinjski mizi. Pri kosilu jih prelistam. Kmetica gleda skozi okno.



Na poti v štalo srečam Mila, ob železniški postaji nalaga hlode na tovornjak. Ko grem mimo, mi pomigne, izstopi iz kabine, motor medtem kar teče, nad nama v zraku visi hlod. Kaj pravzaprav počneš tam? Hranim kokoši, na primer. A tako, reče. Videti so, kot da nosijo hlače, te tvoje kokoši, veliko prevelike hlače imajo, niti nog se jim ne vidi. Seveda se vidijo, rečem. Ko gredo spat, na primer. A tako, in kakšne so njihove noge? Nenavadne, rečem, kot človeške roke. A tako, reče, in si prižge cigareto. Boš? Mimo zapelje vlak, njegov glasen pisk v sprednjem ovinku se razlega po dolini.



Kmetica me pokliče. V štalo bo prišla kasneje. Boli jo glava kot kakšno starko. Kar počivaj, ji rečem. Kadar Kmetice ni v štali, najlažje ujamem ritem. Težava je le v tem, da mi po določenem času zarastejo usta. Glas mi spleza po grlu navzdol, besede pa v glavo. V glavi si zgradijo drug svet in vse stvari, ki si mi jih rekel, se spremenijo v seno in slamo, ki ju nosim toliko časa v rokah, dokler se ne zlepita z mojo kožo in res je, da sem nekoč pripadala tebi.



Pripravim Rehli na molžo, s špahtlom ji postrgam gnoj z vimena in očistim seske z lesno volno. Rehli tolče z repom okoli sebe in s parklji cilja name. Cilja natančno in zadane. Preklinjam kot še nikoli. V tistem pa Rehli, največja krava v štali, popolnoma otrpne.

Kadar molzem, sem s teleti na isti višini. Pridejo in si drgnejo glave obme ali me cukajo za lase. Ali nimate kaj početi, jih vprašam. Lahko bi odnesli gnoj, potrosili seno, očistili prostor. Teleta nočejo sodelovati. Spodim jih, stopijo pol koraka nazaj in dva naprej. Lasje mi gredo na živce, ti si kriv. Včasih čutim tvoje dlani v njih in ko ti je dolgčas, si ovijaš kakšen pramen okrog prsta ali si ga položiš kot brke nad usta.



Na prosti dan se sprehodim ob melišču do majerije. Nad gozdno mejo se nahaja kotanja velika kot ognjeniški kotel. Nad njo lebdijo oblaki in spodaj v dolini, kjer stoji stara vila, se dviga dim iz dimnika. Začutim žejo in lakoto. Začutim, da me zebe. Nič drugega. Morda sem se spremenila v žival. Doma zaspim ob toploti ognja. Ko se zbujam, s čelom treščim ob kamniti kamin. Slabe volje skuham kavo in si spet obujem pohodniške čevlje. Od kod pa je tebe prineslo, vpraša Kmetica v štali. Pri kotlu sem bila. A tako, reče Kmetica, in modro oko, si tudi to staknila tam? Razdelim svežo slamo, Kmetica popisuje ušesne znamke, naj prosti dan ostane, kjer hoče. Ko vidi, da ne nosim rokavic, mi ponudi svoje. Prah, pravi, ta ti najeda roke.



V večerni modrini so gore s snegom na puklu videti kot velikani, ki se nagibajo preko dolin in zrejo v globino, kot da bi v njej iskali še zadnje ljudi. Če ležim na zofi, padajo sence njihovih glav skozi okno na moj obraz.

Ko se zbudim, je trda tema, slišim ropot za hišo, ali so bili kamni ali koraki, zdaj jih ni več, vendar ne morem več zaspati, strah v meni žari kot vročina. Odvržem odejo in stopim na zrak, kjer je svetleje in topleje kot za debelimi zidovi stare vile. Tukaj je strah lažje prenašati, tukaj so glasovi, ki jih poznam. Jeleni pri kompostu oddirjajo na travnik, vidim jih kot izoblikovane sence, ki stopajo iz noči v mesečino in od tam pogledujejo k meni, kot da bi me spraševali, če se smejo vrniti. Ovita v babičino medvedjo kožo se usedem pred hišo in pokadim eno od dedovih kratkih cigar. Jeleni so se medtem že vrnili h kompostu. Tam stojijo kot kakšne stare babičine koze, ki so ponovno zaživele v podobi jelena.



Pred zajtrkom Kmetica iz kuhinje odnaša gore papirja. Želi sprostiti pot do mize, da lahko zajtrkujeva, levo so časopisi in desno pisma, računi, vabila. Medtem ko na štedilniku kuha mleko, ji berem o olimpijadi, o novem občinskem snežnem vozilu, o frizerskem salonu, ki se je odprl prejšnji teden. Na Kmetičini okenski polici stojijo stari šopki rož. Sčasoma so vse postale enake barve. Le ena pozibava z glavo. Deluje na sončno energijo, reklamno darilo. Kadar je v kuhinji čista tišina, se sliši migljanje te solarne rože. Zveni kot ura.

Popoldne se z Rehli in Petro v kombiju odpeljeva k biku v sosednjo vas. Kmet nama seže v roke, nato odpre ograjo, da lahko priženeva kravi na travnik. V štali rjove bik. Prične se spektakel, ki ga kmet, Kmetica in jaz spremljamo izza ograje. Gora je napoti, Kmetica preseka tišino, zato sonce te dni sije samo od petnajst do enih do pol dveh.



Ponoči imam v ustih gromozanski zobni aparat, s katerim skoraj ne morem govoriti. Pod mojim jezikom so tla iz desk. Ko se z jezikom zaletim ob tla, opazim, da so deske gnile. S konico jezika predrem leseni pod in se bojim tistega, kar se skriva pod njim. Iz gozda se vračajo otroci. Skušam se skriti, moja usta so en sam kaos, saj sem iz njih vzela še zobni aparat, ki ga zdaj ne spravim več nazaj, velikanski je. Eden od otrok me ogovori, jaz pa mu odgovorim v znakovnem jeziku. Potem skušam, kolikor hitro je mogoče, iz ust izločiti lesene trske prhlih desk. Ne boli in vesela sem, da mi je uspelo. Z jezikom se komajda upam dotakniti luknje. Je mesnata in globoka, a mislim, da se bo zacelila.



Ker je zjutraj mrzlo, si oblečem Kmetičino staro motoristično jakno. Z njo korakam po štali kot astronavt po luni. Ko odprem zaboj z enonogim vranom, je v njem vonj po umiranju. Vran me gleda, jaz pa skušam pred njim skriti svoje misli. Na seno mu položim košček peciva in dotočim nekaj sveže vode. Nikoli ne smemo nehati verjeti v čudeže, pravi Kmetica. Torej še naprej skrbim za vrana in dan za dnem polnim njegovo posodico, četudi vidim, da se hrane že dolgo ni pritaknil.

Kako veš, da umiraš, vprašam babico. To opaziš na nogah, reče. Če nimajo več pravega oprijema. Ko postanejo mrzle in ko hodiš kot v megli. Ampak zdaj, babica požuga s kazalcem, zdaj se vendar še ne umira. Dam ji pivo, da bi šla spat in me pustila pri miru. Za to je veliko prezgodaj, pravi in odrine pivo.

Slišim, kako drsi kamenje po melišču. Četudi si samo domišljam, ali ne, potek je vedno enak. Najprej se sprožita pesek in skrilavec, lepilo med kepo in ostankom gore. Pride do polzenja. Potem zaropota prva kepa, pogosto ta zrine še drugo kamenje iz svojih gnezd. Enakomerni zvoki krušenja se zlijejo, približujejo se vasi in se ujamejo v kotanjo nad gorsko cesto. Naposled se spet vse sprevrže v polzenje, napetost v gori popusti in iz odlagališča se dviguje le še prah. Tedaj se zazdi, da se sliši, kako vse zadiha, gozd, vas ter mogoče celo poševni cerkveni zvonik.



Hujša kot je zima, težji postajajo Kmetičini koraki. Staram se, pravi, nimam več moči. Po kosilu se uleže na zofo, jaz pa se odkradem ven. Večerna opravila v štali pričnem sama in veselim se, ker mi gre vse lažje od rok. Ko stojim na senenem kupu, se pri vhodu senika pojavi Kmetica in vpraša, kaj je treba še storiti. Nelagodno mi je zreti nanjo s kupa sena. Rečem, na primer, treba je razdeliti seno, in potem odide, jaz pa ne morem verjeti svojim očem.

Kasneje pride v štalo Gosar, da bi prevzel mleko. Še vedno vztrajaš tukaj? To me vsakič vpraša. Gosar pride z avtom, goske pa kličejo za njim preko gozda, dokler se ne vrne. Gosar je Kmetičin sosed. To pomeni, če gre človek preko treh travnikov, potoka in skozi gozd, pride do njegove hiše. Včasih ga več tednov ni na spregled, potem pa se nenadoma pojavi med vrati štale in razlaga o svojem novem receptu. Gosar ima plešo in v ustih nima več zob. Videti je kot grški filozof – kadar govori, se tudi izraža tako. Zobe si nadene le za pomembne priložnosti, mi razloži. Sicer so preveč neudobni.



Kmetica molči. Ne želim je motiti. Pri obedu si čez mizo podajava čaj, sol in maslo. Kmetica včasih molči po več dni skupaj. Molči o svojih ramenih, o kupu dela. Tudi o tovarni postrvi, ki jo načrtujejo zgraditi na travniku ob reki. Odkar se govori o tovarni postrvi, Kmetica zjutraj ne nosi več mleka v vas. Ker jo je zgodba o tovarni postrvi razdvojila, in ker je prepad med podporniki in nasprotniki postal tako globok, da ga ne moreš prečkati kar tako, sploh pa ne s polno kanglico mleka v rokah. Zbiralnik za mleko stoji pri starem Kmetičinem prijatelju, ki se od zgodbe s tovarno žal nahaja na drugi strani prepada. Zato zvečer Kmetica postavlja mleko pred štalo, skrbno in še vedno kot dragoceno dobrino, kjer ga prevzame Gosar za svoje živali. Včasih Kmetica naredi iz njega maslo. Ponoči, po delu, ga zgnete na kupe.



V Kmetičinem džipu je vselej ista kaseta. Od štale do stare vile je ravno dovolj časa za prvo pesem. Nekdo poje: no use to dream of happiness in all I see is only loneliness. Gospoda s kasete vprašam, zakaj je napisal to pesem. Veš, pravi, in si prižge cigareto, tako pač je v življenju. Razmišlja, potegne en dim in nato še enega. In nenadoma se razblini meja med pesmijo in življenjem. Ponudi mi cigareto in tudi jaz potegnem dim. Rada bi se še dolgo vozila z njim skozi noč. Podoben ti je, kako si prižge cigareto in nato resno pogleda, ter po vonju las, mokrih od snega. Skoraj pozabim, da nisi ti tisti, ki me tukaj, nedaleč od vasi in ceste, kjer naj bi izstopila, naenkrat objame. Gospodu s kasete zaželim prijetno potovanje in stopam, potolažena v tujem objemu, po poti do vile. Notri je ledeno, gotovo je odpovedalo gretje. Ni čudno, ko pa se je babica že zdavnaj zavlekla pod odejo. Napolnim dva termoforja z vročo vodo in čez posteljo položim volneno odejo.



Celo kokoši zebe. Izgrebejo si luknje v tla in se uležejo vanje. Ali pa družno čepijo v jaslih starega šimeljna. Ko tako čepijo, so videti kot vrabci in niti kokorikani ne pomislijo na ljubezen. Ljubezen je razkošje, rečejo, in čepijo med svojimi kokošmi v luknjah na tleh, kot da nikoli niso bili kokorikani. Mefisto se je zvil v klobčič v vreči z lesno volno. Tačko je položil čez gobček, da bo lahko ves dan spal. Tudi Kmetica pozna zvijačo. Kadar jo zebe, se usede na starega šimeljna, se pokrije z veliko odejo in za preostanek jutra izgine.

Po radiu govorijo o rekordnih temperaturah. Kako mrzlo pa je, vprašam Kmetico. Ne vem, reče, ampak na poti od hiše do štale me je zaščemelo v malem prstu. To nikoli ni dober znak. Ščemi me v vseh prstih, zato delam izmenično, notri in zunaj, da ohranjam toploto.

Suravo pustim s teličkom v štali. Ko pridem od zunaj, položim roke med njeno vime in zadnji nogi in teletu povem njegovo zgodbo, da bo vedel, kako se je vse začelo. Pluto, rečem, ti si prišel na svet obrnjen narobe. Z vrvmi smo te vlekli iz trebuha tvoje mame. Komaj si bil zunaj, že sva te s Kmetico zagrabili vsaka za eno zadnjo nogo in te z glavo navzdol držali v zraku. Iz smrčka ti je pritekla voda, meni pa iz oči, in potem si bil rešen. Pluto pomežikne in težko glavo spusti nazaj na slamo.

Zunaj svetloba lomi meglo kot mleko, nastanejo krpice. Dolina je velik lonec, ljudje in krave plavamo v juhi. Paziti moramo le, da s časom ne potonemo, reče Kmetica izpod odeje. Veš kaj je umetnost kuhanja, me vpraša Gosar, ko se pojavi med vrati štale. Postavim vile ob steno, ne, povej. Ali sploh znaš kuhati? Seveda znam kuhati. A tako, potem me zdaj dobro poslušaj. Umetnost kuhanja se skriva v olju in maščobi. Najti moraš pravo razmerje. Preveč ni dobro. Premalo tudi ne. To mi je jasno. Dobro, pravi, je mleko že pripravljeno? Izročim mu posodo, ki sem jo imela pripravljeno v sedlarnici. Pozdravi Kmetico, ko ti bo spet prekrižala pot, še reče.



Da bi privabila Kmetico na dan, skuham juho. Stojim pri štedilniku, topim maslo in režem čebulo, Kmetičino najljubšo zelenjavo. Čebuli sledijo rdeče zelje, kostanj, suhe slive. Velik kos govejega mesa za juho iz zamrzovalnika. In na koncu malo smetane za okus. Gosar in Kmetica prideta na večerjo. Skeptična sta, saj je juha zaradi rdečega zelja vijolična. Po nekaj žlicah se navadita. Gosar mi pripoveduje o svojem novem projektu. Rad bi naučil kuhati mladino iz mesta. V zameno bi mu pomagali pri podiranju dreves in sekanju drv ter prenavljanju hiše. Tudi spletno stran želi oblikovati. Kmetica je že zdavnaj zaspala v dedovem naslanjaču. V kaminu tli izgubljeno poleno in zunaj sneži, kot da bi morala potoniti vsa dolina.



Le kje si zdaj ti? Nikoli te ni motilo, če sva zašla s poti in hodila ure in ure v krogu. To sodi k sprehajanju, si rekel. Kadar sva koga srečala, si se pogovarjal celo večnost, čeprav ga nisi poznal. Več kot enkrat si dovolil, da so tebe in mene odvlekli s sabo in tako sva pristala v kakšni izbi ali krčmi, kjer so nama polnili kozarca z domačim, dolgo in globoko v kleti hranjenim, z nečim, kar se ponudi le dobrim gostom, z orehovcem ali od kakšnega znanca uvoženim figovcem.

Po pitju in z njim povezanim filozofiranjem je prišla hrana. Spet so odšli v klet, da bi prinesli redke, le za posebne priložnosti hranjene kose dimljenega mesa ali planinskega sira. Narezali so ga kot za sveti obred, zraven smo jedli kruh, predvsem pa smo veliko jedi pokušali brez kruha in začeli hvaliti čisto preproste, enostavne stvari, ki so veliko boljše od zakompliciranih. Kmalu ni bilo nič več varno pred našo hvalo. Celo staro mizo, okrog katere smo sedeli, gotovo dediščino kakšnega pradeda, smo hvalili in božali, in če se steklenice ne bi sčasoma spraznile, bi hvalili celo kokošje noge, nočni razgled skozi okno ali sneg na prvi pomladni dan. Tako sva se na takšnih krajih precej zasedela in pozneje kot pobratena v najini opitosti odšla domov peš, ker je zadnji avtobus že zdavnaj odpeljal, da bi se peljala z avtom pa nama ni prišlo niti na misel.



Po zavitih stopnicah se vzpenjam do spalnih prostorov. Dolgo ležim budna pod masivnimi oboki vrat in slikami dreves granatnega jabolka. Jeleni dvigajo smrčke v veter in netopirji se prizibajo iz gozda, cvilkajo, da si na poti k meni, vendar je tvoj nahrbtnik tako težak, da se komaj premikaš. Preko snežnega morja ti pošljem sporočilo. Zato pri molzenju tiho govorim s trebuhi krav. Kmetica pravi, kako končati, to je vprašanje, kajne.



V tleh kopalnice, kuhinje in tudi na hodniku zazevajo razpoke. Iz razpok raste črn kožuh. Nanj položim krpe, iščem, kje pušča na vodovodu, bojlerju, stranišču. Ampak črni kožuh prihaja od povsod. Zdi se, da je hiša privezana na hrbet velikanskega medveda, ponoči se vse bolj premika, in ko zapiha veter, pometa opeko s strehe. Ne preostane mi drugega, kot da počakam na pomlad. Čez dan, ko sonce pripeka na melišča, se lomi vse več kamenja, sledijo mu prod in pesek, zemlja in star les. Stopim iz hiše in pogledam navzgor, oblaki prahu se dvigajo v zrak. Pod njimi se vidijo mesta odlomov, svetijo se rjasto rdeče. Babica stoji za mano in reče, če pride gora, pride, ne da bi se najavila. Nič ne pomaga, če stojiš tukaj.

Kadar babica tako govori, bi jo najraje zaprla v steklenico. Kmetica mi priporoči orlovo praprot, ta pomaga tudi proti pršicam. Ampak kje naj pozimi dobim orlovo praprot? Spodaj v omari z orodjem leži suh snop. Ko prične Kmetica brskati po njej, pojem košček kruha. Medtem lahko z nakladačem naplastiš gnojišče, reče Kmetica izza omarnih vrat.



Nakladač stoji ob robu gozda, v snegu. Ima nekoliko zlomljen tilnik, ročico je potrebno pomikati sem ter tja, da dvigne svojo širokoustno glavo. Sčasoma z nakladačem izgineva v sopari gnoja, zato postane topleje. Le nakladačeva glava postaja vse težja in moje noge se spreminjajo v mrzle kepe. Preden se stemni, hočem končati, rečem nakladaču. Tudi v prihodnje hočem početi vse, kar si želim, rečem, ko je že dolgo temno in se pokažejo zvezde.

Znati vse, kar počnem. Želeti vse, kar znam. Ali obratno, reče nakladač. Ali obratno, reče samokolnica. Vprašam nakladača, samokolnico, kje sta izgubila imeni? Teleta so ju izsesala, pravi nakladač. Kokoši so ju razsekale, reče samokolnica. Potem ju moramo hitro spet sestaviti. Pozimi gre to najbolje. Takrat se v ledu poveže vse, kar se je nekoč razlomilo.



Na začetku vasi stoji gospa na balkonu in kadi pipo. Voham jo, ko pridem iz štale, ko odprem vrata hiše, ali ko spim pri odprtem oknu. Gospa s pipo stoji tam vsako noč kot star Indijanec in gleda, kdo gre in gleda, kdo pride.

Stopam po sledeh v snegu, gor do krčme Pri stari žagi, ustavim se pred debelimi steklenimi vrati, topla svetloba pada na sneg, a vrat ne upam odpreti. Babica pravi, draga moja, vsaka zgodba potrebuje začetek in konec. Opazujem svojo senco in sence za zavesami. Gledam roke, ki so postale debelejše od dela, razpoke med palcem in kazalcem. Drsim po dlaneh, kjer so se tik pod prsti izoblikovali otočki trde kože. Le med otočki je koža še vedno mehka.





Pomlad




Babica mi kuha napitek za oživljanje. Nekakšno črno brozgo, kaj je v njej, sploh nočem vedeti. Spiti moraš še vročega, da prodre vse do prstov na nogah.



Ko je babica še živela, se mi je včasih vsej ljubezni navkljub gnusila. Gnusilo se mi je, kako je stopicala za mano po cesti v štacuno in imela ob tem odprta usta kot napol mrtva. Nisem hotela videti, kako je lovila sapo. Prepričana sem bila, da če bi se nekega dne zgrudila na tla in umrla na licu mesta, bi se vsi ljudje ozrli proti meni in čakali, da jo odnesem. Čeprav je imela babica veliko prijateljev, ki so ji bili bližji in bi lahko prav tako prevzeli to nalogo. Kljub temu ji ne bi zamerila in bi jo brez oklevanja naložila na ramena, saj je bila peresno lahka. Zamerila sem ji le to, da je svojo ranljivost tako odkrito kazala, hkrati pa mi je bil ta gnus strašljivo tuj. Vzrok za to, kot sem posumila, je bil v tem, da sva si bili sorodni.



Strašljiv občutek se je razširjal. Takrat si me povabil v stari svetilnik nedaleč od morja. Obnovili so ga in v njem hranili baročno pohištvo. Obdajal ga je vrt poln vrtnic. Živel si v stolpu, da si imel razgled na obalo, kjer so se pasle krave nekega starega umetnika, ki je imel v lasti posest s stolpom. Prodnata stezica je vodila do vrtničnega vrta, po katerem se je človek le počasi prebijal, prod je bil namreč zelo globok, razgled pa zaraščen, meni se je kar zvrtelo od vonja vrtnic, pod stezico pa so se nahajali starčev vinograd, vas in morje.

Ko sem pogledala na desno, tja, kjer si hodil ob meni, sem opazila, da imaš brado. To me je začudilo, saj te do tedaj še nisem videla z njo. Brada na tvojem obrazu je delovala tako izgubljeno, da se mi je zasmilila. Gotovo te muči samota, ki jo prinaša življenje v svetilniku, sem si mislila in mi je to navidezno priznanje laskalo. Sčasoma sem opazila, da si povsem drugačen. Zdelo se mi je, da nosiš bolezen kot kakšno staro srajco. A tako, da jo je moral vsak opaziti.



Je bil to začetek konca, da tega nisem hotela videti, ali konec že od samega začetka, da nisem razumela, kako želiš vsem razkriti svojo osamljenost, svoj najskrivnostnejši obraz? Babica je kmalu zatem povsem nepričakovano umrla. Neko noč, ko sva z dedom trdno spala, je smuknila na oni svet. Zdaj ne stopica več, lažje diha in ne prenaša veliko stvari s sabo. Le ko sneži, ima pri sebi pisano pobarvani sprehajalni palici, da se ne izgubi v prostrani belini.



Odkar se melišče širi in se v dolino kotalijo vedno večje kepe, senzorji radarskega sistema pa zaradi mraza ne delujejo, pogosto več dni zapored stoji zunaj s svojimi palicami in pazi, da se komu kaj ne zgodi. Šele ko sonce potone za goro in se strmine pomirijo, se vrne. Potem vpraša, ali si slišala, kako je ropotalo. To so Kozaki s svojimi konji. Kličejo te, pridi z nami! Konjev imajo dovolj in stare hiše ne potrebuješ več.



Kmetici se zdi dobro, da sem tukaj. Ko bo nekoč šla rakom žvižgat, bi lahko prevzela klub. Tako počaščena sem, da ostanem brez besed. Kmetica pravi, veš, zgodba te kmetije je preprosta. Na začetku sem imela starega šimeljna, potem eno kravo, nato dve. Pridružile so se kokoši in še ena krava. In tako se je nadaljevalo. Na začetku to počneš mimogrede, z eno roko. Kar naenkrat pa potrebuješ obe. Danes imam štirinajst krav, štirinajst glav goveda, sedeminštirideset kokoši in še starega šimeljna povrh.



Mefisto sedi na pregradnem zidu in straži. Kmetica ga poboža po glavi in Mefisto prede. Na čem pa sediš? Izpod tačk mu povleče nek papir, mar želiš plačati račun? Mefisto zapre oči in potiska glavo v Kmetičino dlan. Videti je, kot da se smeji.

Kaj se bo zgodilo z mojim starim življenjem, če bom za vedno ostala tu? Ali lahko odvržeš preteklost kot slepec v sili spusti rep in jo potem pustiš za sabo, medtem ko sam, prikrajšan za manjkajoči del, živiš naprej? Mar živita oba dela vsak svoje življenje, sta neodvisna drug od drugega in dopuščata, da se manjkajoči del obnovi? Ali pa živita oba dela vsak svoje življenje, pri čemer jima ves čas nekaj manjka in ko se spet srečata, vesta, kaj je to manjkajoče, vendar je takrat že prepozno? Morda pa je bilo prepozno že od samega začetka?



Kmetica je prepričana: česar nima, tega ne potrebuje. Ne potrebuje večje kmetije, sploh pa ne bi bilo prostora. Za vratom nanjo preži krušeča se gora in železniški tiri so ji zvezali roke. Kokoši se sicer skrivoma trudijo povečati kmetijo in dan za dnem zgrebejo malo blata z ene strani na drugo, vendar si ne morejo zapomniti, na katero stran sodijo in tako ostaja Kmetičino kraljestvo leta in leta enako veliko. Ali res lahko živiš od tega, jo vprašam pri kosilu. Začudeno me pogleda iznad krožnika. Ja, saj vidiš.



Popoldne sneži. Z džipom se odpeljeva na govedorejsko razstavo. Na travniku zraven štale je privezana kravja družina, z zadnjim delom obrnjena proti občinstvu. Njihova vimena in trebuhi so pobriti, noge skrtačene, čopki počesani. Sneži vse močneje in gledalci postanejo tolsti kot kokoši, ko jih zebe. Nato pride ocenjevalec in v občinstvu zavlada tišina. Ocenjevalec gre mimo krav in jih z izkušenim pogledom skrbno premeri. Iz žepa povleče svinčnik, ki mu pade v blato. Skloni se in svinčnik očisti na lepo skrtačenem trebuhu najbližje krave. Podeli točke za ustroj medenice, zasnovo vimena, mlečnost. Pri tem govori o hčerkah, mamah in babicah. O smrti najstarejših in potencialu mladih. Medtem ko govori, opazim starejšega moškega, ki stoji v prvi vrsti. Kapa mu je zlezla z ušes, ki so ognjeno rdeča od mraza. Na koncu reče ocenjevalec, da je nekaj čisto posebnega, če lahko predstaviš celo družino. Publika zaploska in nekateri sežejo v roko tudi moškemu z ognjenimi ušesi.

Milo mi reče, veš, najprej nisem verjel, da je Kmetica ženska. Enkrat sva skupaj zvlekla telička iz krave in preostanek noči presedela v kuhinji. Ko mi je nekdo povedal, da ima veterinar novo asistentko, sem se mu smejal. To je vendar moški, sem mu rekel, saj sva celo noč sedela skupaj v kuhinji.



Z rokami v žepu poskušam stati pred skednjem, nisem več tista s koščenimi nogami, kot mi je nekoč dejala Kmetica, temveč kmet s škornji, ki rastejo iz zemlje.

Ne vztrajam dolgo. Pri ograjevanju travnika pod železniško postajo me popikajo komarji, na kamnu mi spodrsne in znajdem se v osatu. Stopam naprej, sklonim se za pločevinko, pri čemer pristanem z obrazom v koprivah. Ko se vzravnam, z glavo udarim ob vejo. Z mačeto posekam osat, koprive in veje. Ne poreži si nog, me je posvarila Kmetica. Ko hočem mačeto pritrditi na pas, si porežem prst. Po postavljanju ograje se uležem na klop pred hišo. Sicer pa je slednje najlažje opravilo na svetu, pravi Kmetica.



Preden gredo krave spet na planino, jim morava obrezati parklje. Zato jih odženeva v ogrado, zveževa z dvema pasovoma okrog trebuha in nato še nogo za nogo visoko v zrak. Krave cepetajo in z roževine pada žagovina, Kmetica pa, ki nosi potapljaška očala, da ji žagovina ne pade v oči, reče, pripoveduj jim kaj. Kravam povem zgodbo o črnem panterju, ki se potika po tukajšnjih gozdovih in preži točno na tiste krave, ki se s svojimi neobrušenimi parklji nerodno opotekajo po travniku, kot da bi nosile prevelike čevlje. Do večera sva štirinajstim kravam obrezali parklje. Kmetica se vzravna in reče, tako stara kot danes nisem bila še nikoli.



S Kmetičinim starim šimeljnom odjezdim do majerije, da bi od tam preverila stanje melišč. Pod majerijo stoji razvalina starega gradu. V najvišjem grajskem oknu je dolgo visela bela cunja. To je robec zadnjega vojvode, je trdila babica. Ko se je končala vladavina vojvod, so ga pozabili v stolpu. Skozi okno je obesil svoj robec, da bi ga kdo prišel rešit. Ko so grad obnavljali, so v stolpu zazidali stopnice. Robec je izginil, kaj pa vojvoda? Zelo rada bi ga rešila.

Jezdim preko mostu, ki škripa in pod katerim teče potok. Potok buči, klokota in se peni kot konj iz gobca. Toda stari šimelj se ne boji, če se jaz ne bojim, povsod gre z mano. Babica pravi, da se je treba vedno osredotočiti na točko pobega. Tistemu, ki gleda navzdol, zagotovo ne bo uspelo.

Pri razvalini sestopim in s pogledom ošinem luknjo v steni, skozi katero smo kot otroci smuknili v tisto ječo, kjer ležijo mokri temni kamni, kjer ni vrat in oken, temveč le globok, prazen stolp, ki sega visoko v nebo. Pred davnimi časi so z njega metali jetnike, nam je razložil ded, in le malokdo je po padcu prišel na prostost. Le kdo je našel luknjo v zidu? Z nohti, kamni in žlico je moral praskati, tolči in piliti, dokler ni končno neke noči po trebuhu, s hlačami polnimi kamenja in blata, smuknil skozi tunel, tako kot pozneje mi, vendar z druge strani, kot da bi bil ta strašljiv, mrzel kraj pravzaprav zakladnica.

Ob robu melišč se mi odpira grozljiv pogled. Točno sredi Kmetičinega jesenskega pašnika se odpirajo tla. Razpoke so kot zevajoči gobci, preproge iz maha in trave so popadale na zemljo. Drživa varnostno razdaljo, kdo ve, kaj vse še hočejo požreti gobci.



Nenadoma sem spet v starem življenju in skupaj sva v podzemni hiši. Najini prijatelji so se že odselili, v dežju sva odšla vse do roba vasi, a našla nisva nikogar. Zdaj sva v hiši ostala le še jaz in ti. Ti si majhen in imaš zlepljene lase, hiša nima več vrat, zato pa toliko več stopnic in vse vodijo globoko v notranjost.



Odprem vsa okna, veter se ulovi v robove najinih skodelic na mizi in zaječi. Spominjam se tvojega zadnjega obiska, kot bi bilo včeraj. Kuhala sem, bilo je zanič, kar te je presenetilo. Pretvarjala sem se, da je okusno, seveda, takšno mora biti, sem dejala. Ker nisem imela čistih kozarcev za vino, sva pila iz čajnih skodelic. V ozadju se je vrtela glasba, tvoja glasba, všeč mi je bila. Za slovo si me dolgo držal v objemu. Pridi z mano, si rekel, a to je bilo zame preveč preprosto. Zdaj se mi zdi, da je lahko le človek tako neumen, da zaradi ponosa izbere težjo pot, medtem ko živali vedno izberejo najbolj preprosto in še raje bližnjico.

Gosar nama sporoči, da so travniki okrog njegove hiše pokošeni in trava suha. Popoldne lahko prideva ponjo. Razveseli se naju, ko se pojaviva pred njegovo hišo. Že dolgo ni imel obiska, pravi. Goske dvigajo glave in grozeče zaregljajo. Sprehodimo se okrog hiše, ki je videti, kot da jo je gradilo sto različnih rok, prava sestavljanka. Rada bi vstopila, samo da bi lahko pokukala v čarobno kuhinjo.

Seno je tam zadaj, reče Gosar. Za naju ga je zložil v lep stolpec. Medtem ko nalagamo seno, mi Gosar razlaga o umetnosti gradnje senenih stolpcev. Lotiti se jih moraš kot pri gnojišču, zgodba je vedno enaka. Najprej moraš z vilami zagrabiti posamezne kupčke in iz njih oblikovati nekakšno ogrodje, a tako da na koncu ne nastane piramida. Ko imaš naložene dve do tri plasti, jih moraš poteptati z nogami. Vendar se ne smeš kar sprehoditi čez. Potrebni sta potrpežljivost in izjemna osredotočenost. Najprej stopiš gor z eno nogo, potem pa še z drugo. In nadaljuješ, noga za nogo. Ne bi bila prva, ki bi si pri padcu s takšne višine zlomila tilnik.

Ko se z Mulijem vrnemo na kmetijo, na tleh najdemo slepca. Kmetica ga prime, pri čemer jo ta oplazi z jezikom kot prava kača. Glej, kako je lep, reče Kmetica. Odnesti ga morava s posesti, da ga ne bodo odkrile kokoši.



Na poti iz štale k hiši dan za dnem srečujem Mila pri nalaganju drv. Od njega se naučim, kako med pogovorom prekrižati roke, kako hoditi v težkih čevljih, kako pozdraviti z napol iztegnjenim kazalcem, kako si odpočiti z brado na ročaju lopate. Po kosilu, ko Kmetica na klopci pred hišo zadrema, se usedem k Milu in skupaj jeva kruhke. Pravi, da pri njem doma kokoši nimajo takšnih hlač in tudi sicer so veliko večje in težje. Torej si jih že tehtal, rečem, in on se zasmeje. Na enem od teh večerov si na kratko pristrižem lase, tako kratko, kot so njegovi.

Hej!, zakliče Kmetica, ko pridem naslednji dan v štalo. Kje pa si pustila lase. Na žeblju zraven ogledala. A tako, pravi, in zdaj? Zdaj sem kot prerojena. Kajne, reče Kmetica, tudi to se zgodi.

Na zadnji pomladni dan se Kmetica s teleti pelje h klavcu. Jaz lahko ostanem v štali, a si moram izmisliti zgodbo za krave, katerih teleta so odšla, na primer zgodbo o ponovnem prihodu telet v podobi nekoga drugega. Če bi morala danes umreti kot tele, bi se jutri vrnila kot prodajalka časopisov v Parizu. Midva bi imela stanovanje, jaz bi imela stanovanje, in ti, ti bi bil brezdelnež. Z veseljem bi dovolila, da mi kradeš dneve, lahko bi ti jih ukradla nazaj, kadar bi bral časopis, nič več ne bi potrebovala za življenje. Žal pa sva oba slabo začela to zgodbo, Pariz je daleč proč, in ne vem niti, kateri dan je danes. Zadnji pomladni dan, reče Kmetica. Starejša teleta morajo oditi prva, Venera, Polarna zvezda in Veliki medved ležijo na soncu in pravijo, da so že mrtvi. Da bi se jih odpeljalo h klavcu, bi bil čisti nesmisel. Dam jim prav, nobeni od naju ne pomaga. Enega za drugim peljem do kombija, v resnici ne slutijo, kaj se jim bo zgodilo, in Kmetica tudi ne dela iz muhe slona.

Pravi, pri klavcu jim stojim ob strani, z roko na plečih. Vidim jo zedinjeno z njenimi teleti, kot da bi morali skupaj skočiti čez slap. Teleta bi šla s Kmetico povsod, to je jasno. Mirno se ustavijo ob njej, dokler ne zaprem vrat kombija. Potem se ozirajo nazaj, kot da bi želela vprašati, kaj pa ti, ne greš z nami? Tudi Kmetici se zarosijo oči, reče, še škornje si moram očistiti. Nato se odpelje. V štali zrem kravam le stežka v oči. A si rečem, ti si kmet pri skednju, tvoji škornji rastejo iz tal. Glavo pokonci in naprej.





Poletje




Kmetica pravi, danes je bogoslužje. Ker je Kmetica tudi cerkvena fotografinja, lahko sediva na empori. Župnik prosi vse prisotne, da vstanejo, nato začne z molitvijo. Gospod Bog, pravi, zbrani smo tukaj pred teboj. Ko je molitve konec, se lahko usedemo, vendar že sledi naslednja in spet moramo vstati. Kmetica se jezi, gospod Bog, tako je nemogoče fotografirati.



Po bogoslužju ni nikogar pri kotlu. Na njegovem dnu raste krasta iz rjasto rdečih lišajev in mahu. Na skali spi svizec, zleknjen na trebuh. Gotovo me je že opazil, kljub temu se ne zmeni zame. Nekoliko stran se usedem na kamen. V žepu jakne nosim razglednico, ki si mi jo pisal. Big hug, piše na njej, in nad napisom je helikopter ali leteči avto, na straneh plapolajo zastave, morda so to njegova krila. Pod letečim avtomobilom leži mesto iz stolpov in oken, v njih naju spet vidim stati pred cerkvijo, kjer je mogoče kupiti zlate Marijine podobice in okrog naju morje hiš, tako širno kot ga še nisem videla, in avtocesta, ki krožno zaobjema mesto.

Predstavljaj si, si rekel, za vsakim oknom se nahaja človek. Kot pri adventnem koledarju bi lahko odpiral posamezna okenca in za vsakim bi se razkrila zgodba, življenjska zgodba nekega človeka, ali, kar je tisti dan doživel, počel, kje je kósil, kaj mu je rekel natakar, kako se je smejal, koliko je spil, kaj je obljubil, kaj pozabil, kaj upal in o čem je razmišljal, komu je napisal pismo, kaj je iskal in koga je nazadnje vzel s sabo v svoje okno. Zelo rada bi živela s tabo v takem oknu, da bi videla, kaj vse se vidi iz njega.

Na znamki skušam razvozlati žig, vendar mi ne uspe. Lahko bi bil Pariz, ja, saj je vedno Pariz, kadar se ne ve. Pariz torej, le gore za mestom, katere gore si neki videl od tam? Ne vem, saj nikoli nisem bila v Parizu, poznam ga le iz filmov s prodajalko časopisov, toda zakaj je moral njen ljubljeni umreti prav v Parizu? Seveda, bil je tat, a prodajalka časopisov ga je ljubila in ga kljub temu izdala, ja, nekako ga je morala izdati, da se je rešila te blazne ljubezni, on pa se je pustil izdati, to je bil njegov ljubezenski dokaz, a se smrt zdi najbolj neumni dokaz ljubezni, le kaj bo drugi sam z življenjem? Zdaj pa ti v Parizu, v kinu, muzeju ali kot voznik taksija, ali bi sploh lahko bil tat? Vidim te v tvojem oknu v stolpu stolpnice, gledaš ven z izrazom svetovljana, okoli tebe svetleče reklame kot luči tvojega odra. Zložim pismo in ga položim pod kamen. Svizec je medtem izginil.



Na kuhinjski mizi še vedno stojita najini skodelici. Medtem so se jima pridružile še številne druge skodelice; kavne šalčke s črno usedlino, skodelice za mleko brez usedline, kozarci z usedlino od sirupa, vinski kozarci z rdečo usedlino. Obrnem jih na glavo in zgradim visok stolp, najnižje položim močne kavne skodelice, čeznje manjše kozarce za vodo, potem vinske kozarce. V višjih legah se ustvarjajo potočki, ki se zdolgočaseno vijejo vzdolž spodnjih plasti proti mizi. To je izsušen studenec, pravi babica. Ali mesto, rečem jaz.

Ti in jaz stanujeva v najvišjem vinskem kozarcu. Imava lep razgled na morje pod nama. Morje je miza, leži nama tik pred nogami. Sonce vzhaja, kjer se konča morje, in ko odpreva okno, preko morja zaveje veter s snegom in zapoje v najinem vinskem kozarcu. Nikoli si ne bi mislil, da imaš lahko vse hkrati; morje in gore, mizo in stekleno hišo. Vsako jutro stopaš po stopnišču navzdol, skozi drugo nadstropje kozarcev za vodo, skozi prvo nadstropje kavnih skodelic, pritličje je star podstavek, spleten iz pisane slame. Na stopnišču slišim tvoje korake in ko odpreš vrata, vibracija, ki vzdržuje ravnovesje, zajame vso zgradbo. Sprehodiš se do morja in pobereš pozabljene stvari ljudi ter jih prineseš v najino stanovanje. Medtem nama narišem okno, da bova vedela, kdaj sonce vzhaja. Ko nad morjem vzide sonce, živiva od tega, kar je bilo na morju pozabljenega. Nikoli nisva lačna. Včasih skozi okno kot skozi povečevalno steklo vidiva babico. Pomirjena je, ker vidi, da sva se spet našla. Zdaj je moj čas daleč od doma, pravi, tu in tam kdaj pomislita name, rada vaju imam. Nato izgine in vidim svoj obraz, osamel v oknu noči.



Ponoči slišim podrsavanje na hodniku. Stopim k vratom in jih počasi odprem. Zaškripa, koraki se ustavijo. Hodim po hodniku in celo v temi se vidi svetlikanje barv na dedovih slikah. Na koncu hodnika je odprto okno. Dežne kapljice ležijo kot biseri na svileni orientalski preprogi pod oknom. Naposled se je le zgodilo, kar sem skušala ves čas preprečiti, babica je odšla. Naslednje jutro bom morala obvestiti deda. Le kaj bo rekel o razpokah v tleh in črnem kožuhu v kopalnici?



Kmetica pravi, enonogi vran je mrtev. Pustila sem ga, ker je Gosar rekel, da moraš tistim, ki želijo oditi, dati čas, da lahko gredo. Lahko ga odneseš v gozd za železniško postajo, da ga odnese lisica. Tretji dan previdno odprem zaboj. Na črnem perju leži slama. Mogoče se je hotel zakopati, ko je zaslutil, da bo umrl. Primem nogo in peresa, mrlič je lažji od zraka. Zdaj bi lahko poletel. Njegova glava se pozibava sem in tja, kot da visi na nitki.

Pri železniški postaji vidim Mila, sedi na manjšem zidu in kadi. Kaj pa nameravaš s tem revežem? Pokopala ga bom. Kar tako? Ja, kako pa? Milo pravi, če se želiš mrtvih resnično znebiti, jim moraš urediti lepo domovanje. Obljubi mi, da bo v prihodnjih dneh prinesel žaro iz švicarskega bora.



Popoldne začenjamo s spravljanjem sena na majeriji, zato pozabim poklicati deda. Kmetica je spomladi tu zgradila nov vodnjak. Kamenje zanj je pobrala s travnikov. Dandanes ni več enostavno najti kamnov, ki imajo tudi obraz, pravi. Sleče pulover in sezuje čevlje ter se z grabljami bosa odpravi po pobočju, kot da bi hodila po preprogi.

Grabiva po potegih. Enkrat potegne z grabljami ena in drugič druga. Kup sena se viša in kmalu nama sega do bokov. V kupu mrgoli živalic. Ko zasije sonce, se začnejo živali premikati in v senu zašelesti in zašumi. Živali zdaj živijo v senenih stolpnicah, na območju urbane aglomeracije. Črički posedajo na terasah, pri čemer jim bilke osata nudijo najboljši razgled, in zaigrajo v zvenu vročine. Odzvanjajo zvoki žaganja in dela. Predstavljam si, da je bilo že včasih tako. Črički mi zaupajo zgodbo. Okrog glave mi napnejo svoje zvočne mreže in sčasoma se zavrti vsa dolina.

Za malico jeva s Kmetico klobase, jabolka in kruh. Zima bo huda in dolga, reče Kmetica in pokaže na gozd, poglej, velika mravljišča in številni storži. Medtem ko pijeva čaj, se nebo stemni. Na koncu odloživa proviant pod grm in grabiva naprej. Vse seno morava spraviti do vznožja hriba, kjer ga naloživa na Mulija. Kmalu padejo prve dežne kaplje. Velike so in ledeno mrzle. Veter nosi oblake prahu preko opuščene železniške postaje pod nama. Nekaj zapuščenih tovornih vagonov stoji na tirih, kot da so zamudili priključitev. Cerkveni zvonovi divje zvonijo. V mojem trebuhu se kosilo pozibava sem in tja, kakor da bi jedla kamne. Bruham zraven grmička dlakavega sleča in medtem ko nalagava seno, Kmetica reče, klobase moraš jesti brez ovoja. Nikoli ne veš, od kod pride ta reč.



V štali nabrusim vse nože za košnjo, ki jih najdem. Jutri bova spet kosili. Zaradi žarečih ostružkov nosim Kmetičina potapljaška očala. Z njimi vidim toliko kot brez očal pod vodo.



Že zgodaj zjutraj pri grabljenju mi oči bežijo pred soncem. Useknem se v rokav srajce in za nekaj trenutkov je boljše, nato se začne znova. Moje oči odplaknejo vse. Sonce. Kremo za sončenje. Ožino med gorami. Tvoj obraz med mojimi rokami. Tudi travniki imajo obraze. Česar ni pokosil Aebi, so njihovi smrčki. Z grabljami se zataknem v smrčkih. Vsako zatikanje me napelje k počitku. Ali k pogledu nazaj. Ah, vi smrčki, pomislim. Ampak brez smrčkov ne bi bilo niti obrazov.

Od utrujenosti tudi zvečer pozabim poklicati deda. Spomnim se naslednje jutro, ko sonce pripeka na melišča in se sproži prvo kamenje. Pozneje, pomislim, in odhitim iz hiše.



Medtem ko Kmetica s kosilnico vleče linije, nad njo kroži sokol. Ko zagleda plen, se v zraku zaustavi in se na vrat na nos požene k tlom. Po navadi plena po tej akrobaciji ni več. Sprašujem se, ali ima sokolji ples kakšen smisel. Vprašam sokola. Pravi, da je pravzaprav lačen samo pozimi.

Po košnji leži v travi veliko mrtvih slepcev. Videti so kot kovinski obročki, ki so padli iz kakšnega stroja. En mrtvi slepec zre v nebo. Od vratu navzdol mu manjka preostanek telesa.



Medtem ko Kmetica odvaža bale v dolino, čez travnik vlečem vlečne grablje. Proti večeru se pojavita dva sprehajalca. Ko se približata, prepoznam Mila z rdečimi lasmi. Oblečen je v kopalke, ženska ob njem v bikinke. Ne da bi me opazila tam zgoraj pri jelkah, se sprehodita mimo in usedeta na rob pobočja. Čez čas ženska razveže trakove zgornjega dela in se uleže s hrbtom v travo. On slika njene bradavičke, kot da so redke živali.



Tako tiha si, mi reče Kmetica, nekaj morava ukreniti. Z džipom se odpeljeva h krčmi Pri stari žagi, Kmetica naroči dve porciji pečenega krompirčka in vodo, ja, samo vodo, reče Kmetica, pri mojih letih nimaš več potrebe po novih stvareh. Da jem s Kmetico v krčmi, je zame popolnoma novo, vendar ji tega ne povem. Potem ko narediva nekaj grižljajev, Kmetica s pogledom, uprtim v svoj krožnik, reče, osupljivo, to je celo užitno.

Ko končava, stopi skozi vrata stalna zasedba moškega omizja. Možje se majavo posedejo na klop okoli mize, dokler vsak ne najde svojega mesta. Šele ko se dokončno ugnezdijo, položijo roke na mizo in pokličejo točajko.

Preden zapustiva krčmo, jih želi Kmetica še pozdraviti. A nimata kaj početi, vprašajo možje za okroglo mizo. Točno, reče Kmetica, tako kot vi. Poleti nama je najbolj dolgčas. Tudi Milo z rdečimi lasmi je tu, ženska ob njem je ista kot tista popoldne na travniku. Ona naredi požirek piva, on pa s kovancem praska vosek z mize in ga med prsti oblikuje v kroglice. Kaj si še vedno tu, mi reče nekdo drug, le pazi, na koncu boš ostala za vedno. To sploh ne bi bila najslabša ideja, odvrne Kmetica, vendar ta z rdečimi lasmi reče, da je treba paziti, človek nenadoma ostane nekje prilepljen in sploh ne opazi. Za to, da nisi prilepljen, pravi prvi, si pa že dolgo tu. Točno, ponovi drugi, pravzaprav, kar pomnim. Milo se zasmeje, reče, ja, le smejte se, in, bomo že še videli, kdo bo kam šel. Nato naročijo še eno rundo, kot da bi se s pivom dalo odlepiti najmočnejše lepilo.



Na poti k stari vili že od daleč vidim, da v njej gori luč. Ali se je babica vrnila? Ampak ona že dolgo ne nosi več čevljev. V hiši na zofi leži ded, na mizici poleg sebe ima kozarec vina. Če bi vedel, da prideš, reče. Počakaj, prinesel ti bom kozarec. Vstane, naredi en, dva, tri previdne korake s svojimi starimi nogami, potem gre lažje. Ko se vrne, v eni roki drži dva čista kozarca, v drugi pa steklenico z dolgim vratom. Uganeš, kaj je? Sladkega okusa je, mogoče kutine? Ded se naredi pomembnega. Lastna kreacija, pravi. Skloni se k radiu, ojača glasbo in se nasloni v naslanjaču. Ali je že opazil babičino odsotnost? In drugo škodo v hiši?

Ponoči me zbudi ropotanje kamenja, tako blizu kot tokrat ni bilo še nikoli. Na hodniku se prižge luč, slišim dedove korake na stopnicah in kako gre ven. Potem luč nenadoma ugasne. Zlezem iz postelje in iščem žepno svetilko. Ded se vrne. V temi tipa po stopnicah navzgor do spalnice, zdi se mi grozljivo majhen. Ne skrbi, kamen je stisnil električno napeljavo, nič drugega se ni zgodilo. V štali pripovedujem Kmetici o podoru skalovja preteklo noč. Pravi, tam so bili nekoč pašniki. In veliko gob je bilo, ti rečem.

Zvečer se na steni zraven vrat znajde napis. Kalist s svojo mogočno roko zadrži drseče skalovje in obvaruj, o sveti zavetnik, ta kraj. Pri vratih na soncu sedi babica in spi. V roki drži košček krede. Kdo je Kalist, jo vprašam. Ampak ko babica spi, spi. Ded stoji v kuhinji pri pomivalnem koritu in pere svoje čopiče. Povej, reče, kdo je pravzaprav ta Kalist? To bi tudi jaz rada vedela, rečem.



S krožniki in kozarci se usedeva na klop pred hišo, za kosilo imava gobovo solato. Sonce je v travi, ki prerašča klop. Sonce je na mojem obrazu. Ali je tudi na dedovem obrazu? Ne upam ga pogledati, iz strahu, da bi lahko tako nenadoma, kot se je pojavil, tudi izginil.

S kozarcem v roki začne pripovedovati. Pripoveduje o študentskem življenju, nabiranju češenj in o pitju vinskega mošta. Pri tej vročini, predstavljaj si. Češnje so plavale mimo mene kot ribe, ni jih bilo enostavno utrgati. Prvi dan smo začeli s petjem. Kmet je rekel, da bi mu bilo ljubše, če namesto petja trgamo češnje. Ko je zvečer zagledal polne košare, je vedel, da znamo peti in trgati hkrati.

Kadar je bila babica osamljena, je pisala pisma. Poštar mi je pisma prinesel v vsako gorsko kočo in drugi so dejali, glej, spet prihaja pismo zate. Enkrat je prišlo pismo v rdeči ovojnici. Tedaj so drugi menili, da to ni dober znak. Bolje bo, da ta konec tedna ne greš domov. Če pa sem imela samo rdeč pisemski papir, odvrne babica iz kuhinje. Kaj pa vas je nenehno gnalo v gore, vprašam dedka.

Sprva želja po sprehajanju po ledenikih, po telovadbi v skalah. In veselje do večernih praznovanj. Ali obratno, kaj pa vem. Vsekakor so veliko popivali in peli, kot veš, ni nikogar, ki bi poznal več pesmi kot tvoj ded. Ampak privezati jih tudi ne moreš. Tiste, ki hočejo na vsak način oditi, moraš pustiti, da odidejo.



Ded odide naslednje jutro. Kmetica bo ob priliki s traktorjem odstranila kamen z električne napeljave. Do takrat bo pač treba uporabljati sveče in žepne svetilke. Deda pospremim en delček poti. Potem me poljubi na lice, zavije proti razvalini, jaz pa odidem po cesti naprej v dolino.

Ob meni se ustavi tovornjak in Milo me vpraša, ali naj me zapelje do železniške postaje? Kaj počnejo kokoši? Valijo, pravim. Ko ena začne, hočejo vse. Pri tem padejo v trans. Njihove oči so kot steklene frnikole, ne jedo in niti ne pijejo več. Le včasih, preden misliš, da so že mrtve, malo zapojejo. Milo pravi, da je pri mrtvih ravno obratno. Ti pojejo, kadar se hočejo vrniti.



Pri štali čaka Mefisto. Vem, prišel je po svojo skodelico mleka. To mleko je tako dobro, da omehča celo hudiča, pravi Kmetica. Ne smeva si zapraviti pakta s hudičem. Ko okoliški kmetje v štalo prinesejo svoje brezupne primere, ga potrebujeva. Za uspavanje, rečejo kmetje, in skrivoma mislijo, za reševanje. Kmetica vzame vse primere in jih zavije v odeje. Pa poglejmo, kaj lahko storimo, reče in iz svoje omare prinese različne stekleničke, homeopatske kroglice, injekcije in cevi. Obe veva, da nič od tega ni tisto, kar reši skoraj vse primere, temveč Kmetičin pakt z malim hudičem, ki mu vsako jutro nastavi mleko in mu tako dan za dnem odkupi polovico življenja.



Na poti domov grem na črpalko. Odkar je vaška trgovina zaprta, je to edina možnost za nakupe. Ob tej uri je trgovina prazna, le avtobusni šofer z velikanskimi brki stoji ob zibajoči se barski mizi, sreba lonček mrzle kave ter klepeta z žensko na blagajni. Si slišal, da bo oni drugi s svojo ženo preživel počitnice v okolici, reče ženska na blagajni. Tvoje ime pade kot strela z jasnega. A tako, pravi avtobusni šofer z velikanskimi brki, kje si pa spet to pobrala? Ženska na blagajni se našopiri. To je zadnja črpalka na tej poti, dragi moj, nato pride divji zahod.

Plačam vino, ki ga držim v roki. Potem jo popiham stran, odločam se, kam naj pobegnem. Ljubosumje preži za vsakim grmom. Pošast je, zgrabi te za tilnik in pusti, da šepaš naprej kot Mefistove napol mrtve miši. Dolgo te ne pokonča, le trpinči te, takšno je njegovo načelo. Doma odprem vino in pijem, dokler ga ne zmanjka. Hiša z vsemi slikami na stenah se vrti kot vrtiljak.



Delo pomaga premostiti vsako trpljenje, pravi Kmetica. Bolje, da sploh ne začneš trpeti, je prepričan Gosar. Danes bomo pograbili zadnji kos majerije in zvečer bomo pekli meso na žaru. Kmetica je najavila vrnitev svojega moža, zato poiščem najlepše prtičke, iz korenčkov oblikujem vrtnice in v vrč z vodo potopim limonine rezine ter bezgove cvetove. Gosar mi razloži, kako se pripravi veliko kapucinko. Cvetlicam moraš obvezno odrezati zadnji del, pravi, saj v njem spi veliko majhnih živali. Veliko ljudi ne ve, da te živalce tam spijo, saj so tako majhne, da se jih skoraj ne vidi. Skozi okno vidim, kako Kmetica poljubi moža. Potem sta oba kot začarana. Kmetičin mož pripoveduje o smučanju, Kmetica pa ga pozorno posluša.

Vonj po mesu je privabil tudi deda. Prihaja bos po poti navzgor, z nahrbtnikom in palicama, ki mu služita samo za ravnotežje, pravi. Iskrivo iz nahrbtnika vleče eno steklenico vina za drugo. Od kod je to vino, vpraša Kmetica. Na moje presenečenje tudi ona spije kozarec in ko se stemni, celo še enega.



Naslednji dan Kmetico zgrabi potovalna mrzlica. Usede se na motor, mož sede zadaj in skupaj izgineta za vasjo. Videti je kot v filmu. Stojim na pobočju z grabljami v rokah in gledam za njima. Grabim ves dan. Okrog poldneva se usedem pod drevo in pojem, kar mi je pripravila Kmetica. Toliko je, da bi se lahko dva do sitega najedla. Šoja je tista druga. Čez velik trebušček nosi lep turkizno moder plašček, rada delim z njo. Proti večeru pridejo oblaki iz smeri, v kateri je zjutraj izginila Kmetica. Ali se bo vrnila z dežjem?

Kmetica pride z mrakom. Ne vidim je, ampak slišim ropotanje Mulija v vasi in kako se počasi vzpenja po gorski cesti. S prvimi kapljami se pripeljeva na posest in postaviva Mulija s senom na plečih v skedenj. Kmetica mi razloži časovni potek. Neke stvari se opravi dopoldne, druge zvečer in potem je poletja že konec.



Zjutraj stoji pred vilo tovornjak. Te smem peljati do železniške postaje, vpraša Milo. Tako zgodaj ga še nikoli nisem srečala. Si slabo spal? Pravi, da spi bolje, odkar ima posteljo v tovornjaku. V dežju naj bi bilo najlepše. Ali imata zdaj ločeni spalnici? Nekaj podobnega, reče, in ti? Rečem, da imam spalnico zase, a da si hišo delim z babico. A tako, odvrne, pa je v redu? Od zadnjega dedkovega obiska je postala čudna. Vedno je bila pripravljena pomagati, a odkar je odpotoval, se zdi, da bi na vso moč rada pripomogla k propadanju stare vile. Ko je veter prejšnjo noč odpihnil opeko s strehe in sem poskušala ujeti dež v ponve in solatne sklede, je stala kot vkopana. Noč pred tem pa me je zbudila, ker je mislila, da gori vas.

Milo pravi, da je tudi pri okrogli mizi eden od starcev nedavno pripovedoval o tem. Pred več kot sto leti so v skednju takratnega župana podtaknili ogenj. Poletje je bilo suho, tla so razpokala, trava pa se je še v rasti spremenila v seno. Za ogenj je bil to zadetek v polno. Vas je zgorela kot hišica iz kart in ker je primanjkovalo vode, je skušal marsikdo pogasiti požar z mlekom. Zanima me, ali je starec povedal, zakaj je bil požar podtaknjen? Milo pravi, da hudobni glasovi trdijo marsikaj. Toda za resnico bi morala izprašati mrtve.



Pri štali me sprejme jezen kokorikan. Zapodi se vame in s krili tolče ob moje noge. Si zmešan? Kokorikan me grdo pogleda. Preveč kokorikanov imamo, pravi Kmetica. Gosar jih pride zvečer iskat. Pripravil jih bo kot prepelice, ali bi šli na večerjo? Kmetica mora še posesati, jaz pa bi šla raje domov. Kdo ve, kaj spet zganja babica.



In res so vsa okna stare vile na široko odprta, listje je zajadralo v hišo in roj letečih mravelj tudi. Zamisli si, ves ta ples za eno samo kraljico, reče babica. Kratko veselje je to. Dam ji prav, vendar pripomnim, da bi lahko kljub temu zaprla okna. Mravljam ne bo pomagalo, če imajo vmesni postanek v hiši. Otrok, pravi babica, stvarem moraš pustiti prosto pot. Ali ne slišiš kamnov. Prihajajo vse bližje k hiši.

Ko babica odide spat, ulovim mravlje in jih odnesem ven. Zaprem okna, čeprav so skozi luknje v strehi že zdavnaj prišle druge živali. Drenjajo se okrog sveče na kuhinjski mizi, v norem strmoglavem letu ciljajo nanjo, padejo, se poberejo, da bi ponovno lahko odletele proti svetlobi in v njej prasketaje zgorele. Ugasnem svečo in grem spat, vešče še nekaj časa brezciljno blodijo po sobi.



Zbudi me glasen pok. Babica stoji v spalni srajci zunaj na travi in joče. V rokah drži šojo. Ti nisem rekla, da pusti okna odprta, jezno sikne. Poglej naokrog. Če si odkrita, ta hiša sploh ni več hiša. In tu že dolgo ne stanuje nihče več.





Jesen




Danes je prvič snežilo vse do doline. Preden se vrnejo krave z majerije, moram izprazniti štalo. Tablice z imeni tistih, ki se bodo vrnile, in tistih, ki se ne bodo več, položim na kup, da jih uredim. Drogove, jasli, pregradne stene, opornike in gumijaste blazine je treba odviti, odnesti na prosto in oprati. Pri demontaži lesa se razkrijejo prava gnezda pršic. Kot rdeče pike se sprehajajo skozi moje lase, pod oblačili in po obrazu. Ko sence dosežejo štalo, se pojavi Kmetica na motorju z vrečko grozdja in vrečko svežih oblačil na krmilu.

Mefisto je bolan, pravi. Danes ni prišel po svoje mleko. To se ni še nikoli zgodilo. Mefisto leži v rumeni vreči z lesno volno. Na kožuhu se vidi, kako veliki so razmiki med njegovimi vdihi. Tulio, stari kokorikan, se je usedel na pregradni zid, kot da bi stražil umirajočega.



Dan za dnem stojim z visokotlačnim čistilcem v štali in čistim zasušeno blato s sten in stropa. Na hodniku štale je nastalo jezero, tja kaplja voda. Le kokoši me spomnijo, da je zunaj dan, njihovo kokodajsanje preglasi celo ropot visokotlačnega čistilca. Pršice so se skrile v reže štale in čakajo, da bo njihov grad spet sestavljen. Proti pršicam je Kmetica na strop obesila svež šopek orlove praproti. Ko odprem okna, se šopek vrti v vetru kot vrtiljak.



Zvečer se v štali oglasi Milo. Pripoveduje mi o tradiciji kitolova pri Eskimih. Pravi, ko Eskimi ulovijo kita, pojedo toliko, da se jim trebuhi vidijo skozi bunde. V očesnih kotičkih vidim Kmetico, ki prihaja skozi vrata. Tako, tu smo končali, pravi. Odpeljimo se k majeriji. Danes je polna luna.

Pot na majerijo je sprana od vetra in dežja. Kmetica vklopi zaporo diferenciala in tako lezemo vzdolž jarkov navkreber. Pri majeriji piha leden veter. Kot trije lovci se uležemo na trebuh. Kmetica namesti objektiv fotoaparata na star zid in že se za silhueto jelke pojavi luna. Tako velika je, da se na njej vidijo gore. Luna je naš kit. Izostrimo vrhove jelk in jo preko črnega morja zvlečemo na kopno. Kasneje izropamo nahrbtnik. Dimljeno meso stare Ariole je premastno, da bi ga lahko prodali. Kot maslo ga lahko daš na kruh. Naredimo kot Eskimi in pojemo toliko, da se nam vidijo trebuhi skozi bunde. Mefisto je mrtev, pravi Kmetica.



Milo obljubi, da bo izrezljal še drugo žaro iz švicarskega bora. Poklical me bo, takoj ko bo nared. Enonogi vran še vedno leži v papirnati vrečki v sedlarnici, sladkoben vonj je v vročini postal neznosen. Klub temu ga nisem mogla odnesti k lisici. Gosar razume. Pomaga mi pri kremiranju obeh živali. Čeprav meni, da bi se pepel lahko uporabil za gnojenje velike kapucinke, namesto da se ga zapre v sveti lonček.



Ravno ko zaključiva z zažiganjem, pokličeš ti. Če se lahko dobiva zvečer Pri stari žagi. Na prvi pogled si mi tuj, strašljivo tuj. Skupaj se sprehodiva do razvaline. Od tu je mogoče opazovati vlak pri vijuganju. Toda vlaki so na tej progi redki, potrpežljiv moraš biti, da kakšnega ujameš. Pooblači se in ugotovim, da se tvoja barva oči še vedno spreminja z vremenom.

Praviš, da boš še istega večera spet odpotoval, in rečem, vem, čeprav nisem vedela. Poznam občutek, ki sledi, kot bi k meni pristopil star znanec, ki bi ga pozdravila. Vprašal bi, ali je tu še prosto, in bi rekla, ja, in pravzaprav mislila ne, tisočkrat ne. Pridi z mano, rečeš, če si upaš, ampak kaj bo potem z babico, kmetijo in Kmetico? Ne bo jim hudega, rečeš. Ne morem ti verjeti. Da je rešitev tako preprosta in se ne more zgoditi nič več, kar se ni že zdavnaj zgodilo. Toda rečeš, da se morda vse skupaj dogaja šele zdaj, in ali ne bi moralo biti tako, da nam noge ponovno zrastejo, da se izkopljeva in se enonogi vran znova nauči leteti? Le kam in kako daleč nazaj mora, te vprašam. Na začetek ali na konec, kje je bil sploh pravi začetek najine zgodbe?



Zadnjikrat greva skupaj do kotla. Danes so jelke najina vojska in naju ščitijo. Kot po stopnicah stopava preko njihovih korenin navkreber skozi gozd. Nato začne deževati in snežiti, zraven pa še vedno sije sonce. Za trenutek megla prekrije vse, a sonce se veča, meglo z vsemi njenimi konji in jezdeci spodi iz doline. Za oblaki pa se prikaže gozd, zelen in temnejši kot kdajkoli, kot da je megla sprala vse pod sabo.



Doma spakiram obleke in nekaj hrane, ostalo odnesem na kompost k jelenom. Nato izklopim centralno, zaprem kamin, zavrtim stikalo na bojlerju na ničlo. Babica pride po stopnišču, ki vodi iz spalnih prostorov in vpraša, kam pa kam tako pozno? V krčmo Pri stari žagi, rečem, in ona odvrne, z vsemi temi oblačili? Imela si prav, babica, ji rečem, Kozaki me kličejo. Hitro ji dam poljub na lice in zaprem vrata za sabo, okna pustim odprta.



V krčmi ni več gostov, le pri okrogli mizi še sedijo starci. Na moje začudenje so tam tudi Kmetica, njen mož, moj dedek in Gosar. Točajka pride iz kuhinje in pravi, tam zadaj je prosto mesto zate. In da mi tokrat ne odideš kar tako, počakaj, prinesla ti bom toplo mleko.

Da si že nazaj, pravi Kmetica, to je dober znak. Skrbelo me je, da se ti je nemara kaj pripetilo, pravi Gosar. Spijem požirek mleka, dobro je in moram se držati nazaj, da ne spijem vsega na dušek. Ded prosi točajko naj prinese še en požirek tiste vodice, ki jo ima za pultom. Kmetica pogleda torbo, ki sem jo postavila na tla poleg sebe. Imaš potovalno mrzlico? Prikimam. In potem, se boš vrnila? Kmetičin mož reče, mladim moraš dovoliti, da odidejo. Vedno se vrnejo. Kot se niža gladina v steklenici, tako narašča potreba po pripovedovanju velikih zgodb. Točajka je nekoč v Argentini gnala govedo. Kmetica je z motorjem prečkala Ameriko. Ded je na drugi strani sveta našel babico. Milo pa na obali pase krave starega umetnika iz svetilnika. Veliko potovanje v življenju je kozmogonski mit, reče Gosar. Kmetica pravi, ah, kje, dobro je za širjenje obzorij.



Kot zadnja gosta z Milom zapustiva krčmo Pri stari žagi. Zunaj na snegu stoji njegov tovornjak. Milo reče, danes zvečer odpotujem. Če hočeš, greš lahko z mano.

Voziva se vso noč. Avtocesta je vse širša, tik pred mejo se zdani. Milo reče, da pravzaprav ne bi smel prevažati sopotnikov. Če želiš ostati, moraš za zaveso. Tam je postelja. Čuden občutek je, ko se skrita v postelji, peljem čez mejo. Na drugi strani meje se ustaviva. Hodiva po neskončno dolgem parkirišču, kjer so parkirani številni drugi tovornjaki. Na črpalki ob robu parkirišča spijeva skodelico mrzle kave. Praviš, mrzlo kavo pijejo samo izgubljenci. Toda, če se že izgubljam, potem z vsem, kar sodi zraven. Drugi tovornjakarji takoj vidijo, da nisva njihove sorte. Skozi vrata najbrž le redko prihajajo v dvoje. Ko tišina popusti, si oddahnem. Še malo, pa bova pozabljena.





Slovarček besed




Aebi – znamka kmetijskih vozil.,tukaj motorna kosilnica

kokorikan – lep, velik petelin (nar. kostelsko)

laudinella – škrjanec (romansko)

majerija – planšarija (nar. gorenjsko)

Muli – znamka kmetijskih vozil Reform Muli, tukaj gorski traktor z nakladalko za seno

pesem o Kalistu – župnik Jakob Mathias Balzer, vpis na zvonu, 1912

proviant – hrana za na pot

pukel – grba (nižje pog.)

šimelj – konj belkaste barve

špahtel – lopatica za strganje, kitanje (nižje pog.)

štacuna – trgovina (nižje pog.)

velika kapucinka – zdravilna rastlina, mladi listi in cvetovi so primerni kot začimba ali dekoracija solat

zapora diferenciala – omogoča vozilu s štirikolesnim pogonom izjemno počasno in enakomerno vzpenjanje po zahtevnem terenu





Zahvala



Moji družini,

Evi in Michaelu





Razblinjena identiteta




Noëmi Lerch sodi v generacijo mladih švicarskih avtoric. Rojena je bila leta 1987 v Badnu, kjer je odraščala v majhni vasici Freienwil v kantonu Aargau. Kot najstarejša od treh hčera učitelja in veterinarke je po končani kantonalni šoli in daljših popotovanjih z vlakom po Evropi leta 2008 začela študirati. Sprva v Bielu na Švicarskem inštitutu za književnost, pozneje na Univerzi v Lozani. Leta 2015 je magistrirala. Nekaj časa je urejala popotniško-literarno revijo Transhelvetica. Od leta 2014 je svobodna pisateljica. Po končanem študiju v Bielu je z Evo Seck in Patricom Marinom ustanovila pisateljski kolektiv Literaturbüro Olten, skupaj s čelistko Saro Käser pa sestavljata umetniški duet Duo Käser & Lerch.

Avtorica živi v kraju Aquila v kantonu Tessin. V svojem vsakdanu združuje fizično in intelektualno delo. Kmečka opravila so zanjo izrednega pomena, in meni, da je delo v kuhinji in hlevu enako pomembno in zahtevno kot pisanje. Dodaja še: »Mislim, da imata kmečki svet in svet umetnosti veliko skupnega. Oba zahtevata veliko svobode in discipline.« Poleti že vrsto let dela kot pastirica.

»Noëmi Lerch z asketskimi sredstvi ustvarja cele svetove, s skopimi skicami pa slike jasnih obrisov,« o njenem pisanju pravi Karoline Thaler, urednica oddaje Kulturmontag na ORF. Doslej je napisala dve deli. Za prozni prvenec Kmetica (Die Pürin) je leta 2016 prejela švicarsko prejela nagrado terra nova, ki jo podeljuje Švicarska Schillerjeva fundacija. Leto pozneje pa sta uspehu knjige sledila še premierno scensko branje v izvedbi Noémie Fiala na odru gledališča »sogar theater« v Zürichu in uvrstitev na seznam nominirancev za avstrijsko literarno nagrado Rauris. Bralce je navdušila tudi s svojim drugim romanom z naslovom Grit, ki je prav tako izšel pri založbi »verlag die brotsuppe«. Avtorica tako s prefinjenim slogom dokazuje, da njen uspešni prvenec ni bil le muha enodnevnica.

O prvencu Kmetica je literarni kritik Roman Bucheli za Neue Zürcher Zeitung zapisal: »[N]ekateri so takoj posumili, da gre za tipičen prvenec literarnega inštituta: z avtobiografsko zasnovo, ki se tesno navezuje na lastne izkušnje, nič kaj drzen, bolj malo svetovljanski, nekoliko nostalgičen. Morda je to celo res. Kljub temu pa je ta knjiga ubrana in presežna. Preciznost te proze ni izumetničena, treznost ima ravno toliko patosa, da zavibrira v življenjski polnosti, drznost redukcije pa nadomešča izostale pustolovske pripetljaje. Gre za popotovanje v notranjost doživljanja in ne v širino pripovedne poljubnosti.« Na prvi pogled se res zdi, da je knjiga Kmetica slika tragikomičnega in brezčasnega podeželskega življenja, kmečkih opravil in preprostih, storilnostno naravnanih pomenkov. Vendar pa se jasno, trezno in natančno opisano dogajanje izkaže kot premišljena in zahtevna večplastna zgodba. V podroben opis kmečkega vsakdana je vpletena izpoved o propadli partnerski zvezi, bolečini in prebolevanju ter o moči volje.

Pripovedovalka, imenovana Pomočnica, je mlada ženska, ki živi v vili preminulih starih staršev. Iz zasmrtja in spominskih reminiscenc jo občasno obiščeta tudi dedek in babica. V življenju Pomočnice sta namreč tako živo prisotna, da bralec na trenutke podvomi, ali sta res mrtva; še posebno babičin duh, ki prepeva o Kozakih in ne najde miru v onostranstvu. Pogovori s starimi starši in življenje v propadajoči vili, ki jo ogrožajo skalni podori, ter vsakodnevna kmečka opravila razpirajo dva vzporedna svetova in ni povsem jasno, kateri je resničen. Protagonistka je ujeta v zanko spominov, bralec doživlja njen notranji svet in zrelostno rast, ki jo izzove in spremlja izkušena Kmetica. Ta je zanjo energična učiteljica, ki ima odgovore na vsa življenjska vprašanja. Pomočnica namreč potrebuje njeno znanje o živalih in delu ter njeno prizemljenost, da se lahko ponovno postavi na noge. Fizično delo odigra pri tem pomembno vlogo, saj pomeni preživetje in pripovedovalki tlakuje pot do novega življenja. Njena čustva nihajo med dvema svetovoma – po eni strani občuduje neomajno in realistično Kmetico, po drugi pa se zateka v grenko-sladke, mestoma sentimentalne reminiscence na tiste, ki so odšli iz njenega življenja. Gre za pogrešanje in občudovanje, pri čemer se meja med realnostjo in sanjami, iluzijo in spominom ter življenjem in smrtjo nenehno zabrisuje. Dejstvo, da sta smrt in izguba del narave, je trezno in boleče.

Čeprav gre za prvoosebno pripoved s perspektive Kmetičine Pomočnice, pa je prva protagonistka zgodbe pravzaprav Kmetica. Ne potrebuje imena, Kmetica je njeno osebno ime. Ni zgolj navadna kmetova žena, temveč samostojna Kmetica s končano izobrazbo in lastno kmetijo. Tradicionalno patriarhalna podeželska okolica je bila sprva skeptična, ko si je priskrbela prvo kravo in se lotila govedoreje, pa vendar jih ima na koncu štirinajst. Predstavlja močno, izkušeno in realistično žensko z izjemno voljo do življenja. Je vezni člen med človeškim in živalskim svetom, simbolno pa tudi med življenjem in smrtjo. S svojimi delovnimi navadami, različnimi poklici (je tudi veterinarka in fotografinja) in stroji, ki jih upravlja, se nahaja onkraj sanjaškega sveta, v katerem živi njena Pomočnica.

Pripoved se začne jeseni, ko se Pomočnica intenzivno spominja poletja z ljubljenim moškim, sčasoma pa ta spomin zbledi. Presenetljivo je, da se pripoved ne konča s ciklom letnih časov, ampak se po končanem poletju nadaljuje s še eno jesenjo. Tokrat odločilno. Jesen namreč simbolizira čas priprave narave na počitek, ki pa Pomočnico opogumi za odhod in nov začetek. Nenadoma se zgodba, ki se zdi ujeta v lastno neskončnost, spremeni in doživi preobrat. Pomočnica prestopi rob vasi.

V tem kratkem besedilu avtorica prisluhne srčnosti vsega, kar jo obdaja – živih bitij, stvari in strojev. Previdno in pozorno briše meje (poimenskega) razlikovanja, človeške identitete se prelivajo in razblinjajo, obstoj pa postane neustavljiva začasnost. V Kmetici se dodobra izraža poseben odnos, ki ga avtorica goji do živali – nenazadnje so živali edine, ki nosijo imena. Pomočnica z živalmi deli svoja razmišljanja, z njimi sočustvuje in jih neguje, hkrati so prav one nosilke simbolnih pomenov. Medtem ko krave stojijo na trdnih tleh in simbolizirajo življenje, so ptice vezni člen med mrtvimi in živimi, med nebom in zemljo. Kmetica pa ponazarja krogotok življenja in vztraja v treznem odnosu človeka do narave.

Umetnost pripovedovanja Noëmi Lerch je prav v tem, da o vsem omenjenem spregovori preko medosebnih odnosov, mikrozgodb in intimnih izpovedi. Drznost pripovedi se odraža v jeziku, ne v dogajanju. Avtorica se osredotoča na notranje doživljanje in ne na epsko širino ali nizanje dogodkov. V jedrnati, minimalistični formi se dotakne življenjskega krogotoka – razcveta in propada, rojstva in smrti, obstoja in minljivosti. Njeno pisanje je obarvano s pogovornimi in narečnimi izrazi, jezik je pogosto odsekan in fragmentaren, vendar jasen in klen. Z njim pove vse, kar je potrebno, hkrati pa odraža tudi dogajalni prostor, hribovski svet in vaško okolje, kjer se z olepševanjem in praznim govoričenjem ne pride prav daleč. Čeprav način izražanja figur mestoma postane pretočen in poetičen (predvsem v refleksijah in sanjarijah Pomočnice), je pogosto lakoničen in nemetaforičen. Zgoščen jezik pričara močne in izrazite vizualne podobe, ki se človeku zlahka vtisnejo v spomin. Pripoved Kmetica je minimalistično besedilo s široko izrazno močjo in globoko izpovednostjo, s katerim se je avtorica Noëmi Lerch suvereno vpisala na sodobni literarni zemljevid.

Alexandra Natalie Zaleznik





Noëmi Lerch

KMETICA





knjižna zbirka: babilon

urednica: Tanja Petrič

prevedla Alexandra Natalie Zaleznik

spremna beseda: Alexandra Natalie Zaleznik

jezikovno pregledala: Kristina Sluga

tehnično uredi: Primož Žerdin

fotografija na naslovnici: Cynthia Lerch

izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2018

za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja