Mhani milifarderjeve hčere 3. (Konec) Naslednjega večera je Garston že spet bil V pisarni svojega šefa. Ta je bil bled od jeze in se je divje zagnal v Garstona. Zgrabil ga je, močno tresel in vpil: »Nesrečnež, kako si upate priti mi pred oči!« Garston se je začudil in zagodel: »No, to pa je lep sprejem! Kaj sem vendar zagrešil ?« »Uničili ste me! Uničili, uničili!« je vpil. »Uničili mene in tvrdko. V ječo, na vislice vas bom spravil!« »Zakaj vendar?« »Ker ste tvrdko spravili ob uhane, ki so vredni četrt milijona dolarjev!« »Jaz nič ne vem za to,« je mirno odvrnil Garston. »Sedaj še lažete? Jaz sem dobil sporočilo, da ste bili trikrat napadeni in da so vam bili uhani ukradeni. Kako boste škodo poravnali?« je vpil Tomzon. »Gospod šef, prosim, prečitajte to in se potem razburjajte dalje.« »Moj Bog,« se je začudil Tomzon, »kaj vidim! Ček od Gulda za četrt milijona!« »Sedaj pa še to prečitajte!« Garston je izročil Tomzonu spričevalo dveh znamenitih strokovnjakov, ki sta bisere v uhanih preiskala in ugotovila, da so pravi in zelo dragoceni. »Vi čarovnik! Kako ste prišli do teh papirjev?« »Brez čarovnij! Naravnim potom. Jaz sem gospodu Guldu izročil prave uhane in on mi je zanje dal nakazilo za četrt milijona dolarjev in potrdilo.« »Sedaj pa mi pojasnite, kako ste mogli rešiti uhane vkljub trem napadom!« »Dobro! Poslušajte. Če kak milijarder naroči kako dragocenost in mu jo mora dobaviti znana tvrdka, to ne more ostati tajno. Vedel sem, da bom moral biti previden. Šel sem v drugi razred ...« »Zakaj pa niste najeli posebnega vlaka?« »Železničarji me poznajo in bi sklepali, da imam pri sebi dragoceno stvar, ker potujem s posebnim vlakom. Tako bi se moglo zgoditi, da bi vlak .slučajno' iztiril in bi mene mrtvega ali polmrtvega potegnili izpod razbitin.« »To je res ... Kako pa je bilo s tistimi napadi?« »Prvi se je odigral kmalu po odhodu vlaka. Nasproti meni je sedel zelo močan mož. Ker bi bila borba z njim zame usodna, sem se poslužil zvijače.« »Kakšne zvijače? »Moja torbica, ki sem jo imel na kolenih in držal z obema rokama, bi naj vzbudila v ujem sumnJG, da je v njej dotična dragocenost. Nisem se varal. Ko je vlak drvel skozi gozd in se bližal osamljeni postaji, mi je pritisnil na nos in usta narkotiziran robec in me uspaval. Nato mi je iztrgal torbico in izginil. Lahko si mislite, kako je gledal, ko je v torbici našel časopis in ostanek južine.« »Kako pa je bilo pri drugem napadu?« »V voz sta prišla policijski komisar in policist. Komisar mi je rekel, da mi mora po vašem naročilu vzeti uhane.« »Nesramna laž!« je jezno dejal Tomzon. »To sem vedel. Toda kako si pomagati? Če bi se protivil, bi me aretirala, zavlekla na samoten kraj, me preiskala in oropala. Moral sem ju torej na lep način odpraviti.« »Toda kako?« »To veste, da ste mi uhane izročili že nekaj dni pred odhodom. Te dni sem porabil za to, da sem-dal ponarediti uhane. Narediti sem dal tri pare uhanov, ki so bili na videz popolnoma taki kot vaši. .Policijski komisar' je dobil enega izmed tistih treh parov. Po- mislite, kako je klel, ko je videl, da je bil ukanjen!« »Izvrstno! Izvrstno!« se je smejal Tomzon. »Vi ste res čarovnik! — In kaj se je zgodilo pri tretjem napadu?« »Spet zvijača. Pripravljen sem moral biti na to, da tudi ponoči ne bom imel miru. Zato sezn si obesil eno škatljico okrog vratu in mi je ležala na prsih, da bi jo napadalec takoj zagledal. Ponoči je res prišel napadalec. Vrvico je prerezal in škatljico odnesel... Prave uhane pa je dobil gospod Guld.« »Gospod Garston, vedel sem, da ste izvrsten človek, sedaj pa vam moram še to povedati, da ste samega sebe prekosili. Hvala lepa za veliko uslugo, ki ste mi jo izkazali!« Garstonu je laskala. gospodarjeva pohvala. Pa ni ostalo samo pri pohvali. Tomzon je zvestega in pretkanega uslužbenca bogato nagradil.