Bruno Hartman
Univerzitetna knjižnica v Mariboru
LITERARNO-KULTURNO DELO V MARIBORU MED VOJNAMA*
Slovenci pripisujemo Mariboru nenavadne položaje. To počenjamo iz različnih vzrokov: iz preostankov zgodovinsko utemeljenega občutka pokrajinske pripadnosti, različnosti' družbenega življenja, navad, običajev, jezika, gospodarske koristi, nekakšne tekmovalne '• pobude, nemalokrat pa tudi iz neznanja. Žal je preteklost Slovencev v Mariboru še vse ! premalo raziskana, zlasti čas med vojnama, da bi to neznanje hitreje odpravljali, z njim ' pa tudi enega od vzrokov za zastiranje resničnega položaja Maribora v naši družbi. Opo- i zorim naj samo na en podatek: prebivalstvo Maribora je v razmeroma kratkem obdobju \ 1918-1941-1945 spričo dogodkov, ki so spreminjah podobo sveta, doživelo trikratno pre- I obrazbo; ta je vsakič bistveno predrugačila nacionalno, s tem pa tudi kulturno sestavo j mesta. ^
Maribor je bil v kronovini Štajerski v sklopu Avstrije vseskozi v senci glavnega mesta ] Gradca, zato so se v njem razvile le redke kulturne institucije. Od sredine 19. stoletja se : je mesto ob južni železnici, ki je povezala Dunaj s Trstom, začelo naglo razvijati; velik za- ¦ gon je doživela industrija. Čeprav je bil Maribor naravno in gospodarsko središče Sloven- ' cev na Štajerskem (v celotni kronovini jih je bilo približno tretjina) - in to njegovo sre- ' diščno vlogo so priznavali spočetka tudi nekateri Nemci, recimo nemški pesnik s falskega ' gradu Friedrich Freiherr von Rast, s psevdonimom Hilarius, je samo mesto bilo trdno v ' rokah nemškega meščanstva. Njegova gospodarska moč in načrtno ponemčevanje sta I potiskala v nemštvo tudi slovenske prišleke z dežele, zlasti še delavce v velikih delavnicah južne železnice; te je pritegovala v svoje vrste socialna demokracija, ki pa je bila ^ spričo organiziranosti v državnem okviru, vezana na nemški Gradec. Povrh so z različ- , nimi ponemčevalnimi ukrepi izredno hitro izgubljale slovenski značaj primestne občine j Krčevina-Lajteršperk, Pobrežje, Tezno, Razvanje in Studenci. Zadnje ljudsko štetje pod Avstrijo 1. 1910 je v Mariboru izkazalo 22.650 Nemcev in 3.820 Slovencev, kar je pome- j nilo 17 % mestnega prebivalstva. (
Kljub takšni statistični majhnosti Slovencev v mestu pa je Maribor v slabem desetletju ] pred prvo svetovno vojno postal kar močno kulturno središče štajerskih Slovencev: v \ njem je bilo ustanovljeno Zgodovinsko društvo, znanstvena revija Časopis zai zgodovino ' in narodopisje, znanstvena knjižnica. Slovenska krščansko socialna zveza, telovadno > društvo Sokol in slovensko športno društvo Maribor, Dramatično društvo, slovenska' ljudska knjižnica, slovensko glasbeno društvo. Tolikšen razmah je omogočila gospodar- j ska učvrstitev slovenskega meščanstva, ki si je 1. 1899 sezidalo na robu starega mestnega ; jedra mogočni Narodni dom, v katerem je bilo mogoče razvijati gospodarsko, politično in ' kulturno moč štajerskih Slovencev. Merjenje med Slovenci in Nemci v mestu je pretrgala ' prva svetovna vojska. j
Ko je dvojna monarhija 1. 1918 razpadla, je Maribor za Narodni svet za Slovensko Štajersko, ki je imel sedež v Mariboru, s tem pa tudi za novo Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev zagotovil z drzno vojaško akcijo pesnik in general Rudolf Maister. Kljub posku- \ som mariborskega nemškega meščanstva in socialne demokracije ter republike Nemške i Avstrije, da bi bil Maribor dodeljen njej, je senžermenska mirovna pogodba z Avstrijo 1. i 1919 Maribor in njegovo širšo okolico prisodila novi državi. i
1
"Sestavek je bil prebran na zborovanju SDS oktobra 1981 v Mariboru. ^
143 i
Ukrepi Narodne vlade za Slovenijo so bili 1. 1919 naravnani zoper nemško premoč v mestu; po vojaških akcijah so ga zapuščali nemško vojaštvo z družinami, državni uradniki, profesorji in učitelji, zlasti po krvavih pronemških demonstracijah konec januarja 1. 1919. Prosvetne oblasti ljubljanske narodne vlade so z začetkom aprila 1919 vodstvo mariborskih šol zaupale slovenskim učiteljem in profesorjem, začel pa se je proces poslovenjenja mariborskih šol, ki je najdlje trajalo na realki- tja do šolskega leta 1925/26. Vzporednice za nemške šolarje na osnovnih šolah so se zlagoma krčile, dokler niso- številčno šibke-ostale samo še na osnovni šoli v Cankarjevi ulici.
Po mirovni pogodbi z Avstrijo so mnogi nemški Mariborčani (okrog 6000 ljudi) optirali za Avstrijo, v mesto pa so v več valovih, že kar od konca vojne, prihajali slovenski begunci s Primorskega, ki so se umaknih itaUjanskemu nasilju. L. 1921 so ocenili, daje »ob severni meji, okoh Maribora, 11.000 Primorcev«. Ta dotok nacionalno ovedenega življa je Mariboru zelo koristil, zlasti še, ker so primorski begunci mnogo prispevah h glasbeni, gledališki, literarni in likovni kulturi slovenskega Maribora. Mestu so med vojnama dajali poseben pečat
Ko so 1. 1921 izvedli prvo ljudsko štetje v novi državi, so našteli v Mariboru 20.374 Slovencev in 6.435 Nemcev (razmerje približno 3:1). Tistikrat so narodno pripadnost določaU po materinem, ne po občevalnem jeziku, kot so to počeli pod Avstrijo. Ne glede na to, da tudi takšno štetje ni natančno odsevalo zavestne pripadnosti k nekemu narodu, je vendarle pokazalo, da so Slovenci prevladali v mestu. Pristaviti moramo, da je bilo v mestu še izza monarhije čez 400 Čehov (v Jugoslaviji so imeli celo dopolnilno češko šolo) in precej belogardistične ruske emigracije, pa seveda tudi nekaj sto Srbov in Hrvatov. Nemška manjšina je svojo kulturno moč izgubila, saj je bila večidel meščanskega- trgovskega, obrtniškega, podjetniškega in veleposestniškega pridobitnega sloja, vendar pa je z močjo kapitala držala močne položaje, ki jih je v tridesetih letih ideološko utrjevala z nacizmom. Nemščina je bila v mestu še kar močno v rabi: med nemško manjšino, kajpada, starejša slovenska generacija pa jo je dodobra obvladovala še iz avstrijskih šol. Za ilustracijo navajam, da je prva generacija mariborskih srednješolcev, ki se je šolala zgolj v slovenskem jeziku od prvega razreda osnovne šole dalje, maturirala šele na koncu šolskega leta 1930/31, torej na sredi obdobja, ki ga obravnavamo.
Opozoril bi še na neko značilnost, ki je posredno vplivala na kulturni razvoj Maribora in z njim severovzhodne Slovenije: medtem ko je bila takoj po razpadu Avstro- Ogrske okrnjena Slovenija enovita upravna enota, je od 1922-1929 razpadla na dve oblasti - ljubljansko in mariborsko. Ta je obsegala zvečine nekdanjo slovensko Štajersko, pa tudi del Koroške, Prekmurje in celo hrvaška okraja Čakovec in Prelog. Tako so bile oživljene kranjske in štajerske regionalne reminiscence, kar se je pokazalo tudi v zasnovi mnogih kulturnih organizacij in je imelo razdvajalni učinek.
Obnovitev mariborskih slovenskih kulturnih organizacij se je začela že spomladi 1918, torej v zadnjem vojnem letu, skladno s splošnim političnim razvojem. Ko pa je nastala nova država, so morali v Mariboru poskrbeti za nove slovenske kulturne ustanove. V glavnem je njihovo organizacijo uredilo jedro mariborskih slovenskih političnih in kulturnih delavcev še izpred vojne.
Najprej je bilo 1.1919 odpravljeno mariborsko nemško gledališče in ustanovljeno pokhc-no Slovensko mestno gledališče, ki je začelo svoje delovanje programsko z Levstikovim Tugomerom. Kako težavni so bili takratni poprevratni časi, govori podatek, da gledališča ni mogla ustanoviti državna, pokrajinska ali mestna oblast, pač pa je moral to breme prevzeti nase zasebnik - igralec in režiser Hinko Nučič. Kasneje je gledališče vendarle postalo narodno, pokrajinsko, vendar je bilo zelo skopo dotirano, zato se je ves čas med vojnama moralo dajati za obstoj. Z veliko organizacijsko spretnostjo in umetniško prizadev-
144
nostjo se je neodvisno od ljubljanskega Narodnega gledališča dokopalo do originalnega gledališkega izraza. Imelo je sicer pragmatičen repertoar, a je v njem bilo dosti prostora za sodobno slovensko dramatiko, s posebno ljubeznijo in spoštljivostjo pa se je posvečalo Cankarju in premišljeno odbrani svetovni dramatiki. Mariborsko slovensko gledališče je imelo med vojnama izreden vpliv na kulturno zavest v Mariboru. Po njem so se zgledovale številne ljubiteljske igralske skupine različne svetovnonazorske usmeritve v mestu in severovzhodni Sloveniji. Skoraj neverjetno pa se nam danes zdi, da med njim in ljubljansko Dramo ni bilo skoraj nikakršnih stikov; šele po dvajsetih letih je tik pred drugo svetovno vojno prišlo do izmenjalnega gostovanja med njima.
Približno enako se je godilo Študijski knjižnici - splošno znanstveni ustanovi s poudarkom na domoznanstvu, ki pa se je razvijala v knjižnico, ki se je posvečala zbiranju slovenskega slovstva v celoti. Taka usmeritev je bila za slovensko kulturo v Mariboru pre-potrebna. A državna in pokrajinska oblast knjižnice nista vzeli za svojo. Preudarni mariborski mestni svet jo je 1. 1925 razglasil za mestno ustanovo in do razpada kraljevine Jugoslavije gmotno dobro skrbel zanjo.
V Mariboru je med vojnama vzniknila vrsta knjižnic; med njimi so bile najpomembnejše liberalno naravnana Ljudska v Narodnem domu, ki je izvirala še iz predvojnega časa. Prosvetna, katohška, ki se je razmahnila zlasti po 1. 1929, ko je njeno vodstvo prevzel dr. Franc Sušnik, in Delavska knjižnica, podružnica ljubljanske knjižnice Delavske zbornice, izrazito socialistična in tudi marksistična. Vse tri so imele dober izbor literature (še zlasti Delavska). Bralci so se mogli seznanjati predvsem z domačo, slovensko literaturo, pa tudi s svetovno, celo sodobno rusko. Vendar je ta prihajala v knjižnice predvsem v nemških prevodih. Tudi znanstvena in strokovna literatura je bila zvečinoma na voljo kar v nemščini. Zato je bila izposoja knjig v nemščini in slovenščini v mariborskih javnih knjižnicah tja do druge svetovne vojske približno izenačena.
Močno se je razvilo slovensko glasbeno življenje. Organizirana Opera je delovala sicer samo od 1922-1928, zato pa je 1. 1919 ustanovljena Glasbena matica uredila glasbeno šolanje (pridružili sta se ji še dve glasbeni šoU) in koncertno življenje. Vodili so jo med drugimi Vasihj Mirk, Ubald Vrabec, Marjan Kozina in Oton Bajde. V mestu so delovali številni zbori; nekateri med njimi so se mogli pohvaliti tudi s širšimi priznanji, celo iz tujine.
Iz predvojnega mrtvila je 1. 1920 s prvo umetniško razstavo povzdignil likovno umetnost mecen in mentor general Rudolf Maister. V hkovnih klubih Grohar in Brazda so se združili ugledni likovniki, med njimi Ante Trstenjak, Fran Stiplovšek, Ivan Kos, Nikolaj Pir-nat, Viktor Cotič, Zoran Mušič, France Mihelič, Fran Tratnik in Albert Sirk.
Maribor je bil središče dveh izredno razvejanih kulturno-prosvetnih organizacij. L. 1923 se je dotedanja Slovenska krščansko socialna zveza preimenovala v Prosvetno zvezo, liberalna Zveza kulturnih društev pa je bila ustanovljena 1. 1925. Obe sta delovali na območju nekdanje Štajerske, steh pa sta po nekaj sto društev. Idejno, vsebinsko in organizacijsko so jih usmerjah iz Maribora. Socialistično slovensko kulturno-prosvetno društvo Svoboda je bilo v Mariboru ustanovljeno 1. 1919 ob sorodnih nemških socialnodemo-kratskih ali socialističnih organizacijah. Mariborski Svobodi so se polagoma pridružile Svobode v primestnih občinah, vendar so vse bile združene v vseslovensko organizacijo s sedežem v Ljubljani. Delavce so navezovale na slovensko kulturo. Iz mariborskih Svobod, kasnejših Vzajemnosti, so izšh znani slovenski kulturni delavci, med njimi prof. Bogo Teply, prof. Ivan Favai, Jože Babic in Anton Tanc-Čulkovski.
Omeniti nam je še Ljudsko prosveto, ki je 1. 1922 vzniknila iz mariborske Svobode, a se je 1. 1924 osamosvojila. Njen izredno bogati program predavanj, glasbenih nastopov in gledaliških predstav je vključeval tudi literarne nastope.
145
Glede literarnega ustvarjanja in povezovanja literatov je treba najprej opozoriti, da je bila j mariborska srednješolska mladina med vojnama zelo razgibana. Zlasti takoj po vojni se je mladi rod spričo razburkanih političnih tokov, družbenih pretresov in novih umetnostnih smeri, zlasti pa tega, da je bila materinščina rešena tujih pritiskov, loteval ustanavljanja literarnih glasil. Iz njih so izšh nekateri ugledni slovenski književniki. Iz Utrinkov [ (1921-1923) s klasične gimnazije so zrash Bratko Kreft, Milan Držečnik, Josip Rijavec in Alfonz Kopriva, Stražnji ognji (1925-1926), ki jih je urejal takratni mariborski semenišč- i nik Edvard Kocbek, so v tretjem letniku postali glasilo vseh slovenskih katoliških srednješolcev. Mariborski dijaki-begunci izpod Italije so v letih 1921-1922 izdajah list Soča s poudarjeno nacionalno idejo. Na realki je iz glasila Prelom (1925) izšel Anton Ingohč, iz Pisanega panja pa Filip Kumbatovič-Kalan. V letih 1926-1927 je na klasični gimnaziji urejal list Gaudeamus Jaro Dolar, ki je v slovstvenem in kulturnem življenju Maribora v kasnejših letih igral vidno vlogo. Mariborski semeniščniki so med vojnama izdajali svoj tradicionalni hterami list Lipica. Izšlo je tudi več dijaških almanahov: na realki Matura (1923 slovensko-nemški, 1925 in 1932 samo slovenski), nato 1926 Rosna jutra s poglavitnim sodelavcem Francetom Borkom, 1933 almanah Mladi utripi z napredno usmerjenimi Dragom Bajtom, Danilom Viherjem in Jožetom Kerenčičem, ter katoHško naravnanim Brstjem, iz katerega izvira pesnik in publicist France Filipič. Leta 1940 so osmošolci klasične gimnazije na razstanku izdali tiskani almanah MajoMka V njem so objavili svoja : dela Jože Čakš, Stanko Janežič, zelo nadarjena Beata Linzner, Milan Venišnik, Bogdan \ Pogačnik, Dušan Humar in Franjo Štuhec.
Z velikimi napori si je Maribor skušal dobiti lastno literarno revijo. V zanosnih popre-vratnih dneh si je to breme naložilo kar mariborsko gledališče pod Nučičevim vodstvom. V sezoni 1920/1921 je izdajalo mariborski kulturni vestnik Zrnje. Izšlo je vsega 28 drobnih številk, ki so bile sicer povečini posvečene gledahškim problemom in dramski lite- \ raturi. Izdajatelji pa so imeli namen, da bi Zrnje moglo »postati kulturno glasilo ob naši severni meji«. In tako so v Zrnju sodelovali s pesmimi Janko Glazer, Fran Roš, Radivoj Rehar, Jan Baukart, objavljene pa so bile tudi pesmi dveh pokojnikov Srečka Puncerja in Dragotina Marčinka ter Maksa Šnuderla in Božidarja Borka. Zrnje je odsevalo nacio- ; nalno politično ozračje tistega časa: mnogo prispevkov je bilo v srbohrvaščini, kakor so i tiste čase v njej odigrah nekaj dram tudi v mariborskem slovenskem gledališču. Zrnje so ! v gledališču poskušali oživiti 1.1928 pod uredništvom igralca in pesnika Danila Gorinška, ; a je poskus po treh številkah zamrl.
Leta 1936 je urednik, pripovednik in dramatik Radivoj Rehar tvegal poskus z revijo Pi- ; ramida. Kot »edino revialno glasilo Maribora in bivše Spodnje Štajerske naj bi bilo ob- : čenarodno, nad svetovnimi nazori in strankami«. Ker pa je bilo samo politično angažira- i no, zlasti zoper napredne, leve tokove, povrh pa je objavljalo vse manj prebrano gradivo, i je Piramida po desetih številkah utihnila. i
Medtem so se umetniški ustvarjalci v Mariboru združih v Umetniški klub, ki je pod predsedstvom dr. Maksa Šnuderla ustvaril za kulturo dobro ozračje. Leta 1938 je začel izdajati revijo za leposlovje, umetnost in pubhcistiko Obzorja. Prvi letnik sta uredila dr. Ivan Dor-nik in dr. Vladimir Kralj, naslednja dva pa dr. Kralj sam. Revija si je pri priči izdelala jasen vsebinski profil in si za sodelavce pridobila predvsem v Mariboru ali v njegovi okolici živeče pisce ali pa pisce, ki so bili po rodu iz teh krajev. Tako so v njej objavljali predvsem tisti, ki so se začeU uveljavljati v slovenski literaturi in drugih vrstah umetnosti: Branko : Rudolf, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Ivan Potrč, Branka Jurca, Jože Kerenčič, Tone Ču-; far, Anton Slodnjak, Cvetko Zagorski, pisci polemičnih člankov Ivan Bratko, Dragotin > Cvetko, dr. Joža Glonar, dr. Vito Kraigher, dr. Anton Trstenjak, dr. Franc Žgeč. Zelo bo-; gato je revija spremljala sodobne slovenske umetnostne pojave; o njih so pisah, denimo, j Jaro Dolar, dr. Fran Šijanec, Vasilij Mirk, Zoran Mušič in dr. Vladimir Kralj.
146 i
Maribor je z Obzorji dobil revijo, ki je ob že desetletja uveljavljenem Časopisu za zgo- j dovino in narodopisje odsevala dozorevanje žive in ustvarjalne slovenske kulture v Ma- ; riboru. Žal že v času, ki mu je malo zatem sledilo njeno uničenje. \
Dodajam še, da sta dr. Franc Sušnik in France Filipič kot urednika glasilo Naš dom, ki je ' v Mariboru izhajalo že z začetka stoletja in je bilo namenjeno predvsem katoHški ljudski | prosveti, v zadnjem letniku (1938-1939) preoblikovala v pretežno slovstveno publikacijo, v kateri so poleg mladih Uteratov iz kroga gimnazijske Majolike sodelovali še Ivan Dor-nik. Stane Suhadolnik, Vida Täufer, Mihael Vodeb, Ludvik Zorzut, Januš Goleč, Fran Ksaver Meško, Vilko Novak, Milan Kajč in Viktor Smolej.
Maribor se med vojnama ni mogel postaviti z založniško dejavnostjo. Še najbolj dejavna je bila Cirilova knjižnica katoliškega kroga, od 1919-1940. A umetniška raven njenih izdaj ni bila posebno visoka: založba je bila znana predvsem po prevodih del Karla Maya, pustolovskih povesti in kriminalk; od slovenskih pisateljev sta bila zlasti v čislih pisca trivialnih povesti Ožbalt Ilaunig in Januš Goleč.
Večjo prizadevnost je pokazala Tiskovna zadruga, ki so jo 1. 1925 ustanovili - tako so zapisali - »mlajši nacionalisti v mariborski oblasti«. Zavedali so se, da Maribor, kar zadeva izdajanje slovenskih knjig, »ni vreden naslednik Gorice, če že ne Trsta«, zato so se odločili izdajati jih brez dobička in brez tantiem. Gonilna moč podjetja sta bila dr. Makso Šnuderl in dr. Miloš Vauhnik. Namenili so se izdajati »po možnosti dela mariborskih avtorjev«. Tiskovna zadruga je med drugimi izdala Maistrovo zbirko Kitica mojih, Janka Glazerja Čas-kovač, Maksa Šnuderla zbirko novel Človek iz samote in roman Izgubljena zemlja, Antona Ovna študijo o Francu Ksaverju Mešku in Radivoja Reharja Vipavske povesti.
Socialistična Cankarjeva družba je od začetka, L 1930.,dol. 1941 svoje koledarje in knjižne darove tiskala v mariborski Ljudski tiskarni, ki je bila v rokah delavcev. Več letnikov je uredil mariborski gimnazijski profesor Bogo Teply, prispevke pa so pisali tudi mariborski avtorji, zlasti Bogo Teply (s psevdonimom Talpa), Anton Tanc, Viktor Grčar, Mihca ; Stupanova in dr. Avgust Reisman.
\
V Mariboru pišoči se dolgo niso povezali v posebno organizacijo. Bilo jih je premalo, pa i še med njimi so bih takšni, ki so se v mestu zadržali le krajši čas. Tako je bil v prvem de- j setletju po prevratu pesnik in general Rudolf Maister tisti, ki je na svojem domu imel sko-; rajda literarni salon, v katerem je sprejemal pisateljske tovariše pa ugledne goste-pisatelje ; iz Ljubljane, kadar so prihajali na literarne nastope v obdravsko mesto. Leta 1929, ko je . Ljubljana imela Društvo slovenskih književnikov in še Pen klub povrhu, ni bilo v Ma-; riboru nič podobnega, zato je vzklila želja, da bi se povezali književniki iz Maribora in j mariborske oblasti. Toda do ustanovitve Kluba književnikov je prišlo šele konec 1. 1933, i ko so ugotovili, da Maribor »vendar vedno bolj (zavzema) resnični položaj drugega središča svobodnega slovenskega ozemlja«. Za predsednika so izbrali pripovednika dr. Iva Šorhja, namen kluba pa je bil prirejati tedenske debate »o mariborskih in literarnih re- ] Čeh«. A že dve leti kasneje je bila osnovana nova organizacija »vseh tvorcev umetnosti« I - Umetniški klub, katerega namen je bil, najprej povezati ustvarjalce z različnih umetnostnih področij, nato pa prirejati »debatne večere za vsa naša umetnostna vprašanja, re-citacijske večere pesnikov in pisateljev, komorne prireditve gledaliških igralcev, razstave slikarjev, kiparjev in arhitektov, izdajati svoje revije za leposlovje in vse panoge v njem zastopanih umetnosti, tvoriti reprezentanco na zunaj, pospeševati delo svojih članov in jih podpirati ter storiti vse, da postane naša izvirna umetnost res last vsega naroda, ne samo redkih posameznikov«. Umetniški klub je v res kratkem času dosegel izredne us- : pehe (na primer ustanovitev že omenjene revije Obzorja pa zvrstitev umetnostnih tednov \ v zadnjih letih pred vojno). Preobrazil je Maribor v dejavno kulturno središče. Rast le- ¦ poslovja pa je mariborska občina želela spodbujati z leta 1936 ustanovljeno vsakoletno
14?!
Slomškovo nagrado, namenjeno »v mariborskem kulturnem področju delujočim pisateljem - leposlovcem«.
Za stike mariborskih občanov z leposlovjem so poskrbeU zlasti Ljudska univerza. Narodno gledališče in Umetniški klub z literarnimi večeri. Že kar 1, 1921 je pesnik Anton Pod-bevšek ob glasbeni spremljavi Marija Kogoja razvlharil mariborsko mladino. Neznansko navdušenje je med njo vzbudil Oton Župančič, ko je dvakrat prišel v Maribor v spremstvu izbranih hteratov. Prvič, na Prešernovi proslavi, je ob Josipu Vidmarju, Franu Albrehtu in Vidi Tauferjevi spregovoril znamenite besede o Prešernu mariborski mladini, drugič, ob petdesetletnici Cankarjevega rojstva, pa so z njim prišh Fr. S. Finžgar, dr. Izidor Cankar, Fran Albrecht, France Koblar in Igo Gruden. Bili sta manifestaciji, ki sta mariborski mladi srednješolski rod magično priklenili k slovenski Uteraturi. Literarni nastopi so se vrstih; na njih so brali dela Alojzij Gradnik, Miško Kranjec, Pavel Goha, Alojzij Kraigher in Fran Albrecht. Tako so se konec tridesetih let rušile pregrade, ki so dotlej postavljale Ljubljano in Maribor vsaksebi, zadrževale njegov razvoj, s tem pa harmonični razvoj kulture pri nas.
Ena najsijajnejših literarnih, kulturnih in hkrati političnih manifestacij je bil nastop hrvaških književnikov v Mariboru 15. in 16. maja 1940, v času torej, ko se je na Zahodu razbesnela bitka za Francijo in je človeštvo v grozi čakalo na njen izid. Vrhunski umetniki hrvaške besede Tin Ujevič, Vladimir Nazor, Ivan Goran-Kovačić, Dobriša Cesaric, Ivo Kozarčanin, dr. Ilja Jakovljevič, Olinko Delorko in Novak Simić so z navdušeno množico izpričah slovensko-hrvaško bratstvo in voljo, živeti v skupnosti jugoslovanskih narodov. Prireditev je bila tudi dejanje kosanja z nemško manjšino v Mariboru, ki je, zaslepljena od nacizma, postajala vse bolj ohola.
Za pesnika - znamenje literarnega Maribora je veljal med vojnama Janko Glazer, saj je bil po rodu iz bližnjih Ruš, se šolal v mestu in v njem kot profesor, predvsem pa kot knjižničar in urednik užival ugled velike osebnosti. V njegovi poeziji je prisotna obdravska pokrajina, Pohorje in Maribor. Drugo znamenje Maribora med vojnama je bil Rudolf Maister s svojimi domoljubnimi, bojnimi, pa tudi v duhu ljudske šegavosti zapetimi pesmimi, z glorijo osvoboditelja Maribora in Štajerske, povrh pa še s kulturno organizacijskimi, mecenskimi in mentorskimi dejanji. Tretji je bil pripovednik in dramatik Makso Šnuderl; v mestu je živel že pred vojno kot dijak, nato pa je bil ena njegovih najvidnejših političnih in kulturnih osebnosti. Zlasti se je kot njegov upesnjevalec potrdil z romanoma Izgubljena zemlja in Osvobojene meje, ki shkata predvsem prevratni čas v Mariboru, boje na Koroškem ter usode ljudi v njih.
Že v dijaških letih se je v rodnem Mariboru izkazal z ustvarjalno voljo na literarnem in gledališkem področju Bratko Kreft, 1. 1930 pa je zaradi romana Človek mrtvaških lobanj in njegove avtobiografske snovi, politične ostrine in razgaljanja stisk mladine takoj po vojni moral pred mariborsko sodišče, s čimer je mesto doživelo odmeven literarni škandal. Mariborčan po rojstvu je bil Stanko Majcen, ki je svoje hterarne prvence objavljal v mariborskih časnikih še pred prvo svetovno vojno, v zrelih letih pa, čeprav hterarno plodovit, skorajda ni posegel v hterarno dogajanje v Mariboru.
Zasnovo literarnega dela je dobil v Mariboru, kjer je preživel mladost do mature in se še po njej vračal vanj, Fihp Kumbatovič-Kalan. V noveU Pustolovci je z ironijo naslikal poprevratni malomeščanski Maribor, ujet še v avstrijsko miselnost
Močan je bil delež književnikov - beguncev s Primorskega: dr. Iva Šorhja, Radivoja Re-harja, Rudolfa Golouha z dramami Kriza, Groteska sedanjosti in Krisalida, pesnika Janka Samca, ki je v Mariboru prebil samo pet let, a mu je njegova pokrajina navdihnila barvito poezijo, med katero so najmarkantnejši Mariborski soneti. Primorski begunec Ludvik Zorzut iz Gradnikove Medane pa je sploh postal pesnik Pohorja in Slovenskih goric.
148
v Mariboru so krajši ali daljši čas živeli in ustvarjali dramatika Anton Leskovec in Anton Novačan, pripovednik in pesnik Ivan Dornik, Gustav Šilih, Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Ivo Brnčič, Ivan Lah, Matija Malešič, Vinko Košak, Stanko Cajnkar, Vida Tauferjeva, France Onič, Ferdo Godina, Anton Ingolič, Janez Gradišnik, Vladimir Kralj, Josip Vandot, Karel Destovnik-Kajuh, Ivan Rob, Tone Čufar, Silva Trdinova, Viktor Smolej, Drago Druškovič, Ivan Potrč in Branka Jurca, še zmeraj pa iz predvojne generacije delujeta v Mariboru Branko Rudolf in Danilo Gorinšek.
Kratki pregled kulturnega in literarnega razvoja v Mariboru med vojnama je mogel komajda nakazati njune poglavitne smeri in probleme. Boj generacij, boj za nove poglede na literaturo in kulturo, boj med konservativnim in naprednim, boj med meščanskimi in levimi ideologijami, vse to bo terjalo še nadrobnejših raziskav v širšem problemskem sklopu. Skleniti pa vendarle moremo, da je Maribor med vojnama z velikimi napori kulturnih delavcev domačinov, okrepljen s prišleki, oblikoval mesto v kulturno središče, premagoval izolacijo, ki so mu jo vsiljevale zgodovinske okoliščine, in se vraščal v enovito slovensko kulturo. Ta proces se je pospešil v letih neposredno pred vojno. Podprli so ga družbeni in svetovnonazorski premiki, mlade generacije, okrepljeno kulturno zaledje, razgledanost po svetu in organizacijska spretnost Ko so se začeh kazati jasni dosežki, ki so se zaokroževali v vredno kulturno celoto, jih je brutalno uničil nacizem. Po vojni je bilo treba marsikaj začeti skoraj znova.
149