LJUBEZEN LOVRETOVE SENCE IVAN M ARI J ANO VIČ KORČE i,» se vzbudi Jošt Pernač in strese ženo, «ali si slišala?! — Jera, — Lovre —» Ves poten je od groze. Drhte strmi v temo in skoro neslišno šepeče. Potem proseče: «Jera, tak bodi no! Saj nisi klada —» Žena se pretegne in v spanju zagodrnja. Ves dan je trdo delala na polju in zvečer je bilo še polne roke dela doma. Sicer je tudi dekla Malka res na moč pridna, ali Jera je že taka, da mora biti do zadnjega pri delu. Šele okrog enajstih je legla. Zdaj je trudna in kakor pijana in se ne more predramiti. Njeno spanje je sicer nemirno, vendar trdno in globoko. Pernač je bolj in bolj nestrpen. Kakor je mož dolg in grčav, je le mehak in tako nežen, da samo noči lahko zaupa svojo mehkobo. Celo zdaj ga je prav za prav sram tega. Natihoma že premišljuje, da bi se premagal, se obrnil in zopet zaspal, vendar ne more. Poskusi enkrat, poskusi dvakrat, a vselej zaman. V glavi mu ki j oje in tako je vroč in razgret, da niti misliti ne more prav. Sko/i polzastrto okno se prikrade mesečina v sobo in bledo osvetli posamezne predmete. Preko mize in stolov šine pramen medle svetlobe na vzidano omarico in obsije zaprašeno sliko nad njo. Pernač se ozre tja in globoko vzdihne. Počasi dvigne tresočo žuljavo roko in se prekriža. «Bog ti daj večni mir in pokoj in večna luč naj ti sveti», toplo v/dihne in skuša moliti. Ustna šepeče jo pobožne besede, srce jih ne občuti. Preveč je spominov nakopičenih in pretrpki so. Zdaj, sredi noči vstajajo in ga palijo. Žgoče se ga oklepajo in prepletajo vse njegove misli... Tri sinove mu je vzela vojna. Četrti, najmlajši, Joštov zadnji up, se je bil malo pred svečnico ponesrečil v gozdu. Nastrešje na hiši je bilo slabo, pa je hotel Pernač še vse popraviti, da bi bilo Lovretu laglje, ko bi prevzel gospodarstvo. Po drči sta spravljala jelove hlode v dolino, ko ga je zgrabilo. «Oče!» je še kriknil in divje obupno zavil oči, pa je zdrvel pod hlodom navzdol. Vsega razmesarjenega je pritiralo v dolino, kjer ga je našel Pernač v zadnjih vzdihijajih. Nič si nista mogla reči oče in sin v slovo, niti besedice za ta strašni, dolgi raz-sfanek. Samo: «OčeU To je bilo Lovretovo slovo in oporoka. 671 Zdaj, ko gleda Pernač od mesečine ožarjeno sinovo sliko na steni' se drami trpkost z novo svežostjo v njegovem srcu. Kaj hoče'mrtvi sin od njega, da ga je pravkar tako čudno obiskal?! ... Bled in prestrašen je bil prišel Lovro k njemu, kakor z dolgega pota je spehan stopil preden j in dahnil: «Moj otrok! — Oče, moj otrok!» Ko ga je hotel vprašati, kaj želi s tem, se je Jošt Pernač oznojen zavedel, da leži v postelji poleg žene. Otrok? — Lovretov otrok? — Ne, ne, to so bile sanje! Lovretov otrok! — Kaj bi se razburjal zaradi sanj?! Kje naj bi bil Lovre vzel otroka?!... Neumnost! — Polagoma se je Pernač pomiril. Luno je za hip zakril oblak m v sobi je mimogrede spet zavladala popolna tema. Na Joštovi desni je globoko, enakomerno dihala njegova žena. Stara lesena ura je škripaje tiktakala na steni. Z visokega jesena za hišo se je parkrat oglasil čuk. Na vasi je dolgočasno zategnil pes in drugi in tretji se mu je odzval. Leno cvileče lajanje se je ko krik pošasti mešalo s šumenjem brzega potoka in s šelestenjem listja po vrtu. v Skozi polodprto okno je dahnil v sobo mlačen veter in pobožal Pernača po razoranih licih. Zdelo se mu je kakor mehka, blaga roka, ki mu jo večni Dobrotnik pošilja v tolažbo. Zbegana potrtost se je počasi jela umikati dremavi utrujenosti. Že ga je prevzemal spanec, ko se mu je nenadoma zazdelo, da čuje pritajeno stokanje. Zdaj pretrgan krik, potem spet stok — liki klici ponesrečenca. Pernač se zdrzne, plane kvišku in prisluhne, toda ne sliši nič več. Malce posedi, nato vstane, stopi k oknu in napenja vid, da bi se razgledal po vrtu. Tedaj zastoče in se zgane na postelji za njim: .Križ božji, Jošt, kje pa si?! Ali slišiš?!» jcšt Pernač se ozre in zagleda na postelji sedečo ženo, ki mu prestrašena širi roke naproti. V mesečini je njen obraz glinasto siv in spačen od groze. «Jošt. ali slišiš? Nesreča se seli k nam — Kje je Malka?» Pernaču se zdi vse kakor pošastna prikazen. Kaj hoče žena dekli? Ali je ob pamet?!... «Jera, ali spiš?» zadrhti proti njej in jo prime za roko. Žena se strese, golta in ne more govoriti. Šele čez čas si opomore: «Kam je šla Malka? Saj si jo moral - videti! V sami srajci - je šla — mimo okna — in klicala — Lovreta —» Jošt je ves zmeden. Kakšno moč vendar ima nocojšnja noč?! ... 672 S hlevca se oglasi petelin. Jošt si oddahne. Kmalu se bo začelo daniti. I i ; «Jera, ali se ti je sanjalo ?» Joštov glas je bil splašen in proseč. Pernačka skrije obraz v dlani in zaihti. «Dolgo me je že skrbelo», stoka iz solz. «Tudi omenila sem ji že —» «Komu? — Kaj?» strmi Pernač. «Malki», se iztrga Jeri. «Saj veš: ženske imamo za to drugačne oči —» jošta spreleti zona. «Slišiš, bolna si, Jera», rahlo prime ženo za roko. «Vročina te kuha. — Preutrudila si se — Malko pokličem, da ti skuha tavžent-rož, kajne, Jera? In bezgova listja ti prinesem. — To hladi —» , konča Jera in s toplim nasmehom ogleduje krepkega fantička. Malka se ji zahvali z očmi. Ko se vzdrami jutro, se ziblje mlada mati v snu. Kraj nje spi dete. Srečna Malka pa šepeče dragemu, kako je rešila njo in otroka njegova neumrljiva ljubezen. Jošt sedi ob vznožju postelje in se za hip izgubi. Tedaj vidi Lovreta, kako se skloni nad otroka. «Lovre!» plane oče kvišku, toda sina ni. Le solnčni žarek poljublja rdeča lica Pernačevega vnučka ... GREH VSAKDANJA TRAGEDIJA V ŠESTIH SCENAH ANGELO CERKVENIK V. SCENA. Dejanje se vrši takoj za četrto sliko v posebni sobi restavracije. Dokler traja scena, je skoraj ves čas slišati godbo. Vstopita Žena in Ljubimec. Žena ima preko glave črn pajčolan. Vsa upehana sede v fotelj. Žena (si odgrne pajčolan; tiho): Moj bog, moj bog! Ljubimec (gre k vratom in jih odpre; govori pri vratih): Prosim, natakar, prinesite vina! (Se vrne k ženi.) Žena: Zdaj sva sama! Povej, kaj hočeš, kaj zahtevaš od mene? Ljubimec (sede): Natanko veš, kaj hočem. Tebe hočem in denarja hočem! Hočem pa še nekaj drugega! Žena (glas se ji trese): Kaj še, kaj še? Ljubimec: Tvoj mož mora umreti. Žena (se dvigne; z rokami nekaj pahne od sebe, kakor bi hotela pregnati nelepo misel): Umreti mora? (Krčevito): Ne, ne! Ne sme! Ne sme umreti! Nikdar ne sme umreti. Ljubimec: Kmalu mora umreti, prav kmalu! (Natakar potrka na vrata; Ljubimec se hitro dvigne, stopi k vhodu, odpre vrata, vzame buteljko in dve časi ter nese vse na mizo.) Pij! 43* 675