Letopis ljubljanske nadškofije

Svojevrsten vir za zgodovino ljubljanske Škofije so letopisi oziroma šematizmi. Škofijski ordinariat je začel leta 1793 redno izdajati letopise. Prvi dragoceni podatek, ki nam ga letopisi nudijo, je teritorialna razmejitev škofije,

ki jo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III. in jo 6. septembra 1462 potrdil papež Pij II. — Piccolomini. Druga velika skupina podatkov zadeva duhovnike. Tako je pri

vsakem duhovniku navedeno leto in kraj rojstva (vedno datum v celoti), datum posvetitve za duhovnika, datum nastavitve, naslovi in trenutna služba. S sistematičnim pregledovanjem šematizmov lahko rekonstruiramo življenjsko pot nekega duhovnika od posvetitve do smrti.
Za zgodovino ljubljanske škofije je še posebej dragocen letopis iz leta 1843. Nekoliko daljši opis ustanovitve ljubljanske škofije in stolnega kapitlja posreduje ključne datume iz zgodovine škofije; v samostojnem poglavju je opisana ozemeljska razmejitev škofije in poznejše spremembe škofijskih meja. Sledijo kratki življenjepisi ljubljanskih škofov. Leto 1919 prinaša pomembno novost: od tega leta dalje so letopisi pisani v slovenščini (do tedaj v latinščini), vključno z naslovom, ki se glasi: Šematizem ljubljanske škofije.