Podoba Konstancija II. v latinski krščanski historiografiji 4. in 5. stoletja

slovenski

2024

bitka pri Mursi   Konstancij II   Konstantinova dinastija   krščansko latinsko zgodovinopisje pozne antike   Orozij

Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Cesar Konstancij II. je s svojo štiriindvajsetletno vladavino nedvomno ena najopaznejših osebnosti pozne antike. Hkrati ni mogoče zanikati, da sta ga vsaj v splošnem dojemanju rimske zgodovine močno zasenčila njegov oče Konstantin Veliki in pozneje Teodozij Veliki, pa celo sorodnik in neposredni naslednik Julijan Odpadnik. V Hieronimovi Kroniki je odločilen že zadržan piščev odnos do Konstan tinove dinastije v celoti. Konstancij se torej nikakor ni mogel odrezati posebej dobro. Tudi Hieronimov in Avguštinov znanec, duhovnik iz Hispanije Orozij, je prevzel večinoma negativno podobo iste dinastije. Vendar je zanj Konstancij II. v veliko večji meri zgled slabega vladarja. Pripisal mu je vlogo uničevalca enotnosti krščanske Cerkve, zaradi katere naj bi bil v času svojega krmarjenja imperija kaznovan z »večno« državljansko vojno. Tudi za nekoliko starejšega Sulpicija Severa je bil Konstancij predvsem ključen pospeševalec uveljavitve nepravoverne oblike krščanstva, čeprav naj bi po njegovem mnenju vsaj začetna spodbuda za njegove ukrepe prihajala od arijanskih škofov. Rufin je bil do najbolj trdoživega Konstantinovega sina še veliko prizanesljivejši. To je tesno povezano z veliko večjo naklonjenostjo cerkvenega zgodovinarja iz Konkordije cesarjevemu očetu Konstantinu. Vendar že zaradi temeljne usmeritve svojega dodatka k Evzebijevi Cerkveni zgodovini z Atanazijem kot osrednjim likom prve knjige Konstancija ni mogel upodobiti drugače kot žrtve slabih vplivov.

28.01.2026