Osredotočen na zapisnike mestnega sveta iz let 1521–1677 članek obravnava izgon za sankcioniranje kaznivih dejanj v zgodnjenovoveški Ljubljani. Začasni ali trajni izgon neželenih ljudi in deviantnega vedenja je bil eno temeljnih orodij in obredij družbenega nadzora v mestih srednjeveške in novoveške Evrope. Zlasti od poznega 15. stoletja naprej se je krepila raba izgona za varovanje morale, ki se je zaostrila z reformacijo ter protire formacijo in katoliško prenovo. Razprava analizira, kako so ljubljanske avtonomne mestne oblasti v 16. in 17. stoletju uporabljale izgon za vzdrževanje družbenega in moralnega reda ter kako so na izrekanje sankcije vplivali delikt, spol in družbeni položaj tistih, ki jih je sankcija doletela, kot tudi pričakovanja prebivalstva glede ohranjanja reda in miru.

Pravice