ACTA HISTRIAE
33, 2025, 3
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 33, 2025, 3, pp. 375-616
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
33, 2025, 3
KOPER 2025
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
COST (European Cooperation in Science and Technology) is a funding agency for research and innovation 
networks. Our Actions help connect research initiatives across Europe and enable scientists to grow their 
ideas by sharing them with their peers. This boosts their research, career and innovation.
This publication is based upon work from COST Action CHANGECODE, CA22149, supported by COST 
(European Cooperation in Science and Technology)THE USE OF THE EU EMBLEM IN THE CONTEXT OF EU PROGRAMMES 2021-2027 6
Positive version 
(CMYK or digital impression process)
Negative version
Monochrome reproduction 
(Specific print process on clothing and merchandise or with Pantone)
If only black or white is available.
If only one Pantone colour is available (Reflex Blue is used as an example here).
Association of the EU emblem with the funding statement
Horizontal option
Fu ded by 
the European Union
X X
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 33, leto 2025, številka 3
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Paolo Broggio (IT), Stuart Carroll (UK), Àngel Casals 
Martínez (ES), Alessandro Casellato (IT), Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Marco 
Fincardi (IT), Darko Friš, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, Urška Lampe, Amanda Madden (USA), John 
Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Aleš Maver, Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Jeppe Büchert 
Netterstrøm (DK), Žiga Oman, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Jože Pirjevec, Claudio Povolo (IT), 
Marijan Premović (MNE), Colin Rose (CA), Vida Rožac Darovec, Tamara Scheer (AT), Polona 
Tratnik, Boštjan Udovič, Marta Verginella, Nancy M. Wingfield (USA), Salvator Žitko.
Žiga Oman, Urška Lampe, Boštjan Udovič, Jasmina Rejec
Cecilia Furioso Cenci (it.), Žiga Oman (angl.), Petra Berlot (angl./it.)
Žiga Oman (angl., slo.), Cecilia Furioso Cenci (it.), Karry Close (ang.) , Yuri Barron (angl.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del 
Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije 
družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and 
Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, 
sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 
/ Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/en/p/actahistriae/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost 
Republike Slovenije / Slovenian Research and Innovation Agency
Ljubljana, Pristanišče na Bregu, 1765, izrez, / Lubiana, Porto al Breg, 1765, 
dettaglio, autore sconosciuto / Ljubljana, Harbour at Breg, 1765, detail, unknown 
author (Wikimedia Commons).
Redakcija te številke je bila zaključena 30. septembra 2025.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Založnika/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
Volume 33, Koper 2025, issue 3UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Katalin Prajda: Banking Between Florence, Venice, Buda 
and Dalmatia in the Fourteenth Century ..........................................................
Circuiti finanziari tra Firenze, Venezia, Buda e la 
Dalmazia nel Trecento
Bančništvo med Firencami, Benetkami, Budimom 
in Dalmacijo v 14. stoletju
Aleksandro Burra: La parabola fieristica capodistriana: 
dal tardo medioevo all’età moderna .................................................................
The Rise and Fall of Koper’s Fairs: 
From the Late Middle Ages 
to the Early Modern Period
Vzpon in padec koprskih sejmov: 
od poznega srednjega veka 
do novega veka
Izidor Janžekovič: Early Modern Ottoman and Russian 
Clothing through Ethnic Stereotypes in 
Western and Central Europe ..............................................................................
L’abbigliamento ottomano e russo nell’età moderna 
attraverso gli stereotipi etnici in 
Europa occidentale e centrale
Zgodnjenovoveška osmanska in ruska oblačila skozi 
etnične stereotipe v zahodni in srednji Evropi
375
405
453
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
Víctor J. Jurado Riba: Foreigners and the 
Prevention of the Plague in Early Modern 
Barcelona (1629–51).........................................................................................
Gli stranieri e la prevenzione della peste nella 
Barcellona moderna
Tujci in preprečevanje kuge v 
novoveški Barceloni
Veronika Kos: Ženske, tujke v svojih mestih?: 
položaj žensk v luči mestnih statutov ...............................................................
Donne, straniere nelle proprie comunità urbane?
la condizione delle donne alla luce degli statuti cittadini
Women, Foreigners in Their Own Urban Communities?: 
The Status of Women in Light of City Statutes
Claudio Povolo: The Outlaw and the Comet of 1618 ........................................
Il fuorilegge e la cometa dell’anno 1618
Izobčenec in komet iz leta 1618
Žiga Oman: Od soseda do tujca – izgon 
v zgodnjenovoveški Ljubljani ...........................................................................
Da vicini a estranei: la messa al bando 
nella Lubiana d’età moderna
From Neighbour to Outsider – Banishment in 
Early Modern Ljubljana
479
503
539
581
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
581
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI 
LJUBLJANI
Žiga OMAN
Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja,
Čentur 1f, 6273 Marezige, Slovenija
e-mail: ziga.oman@york.ac.uk
IZVLEČEK
Osredotočen na zapisnike mestnega sveta iz let 1521–1677 članek obravnava 
izgon za sankcioniranje kaznivih dejanj v zgodnjenovoveški Ljubljani. Začasni 
ali trajni izgon neželenih ljudi in deviantnega vedênja je bil eno temeljnih orodij 
in obredij družbenega nadzora v mestih srednjeveške in novoveške Evrope. Zlasti 
od poznega 15. stoletja naprej se je krepila raba izgona za varovanje morale, ki 
se je zaostrila z reformacijo ter protireformacijo in katoliško prenovo. Razprava 
analizira, kako so ljubljanske avtonomne mestne oblasti v 16. in 17. stoletju upora-
bljale izgon za vzdrževanje družbenega in moralnega reda ter kako so na izrekanje 
sankcije vplivali delikt, spol in družbeni položaj tistih, ki jih je sankcija doletela, kot 
tudi pričakovanja prebivalstva glede ohranjanja reda in miru.
Ključne besede: izgon, družbeni nadzor, kriminal, morala, meščani, mestno prebivalstvo, 
mestni svet, mestno sodišče, Ljubljana, 16. stoletje, 17. stoletje
DA VICINI A ESTRANEI – LA MESSA AL ESILIO NELLA LUBIANA 
D’ETÀ MODERNA
SINTESI
Basandosi sui registri dei tribunali cittadini dal 1521 al 1677, questo articolo 
affronta la pena dell’esilio nella Lubiana della prima età moderna. L’esilio tempora-
neo o permanente di persone indesiderate e di comportamento deviante era uno degli 
strumenti e dei riti chiave del controllo sociale nell’Europa medievale e della prima 
età moderna. In particolare a partire dal quindicesimo secolo, l’esilio fu sempre più 
utilizzato per salvaguardare la morale, un processo intensificatosi con la Riforma e 
la Controriforma. L’articolo analizza come, nel sedicesimo e diciassettesimo secolo, 
le autorità autonome di Lubiana utilizzassero l’esilio per mantenere l’ordine sociale 
e morale e come ciò dipendesse dal tipo di reato, dal genere e dalla posizione sociale 
dei trasgressori, nonché dalle aspettative della popolazione in termini di ordine e pace.
Parole chiave: esilio, controllo sociale, criminalità, moralità, borghesi, cittadini, 
consiglio comunale, tribunale cittadino, Lubiana, secolo XVI, secolo XVII
Received: 2025-06-10                                                   DOI 10.19233/AH.2025.22
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
582
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
UVOD1
Konec leta 2024 je albanski premier Edi Rama po vrstniškem uboju 14-letnika, ki 
je bil posledica spora, začetega na spletnem družbenem omrežju TikTok, napovedal 
enoletno prepoved priljubljene platforme, ki jo je označil za »nasilneža v soseski« 
(Mackintosh, 2024). Čeprav se dogodek zdi izključna značilnost 21. stoletja, bi 
ravnanje albanskih oblasti razumeli tudi v predhodnih dobah širom Evrope, kajti 
začasna ali trajna izločitev neželenih ljudi oziroma vedênja iz neke skupnosti je 
starodavno občečloveško orodje oziroma obredje varovanja miru in družbenega 
reda. Toda če je izgon danes v izključni domeni držav, so ga v preteklosti izvajale 
tudi lokalne oblasti, zlasti mestne.
Že v srednjem veku je obstajalo več vrst izločitve posameznikov ali posameznic, 
družin in celih družbenih skupin iz neke skupnosti, od cerkvenega izobčenja in 
posvetnega preklica (Acht)2 do začasnega ali trajnega izgona iz države, dežele in 
nižjih jurisdikcij (Holzhauer, 1978; Schwerhoff, 2006). Na Slovenskem je vladarski 
oziroma (nad)deželni izgon celih skupin prebivalstva ob koncu srednjega veka 
doletel Jude, iz Ljubljane leta 1515 (Fabjančič, 2003, 46), v poznem 16. in zgo-
dnjem 17. stoletju protestante, v še večjem obsegu pa se je v obliki izgona etnično 
oziroma politično neželenih ljudi vrnil v 20. stoletju ob spremembah državnih meja 
in političnih sistemov. Za razliko od izgonov nekrščanskega in heterodoksnega 
prebivalstva so bile novoveške oblasti manj uspešne pri trajnem izgonu in odgonu3 
skupin z družbenega roba, kot so bili Romi in različni potujoči reveži, saj so zlasti 
število slednjih obnavljale ponavljajoče se gospodarske krize.
Vendar namen te razprave ni obravnava vladarskega ali državnega izgona celih 
skupin prebivalstva, prav tako se ne ukvarja z izgonom v pomiritvenem obredju 
maščevanja niti z njegovo povezavo z banditizmom4 (prim. Povolo & Darovec, 
1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-4603: Soočanje s tujci v mestih Zgornjega 
Jadrana na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek ter raziskovalnega programa P6-0435: Prakse 
reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosedn-
jih dežel, ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Repub-
like Slovenije (ARIS), ter v okviru COST Akcije CA22149 Research Network for Interdisciplinary 
Studies of Transhistorical Deliberative Democracy (CHANGECODE), ki jo podpira COST (Euro-
pean Cooperation in Science and Technology). Prispevek je napisan brez rabe t. i. umetne inteli-
gence (UI). Za komentarje k razpravi se zahvaljujem Marku Kambiču, Borutu Holcmanu in Barbari 
Žabota ter anonimnima recenzentoma/recenzentkama.
2 Ob posvetnem preklicu kot izločitvi iz človeškega občestva in izenačenju izobčenca ali brezpo-
kojneža z živaljo (vogelfrei) (npr. CCB, 1507, § 241, fol. 66v; prim. Agamben, 1998), ki ga lahko 
vsakdo ubije brez posledic, so ponekod v Svetem rimskem cesarstvu uporabljali tudi izobčenje iz 
določene jurisdikcije oziroma pravnega reda: Verfestung ali overtal (Brockdorff, 2024, 16). Obe 
vrsti izobčenja so sicer neredko izrekli, da bi tiste, ki so se izogibali sodišču, prisilili k vrnitvi na 
(sodno) pot sprave z nasprotniki in skupnostjo (Schwerhoff, 2006, 55).
3 V članku se »izgon« uporablja za izločitev ljudi iz matične skupnosti, »odgon« (Schub) pa za njiho-
vo vrnitev tja oziroma iz ene jurisdikcije v drugo (prim. Schwerhoff, 2006, 65). V tem kontekstu je 
odgon razumljen kot izločitev tujcev, zato se ga razprava dotakne le v primeru tujih revežev.
4 Študij je mnogo zlasti za italijanski in širši sredozemski prostor, prim. npr. Vidali (2017) in Casals (2019).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
583
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
2018). Namen članka je analizirati izgon za sankcioniranje kaznivih dejanj oziroma 
izrekanje te sankcije za vzdrževanje vsakdanjega družbenega in moralnega reda v 
celinskih mestih5 na Slovenskem, pri čemer je zaradi stanja virov osredotočen na 
Ljubljano v 16. in 17. stoletju. Pojem izgon je tukaj rabljen za uradni, protokoliran 
izgon iz mesta in njegovega pomirja na ukaz mestnega sveta (Stadtverweis).
V mestih Svetega rimskega cesarstva se je izrekanje izgona za vzdrževanje mirne 
in urejene krščanske skupnosti okrepilo zaradi posledic gospodarskih kriz v poznem 
srednjem veku, vrhunec pa je doseglo v času reformacije ter protireformacije in 
katoliške prenove, ki so prinesle strožji nadzor nad moralnim življenjem. Nedavne 
raziskave so pokazale, da so izgon uporabljali za določanje in vzdrževanje pravnih in 
moralnih meja mestnih skupnosti ter za njihovo discipliniranje, pri čemer so mestne 
oblasti neposlušne sosede6 lahko spremenile v tujce. Tuda kljub pomembnosti izgona 
je v okviru zelo plodnih raziskav kriminalitete in družbenega nadzora v novoveškem 
Cesarstvu nastalo le nekaj specializiranih študij, ki so povrhu osredotočene na večja 
svobodna cesarska mesta z bogatimi arhivi, kot so npr. Augsburg (Tyler, 2000), Köln 
(Schwerhoff, 2006) ali Ulm (Coy, 2008).
Slovensko zgodovinopisje se je izgona in odgona zaradi kaznivih dejanj dotakni-
lo že večkrat, vendar podrobno le v razpravi Pavla Čelika (2018) za čas po uvedbi 
Kazenskopravnega reda Marije Terezije leta 1768. Največ primerov izgona kot 
sankcije za prešuštvo in ostale prestopke zoper zakonsko zvezo in spolno moralo je 
analiziral Dušan Kos (2016) v drugem delu svoje monumentalne Zgodovine morale 
na Slovenskem; tudi veliko primerov iz Ljubljane iz obdobja, ki ga obravnava ta 
razprava. Že pred njim je več del o zgodovini mesta izpostavilo še nekaj primerov 
izgona zaradi drugih deliktov (npr. Vrhovec, 1886; Fabjančič, 1944–1945; 2003; 
2005; Golec, 2005; Žmuc, 2009), vendar sistematična analiza te sankcije v Ljubljani 
ali drugje v slovenskih zgodovinskih deželah pred 18. stoletjem še ni bila opravljena. 
Pričujoča obravnava izgona v glavnem mestu vojvodine Kranjske kot manjšem7 in 
deželnoknežjem mestu, zato prispeva k raziskavam tako na Slovenskem kot v širšem 
prostoru Cesarstva.
5 Za razliko od mestnih skupnosti vaške niso smele same izgnati domačinov (Vilfan, 1996a, 202–203), 
temveč je bila sankcija v pristojnosti deželskih sodišč (prim. Kos, 2016, 112–113, 122, 244, 252).
6 Pojem sosed tukaj ni mišljen kot prehodna kategorija med gostačem kot rezidentom brez meščanskih pra-
vic in polnopravnim meščanom (prim. AS 149, šk. 2, Sodni protokol 1675–1682, 72, 3. 7. 1676), temveč 
predvsem v kontekstu dobrega sosedstva kot organizacije družbenih odnosov v predmodernih urbanih in 
ruralnih skupnostih. Politični in družbeni ideal dobrega sosedstva, podprt s krščanskim naukom o ljubezni 
do bližnjega, je sobivanje utemeljeval na vzajemni pomoči, poštenosti, zaupanju in nenasilnem reševanju 
sporov med prebivalci mesta ter na solidarnosti pri upravljanju skupnosti med družbenimi stanovi. Kdor je 
ta načela neupravičeno in kontinuirano kršil, je prenehal biti (dober) sosed – njegovo sosedstvo se je spre-
menilo v nesosedstvo, prijateljstvo v neprijateljstvo, postal je sovražnik svojih sosedov ali skupnosti (npr. 
Oman, 2022).
7 Ob koncu 16. stoletja naj bi imela Ljubljana okoli 4.400, leta 1660 pa okoli 6.200 prebivalcev 
(Valenčič, 1955, 182), kar je občutno manj kot npr. Augsburg (več kot 40.000 prebivalcev leta 
1600) ali Ulm (okoli 15.000 prebivalcev v istem letu), za katera obstajajo podrobne študije 
izgona v zgodnjem novem veku (Tyler, 2000, 78; Coy, 2008, 14, op. 2), in kjer je bila lažja tudi 
»anonimnost« ljudi in njihovih dejanj.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
584
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Slika 1: pranger pri nekdanji trški hiši (rotovžu) v Lembergu pri 
Šmarju (foto: Žiga Oman, 2025).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
585
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Cilj članka je analizirati, kako so izgon v zgodnjem novem veku uporabljale 
ljubljanske avtonomne mestne oblasti ter kako so na njegovo izrekanje vplivali spol, 
stan in siceršnji družbeni položaj tistih, ki jih je kazen doletela, kot tudi pričakova-
nja prebivalstva glede vzdrževanja reda in miru. Ljubljana zaradi svojega arhiva, ki 
je eden najbolje ohranjenih med tistimi nekdanjih notranjeavstrijskih mest (Golec, 
2005, 142), predstavlja odličen laboratorij za raziskave družbenih odnosov v novem 
veku. Analiza izgona iz Ljubljane je sicer omejena, saj ni ohranjen noben zapisnik 
ljubljanskih krvnosodnih ali malefičnih pravd, kjer so prav tako dosojali izgon, kot 
kažejo izplačila za rablja v knjigah mestnih izdatkov (Fabjančič, 1944–1945). Hkrati 
se niso ohranili posebni popisi izgnanih klatežev, beračev in drugih tujih revežev, 
kot tudi ne morebitni popisi za več znanih množičnih izgonov zaradi zvodništva 
in prostitucije, če jih niso vodili kar v zapisnikih malefičnih pravd. Zaradi izgube 
slednjih tudi ni mogoče verodostojno rekonstruirati razmerja med arestom v stolpu 
ali ječi, izgonom, telesnimi in smrtnimi kaznimi za sankcioniranje deliktov v tedanji 
Ljubljani.8 Kljub tem omejitvam pa veliko število ohranjenih zapisnikov9 mestnega 
sveta le vsebuje dovolj primerov izgona (59) za reprezentativno študijo te sankcije 
v 16. in 17. stoletju.10 
Analiza vključuje še en izgon v imenu magistrata,11 ki ga je v gradivu ljubljan-
ske knezoškofije našel Dušan Kos (2016, 153–154), ter osem izrecnih primerov 
izgona, ki jih je opravil rabelj in jih je v knjigah mestnih izdatkov našel Vladi-
slav Fabjančič. V več primerih so bile v njih zabeležene še kazni, ki so pogosto 
spremljale izgon, toda ta ni izrecno omenjen: šibanje (22) oziroma pohabitev z 
rezom ušesa (5) ali nosu (1). Morda izgon v teh primerih ni bil zabeležen, ker je 
šlo za samoumevni del sankcije (prim. Schwerhoff, 2006, 59), zaradi površnosti 
pisarja, ker so izgon izvedli mestni sodni sluge ali biriči ali pa je dejansko šlo 
8 V analiziranih zapisnikih mestnega sveta iz let 1521–1677 je v ječi na Tranči zaradi različnih 
deliktov pristalo 53 oseb, od katerih so jih sedem izgnali ali jim z izgonom grozili, enega de-
linkventa so obesili, enega pa zaradi uboja poslali na prisilno delo. Z arestom v mestnih stolpih 
so v istem obdobju sankcionirali več kot 59 ljudi, v več kot 26 primerih zaradi neposlušnosti 
do župana, mestnega sodnika in sveta ali ceha; število aretiranih ni vselej podano. V knjigah 
mestnih izdatkov je izvrševanje smrtne kazni redno beleženo od leta 1581 naprej, do leta 1677 
so rablju plačali, da je usmrtil 95 ljudi (Fabjančič, 1944–1945, 92–97).
9 Skupaj je ohranjenih 123 zapisnikov iz let 1521–1786. Do vključno leta 1682 so dostopni na 
spletu, kjer je do njih dostopal tudi avtor. Zapisnik iz leta 1682 ni bil vključen v analizo zaradi 
statistične raziskave po desetletjih. Analizirani zapisniki skupaj zajemajo 62 let, 30 iz 16. sto-
letja in 32 iz 17. stoletja, torej polovico vseh ohranjenih. 
10 Sledeč izhodiščem projekta, v okviru katerega je članek nastal, so bili v raziskavo za primerjavo 
pritegnjeni še zapisniki mestnih sodišč in svetov Kamnika in Višnje Gore, kot manjših urbanih 
naselij. Iz 16. stoletja zanju ni ohranjenih zapisnikov, za 17. stoletje pa sta za obe mesti po dva. V 
višnjegorskih sta šele v prvih letih 18. stoletja dve grožnji z izgonom, ki bi bil izvršen ob ponovni 
razžalitvi mestnega sodnika (AS 166, fasc. 2, Sodni protokol 1683–1710, 31. 8. 1701; 17. 11. 1704). 
Kamniška zapisnika iz let 1613–1622 in 1675–1682 vsebujeta tri grožnje z izgonom za skupaj štiri 
osebe, dva zakonca pa so izgnali; nekaj primerov je podanih v nadaljevanju.
11 Izraz magistrat tukaj označuje avtonomne mestne oblasti: župan, mestni sodnik in svet (prim. 
Vilfan, 1996b, 380).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
586
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
za ločene kazni. Na primer, leta 1655 je rabelj izšibano Marušo Žabnikar kmalu 
zatem obglavil, usmrtitev pa je leta 1662 verjetno čakala tudi Andreja Wredta, ki 
ga je rabelj šibal od sramotilnega stebra ali prangerja do morišča na Friškovcu 
(Fabjančič, 1944–1945, 92–97). Mogoče je šlo v ostalih primerih za ljudi iz 
krajev, ki so sodili pod deželska sodišča pod jurisdikcijo ljubljanskega krvnega 
sodnika in v Ljubljani niso prebivali ali delali, ampak so jih v mestu zgolj ka-
znovali, zato izgon iz njega ni bil potreben ali protokoliran. Tak primer bi lahko 
bilo šibanje neke Helenke iz Polhovega Gradca leta 1637, ker je zavrgla otroka.12 
Zaradi teh nejasnosti izpostavljeni primeri niso bili pritegnjeni v (statistično) 
analizo in pričujoča obravnava izgona zajema le 68 izrecnih omemb te sankcije v 
uporabljenem gradivu. Kljub temu je v besedilu opozorjeno na nekatere primere, 
ko se izgon zdi najverjetnejši del kazni.
IZGON IZ MESTA V ZGODNJENOVOVEŠKEM 
SVETEM RIMSKEM CESARSTVU
V mestih poznosrednjeveškega Cesarstva je bil izgon predvsem dodatna kazen 
ali del kumulativnih ali združenih kazni, ki so zajemale še globe, sramotilne 
oziroma telesne kazni. Ob globah je bil prav izgon glavna sankcija za kršitve 
družbenega oziroma pravnega reda v srednjeveških mestih, saj so mestne oblasti, 
z odločilno podporo meščanstva, z njim najlažje nadzorovale rastočo in tesno 
skupaj živečo skupnost. Izgon je lahko služil tudi kot nadomestna ali blažja 
kazen, hkrati pa so magistrati s sankcijo pogosto grozili, da bi delinkvente in 
delinkventke odvrnili od ponovitve dejanj. Izrekanje izgona sta urejala običaj-
no in postavljeno pravo, npr. mestni statuti,13 ki sta trajanje in prostor izgona 
narekovala skladno s težo dejanja ter stanom storilca ali storilke. Moč izgona 
je temeljila na formalnem izničenju pripadnosti urbani skupnosti z začasno ali 
trajno izključitvijo iz nje. Izgnani niso bili izključeni zgolj iz zavetja mesta kot 
takega, temveč predvsem iz njegovega javnega življenja, vključno z verskim, 
odstranjeni so bili iz sorodstvenih, sosedskih in stanovskih omrežij, od katerih 
so bili življenjsko odvisni. Njihov položaj je dodatno zaostrilo dejstvo, da so ob 
izgonu lahko izgubili vsaj nepremično premoženje (Schwerhoff, 2006, 55, 62; 
Brockdorff, 2024, 19, 367, 382).
Corinna von Brockdorff (2024, 369) je delikte, ki so jih v poznem srednjem 
veku sankcionirali z izgonom, razdelila v štiri temeljne kategorije: kršitve miru, 
prvenstveno s fizičnim nasiljem; kršitve gospodarskega oziroma trgovskega 
reda; neposlušnost do mestnih oblasti in neplačevanje dolgov. Še globoko v 15. 
12 V tem primeru bi bil izgon milostna kazen, saj so detomorilke in ženske, ki so zavrgle svoje 
otroke, praviloma obglavili (Fabjančič, 1944–1945, 96–98). To je bila manj sramotna smrt kot 
kazen, ki je bila predvidena v Malefičnih svoboščinah Ljubljančanov, in sicer da se storilke 
zakoplje pri živem telesu in skoznje zabode kol ali se jih utopi.
13 V slovenskih zgodovinskih deželah je izgon izpričan le v statutih jadranskih mest Izole/Isola, Kopra/
Capodistria, Milj/Muggia, Pirana/Pirano in Trsta/Trieste (Darovec & Mihelič, 2024; Mihelič, 2025).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
587
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
stoletje je bila večina ljudi izgnana prav zaradi neplačevanja dolgov in glob, ki 
so bile primarna kazen za fizično nasilje, vključno z uboji. Neplačevanje dolgov 
je bilo pojmovano kot še posebej nemoralno, saj je, podobno kot kraja, kršilo 
tako zaupanje med kristjani (Frankot, 2020, 125–126; prim. Muldrew, 1998) kot 
med prebivalci mesta. Zaupanje med sosedi in med družbenimi sloji, zaupanje do 
trgovcev in obrtnikov, do mestnih organov in oblasti, je bilo ključno za dobrobit 
mesta (Rubin, 2020, 13–14), enako kot nenasilno reševanje sporov, ki je mesta 
utemeljevalo kot prisežne skupnosti miru (Eibach & Esser, 2007, 5–8). Posledič-
no je bil prelom zaupanja s fizičnim ali verbalnim nasiljem, krajo, neplačevanjem 
dolgov ali neposlušnostjo do oblasti temeljna kršitev meščanske morale in načel 
solidarnosti.
V 15. stoletju se je okrepilo predvsem razumevanje mest kot moralnih in 
pobožnih skupnosti. Šlo je tudi za posledico razdejanja, ki ga je za sabo pustila 
črna smrt, in vpliva karizmatičnih pridigarjev, ki so, skupaj z vse vplivnejšim 
delom travmatiziranega prebivalstva, na čelu s cehi, od mestnih oblasti uspešno 
zahtevali popolno prenovo poslovnega, spolnega in zakonskega življenja (Rubin, 
2020, 24). V naslednjem stoletju so protestantske reformacije in katoliška preno-
va še okrepile ta prizadevanja, kar se je izrazilo tudi v rabi izgona. Sankcija je 
bila proti koncu 15. stoletja vse pogosteje izrečena za spolne prestopke. Hkrati 
se je krepil tudi odgon rastočega števila beračev in drugih tujih revežev, katerih 
vzdrževanje je močno presegalo zmožnosti mestnih blagajn, postopoma pa je 
izničilo tudi srednjeveško dojemanje revščine kot kreposti (npr. Geremek, 1996). 
Okrepljeno izrekanje izgona zaradi kršitev vse strožje spolne morale je prizadelo 
zlasti ženske, katerih delež med izgnanimi se je v novem veku močno povečal 
(Frankot, 2000; Coy, 2008).
Vrhunec je sankcija izgona iz mesta doživela v 16. stoletju (Coy, 2008, 2), nakar 
so jo od sredine 18. stoletja izrekali vse redkeje, podobno kot izgon iz dežele. 
Tudi zaradi vzpona kaznilnic, poboljševalnic in prisilnega dela, vendar sta obe vrsti 
izgona preživeli do konca Cesarstva (Holzhauer, 1978, 1447; Schwerhoff, 2006, 67 
sl.). Dotlej so mestne oblasti po vsej državi na tisoče ljudi pognale na cesto v imenu 
reda in spodobnosti: iz Augsburga v zgolj dveh desetletjih 16. stoletja 829 ljudi, 
do sredine 17. stoletja pa še 701 (Tyler, 2000), iz Frankfurta ob Majni (Main) med 
860 in 930 (prim. Boes, 2016, 64–65) v letih 1562–1696, iz Kölna 376 zgolj v letih 
1575–1588, iz Ulma 1.033 v 16. stoletju itd. (Coy, 2008, 1–2, 14). Med njimi so 
bili pripadniki in pripadnice vseh (neprivilegiranih)14 slojev mestnega prebivalstva, 
vendar so prednjačili rezidenti brez meščanskega statusa ali gostači (Inwohner, 
Beywohner), služinčad in delavci, kategorično pa so bili odgnani klateži oziroma 
14 Duhovščino je praviloma najbrž izgnala pristojna cerkvena oblast, vendar je prvi korak občasno moral 
narediti magistrat. Spomladi leta 1526 je mestni svet ukazal ljubljanskemu vikarju Simonu Sorgu, 
naj iz mesta takoj spravi duhovnika Simona Schmalziga, ker naj bi neki mladi dekli, ki je bila povrhu 
devica, naredil otroka in ker naj bi pri spovedi počel neke nespodobnosti (LJU 488, Cod. I, kn. 1 
(1521–1526), fol. 125r, 25. 5. 1526).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
588
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
tuji reveži vseh vrst. Meščane so praviloma izgnali šele po več opozorilih ali zaradi 
posebej razvpitih primerov, še posebej, če so bili poročeni (Coy, 2008, 71–72, 106), 
kajti vzorna gospodinjstva, ki jim je načeloval hišni gospodar, so bila pojmovana 
kot temelj družbenega reda (prim. Roper, 1999).
Zelo okrepljeno izrekanje izgona in odgona v zgodnjem novem veku, zlasti 
za varovanje spolne morale in mestne ubožne blagajne, ni bilo vsiljeno »od 
zgoraj«. Bilo je odraz tradicionalnih vrednot mestnega prebivalstva, predvsem 
v cehe in bratovščine organiziranih meščanov, ki so se v nestabilnih časih poli-
tičnih, konfesionalnih, gospodarskih in okoljskih kriz (slabe letine, epidemije) 
vse bolj zanašali na mestne in višje oblasti pri vzdrževanju miru, družbenega in 
moralnega reda. Kot so pokazale študije zadnjih desetletij (npr. Dinges, 2000), 
je bilo njihovo varovanje v zgodnjem novem veku deljeno prizadevanje med 
prebivalstvom in oblastmi. Prav tako so bili policijski organi še v povojih (Ei-
bach, 2007, 20 sl.), zato je bil kazenski pregon zlasti v večjih mestih še dolgo 
odvisen predvsem od denunciacij ter tožb delodajalcev, sosedov, staršev in 
zakoncev. Enako je veljalo za izgon, pri katerem je prebivalstvo sodelovalo kot 
denunciant neželenega obnašanja ter vsaj kot občinstvo obrednega javnega sra-
motenja in izključitve iz skupnosti. Za razliko od predhodnih stoletij (Frankot, 
2020, 127), je bil izgon iz mesta v zgodnjem novem veku vse bolj ritualiziran 
in je obredno dramatiziral zločinskost dejanj, za katera je bil dosojen, neredko 
skupaj z drugimi sramotilnimi, telesnimi in denarnimi kaznimi. Predvsem štu-
dija Jasona P. Coya (2008) o izgonu iz novoveškega Ulma je pokazala, kako 
so z obredjem izgona mestne oblasti demonstrirale svojo moč in legitimnost 
ter varovanje družbene hierarhije in meščanskih vrednot, upravljale moralne 
in pravne meje skupnosti ter dovoljenega obnašanja. Kot milostna kazen je 
bil lahko izgon, ob plačilu odškodnine oziroma globe, dosojen tudi za velike 
tatvine, uboj, ponarejanje denarja, detomor itd. (Tyler, 2000, 93; Boes, 2016, 
141). Razen v 16. stoletju, ko je bila raba smrtne kazni v Evropi na vrhuncu 
(Beam, 2020),15 je prav izgon ob globah in arestu ostal glavna sankcija tudi za 
nekatere težje kršitve družbenega reda in miru. Hkrati izgon ni bil neprekli-
cen. Prošnje za oprostitev izgona, zlasti, če so jih podali zakonci, sosedje ali 
stanovski tovariši delinkventov in delinkventk, so bile za tiste iz meščanskega 
stanu neredko uspešne. Prav tako so prosilci lahko dosegli krajši čas izgona 
ali njegovo omejitev na manjšo oddaljenost od mesta. Obenem sama sankcija 
izgnanih ni nujno stigmatizirala, ampak je bilo to odvisno od njihovega dejanja 
in stanu. Zato so nekatere kršitelje izgona takoj naznanili, druge so skrivali ali 
pa se na sodišču aktivno zavzeli za njihovo pomilostitev (Coy, 2008, 2–9, 28, 
138–140; Brockdorff, 2024, 11–13, 18–20, 373–380).
15 Za Ljubljano so za 16. stoletje podatki le za zadnjih 19 let, v 17. stoletju pa je rabelj usmrtil 
122 oseb, torej malo več kot eno na leto. V tukaj obravnavanem obdobju so bili usmrčeni po 
največ štirje ljudje na leto, in sicer v letih 1588, 1610–1611, 1613–1614, 1630–1631 in 1677 
(Fabjančič, 1944–1945; Golec, 2005, 155 sl.).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
589
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
IZGON IZ LJUBLJANE V 16. IN 17. STOLETJU 
Zakonodaja in praksa
V nasprotju s statuti jadranskih mest, izgon ni omenjen v ptujskih iz let 1376 
in 1513, kot edinih ohranjenih celinskih statutih na srednjeveškem in novoveškem 
Slovenskem. To seveda ne pomeni, da sankcije na Ptuju niso poznali ali izrekali, 
temveč da so se pri tem ravnali po drugih, verjetno starejših določilih, v novem veku 
pa še po specifični kazenski zakonodaji. 
Enako velja za Ljubljano, kjer so do sprejetja Malefičnih svoboščin Ljubljanča-
nov iz leta 1514 (Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn; LMF), sodniki vselej sodili 
po svoji presoji (LMF, 1514, fol. 2r), torej v skladu s starejšo prakso in pravnimi 
običaji. Od kazenske zakonodaje je bil v glavnem mestu vojvodine Kranjske v 16. 
in 17. stoletju ob Malefičnih svoboščinah v rabi še Krvnosodni red cesarja Karla V. 
(Constitutio Criminalis Carolina; CCC) iz leta 1532, ne pa tudi (Golec, 2005, 144) 
tri leta mlajši Red za deželska sodišča vojvodine Kranjske in pridruženih gospostev 
ter grofij Slovenska marka, Metlika, Istra in Kras (Des Herzogthumbs Crainn, vnd 
der angeraichten Herrschafftn vnd Graffschafften der Windischen March, Meetling, 
Ysterreich, vnd Karst, Lanndtgerichtß-Ordnung). 
Enako kot kazenska zakonodaja na deželni in državni (cesarski) ravni ter mestni 
statuti, kot je bil leto dni starejši ptujski (Hernja Masten & Kos, 1999, 92), so 
tudi Malefične svoboščine vsebovale posvetno izobčenje morilcev (mordtacht), tj. 
tistih, ki so koga neupravičeno (ne v silobranu ipd.) ubili, nato pa pobegnili ali se 
niso hoteli poravnati z družino žrtve (LMF, 1514, fol. 4v–5r).16 Izgon so predvidele 
le za en delikt, in sicer za malo tatvino. Vse, ki so bili starejši od 18 let in bi ukra-
dli blago v vrednosti do 25 laških funtov, so morali najprej postaviti k prangerju 
(slika 2), jih izšibati in nato proti prisegi (da izgona ne bodo kršili oziroma se zanj 
maščevali) izgnati iz dežele (aus dem lanndt schweren) (LMF, 1514, fol. 4r). Na 
prangerju so obsojenci in obsojenke praviloma stali uro ali dve (prim. Schwerhoff, 
2006, 59). V ohranjenih zapisnikih mestnega sveta se besedna zveza »izgon iz 
dežele« prvič pojavi leta 1541, naslednjič pa leta 1612; prej in vmes so beležili le 
izgon iz mesta oziroma njegovega pomirja. Vendar je mestno sodišče izgon večino-
ma izreklo zaradi prestopkov, ki niso bili zajeti v Malefičnih svoboščinah. Pravna 
podlaga je bila v teh primerih deloma tudi Carolina, ki je izgon iz dežele ali drugih 
jurisdikcij (das land verbotten, verweisung) določala za več deliktov, vselej kot del 
kumulativnih kazni, ki so vsebovale vsaj ječo in šibanje: za goljufanje z utežmi in v 
trgovanju nasploh (čl. 113); za odvetnike, ki bi načrtno škodovali svojim strankam 
16 Teh primerov ni v analiziranem gradivu. Podeljevanje azila za uboj in druga težja dejanja je leta 
1482 v vseh svojih deželah prepovedal cesar Friderik III. (Kocher, 2005, 61), vendar se je ohranil 
še nekaj stoletij. Tako v ptujskem statutu iz leta 1513 (Hernja Masten & Kos, 1999, 105) kot tudi 
v praksi. Predvsem kot cerkveni in samostanski azil, toda za uboj zlasti za plemiče, ki so ga v 
Notranji Avstriji lahko prejeli še vsaj v zgodnjem 18. stoletju (Pirchegger, 1976, 171; Grahornik, 
2023, 729–730).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
590
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
ali pomagali nasprotniku (čl. 115); za zvodništvo in pomoč pri prešuštvu (čl. 123); 
za ščuvanje »preprostih ljudi« k uporu (čl. 127); za prvo tatvino blaga v vrednosti 
pod pet goldinarjev17 (čl. 158. člen); za drugo tatvino v enaki vrednosti, če ni šlo za 
vlom, z alternativo prisilnega bivanja v kraju zločina (čl. 161). Izgon je, skupaj s 
šibanjem, sledil tudi telesnim kaznim, med katere je spadalo rezanje jezika, prstov 
ali ušes (čl. 198). Taka iznakaženost ni delovala zgolj svarilno in izgnanih izpostavila 
kot kriminalce, ampak je oblastem olajšala tudi prepoznavanje povratnikov, čeprav so 
pohabitve le redko dosodili (Coy, 2008, 28, 49).
Pri naznanjanju kaznivih dejanj je bila, ob tožbah, ključna denunciacija, ki 
so jo dopolnjevale govorice in obrekovanje kot neformalna orodja družbenega 
nadzora (prim. Čeč, 2011). Posledično so bile denunciacije, ki so vodile do 
izgona, tudi v Ljubljani nedvomno pogoste, čeprav je v analiziranem gradivu 
zabeležen zgolj en primer. V začetku leta 1677 je Maruša Drager ali Mrhar 
mestnega sodnika prosila, naj neko Apolonijo biriči čim prej spravijo iz mesta, 
ker naj bi pobegnila od moža in v »tujini« (Ljubljani) javno živela v prešuštvu. 
Sodnik ji je ugodil ter ji na izrecno prošnjo zagotovil še, da je ne bodo krivili, 
če se bo iz zadeve izcimilo »kaj slabega« (LJU 488, Cod. I, kn. 45 (1677), fol. 
12v–13r, 22. 1. 1677). Mesta so se pri identifikaciji in kaznovanju zločincev 
in zločink posvetovala tudi med seboj in z drugimi oblastmi. Leta 1541 je lju-
bljanski mestni sodnik počakal na odgovor oskrbnika postojnskega gospostva, 
preden je Gregorju s/z (enih) Poljan (von Pollen) izrekel telesno kazen in izgon 
(LJU 488, Cod. I, kn. 4 (1541), fol. 49v, 21. 4. 1541).
Na sklep mestnega sodišča o njihovem izgonu so delinkventi in delin-
kventke najverjetneje vselej čakali v mestni ječi na Tranči, kamor so zaprli 
hujše prestopnike in prestopnice (Fabjančič, 1944–1945, 90), morda pa tudi 
v katerem izmed mestnih stolpov, ki so služili tudi kot neke vrste uklonilni 
zapor (Valvasor, 1689, XI, 672; prim. Scheutz, 2007, 55). V nekaj primerih je 
delno podano tudi, kako je v Ljubljani potekal izgon po obsodbi.
V začetku leta 1636 naj bi po več opozorilih zaradi nespodobnosti ali nečisto-
vanja (vnzucht)18 iz mesta izgnali vdovo Gertrudo Hugl, tudi »drugim nespodobnim 
ženskam v opomin«. Na voljo so ji dali tri dni, preden bi jo iz mesta pospremili 
biriči, morda s šibanjem, vendar se je pritožila, da so jo iz Ljubljane »odpustili« 
(beurlaubt), ne da bi jo sodišče prej zaslišalo. Ni znano, ali je v tistih treh dneh svoje 
zadeve lahko uredila s prostosti ali iz ječe. Po posredovanju deželnega vicedoma, 
kot nadrejene sodne instance, so ji čez nekaj dni omogočili »časten« proces in je bila 
še vsaj pozno februarja v mestu; morda se je izgonu celo izognila (LJU 488, Cod. 
I, kn. 26 (1636), fol. 8r, 4. 1. 1636; fol. 13r, 7. 1. 1636; fol. 47r, 18. 2. 1636). Ob 
tridnevnem roku za odhod, ki je v analiziranem gradivu izpričan še trikrat, in izgonu 
v spremstvu biričev (včasih pa še šibanju s strani biričev, če ni šlo za sopomenko) je 
17 Znesek je blizu 25 laškim funtom v Malefičnih svoboščinah, tj. beneškim libram (prim. Vilfan, 1986, 397). 
Leta 1518 je 25 liber znašalo približno 4,5 goldinarja, leta 1540 pa 5,5 goldinarja (Mihelič, 2015, 306, 318).
18 Kot nasprotje spodobnosti (Zucht) oziroma moralnega reda, zlasti spolnega (Roper, 1999, 107–108).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
591
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
istega leta zabeležen običaj, po katerem je mesto vsem izgnanim osebam (bandisir-
ten personen) iz glob, ki so šle mestnemu sodniku, izplačalo po 15 krajcarjev (LJU 
488, Cod. I, kn. 26 (1636), fol. 286r, 12. 12. 1636).19 Znesek je sredi 17. stoletja 
predstavljal enodnevno plačo delavca (ne delavke) in je zadoščal za nakup živeža za 
več dni (prim. Vrhovec, 1886, 261, 263; Žmuc, 2020, 216–217).
19 To je bilo precej več kot npr. v svobodnem cesarskem mestu Schweinfurt, kjer so izgnani v zgodnjem 
novem veku prejeli zgolj žemljo v protivrednosti štirih denaričev (Coy, 2008, 57, op. 1).
Slika 2: Pranger pri ljubljanskem rotovžu, Janez Vajkard Valvasor, 1681 (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
592
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Ob ječi, šibanju in telesnih kaznih so med druge sramotilne kazni pred izgonom 
sodili pranger (petkrat; štirikrat za krajo ipd. delikte, enkrat ta ni znan), norčevska 
kletka (petkrat; trikrat za prešuštvo in dvakrat za siceršnje nečistovanje) in obmeta-
vanje z jajci (dvakrat, za nečistovanje). Kljub redkim zapisom tovrstnih posamičnih 
ali kumulativnih kazni je izgnane najbrž vselej doletela vsaj ena kazen, ki je bila 
povezana z njihovim deliktom. Vicedomskega podložnika Vodeca so leta 1593 zaprli 
v kletko, obmetavali z jajci in izgnali, ker je dvema ženskama obljubljal poroko, 
nato pa obljubo preklical, enako kazen je zaradi nečistovanja več let ali desetletij 
prej prejela mati Marka Halmana (LJU 488, Cod. I, kn. 14 (1593), fol. 9v–10r, 24. 5. 
1593; fol. 75v–76r, 3. 12. 1593). Leta 1569 je bila kazen s prangerjem in šibanjem 
izrečena nekemu Šmitu, ki je ukradel tri kože (LJU 488, Cod. I, kn. 9 (1568–1569), 
fol. 206v, 16. 5. 1569), leta 1593 nekemu Roglu in njegovi ženi, ki sta kljub svarilom 
še naprej kupovala od tatov (LJU 488, Cod. I, kn. 14 (1593), fol. 75v, 3. 12. 1593), 
leta 1621 pa jezuitskemu dijaku Simandlu, ki je v Šenklavžu ukradel nekaj srebrnega 
cerkvenega posodja in svečnikov (Fabjančič, 1944–1945, 94). 
Šibanje je bilo najpogostejša sramotilna telesna kazen, ki je spremljala izgon. 
V analiziranem gradivu je zabeleženo ob 13 izgonih (19,1 %), od tega za sedem 
moških: trije so kradli, eden je že drugič kršil izgon. Spol dveh oseb in njun delikt 
nista znana. Edina znana ženska, ki so ji v Ljubljani izgon izrekli v 16. stoletju, je 
bila Agnes20 Maurer. Jeseni leta 1548 naj bi jo izšibali in izgnali zaradi prešuštva, 
vendar so kazen na prošnjo njenega moža Matija znižali na pranger in jo oprostili 
izgona (LJU 488, Cod. I, kn. 7 (1548–1549), fol. 21r, 7. 9. 1548; fol. 34v, 26. 10. 
1548). V 17. stoletju so izšibali in izgnali štiri ženske, eno najbrž tudi zaradi kršitve 
izgona. Leta 1635 so šibanje dveh žensk zabeležili kot tepež (schillinge) – izraz je 
v 17. stoletju pomenil 30 udarcev, če je šlo za »cel tepež« (LGÖ, 1656, čl. 49, § 5, 
681). »V svarilo vsem taticam« je najbrž mladoletno Veroniko Wölffnizer moral 
izšibati njen oče Melhior, njeno sostorilko Uršulo Kastner pa biriči. Skupaj z Me-
lhiorjem in njegovo ženo Marijo sta bili »za vselej« izgnani zaradi neprimernega 
življenja, ki je zajemalo zmerjanje, preklinjanje, bogokletje, zapijanje, krajo in 
nečistovanje. Wölffnizerji so bili pred izgonom zaprti na Tranči (LJU 488, Cod. I, 
kn. 25 (1633–1635), fol. 357r–v, 14. 8. 1635).
Sodeč po sočasnih upodobitvah (slika 3), je šibanje tudi v Ljubljani najverje-
tneje potekalo med samim obredom izgona, in sicer z udarci s snopom predvidoma 
brezovih šib po razgaljenem hrbtu delinkventa ali delinkventke, ki sta imela na 
hrbtu zvezane roke, birič pa ju je gnal na vrvi. S koliko udarci so koga izšibali je 
bilo najverjetneje odvisno od delikta, spola, starosti in zdravja izgnane osebe. Del 
izgnanih je izšibal rabelj, kar je bil dodaten udarec osebni časti, saj je rabljev dotik 
20 Glede na zaporedje vpisov, je Agnes, ki so jo 7. septembra 1548 oprostili šibanja ter jo zaradi 
nekega delikta kaznovali s prangerjem in izgonom iz mestnega pomirja, najverjetneje ista oseba 
kot neimenovana žena Matija Maurerja, ki je prešuštvovala s čevljarskim pomočnikom Francetom 
Kleplatom – ta je bil istega dne na prošnjo več meščanov pomiloščen kazni (LJU 488, Cod. I, kn. 7 
(1548–1549), fol. 21r, 7. 9. 1548), ki bi lahko vsebovala tudi izgon.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
593
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
veljal za zelo sramotnega. Za šibanje ob izgonu je rabelj prejel po 20 krajcarjev21 
(Fabjančič, 1944–1945, 92, 94). Ker je bila sankcija izgona javna – vsaj ponekod 
so jo naznanili tudi z zvonjenjem – je šibanje zagotovo potekalo po tistih ulicah 
in trgih, na katere se je lahko nagnetlo čim več ljudi, ki izgona niso le spremljali, 
temveč so ga s svojo udeležbo vsaj implicitno tudi podprli (prim. Coy, 2008, 49, 
132, 134). Vsaj del obsojenih so šibali od prangerja do Karlovških ali Pisanih vrat, 
ki so nasploh največkrat (trikrat in enkrat Nemška vrata) omenjena v tem obredu. 
Pot od prangerja do vrat je zabeležena ob izgonu Katre Schemella leta 1635, katere 
delikt ni znan; za njeno predhodno mučenje in šibanje je rabelj prejel en goldinar 
(Fabjančič, 1944–1945, 95).
Ker je bilo šibanje sramotilna kazen, je delovalo tudi kot žalitev. Lucija Krabat 
je spomladi leta 1677 tožila meščana in podkovača Janeza Wolfa, ki naj bi jo najprej 
»kruto pretepel«, nakar sta jo on in njegova žena razžalila z besedami, da je »sežgana 
coprniška izšibana kurba« (verprente zuberische außgestrichne huer). Sodišče je tožni-
ci v prid dosodilo, naj zakonca Wolf difamacijo v 14 dneh dokažeta ali za vselej molčita 
(LJU 488, Cod. I, kn. 45 (1677), fol. 42r, 15. 3. 1677); razplet ni znan, dejanja pa so 
bila del njune sovražnosti z meščanom in podkovačem Janezom Krabatom ter njegovo 
ženo oziroma njuno družino. Jeseni istega leta so Jero Gall in njenega moža »odpustili« 
21 Enak znesek je leta 1581 zabeležen še ob šibanju štirih oseb, pri katerih izgon ni izpričan: dve 
neimenovani, neki Krust in Primož Šmid. Slednji in še ena oseba sta bila izšibana na Tranči (Fa-
bjančič, 1944–1945, 92).
Slika 3: Upodobitev izgona z začetka 17. stoletja: goljufivim nadzornikom mer in uteži 
so odrezali prisežna prsta (kazalec in sredinec) ter jih s šibanjem izgnali iz Nürnberga 
(StadtAN, F1, Nr. 42, Neubauersche Chronik (1601/16), fol. 118).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
594
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
(beurlaubt) iz Kamnika, ker sta z Jero Vogrin s podobno aluzijo na čarovništvo razžalili 
kamniškega vikarja Matija Kovača, češ da je mežnarjeva hči njegova ljubimka, ki je 
splavila in (s čaranjem) povzročila nalive. Pred izgonom se je Gall na sodišču zaradi 
žalitev v zadoščenje oškodovancu morala udariti po ustih, enako kot Vogrin, ki so jo 
kaznovali z arestom v špitalu (AS 149, šk. 2, Sodni protokol 1675–1682, 17. 9. 1677, 
225–226). Še tesneje je bil s čarovništvom povezan izgon Marine Trätniz ali Tranice 
iz Kamnika. Jeseni leta 1618 je v okviru nekega spora z Matejem Hubmanom razžalila 
več meščanov, med drugim tudi mestni svet in sodnika. Ob poravnavi so jo posvarili, da 
jo bodo izgnali (verwiesen) iz pomirja, če jo bo kršila. Njena sovražnost s Hubmanom 
se je vlekla več let in jeseni leta 1622 je ena izmed njegovih prič trdila, da je Tranica 
prosila neko čarovnico, da bi ji pomagala vplivati na priče v njuni pravdi. Tranico so 
vrgli v ječo, jo neznano kako telesno kaznovali ter jo posvarili, da jo bodo ob ponovitvi 
tako »hudega dejanja« brez milosti izgnali iz mesta (AS 149, šk. 1, Sodni protokol 
1613–1622, 22. 10. 1618; 12. 9. 1622).
V Ljubljani so izgnanim nekajkrat izrekli tudi težjo telesno kazen. Skupaj je 
rabelj nedvomno22 pred izgonom iznakazil tri moške in eno žensko, ki jim je odrezal 
uho (5,9 % izgnanih). Leta 1621 je prejel 36 krajcarjev, da je Matiju Telebanu odrezal 
desno uho in ga izšibal skozi Pisana vrata (Fabjančič, 1944–1945, 94). Njegov delikt ni 
znan, tako kot ne tisti Gregorja s Poljan, ki je leta 1541 prejel enako kazen ob izgonu. 
Glede na predvideno kazen rezanja ušes v Carolini zaradi prostitucije sta bila Matija in 
Gregor morda zvodnika. Prav tako bi lahko bila prešuštnika ali siceršnja »nečistoval-
ca«. Leta 1654 je rabelj namreč Luku Muriju in Helenki Pucelin zaradi izvenzakonskih 
spolnih odnosov po mučenju in šibanju odrezal uho (Fabjančič, 1944–1945, 97). Verje-
tno sta bila tudi izgnana, čeprav vir o tem molči. Na drugi strani kaznovalnega spektra 
za isti delikt je bil Albreht Behaim, ki so ga jeseni leta 1548 izgnali skupaj z njegovo 
deklo, vendar so mu »kot ostalim tujcem« še naprej dovolili poslovati na letnih sejmih; 
za odhod so jima dali tri dni (LJU 488, Cod. I, kn. 7 (1548–1549), fol. 37v, 2. 11. 1548). 
Razlika v kazni je bila morda posledica statusnih razlik oziroma (ne)zmožnosti odkupa 
za delikt, recidivizma ali posebej škandaloznega razmerja iznakaženega para. Rezanje 
ušes je čakalo tudi nekatere tatove. Žigosanja izgnanih, ki se je uveljavilo zlasti v 18. 
stoletju (Schwerhoff, 2006, 60), ni v analiziranem gradivu.
Delikt, spol in stan
Sodeč po analiziranem gradivu, so v Ljubljani v letih 1521–1677 z izgonom 
najpogosteje sankcionirali – ali s sankcijo grozili za – tatvine ter trgovanje z 
ukradenim blagom, in sicer v 19 primerih od skupaj 68 (27,9 %). S 13 primeri 
22 Ob v nadaljevanju omenjenih Luku Muriju in Helenki Pucelin je rabelj brez omembe izgona leta 1620 
odrezal uho nekemu tatu, leta 1637 nos trigamistu Janžetu Premcu z Iga, naslednje leto uho Juriju Vid-
cu iz Ortneka, ki ga je še izbičal, enako brez bičanja leta 1650 Jakobu Pepeluhu in dve leti zatem Evi 
Volčic (Fabjančič, 1944–1945, 94–97). Vsaj pri Premcu bi lahko šlo za kaznovanje v Ljubljani brez 
izgona iz mesta, saj je spadal pod drugo deželsko sodišče – morda je bil izgnan iz tiste jurisdikcije.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
595
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
(19,1 %) sledi prešuštvo, nato šest primerov (8,8 %) (spolnih) moralnih prestop-
kov opredeljenih kot nečistovanje, po pet primerov (7,3 %) zvodništva ter javnih 
zakonskih sporov, po dva primera (2,9 %) fizičnega nasilja, nevarnih groženj in 
kršitve izgona ter po en (1,5 %) primer sostorilstva pri uboju, upiranja biričem, 
neposlušnosti do ceha in (prisilne) prostitucije. V desetih primerih (14,7 %) 
razlog ni naveden. 
Glavni sklopi znanih deliktov (58 primerov), ki so jih sankcionirali (tudi) 
z izgonom, so bili torej nemorala (predvsem spolna, vendar tudi zakonska, 
upoštevaje še javno sprte zakonce) s 30 primeri (51,7 %); nepoštenost (kraja 
ipd.) z 19 primeri (32,8 %); nesosedstvo (nasilje, grožnje) s petimi (8,6 %) in 
neposlušnost (do oblasti, vključno s kršitvijo izgona) s štirimi primeri (6,9 %) 
(grafikon 1). To kaže, da so bili delikti, ki so jih v Ljubljani sankcionirali z 
izgonom podobno mnogoteri kot drugod, izgon pa je sodišče še naprej izrekalo 
zlasti po svoji presoji, ki je temeljila tudi na starejši praksi in običajih, kajti vsi 
našteti delikti niso bili zajeti v obeh v mestu veljavnih kazenskih redih. 
Kot sta izpostavila že Boris Golec (2005, 149) in Dušan Kos (2016, 246), je bila 
mestnemu sodišču za nekatere prestopke nejasna tudi razmejitev med malefičnim 
in civilnim pravom, kar je veljalo predvsem za prešuštvo in se kaže v rabi izgona 
zanj v mestu. Prešuštvu najbližji delikt v Malefičnih svoboščinah je bila bigamija 
(in biandrija), za katero je bila predvidena usmrtitev z utopitvijo (LMF, 1514, fol. 
3v). V knjigah mestnih izdatkov sta zabeleženi dve utopitvi, po ene ženske v 16. in 
17. stoletju, toda njun delikt ni zabeležen, eno žensko pa je rabelj leta 1588 namesto 
Grafikon 1: Glavni sklopi znanih vzrokov za izgon iz Ljubljane v letih 1521–1677.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
596
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
utopitve dosmrtno zazidal (zaprl)23 v t. i. »apotekarnico«. Enaka kazen je grozila 
še dvema v 40. letih 16. stoletja, če bi ponovili prešuštvo (Golec, 2005, 155–157), 
zato je bila bigamija v praksi morda izenačena z zakonolomom. Ker so to ječo do 
leta 1589 porušili (Kos, 2016, 246), so zadnjo zazidano jetnico nato morda utopili, 
če je dotlej preživela in je niso izgnali. Redaktorji Krvnosodnega reda knezoškofije 
Bamberg (Constitutio Criminalis Bambergensis; CCB) iz leta 1507 so zapisali, da 
je utopitev pogosta sankcija za bigamijo, sami pa so zanjo predvideli združeno 
kazen: ječa, pranger, šibanje in izgon iz dežele (das landt verbieten) (čl.146). 
Redaktorji Caroline, nastale na podlagi bamberškega reda (Kambič, 2005, 206), 
so enako kazen ter rezanje ušes predvideli za zvodništvo (čl. 123). Za bigamijo 
Carolina ni predvidela smrtne kazni (čl. 121), vendar jo je, enako kot siceršnje 
kaznovanje prešuštnikov, prepustila uveljavljenim običajem ter sodniški presoji (čl. 
120). Na »cesarsko pravo« se je mestno sodišče sklicevalo tudi, ko je Agnes Maurer 
oprostilo izgona, češ da jo bodo v primeru ponovitve dejanja kaznovali po njem. 
Ker se je sankcioniranje spolnih deliktov naslanjalo na več pravnih virov, je težko 
reči, ali je izgon v Ljubljani tozadevno predstavljal milostno kazen ali ne.
Manj vprašljivo se zdi to za delikte, kot je bila (formalna) napoved sovražnosti ali 
(bolj neformalna) grožnja z njo. Ker je Carolina (čl. 128–129) za prvo predvidevala 
usmrtitev z mečem, je bil izgon v teh primerih predvidoma blažja kazen oziroma 
izraz milosti. Zaradi izgube zapisnikov malefičnih pravd je ta trditev za Ljubljano 
sicer težko preverljiva, saj so za ta delikta v mestu, sodeč po analiziranih zapisnikih, 
pogosteje izrekli uklonilni arest kot izgon. V petih primerih so storilca zaprli v enega 
od mestnih stolpov, dokler ni plačal globe in se poravnal z nasprotnikom (Oman, 
2022, 991–993, 998, op. 33), dva pa so izgnali. Prvi je bil Hieronim Görzer, ki je 
bil v začetku leta 1602 izgnan in oglobljen z 200 zlatimi dukati, ker sta z bratom 
grozila mestnemu sodniku, najbrž pa tudi zaradi ponovljenega prešuštva. Prvo je 
zagrešil z ženo Jurka Nadala, ki ga je povrhu spravil ob premoženje v vrednosti 
800 goldinarjev. Görzer je izgon kmalu prekršil in Nadala po mestu iskal s svojimi 
ljudmi, oboroženimi s pištolami in samostreli. S tem je kršil tudi mestni mir, zato so 
ga zaprli in izpustili šele proti odreku maščevanju ali urfedi24 Nadalu (in mestu), s 
23 Obsojenih na to kazen niso dobesedno zazidali, dokler niso umrli od lakote, temveč je pomenila 
dosmrtni zapor. Za osebe nižjega stanu tudi v celici, ki je bila del rabljevega bivališča. Če so koga 
oprostili zazidanja, kar se je zgodilo le redko, so ga vselej izgnali (Hinckeldey, 2007, 142–143).
24 Za odrek maščevanju ali sovražnosti uporabljam poslovenjeno verzijo nemškega izraza Urfehde (dobesedno 
»ne-fajda« oziroma »ne-sovražnost«), urfeda, kot je izpričana v drugi polovici 18. stoletja (Golec, 2016, 
165). Prisegali so jo v treh primerih: vzajemno nekdanji sovražniki ob premirju ali sklenitvi miru; med fajdo 
ali po njej izpuščeni ujetnik nekdanjemu sovražniku; jetnik ali jetnica sodišču, tožniku in vsem, ki so ga ali 
jo pomagali zapreti, da se ne bo maščeval/a ali kako drugače kršil/a miru, tudi s tožbo. V mirovnih pogodbah 
je imela prisega opisno obliko formulacije sklenitve miru in je redko vsebovala besedo Urfehde. V srednjem 
veku je enako veljalo za prisego sodišču, v zgodnjem novem veku pa so se zanjo uveljavili formalni obrazci. 
Urfedo je bilo mogoče priseči za vse kršitve, ki so terjale arest. V 17. stoletju je urfeda sodišču postala le še 
formalna potrditev oziroma sprejetje sodbe s strani obsojenca ali obsojenke, predvsem pa je prejela vlogo 
varovanja moralnega in družbenega reda, podobno kot izgon. Posledično je bil prelom urfede neredko ena-
čen s kršitvijo izgona. Podrobneje o urfedi zlasti Blauert (2000).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
597
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
čimer je bila (vsaj začasno) končana tudi njuna sovražnost (Oman, 2022, 995). Štiri 
leta kasneje je bil zaradi groženj z ubojem in begom v Vojno krajino, tj. z izstopom 
(Austretten) iz pravnega reda ali skupnosti kot napol formalno napovedjo sovražnosti 
(prim. Reinle, 2007), izgnan Baltazar Einkat. Grozil je, da bo ustrelil vplivnega 
meščana in poštnega mojstra Mihaela Tallerja, ker mu je ta očital, da je že poročen, 
ko je Einkat snubil hčerko lekarnarja in mestnega svétnika Janeza Krstnika Vrbca, 
kasnejšega župana (Oman, 2022, 996–997). Vsekakor je šlo za nevarne grožnje, zato 
je bil izgon verjetno blažja kazen, sploh ker je bil Taller zaupnik (prim. Kos, 2016, 
281) ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena.
Izgon je bil blažja kazen še za tri storilce težjih dejanj. Spomladi leta 1541 so 
na prošnjo ljubljanskega knezoškofa Franca Kacijanarja pomilostili in iz mestne 
ječe izpustili Sebastijana Goltsmissena, služabnika nekega dr. Gangena, ker naj bi 
svoj verjetno težji zločin (mishandlung) zagrešil le zavoljo »mladostne nespameti«, 
hkrati pa je bil iz »častne družine«. Mestno sodišče je opustilo kazenski postopek, 
mladeniču naložilo plačilo oskrbe v ječi, spravo s sodnikom, urfedo (oškodovani 
strani) ter izgon iz mesta in dežele (LJU 488, Cod. I, kn. 4 (1541), fol. 26v, 11. 3. 
1541). Podobno so leta 1612 iz mesta in dežele za tri leta proti urfedi izgnali Jurija 
Štrovsa, ki je bil zaradi različnih hudodelstev (missethatten) na Tranči zaprt že pol 
leta. Očitno je zagrešil neka težja dejanja, saj bi ob kršitvi izgona (bando) »zavrgel 
svoje telo in življenje« (LJU 488, Cod. I, kn. 22 (1612), fol. 74, 14. 5. 1612), torej bi 
ga usmrtili. Precej dlje je na Tranči prebila Marija Knap, osumljena sostorilstva pri 
uboju Gregorja Pereca, za katerega je bil obtožen njen mož Janez. Zakonca sta bila v 
ječi najbrž že od konca leta 1633, nakar je Janez enkrat do novembra 1634 tam umrl. 
Po mesecih prošenj za izpustitev so Marijo, s soglasjem notranjeavstrijske vlade, 
kot najvišje kazenskosodne instance v teh deželah, 13. februarja ob 10. uri za vselej 
izgnali (bandisirt) iz mesta. V začetku leta 1636 je prosila za oprostitev izgona, ker 
naj bi se ji zgodila krivica. Deželni vicedom je po deželnoknežjem ukazu od magi-
strata zahteval poročilo, toda razplet ni znan (LJU 488, Cod. I, kn. 25 (1633–1635), 
fol. 5v–6r, 2. 1. 1634; fol. 266r, 12. 2. 1635; kn. 26 (1636), fol. 32r, 14. 1. 1636).
Za lažje zadeve (causae minores), kot je bilo fizično nasilje brez prelite krvi, 
je izgon najverjetneje sledil zaradi kakih obteževalnih okoliščin, saj se je v pravni 
praksi zanj praviloma dalo poravnati z javnim opravičilom, odškodnino oškodovani 
strani in globo sodišču (Eibach, 2007; Oman, 2022). Tak primer je bil izgon zaradi 
ravsa (rauffhandl), ki so ga dosodili nekemu hlapcu Mihaela Wolfingerja, nabornega 
pisarja Hrvaške in Primorske vojne krajine. Čeprav je šlo za lažji prestopek, je bila 
najverjetneje obteževalna okoliščina, da se je hlapec zravsal z ljubljanskimi biriči 
(LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 127r, 17. 7. 1615).
Podobno je veljalo za izgon zaradi neposlušnosti do ceha, ki je jeseni leta 1608 
doletel tedaj najmlajšega mojstra čevljarskega ceha, Mateja Žlebnika. Mojstra 
so izgnali, ker je ignoriral večkratne pozive, naj se javno opraviči in spokori 
(z nakupom za šest funtov sveč za veliki oltar v koru stolnice) za razžalitev 
somojstra Jerneja Vidmarja in za kršitve cehovskih pravil, mdr. ker ni izplačal 
svojega vajenca ob koncu njegovega vajeništva (LJU 488, Cod. I, kn. 20 (1608), 
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
598
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
fol. 151r–152r, 3. 11. 1608). Kaže, da se je po izteku izgona vrnil v mesto in se 
še poleti leta 1634 – če ne gre za kakega sorodnika – potegoval za vrnitev v ceh, 
k čemur je čevljarske mojstre prisilil šele mestni sodnik (LJU 488, Cod. I, kn. 23 
(1633–1635), fol. 113v–114r, 3. 7. 1634).
Sodeč po analiziranem gradivu ljudje, ki so bili izgnani iz Ljubljane, izgona 
praviloma niso kršili. Leta 1523 so iz mesta že tretjič izgnali Pankraca Wachterja, 
in sicer s šibanjem ter na razdaljo 4 milj (LJU 488, Cod. I, kn. 1 (1521–1526), fol. 
74v, 12. 6. 1523), leta 1601 pa je izgon kršil Görzer, toda viri ne kažejo, da bi bil za 
to posebej kaznovan. Pol stoletja kasneje so Marino Turk iz Cerknice najbrž izgnali 
vsaj dvakrat. Leta 1655 jo je rabelj dvakrat mučil in nato izšibal, vendar izgon ni 
zabeležen, kot je bil leto zatem, ko jo je rabelj izšibal skozi Pisana vrata. Do leta 1661 
ji je izgon potekel ali pa ga je prekršila, saj jo je rabelj ponovno izšibal in ji odrezal 
uho (Fabjančič, 1944–1945, 97), najbrž pa so jo tudi znova izgnali. Glede na odstotek 
ponovnih izgonov v cesarskih mestih – npr. 13 % v Kölnu (Schwerhoff, 2006, 64), 15 
% v Frankfurtu ob Majni (Boes, 2016, 65, 67) ali 17 % v Ulmu (Coy, 2008, 116) – je 
ljubljanski (2,9 %) zelo nizek. Čeprav je bila anonimnost v Ljubljani zagotovo precej 
manjša kot v obeh večjih mestih, lokalni izgnanci in izgnanke ter njihova socialna 
zaledja, ki bi jih ob vrnitvi lahko skrivala, najbrž niso bili ubogljivejši. Zato gre 
sklepati, da so povratnike in povratnice praviloma obravnavali v malefičnem postop-
ku – seveda le tiste, ki so jih pri kršitvi izgona sploh dobili.
Drugače je bilo z berači in klateži oziroma t. i. dela zmožnimi reveži. Njihovo 
število je v Cesarstvu raslo od poznega 15. stoletja in že v naslednjem so postali 
ena od primarnih kategorij neželenih oseb. Na Kranjskem je njihovo število raslo 
po osmanskih in beneških vojnah, po začetku tridesetletne vojne, zaradi slabih 
letin in posledične lakote, epidemij in draginje (Žmuc, 2020, 204). Analizirano 
ljubljansko gradivo tega ne kaže, saj je v njem zabeležen le en izgon berača, 
pa še to ne zaradi beračenja. V ostalih znanih primerih je očitno šlo za odgon 
tujih revežev. Že na začetku 16. stoletja so se snovalci Nižjeavstrijskega policij-
skega reda zavzeli za odgon »brezdelnih klatežev«, zaostril pa se je tudi odnos 
do potujočih rokodelcev, služinčadi ter drugih delavcev in delavk. V 5. členu 
osnutka reda iz leta 1513 so med neželene sodili ljudje, »ki so se klatili po deželi 
z dresiranimi medvedi in psi, lajnarji, vedeževalci, ›Jakobovi bratje‹,25 in niso 
bili vredni ali potrebni miloščine«. Nov osnutek reda iz leta 1524 je to ponovil 
v 46. členu, vendar je dopuščal pomoč iz usmiljenja za »bolne in nebogljene«, 
v naslednjem členu pa določal, da (ostalih) klatežev nihče ne sme trpeti v istem 
kraju več kot dva dni, če niso zmožni in voljni delati (Žontar, 1956–1957, 34, 60). 
V Ljubljani so se težave s tujimi reveži očitno zaostrile v poznem 16. stoletju, 
zlasti v času epidemij kuge v letih 1570 in 1599, ko je mestni svet zahteval, 
naj se iz mesta spravi vse berače in »podobno svojat« (LJU 488, Cod. I, kn. 10 
(1570), fol. 100r, 12. 7. 1570; kn. 16 (1599), fol. 91v, 15. 7. 1599). Do novih 
ukrepov je prišlo 22. junija 1615, ko je župan Janez Krstnik Bernardini predlagal, 
25 Klateži, ki so se izdajali za romarje na Jakobovi poti. 
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
599
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
da bi bilo nujno iz mesta spraviti (außzuschaffen) vso »svojat brez gospodarja«, 
torej nezaposlene tujce, tako moške kot ženske, ki da so odgovorni za tatvine, 
nečistovanje, bogokletje ipd. Skupnost je morala poskrbeti predvsem za domače 
reveže, med katerimi je izpostavil vdove in sirote. Mestni svet je župana podprl 
in poveril enajst meščanov, ki so morali po hišah v mestu in predmestjih popisati 
vse »sumljive osebe« (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 100v–101r, 22. 6. 
1615). Odgon (hinweckh schaffen) sumljivih in popisanih ljudi je mestni svet dva 
tedna kasneje ponovil še v cehovskem policijskem redu, tj. mestnih predpisih za 
cehe (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 117r, 6. 7. 1615). Novo preštevanje 
beračev je sledilo leta 1622, v času naraščajoče draginje (Žmuc, 2009, 23), ki je 
mesto najhuje prizadela dve leti zatem (Kočevar, 2020, 235, op. 48). Leta 1622 
so mestne oblasti izdale prve znane beraške značke, najbrž za okoli sto ljudi,26 
ostali pa so ob odgonu prejeli nekaj kruha, morda prepečenca. Ker so za peko 
porabili en ljubljanski star žita, okoli 106 litrov pšenice ali rži oziroma do 118 
litrov ovsa,27 je moralo biti tudi odgnanih beračev precej, vendar je zelo verjetno, 
da so tedaj v mesto prišli še tisti iz okolice. Novo preverjanje je sledilo šele po 
koncu tridesetletne vojne, leta 1651 (Žmuc, 2009, 23–24), odgon revežev, vse 
bolj dojetih kot nevarnost za družbeni red, pa se je v Notranji Avstriji okrepil v 
18. stoletju (Čeč, 2016).
V zapisnikih mestnega sveta za leta 1615, 1622 in 1651 ni nobenega odgona 
klatežev, kar kaže, da odgnanih tujih beračev idr. revežev niso beležili vanje, tem-
več le v posebne sezname – kadar so jih sploh protokolirali. Tudi v tem se je kazala 
razlika med izgonom (domačinov) in odgonom (tujcev). Podobno neprotokoliranje 
je morda veljalo tudi za del delavk in delavcev, ki so v mestu iskali zaslužek in 
so prekršili moralne ali siceršnje družbene norme (prim. Coy, 2008, 62). Edini 
primer izgnanega berača se je leta 1545 v zapisnikih očitno znašel zato, ker se 
je neimenovani mož upiral biričem, zato so mu »prepovedali mesto in njegovo 
pomirje« (di stat vnd purgkhfrid verpietten) (LJU 488, Cod. I, kn. 5 (1544–1545), 
fol. 105v, 8. 5. 1545).
Ljubljansko mestno sodišče je izgon največkrat, v 25 od 68 primerov (36,8 %), 
izreklo ali z njim grozilo prav zaradi deliktov s katerimi so ljudje želeli ubežati 
revščini (tatvina, prostitucija in z njima povezana dejanja). Vendar jih je sankcija 
z izločitvijo iz skupnosti le še dodatno zapisala uboštvu (prim. Schwerhoff, 2006, 
66, 70), saj so se neredki najbrž vsaj začasno pridružili klatežem, ki so bili v 
deliktu že sami po sebi.
26 Irena Žmuc (2009, 26) ocenjuje, da je leta 1675 ljubljansko beraško značko prejelo od 180 do 200 
ljudi, kar bi pomenilo od 3 % (prim. Valenčič, 1955, 182) do 4 % prebivalstva. V Gradcu, ki naj bi 
imel v 60. letih 17. stoletja okoli 14.000 prebivalcev (Straka, 1957, 24), so leta 1679 popisali 323 
beračev (2,3 % prebivalstva), večinoma starih in nepreskrbljenih žensk, nakar naj bi delež po neka-
terih ocenah že naslednje leto narasel na kar 10 % prebivalstva (Otorepec, 1974, 93).
27 Po okvirnih izračunih bi danes iz 106 litrov pšenice dobili količino moke, ki bi zadoščala za 152 
hlebcev belega pšeničnega kruha po 800 gramov (How Much Wheat to Make a Loaf of Bread?, 
2025; Volume to Weight, 2025).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
600
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Grafikon 2: Delež žensk med izgnanimi iz Ljubljane zaradi spolnih prestopkov v 16. 
(zgoraj) in 17. stoletju (spodaj).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
601
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Sodeč po naravi delikta je magistrat z izgonom v prav tako 25 primerih sank-
cioniral prekrške zoper spolno moralo, upoštevaje prešuštvo, zvodništvo, prisilno 
prostitucijo in siceršnje, nedefinirano nečistovanje. Najtežje je bilo samskim 
delavkam, ki so zanosile z meščani, saj so v izgnanstvu morale skrbeti še za svoje 
nezakonske otroke (prim. Boes, 2016, 141). Opazna je zaostritev v rabi sankcije po 
spolu skozi stoletja. V 17. stoletju so izgon zaradi spolnih prestopkov v 11 od 15 
primerov (73,3 %) izrekli ali z njim grozili ženskam, kar je bil velik porast v pri-
merjavi s 16. stoletjem (grafikon 2), ko jim je bila sankcija izrečena ali zagrožena 
v treh od sedmih primerov (42,9 %).
Našteto kaže na dodatno zaostritev nadzora nad moralnim življenjem, v prvi vrsti 
žensk, na čelo katerega so se v času protireformacije in katoliške prenove postavili 
cesarji (prim. Kos, 2016, 251, op. 61). Tudi deželnoknežji ukaz Ljubljančanom iz leta 
1593 je zahteval izgon vsega »nečistovanja in kurbanja« (vnzucht, vnd huerereÿ)28 iz 
mestnega pomirja (LJU 488, Cod. I, kn. 14 (1593), fol. 62v–63r, 1. 10. 1593).29 Ven-
dar je, sodeč po dogajanju drugod v Cesarstvu, do okrepljenega varovanja moralnega 
reda v Ljubljani najverjetneje prišlo že najkasneje v zadnji petini 16. stoletja, ko so v 
mestnem svetu prevladovali protestanti (prim. Žabota, 2019, 362–379).
28 Podobna dikcija je v več nižjeavstrijskih mestnih in trških sodnih redih iz 16. stoletja (Kos, 2016, 251, op. 62).
29 Že general ali patent nadvojvoda Karla II. iz leta 1585 je predvidel izgon in izgubo dediščine za samske hlapce 
in dekle, ki bi jih znova zalotili pri nečistovanju; prva kazen je bila štiritedenska ječa (Kos, 2016, 249).
Grafikon 3: Število izgonov iz Ljubljane v letih 1521–1677 po desetletjih; iz 20. 
in 40. let 17. stoletja ni ohranjenih zapisnikov, tisti iz 30., 50., 60. in 80. let 16. 
stoletja pa zajemajo le po dve leti.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
602
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Grafikon 4: Delež žensk med vsemi izgnanimi iz Ljubljane v 16. (zgoraj) in 17. 
stoletju (spodaj).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
603
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Sodeč zgolj po ohranjenih zapisnikih, so izgon iz Ljubljane sicer najpogosteje iz-
rekali šele po izločitvi (odkritih) protestantov iz struktur avtonomnih mestnih oblasti 
(prim. Žabota, 2019, 383 sl.). Najprej v letih 1600–1615, še izraziteje pa v letih 
1634–1636 (grafikon 3). Rast v prvem poldrugem desetletju 17. stoletja je bila ob 
gospodarskih posledicah nedavnih epidemij najverjetneje tudi posledica okrepljene-
ga nadzora nad moralnim in siceršnjim družbenim redom v okviru rekatolizacijskih 
ukrepov (18 primerov ali 26,5 % vseh, sedem zaradi tatvin in šest zaradi spolnih 
prestopkov). Nasploh je v tistem obdobju prišlo do upada »dobrega sosedstva« med 
Ljubljančani, vsaj sodeč po vrhuncu števila razžalitev, groženj in pretepov v letih 
1598–1618, kot izrazitih primerov sosedske nesloge oziroma sovražnosti (Oman, 
2022, 981–985). V istem obdobju je bilo izvršenih tudi 22 smrtnih kazni ali 18 % 
vseh v 17. stoletju (Fabjančič, 1944–1945; Golec, 2005, 155). Tudi vrhunec rabe 
izgona v zgolj treh letih sredi 30. let 17. stoletja (16 primerov ali 23,5 % vseh, znova 
sedem zaradi tatvin in šest zaradi spolnih prestopkov, od teh trije zaradi zvodništva) 
je najbrž povezan z gospodarskimi posledicami tridesetletne vojne, ki so povečale 
revščino, posledično pa okrepile še nadzor nad življenjem in vedênjem Ljubljanča-
nov. V zapisnikih iz tistiga triletja je malo izrazitih primerov nesloge, več smrtnih 
kazni kot tedaj (1) pa je bilo izrečenih na začetku desetletja (8).
Ne glede na vrsto delikta so izgon v 17. stoletju v Ljubljani izrekli ali z njim 
grozili večkrat (42 primerov ali 61,8 % vseh) kot v 16. stoletju. Obenem je v 17. sto-
letju pogosteje doletel ženske:30 med 16. in 17. stoletjem je število izgonov za spolne 
prestopke naraslo za 70 %, za krajo in podobne delikte pa se je več kot potrojilo. 
Skupaj so izgon izrekli ali z njim grozili sedmim ženskam v letih 1521–1599 (29,2 
%) in 22 v letih 1600–1677 (52,4 %) (grafikon 4). 
Za razliko od spola je družbeni stan izgnanih v analiziranem gradivu izpričan le 
izjemoma. Trije so zabeleženi kot meščani, od katerih je bil eden poročen, pri enem 
paru je šlo za gostače (Behaim), ena vsaj izvorno ni bila iz mesta (Turk), en izgnani 
je bil berač, en vicedomski podložnik (Vodec), še en pa morda nižji plemič (Görzer, 
sodeč po oboroženem spremstvu). Predvidoma so vsi meščani ob izgonu izgubili 
meščansko pravico, kot sta jo Žlebnik in leta 1541 še Peter Šrot zaradi ponovnega 
prešuštva (LJU 488, Cod. I, kn. 4 (1541), fol. 23r, 4. 3. 1541). Enako je leta 1615 
grozilo Hellerju Anderliču in njegovi ženi, ki sta bila vpletena v trgovanje z ukrade-
nim blagom, ter leta 1635 gostilničarju Andreju Robidi, ki se je zapletel v podobno 
početje svoje žene in njenih tovarišic (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 53v, 23. 3. 
1615; kn. 25 (1633–1635), fol. 404r, 26. 11. 1635). Ni pa bil izgnan vsak, ki je izgubil 
meščansko pravico. Caharija Hugl se je zaradi dolgov do Jurija Peha znašel v arestu 
v enem od mestnih stolpov, od koder je jeseni leta 1635 pobegnil in nadaljeval svojo 
30 Za primerjavo, v Ulmu so v 16. stoletju izgnali več moških (72 %) kot žensk, vendar so več žensk 
(55 %) izgnali zaradi različnih spolnih deliktov (Coy, 2008, 123). Podobno je bilo v Augsburgu, kjer 
so moški predstavljali okoli 66 % vseh izgnanih med sredino 16. in sredino 17. stoletja, potem ko so 
ženske predstavljale podoben delež (67 %) v letih 1511–1520 (Tyler, 2000, 82–84). V Kölnu je bil v 
letih 1698–1712 delež žensk med vsemi izgnanimi okoli 52 % (Schwerhoff, 2006, 58).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
604
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
obrt. Magistrat ga je za vselej izločil iz meščanskih vrst,31 ga »osvobodil meščanske 
prisege« in mu prepovedal opravljati meščanske dejavnosti, ni pa ga izgnal. Dva 
tedna kasneje je bil Hugl po posredovanju knezoškofa Rinalda Scarlicchia, svojega 
očeta in nekaj drugih ljudi ponovno sprejet med meščane (LJU 488, Cod. I, kn. 23 
(1615), fol. 205v–206r, 6. 11. 1615; fol. 219v–221v, 23. 11. 1615).
Obrt ali poklic izgnanih sta izpričana v četrtini primerov (17 ali 25 %): dva steklarja 
in ena steklarka, dva krznarja in ena krznarka ter po en čevljarski mojster, mesar, tesar, 
stražnik, trobentač, dijak, hlapec nabornega pisarja, vajenec in milarka. Trinajst je nave-
denih drugod v članku, tukaj navajam ostale štiri. Leta 1548 so mesarju Pankracu Hudiju 
zagrozili z izgonom, če bi spet prešuštvoval, potem ko je svoji dekli naredil otroka, saj 
je bil »znan zapeljevalec mladih deklet« (LJU 488, Cod. I, kn. 7 (1548 – 1549), fol. 43r, 
16. 11. 1548). Zaradi spolnih prestopkov so leta 1609 skupaj z njegovo »konkubino« 
izgnali tudi nekega »laškega« steklarja (LJU 488, Cod. I, kn. 21 (1609), fol. 32v, 27. 2. 
1609), leta 1636 pa so s ponovnim izgonom grozili trobentaču Gregorju Rephuenu, če 
bi se prekršil zoper poravnavo glede odtujitve premoženja Katarine Vrenčun, s katero je 
tudi nečistoval. Izgon je istega leta grozil še hčerki neke Dröfflice (Dröfflin), če bi znova 
zanosila z Rephuenom, ki so mu zaradi tega nečistovanja izrekli zapor na Tranči in očitno 
še izgon, vendar je prej zbežal (LJU 488, Cod. I, kn. 26 (1636), fol. 7v–8r, 4. 1. 1636; fol. 
87r, 14. 4. 1636; fol. 90v–91r, 19. 4. 1636). Prav tako je izgon leta 1653 grozil milarki 
Mariji Bajer (Payer), če bi jo spet kdo obtožil nečistovanja. Če je ta obtožba držala, je 
morda skušala svojo in moževo revščino blažiti s prodajo svojega (ali tujega?) telesa, 
saj ji prodaja (slabega) vina in medice ni prinašala dovolj zaslužka. Pet let kasneje je 
izpričana kot oslepela prejemnica miloščine iz špitalske blagajne (LJU 488, Cod. I, kn. 
28 (1653), fol. 167v, 25. 8. 1653; kn. 29 (1658), fol. 54r, 13. 3. 1658).
Nekajkrat so z izgonom sankcionirali ali z njim grozili zakoncem, pri čemer so 
v primeru izvršene sankcije z njimi verjetno odšli še vsaj njihovi mladoletni otroci. 
Predvsem z moškimi, ki so bili izgnani za daljši čas, so že v srednjem veku neredko 
izgnali njihovo družino, da bi jih odvrnili od prehitre vrnitve (Brockdorff, 2024, 380), 
toda ne samodejno (Schwerhoff, 2006, 62). Ob družini Wölffnizer so izgon izrekli ali 
z njim grozili še dvema paroma v 16. in petim v 17. stoletju: trikrat zaradi trgovanja 
z ukradenim blagom in po dvakrat zaradi zvodništva ter javnih zakonskih sporov. 
Poleti 1601 so iz mesta izgnali stražnika Luka Košiča in njegovo ženo, ker sta svojo 
deklo zoper njeno voljo prostituirala »italijanskim« vojakom, nastanjenim v njuni in 
drugih hišah. Mestno sodišče je izgnalo tudi zlorabljeno deklo (LJU 488, Cod. I, kn. 
18 (1601–1602), fol. 164r, 13. 8. 1601), kar je bilo skladno s tedanjimi predstavami 
varovanja moralnega reda, zlasti ko je šlo za delavke, pa tudi zaradi blažitve pritiska na 
mestno blagajno, ki bi morala vzdrževati neporočeno žensko in njenega otroka (Coy, 
31 V nasprotju s tem so Ljubljančani grožnjo z izstopom iz meščanskih vrst uporabljali tudi kot 
sredstvo pritiska na nasprotnika ali z namenom, da bi izsilili posredovanje mestnih oblasti v med-
osebnih sporih, torej kot neke vrste napoved sovražnosti. V znanih primerih je mestno sodišče te 
grožnje sankcioniralo z dolžnostjo javnega opravičila, uklonilnim arestom in visokimi globami 
(Oman, 2022, 990, 991, op. 20, 998, op. 33).
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
605
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
2008, 66). Morda je bila izgnana tudi Ana Urbančič, hči pokojnega kuharja Baltazarja, 
ki jo je z Janezom Bučarjem zvodila Uršula Cerar, žena steklarja Janeza. Zvodnico 
so za tri tedne zaprli na Tranči, toda ker je imela majhne otroke, se je za oprostitev 
izgona zavzelo tudi več meniških redov. Če bi ravnanje ponovila, bi jo izgnali skupaj 
z možem (in otroki) (LJU 488, Cod. I, kn. 25 (1633–1635), fol. 25r, 3. 3. 1634). Med 
redovniki, ki so se zavzeli za Uršulo, najverjetneje niso bili jezuiti, kajti prav na njihovo 
prigovarjanje je v 17. stoletju prišlo do več množičnih izgonov prostitutk in zvodnikov 
(ter zvodnic) iz Ljubljane (Kos, 2016, 357). Toda prav dolgo se zvodništva ni vzdržala 
in do jurjevega leta 1636 so jo, že kot vdovo, »spokali« (hinwegkh pakhen) iz mesta, 
ker je v prostitucijo »zapeljevala mlade ženske«. Pri zvodništvu ji je morda pomagala 
Eva Aschwein, ki je v svoji hiši dopuščala nečistovanje, saj so jima izgon dosodili 
istočasno; Eva je iz mesta morala »spokati« v pol leta (LJU 488, Cod. I, kn. 26 (1636), 
fol. 62v, 3. 3. 1636). Tudi zakoncem, katerih spori so vznemirjali »vso sosesko«, so 
grozili, da jih bodo izgnali, če ne bi začeli živeti »krščansko in častno« – to so spomladi 
leta 1659 naložili Gregorju in Mariji Bertoncelj, ki sta drug drugega pogosto pisno 
naznanjala sodišču (LJU 488, Cod. I, kn. 30 (1659), fol. 68r–v, 28. 3. 1659).
Izgon kot izključitev iz skupnosti, je lahko doletel tudi soseske in četrti. Med epi-
demijo poleti leta 1599 je bilo nekaj časa »izgnano« (in bando) celotno šentjanško 
predmestje (kasnejše šentpetrsko), ker so tamkajšnji prebivalci napadli ograjo, ki je bila 
del protikužnih ukrepov. Pet voditeljev tega uporniškega (rebellionischer) početja so 
zaprli v enega od mestnih stolpov, dokler ne bi plačali (skupaj?) 10 zlatih dukatov kazni 
(LJU 488, Cod. I, kn. 16 (1599), fol. 103r–105v, 6. 8. 1599).
Grafikon 5: Izvršitev izgona v Ljubljani v letih 1521–1677.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
606
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Mestno sodišče ni izgnalo vseh, ki bi jih lahko. Od 59 primerov v zapisnikih me-
stnega sveta, so izgnali 43 ljudi (72,9 %), 11 so z izgonom zgolj grozili (18,6 %), 
zlasti v 17. stoletju (70 % vseh groženj), pet ljudi (8,5 %) pa je bilo oproščenih izgona 
(grafikon 5). Sodeč po raziskavah izgona drugod po Cesarstvu, velja sklepati, da so tudi 
v Ljubljani vsaj del izgnanih najprej posvarili in da izgon ni bil vselej prva sankcija. 
Oprostitev izgona ali vsaj zmanjšanje njegovega trajanja ali območja je bila odvisna od 
nevarnosti, ki jo je delikt predstavljal za skupnost, ter od pripravljenosti delinkventov 
na poboljšanje oziroma pripravljenosti magistrata, da jim je to verjel. Pri tem je bila 
ključna podpora njihove družine, sosedov in siceršnje skupnosti, kot tudi zmožnost na-
štetih, da pomiloščenim nudijo življenje, ki jih ne bi vrnilo na stranpoti. Posledično so 
oprostitev izgona težje dosegli delinkventi z manj zvezami, torej zlasti tisti iz revnejših 
slojev (Schwerhoff, 2006, 59, 62–63).
Za oprostitev izgona je lahko bila tudi v novoveški Ljubljani ključna podpora za-
konca, kot v primeru Agnes Maurer, duhovščine kot v (prvem) primeru Uršule Cerar, 
sosedov, kot bo pokazal primer Martina Lukančiča, ali deželnega kneza, kot v primeru 
zakoncev Anderlič, ki pa je sledila neki njuni prošnji. Da je Anderlič (ali njegov odve-
tnik) znal brenkati na prave strune, kaže tudi, da se je za njegovo vrnitev na funkcijo 
merilca vina pri županu zavzel še knezoškof Tomaž Hren, čeprav neuspešno, nakar mu 
je samemu uspelo doseči, da je magistrat krznarski bratovščini naložil, naj ga znova 
sprejme v svoje vrste (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 97r–v, 19. 6. 1615; kn. 24 
(1616), fol. 65v–66r, 29. 2. 1616). Tudi krznarju Lovrencu Dacherju je v adventnem 
času leta 1575 uspelo na lastno prošnjo in proti urfedi doseči oprostitev izgona, ki 
ga je doletel zaradi nečistovanja (LJU 488, Cod. I, kn. 12 (1575), fol. 207v, 5. 12. 
1575). Morda je šlo za poseben uspeh, saj Andrej ali Hanže Dobravec, pajdaš zakoncev 
Anderlič (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 53v, 23. 3. 1615; fol. 64v, 3. 4. 1615), ter 
vdovi Knap in (morda) Hugl z lastnimi prošnjami niso uspeli; vdovi sta se sklicevali na 
krivico oziroma neustrezen postopek. Tudi Mihael Wolfinger poleti leta 1615 ni uspel 
prepričati magistrata, naj počaka z izgonom njegovega hlapca, dokler ne bi prispel 
deželnoknežji ukaz za njegovo izpustitev. Le Rephuen se je sramotni izvršitvi izgona 
ognil z begom, nakar so mu ob poravnavi z njim zagrozili, če bi jo kršil. Izgnanemu 
možu je praviloma sledila njegova družina, vendar v analiziranem gradivu ni nobene 
prošnje kake žene, naj njenega moža oprostijo izgona. Morda gre za posledico majhno-
sti vzorca, saj so bile ponekod drugod v Cesarstvu tovrstne suplikacije precej pogoste 
(prim. Boes, 2016, 142–143).
Največ podpore za oprostitev izgona je leta 1636 potreboval tesar Martin Lukančič. 
Zaradi neke ženine obtožbe so ga zaprli na Tranči in ga maja istega leta na osebno 
prošnjo izpustili, ob svarilu, da ga bodo izgnali, če s soprogo ne bo zaživel mirno. 
Zakonca sta bila na slabem glasu že zato, ker je Lukančič novi ženi poroko obljubil 
še pred smrtjo prve, torej je prešuštvoval. Ko sta se z novo soprogo enkrat do oktobra 
spet javno sprla, so oba zaprli na Tranči, Martinu pa so enkrat do novembra izrekli 
izgon. Tedaj so se za njegovo pomilostitev zavzeli njegova (odrasla) hči, varovanci in 
celotna soseska na Grajskem griču; neuspešno, vendar je Martin ostal v mestni ječi. 
Morda je prošnja za pomilostitev zavrla postopek izgona. Prosilci so znova poskusili 
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
607
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
sredi decembra in izpostavili Lukančičevo starost ter njegovo obljubo, da bo opustil z 
neprimerno življenje, preklinjanje in bogokletje. Tokrat so bili uspešni in po izpustitvi 
s Tranče je tesar moral za pokoro predati skupaj 25 funtov voska (za sveče) kapucinom, 
avguštincem in bratovščini sv. rešnjega telesa – našteti so se verjetno zavzeli tudi za 
Uršulo Cerar – ob ponovni tožbi zoper njega pa mu je grozila še strožja kazen kot 
izgon (LJU 488, Cod. I, kn. 26 (1636), fol. 94r–v, 6. 5. 1636; fol. 255v, 6. 10. 1636; fol. 
262v – 263r, 7. 11. 1636; fol. 287v, 15. 12. 1636; fol. 292r–v, 19. 12. 1636).
Geografija, trajanje in jezik izgona
Večino ljudi, katerih območje izgona je znano, so izgnali iz mesta oziroma nje-
govega pomirja: vseh 23 v 16. in 31 od 35 (88,6 %) v 17. stoletju. Izgon iz dežele 
oziroma s Kranjske je zabeležen zgolj trikrat, dvakrat v 17. stoletju: za Goltsmissena 
in Štrovsa ter leta 1615 za Tomana Vidmarja zaradi kraje (LJU 488, Cod. I, kn. 23 
(1615), fol. 152r–v, 7. 8. 1615). Od analiziranih primerov izgona zaradi tatvin in so-
rodnih deliktov, je sodišče zgolj v Vidmarjevem sledilo dikciji Malefičnih svoboščin 
pri določitvi prostora, s katerega je bil izgnan. V skoraj vseh ostalih primerih, ko 
je tak prostor zabeležen (12 ali 66,7 %), so bili tatovi, tatice in ostali, ki so tako ali 
drugače sodelovali pri njihovem početju, izgnani »le« iz mesta in njegovega pomirja. 
Edina izjema ob Vidmarju je bil Krištof Erdtrich, vajenec Jakoba Spandana, ki je bil 
leta 1612, po opravljeni pokori, zaradi kraje izgnan iz vseh nadvojvodovih dežel, 
potem ko je vsaj tri mesece prebil v ječi. Sankcija je sledila tri dni po izreku sodbe. 
Morda so ga pri tem oprostili šibanja ali mu kako drugače olajšali izgon, saj je tistega 
dne naznanil kuharja Hanžeta Lovšeta, verjetno kot sostorilca (LJU 488, Cod. I, kn. 
22 (1612), fol. 45r, 26. 3. 1612; fol. 76r, 18. 5. 1612; fol. 79v, 21. 5. 1612).
V primerih izgona iz mesta ali pomirja je bilo le trikrat v zgodnjem 16. stoletju 
zabeleženo, na kakšni razdalji je izgnanec moral ostati. Jakob Schwertzl je bil jeseni 
leta 1522 izgnan na 5 (nemških) milj (ok. 37,5 km), ker je tako pretepel jermenar-
skega pomočnika Miklavža, da ta ni več mogel uporabljati rok, čeprav se je Jakob 
poravnal z njegovo družino; za odhod je prejel tri dni časa. Na 4 milje (ok. 30 km) sta 
bila poleti leta 1523 izgnana Jakob Hafner, sicer oproščen neke telesne kazni (LJU 
488, Cod. I, kn. 1 (1521–1526), fol. 62r, 11. 1522; fol. 75r, 12. 6. 1523), in povratni 
izgnanec Wachter. V teh primerih je šlo za razdaljo, ki je zajemala precej širši pro-
stor od mestnega pomirja. Morda je bilo mišljeno ozemlje pod krvnosodno oblastjo 
mestnega sodnika, ki je ob Ljubljani in njenem pomirju obsegalo še šest deželskih 
sodišč: Ljubljana (podeželje izven pomirja), Ig, Goričane, Polhov Gradec, Smlednik 
in Logatec (Golec, 2005, 140) – zadnji je od Ljubljane oddaljen dobrih 32 km. Vendar 
so bile izpričane razdalje najverjetneje predvsem simbolnega pomena in so izražale 
težo deliktov, kajti zgodnjenovoveškim mestnim oblastem je primanjkovalo ljudi 
že za nadzor mest in njihovih pomirij (Coy, 2008, 53, 128; Boes, 2016, 199; prim. 
Schwerhoff, 2006, 57–58). Enak simbolizem je bil najbrž v dikciji »izgon iz dežele« 
ali iz »vseh nadvojvodovih dežel«, ko so ga izrekle avtonomne mestne oblasti, čeprav 
so podlago zanju lahko našle v Malefičnih svoboščinah in Carolini. Mogoče je tak iz-
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
608
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
gon lahko izreklo ljubljansko malefično sodišče, saj je bil izgon iz dežele v Cesarstvu 
praviloma v domeni višjih in krvnih sodišč (prim. Holzhauer, 1978, 1445), morda pa 
zgolj deželni knez, kot je določal tudi Red za deželska sodišča nadvojvodine Avstrije 
pod Anižo iz leta 1656 (Land-Gerichts-Ordnung Deß Ertz-Hertzogthums Oesterreich 
unter der Ennß, LGÖ) ali t. i. Ferdinandea (LGÖ, 1656, čl. 49, § 5, 682).
Tudi trajanje izgona je izpričano redko in, z izjemo za pet let izgnanega Schwer-
tzla, zgolj v 17. stoletju. Enako dolg izgon iz mesta in pomirja je spomladi leta 1615 
grozil zakoncema Anderlič, ki sta z več pajdaši in pajdašinjami trgovala z ukradenim 
blagom, a sta bila do poletja pomiloščena, pri čemer kaže, da mesta vmes sploh nista 
zapustila (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 53v, 23. 3. 1615; fol. 64v, 3. 4. 1615; 
fol. 97r–v, 19. 6. 1615). Njun sodelavec Dobravec je bil izgnan za eno leto, triletni 
izgon pa je bil dosojen Štrovsu. Doživljenjsko so bili izgnani Vidmar, vdova Knap 
in družina Wölffnizer. Enako dolg izgon je grozil zakoncema Cerar – in je verjetno 
doletel Uršulo leta 1636 – prav tako je bila doživljenjsko izgnana Berta iz druščine, 
ki sta ji pripadala Anderliča (LJU 488, Cod. I, kn. 23 (1615), fol. 53v, 23. 3. 1615). 
Doživljenjski izgon ali grožnja z njim je največkrat (62,5 %) izpričan za tatvine in 
trgovanje z ukradenim blagom.
Za konec si velja pogledati še jezik izgona, ki je bil v Ljubljani podobno32 bogat 
(grafikon 6) kot drugod v Cesarstvu. Nič ne kaže, da bi različni izrazi za izgon v 
glavnem mestu Kranjske izražali kake pravne razlike, kot so ugotovile tudi raziskave 
izgona v drugih mestih Cesarstva (Tyler, 2000, 78; Brockdorff, 2024, 16). Sodeč 
po analiziranih zapisnikih, so bili delinkventi in delinkventke iz mesta, pomirja ali 
dežele največkrat »izgnani« (verwisen, bandisirt), in sicer v 13 od 43 primerov33 
(30,2 %), dvanajstkrat (27,9 %) so jih iz mesta »spravili« (wekhgeschafft, erhebt, 
verschafft, pakhen ipd.), sedemkrat (16,3 %) »odpustili« (abkünden, geurlaubt ipd.), 
šestkrat (13,9 %) so jim mesto oziroma pomirje »prepovedali« (verpietten, enthalten 
ipd.), dvakrat (4,7 %) pa »odpovedali« (von der stat gesprochen). Še dvakrat (4,7 %) 
so ljudi iz mesta »izgnali in odpustili«, enkrat (2,3 %) pa »izgnali in spravili ven«. Za 
sam izgon je v analiziranih zapisnikih v 17. stoletju petkrat zabeležena beseda bando, 
zgolj ob prvi prošnji za oprostitev Lukančiča pa exil. Prva raba glagola bandisieren 
sega v leto 1568, ko je magistrat mestnemu sodniku naložil, naj v osmih dneh izžene 
ženo Mihaela Mälleta (LJU 488, Cod. I, kn. 9 (1568–1569), fol. 28v, 6. 2. 1568), 
nakar je zabeležen le v 17. stoletju, včasih skupaj z najbližjo sopomenko verwisen. 
Na uveljavljenost obeh izrazov kaže tudi, da sta do sredine 18. stoletja kot »bandiža-
nje« (Bandishaino) oziroma »vižanje« (Vishan, Visen) našla pot v slovenske prisege 
pred kazenskimi sodišči (Golec, 2016, 159, 162–164). Nekateri drugi izrazi so dotlej 
že šli iz rabe, zlasti besedna zveza prepoved mesta ali pomirja, ki se v analiziranih 
zapisnikih zadnjič pojavi leta 1569.
32 Ali še bogatejši: v Augsburgu so ljudi največkrat »izgnali iz mesta« (44,6 %) ali jim »mesto prepove-
dali« (43,3 %), le izjemoma pa so koga iz mesta »spravili« (1,4 %) (Tyler, 2000, 78). 
33 Tukaj so kot en primer upoštevani tudi hkratni izgoni zakoncev, družin in prešuštnikov.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
609
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
SKLEP
Primerov za študijo rabe izgona v novoveški Ljubljani je relativno malo, saj ni 
ohranjen noben zapisnik malefičnih pravd niti popis odgnanih tujih revežev. Manjka 
tudi veliko število zapisnikov mestnega sveta, pri več plačilih za rablja pa ni jasno, 
ali je bil izgon dejansko izrečen ali ne. Toda primerjava z raziskavami izgona v 
svobodnih cesarskih mestih, ki so utemeljene na večji količini arhivskega gradiva, 
pokaže, da je ljubljanski vzorec kljub temu verodostojen.
Podobno kot v večjih cesarskih mestih je tudi v deželnoknežji Ljubljani magistrat 
z izgonom sankcioniral predvsem delikte zoper spolno moralo (izvenzakonski spolni 
odnosi) in poštenost oziroma premoženje (kraja in preprodaja ukradenega blaga). Ti 
delikti zajemajo kar 44 od vseh 68 (64,7 %) znanih primerov izgona iz Ljubljane v 
obravnavanih letih 1521–1677. Glede na ocene odgona tujih revežev iz mesta v neka-
terih letih 17. stoletja gre sklepati, da je bila tudi obravnava tega segmenta neželenega 
prebivalstva podobna tisti drugod v Cesarstvu, kjer so bili klateži in berači po številč-
nosti neredko v vrhu izključenih. Obenem se je tudi raba izgona meščanov, gostačev 
in delavcev iz glavnega mesta Kranjske okrepila predvsem v kriznih časih. Najbolj 
v prvem poldrugem desetletju 17. stoletja, najverjetneje zaradi nedavnih epidemij in 
posledic zaostrenega nadzora nad moralo v okviru rekatolizacijskih ukrepov, še posebej 
pa v letih 1634–1636, verjetno zaradi gospodarskih posledic prve polovice tridese-
tletne vojne, ki so povečale revščino in posledično še dodatno okrepile nadzor nad 
Grafikon 6: Dikcija izgona v Ljubljani v letih 1521–1677.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
610
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
življenjem in vedênjem Ljubljančanov. V izpostavljenih 18 letih so z izgonom grozili 
ali sankcionirali skupaj 34 ljudi, torej natanko v polovici vseh nedvoumnih primerov; 
upoštevaje zgolj izgone v zapisnikih mestnega sveta pa 32 ljudi (54,2 %) v 10 od 62 
(16 %) analiziranih let. Opazno je zlasti okrepljeno izrekanje izgona za delikte zoper 
spolno moralo. To je imelo tudi v Ljubljani najverjetneje poznosrednjeveške temelje 
in se je skoraj brez dvoma okrepilo v času, ko je bil magistrat v rokah protestantov, 
vendar je v analiziranem gradivu izrazito šele po zmagi protireformacije v zgodnjem 
17. stoletju. Zaostreno varovanje spolne morale je prizadelo zlasti ženske. V 17. stoletju 
so zaradi spolnih deliktov z izgonom sankcionirali trikrat več žensk kot moških, delež 
zaradi spolne nemorale izgnanih žensk pa se je v primerjavi s 16. stoletjem povečal 
za dobrih 70 %, kar je primerljivo z nekaterimi drugimi mesti v Cesarstvu. Če so te 
številke primerljive s tistimi iz nekaterih drugih mest v Cesarstvu, pa se je delež vseh 
izgnanih žensk v Ljubljani do 17. stoletja skoraj podvojil in celo malo presegel delež 
moških, kar drugod ni izpričano. Razlika je zagotovo posledica neohranjenosti zapisov 
izgona zaradi fizičnega nasilja v zapisnikih malefičnih pravd in odgona zaradi klateštva 
v posebnih popisih. Podobno velja za delež kršitev in oprostitev izgona ter groženj s 
to sankcijo, ki je bil v Ljubljani nižji kot drugod. Precej slabše od spola izgnanih je 
dokumentiran njihov družbeni stan. Med izgnanimi so bili tudi meščani, vendar sicer 
redke izpričane obrti in poklici kažejo, da so prevladovali ljudje iz nižjih slojev, kar 
je primerljivo z drugimi mesti v Cesarstvu. V nasprotju s tem je bil jezik izgona v 
Ljubljani precej bogatejši kot ponekod drugod. Večino ljudi je ljubljanski magistrat 
izgnal iz mesta oziroma njegovega pomirja, včasih na razdalje, ki niso izražale realnega 
dometa njegove jurisdikcije ali celo ne jurisdikcije ljubljanskega krvnega sodnika, 
temveč so demonstrirale zlasti nevarnost delikta izgnanih. Izgon je lahko trajal od 
enega leta do smrti, vendar je trajanje izpričano le izjemoma. Ob izgonu so nekatere 
delinkvente in delinkventke biriči ali rabelj dodatno sramotili s šibanjem, vendar gre 
glede na pogosto rabo te telesne kazni drugod sklepati, da v Ljubljani ni bila vselej pro-
tokolirana; vsekakor je bilo večkrat zabeleženo še šibanje brez omembe izgona. Kaže, 
da so predvsem tatove in tatice pred izgonom posmehu včasih izpostavili na prangerju, 
kršitelje in kršiteljice spolne morale pa tudi v norčevski kletki in z obmetavanjem z 
jajci; mogoče je šlo v precej redkih zabeleženih primerih za posledico povratništva ali 
posebej škandaloznih prešuštev. Redke, morda zlasti notorične nečistovalce in ljudi 
vpletene v prostitucijo, je rabelj pred izgonom iznakazil še z rezanjem ušes.
Obredni pomen izgona kot izključitve iz mestne skupnosti, tudi kot demonstra-
cijo njene enotnosti in avtoritete magistrata, izpričuje predvsem v virih natančneje 
popisan primer Katre Schemella. Šibanje od prangerja pred rotovžem do mestnih 
vrat oziroma obzidja je izgnane ne le fizično, temveč tudi simbolno vodilo od sre-
dišča mestne skupnosti in justice do njunih najopaznejših fizičnih meja. Zato gre 
sklepati, da so po tej poti (ali od Tranče) iz Ljubljane izgnali precej več ljudi kot le 
Schemello, tudi ko jih predhodno niso dodatno sramotili s prangerjem, šibanjem ali 
drugimi telesnimi kaznimi.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
611
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
FROM NEIGHBOUR TO OUTSIDER – BANISHMENT IN EARLY MODERN 
LJUBLJANA
Žiga OMAN
Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Societies, Culture and Environment,
Čentur 1F, 6273 Marezige, Slovenia
e-mail: ziga.oman@york.ac.uk
SUMMARY
Predicated on town-court registers from 1521–1677, this paper addresses 
the use of banishment in early modern Ljubljana. The temporary or permanent 
banishment of unruly people or deviant behaviour was a key tool (sanction) and 
rite of social control in medieval and early modern Europe. Particularly from the 
fifteenth century, banishment was increasingly used to safeguard moral norms, a 
process exacerbated by the Reformation and the Counter-Reformation. The article 
investigates how sixteenth- and seventeenth-century Ljubljana magistrates used 
banishment to maintain the social and moral order in town, and how its use was 
contingent on the nature of crime, the offenders’ social status and gender, as well 
as the expectations of the population in keeping order and peace. The analysis 
demonstrates that banishment in the relatively small Habsburg princely town was 
used in much the same way as in larger free Imperial cities. The sanction was 
most often ruled for transgressions against sexual morals, such as adultery and 
prostitution, and for theft. The social standing of offenders is rarely given, but 
burghers were few. Gender is much better documented. In the seventeenth century, 
there was a rise in the number of women banished for theft and especially for of-
fences against sexual norms, which was the result of tightened social disciplining 
following the Counter-Reformation. Similarly, the general upswing in the use 
of banishment in the 1610s and mid-1630s points to a growing need for social 
control due to the fallout from wars and plague epidemics, which strained not 
only the urban economy, but also exacerbated social relations.
Key words: banishment, social control, crime, morality, burghers, townspeople, town 
council, town court, Ljubljana, sixteenth century, seventeenth century
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
612
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
VIRI IN BIBLIOGRAFIJA
Agamben, Giorgio (1998 [1995]): Homo Sacer: Sovereign Power and Bare Life. 
Stanford, Stanford University Press.
AS 149 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), Mesto Kamnik (fond SI AS 149).
AS 166 – ARS, Mesto Višnja Gora (fond SI AS 166).
Beam, Sara (2020): Violence and Justice in Europe: Punishment, Torture and Execution. 
V: Antony, Robert, Carroll, Stuart & Caroline Dodds Pennock (ur.): Cambridge World 
History of Violence. Vol. III: 1500–1800 CE. Cambridge, Cambridge University 
Press, 389–407.
Blauert, Andreas (2000): Das Urfehdewesen im deutschen Südwesten im Spätmittelalter 
und in der Frühen Neuzeit. Tübingen, bibliotheca academica Verlag.
Boes, Maria R. (2016): Crime and Punishment in Early Modern Germany: Courts 
and Adjudicatory Practices in Frankfurt am Main, 1562–1696. London – New 
York, Routledge.
Brockdorff, Corinna von (2024): Stadtverweis. Ausschluss und Ausgrenzung als 
Sanktion im spätmittelalterlichen Reich. Köln, Böhlau.
Casals, Àngel (2019): Banditry under the Crown of Aragon: A Historiography in the 
European Context. Acta Histriae, 27, 4, 581–602.
CCB (1507): Bambergische halßgerichts ordenung = Constitutio Criminalis Bam-
bergensis, https://mateo.uni-mannheim.de/desbillons/bambi.html (zadnji dostop: 
2025-03-20).
CCC (1532): K. Karls deß V., vnd deß h. Roemischen Reichs Peinlichs Gerichts Ordnung 
= Constitutio Criminalis Carolina. Frankfurt am Main, Nicolai Bassaei Erben, 1609.
Coy, Jason P. (2008): Strangers and Misfits. Banishment, Social Control and Authority 
in Early Modern Germany. Leiden – Boston, Brill.
Čeč, Dragica (2011): Funkcije govoric in njihovih nosilcev v podeželskih skupnostih. 
Acta Histriae, 22, 3, 703–728.
Čeč, Dragica (2016): Revščina kot grožnja družbenemu redu v 18. stoletju. Acta Histriae, 
24, 2, 291–312.
Čelik, Pavle (2018): Izgon osebe kot kazen ali varnostni ukrep na Slovenskem 
(1768–2017). Arhivi, 41, 2, 405–456.
Darovec, Darko & Darja Mihelič (2024): Statuti komuna Koper. Koper, Zgo-
dovinsko društvo za južno Primorsko – Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in 
strategije družbe, kulture in okolja.
Dinges, Martin (2000): Justiznutzungen als soziale Kontrolle in der Frühen 
Neuzeit. V: Blauert, Andreas & Gerd Schwerhoff (ur.): Kriminalitätsgeschi-
chte: Beiträge zur Sozial- und Kulturgeschichte der Vormoderne. Konstanz, 
Universitätsverlag Konstanz, 503–544.
Eibach, Joachim (2007): Burghers or Town Council: Who Was Responsible for 
Urban Stability in Early Modern German Towns? Urban History, 34, 1, 14–26.
Eibach, Joachim & Raingard Esser (2007): Introduction: Urban Stability and 
Civic Liberties. Urban History, 34, 1, 5–13.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
613
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Fabjančič, Vladislav (1944–1945): Ljubljanski krvniki. Smrtne obsodbe in tor-
tura pri mestnem sodišču v Ljubljani 1524–1775. Glasnik Muzejskega društva 
za Kranjsko, XXV–XXVI, 88–104.
Fabjančič, Vladislav (2003): Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov: 
1269–1820. 2. zvezek, Župani in sodniki: 1504–1605. Ur. Umek, Ema, Kos, 
Janez, Žabota, Barbara & Damjan Hančič. Ljubljana, Zgodovinski arhiv 
Ljubljana.
Fabjančič, Vladislav (2005): Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov: 
1269–1820. 3. zvezek, Župani in sodniki: 1605–1650. Ur. Žabota, Barbara & 
Damjan Hančič. Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Frankot, Edda (2022): Banishment in the Late Medieval Eastern Netherlands: 
Exile and Redemption in Kampen. Cham, Palgrave Macmillan.
Geremek, Bronisław (1996 [1989]): Usmiljenje in vislice: zgodovina revščine in 
milosrčnosti. Ljubljana, Studia Humanitatis.
Golec, Boris (2005): Ljubljanski malefični red iz leta 1514 v sodni praksi. V: 
Kambič, Marko & Nataša Budna Kodrič (ur.): Malefične svoboščine Ljubljan-
čanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: ljubljanski kazenski sodni red. 
Ljubljana, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 139–163.
Golec, Boris (2016): Slovenščina pred kazenskimi sodišči v zgodnjem novem 
veku. Acta Histriae, 24, 1, 147–176.
Grahornik, Matjaž (2023): Duelling in the Habsburg Hereditary Lands, 1600–
1750: Between Law and Practice. Acta Histriae, 31, 4, 707–742.
Hernja Masten, Marija & Dušan Kos (1999): Statut mesta Ptuja 1513. Ptuj – 
Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj – ZRC SAZU.
Hinckeldey, Christoph (2007 [1993]): Criminal Justice Through the Ages: From 
Divine Judgement to Modern German Legislation. Rothenburg ob der Tauber, 
Mittelalterliches Kriminalmuseum.
Holzhauer, Heinz (1978): Landesverweisung (Verbannung). V: Erler, Adalbert & 
Ekkehard Kaufmann (ur.): Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte. 
II. Band: Haustür – Lippe. Berlin, Erich Schmidt Verlag, 1436–1448.
How Much Wheat to Make a Loaf of Bread? (2025) – https://www.thenaked-
scientists.com/articles/questions/how-much-wheat-make-loaf-bread (zadnji 
dostop: 2025-05-08).
Kambič, Marko (2005): Razvoj kazenskega prava na Slovenskem do leta 
1848. V: Kambič, Marko & Nataša Budna Kodrič (ur.): Malefične svobo-
ščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: ljubljanski 
kazenski sodni red. Ljubljana, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 
193–221.
Kocher, Gernot (2005): Das gesetzgeberische Umfeld der Malefizfreiheiten für 
die Stadt Laibach/Ljubljana von 1514. V: Kambič, Marko & Nataša Budna 
Kodrič (ur.): Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Ma-
lefitzfreyhaittn: ljubljanski kazenski sodni red. Ljubljana, Pravna fakulteta 
Univerze v Ljubljani, 61–80.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
614
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Kočevar, Vanja (2020): Tridesetletna vojna in kranjski deželni stanovi: »Win-
terquartier«, »Recroutengelder« in »extraordinari Kriegs-Contribution«. V: 
Kočevar, Vanja (ur.): Tridesetletna vojna in Slovenci: evropski konflikt in 
slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC – ZRC 
SAZU, 227–278.
Kos, Dušan (2016): Zgodovina morale 2: Ljubezenske strasti, prevare, nasilje in 
njihovo kaznovanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. 
Ljubljana, Založba ZRC – ZRC SAZU.
LGÖ (1656): Land-Gerichts-Ordnung Deß Ertz-Hertzogthums Oesterreich unter 
der Ennß. V: Codicis Austriaci ordine alphabetico compilati. Pars prima, Das ist: 
Eigentlicher Begriff und Innhalt, aller unter deß durchleuchtigisten Erz-Hauses 
zu Oesterreich Fürnemblich aber Der Allerglorwürdigisten Regierung Ihro Röm. 
Kayserl. auch zu Hungarn und Böheimb Königl. Majestät Leopoldi I, Erz-Herzo-
gens zu Oesterreich k. k. Außgangenen und publicirten in das Justitz und Polizey 
Wesen [...]. Wien, Leopold Voigt, Univers. Buchdrucker, 659–729, 1704.
LJU 488 – Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Mesto Ljubljana, rokopisne knji-
ge, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I) (fond SI_ZAL_LJU_488), 
https://zal-lj.splet.arnes.si/project/zapisniki-ljubljanskega-mestnega-sveta/ 
(zadnji dostop: 2025-05-08).
LMF (1514): Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Ma-
lefitzfreyhaittn. Reprodukcija = Reproduktion. V: Kambič, Marko & Nataša 
Budna Kodrič (ur.): Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach 
Malefitzfreyhaittn: ljubljanski kazenski sodni red. Ljubljana, Pravna fakulteta 
Univerze v Ljubljani, 17–32.
Mackintosh, Thomas (2024): Albania Declares One-Year TikTok Ban Over Sta-
bbing. BBC, 21. 12. 2024, https://www.bbc.com/news/articles/c93gxzergk2o 
(zadnji dostop: 2025-05-08).
Mihelič, Darja (2015): Po sledeh evropskega denarja prve polovice 16. stoletja. 
Zgodovinski časopis, 69, 1–2, 290–323.
Mihelič, Darja (2025): Foreigners in the Statutes of Trieste, Muggia, Koper, Izola 
and Piran: Thirteenth to Eighteenth Centuries. Acta Histriae, 33, 2, 203–264.
Muldrew, Craig (1998): The Economy of Obligation. The Culture of Credit and 
Social Relations in Early Modern England. Houndmills, Palgrave Macmillan.
Oman, Žiga (2022): Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671). Acta Histriae, 30, 4, 
974–1014.
Otorepec, Božo (1974): Ljubljanska beraška značka iz leta 1667. Kronika: časo-
pis za slovensko krajevno zgodovino, 22, 2, 92–96.
Pirchegger, Hans (1976): Geschichte der Steiermark. Graz, Verlag Ulrich Moser.
Povolo, Claudio & Darko Darovec (2018): Vendetta and Banishment. V: Mi-
ladinović Zalaznik, Mira & Dean Komel (ur.): Freiheit und Gerechtigkeit 
als Herausforderung der Humanwissenschaften = Freedom and Justice as a 
Challenge of the Humanities. Bern, Peter Lang, 227–253.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
615
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Reinle, Christine (2007): Peasants’ Feuds in Medieval Bavaria (Fourteenth-
-Fifteenth Century). V: Netterstrøm, Jeppe Büchert & Bjørn Paulsen (ur.): 
Feud in Medieval and Early Modern Europe. Aarhus, Aarhus University Press, 
161–174.
Roper, Lyndal (1999 [1989]): Das fromme Haus: Frauen und Moral in der Refor-
mation. Frankfurt am Main, Campus Verlag.
Rubin, Miri (2020): Cities of Strangers: Making Lives in Medieval Europe. 
Cambridge – New York, Cambridge University Press.
Scheutz, Martin (2007): Compromise and Shake Hands: The Town Council, 
Authority and Urban Stability in Austrian Small Towns in the Eighteenth 
Century. Urban History, 34, 1, 51–63.
Schwerhoff, Gerd (2006): Vertreibung als Strafe: der Stadt- und Landesverweis 
im Ancien Régime. V: Hahn, Sylvia, Komlosy, Andrea & Ilse Reiter (ur.): Au-
sweisung – Abschiebung – Vertreibung in Europa. Innsbruck – Wien – Bozen, 
Studienverlag, 48–72. 
StadtAN, F 1 – Stadtarchiv Nürnberg (StadtAN), Chroniken und chronikähnliche 
Aufzeichnungen (fond F 1).
Straka, Manfred (1957): Die Bevölkerungsentwicklung im Raume von Groß-
-Graz. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 48, 22–60.
Tyler, J. Jeffery (2000): Refugees and Reform: Banishment and Exile in Early 
Modern Augsburg. V: Bast, Robert J. & Andrew C. Gow (ur.): Continuity 
and Change: The Harvest of Late Medieval and Reformation History: Essays 
Presented to Heiko A. Oberman on His 70th Birthday. Leiden – Boston – Köln, 
Brill, 78–97.
Valenčič, Vlado (1955): Popis družinskih poglavarjev l. 1660 in število prebival-
stva v Ljubljani. Kronika: časopis za krajevno zgodovino, 3, 179–182.
Valvasor, Johann Weikhard (1689): Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, 
Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses 
[...] Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes. Dritter Theil. IX.–XI. Buch. 
Nürnberg, Wolfgang Moritz Endter.
Vidali, Andrew (2017): Interrelazioni tra pena del bando, faida e aspetti costi-
tuzionali: Venezia e la Terraferma, secoli XV–XVI. Acta Histriae, 25, 2017, 
261–284.
Vilfan, Sergij (1986): Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah 
do 17. stoletja. Zgodovinski časopis, 40, 4, 397–412.
Vilfan, Sergij (1996a): Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Ljubljana, Can-
karjeva založba. 
Vilfan, Sergij (1996b [1961]): Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do 
zloma stare Jugoslavije. Ljubljana, Slovenska matica.
Volume to Weight (2025) – https://www.aqua-calc.com/calculate/volume-to-we-
ight (zadnji dostop: 2025-05-08).
Vrhovec, Ivan (1886): Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Kulturhistorične 
študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana, Matica Slovenska.
ACTA HISTRIAE • 33 • 2025 • 3
616
Žiga OMAN: OD SOSEDA DO TUJCA – IZGON V ZGODNJENOVOVEŠKI LJUBLJANI, 581–616
Žabota, Barbara (2019): Protestantizem v Ljubljani od začetkov v dvajsetih 
letih 16. stoletja do konca dvajsetih let 17. stoletja (doktorska disertacija). 
Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Žmuc, Irena (2009): Prva ljubljanska beraška značka iz leta 1622. Kronika: 
časopis za slovensko krajevno zgodovino, 67, 1, 19–28.
Žmuc, Irena (2020): Ljubljana na robu »Mord, Prand und Raub«. V: Kočevar, 
Vanja (ur.): Tridesetletna vojna in Slovenci: evropski konflikt in slovenski 
prostor v prvi polovici 17. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC – ZRC SAZU, 
197–225.
Žontar, Josip (1956–1957): Nastanek, gospodarska in družbena problematika 
policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s po-
sebnim ozirom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis, 10–11, 32–121.