Branje desetih romanov Ivana Cankarja lahko olajšamo in poglobimo s poznavanjem pomembnih kategorij, ki sem jih analizirala v svoji študiji: nedokončna prebranost, individualizem in samota, podoba genija, filozofske in estetske prvine Cankarjeve romaneskne poetike. Povezanost individualizma in samote odkrije v Cankarjevih romanih (najbolj zgoščeno v Tujcih, Novem življenju in Milanu in Mileni) posebno različico, imenovano plemeniti individualizem, ki se v večini romanov preplete tudi z zahtevo po enakopravnosti in vnosu avtobiografskih prvin. Te so prisotne v vseh Cankarjevih romanih; največji delež pa je zaznamoval romane Tujci, Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Novo življenje, v katerih je nepremagljiva samota modernega človeka mestoma povezana tudi s podobo genija. Analizirane kategorije so izvirno ubesedene z različnimi filozofskimi in estetskimi prvinami: platonski dialog, zračnost filozofske-ga sistema, scenarizacija, lirizacija, esejizacija, satira in ironija. V avtorjevih romanih ne gre samo za širok razpon osrednjih tem, univerzalnih še danes, ampak tudi za slogovno nezamejenost in večpomensko stilizacijo, ki omogoča vedno nova branja.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:doc-SV0LAE2H

COBISSID

251994883

DOI

10.4312/jis.70.3.7-24

Objavljeno

12.02.2026

Metapodatki

Citiranje

APA:

Zupan Sosič, Alojzija (2025). Uvod v branje Cankarjevih romanov. Jezik in slovstvo, letnik 70, številka 3, str. 7-24. URN:NBN:SI:doc-SV0LAE2H from http://www.dlib.si

MLA:

Zupan Sosič, Alojzija. "Uvod v branje Cankarjevih romanov." Jezik in slovstvo letnik 70. številka 3 (2025) str. 7-24.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-SV0LAE2H>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)