Sonje Votolen je s svojim novim delom Pankrt še enkrat pokazala, da je mojstrica poezije. Iz svoje bolečine je izbrusila diamant v obliki svojevrstne avtobiografske pesnitve. Njena pripoved o deklici, ki je odraščala v čustveno in fizično nasilnem okolju in ženski, ki se sooča z zlorabo, je srce parajoča brutalno iskrena zgodba preobrazbe, zdravljenja, najdenja sebe, svojega semena življenja v zmrznjeni pokrajini brez starševske ljubezni. Literarna junakinja se skozi zgodbo prerodi vase. Ljubezen, ki je ni prejela, najde v sebi. Skozi pripoved se rodi v novo otroštvo. Romana Aniya Ercegović In to je v svojem bistvu zgodba zbirke Pankrt. To je zgodba o dveh strahotno poškodovanih ljudeh, ki sta v nepremišljeni spolni združitvi spočela novo bitje ter ga – strahotno poškodovala. Saj drugače ni moglo biti. Kar prejmeš, to daš naprej. Česar nimaš, ne moreš. Zlasti če si obenem nagnjen k pozunanjanju, kar pomeni, da svet doživljaš s perspektive, da so za vso tvojo nesrečo krivi drugi, in te druge – vsaj tiste, ki so šibkejši od tebe – zlorabljaš kot koš za smeti, v katerega redno bruhaš vse svoje frustracije, obžalovanja, jezo, zamero, gnus, sram, krivdo, nemoč … Da ti za nekaj ur odleže. Ker potem si spet »čist«. Si »v redu«. Ničesar nisi kriv, nič ni tvoja odgovornost, v resnici si žrtev … – in nekoč si verjetno res bil. Kot otrok. Ko pa odrasteš, se tovrstnemu početju ne reče drugače kot zloraba. Aleksandra Kocmut

Pravice