Položaj žensk v vsakdanjem življenju je tema, ki me zelo zanima. Vsak dan opažam mnogo ravnanj tako moških kot žensk, ki pričajo o še vedno veliki dejanski neenakosti in neenakopravnosti žensk in moških, čeprav naj bi bil naš položaj enakopraven. V poslovnem svetu in v osebnih navezah. Od navideznih malenkosti do res velikih razlik v ravnanjih. Ne delajo tega samo moški, tudi ženske sebe in druge ženske mnogokrat postavimo v slabši položaj glede na naše partnerje, prijatelje in sodelavce. Kratke zgodbe sem začela objavljati na blogu in na Facebooku. Po eno zgodbo na teden. Zabavnost in trpkost ob odzivih sta se v meni mešali. Največ odzivov sem dobila osebno, v živo, nekaj pa je bilo tudi neposrednih komentarjev na posamezni objavi. Pogosto so se predvsem bralke odzivale nanje, da se podobno tudi njim dogaja ali da takšne situacije opažajo okoli sebe. Po eni strani so bile vesele, da še kdo opazi to neenakost in jo celo zapiše, po drugi pa žalostne, da je to še vedno tako zelo prisotno v družbi. »To se mi že desetletja dogaja, mislila sem, da je to že preteklost, vsaj pri drugih ženskah.« Kar precej bralcev pa je reagiralo tako, da so me obtožili feminizma (kot da je to nekaj slabega) in sovraštva do moških. »Ne izmišljuj si!« »Spet težiš s temi temami! Odrasti že!« »Objavi še kakšno zgodbo, kako smo moški ubogi in deležni šikaniranja.« »Lažeš. To se danes ne dogaja več!« Večina bralske publike pa je bila tiho in brez odzivov: če se meni ne dogaja, se me to ne tiče, če pa se mi dogaja, pa nočem, da drugi to vedo. In tišina spodbuja, da se stvari ne spreminjajo. Če o stvareh ne govorimo, ostaja vse enako. In zato sem še s toliko večjim zavedanjem o njihovi potrebnosti pisala in dve leti objavljala te zgodbe. Zdi se mi zelo pomembno, da se o položaju žensk govori in piše. Tudi v literaturi. Ker z zgodbami spreminjamo svet na bolje. Tudi če v čisto malih korakih. Sanja Pregl

Pravice