Draga Ivanka! – Tvoje pismo je jako lepo, karta pa še bolj. Vendar se ne upam vabiti te semkaj, ker je vse polno a morala bi sobo iskati poleg še kje v vasi in kakšno. Meni ni tukaj nič všeč. In če ne bi bilo zaradi vode, za katero vsi trdijo, da je imenitna, ne bi bila niti 10 ur tukaj. – Malo mi je že boljše in tudi bolje volje sem. Seveda paziti se bom morala, a to je sitno. Na Korčulo nisem mogla, ker so mi zdravniki prepovedali, da je doli za me prevroče. Sploh mi je bilo v Zgbu v tistih vročih dneh zelo slabo. Da z Mašo res ne vem kaj bi. Če mi bo v jeseni boljše in bom sama vodila Miro v Škofjo Loko, bom vzela Mašo s seboj, da jo vidiš. Jaz se sama ne razumem na tega dekleta. Zdaj v Zgbu druguje s soprogo sveuč. profesorja, bivšo učit. in jo ima prav rada. Tudi sosedje jo imajo radi baka in hči obe bivši učit. Meni se zdi včasih čisto inteligentna, včasih bedasta, - saj sem rekla, jaz se nič na njo ne razumem. – Mira si je našla v Škofji Loki družino, starše ene svoje prijateljice, ki jo imajo jako radi in jo večkrat vabijo k sebi in jo jemljejo na izlete. Gospa mi večkrat piše. Zelo simpatična. – Da, prav praviš, omožim naj ju. Samo je to laglje rečeno. Kje pa najdem primernega snubca, ko zahajam tako malo med ljudi. Če bi vedela, veš da jo kaj omožim. Saj lepa je zelo in nekaj bo tudi dobila, čeravno ne kdo ve kaj. A je že to nekaj vredno, kar ji je njena baka pripisala. – Pa kaj, morda bo že kako. – Jaz čitam Dumasa – imajo same stare špehe. In heklam. In od tega kopanja in ležanja imam že čisto votlo in prazno tikvo. Piši kaj! In bodi prav, prav lepo pozdravljena od tvoje Zofke. In da veš, nekje se letos vidimo, kjer je lepše kakor v teh Radencih.

Pravice